100 milj mestne občine Ljubljana

V medijih se pojavijo apokaliptične novice o smrtonosnem virusu, ulice se izpraznijo, javno življenje usahne in čez noč smo zaprti v kletke imenovane občine. Sicer je priporočljivo gibanje na svežem zraku v varni razdalji do drugih ljudi, a le do meja svoje občine. Samo kako naj vem kje so te meje? Rečejo ljudje:  prižgi računalnik, pametni telefon, poglej na zemljevid . . . Že že, samo kje so v resnici? Do kam se sme? A je tisto drevo tam še v občini, ali ne? Je meja na koncu te njive, ali naslednje? Ponekod meje potekajo logično, v sozvočju z naravo, ponekod pa kar počez, kot bi jih narisal zagnan prvošolček, ki je navdušeno odkril uporabnost ravnila. Nikoli ne veš kako točno bo to izgledalo na terenu.

Če ti vlada naše domovine zapove strogo spoštovanje meja, je treba preverit kje točno so te namišljene črte. Le tako boš lahko striktno in vestno spoštoval odlok.

Pa sva šla z Bojano na veliki petek, ko je ura odbila polnoč in so vsi sladko spali, s strumnim korakom iskat to skrivnostno rdečo črto, ki na zemljevidu preseka hribe, reke, ceste, polja . . .

Že takoj po štartu na tromeji Ljubljana-Polhov Gradec-Brezovica nama je pot grobo presekala primorska avtocesta. In že sva morala delati ovinek globoko v domače ozemlje in nato spet nazaj na mejo. Sledil je maraton (42km) čez Barje. Res ni bilo niti metra vzpona, a zato toliko več vodnih kanalov, preoranih njiv, robidovja, poplavnega gozda, rose, slane in nenazadnje reka Ljubljanica, ter posledično ovinek do prvega “mostu”. 10 ur za maraton se sliši veliko, a vam zagotavljam, da se nisva prav nič obirala do prve vnaprej postavljene okrepčevalnice pri AC razcepu Malence. Tu se je začela druge vrste zabava. Pohod na Golovec se sliši prav lenobna nedeljska aktivnost. A kaj, ko meja in steza nista usklajeni. Zato morava pač direktno gor v strmino po suhem listju, kjer v prvi grapici tudi prvič namočiva superge, ki sva jih uspela pripeljati suhe čez celo Barje. Ravno se malo navadiva kolovratenja po goščavi gori doli, ko naju preseneti Borut z okrepčilom. Domač kruh s sirom in potička se prav lepo usede v želodček. In že šibamo dalje v varni medsebojni razdalji in seveda na naši strani meje. Na drugi strani prepovedane črte  je zdaj Škofljica. Ig in Brezovico sva pustila za sabo. Kamalu bova prišla do Grosuplja. Meja se neusmiljeno zvija in beži zdaj dol v grapo, zdaj gor na hrib, pa spet poševno prek strmine in midva ji neusmiljeno slediva. Ne bo nama pobegnila podlasica mala!!! Ena najbolj psiholomnih zank je pri Malem Lipoglavu. Namesto 200 meterskega enominutnega ravnega asfaltnega izleta v Grosupeljsko občino je treba narediti 150 višinskih metrov spusta po grapi, se obrniti za 180 stopinj in se po drugi grapi vrniti nazaj gor. Šus v glavo! Ampak meja je meja. Divji vzhod Ljubljane potreže z vsemi vrstami divjih strmin, zaraščenih grap, robidovja, podrtih dreves ipd. Prav vesela sva, da se iz gozda prikaže oče Pustolovcev Janez, ki hodi, kot duh 10m pred nama in nama pomaga loviti to izmuzljivo beštijo od mejne črte. Toda tudi on se prerano poslovi in spet sama grizeva skozi goščavo. Med tavanjem po stečinah divjih svinj, poslušanjem lisjakovega laježa in  spremljanju neštetih svetlečih očk mine že druga noč na poti. Vmes se, kot v sanjah usedeva na mehko listje, nasloniva na debelo bukev in drug na drugega, ter za 20 min odplavava v čisti zen. Zjutraj se drugič razveseliva prvih sončnih žarkov, ki naju čez uro ali dve že neusmiljeno žgejo. Robidovje je vedno gostejše in grape vedno bolj strme. Uf, Uf. Divja je tale četrtna skupnost Sostro. Tudi tukaj nama meja ne pobegne več, kot za nekaj deset metrov. Drživa jo, kot pes ježa. Na drugi strani se izmenjajo občine Ivančna Gorica, Šmartno pri Litiji in Litija. Drugi dan popoldne si privoščiva tranzicijo s konkretno hrano in spanjem, kar nama vlije novih moči. Polnoč tretje noči odbije, ko se zopet v varnem spremstvu Janeza prebijava po eni najbolj zametanih in zaraščenih grap v tem koncu sveta. Nato po drugi podobni dol, po tretji spet gor in tako naprej. Izumimo nov pustolovski moto: “Še dobro, da je polno robidovja. Se lahko človek vsaj česa prime v taki strmini”. Z zadnjega vrha se že vidi reka Sava in ravnina, ki obeta odsek brez hujših klancev. Samo še spust po borovničevem grebenčku. Mala malca. No tale grebenček se proti dnu lomi vedno bolj strmo navzdol. 20m nad dolino zarijeva v goščavo podrtih dreves in grmovja, ki naju poleg železniške proge in zasebnega dvorišča loči od ravnice ob Savi. Ravno tu čez bova morala. Povsod drugod je prepad. Ko se ob 6h zjutraj le skobacava čez vso vejevje in padeva dobesedno nekomu na prag, gospa ravno odpre vrata terase in spusti lovskega psička na jutranje opravke. Tajming pa tak! Na srečo še stoje spi in ji ni do poslušanja najine razlage, kaj počneva navsezgodaj na njenem dvorišču, ampak samo požvižga psu, da greva lahko mimo in prek ograje, na zunanji strani katere piše pozor hud pes. Občutek, ko po takem dogodku stopiš na cesto in travnik je nepopisljiv. Čista svoboda!!! Kolovratenje po savskem bregu, ki sledi je prav sproščujoče. Sledi nakaj ceste, ki ravno postane dolgočasna, ko je na vrsti prečkanje Ljubljanice pri trotočju. Sega le “malce” nad kolena. No, odvisno od velikosti človeka. Z malo majanja in držanja za roke nama uspe brez težav. Nato je treba še enkrat nazaj po palice, ki sva jih pozabila na drugem bregu. S palicami gre lažje, vendar je v tretje voda že kar hladna – ha, ha, ha. Med oblačenjem suhih oblačil naju preseneti Marko s svežo potratno potičko. Kaj si lahko še želiš lepšega. Sledi odsek cicak čez polje do tromeje Dol pri Ljubljani – Domžale – Lj. Tam naju za obloženo mizo s toplo juhico čaka profesor orientacije Dušan. Stvari gredo vedno bolje :).  Spremlja naju po Domžalski meji, ki jo ima naštudirano v nulo. Kako paše pospraviti GPS navigacijo v žep in dati možgane na off. Ob Trzinski meji se Dušan poslovi in štafeto prevzameta Aleš in Barbara. Skupaj se prebijemo skozi močvirje ob Dobravščici do vznožja Rašice, kjer imava skrito drugo okrepčevalnico. Neka zagrizena zverinica nama je uspela preglodati štiri od petih plastenk s pijačo in zdaj verjetno pola Cocacole divja po gmajni – ha,ha,ha.  Če ne bi dobila nenapovedane pomoči pustolovskih prijateljev bi se ekspedicija tukaj verjetno končala. V sproščenem klepetu odvandramo po grebenu mimo vrha Rašice kjer nas na tromeji Vodice-Mengeš-Lj čakata Boris in Gregor. Na spustu proti Povodju narediva prvi večji odmik od mejne črte. Namesto ob robu podrtega kamnoloma, jo raje mahneva po markirani poti okoli. Varnost je le na prvem mestu.  V Vodicah nova podpora in novi navijači: Bogo, Marija, Borut in ponovno Janez. Mimo Šmarne Gore gre vse b.p. Prek Grmade pa spet malo poovinkarimo. Tukaj je meja namreč potegnjena z ravnilom prek JZ najbolj strmega pobočja Grmade. Pred Motelom Medno se zopet zgodi menjava spremljevalne ekipe in prisrčna okrepčevalnica s toplo juhco by Marija, ki naju od tu spremlja del poti. Zagonetna črta poteka daleč od udobja uhojenih stezic sprva ob potoku Babniščici in nato gori doli skozi gosto rastje iz grape v grapo, da se domačinki kar mali kameček odvali od srca, ko pademo od nikoder na znano križišče. Tu zavije proti domu, midva pa tudi vsak po svoje. Bojana jo mahne kar po poti proti Toškemu čelu, jaz pa naprej v boj z brezpotnimi strminami severnih pobočij Šentviškega hriba. Držim se meje, kot razjarjeno ščene roba hlačnice. V strmih grapah mi najprej podivja GPS. Četrta noč terja svoj davek v obliki utrujenosti in zaspanosti. Marijina bomba, petarda al kako se že reče tistemu kofeinskemu zvarku dokončno popusti in ostanem sam sredi goščave nekje med sanjami in resničnostjo. Očitno sem blizu meje. Če že ne občinske, svoje sigurno. Sotočje Grabnarice in Ostrožnika je kot fatamorgana z živo zeleno močvirsko tratico. Tam nekje izgubim še karto in po spominu s pomočjo kompasa zarinem direktno v strmino proti Bercetovem hribu. Nočni vzpon po vzhodnem razu Bercetovega hriba ni ravno tura, ki bi jo priporočil ponavljalcem. Strmina je vedno bližje vertikali, poraščeni s pritlikavim bukovjem po katerem se na pol vlečem na pol rijem navzgor. Na vrhu me mine želja po raziskovanju meja in jo samo po poti usekam do ceste Toško Čelo-Katarina kjer čakata Bojana in zopet, kot vedno v najbolj pravem trenutku, Janez. Izreče par spodbudnih besed, prevzame v roke navigacijo in že “hitimo” dalje ob meji. Tu vajeti malo popustimo in pustimo izmuzljivi črti, da se sem in tja oddalji na kakih 100 ali 200 metrov v goščavo, mi pa usekamo nekaj bližnjic po stezicah. Predvsem na Klobuku je mejna črta dobesedno zavozlana v pravi gordijski vozel, ki ga Janez mojstrsko preseka na dvoje. Sledi le še cikcak med njivami čez polje do AC priključka Brezovica, kjer čaka na cilju Boris. Po treh dneh in štirih nočeh slovesno zaključimo najin špancir po ljubljanski meji. Ob šampanjcu, kot se za Rajdovce spodobi seveda.

Sedaj se lahko mirno gibava v naši ljubi mestni občini, ker točno veva do kod smeva in in kam ne več. Če bi mi kdo prej rekel, da obstaja v Ljubljani taka divjina, tako samotni in nedostopni kraji, bi ga poslal v norišnico.

Po uradnih podatkih je dožina meje mestne občine Ljubljana 137,3km. Tisti bolj našpičeni trail tekači s podobnimi razdaljami opravijo v enem dolgem dnevu. (po potkah seveda – he, he, he). Meji na štirinajst sosednjih občin, torej ima prav tako število tromej, katere sva bolj ali manj uspešno locirala.V treh dneh in štirih nočeh sva naredila 187km in 6860vm vzponov. Poštena stomajlerica torej. Le da to ni bil trail, ampak off-trail.

Hvala vsem pustolovskim prijateljem, ki so navijali za naju in nama prišli pomagat na teren, kljub težkim in negotovim časom. Seveda v varni razdalji na prostem ob upoštevanju varnostnih ukrepov. Hvala Borut, Janez, Marko, Dušan, Barbara, Aleš, Gregor, Boris, Marija in Bogo. Če sem koga pozabil se mu že vnaprej opravičujem. Je le že več, kot dve leti tega.

Dobrova-Polhov Gradec/Brezovica

Brezovica/Ig

Ig/Škofljica

Škofljica/Grosuplje

Grosuplje/Ivančna Gorica

Ivančna Gorica/Šmartno pri Litiji

Šmartno pri Litiji/Litija

Litija/Dol pri Ljubljani

Dol Pri Ljubljani/Domžale

Domžale/Trzin

Trzin/Mengeš

Mengeš/Vodice

Vodice/Medvode

Medvode/Dobrov-Polhov Gradec

Shramba

Najnižja točka MOL

Tor des Glaciers – preko vseh meja – zaključek

Še 50km in 4000vm torej. En luškan trailček torej. Mala malca. Da je vse skupaj na 400km in 7 neprespanih noči podlage, me trenutno ne gane. Veselo pridiham na prelaz Champillon in na drugi strani spet dol. Sonce se zopet bliža gorskim vrhovom. Kmalu je tu že okrepčevalnica klasičnega TOR-a, kjer vesela družba peče morsko hrano na žaru. Sardelce, kozice, lignji in podobno v pastirski kolibi pod alpskimi štiritisočaki. Uf, uf,!!!  Tokrat sem prepričan, da ne haluciniram, čeprav je scena hudo bizarna. Kljub polnemu želodcu seveda probam vsakega malo in nato hitro spet pot pod noge. 10km teka po kolovozih mine, kot bi mignil.

Ob sončnem zahodu se spet ločim od udobne označene trase. Glavnina nadaljuje s prečko proti vasi Saint Rhemy, jaz pa desno proti prelazu veliki Sv Bernard. Seveda tudi do tega ne po najbližji markirani poti, ampak po brezpotnem grebenu na švicarsko stran in okoli riti v žep nazaj na prelaz. Pričenja se osma noč na poti. 8km in dobrih 1000vm računam, da bom stisnil v dobrih dveh urah. Bojani, ki me bo spet čakala na prelazu, najavim svoj prihod med 21 in 22. uro in zagrizem v klanec. Tu spet, kot že prej na TORu doživim deja vu. Ker mi je pojav že poznan, se ne sekiram prav dosti. Čeprav je občutek strašljiv. Pri ruševinah iz prve svetovne vojne poti zmanjka in sled me vodi navzgor po brezpotnem grebenu. Vzpenjam se med travami, nizkim grmičevjem in z lišajem poraslimi skalami. Pravi užitek je po pustolovsko sekati azimut po grebenu. V dolini se svetijo lučke vasi in avtoceste na veliki Sv Bernard. Stisnem gel, nekaj požirkov kokakole in zagrizem kolena, kolikor dajo pljuča. JUHUUUUUU!!! Še dve urci in spet bom padel v objem svoje drage. Višje se grmovje in trave umaknejo skalam. Superge na lišajih sicer odlično primejo, a je vseeno zamudno plezati s skale na skalo in iskati prehode. Po krajši izravnavi se teren popolnoma spremeni. Namesto skal pridem na nekakšen čuden sprijet pesek po katerem se dričam, kot na rolerjih. Sled me pelje v prečko po strmini. Vsak korak je, kot bi stopil na kroglice iz ležajev. Pod mano je strmina, ki se konča bog ve kje . . . Zapiha zlovešč leden veter.” FAK!!! Kam so nas to poslali?! Pa ti niso normalni!” Tukaj ne bi šel niti spočit podnevi, kaj šele ponoči po celem tednu nespanja. Ampak sled me pelje ravno tukaj. Odstop in vrnitev od koder sem prišel seveda ne pride v poštev. Ne po vsem kar sem že dal skozi. Bolj po palicah, kot po supergah se splazim preko prečke in spet navzgor po prekleti drsalnici. Poti ali steze seveda nikjer nobene. Priplezam preko strmega kupa peska in pred mano kar naenkrat zrase gigantski steber daljnovoda. Mimo njega je dvajset metrov ravnine, potem pa spet nekam gor v strmino po jebenem pesku po vseh štirih. Strah me je zdrsa. Skoncetriram se samo na vsak korak posebaj. Ne obstaja nič drugega, kot jaz in ta prekleta drsalnica. Po treh urah, ko sem računal, da bom že zdavnaj na kontroli, imam do tja še 4km okoli hriba z imenom Mont Mort. Hm . . . kar pravšnje ime za tak teren. Za 3km sem porabil 2 uri. Bojana me že čaka na prelazu. Poskušam poslati sporočilo, vendar ni signala. Telefon preklopim nazaj na letalski način in stečem na drugo stran v Švico. Tu so spet domače skale in grmičevje.

Ko je na brezpotju občutek, kot bi prišel na avtocesto

Za konec še poslastica 200vm vzpona nazaj na prelaz. In ob polnoči končno spet močno stisnem Bojano, ki je že prav pošteno v skrbeh zame. Še dobro, da ji je družbo delal Peter, ki me je prav tako prišel pozdravit in preverit moje stanje po enem tednu na poti. Pravita, da se jima je čudno zdelo, ker sta videla, tekače ki so tekli po cesti, ki pelje na prelaz. “Oooo, ko bi vedela kje sem kolovratil!” Na toplem ob ljubljeni osebi in polni skledi makaronov mi vse pade dol. Adrenalin popusti. Na pleča mi pade vsa utrujenost celega tedna. Ob meni sedi moja draga od katere sem se včeraj tako težko ločil in se je ves dan veselil. Zdaj pa kar sedim tam in ne morem verjeti kje sem. Iz ust spravim le tu in tam kako besedo, ko počasi meljem pašto. Bojana me samo zaskrbljeno gleda in ne ve kaj bi. Kar na jok ji gre. Sem in tja jo pobožam in potolažim, da sem dobro. Za kaj več nimam energije. Hm . . . Verjetno res zgledam precej ubogo. Saj tako nekako se tudi počutim. Kot ožeta, tisočkrat zribana cunja. Ooooo kako sladko bi bilo zdaj oditi do avta, se skupaj zaplužiti v toplo spalko in mrkniti za nedoločen čas.

V tem čudnem transu mineta dve dragoceni uri in treba je sprejeti odločitev: ali it spat tukaj, ali stisniti 10km do naslednje koče od koder je do cilja le še že znana pot preko zadnjega prelaza. Odločim se za drugo možnost. Natankam kokakolo, spijem guarano in skupaj stopimo v mrzlo noč. Peter zajaha motor v dolino, Bojana pa me spremi prek parkirišča do začetka poti. Oba sva v nekem čudnem transu. Skrbi jo zame. Verjetno upravičeno. Težko mi jo je kar pustiti sredi noči tam na mrzli cesti na 2500m, po tem, ko se že dva dni vozi sem in tja po ovinkih in me čaka na mrzlih prelazih. A, če želim končati to megalomansko dirko, moram naprej. Močno se stisneva in polupčkava za srečo in mahnem jo v noč. Čeprav je ne vidim, čutim kako gleda za mano. To mi da še dodaten pospešek. Če bo vse po sreči se vidiva popoldne v cilju. Hitim gori doli po stezici, da bi bil čim prej pri koči preden izpuhti učinek kofeina. Navijem si muziko in ob spremljavi polne lune šibam dalje. Nekje na pol poti čutim, da me spet zmanjkuje. Vedno več energije moram vlagati, a vseeno mi tempo pada. Pričnejo se dogajati čudne reči. Potegnem ven telefon, da bi preveril sled in čez nekaj trenutkov se zbudim iz globokega sna. Stojim tam pod luno sredi gora s telefonom v roki in ne vem, kaj počnem tam. Ne vem niti ali sanjam, ali je vse to res. Zberem se, preverim smer, navijem muziko do konca in ponovno zagrizem v klanec. Med grizenjem na polno in premikanjem nog v taktu štanc glasbe, se kar naenkrat zbudim iz spanja, z rameni naslonjen na ročaje palic. Podobne bizarnosti se še večkrat ponovijo. Sem na meji svojih rezerv. Če se zdaj ustavim, ali bog ne daj usedem, me zmanjka v trenutku in vprašanje, če se še kdaj zbudim. Lučki tekačev za mano se mi ne približujeta prav dosti. Hm . . . Ali sta tudi tako uničena, kot jaz, ali sem kljub zaspanosti vseeno spodobno hiter, ali sta tisto le zvezdi na obzorju, ali pa haluciniram. Na TOR-u je vse možno. Po izdatnem nalivanju s kokakolo in uveljavljanju živalske trme zaspanost toliko popusti, da me ne zmanjkuje več med hojo. Premikam se, kot v transu. Izmenično z enim očesom spim in z drugim na pol gledam. Vseeno prek ledeniških moren in hudournikov po brezpotju najdem pravo pot brez enega samega odvečnega koraka. Kot bi me vodila nevidna roka. Nekajkrat preverim položaj na telefonu in se čudim, da ostajam točno na sledi. Po dveh urah in pol agonije z zadnjimi močmi padem v toplo kočo Frassati. Tu zagnani kontrolorji želijo od mene zapestnico s čipom. To je preveč za moje neprespane možgane. Na vseh ostalih kontrolah je namreč zadostoval vpis v zvezek in ura. Bolj, ko razlagam, bolj se stric dere chip, chip, chip, kot preplašen papagaj. “Pa p… ti materina božja!!! Tista jebena zapestnica se mi je strgala že predvčerajšnjim, ko sem se prebijal skozi neprehodno grmovje in sedaj čepi na dnu ruzaka. Jaz pa nujno rabim skledo čorbe in posteljo preden kolabiram kar tukaj pod šankom!!!” V jezi mu stresem vsebino ruzaka po celi mizi in izbrskam zapestnico. Ko ga poprosim, če jo zna pokrpat, da jo bom spet lahko nosil na zapestju me spet gleda, kot tele. Nimam energije za pregovarjanje. Na hitro vržem vase dve čorbi. Za mizo sedim s fantom s klasične razdalje, ki javka kako je težko in da ne ve, če bo zmogel. Pokimam mu, da sigurno bo in se pustim odvesti do postelje v kateri zaspim še preden se dobro uležem. Po treh urcah krepčilnega spanca se, kot prerojen prebudim v prelepo sončno jutro.  Juhuuuuu!!!! To je to!!!! Nič me ne more ustaviti!! Še 21km preko zadnjega prelaza po lepi označeni poti, ki sem jo prehodil že dvakrat. Energija je na višku. Vzpon na zloglasni col Malatra mine, kot bi mignil. Odpre se pogled na mogočno pogorje Mont Blanca, ki se kopa v soncu. O jaaaaaa!!!!!!

Col malatra – še zadnji od velikih prelazov

Desno Mont Blanc, levo Courmayeur, jaz pa kar naravnost. JUHUUUUU!!!

Lahkih nog odletim v dolino, kot na zračni blazini. Noge letijo kar same. Za razliko od klasikov so nam začinili spust še z vzponom na Tete de la Troche, kar me sploh ne moti. Kaj pa je 700 višincev vzpona? P . . . dim!  Potka se vije po travnatem grebenčku, kot iz reklame za trail run. JUHUUUUU! Pri koči Bertone se sploh ne ustavljam, samo pomaham s štartno številko in gasaaaaa! Kmalu mu pride nasproti Bojana. Z nasmehom do ušes ji padem v objem in skupaj odtečeva proti cilju. Vzdušje je sproščeno, polno sonca. Oba imava nasmeh do ušes. Čisto drugače, kot ob najinem zadnjem srečanju.

Nekaj čez drugo popoldne po sedmih dneh in osmih nočeh kolovratenja po hribih s skupno okoli dvajsetimi urami spanja končno prestopim ciljno črto . . . . . . . . .

Objamem in polupčkam Bojano, ki ne ve ali bi me slikala, objemala, jokala al kaj . . . Meni je tudi nekam čudno. Po enem tednu mi ni treba nikamor več. Če hočem, se lahko z drago tukaj usedeva na škarpo in sediva dokler naju ne prerase mah in prav nihče naju ne bo preganjal. Prejmem še čestitke od Petra in ob pivu se kar na uličnem vogalu lotimo vrhunskega štrudla Bojanine mame, ki mi ga je na mojo željo prinesla v cilj. Perfektni trenutek! HVALA!!!!!!

REZIME:

Vse skupaj je zneslo 450km razdalje in 37000vm vzponov. Na poti sem bil 186ur, kar je sedem dni in pol, ter osem noči. Skupno sem vknjižil 20 ur spanja in izgubil 7kg žive teže. Vedel sem, da bo težko. A realnost je presegla moje najbolj divje predstave. To ni bil trail, niti tek. To je bilo hribolazenje na dolge proge ob stalnem časovnem pritisku in boju z vremenom in neizprosnim terenom. To je bila prva tekma na kateri me je lovil časovni limit. Prva tekma na kateri me je bilo na trenutke strah, da padem v dolino. Prva tekma na kateri sem bil brez vode in hrane tudi po deset ur skupaj. Prva tekma po kateri lahko rečem, da se na težjo stvar, kot je tole verjetno ne bi prijavil. Tole je bilo presneto blizu mojemu limitu. Na trenutke celo preblizu. V cilj nas je prišlo le 40 od 100 izbrancev, čeprav je bil pogoj za prijavo uvrstitev v prvo četrtino na klasičnem TOR-u

Hvala vsem navijačem, ki ste stiskali pesti zame doma, še posebaj Ajdi in Gabru. Hvala Petru, Uršuli in Andreji, da ste se potrudili priti na sam kraj dogodka.

Predvsem pa hvala Bojana, da si prenašala vse moje priprave in občasno slabo voljo v dneh pred odhodom. Hvala, da si doma prebedela noči pred računalnikom, in neprespana prišla na drugi konec Evrope me čakat sredi noči na mrzle prelaze. Hvala za vse tople besede, objeme, poljube . . . za slasten štrudel v cilju. Bojana, hvala, ker si bila z mano na dirki.

S Petrom se mastiva

Drejka tim me futra na tranziciji

Z Domagojem in Nikolo na zadnji tranziciji

čislani prostori

ugani katere so stare tri tedne in katere eno leto?

servisni prostori v na tranziciji

vsi finišerji Tor des Glaciers

Čtivo pred štartom

še dobro, da je veliko platno

še štartal nisem, pa imam že poflajštrane prste

 

Tor des Glaciers – preko vseh meja 3. del

Med tem, ko sem se mudil na zadnji tranziciji, se je zunaj zopet stemnilo. Začela se je že šesta noč. V petih dneh in petih nočeh sem prešel 287km in se vzpel za 24400m. Marsikateri ultratekač bi si mislil, da zmore kaj takega precej hitreje npr v treh dneh. Mogoče res, samo ne po takem terenu in ob tako redkih okrepčevalnicah. Tole ni ultratek ampak hribolazenje na ultra dolge razdalje. Po terenu, kjer se mi podimo v supergah in lahki vetrovki, se še tisti redki gorniki, ki se sploh odpravijo sem, gibljejo v konkretnih gojzarjih in s polnimi 30 do 50 litrskimi nahrbtniki opreme. No, jaz vstopam v zadnjo tretjino. Pred mano je še 160km in 13000vm. Daleč je še. Vse sorte se lahko še zgodi. Vendar imam občutek, da me nič ne more presenetiti. Kljub utrujenosti in neprespanosti mi je nekako steklo. Rutina premikanja nog, iskanja poti, hranjenja z vsem kar mi pride pod zob in občasnega kratkega spanca mi je postala domača. To so zdaj moje vsakdanje tirnice. Vse ostalo bi bilo čudno. Pred mano je okoli 40 tekmovalcev, za mano okoli 10. Ostali so že odstopili.

Po kratkem sprehodu skozi vas zastavice zavijejo levo, zahodno v breg, mene pa vodi gps dalje na sever še 10km po dolini in šele nato  v breg po smučišču. Prav gor pod mogočno Monte Rosso.

Monte Rossa

Med tem so se po urci hoje stopala zopet skrčila na normalno velikost in vložki so romali nazaj v superge. Uf! Tale problem je nepričakovano hitro izginil. Še en dokaz, da je treba samo it in se s problemi sproti ukvarjat. Na 2300 metrih nad morjem pridem do ogromnega gostinskega objekta, kjer je naša okrepčevalnica. Ura je ena ponoči, ko praktično istočasno vstopimo trije premraženi tekmovalci v prazno jedilnico s 100 sedeži. Tam naš čaka gazda osebno, štirje natakarji in kuhar. Posedejo nas za mizo in takoj dobimo pred sebe pogrinjke. Mene vpraša prvega, kaj bi jedel. Na moje previdno vprašanje, kaj je na voljo, dobim odgovor: “Samo povej, kaj si želiš jesti. Tam je kuhar in bo naredil. Bi meso, testenine, krompir, zelenjavo, riž . . . ?” Kar malo zmeden sem ob taki velikodušnosti. Na koncu se zmeniva za svinjsko pečenko z blitvo. Kolega zraven mene ne želi komplicirati in naroči isto kot jaz. Gazda je užaljen in pravi, da njemu sigurno paše kaj drugega. In ponovi podobno zasliševanje, kot sem ga bil deležen jaz. Zadnji pravi, da ni preveč lačen in bi, če že mora nekaj naročiti samo eno malo sladico. Ker se ne more odločiti, dobi polmetrski krožnik s malimi porcijami vseh sladic, ki so na voljo od tort, štrudla, tiramisuja, kremšnite . . . Po dveh konkretnih porcijah pečenke in tiramisuju nam pokažejo sobo za počitek. Ubogi reveži, navajeni pogradov in zasilnih ležišč civilne zaščite se kar ne znajdemo v tem luksuznem apartmaju in si skoraj ne upamo položiti svojih prešvicanih teles na dišeče rjuhe. Dilema ne traja dolgo. Čim se uležem, že spim. Ko se čez dve uri zbudim, ostalih dveh ni več.  Pa jo spet sam maham naprej v klanec proti še enemu prelazu prek 3000m. V želodčku mi prav prijetno počiva nočna pojedina. Ko pridem gor, je na vrhu samo kamenje in prepadi na vse strani. Gps signal pa nekaj leta sem in tja. Dve lučki vidim še višje v strmini, kje gre pot proti koči pod Lyskamom, zahodnim sosedom Monte Rosse. Sta to sotekača, ki sta zgrešila pot ali dva gornika, ki gresta proti štiritisočakom? Ko takole nekaj minut tavam sem in tja v mrzli in vetrovni noči, čisto slučajno pred nosom zagledam puščico, ki kaže dol za rob. Pogledam čez in res vidim navpičen zasnežen kamnolom in nekaj rumenih pik na skalah. “No pa imam spet nekaj za noge lomit!” Ostre spolzke skale se premikajo pod nogami, kot bi bile žive. Podobno sem na tej dirki že večkrat doživel, tako da nisem posebno presenečen. Zoprno je pa vseeno. Ko takole plešem v temi, mi noga naenkrat zdrsne naprej in pristane v luknji 30cm nižje, oster rob skale pa se mi zažre direktno v ahilovo tetivo. “No, pa smo tam! Ali je to konec?” Previdno izvlečem nogo in malo pomigam. Tetiva je na otip nepoškodovana. Tudi hodim lahko brez večjih bolečin. “Uf! Spet je nekdo pazil name.”

S

Še en dan se je rodil

Spustim se po prelepi samotni dolini mimo sinje modrega jezera pod ledeniki, ki visijo izpod štiritisočakov. Srečam nekaj gornikov, ki otovorjeni z vso zimsko opremo počasi stopajo navzgor.

Nekdo se je kopal

Ravno v času zajtrka prispem do naslednje postaje v idilični leseni koči sredi gozda. Na vprašanje, če lahko dobim kaj hrane mi oskrbnica le na kratko pomigne proti mizi, da naj si kar sam postrežem. Tam so v bistvu ostanki zajtrka predhodnikov. Nekaj prepečenca, masla in marmelade, ter kup papirčkov . . .    “Kaj se hoče. Ni povsod pojedina.” Izprosim si še skodelico čaja za zraven in pomeljem, kar pač je na voljo. Do naslednje koče je 22km in 2000vm. Bom moral k tem par prepečencem dodat še kako malenkost iz nahrbtnika. Ha, ha, ha … Vsaj vode je dovolj. Pred kočo teče iz pipe bistra hladna studenčnica. Spet se vzpenjam sprva skozi hladen gozd in nato prek neskončnih pašnikov. Sonce neusmiljeno žge. Na 3000 metrih spet pokukam eno dolino bolj zahodno. Tu spet stopim na prostrana smučišča, ki pa ne pripadajo več kompleksu pod Monte Rosso, ampak se nad njimi boči mogočna piramida Materhorna.

Tole še ni Materhorn

Tole tudi še ne

Je treba še mimo jezerc

in “jezerc”

in pokaže se Piramida

Seveda ni fore, če bi šli po najkrajši poti prek smučišča. Treba je it z zgornje postaje sedežnice na spodnjo postajo in potem spet na zgornjo postajo sosednje žičnice, . . . pa nazaj na spodnjo postajo tretje. Višince je treba nekje nabrat. Nič ne rečem. Samo kamnite planjave pod žgočim soncem niso ravno najprimernejši kraj za cikcakanje gori doli . . . Pogled na opustošenje, ki ga povzroča masovni turizem je prav žalosten. Celotna južna pobočja pod Materhornom so zminirana in poravnana z buldožerji, da je pozimi lepše vijugat v dolino. Verjetno Švicarji na severni strani niso nič bolj nežni z goro. Ampak kljub žičnicam, ki kazijo podobo, je pogled na mogočno piramido vseeno hudo impresiven. Tudi tlake po smučišču je enkrat konec. Pozno popoldne se že krepčam s slastno mineštro v koči Orionde, ki je sicer izhodišče za vzpon na Materhorn, katerega mogočna piramida se vzpenja v nebo točno nad njo. Ko v lahnem drncu prečim proti jugu nad dolino Valtournenche, za mojim hrbtom žari piramida v barvah zahajajočega sonca. “Uf! To je to!” Take trenutke bi človek raztegnil v večnost.

Tja na drugo stran doline moram

singlca po ledeniški moreni: “To je to!”

Materhorn na zatrepom doline Valtournenche

Adijo sonce, pozdravljena luna

Spusta ni prav dosti, zato tudi vzpon na naslednji 3000m visok prelaz ni prav hud. V kočo pod vrhom pridem že spet v temi. Začenja se sedma noč. Ko sem že blizu doline na drugi strani, zagledam močno svetilko, ki mi gre nasproti. “Kateri norec hodi tukaj sredi noči?” Ko pridem blizu, se ustavi in mi sveti naravnost v oči. “Bojana moja, si to ti?” “Jaz sem, a me ne poznaš?” “Seveda ne, če imaš dolge luči prižgane, buča! :)” Nekaj trenutkov samo stojiva tam sredi divjine in ne veva ali sanjava, ali je vse res. Jaz, da se najdražja oseba, s katero sva zadnji teden v stiku le prek redkih SMSov kar naenkrat udejani pred mano. In Bojana, da sem po vsem tem lomastenju po groznemm terenu živ in zdrav pred njo. Brez besed si padeva v objem, tako močan, da kar pokajo kosti. Govorijo le solzice v očeh . . .  Od veselja, bi kar stal tam, da se dotikava in gledava brez odvečnih besed, izgubljena v noči pod milijardami zvezd. Čas se je dobesedno ustavil . . .    Zapiha hladna sapica in me vrže nazaj v realnost. Zazeblo naju bo, če bova predolgo pri miru. Z veseljem v srcu in lahkih nog odskakljava v dolino do koče. Po poti se nama spet vrne dar govora in klepetava, kot na nedeljskem izletu.  Bojana je prej že preverila situacijo v koči. Tu je spet nočna varianta. Koča je zaklenjena in temna. Le zadaj je odprta sobica zraven savne. Na mizi je čaj prepečenec, maslo in marmelada. “Hm! Kila makaronov bi trenutno precej bolj pasala, kot tele grickalice.” Na srečo mi Bojana velikodušno odstopi svojo večerjo. Hvala, hvala!!!! To je bil eden od rešilnih momentov dirke!!! Na zadnji prosti postelji odspim dve uri in nato skupaj kreneva dalje. V dvoje gre čisto drugače. Tisočkrat lažje. Energija je na vrhuncu, kot bi se ravno dobro ogrel. Počutim se, kot na torkovi mikroavanturi. Ko ponoči iščeva pot po grmovju in med neštetimi kravjimi stezicami v blatu do gležnjev, se smejeva, kot dva razigrana otroka. Žal je ravno naslednji prelaz tisti, za katerega naj bi bile obvezne dereze. Zato se morava mnogo prekmalu ločiti. Bojana se na križišču ustavi, me poljubi v slovo in me nažene naprej. Jaz pa kar obstojim tam in debelo gledam. “A to je to? Konec veselja? Kaj boš pa ti? Boš našla pot v dolino sredi noči brez zemljevida? Kako boš prišla v dolino? Saj te ne morem kar pustiti tu sredi ničesar!” Priznam, da je prav malo manjkalo, da nisem zavil z njo v dolino. Nekaj najtežjega je bilo resetirati glavo in jo nastaviti nazaj na na samotno dirko brez ljube Bojane. Šele vztrajno prepričevanje z njene strani in obljuba, da bo vse v redu in da lahko za napotke pokliče starosto slovenskih pustolovcev, ki doma za računalnikom spremlja vsak najin korak me prepriča, da se nerad obrnem v svojo smer. Po poti se še večkrat ustavim in gledam navzdol lučko, ki se izgublja vedno dlje . . .   Jutri zvečer se spet vidiva. Komaj čakam!!!

Pod vrhom prelaza se naredi dan. Ravno pospravljam čelko in se razgledujem po najugodnejšem prehodu navzgor, ko mi nasproti po skalovju navzdol priskaklja zanimiva pojava. Podoben je malo večjemu Kosobrinu. Ata v sedemdesetih letih, suhljat, žilav, oblečen v flis, ki je blizu njegove starosti in ga verjetno že dolgo ni slekel. Obraz ima ustrojen od sonca in vetra. Izpod zelenega klobučka, pa gledajo iskrive oči. Pozdravi v francoščini in mi v pozdrav jekleno stisne roko. “O ja!!! Tak hočem bit, ko bom velik!” Ugotoviva, da on govori samo francosko in italijansko, jaz pa samo angleško in nemško. Vseeno potegne iz žepa kovinski tulček in iz tega majhen svitek papirja na katerem je na roko s črnilom narisana skica sestopa po ledeniku na drugo stran. Izgleda, kot starodavni gusarski zemljevid trenutne situacije na ledeniku, ki se spreminja iz dneva v dan. Posveti se mi, da je ata lokalc, ki ima nalogo vsakemu razložiti, kje sestopit, da nas ne bo treba še teden dni vlečt iz raznih brezen. Kljub jezikovnim barieram nama gre odlično. Ob skici možak razlaga malo v francoščini, malo v italijanščini s kako nemško besedo, če mu ravno pade na pamet. Zraven pa vneto krili z rokami in bliska z očmi. Jaz zavzeto kimam, odgovarjam z oui in si, ter s kretnjami kažem, da razumem. Slovenski prevod navodil za 7km in 1000 vm spusta prek strmih skalnih sten, med balvani, neštetimi vodnimi tokovi in ledeniškimi jezerci, prek ledeniških moren, kjer se razmere vsakodnevno spreminjajo, izgleda nekako takole. S sedla najprej po desni strani ledenika cik cak preko stene med balvani, naprej po grebenu do velike skale z rumeno puščico, ki kaže desno. Nadaljujemo še 200m naravnost in nato zavijemo desno po naravnih prehodih navzdol in levo na nov greben po katerem se spustimo v dolino. Srečanje se zaključi s konkretnim udarcem po rami in besedami, da ve, da jaz to zmorem. Hm .  .  . Če ne bi bil vajen opisov alpinističnih sestopov bi mislil, da me ata malo zeza. Ampak njegov skop opis in skica je bil vse kar sem rabil, da optimalno sestopim brez potrebe po derezah, plavutkah, jamarstvu ali plezanju. “To je to!!! Takih ne delajo več!!!” Slabe pol urce kasneje se mi s prelaza odpre pogled na pokrajino z gusarskega zemljevida. Na levi, kjer naj bi bil ledenik, so neke strme skalne stene in pod njimi ledenik, prepreden s pravimi rečicami, ki se na dnu zlivajo v jezerce. Proti desni skale niso tako zelo strme in se nadaljujejo v razbit greben, desno od katerega je zopet odsekano pobočje in druga dolina. Jp. Cikcakanje proti desni navzdol po zglajeni monolitni skali, izogibajoč se pragovom, je edini možni peš sestop. Kmalu ujamem skupino špansko govorečih sotrpinov, ki imajo kar nekaj težav z mikroorientacijo in jim prav pride, da se mi lahko prilepijo za pete. Kmalu naletimo na tisto veliko skalo, kjer puščica kaže desno v pobočje po katerem teče ledeniški potok, ki se zliva v še eno jezero. In 200m dalje je teren v desno res bolj prehoden. Sledi še 500m motoviljenja prek naloženih balvanov in že sem ob prvem jezercu, kjer se tu in tam pojavi celo kak ostanek stezice. Med vsem tem motoviljenjem seveda čas leti, kot za stavo. Ko pridem spet na nekaj, kar bi lahko imenoval pot, je sonce že visoko in peče, kot pri norcih. Vode imam le še par požirkov. Do naslednje okrepčevalnice pa je še okoli 12km in 1000vm. Tam se moram pofočkat do 15h, če ne sem izpadel iz igre. Obkrožit moram še zatrep doline Ollomont in se povzpeti do koče Champillon, kjer se spet pridružim zastavicam. Kljub žeji in vročini nimam druge izbire, kot teči po neskončnem kolovozu pod pripekajočim soncem. “Šta se mora nije težko.” pravijo naši južni bratje. Do zadnjega limita pred ciljem pridem s kar pošteno rezervo. Sledita dve jedi z menija, pustošenje sadja z okrepčevalnice in nalivanje z vsem, kar teče. Dušo sem privezal, zdaj jo pa lahko v miru mahnem dalje . . .

Do cilja je “samo” še 50km in 4000vm

Tor des Glaciers – preko vseh meja 2. del

Po 160km konkretnih hribov torej končno prva tranzicija. Vame ponikne pol kariole hrane. Kot pravi morski pas gutam sve od reda. Mineštra s kuhanimi jajci, zrezki s pečenim krompirjem, rižota, sadna solata in še kaj vmes. Vse to seveda zalijem z litrom sadnega soka in fluimukanom za vsak slučaj. Zimski zrak v višavah je malo načel moja dihala. Nabutan kot sod odspim kvalitetni dve urci in se zbudim kot prerojen. Še menjava nogavic in nekaj obližev za preventivo pred žulji in gasa dalje. Ko tako v ranem jutru maširam skozi vas, vidim, da me ni brez razloga zeblo ponoči. Pršilka za zalivanje trave je ponoči travnik odela v nekaj centimetrov debel leden oklep. Dvomim, da je kdo želel ta efekt. 🙂 Pot se počasi vzpenja po dolgi, sončni dolini. V nahrbtnik počasi roma kos za kosom obleke, dokler ne ostane le majica s kratkimi rokavi. Vse naokrog so samotne gore, travnate planjave, bistri potoček, modro jezerce . . . 19km in 1900vm samote mine, kot bi mignil.

Malo pred jezerom in kočo Miserin se priključimo trasi Tor des Geants. To pomeni precej bolje uhojeno pot, označeno z rumenimi zastavicami in pogostejše srečevanje drugih tekačev. Kot bi s stranskega kolovoza zavil na avtocesto.  Pri koči se naše poti spet začasno ločita. Zastavice so lepo napikane ob “avtocesti” direktno v dolino. Mene pa gps sled vodi v prečko po strmem pobočju pod daljnovodom. Zakaj bi bi šli tam, kot ostali, če lahko naredimo še kak ovinek? No, po treh km je tu že naslednja koča in zopet zastavice. Prav uživaško je teči po uhojeni potki in dati možgane na pašo, med tem ko zastavice padajo mimo ena za drugo. Tik tak sem v vasici Chardonney. Tu izkoristim okrepčevalnico originalnega Tora, ki je sicer ni v mojem roadbooku in se žal spet poslovim od “civilizacije” lepih označenih potk, pogostih okrepčevalnic in ljudi ob poti. Torovci tu že vohajo naslednjo tranzicijo, ki je za njih oddaljena 18km lepega spusta. Mene pa čaka še 36km in 3700vm po enih najbolj zabačenih krajev, kar si jih človek lahko zamisli. Tisti trenutek, ko zavijem stran od zastavic se pot popolnoma spremeni. Kot ne bi že leta tu nihče stopal. Sem in tja so sicer neke rumene oznake na skalah. Sicer je pa pot skalnata, polna odpadlega vejevja. Vmes moram prečiti več plazov skalovja. Skratka tu tudi najboljši in najbolj spočiti bolj malo tečejo.

Zdaj pa teci, če moreš . . .

Prejšnji mrzli dnevi in današnje malce bolj brezskrbno tekanje so mi uničili pljuča, kot lansko leto. Spet izkašljujem ta rumene in diham skozi slamico. Nujno čim prej rabim ene dva litra pijače in posteljo za eno urco, če se hočem spet spraviti v red. Po ravnem in skalnatem terenu še kar gre. Samo kaj, ko je do naslednje okrepčevalnice po roadbooku še 15km in 1500vm vzpona. AAAAAAAAA!!!!! To lahko traja v nedogled. Vsekakor pa vsaj 5 ur. Do tja moram priti z litrom vode, ki mi je še ostal v bidonu. No, zdaj smo pa tam!!! Tisto poledenelo skalovje na tritisočakih je bilo očitno samo uvod. Prava jeba se začenja tule na “spustu” proti najnižji točki dirke. Kaj hočem. Pot pod noge in gremo! Od zadnje okrepčevalnice nisem srečal žive duše. Pri tem mojem tempu ranjenega lenivca bi me morali prehiteti vsi, ki vsaj malo upajo na prihod v cilj. Prvič in zadnjič na dirki odprem stran za live sledenje, da se prepričam, če je sploh še kdo za mano. Ene deset mi jih še sledi, a me to ne spravi v nič kaj boljšo voljo, ker sem prepričan, da so itak že, ali še bodo odstopili, kot jih je naredilo že 30 od 100. Pot se začne vzpenjati skozi gozd, preko zaraščenih planin. Dan se počasi poslavlja. Kraji zgledajo, kot zamrznjeni v času izpred 100 in več let. Zadnjih nekaj ur nisem srečal žive duše. Noč se bliža, mrzlo je, vlažno, dihat ne morem, vode imam še pol litra. Telefonskega signala seveda ni. A lahko vsaj odstopim, kot človek?!?!?!? Ne, ne Matej . . .  kar lepo sam se boš moral zmazati iz te godlje. Leva, desna, leva, desna . . .  Vsak korak je bližje vodi in postelji. Ko takole priracam do ne vem že katerega travnika,  zagledam čisto pravo pravcato domovanje Hobitov.  No, se mi je zdelo, da je tole poštena vukojebina. Prigural sem naravnost v Hobiton! In seveda moram še naprej. Samo, da ne pridem v Mordor.

Še Hobitov ni bilo doma

 

En štuk višje se tudi sonce poslovi . . .

Po mukotrpnem maratonskem polžjem grizenju v klanec se tja proti polnoči končno prebijem do prelaza colle della Fricolla. Res, da je visok le nekaj čez 2500m, a je zame večja zmaga, kot vsi tritisočaki pred in po tem. Vode mi je že zdavnaj zmanjkalo, ko od samega veselja, da je vzpona konec spet tečem v dolino.

Tale mi je pa dal vetra!!!

Hm . . . Tole stoji sredi markirane poti . . .

Malo pred eno uro ponoči se znajdem pri naslednji okrepčevalnici, ki se izkaže za nekakšen bivak oz neoskrbovano planinsko zavetišče v eni izmed hiš sredi zapuščene vasice. Trik je seveda najti pravo od dvajsetih bajt. Kar nekaj dvorišč obrnem, preden naciljam pravo. Na dvorišču ima čisto pravo pipo iz katere teče bistra studenčnica. Mamma mia!!! Napolnim bidon in pijem, kot da prvič vidim vodo. Vstopim v notranjost, kjer me pozdravi scena, kot po kakšnem hudem študentskem žuru. V prostoru je miza, dve klopi, kuhinjski pult, štedilnik, korito in nekaj omaric. Vse je na debelo nastlano s papirčki, plastičnimi krožniki in kozarčki, po mizi je polita kava, na štedilniku lonec z nekaj makarončki, ostanki makaronov so celo na okenski polici. Tako sem utrujen, da se ne sekiram prav dosti. Nalokam se vode, pojem par ploščic in gelov iz ruzaka, ter se en štuk višje zaplužim v eno od prostih postelj. Čez ene pol ure se mi bronhi začneje odmakat. Skoraj se zadušim z lastnimi grklji. Hitro stečem ven iz sobe in kar z balkona izkašljam cele kepe rumene sluzi dol pred vhod. Ob 2h zjutraj sredi zapuščene gorske vasice. Če to ni najbolj odbit žur, naj me pes oščije! S tem dejanjem seveda spet svobodno zadiham in v miru odspim še eno urco. Stisnem še en gel in jo mahnem dalje. Ne morem rečt, da sem ravno na konju, sem pa definitivno v mnogo boljši koži, kot pred par urami. S strumnim korakom jo urežem navzdol, čez potok in spet gor na sosednji hrib, kjer naj bi bil še en bivak. Mogoče bo pa tam kaj za jest??? Bivak je sicer konkretna velika hiša na kateri piše, da je odprto. Obstaja le manjša težava v obliki treh pastirskih mrcin, ki divje lajajo name s svojimi hripavimi glasovi. Ker me niti malo ne mika preizkušati njihovega gostoljubja, grem lepo v varni razdalji mimo. Itak se zdaj ne smem preveč obirat. Če želim na tranziciji v Donnasu opraviti še kaj več, kot se pofočkat in it dalje bo treba malo pospešit. Tale zadnja kriza me je postavila nevarno blizu časovnemu limitu. Naslednjega odseka se ne spomnim prav dobro. 18km in dva “manjša” prelaza kasneje se znajdem na tranziciji uro in pol pred limitom. Drejka tima, ki sta se napovedali, da me bosta čakali v dolini ni od nikoder. No, se bosta že našli. Jaz bom za sebe poskrbel. Pojem dvojno porcijo mesa s krompirjem in grem hitro spat za pol urce. Med drugo rundo prehranjevanja se pojavita tudi Drejka tim. Prav prijetno je videti znana obraza in reči kakšno besedo v slovenskem jeziku. Njuna skrivna maža za kravje vime je pa itak eden od rešilnih momentov celotne dirke. Težave z mojo vneto zadnjico so bile v trenutku odpravljene. Hvala Drejka tim!!!. Po bliskovitem družnem pakiranju in oddaji torbe se odčekiram zadnjo minuto pred iztekom limita. Do konca vasi gremo še skupaj, potem pa Andreja in Uršula obrneta in sam spet zagrizem v klanec . . . Kmalu prične rahlo deževati. Ravno toliko, da je treba navlečt nase pelerino. Par kilometrov gremo po svoje, pri naslednji okrepčevalnici pa se zopet pridružimo rumenim zastavicam. Tam opustošim zalogo domačih flancatov in gasa dalje. Počasi me spet začne dajati dihanje. Do naslednje postaje pridem že kar zdelan. Ko zaprosim za spanje, mi “prijazna” gospa razloži, da je ta postaja le za klasični Tor in jaz nimam tam kaj iskati. No, na brifingu sem slišal drugače. Ko se noče več truditi z mano angleško, ampak mi nekaj zabrusi v italijanščini, tudi jaz preklopim na drug jezik. Usedem se točno zraven mize, kjer beležijo rezultate in izdatno kašljam, da kak mali rumen košček tu in tam odleti na njihove papirje. Po destih minutah “prepričevanja” dobim prijazno povabilo v posvečeni spalni šotor, kjer oddremam svoji dve urci. Med tem tudi dež poneha in z novimi močmi spet vzamem pot pod noge. “Mene nau noben jebou! Sploh pa ne ena taljanska babura!” Seveda gredo zastavice direktno gor do naslednje koče, mi pa prečimo proti desni in spotoma obredemo še en čudovit greben, ki zahteva malo orientacijskih spretnosti. V koči Coda se poti spet združita. Tu so spet tradicionalno osorni. Porcija makaronov je bolj primerna za dojenčka, ki mu uvajajo trdno hrano, kot za sestradanega človeka, ki se že peti dan podi po gorah. Na prošnjo po dvojni porciji mi zabrusi: “Najprej to pojej, potem boš pa še dobil!!!” Še dobro, da bodo zdaj bolj pogoste okrepčevalnice. Naslednjih 40km se namreč v večini pokriva s traso klasičnega Tora. Ta etapa tam velja za eno najtežjih s težkim skalnatim terenom in številnimi krajšimi vzponi, ki parajo živce. No, po jebi, ki sem jo dal skozi do sedaj, so tole zame počitnice. Pot je lepo prehodna oziroma tekaška in označena z zastavicami. Okrepčevalnice so pogoste. Noč je lepa. Dežja ni več. Je pa zračna vlaga skoraj sto procentna, kar izjemno ugodno vpliva na moja dihala. Pravzaprav mi gre vse skupaj, kot po maslu. Očitno je trajalo pet dni, da mi je steklo. Okoli 2h zjutraj sredi ničesar naletim na prizor, ki me sezuje, čeprav ga vidim že tretjič. Na prejšnjih dveh moji Torih je bilo namreč isto. Pred samotno hišo stoji velika miza, ki se kar šibi od vsakovrstnih doborot. Domače salame, piškoti, peciva, sveže sadje od lubenice do grozdja,  . . . .  Ne, ni fatamorgana, čeprav je težko verjeti. Ko tako stojim tam in ne vem česa bi se lotil, pride ven dobra žena in me prijazno vpraša, če sem zadovoljen s tem kar je na mizi, ali še kaj prinese. Predobro, da bi bilo res. Če bi bil v kaki izmed Grimovih pravljic, bi imela sigurno zadaj kotel v katerem bi kuhala žajfo iz nič hudega slutečih tekačev. Noč mine brez večjih težav in zjutraj pridem do vasi Niel, kjer si privoščim kup polente s sirom in mesom, ter spet dve urci spanca.

utrinek z avtoceste

peti sončni vzhod na poti

Sredi prelepega sončnega dneva jo mahnem proti zadnjem prelazu pred tretjo in zadnjo tranzicijo. Sonce kar dobro žge. Kratki rokavi in puščavska kapa pride še kako prav. Na drugi strani se spustim do zadnje okrepčevalnice pred tranzicijo. Ker je od tam le še 7km spusta jo marsikdo kar izpusti. Reveži ne vedo kaj zamujajo. Priznam, da sem tudi jaz imel podobne načrte. Vsakega tekača že na daleč podravi zvonenje celega orkestra ogromnih kravjih zvoncev, katere poganja vesela družba, ki si je iz vodenja okrepčevalnice naredila vrhunsko zabavo. Pristopim k mizi s hrano z namenom, da pograbim par pomaranč in banan in pičim dalje. Ha, ha, ha!! Račun brez krčmarja. Naslednji trenutek že mažem na kruh namaze iz domače rikote. Ravno testiram tretjega, zadnjega od vrhunskih namazov, ko pristopi brko, ki ima na čez kuhinjo in me povabi noter . . .  Ohoho! Tule se pa znam zadržati malo dlje. Na štedilniku na drva stojijo lonci iz katerih se vijejo omamne vonjave. Najprej možak odgrne folijo s pekača v katerem je nekakšna musaka iz malancanov in domačega sira. Bi najprej tole probal, ali bi šel kar direkt na kozličkov golaž s polento? Hm…. Zdaj se pa drži načrtov o minimalnem ustavljanju na okrepčevalnicah. Mmmmmm! Košta je božanska! Kar topi se v ustih. Vmes pa vaški fantje še urežejo par domačih viž v spremljavi saksofona, harmonike in tamburina. Če to ni za Michelinovih šestnajst zvezdic, pa tudi nič ne rečem! Po dveh porcijah malancanov in božanskem golažu zadnji trenutek pobegnem naprej, ko mi možakarji pričnejo ponujati vino. No, takole bi se pa dalo biti navijač. Tistih par km spusta je sedaj le še formalnost. Na tranziciji me zopet pričakata Drejka tim. Tokrat dobro zadaneta moj prihod in se ne lovimo naokoli. Notri srečamo še hrvaška kolega Domagoja in njegovega zvestega pomagača Nikolo. Tudi njemu prav pride maža za vime, ki je hit letošnje dirke. Zvrnemo par pirčkov in vzdušje postane nevarno domače in sproščeno. Vseeno ura teče. Treba je postoriti najnujnejše in iti dalje. Napravil sem napako, da sem ob prihodu na tranzicijo sezul superge. V pol ure so mi noge tako otekle, da me sedaj kar zoprno tiščijo. V torbi imam dva rezervna para, ki tiščita še bolj. O ti šit! Kaj pa zdaj??? Iz dosedanjega para, ki je največji, odstranim vložke in jih spravim v nahrbtnik za vsak slučaj. Bom probal tako, druge nimam. Preverim še vsebino nahrbtnika, če je vse najnujneše na svojem mestu. Dereze po navodilu organizatorjev ostanejo z menoj. Do sedaj sem jih nosil s sabo za balast. Sedaj naj bi bile obvezne.

Tukaj v Gressoneyu je zadnja tranzicija na tej dirki. Do cilja bom moral priti s tem, kar imam v nahrbtniku. Do sedaj sem napravil 290km in 24000vm. Na klasičnem Toru po taki razdalji že pošteno vohaš cilj. Tu imam pa še 100milj prek nekaj tritisočakov . . .

No, da vidimo kaj mi bo pot še prinesla . . .

Tor des Glaciers – preko vseh meja 1. del

Hm,   .  .  .   Kje naj sploh začnem. Dva tedna po koncu dirke še vedno prinašam not pomanjkanje spanca in hrane. Vame dobesedno poniknejo enormne količine hrane. Na primer kila skute za zajtrk, za kosilo 2 litra čorbe, kranjska klobasa in tričetrt kile skutinega peciva, za večerjo polkilski steak in podobno. V trgovino sploh ne smem, ker ne morem nest vse hrane,  ki bi jo nagrabil. Misli še vedno večkrat dnevno zaplavajo v vzporedno vesolje in se vrnejo v gore okoli Aoste. Bolj, ko poskušam stvari sortirati in racionalno umestiti v prostor in čas, bolj neverjetno se mi zdi vse skupaj. Ne bi se čudil, če so bile vse skupaj le najbolj bizarne sanje, kar si jih človek lahko zamisli.

Kaj hudiča, se je sploh zgodilo???!!!

Verjetno ste zasledili, da se zadnje čase vedno bolj govori o nekih ultratrailih v dolžinah prek 100km in tudi 100 milj, kar je 167km. In to gori doli, najraje po gorah. Tudi pri nas in v bližnji soseščini imamo kar nekaj takih zdaj že legendarnih dirk, ki jih končajo le najbolj vzdržljivi in trmasti tekači. V svetovnem merilu sta najprestižnejši in tudi eni najtežjih UTMB, ki dobesedno obkroži najvišjo goro Alp in Hardrock, ki poteka v visokih gorah Kolorada v ZDA. Obe sta dolgi 170km in zahtevata od norcev ki se ju lotijo, prek 10.000 višinskih metrov vzpona. Kdor jih uspešno zaključi si zasluži posebno spoštovanje med trail tekači. Vrhunski tekmovalci ju opravijo celo prej, kot v 24 urah. Od večine udeležencev pa terjata dve neprespani noči. Ampak,  .  .  .  100milj se dandanes organizira že na vsakem vogalu. Obstajajo tudi tekme, proti katerim sta UTMB in Hardrock, kot popoldanski tek na Rožnik. Prva taka je Tor des Geants, v zadnjem letu pa se mu je pridružil še Swisspeaks. Oba sta pravi pošasti z dobrimi 350km dolžine in okoli 25000 višinskimi metri vzpona. Najboljši potrebujejo za to tri dni in tri noči brez spanja. Tisti pri repu karavane pa so na poti cel teden. Vsi od prvega do zadnjega so vrhunsko pripravljeni tako fizično, kot psihično. To ni samo čisto nov nivo, to je nekaj nivojev višje in precej bolj kompleksno, kot dirke na 100milj. Tudi Slovencev nas je že kar lepo število, ki smo uspešno zaključili tako dirko. O mojih izkušnjah sem pisal tukaj in tukaj.

Nori valdostani so se ob deseti obletnici Tora spomnili nove ideje, ki meji že na norost. Da bi krog okoli svoje doline po katerem poteka slovita dirka gigantov oz Tor des Geants še razširili, ga potisnili še višje pod štiritisočake, v še bolj odročne kraje, na še bolj zajeban teren . . . Nastala je dirka, ki tudi nam, ki smo “običajen” Tor že dali skozi, polni gate že s samimi številkami. 450km in 32000 metrov vzpona je pisalo v razpisu. Takoj sem vedel, da moram stati na štartni črti tega norega dogodka. Ooooo, sirota, ko bi takrat vedel, da so številke vedno zavajajoče in v tem primeru precej podcenjujejo zahtevnost dirke, se verjetno ne bi spustil v kaj takega. Poleg samih številk, je bil tudi koncept dirke precej drugačen od običajnih trailov. Neoznačena trasa terja kar precej stezosledskih in orientacijskih sposobnosti, ter posledično dodatne zbranosti in energije. Okrepčevalnice so le v planinskih kočah, ki so v nekaj primerih oddaljene tudi po 10 ur teka oz hitre hoje. Prva tranzicija, kjer dobiš svojo prej napakirano opremo pride šele po 160km! Torej 100milj za ogrevanje. 🙂 Zavarovane poti z verigami in vrvmi, polja ostrih balvanov, kamnite ledeniške morene, zaraščene planine brez poti in podobno so bile stalnica in ne izjema. Že pred tekmo se mi je dozdevalo, da tole ne bo hec. A realnost je presegla najbolj neverjetne predstave.

6. septembra zvečer se nas je torej 100 prekaljenih lisjakov zbralo na štartu poti, za katero nihče ni prav dobro vedel. kako se bo odvijala. Še najmanj sami organizatorji. Vse skupaj je potekalo precej po domače, brez glamuroznega pompa, ki je standard na velikih dogodkih. Bolj je zgledalo, kot da se organizatorji še niso dobro zbudili pred štartom “ta pravega” Tora, ki bo čez dva dni in so danes poslali na pot le nekakšno izvidnico. Na brifingu pred štartom se je porodilo precej več vprašanj, kot odgovorov. Izvedeli smo, da moramo biti pripravljeni na vse in se držati GPS sledi. V kočah bomo verjetno dobili kaj za pod zob, podrobnosti bomo videli na licu mesta. Vreme bo mrzlo. Imejte dovolj toplih oblačil. Pa srečno!  Hm . . .    “OK, pol pa srečno.” No, v bistviu je bila organizacija in varnost precej na nivoju. GPS sled je bila izjemno natančna, dobili smo GPS oddajnike za sledenje v živo in prek aplikacije na telefonu smo vsak dan dobili svežo vremensko napoved napisano posebej za nas.

Malo pred osmo zvečer torej stojimo sredi Courmayeurja in čakamo, da nas spustijo na potovanje. Nejeverno zrem v zlovešče številke na črnem oboku – 450km in 32000vm. “Matej! Kam si to padel?” Zatresejo se mi hlače in ima me, da bi se odtihotapil stran do prve gostilne na pet pirov in pico. Vendar je pred in za mano množica. “Nič, kar si skuhal, to pojej. Do cilja, pa če crknem!” Obrazi sopotnikov so presenetljivo mirni. Le tu in tam se za trenutek pokaže kanček treme ali zaskrbljenosti. Brezglave euforije, kot ponavadi na trailih tudi ni čutiti. Vsi mirni in zbrani, kot da gredo na vikend turo v hribe. Večina nad 40 let starosti. Nobenih naspidiranih mladeničev v najnovejši Salomon opravi. Tu ni prostora za zelence.

O sveta pomagalka!!! Kam sem padel???!!!

V kratkem nagovoru organizator pravi, da nihče ne ve, če je ta nora ideja sploh izvedljiva in pozove nas sto poizkusnih zajčkov naj to preverimo. “Srečno argonavti!”, pravi in prične odštevati . . . 3,2,1 . . .  pa smo šli. Skozi špalir navijačev, skozi mesto, prek reke in kmalu v prvi klanec. Lepo v koloni, brez prerivanja ali prehitevanja. Pot je tako dolga, da ti postane slabo, če samo poizkusis pomisliti kam vse te pelje. Prvi in trenutno edini cilj je prva koča čez 6km. Tukaj je ključni tisti trik, kako pojesti slona? – (en grižljaj naenkrat). Kmalu je tu prva koča, pa prvi prelaz, pa druga koča. Lepo počasi se ogrevam na delovno temperaturo.

Prvi prelaz . . . Le koliko jih še čaka?

Pride tudi prva dolga etapa brez vmesnega okrepčila. 27km, 2000 višincev gor in 1500 dol. No v kraju la Thuile računam na kako fontano za dotočit vodo. Gelov in ploščic imam pa kar nekaj s sabo. Na 30km malo pred la Thuilom mi uspe ob robu asfaltne ceste skoraj zviti gleženj in ob tem zlomim palico. “Bravo bumbar! In ti misliš narediti še dobrih 400km po hribih, pa se polomiš na asfaltu.” No, pet minutni postanek na klopci v vasi, kos bandažnega traku, nekaj izunajdljivosti in že jo maham v naslednji klanec z dvema popolnoma funkcionalnima palicama. Jiiiiiiiihaaaaa!!! Kmalu se zasveti pred mano koča in s tem konec prve dolge etape. V bistvu niti nisem pogrešal okrepčevalnice vmes. V koči imajo standardno ponudbo: pasta rosa (makaroni s paradajzom) ali mineštra (vse od goveje juhe z zvezdicami, zelenjavne enolončnice, ričeta, do fižolove juhe z rižem, skratka loterija). Aja, možna je seveda tudi pasta bianca (suhi makaroni s parmezanom).

Večer nad ledenikom . . .

Sledi prvi prelaz nad 3000m. Vzpon je še kar ok. Veliko peska in kamenja, malo snega, shojen pot. Spust je pa druga pesem. Predstavljaj si pokonci postavljenega križanca med peskovnikom in kamnolomom, katerega skale so lepo na tanko prevlečene z ledom. Zmagovito! Vsak korak sta najverjetnejši opciji, da se skotali v dolino skala ali pa ti. Ne pomaga noben megagrip, še manj dereze. Edina možnost je odplesati v dolino tako, da se tako hitro premikaš, da ti noga nima časa zdrsnit ali se ti skala zakotalit pod nogami. Dolg spust pripelje v vas Planaval, kjer je sumljiv vaški lokal in pipa za dotočit vodo. Lokalc, ki zgleda, da ne zna do pet štet pravi, da je do naslednje koče 2 uri hoda. “No, to bom pa že spičil.” Po eni uri konkretnega grizenja v klanec pridem do table, ki pravi, da je do koče še tri ure in pol. Hm???  S čim se futrajo tele lokalci? Ta etapa je imela 25km in celo 2500vm. Zadnji vzpon se je kar pošteno vlekel. Moj poizkus, da bi na hitro potegnil do koče je seveda klavrno padel v vodo. Na polovici vzpona sem postal precej “slaboten”. Ulegel sem se na travo pod macesen in naenkrat potamanil tri ploščice in dva gela. Po desetih minutah počitka sem lahko počasi nadaljeval. Jp! . . .  Očitno tukaj ne bo bližnjic. Do koče sem že malo prišel k sebi. Prvih 70km za ogrevanje je že postreglo s prvimi ocvirki in nevšečnostmi, ki sem jih solidno prebrodil. Malo me že daje utrujenost, noge niso več najbolj sveže, sicer mi gre pa odlično! Tudi z daljšimi razdaljmi med okrepčevalnicami presenetljivo nimam večjih težav. Se pozna, da je precej hladno in ne pijem toliko, kot ponavadi.

Od angelske koče (Rifugio degli Angeli) na 2900 metrih pelje dolga zavita prečka mimo jezera san Grato in se nato spusti do koče Bezzi v zatrepu divje doline Valgrissenche. Pričelo se je mračiti. Potem je se je ohladilo, . . .   potem je zavel mrzel veter z bližnjih štiritisočakov, . . .  Zadišalo je po snegu in zimi.  Tisti ta pravi, . .  beli, . . . z modrikastim pridihom, ki reže v nosnice in mrtvi prste. Od tu pa spet navzgor prek visokih prelazov 3000m nad morjem. Zdaj vem zakaj se prelazu reče passo, Ker je zgoraj mraz kot pes! Tja do 2700m še nekako gre, pol je pa edini cilj čim hitreje prit gor in nazaj dol. -10 stopinj celzija ni ravno najprimernejše vreme za lahko tekaško opravo. Po neskončnih zasneženih poljanah kamenja in skalovja tudi orientacija ni najlažja. Sploh ne ponoči. Na izbiro imam dve precej mrzli varianti orientacije. Ali mazohistično snamem rokavice in preverim položaj na telefonu, ali si vzamem nekaj minut več in uporabim počasnega Garmina z majhnim ekranom in se v tem času cel še bolj ohladim. No, uspelo mi je je pregurati s telefonom, ne da bi mi zmrznili prsti. Druga noč torej mine v borbi z mrazom. Bolj se bliža jutro, bolj grize do kosti. BRRRRRRR!!!!!! Ravno se prične daniti, ko že drugič to noč prisopiham nad 3000 metrov.  Ena konkretna stotka je za mano (dobrih 100km in slabih 9000vm).  S prelaza Roset se odpre nezemeljski razgled na širne kamnite planjave pobeljene s svežim snegom. V kotanjah ležijo številna jezerca. Celotna pokrajina je tiha, mrzla z modrikastim pridihom. Skratka, prišel sem v ledeno kraljestvo. Oblečen sem v vse, kar imam in mi je še vedno hladno, kljub stalnemu gibanju.

Ledeno kraljestvo

500metrov nižje pridem na neko planino. Trave ni videti niti bilke. Vse je pobeljeno. Pred hlevom žalostno bleja čreda ovac. Prav ubogo zgledajo sredi snega, do ušes umazane od lastnega blata. Ni ravno planinska idila. Z otrplimi prsti na vseh štirih okončinah hitim v dolino v upanju, da je tam vsaj kako stopinjo manj mrzlo. Žal nisem te sreče. “Dolina” je tukaj 2000m nad morjem in navsezgodaj zjutraj ni neke vročine. Na vzponu skozi čudovit macesnov gozd do koče Vitorio Emanuele se končno malo odtajam. Po obvezni pašti,  . . . ali sem tam jedel mineštro? Hm?  Kdo bi vedel. Skratka po polnjenju zalog se kaj kmalu odpravim naprej. Dan je lep in do naslednje koče je le 6km “skoraj” po ravnem. Tam ugotavljam, da sta mrzel zrak in nadmorska višina že pustila posledice na mojih dihalih. “Pa ne, da se bo ponovila zgodba s prejšnjih dveh TOR-ov s strašanskim kašljem in dihanjem na škrge? Saj sem ja bolj izkušen in pametnejši. Pa še pulmolog me je porihtal.” Vseeno bolj preventivno spijem en Fluimukan, se najem in dve urci odspim. Po tem izkašljam nekaj rumenih, a ni sile. Čaka me eden najzahtevnejših delov že tako zahtevne trase prek dveh najvišjih prelazov na celotni poti. Še dobro, da se tega še ne zavedam. Najprej Passage du Grand Neyron.

Mraz in kamenje, ter puščice namesto poti . . .

Gor grede gre z zmernim tempom ob izdatnem dihanju mrzlega zraka. Na peščenih ovinkih me prehiti par divjakov, ki ga ženejo, kot, da je na vrhu že konec vsega. No dva dohitim že kmalu po tem, ko se pojavi sneg. Nekaj motovilita z derezami in ne vesta najbolje, kje se lotit težav. Na vrh pridem sicer zadihan, a v dobrem stanju. Na balvanu sedi gorski reševalec, ter si počasi in z užitkom zvija čik. Zavit je v nekaj plasti zimskih oblačil s himalajsko puhovko vred, a mi potoži, da ga zebe v noge. “Jp! Res je zima tu gori.” Zraven njega leži kup železnine, nekaj vrvi in puhastih spalk. To je ena redkih točk s potencialno pomočjo na celi trasi, poleg koč seveda. Ko se zazrem v dolino na drugo stran mi je takoj jasno koliko je ura. Prek skoraj navpične stene je speljana neke vrste ferata z zaledenelimi verigami in lestvami. Sledi strmo polje balvanov in nato ledeniška morena. Vse skupaj na tanko poprhano s snegom in požledom, ter konretno zmrznjeno. Po ketnah in skalah se obeša okoli petnajst sotekmovalcev. Nekateri napredujejo s hitrostjo lenivca, drugi pa le malce hitreje. Mraz grize do kosti. Hm!  Treba bo hitro in hkrati previdno v dolino, dokler še čutim prste na rokah in se lahko kam primem. No če izvzamemo poledico, je bil spust prav lušten. Za dober kilometer sem vseeno rabil 20min. S tem tempom, bi trajalo dva tedna, da pridem do cilja. V teh 20min sem jih vseeno prehitel okoli 12. Kasneje sem izvedel, da je zmagovalec za ta odsek porabil eno uro. Zadovoljen se zapodim navdol po ledeniški moreni, malo gori, malo doli in že se priključim trasi Tor des Geants pri vzponu na najvišji prelaz Col Loson.

Pa gre spet za goro . . .

Sonce je med tem spet zašlo in mraz še bolj pritiska. Seveda je vzpon jeben, kot vedno. Bolj, ko dihaš, počasneje gre. No, vsaj pot je lepo shojena in prava avtocesta proti tistemu, kar je bilo prej. Seveda je tudi tega vzpona enkrat konec.

Najvišja točka poti

Sledu mu strm vijugast zasnežen spust, ki ga brez težav odtečem. V koči Sella sledi obvezno filanje s kalorijami. Tu je tudi okrepčevalnica sestrske dirke, kar pomeni dobrodošlo razširjeno ponudbo prigrizkov in pijače. Zastavice klasičnega Tor-a gredo tu po najkrajši poti v dolino. Mi moramo pa okoli riti v žep še malo spoznavat lokalne vukojebine. Konkretnih 18km je še do doline, kar se seveda vleče kar lep del noči. Vmes so sicer neki “toplejši” pasovi, a doli ob reki je spet svinjsko mrzlo in vlažno. No, okoli štirih zjutraj končno pricepetam v veliki šotor v Cogne. Za mano je 160km, se pravi skoraj 100milj in dobrih 12100 metrov vzponov (več, kot na UTMB, več, kot na Hardrocku) in jaz sem končno prispel do prve baze oz tranzicije, kjer me čaka torba z mojo robo, raznovrstna hrana v neomejenih količinah, masaža, zdravniška oskrba. Na večini tekem, bi že zdavnaj pil zasluženo pivo v cilju in se verjetno tudi že naspal. Tukaj se pa le neskončno veselim čokolade in slušalk za mp3 iz moje torbe. Ha, ha, ha . . . Med tem, ko s kolegom iz kanade mlativa makarone in analizirava dosedanji potek, v šotor že prihiti vodeči na Tor des Geants. Do sem je potreboval 16ur za 100km, midva pa 56ur za 160km.

In to je bila šele prva tretjina . . .

Razmišljanja kar tako

Včasih pride en tistih dni, ko se res sprašuješ kdo je tu nor. Kot pravijo Prljavo Kazalište: “Zaustavite Zemlju! Silazim” Na delu imam vsakodnevno opravka z ljudmi, ki jim je zmanjkalo malo sreče oz nimajo več kvizkotov v rokavu, ko jih najbolj potrebujejo. Mlad oče dveh majhnin otrok je bil poleti še popolnoma zdrav, zdaj se pa pogovarjamo kako, če sploh, bo preživel do novega leta. Seveda se te taka zgodba vedno dotakne. Vsakdanji problemi ob tem postanejo nepomembni in si rečeš. Super ti gre! Nimaš kaj jamrat. Ali je sploh primerno dvigovati svojo srečo ob nesreči drugih? Nekateri bi želeli, da smo žalostni skupaj z njimi. Drugi so neizmerno veseli nasmejanega optimističnega obraza v tej stavbi z, za marsikoga zloveščim, imenom Onkološki inštitut. Ključna sta spoštovanje in empatija.

Včasih je vseh teh zgodb enostavno preveč. Postaviš zid in želiš samo izstopit. Zavedaš se, da si postal nedostopen, lahko tudi siten, da se enostavno nimaš več energije pogovarjati z bolniki. In ko greš končno domov, te prazna guma na kolesu sploh ne gane. Stoično peljem kolo na servis. Jebiga, če ni hujšega, je odlično. Na poti domov me vsaj pet avtomobilov grdo izsili in samo dobrim refleksom se imam zahvaliti, da nisem končal na havbi ali pod kolesi. Ponavadi bi bil jezen na kretena za volanom. Kaj pa, če sploh ni kreten. Kaj, če je čisto običajna mama, ki razmišlja kako bo pravočasno prišla po otroke v šolo ali vrtec, kaj jim bo skuhala za kosilo in kaj mora še kupit v trgovini. Kaj, če se moški za volanom vozi z onkološkega inštituta, kjer mu žena umira za rakom in vozi na avtopilotu z mislimi pri svoji dragi. Če ne poskrbiš sam zase, se ne bo dobro končalo, tako v prometu, kot v življenju.

Domov pridem utrujen. Misli mi lebdijo v nekem vzporednem svetu, ker je v tem enostavno preveč težkih stvari za predelat. Dost mam! Grem laufat na polno v gozd. Pa če crknem! Grem laufat, ker lahko. Hvaležen sem, da mi je dan ta luksuz, da lahko s polnimi pljuči zadiham vlažen gozdni zrak in poženem telo v rdeče obrate. Jaaaa!!! To je to! Živ sem!

Vem, da čakate na zapis s Tora. Tudi to pride. Še malo potrpite. Srečen sem, da imam možnost udeležbe na takih odbitih in noro lepih dogodkih.

UTVV 2019 – prva ultra v dvoje

Po vseh solo ultraških preizkušnjah in kar lepi beri večjih in manjših pustolovščin v dvoje je prišel čas za kombinacijo obojega. Dekle me je je že takoj na začetku vprašala, če grem z njo na 100km Vipave. Nekaj časa sem cincal, nato pa sva vplačala štartnino in zapečatila zadevo. Obetala se je vrhunka pustolovščina. Že goli tehnični podatki o 100km in 5000 metrih vzponov okoli vipavske doline po kraškem kamenju vzbujajo strahospoštovanje. Poleg tega je bil to zanjo sploh prvi ultra trail, zame pa prvi na katerem ne bom le borbal do cilja, odvisen sam od sebe, ampak bo moja naloga nuditi podporo, da skupaj zmoreva do cilja. Kar težka naloga za oba . . .

V tednih in dnevih pred tekmo sva se ukvarjala z običajnim preigravanjem možnih scenarijev, izbiranjem opreme, načrtovanjem prehrane med tekmo . . . Na koncu sva sklenila preprost in zmagovalen dogovor, da bova šla po občutku, ves čas jedla in pila in kar je najpomembnejše: “Kar se zgodi na ultri, ostane na ultri!”

Tako sva se v petek zvečer po napornem tednu znašla v Vipavi na prizorišču največje trail prireditve v sloveniji.

Čas je ob klepetu z vsemi bolj ali manj znanimi facami slovenske trail scene kar prehitro mineval. Tu so bili prostovoljci, med katerimi je so mnogi že premagali take in tudi daljše razdalje: ultra hodec Borut, Maja, Leon in druščina, na svojem štantu legenda slovenskega ultra teka Toni, ki naju mimogrede oskrbi z manjkajočim bidonom in Carico. Kjer je on je seveda tudi Katka. Pojavi se še Tadeja. Obe sta tokrat namenjeni na “regeneracijsko” krajšo progo. Na drugem koncu so Amfibijci, Anže, Silvo in ostali  v družbi klenega korošca Tomaža. Pred štartom v Vipavi se ogrevata že tudi prvi metli Urša (Drejkatim) in Klara. Na štartu pozdravita raketi Muc in Mato. Skratka tu je velik del slovenske ultra scene.  Kar naenkrat smo bile ovčke zbrane v ogradi, pričelo se je odštevanje in 3  2  1   GREMO!!!

Rakete so odbrzele naprej, midva pa sva v lahnem drncu mlinčkala mimo izvira Hublja proti Kovku. Pred prvo okrepčevalnico v Otlici smo se končno raztegnili po progi. Ostala sva sama na robu Gore z lučkami Ajdovščine v dolini. Bila ja jasna brezvetrna noč, idealna za tek. To je to!!!! Popolna svoboda.

Bojana ima kar soliden tempo. Občasno me zaskrbi, da bo to drago plačala proti koncu, a nočem kvariti flowa. V Otlico prideva v top formi. Ura je poltreh zjutraj, midva pa sva se ravno dobro ogrela. To je ta ultraski filing!!! Popade me strašen apetit. Pojem pet sendvičev s sirom salamo in paradajzom, čez pa pol litra kokakole. Juhuuuuu!!! Zdaj lahko srečava tudi medveda. Le tu in tam kakega prehitiva, malo manj jih prehiti naju, sicer sva samo midva in mogočni gozdovi. Angleški par pred nama zaide s proge in se pošali, da sta šla le pogledat hišo malo naprej. Hahaha! Res je. Pravi pustolovec se nikoli ne izgubi. Samo malo razišče okolico. Proti Golakom zaznam že prvo krizo, ki jo uspešno preženeva z guarano. Pri koči na Golakih spet kot “morski pas” gutam sve od reda. Za začetek spet sendviči, čez dva dizla in za sladico kruh z nutelo in suho salamo. Pol pa gasa dalje, hehehe! Bojani je tudi guarana prijela. Spet sva na konju. Kmalu se prične daniti. Res je kratka noč, če štartaš ob polnoči. 🙂 Vmes naju za nekaj minut sramežljivo pozdravi celo sonce preden se spet skrije za oblake.

Vipavska dolina s tržaškim zalivom

Nad Nanosom je še sonce

Kar hitro sva že pri tretji okrepčevalnici na Mali Gori. Tu kraljujejo narodnozabavne viže in motorka v živo, za šankom se toči jeger, višnjevc in ostale rcnije . . . Skratka nevaren teren za resno izgubo časa. Tu pride na vrsto jeger za aperitiv, za malico čips z rozinami in za konec kokakola. Za enkrat nama gre polnjenje rezervoarjev odlično. Sledi krasna razgledna z borovimi iglicami tlakovana Srednječaveska pot, ki naju pripelje na zmagoviti kotiček te prireditve. V Vitovljah je zraven cerkvice na čudoviti razgledni točki okrepčevalnica, kjer marljive gospe sproti odpirajo posode in razstavljajo raznovrstne nebeške dobrote. Tu so različne skutine kocke, pa orehovo pecivo, kokosove kocke, slastne kroglice, limonina pita . . . In kakor, da to ni dovolj se sproti pečejo sveže palačinke z nutelo. AAAAAAAAAAAA!!!!! A res hočete, da že tukaj zaključim pot? A me lahko sploh še kaj lepšega čaka? Ko meljem že četrto palačinko me gospa že malo postrani gleda in čas je za nadaljevanje poti. Opravila sva že polovico predvidenih vzponov in sva v tem neizmerno uživala. Do naslednje postaje je 13km, pol spusta in pol ravnine. Mala malica, sva naivno predvidevala. Bolj, ko se spuščava, bolj postaja vroče in soparno. Na koncu spusta spet pride kriza. Treba se je preoblačit, vezat vezalke, lulat, kakat, pa spet vezat vezalke . . . Vsakih pet minut se ustavljava. Za 7km spusta porabiva 2 uri in pol. No, tudi to je ultra.

Luksuzna kopalnica

vodni objekt

No, ko končno opraviva vse potrebno, lahko spet malo potečeva. Prečkava vipavsko dolino in se na drugi strani spet dvigneva med vinograde in sadovnjake. Ponekod ukradeva tudi kako zgodnjo češnjo. Po 13km bi že morala priti do okrepčevalnice, midva pa sva še vedno sredi blata na območju divje svinje z mladiči, brez vode, v pasji vročini. Evo ti ga na!!! Konc lušnega!

No, okrepčevalnica vseeno pride tri kilometre kasneje. So se pač malo zmotili. In na njej Bogo čakajoč svojo divjo ženo Marijo, ki dirja na stomiljski razdalji. Vročina že dela svoje. Razne jestvine ne pašejo več. Po grlu gre le voda in izotonik. Borbamo dalje. Kmalu oba dobiva betonske noge. Po štartu z naslednje postaje nekaj časa hodiva kot rački. Seveda, si to tudi zapojeva. Ultra spirit je v polnem razmahu. Dan tako mine v grizenju neskončno malih klančkov in občasnih poizkusih teka po cestah in kolovozih. Seveda oba pregurava vsak eno od svojih kriz. Vmes me prime, da bi dal zastavico, ki označuje traso med zobe, se ulegel v senco in počakal, da me pobere metla. Itak bodo prišli po zastavice. Tega guncanja gori doli po vročini imam polno malho! Zvečer dobim rezultat mojega testa. Poizkusil sem namreč, kako se nepremočljive nogavice obnesejo v toplem vremenu. Odgovor je pričakovan. Z žulji seveda. Noge so že trde in vedno manj jim je do teka. Precej hitro se posloviva od ideje o superhitrem zaključku tekme in pobegu pred napovedanim večernim dežjem. Bova pač mokra, pa kaj! Tudi planirani zaključek še isti dan, kot sva štartala, postane kmalu nedosegljiv. Takrat začneva lepo špancirati in uživati. Na postaji pred zadnjim vzponom na Nanos imajo spet palačinke, mljask! Tudi vročina se je poslovila. Juhuuuu!!! V olimpijskem vzdušju se podava proti Nanosu. Na pol poti prične deževati. Navlečeva tanke pelerine in pičiva dalje. Precej toplo je. Pri lovski koči začne po pričakovanju pihati. Navlečeva tanke doleg rokave in meljeva dalje. Vedno bolj piha in dežuje. Na odprtem robu Nanosa dež nese postrani. V daljavi se vidijo bliski nevihte, ki jo nosi proti nama. Zdaj je vrag odnesel šalo. Naenkrat so noge polne dinamita in naju nesejo proti vrhu. Ideje o iskanju zavetja zatrem v kali. Tu šteje samo gas do daske! Po 20 minutah, ki so se zdele, kot večnost, sediva v bunkerju pri oddajniku, zavita v dekce in srebava toplo juho, ki nama jo strežejo prijazni prostovoljci. Vse skupaj izgleda, kot neko zasilno zatočišče sredi fronte kamor se zavlečejo tisti srečneži, ki jim je uspoelo ubežati pred peklom zunaj. Po krajšem okrepčilu, se kar hitro odpraviva v dolino. V teh razmerah nimava tu kaj iskati. Pri spustu se nama pridruži Ivo, ki si želi družbe. V takih razmerah mu človek ne zameri, čeprav postane malce nadležen. No pri naslednji postojanki mu vseeno razložim, da nam družba tokrat ne paše in za zadnji del spusta sva spet sama. Dež je že tako izjemno zahteven spust spremenil v katastrofalnega. Namesto poti so tu le spolzke skale, globoke blatne luže in najbolj drseče blato, ki si ga človek lahko zamisli. In tega je dobrih 7km sredi druge noči brez spanja v dežju. Prave pustolovske razmere. Hahaha. V razmaku 30m se vsak v svojem transu premikava, vdana v usodo. Sliši se le škrebljanje dežja in občasno polglasno omenjanje organov in familije. No, v dobrih dveh urah zmoreva tudi ta spust. Še par ovinkov in že sva v centru Vipave. Pred ciljem si celo vzameva čas, da slečeva pelerini in poravnava štartni številki. Pred fotografski objektiv je treba stopiti vsaj približno urejen. 🙂 Juhuuuuu!!! Zmogla sva!!!

Sledi sprejem medalj in čestitk od neprespanih prostovoljcev (Hvala Maja, Ečo in ostali!!!), obvezno fotografiranje, mrzli makaroni, topel tuš in že drnjohava v najini mobilni spalnici na parkirišču pred bloki.

Bila je noro lepa pustolovščina. Zmogla sva res težko pot v zahtevnih vremenskih pogojih. Hvala Bojana za to dogodivščino in čestike za prvo stotko! Dobrodošla v ultra svetu! Hvala tudi vsem prostovoljcem na in ob progi, ki so poskrbeli, da smo udeleženci z užitkom in varno potovali po progi.

TEHNIKALIJE: 114km, 5200vm vzpona v 27 urah. Vseh kamnov, blatnih drč, vetra, vročine in hudournikov se pa ne da preštet.

100 milj Istre ali Kdo je tu nor

Ta vikend je potekal največji trail dogodek v tem končku Evrope. Tekma 100 milj Istre je v šestih letih iz ljubiteljskega eksperimenta prerasla v spektakel s prek 1600 tekači na štirh razdaljah od 41 do 167km. Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vedno bolj priljubljenim trail tekom so že bili ali imajo željo nekoč biti del tega dogodka. Kaj torej narediti, če človeka zamika udeležba sredi vikenda, ko je vse že v polnem teku, so prijave že zdavnaj zaprte in se večina tekačev že bojuje z zahtevno progo . . .

Stvar je zelo preprosta. Enostavno obuješ superge in vzameš pot pod noge, a ne?!

Po sobotnih obveznostih torej štart ob 15h iz Ljubljane, ko je dogodek v polnem razmahu in so prvi tekači že v cilju na zasluženem pivu, večina pa grize kamnite istrske klance. Seveda greva v popolni tekaški opremi. Priložnosti za trening ne gre kar tako izpustiti. Spotoma na pumpi poleg avta natankava tudi najine želodčke. Vsevedi telefon naju pelje čez neznani maloobmejni prehod, kjer nama prijazna policaja pogledata skozi prste in naju po par besedah o istrskem dogodku spustita čez. Ob 17h se tako končno parkirava v Oprtalju ob trasi, označenimi z značilnimmi rdečimi zastavicami in vzameva pot pod noge. Seveda v obratno smer, kot tekmovalci, da jih lahko srečava čim več in glasno navijava. Prvi dve uri sva kar zaposlena z navijanjem in umikanjem tekačem. Nato “zelenih” na 67km počasi zmanjka in ostanejo le še posamezni “rdeči” na kraljevski 167km progi. Vzdušje je enkratno!!! Vsi so veseli spodbudnih besed in ploskanja. Za kako urco se pojavi celo sonček in prav lepo greje. Srečava precej znanih obrazov (Silvo, Tadeja, Borut . . .), ki so prav vsi po več, kot enem dnevu na poti v odličnem stanju in strumno napredujejo proti cilju. Vmes pade kako vprašanje, če sva kaj izgubila in če je vse v redu, vendar se večini zdi popolnoma normalno, da na tak lep dan pač tečeva v naravi in pozdravljava sotekače. Res je noro vzdušje!!! Zanimivo je opazovati tekače in njihove odzive. Nekateri so v svojem svetu in naju komaj pogledajo, drugi bi se kar ustavili in klepetali, nekateri so v krizi, jezni na cel svet, drugi sveži, kot bi ravno začeli nedeljski špancir, nekateri se nasmehnejo, drugi pomahajo, odzdravijo z besedo ali dvema, da izmenjamo pozitivno energijo, ki nas vse žene naprej . . .   Čisto v vsakem se dogaja drugačna burna zgodba o kateri bo še dolgo pripovedoval vsakemu, ki bo pripravljen poslušati.

Pot pod noge

Ko zvečer pospremiva sonce k počitku in počasi montirava lučki na čelo, pojačava tempo in odbrziva v noč.

 

Pri jezeru Butoniga iščeva sledi Urše in Andreje znanih pod imenom Drejka tim, ki sta tam bodrili tekače. Vendar Drejkamobila ni navidiku. Očitno sta po naporem dnevu že pospravili šila in kopita. Na drugem koncu jezera, ko se pot spremeni v serijo blatnih luž, se obrneva za 360, pardon 180, stopinj in odkorakava nazaj od koder sva prišla.

Vmes prehitevava tekače, ki sva jim prej prišla nasproti. Njihovi pogledi so malce bolj začudeni, kot prej. Padajo vprašanja kam greva, koga iščeva, če sva na pravi poti . . .  Vendar so vsi po vrsti veseli, da jima razbijeva monotonijo druge noči na poti. Nekdo celo vpraša, če delava to za zabavo. Po odgovoru, če je on plačan za to, se goboko zamisli in nasmehne. 🙂 Po šestih urah poti prideva že drugič do vesele druščine v vasici Zamask na enem od neštetih hribčkov. Izjemno se razveseliva pipe, ki nama jo pokažejo tam za škarpo. V tem času sva namreč vsak popila le liter tekočine in pojedla tri frutabele. Ni ravno dovolj za kak ultra podvig, a ne? Sevedaj naju v druge ne spustijo kar tako mimo. Treba se je ustaviti ob ognju, probati svinjsko pečenko s krompirčkom in zapeti na planincah. Ko se odpravljava slišiva iz zvočnika komad “Da mi je biti morski pas“, ki tako dobro povzame vzdušje na ultra tekih, da ga proglasiva za najino himno v bodoče.

Gutao bih sve po redu . . . (morski pas)

Skratka, vedno bolj se nama dogaja! Ko sva malo pred polnočjo korakala skozi Motovun je prav malo manjkalo, da se nisva povabila na privatno zabavo družbe v belih srajcah in kravatah, ha, ha, ha . . .   No, rešili so naju prijazni prostovoljci na kontrolni točki, ki so naju tudi brez številke povabili v šotor. Slane prestice in čips so sedle, kot  . . .   Kljub temu se pozna pomanjkanje goriva in noge postajajo vedno težje. Prava rešitev pride v obliki banan in čokolade iz najinega prtljažnika. Ker sva si zadala nalogo narediti 50 km in sva šele pri 35, se seveda odpraviva raziskat progo še v drugo smer. Torej v smeri tekačev naprej proti Grožnjanu. Delno po Parenzani skozi tunelčke in prek viaduktov, delno po gozdnih in travniških blatnih bližnjicah. Na kontrolni točki mladenka misli, da jo zafrkavava, da nimava štartne številk. Pravi, da sva ji sumljiva. Kdo normalen, pa teka ponoči naokoli? Hm??? Ta vikend na primer 1600 tekačev. Očitno gospodična še ni slišala za Rajdovske torkove mikroavanture. Ha, ha,ha . . .   Ob 2h ponoči v vasi Završje naletiva na reveža, ki na tablici kljuka številke tekačev, ki tečejo mimo. Spet en, ki ne ve kaj bi z nama. Prav zmeden je, ker ne more opraviti svoje naloge in odkljukati najine štartne številke. Ko mu razloživa, da samo malo tekava naokoli ob dveh ponoči, je odgovor: “Vi ste ludi, totalno!” Hvaležna za idejo si zavrtiva “Totalno sam lud” in jo zagrizeva dalje v klanec, Ha ha he. Sledi še morski pas. Zabava je na vrhuncu!

Ko izračunava, da sva dovolj daleč, da izpolniva zadanih 50km, se spet obrneva za 360. Joj spet! za 180 stopinj in nazaj proti avtu. Zdaj se zabava šele začne. Dogaja se nama na polno. Še bolj pa se dogaja tekmovalcem. Predstavljaj si, da si na poti že drugo noč brez spanja, doživel si že sneg, veter, sonce, kamenje, blato, lakoto, žejo, boli te celo telo, možgani so na avtopilotu, komaj se vlečeš naprej . . . In potem se že tretjič to noč iz teme izlušči tekaški par in priskaklja mimo vsakič iz druge smeri. Jebemti!!!! Roza samorog bi se zdel verjetno bolj resničen. Sedaj se že vsi poznamo. Srečujemo se že tretjič, z nekaterimi celo četrtič. Tako se v zgodnjih jutranjih urah sredi istrskih host rojevajo taki pogovori: “So, you have a trainig run? Hm . . I see . . .” uboga neprespana pamet ne more sprocesirat takih nepredvidenih dogodkov, ha,ha,ha. In “Šta radite vi tu?” “Treniramo.” sledi nasmeh sam sebi v brado in “Naravno, noč je baš prava za trening.”  Nasledenja spet skupina hrvatov:”Opet vi! Šta  radite!” “Navijamo!” “Pa za koga navijate????”. Sledi neprespan tujec, ki se opoteka sem in tja. Spet razlage o treniranju itd. In pravi z zapletajočim jezikom in motnimi očmi: “Soooo, do you train all the time????” Za finale pa še trije srbi, ki se že od daleč derejo: “Vidi! opet ovi ludi slovenci!” Hm!!??? Človek, ki je na poti že 36ur in je prešel 140km, ti pravi, da si nor, ker tečeš že 10 ur?????? Faaaak!!!! Za to moraš res biti morski pas! Ha, ha, ha . . .

In, ko se ob osmih zjutraj uležeš v posteljo si misliš: “Takega žura pa že dolgo ne!!!”

TEHNIKALIJE: Oprtalj-Butoniga-Oprtalj-Završje-Oprtalj 50km in 2500vm, 11ur od 17:30 do 5h.

Zaščiteno z geslom:Bohinjska pravljica

Vsebina je zaščitena z geslom. Prosimo, da za ogled vnesete geslo!

Geslo:

Pozdrav zimi na Mojstrovkah

Skrajni čas je že bil, da grem na en potep v gore. Ne na hribčke. . .    Prav gor! . . . Visoko! Od koder se dalč vidi. Od koder se zdi vse v dolini majceno in nepomembno. . . . Z gorami ni šale.    Ko te pokličejo pač greš.     In sem šel. . . .

Iz kleti izbrskam cepinčke. Prav nič se jim ne poznajo leta na dnu škatle v kleti. Odlično! Dereze so tudi, kot bi jih včeraj pospravil. Zimskih gojzarjev ni požrla nobena golazen. Vse kar samo leti na kup. Prav zanimivo bo, po tekanju v lahkih supergah spet korakati z obteženimi nogami. Čevlji z derezami tehtajo sedemkrat toliko, kot superge. Kje je še kup oblačil in ostale robe.

Kam pa naj jo mahnem? Hm? Nekam na ogled sončega zahoda. Sem slišal, da so še lepši, kot vzhodi. Pa visoko mora biti, da bo lep razgled. Čim večji del poti mora biti po snegu. Po kopnem se mi ne da krevsati s temi mlinskimi kamni na nogah. Najbolje, da se zapeljem na Vršič! Bom prec na snegu. Od tam pa . . . Mmmmm . . .  Za Prisojnik sem malo pozen. Ne bom do teme na vrhu. Pa še velika verjetnost je, da bom moral prej obrnit. Ja nič! Mojstrovka bo najbolj sigurna. Po normalni je shojeno in grem lahko miže sredi noči dol. V vzhodni steni so pa tele slavne “lahke” grapce, ki jih še nisem obiskal. Grem se malo potepat in raziskovat!

V ljubljani je vlažno jesensko vreme pri 5 stopinjah C. Dobro uro in nekaj deset ovinkov kasneje me na Vršiču pozdravi zima. Čeprav kaže termometer okoli ničle, je zrak tisti pravi zimski. Suh in mrzel, da te zareže v nos in te prisili, da vdahneš s polnimi pljuči. Gore naokoli so lepo pocukrane, kot se za praznični mesec spodobi. Količina snega je sicer majhna, a se je očitno dobro prijel na stene. Tik tak se zrihtam in s strumnim korakom zagrizem v klanec. Najprej po shojeni markirani poti do ovinka, potem pa desno gor naravnost pod steno. Kolikor sem uspel razbrati s fotke na googlu se tukaj zvrstijo tri, štiri grape, skrajno desno pa se pride na Šitno Glavo. No, grem malo raziskat. Dokler se do konca ne zaplezam, lahko vedno obrnem. Prva grapa (Butinarjeva) izgleda precej kopna in neprimerna za soliranje. Grem pogledat okoli vogala, kako je tam. Med tem so zadnje tri skupinice pohodnikov že sestopile nazaj na Vršič. Goro imam popolnoma zase. Ritmi dihanja, bitja srca in škripanja snega pod nogami se uskladijo v pravi flow. Drugih zvokov ali motečih misli ni. Sem samo jaz, gora in moj korak. Tukaj in zdaj. Zrak je tako lahek in osvežujoč, kot bi si ga izmislili za reklamo za zobno pasto ali čigumije.

Butinarjeva je precej kopna

Divji mož Prisanek bdi nad prelazom

Levo ali desno? Hm???

 

Za vogalom sprva sledim stopinjam, ki vodijo v pripravniško grapo. Tik pred vstopom si premislim in jo mahnem desno v Župančičevo, ki je še deviška. Grem raziskovat. Na tej višini je sneg že ravno toliko pomrznjen, da je možno z užitkom pikati navzgor. Žal se z višino slabša. Vsak tretji korak se prav zoprno udre. Na srečo ne globoko. Na koncu rampe zavijem levo v strmino proti vrhu. Sledi malo mešanega plezanja tipa skala, moka, preperel stiropor. Nežno in z občutkom se cik cak prebijem v lepo zalit in trd izstopni žleb, kjer me za konec pozdravi prav estetska opast, ki se je ne bi sramovali niti najboljši šiptarski mojstri šamrol.

Pod vrhom Župančičeve v Mojstrovki

 

Gorenjska slaščičarska mojstrovina

 

Sonce, voda, zrak, svoboda

 

Še par korakov in sem na Mali Mojstrovki. Na vrhu me preseneti lušna pohodnica. Praktično istočasno prisopihava gor vsak iz svoje smeri. Redke so, ki same kolovratijo po gorah ob taki uri in razmerah. Na vrhu je prava ostra zima in hitro zazebe. Živjo, živjo, par besed in že jo mahava vsak po svoje. Ona nazaj v dolino, jaz pa proti Veliki Mojstrovki. Do sončnega zahoda je še slaba urca. Ravno prav. Izkušnja z vetrom z Male Mojstrovke me je izučila. Tik pod vrhom Velike se lepo v zaveterju ustavim in v miru navlečem nase več toplih plasti, od volne, flisa do puha. Na vrhu zadovoljno odložom cepine in nahrbtnik, ter se počasi v miru razgledujem. Slišim le svoje dihanje in rahlo šumenje vetra. Pa še nekaj slišim.  .  .  .  Pravo zimsko tišino. Tisto, ko vsa narava počiva. Razgled je kljub oblakom vrhunski. Poleg slovenskih gora se vidi še polovica Avstrije, Italija tja do Dolomitov, Tržaški zaliv . . . Usedem se na nahrbtnik in med srebanjem čaja lepo počasi vpijam širjave pred menoj. Frutabelo bratsko razdelim s kavko, ki me počasti z nekaj zračnimi akrobacijami. Jaz sem samo na kratkem obisku, tale frajer je pa tu doma. Z mrazom se bo boril še dolge mesece do pomladi. Kavka me za nekaj trenutkov zamoti in ko naslednjič dvignem pogled je na obzorju že popolnoma drug prizor. Večerna predstava se začenja. Z odprtimi usti strmim v dogajanje tam za Jalovcem in kar ne morem sproti dohajati vseh podrobnosti. Sonce posveti skozi škrbino, na desni zadaj zažarijo Karnijske alpe in levo megla nad Furlanijo, Jalovec si glavo izmenično pokriva in odkriva s pajčevinastim oblakom, nad Bavškim Grintovcem se nenadoma pojavi oranžno srebrn oblak v obliki orjaškega nebeškega lignja, ki bo zdaj zdaj pogoltnil cel vrh. Izvlečem telefon, malo poslikam in hitro vrnem zmrznjeno roko nazaj v rokavico in v žep. V tem se obrnem in uzrem prej spokojnega sivo belega očaka v toplih žarečih barvah zahajajočega sonca. Spet snamem rokavico s še vedno mrzle roke in spet fotkam. Nato dam roke v žepe in samo stojim tam na vrhu, opazujem in se čudim. To je to! Boljše, kot vsaka televizija, kino, gledališče, koncert . . . Slika je multidimenzionalna, 360 stopinjska, v ločljivosti, ki jo omejujejo le tvoje oči in možgani. Da ne govorim o sluhu, vohu, otipu in drugih čutili, ter možganih, ki ne morejo sproti sprocesirati vseh teh dražljajev. Tu ni nič virtualnega. Vse je resnično tukaj in zdaj. Ta trenutek je tako, naslednji trenutek je že drugače. Kljub miru in tišini pravo bombardiranje z dražljaji, če le odpreš čute in si jih pripravljen sprejeti.

Lokalc

Predstava se začenja:

Z malo domišljije v daljavi slutiš morje

Tudi Očak dobi poslednje žarke za lahko noč

Nehaj kurit! Boš piškote zasmodil!

 

Po končani predstavi, lahek in miren počasi odpujsam v dolino. Vsakič, ko dvignem pogled je kulisa bolj temna. Počutim se tako majhnega in neznatnega ob vseh teh razsežnostih. Noč še stopnjuje občutek spokojnosti. Kot bi se sprehajal po hrbtu ogromnega spečega zmaja. Na izstopu pripravniške grape prižgem lučko in jo mahnem po sledeh navzdol. Z izjemo dveh kratkih mest gre vse lepo po stopničkah. Dokler ne pridem nad zadnji skok, oziroma prvi, če gledaš od spodaj. Snop čelke že obsveti dno, a od njega me loči zoprna prepreka. Ali 10m navpičnega kopnega skoka, ali 20m praskanja po skalah z nepredvidljivim snežnim pokrovom. Lepo se zahvalim za ponujeno zabavo in odštamfam nazaj gor na greben od koder lepo ležerno sestopim po normalki na Vršič kjer sameva moj avto.

Redko se zgodi, da imaš tako oblegano goro praktično zase.

Tja dol čez rob?

Cepin v roke

In nazaj gor