pot pod noge

iskat meje


7 komentarjev

Tor Des Geants 2018 (hard reset)

Na kratko: Bilo je, kot bi rekel kolega s košarke, norrrrro, nepozabno, vrhunsko doživetje, ki ga priporočam vsakemu. Kogar zanimajo tehnikalije vključno z rezultati, si jih lahko ogleda tukaj  ali  tukaj.  Komur se ljubi brati malo, pardon veliko več, pa naj nadaljuje . . .

 

V trenutku šibkosti in želji imeti dolgoročno kontrolo vsaj nad enim delčkom svojega urnika za 2018 sem se ponovno prijavil na mati vseh ultratrailov The Thor z namenom izkusiti še eno nepozabno dogodivščino in po možnosti poravnati del računov iz leta 2014. Seveda me je tekom leta posrkal vrtinec življenja, da sem komaj sproti dihal. Prijava na jesensko dirko mi je ostala nekje v malih možganih kot opomnik, da sem bil vsaj približno redno fizično aktiven in sem skrbel, da ne staknem kake poškodbe, kar je v vseh pogledih dobro, a ne?  Čez poletje pa BUM!, TRESK!, BAM! in življenje se ti dokončno sesuje, kot hišica iz kart. Če pogledaš lestvico stresnih dogodkov se seštevek šteje v stotinah. Po svetu hodi le moja lupina. Jaz jo opazujem od daleč, ker je to zame preveč. Tor postane popolnoma postranski. Še tri dni pred tekmo, bi se najraje prebudil iz morastih sanj, ki kar vztrajajo. Fak!!! Včasih najbolj moraste niso sanje, ampak realnost. Prljavo kazalište so imeli dobro idejo: “Zaustavite Zemlju, silazim! Nije mi do ničeg odlazim.” No zgodilo se je, kar se je. Naresti se trenutno ne da nič nujnega. Lahko se doma smilim sam sebi, ali pa vseeno grem na že davno splanirano in plačano pot. Največ kar se lahko zgodi je, da pač odstopim. Neke blazne življenjske energije, ki naj bi bila nujna za tako pot itak ni. V bistvu sem, kot ožeta cunja, pozabljena zraven korita, potem ko so z njo zdrgnili vse, kar se je zdrgnit dalo, jo oželi in ponovili še dvakrat. Vseeno se zadnji hip odločim, da grem. Že zato, da zamenjam okolje.

Rezerviran imam slavni Ryanair na kolesih oz Flixbus, ki naj bi me dostavil direktno iz Ljubljane v Courmayeur. Sliši se precej kul. No zvečer dobim SMS, da gre bus ob 9h namesto ob 6:30 in da bo bel in ne zelenorumen, kot ostali te firme. Tako se naslednje jutro ob 8:30 z dvema potovalkama in malim ruzakom narišem na glavni avtobusni v Ljubljani. Ja, saj vem. Grem na tek kamor bom vzel 4kg ruzak, meni je pa spet uspelo napakirati 30kg. Na okencu me usmerijo na perona 29 in 30, kjer ustavljajo Flixbusi. Tam z ostalimi turisti veselo napadem vsakega šoferja, če ve, kje je moj bus. Sumljivo mi postane, ko nek drug bus pobere potnike z mojega, ampak samo tiste, ki gredo do Benetk. Hm? Ob 8:55 ponovno vprašam nekega šoferja, ki pravi, da so zamude pogoste. Online sledenje ne deluje. Obvestila po sms-u ali emailu nobenega. Busa od nikoder. Ob 9:15 kličem na centralo Flixbusa v Berlin, kjer ne znajo angleško. Z mojo polomljeno nemščino izvem, da je bus odpeljal po voznem redu ob 9:00 z Ljubljanske avtobusne postaje. Grem do vodje postaje, kjer pregledava kamere. Omenjenega busa med 8:45 in 9:15 ni bilo na postaji. Gonite se vsi skupaj banda !!!  No, pustolovščina se pričenja .  .  .   Hitro pretresem nadaljne možnosti. Lahko grem na bus do Trsta in tam na naprej na vlak. Spomnim se tudi, da gre prijateljica s spremljevalcem na tek v Dolomite. Na hitro se zmenim za prevoz do Verone in naštudiram vlake od tam. Nato se prestavim z LPP na Dolgi most in nadaljujem s čakanjem. V štirih urah sem se premaknil za 10km. Samo še 700 mi jih je ostalo. Vsaj hrane in vode imam dovolj. V bistvu je kar sproščujoče v miru zajtrkovat na klopci. Po mirni vožnji z avtom, ki ob klepetu hitro mine, se ob polštirih v Veroni vkrcam na vlak  za Torino. Čakajo me štirje vlaki s tremi tesnimi prestopi in en avtobus. Če bo vse po sreči, bom ob 22h v hotelu. Na vlaku malo pokukam tudi na nesojeni Flixbus, ki je čudežno usposobil sledenje. V Milano smo prispeli celo hkrati, vendar na drugi konec mesta. Ob opazovanju pokrajine, ki šviga mimo, v miru pokosim s seboj prinešeno rižoto.

20180907_162603

No, začelo se je premikat . . .

 

Kljub vesoljskemu vlaku, ki doseže hitrost 300km/h, v Torino vseeno prispem z 12minutno zamudo in zgrešim že prvega od treh prestopov. Malce tvegam in do naslednjega prestopa vzamem lokalni vlak, ki je ravno na odhodu. Vseeno mi ne uspe ujeti planirane povezave. V miru prestopim še dvakrat in Aosti sedem na avtobus do končne destinacije Courmayeur. V hotel prispem malo pred 23 uro, kjer se še isti dan zvrnem v posteljo. Rezime poti: taksi, LPP, avto, štirje vlaki in še en avtobus za konec v 15 urah. Kar dolga pot za začetek. Naslednji dan mine v polnjenju zalog, beri najedanju z vsem živim in izkoriščanju hotelske postelje za dremanje. Zvečer moram vseeno po štartno številko, kar mi vzame dobri dve uri, pakiranje in oddaja torbe za tranzicijo eno uro in brifing z goro pašte še eno uro. Nato odvlečem sebe in svojo karjolo pašte nazaj v posteljo na zaslužen počitek. Štart je ob zelo človeški uri v nedeljo točno opoldne. To pomeni dolg spanec, lagan zajtrk, čekaut iz hotela in lagano na štart. No, ne bi bilo zabavno, če ne bi zadnji trenutek ugotovil, da sem rezervno čelko in komplet baterije spakiral v tranzicijsko vrečo. Na srečo so v turističnem kraju športne trgovine odprte tudi v nedeljo. Za vogalom me čisto nova Petzlova Tikkina z dvema kompletoma baterij in sončna krema stane 40 EUR in 20 minut. Brez problema. Lepo počasi se odkotalim na štart, kjer me po odčitku čipa spustijo v ogrado z ostalimi ovcami, ki čakajo na stampedo. Usedem se v senco in opazujem najrazličnejše pojave, ki se pripravljajo na dolgo pot.

20180909_103536

Modifikacija tekaškega ruzaka by grandma

20180909_120154 - Copy

Ovce čakamo na stampedo

Kar hitro so mimo razne govorance komentatorjev, približa se poldne, odštevnaje in reka se začne premikati po ulicah Courmayeurja. Čau, čau . . .  Se vidimo čez nekaj dni. Že prvi dan je, kot napovedano pasje vroč. Stopinj je sicer dobrih dvajset, a sonce je na tej višini neusmiljeno. Trudim se, da ne bi bil prehiter, kar mi gre po moji oceni kar dobro.

20180909_140846 - Copy

Gneča na prvem vzponu

20180909_140926 - Copy

Prvemu vzponu sledi prvi spust

Vseeno mi je vroče za znoret. Po nekaj urah se pojavijo krči v trebuhu, ki zahtevajo pogoste skoke za grm. Hrana mi ne gre. Še s pijačo se moram malo silit. V prvih 12 urah zaužijem poleg pijače vsega dva gela in petkrat obiščem grmovje. Takole ne bo šlo dolgo. Vsaj bruham še ne. Nada (prehranska strokovnjakinja dr. Kozjek) bi me že pred pol dneva za ušesa zvlekla s proge v senco počivat, jest in pit. Ko se takole vlečem na drugega izmed dobrih dvajset prelazov na poti dohitim tekača po imenu Joe Grant. Za tiste, ki ga ne poznate. Lani je bil tretji na enem izmed najtežjih in najbolj znanih ameriških ultratrailov Hardrock. Se pravi prva svetovna liga. Hm?!?! Če se midva srečava, pomeni da je nekdo od naju hudo zajebal vse skupaj. Resnici na ljubo zgleda tip precej zdelan. Malo naprej sedi na skali Stephanie, druga na Toru v ženski konkurenci pred dvema letoma. Ne vem, a sem jaz totalno izgubil občutek za hitrost, ali je pol ljudi podleglo vročini? Zj…. sem, kot stara ukrajinka. Kot v posmeh mi nek američan prijavi “Nice ride man!”. Ja, . . .  nice ride. Samo tokrat nisem bil jaz zgoraj.

20180909_181436 - Copy

Teren ni najbolj tekaški

 

20180909_181303 - Copy

20180909_182313 - Copy

20180909_182450 - Copy

Drugi prelaz od več, kot dvajsetih

Privlečem se do prve tranzicije z mislijo na odstop. Enostavno, je nivo energije na nuli, v želodcu kamen. Čim začnem malo poskakovati oz imitirati tek, me stisne na veliko potrebo.  Pred mano je še okoli tristo km hribov. No f…. way!!! Niet vozmožno!!! Das geht leider nicht!!! Na tranziciji sem preveč utrujen, da bi se takoj menil o odstopu. Na hitro nekaj popijem, pojem mineštro in grem za pol ure spat. Po spancu pojem še eno mineštro . . .    In glej ga zlomka! Rezervoar ni več čisto prazen, ampak je že tam, ko se rdeča lučka prižge samo občasno. Mogoče je pa vseeno še prezgodaj za odstop. Saj imam še šest dni časa. Grem probat še malo. Še banano in kuhano jajce za popotnico in jo mahnem v noč trem najvišjim prelazom naproti. Ponoči se ravno prav ohladi, da se da normalno migat. Tudi želodec je okreval in sprejema vse sorte trdnih in tekočih hranil. Juhuuu!! Kaj naredi ena dobra mineštra! Mine prvi prelaz 2900m. Vse OK, super mi gre. In drugi prelaz 3000m. Malo sem utrujen, diham kot lokomotiva, a sem dobro. Šibam dalje. V dolini se zdani in že napadam tretji, najvišji prelaz. Sonce je vedno močnejše, zrak vedno redkejši, teren vedno težji, dihanje vedno hitrejše in napredovanje vedno počasnejše. No, saj sem pričakoval, da ne bo lahko. Točno opoldne po 24 urah na poti se privlečem na najvišjo točko 3300m visoki Col Loson. Dobro me je zmahal. Na spustu ugotovim, da vedno težje diham in da se mi v dihalih nabira nadležna rumena sluz. No, pa smo tam! Enake težave, kot pred štirimi leti, le da so tokrat nastopile en dan prej. Do naslednje tranzicije se spet komaj privlečem.  Zopet imam v načrtu vrniti štartno številko, se usesti v kot in spiti par pirov. Namesto tega spijem liter in pol brezalkoholne tekočine, en Fluimukan in grem za dve uri spat. To je edino, kar mi pomaga sčistiti bronhije. Že po uri in pol me zbudi cmok v grlu. Vstanem, izkašljam nekaj konkretnih rumenih kep in spet diham s polnimi pljuči. Še preverjen recept z dvojno mineštro in kuhanimi jajci in spet sem se začasno rešil odstopa. Nadaljujem v znanem ritmu iz doline navzgor, čez prelaz in spet navzdol. Vmes seveda malo gori doli. Vzponov nižjih od 300 višinskih metrov se na profilu sploh ne vidi. Na enem od bolj položnih delov me ujame Predrag iz sosednje Hrvaške. Malo poklepetava, nato odbrzi vsak s svojim tempom naprej. Na naslednjo tranzicijo, ki je hkrati najnižja točka dirke dobrih 300m nad morjem pridem ob polštirih zjutraj. Kar se da hitro se podvizam dalje, ker se želim izogniti neznosni vročini, ki bo zavladala tukaj sredi dneva. Tudi v jutranjem hladu pot nikakor ni lahka. Najprej malo po cesti, potem pa strmo navzgor po starodavnih prehodih med vinogradi, sadovnjaki in nasadi kostanja od vasi do vasi po polmetrskih stopnicah 500 višincev v dobrih dveh kilometrih. Pol pa 300 višincev dol in sedaj se šele začne pravi vzpon v hribe.

20180911_113731 - Copy

Punkt čarovnic

20180911_113737 - Copy

Tamle majo že drva za pod kotel pripravljena

20180911_121918 - Copy

Na prvi okrepčevalnici spet diham na škrge in zvedem svoj že standardni protokol s hidracijo, spanjem in izkašljevanjem. Očitno bom moral stvar ponavljati vsakih dvanajst ur. Vsaj zaspan ne bom preveč. Kamor pridem pač pridem. Na vrhu tega vzpona se itak začne najtežji del celotne poti. 40km balvanov in skal gori doli brez metra ravnine, kot uvod v drugo polovico Tora. Na profilu je to tisti del, ki nima omembe vredne špice, ampak je samo malce nažagan. Skoraj ravnina bi človek rekel. Le kje potem ta etapa naklepa največ višinskih metrov izmed vseh šestih? Okoli so sicer živo zeleni macesnovi gozdovi, cela pobočja zrelih borovničk, in modra jezerca, kot iz turističnega prospekta. Na okrepčevalnicah pa strežejo nad bukovim ogljem popečeno šunko, domačo polento iz kotla in podobne dobrote. Vreme je še vedno ponoči vrhunsko, podnevi pa malce prevroče. Na naslednji tranziciji srečam popolno hrvaško ekipo. Predrag in Domagoj tečeta, Nikola in Petra ju oskrbujeta z vso logistiko. Super ekipa. Prav prijetno je poklepetat. Od tu naprej se stalno prehitevamo in srečujemo. Pojavijo se prve male težavice, ki jih rešujem sproti. Žulji na mezinčkih – hidrogel obliži, boleč stopalni lok desno – bandažni trak, dražena ahilova tetiva levo – takisto potejpana. Ob tem seveda vsakih dvanajst ur postopek za izkašljevanje rumenih kep. Želodec na srečo sprejema vse, kokakolo, juho, izotonik, suho sadje, gele, pašto, sir, banane, pomaranče, polento, čokolado, jajca, tuno, solato, krompir, sadne sokove, itd, itd. Samo ena suha klobasa je bila preveč pikantna in sem jo v izogib še večji zgagi moral odložiti v grmovju na enem izmed ovinkov.  Tako v sledenju zastavicam gori doli naokoli mineta tretji in četrti dan na poti.

20180912_101908

Še ena za pustolovec. GO RAJD!

20180913_102647 - Copy

20180913_155808 - Copy

Malo drugačna okrepčevalnica

V četrtek proti večeru, ko mine že kar lep kos petega dne, prispem na zadnjo tranzicijo. Tu je naenkrat vse drugače. Kar naenkrat se človek zave, da bo tudi te poti enkrat konec. Še zadnjič dobiš v roke svojo zvesto torbo, da obnoviš zaloge za zadnji del poti. Tu je še zadnja priložnost za malo večjo izbiro konkretne hrane. Zadnja možnost tuša, masaže, zdravniške oskrbe. V vasi po dolgem času zagledaš celo tablo z napisom ciljnega kraja. Le številka, ki napoveduje čas hoje je čudno visoka. A do sem smo itak že vsi izgubili občutek za čas.

20180913_171504

Ata smrk, a je še daleč?

20180913_174544

Jedilni list v petih jezikih

Skratka, tu se že voha tisti sladki vznemirljivi vonj po cilju. Od nekod se pojavijo nove moči. Žulji niso več tako boleči, noge so spet sveže. Samo še 50km in 4200 višincev. Mala malca! Bratje hrvati se nekaj obirajo in odpravljajo spat. Mene pa vleče proti cilju. Počasi je dovolj tega kolovratenja. Še malo stisnem in prav zares bom naokoli. Neverjetno! Dovolj je bilo! Dajmo končat tole odisejado! Pošteno se najem, zamenjam superge za mezinčkom bolj prijazen model in gasa v breg. Nevihte, ki so se repenčile med postankom so se že umaknile na sosednji hrib. Zdaj se ni več kaj šparat. Popijem eno guarano, navijem mp3 in zagrizem v strmino. Juhuuuuu! Ravno, ko se dela mrak pridem na ogromen pašnik, kjer se dvesto krav odpravlja v štalo. Stojijo ravno na moji poti.  Vse poteka precej ležerno. V bistvu vsi trije, pastir in dva psa pol ure lovijo eno kravo čez drn in strn. Ostale gredo itak same domov. Da ne bi po nepotrebnem preplašil in razbil črede, čelke še ne prižigam Lepo uvidevno obhodim čredo. Kar malo tesno mi je, ko grem mimo skupine 800 kilogramskih bikov, ki se nekaj butajo in ruvajo z rogovi. Naše poti se srečno križajo in vsak gre svojo pot. Malce nad planino, se odpre fantastičen prizor. Na tleh je že tema, le velik bel oblak je še obsijan z zadnjo sončno svetlobo. Hkrati cel oblak utripa v svetlobi strel, kot bi imel v sebi gigantsko neonsko žarnico. Južno, nad ledeniki Gran paradisa je še ena skupina nevihtnih oblakov, ki ima svoj light shov. Tu in tam se vse razsvetli in prikaže se ogromna nevihta, ki zliva dež poševno čez pol Gran paradisa. Uaaaauuuuuu!!!! Stojim tam pod macesnom kakih 10 minut in se čudim. Nato počasi poberem čeljust, ki mi je padla po tleh in jo mahnem dalje.

20180913_202829 - Copy

Pri prvi planinski koči me že spet zeza dihanje. OK. Bom spet naredil pavzo. Upam, da zadnjič na tej dirki. Notri je prešerno vzdušje. Skupina mladih prostovoljcev si je naredila konkretno fešto. Vsakega tekmovalca pozdravijo z bučnim aplavzom. Ko vstopim mi mladenič takoj ponudi pomoč. “Boš jedel, pil, spal, kako ti lahko pomagam? Vse lahko dobiš, razen viskija. Ta je rezerviran zame.” Pri tem se prav nevarno maje in škili. Kljub temu, da so fantje in dekleta precej veseli imajo vse pod kontrolo in okrepčevalnica laufa, kot namazan stroj. Malo se napojim in odpravim spat. V sobi s tremi pogradi nek nesrečnik namaka žuljave noge v slani vodi. Nato jih eden od osebja poslika in pošlje slike zdravniku v dolino, ki naj bi dal zeleno ali rdečo luč za nadaljevanje poti. Držimo pesti. Spravim se na spodnje ležišče in že skoraj zaspim, ko se v sobo prihihita mlad par. Spravita se na ležišče nad mano. Po začetnem hihitanju in vzdihovanju, se začne pograd ritmično zibati in udarjati ob steno. Kako lepo, da nam še sredi Alp pričarajo malo morskega vzdušja. Vse skupaj me ne moti preveč. Kljub temu odspim svojo dobro urco. Zbudijo me točno na minuto, kot je dogovorjeno. Vsa čast! Ekipa, kot se šika. Ob prihodu v jedilnico, je prav zanimivo ugibati kdo sta razigrani parček? Dve skupini fantov in deklet igrata karte. Kar nekaj je sumljivih. 🙂 Ko sprašujem po naslednji okrepčevalnici, si s fantom nekaj mahava in momljava. Na koncu izjavi: “No rifugio, stala.” Aha! . . .   Tako povej, da se razumemo. Okrepčevalnica je torej na opuščeni planini v nekdanji štali.

20180912_191920

Večerno poziranje

Po prečkanju predzadnjega prelaza in lahnem teku po makadamu, sredi noči res pridrajsam do opuščene štale v kateri gori luč. Notri pa spet prijetno presenečenje. Tu skrbi za okrepčevalnico skupina upokojencev, ki daje poudarek dobremu razpoloženju ob vrhunski domači hrani. Suhih mesnin je seveda, kot na kakem tekmovanju za najboljšo salamo. In to ni roba iz Hoferja. O ne! Tega si ata ne dovoli, da bi stregel “gigante” z industrijsko robo. Tole se je sušilo na domači podstrehi. Drugi ata je verjetno ves prejšnji dan počasi kuhal polento, ki zdaj lepo ohlajena in natrgana na kose čaka, da jo za vsakega tekača posebaj lepo popeče na litoželezni ponvi zraven kosa šunke. Na mizi je seveda poleg običajnih tekaških tekočin tudi vino rosso in birra. Tule je bila potrebna železna volja, da sem se po izvrstnem obroku odlepil od obložene mize in jo mahnil naprej v noč. Zlahka bi z veselo kompanijo zaružil do jutra in še naprej. Ob treh zjutraj prispem pod vznožje zadnjega prelaza. Tu se cilj voha že na vsakem koraku. Na okrepčevalnici srečam Domagoja, ki škili v svoj krožnik pašte in spi z odprtimi očmi. Še jaz si naročim porcijo pašte in ga povabim zraven, da skupaj stisneva do cilja. On raje izbere spanje česar ni počel že zadnjih 30ur. Verjetno modra odločitev. Jaz jo hitro pobrišem dalje preden se shladim. Za popotnico še dve guarani, mp3 in gasa na zadnji prelaz. Kaj kmalu začne deževati. Ker je še relativno toplo, vržem nase le tanko polivinilno pelerino in še pospešim. Do koče imam še eno uro. Višje se temperature nižajo in veter krepi. Vseeno stisnem do koče, ki je polna tekačev, ki čakajo, da mine slabo vreme. Jaz samo malo pojem in se odločim, da grem dalje, pa če ošpičene prekle dol padajo. Navlečem nase vse nepremočljive stvari, ki jih imam s sabo in se v spremstvu aplavza odpravim v deževno noč. Do vrha prelaza ravno preneha deževati in skozi raztrgane oblake se že kaže Monte Bianco. Juhuuu!!! Še dobri dve urci spusta in prav zares bo konec. Navzdol me nese kot na krilih. Šele po eni uri se za trenutek ustavim, da olupim s sebe odvečne cunje. Zadnjega tekača sem prehitel pred pol ure. Pred sabo daleč naprej ni sem videl nobenega. Tarej se lahko v miru v lahnem drncu odkotalim do cilja. Ko jo takole maham po “ravni” prečki proti zadnjemu checkpointu pri koči Bertone pred finalnim spustom, kar naenkrat pade mimo zagrizen japonček v kratkih hlačah in majici z naramnicami.  Tip po 330km dejansko laufa v klanec. V meni se zbudi lovski nagon. Odločim se, da ga bom preganjal, kot volk srno. No pa dajva. V klanec mi on z napornim tekom malce pobegne, jaz ga sledim s hitro hojo. Po klancu navzdol se mu zopet približam in mu diham za ovratnik. Tako se podiva cca pol urce. Vmes padeva mimo začudenega italijana, ki mu ni jasno kaj se greva midva po petih dneh hribov. Na vrhu nekega klančka me japonček počaka in zadihan spusti predse. He, he, he . . .  Pa sem te! Pot do cilja je odprta. Na zadnji kontroli le pomaham s štartno številko in na glavo v ciljni spust. Še par uličic skozi mesto in že je pred mano rumena preproga do ciljnega oboka. Neverjetno!!! Kar do konca sem prigural. Tri dni na trmo, potem je počasi steklo. Navijaška ekipa v cilju je sicer v popolnoma drugačni zasedbi, kot pred štirimi leti, a me ne pričaka nič manj navdušeno. Zdaj se nekaj časa pogovarjam o kilometrih le v povezavi z motornim prevozom. Če mi še kdo omeni kakšen Col, Passo ali kaj podobnega, ga obesim na prvo vejo.

received_301018860486803

Balkanska naveza – prek tisoč km v petih dneh

 

REZIME: Tor se je zopet izkazal za precej več, kot samo tekaško, pardon pešaško dirko. To je potovanje polno dogodivščin. Čisto vsakega postavi točno tja, kamor v tistem trenutku spada. Blefiranja ni. Tudi izgovarjanje na slab dan ne drži vode, saj ima čisto vsak na tej tekmi vsaj en slab dan. S končnim izidom moram biti zelo zadovoljen. Izpolnil sem dva cilja od treh. Prišel sem do cilja in to brez večjih poškodb. Tudi rezultat je glede na ostale okoliščine poravzaprav vrhunski. Predvsem pa je Tor idealno opravil vsaj delni reset moje glave. Mama, ki me je pred štirimi leti pričakala v cilju, me je tokrat varovala od zgoraj. Hvala ti, mama!!!!

V bistvu stvar sploh ni težka. Rabiš le nekaj financ, dobre volje in par kosov opreme. Ko si tam, je vse čisto enostavno. Za vse je poskrbljeno. Pot je označena, na voljo je hrana, pijača, masaža, postelje, zdravniška oskrba, tuši . . . All inclusive. Edina naloga udeleženca je, da prestavlja noge eno pred drugo, je in pije. To za pa velika večina zemljanov že od malih nog a ne? Ljudstvo, navalite! Ne bo vam žal.

 

TEHNIKALIJE: slabih pet dni na poti, skupaj 15 ur spanja, 350km, 27.000m vzpona, porabljenih cca 60.000 kalorij, izgubil 3 kg telesne mase

 

 

ŠE PAR UTRINKOV S POTI:

Sredi noči, verjetno je bila tretja ali četrta, se spuščam po strmi skalnati poti v sotesko. Bučanje vode je vedno bližje. Listje na skalah neprijetno drsi. Tema je črna, kot se le da. Bližje vode rahla meglica še poslabša vidljivost. Kar naenkrat pred mano zrase viseči most, na katerega pogumno zakoračim. Po nekaj deset metrih se sredi majave konstrukcije ustavim in pogledam okoli sebe. Ne spredaj, ne zadaj ne vidim konca mostu. Prav tako je črna, meglena tema tudi levo, desno, zgoraj in spodaj. V globini se sliši bučanje vode, ki odmeva od sten kanjona, katere slutim nekje v temi. Scena za v grozljivko.      Med tekom se spomnim mame in oblijejo me solze. Jokam in tečem .  .  . Cesto in drevesa ob njej vidim, kot skozi vetrobransko steklo v dežju brez brisalcev. Spet neke moraste sanje. Čakam, da se zbudim, a se vse samo nadaljuje. Tokrat so sanje žal resničnost. Na srečo so zdelani obrazi in zabuhle oči na Toru dokaj normalen pojav.       Na širokem makadamu dohitim tipa, ki vijuga levo in desno od roba do roba. Včasih malo postane, klecne, poskoči in steče dalje. Ko pridem bližje, razločno slišim glasbo iz njegovih slušalk. Očitno ima glasnost na maksimum. Od komunikacije zmore le komaj razločno momljanje: “I need to sleep for one hour.” Malo ga poženem in čez pol ure prideva do okrepčevalnice v megalomanski planinski koči/gostilni/hotelu, karkoli že to je. Le v preddverju je odprt en prostor z osnovno hrano in pijačo. Za spanje naju napotijo uro in pol teka dalje do naslednje koče. Revežu ne pustijo zaspati niti na stolu.      Sredi najhujše vročine na robu gozda v hladni senčki zagazim v celo grmovje prepolnih sladkih malin. Na! Zdej se pa pejt dirkanje! Podobna scena se večkrat ponovi tudi z borovnicami.     Prisopihaš v temni noči sam na vrh prelaza v čistem brezveterju. Ugasneš čelko . . . Se zazreš v milijarde zvezd nad špičastimi vrhovi s snegom pokritih masivov in se med poslušanjem bitja svojega srca zliješ z vesoljem. Jaaaaa!  To je to!!!   Tečeš po markirani stezici navzdol in si skoraj zlomiš nogo, ko stopiš direkt v svizčevo luknjo, ki jo je frajer izkopal na sredi poti.       Sredi največje vročine prikrevsaš v vasico bogu za ritjo in potopiš glavo v vaško korito, polno bistre studenčnice.          Podnevi in ponoči prečkaš nešteto opuščenih planin. Nekatere na pol podrte, druge, kot bi parstirji šele včeraj odšli. Še štrikci, za krave privezat in posode za molžo so na svojem mestu. Do njih pa vodi le ozka stezica nekaj ur hoda iz doline.       Sredi dneva se odločim za počitek v majhnem šotoru s petimi posteljami. Pred spanjem še na kratko pobrskam po nahrbtniku za polnilcem za uro in čepki za ušesa. S sosednje postelje sem deležen ostrega opozorila, da je v spalnici potrebna tišina. Med tem dvajset metrov stran navijači ves čas glasno navijajo z večkilogramskimi kravjimi zvonci, kot bi imel kurente v spalnici. Kako je tip sploh slišal šumenje nahrbtnika, mi ni jasno.         Dva japonca, ki govorita nekaj malega angleško želita naročiti hrano pri prostovoljki, ki govori le italijansko in francosko. Vsi skupaj so hudo neprespani. Zaplete se pri tem, iz katere živali je zrezek. Na meniju je svinjina. Zdi se, da bi japonček rad piščanca. Eden od njiju oponaša neko žival, krili po zraku in spušča glasove kra, kra in hrk hrk. Ne znam povedat, a je to svinja ali vrana. N koncu si vsi pokimajo in se strinjajo.  Prvi japonček dobi, kar je pač na meniju, tisti, ki je oponašal živali pa si privošči še eno pivo.

Advertisements


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b


6 komentarjev

Kozara ultra trail (i najhrabriji su se usrali)

V začetku leta se nisem pustil preveč prepričevati, ko so me pustolovci vabili na dogodivščino v bosanske gozdove. Kraji so lepi, družba bo dobra, stroški nizki. Enostavno ni bilo resnega argumenta proti. Za razliko od slovenske in hrvaške trail scene, je bosanska bolj na začetku. Vsaka tekma je v svoji prvi verziji nekaj posebnega. Vedno je polno presenečenj. Tako dobrih, kot tudi kako manj dobro. Kozara je gozdnato hribovje, ki se dviga tja do 1000m višine. Znana je po svojih gostih gozdovih. Organizatorji so obljubljali 80% trase v senci na 103km dolžine in 4500m vzponov. Nekaj dni pred startom, so objavili neko zakvačkano sled, ki se ji nisem imel ne časa ne volje vnaprej posvetiti.

V petek popoldne se nas je šestorica napokala v kombi in se usmerila proti jugovzhodu. Oče slovenskih pustolovcev je za popotnico vsakemu namenil sendvič s kislo kumarico in Pingo sok. Na bosanski meji uradna oseba bistro ugotovi, da smo v večini kar suhi in primerni za tek. Le Boris je verjetno selektor, ker tak pa že ne more tečt na 100km. Od meje smo pričakovali le še pol urce ovinkov na vrh Kozare. No ja, . . .   Samo gugl in jabuk se nista mogla zmenit, kje naj bi ti ovinki bili. Vsak nas je usmerjal na svojo pot, ki je drugi sploh ni imel narisane. Najprej do znaka za prepovedan promet, nato malo po nasvetu domačinov, malo po guglovih stopinjah zarinemo direkt v breg. Najprej širok asfalt, nato ozek asfalt, pa makadam in še malo slabši makadam, ki preide v kolovoz. Na koncu pa ata z motorko v eni in čikom v drugi roki. Se počasi primaje do avta, me vidi s telefonom v roki in izjavi: “Eeeee!!! Zajebo te ovaj stroj. Ovde je kraj sveta.” Ja, najlepša hvala striček, pa srečno. In smo šli še malo naokoli.

IMG_2175

Drugič si bomo zemljevid, kar na kombi narisali

Na koncu smo prispeli le uro in pol kasneje. Tako smo bili poleg predaje štartnih številk deležni še individualnega brifinga. Sam traser osebno nam je zatrdil da je steza super označena. Samo sledimo roza trakcem in se ne moremo izgubiti. Če trakcev ni, se gre “Samo ravno!”. Moram priznat, da je bil zelo prepričljiv. Hotel naj bi imel sicer štiri zvezdice, če štejemo zraven še kako z neba. Na vseh vogalih so viseli napisi da voda ni pitna. Po našem povpraševanju, kako je s tem, je receptorka enostavno strgala napis s stene in nas pomirila, da vodo vsi pijejo.

Malo pred šesto zjutraj že postopamo okoli startnega loka. Jutranje formalnosti so opravljene, oprema je na svojem mestu bo treba kar it. Obeta se dolg in vroč dan. Prvi del trase je bil prav sanjski z mehkimi stezicami pod sveže olistanimi bukvami, mimo številnih cvetočih češenj, čez zelene travnike s samotnimi grobovi in ostanki domačij, skozi globoke skalnate soteske, na strme vrhove in naprej v goste smrekove gozdove po še mehkejših stezicah na debelo posutih z iglicami. Kar greh bi bil preveč hiteti, in spregledati vvso to lepoto.

IMG_2154

Jutro se prebuja

IMG_2161

V soteski

Na prvi okrepčevalnici skupina deklet za vsakega posebaj zapleše navijaški ples. Zmeraj boljše je. Kaj šele bo. Del poti me spremlja prijazen kuža, ki se mi je pridružil pri gorskih reševalcih. Idila še malo traja. Na dvajsetem kilometru pa križišče in oznake v obe smeri. Kot v stripu o Alanu Fordu: Ovamo, onamo. Odločim se za drugo možnost in meljem dalje. Po krajšem vzponu po cesti pridem do sumljivo znane stavbe. Seveda! To je naš hotel in pred njim cilj. Juhuuuu!!! Prvi v cilju vsaj deset ur prezgodaj. Z mano je še tekmovalka z Madžarske, ki besno izvleče telefon in začne regljat svoj ekete pekete, da se kar iskri. Grem notri vprašat kaj zdaj in mi teta enostavno reče: “Promašio si. Diskvalifikacija.” Prezgodaj je še, da bi kar nehal. Grem v sobo, da razmislim kot človek. Pojem banano, popijem kokakolo, položim konkretno mino v WC školjko in se kot nov odpravim dalje tekat po kozarskim šumama. Po poti srečam še vsaj deset kandidatov, ki so na križišču prav tako narobe vrgli kovanec. Vsi so precej kisle volje. Jaz pa sem se ravno otresel pritiska dirkanja na rezultat. Pred sabo imam še ves lep sončen dan na svežem zraku in prav nič mi ne manjka. Kaj kmalu sem spet na prej omenjenem križišču. Nabral sem približno dve uri zamude, kar sploh ni bistveno, če se ne boriš ravno za zmago. Od tu naprej je svet malo bolj odprt prek travnikov, poljskih cest, mimo ovc, krav, brinovja . . . Tudi gretje privijajo iz ure v uro. Grizemo dalje.

vuckovci

To ti je odmah pored vukojebine

Na 40km srečam Francija, ki ga je izdalo koleno. Pravi, da so vodilnega Tomaža poslali v napačno smer in da so štirje prišli na prejšnjo kontrolo iz napačne smeri. Torej smo se še pred polovico poti skoraj vsi že vsaj enkrat izgubili. Sledijo desetine kilometrov po takih in drugačnih cestah. Sonce vedno bolj pripeka. Meljem neskončne makadamske ovinke in goltam prah prijaznih dirkačev na štirih kolesih.

IMG_2173

Operacija na terenu

Malo zahodim in se spet spomnim Alana Forda: “Ko hoda, ne trči.” In spet stečem, da bo prej mimo.

IMG_2177

Se je tko vleklo, da mi je noge raztegnilo

No, tudi cestarskega kroga je enkrat konec. Obrnem se zopet nazaj v breg. Vmes se je prej omenjena madžarka dokončno izgubila in obrnila nazaj od koder je prišla. Tako besno žensko redko vidiš. Malo po sončnem zahodu ponovno prispem do glavne tranzicijske okrepčevalnice, kjer me sprejmejo, ko kralja. Masažo sicer odklonim. Dobim pa krožnik čorbe in pošten mesarski nož s katerim lahko sam po želji posmukam pečenega jagenjčka, ki je v kotu prislonjen ob zid. Kaj še še hočeš boljšega?

IMG_2181

Tole je pa boljš, kot arašidi in pomaranče

Po izdatnem okrepčilu si nadenem slušalke in jo v ritmu muzike urežem skozi noč. Ko pošteno rignem začutim okus po jagenjčku, kokakoli, proteinskem napitku in čorbi. Ja, res sem se dobro podprl. Končno se je malo ohladilo, da se lažje diha. Kilometri kar sami letijo pod noge in čez dobre štiri ure sem v cilju, kjer me kljub pozni nočni uri spet pričakajo glasne navijačice.

Naslednji dan pa regeneracija v obliki gore umešanih jajc za zajtrk. Sledi nekaj slikanja na cilju in pozdravljanja z organizatorji in prostovoljci. Za zaključek pa na poti domov še dvojna porcija čevapov.

REZIME:

Bilo je nepreglednih gozdov, grap, močvirja, sončne pripeke, komarjev, klopov, volkov, modrasov, podrtih dreves, trnja,  . . .  Sredi dirke nihče ni vedel kje sploh so tekmovalci. Pol se nas je izgubilo že po 20km, vodilnega so prostovoljci poslali v napačno smer, nekaj jih je naredilo bližnjico na enega od hribov s kontra smeri. Med tem je osebje na glavni okrepčevalnici peklo jagenjčka in za zabavo streljalo v gozd. Proti večeru so se reševalci pričeli s terencem počasi voziti po trasi in pobirati onemogle in izgubljene. Vsi so bili izjemno prijazni in ustrežljivi. Okrepčevalnice so bile z nekaj malimi spodrsljaji izvrstno založene. Polovica trase je bila rajska, ostalo pa bolj ali manj peklensko. Ekipa Pustolovec Rajd je ob dveh odstopih pobrala prvo, tretje, peto in osmo mesto. Od 19 tekačev na štartu je bilo na koncu uvrščenih osem. S tem, da smo največ trije ali štirje dejansko opravli celotno traso. Najbolj priljubljena izjava tega vikenda: “Ovo je Bosna.” Še pridemo.

Hvala vsem organizatorjem in prostovoljcem za izjemno gostoljuben in srčen sprejem, ter Franciju, Borisu, Barbari, Tomažu in Juretu za odlično družbo.

 

TEHNIKALIJE: Na 103 kilometrski progi sem napravil 118 km v slabih 19 urah. Za to sem porabil cca 10.000 kcal, ki sem jih delno nadomestil s petimi litri kokakole, šestimi geli, čorbo, dvema litroma izotonika in drobnarijami (rozine, arašidi, banane, pomaranče).

http://kozaraultratrail.com/

https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1694/ukupni_poredak


Komentiraj

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

IMG_1948-1

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

IMG_1942

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

IMG_1943

Momjanski grad

IMG_1945

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂


1 komentar

Rajdovske domine prek treh stolpov

Vsak pošten kraj ima vsaj en priljubljen hribček kamor se staro in mlado hodi nadihat svežega zraka in malo prešvicat. Ker se večina nas rada z vrha tudi malo razgleda, je na mnogih točkah tudi razgledni stolp. Popoldne po službi skočit na takle stolp je lušten izlet za sprostitev telesa in duha. Kaj, če bi v enem popoldnevu oziroma večeru obiskali kar tri take stolpe? Hm . . .  ? Telo bi verjetno že malo trpelo, duh bi se pa lahko začel dolgočasiti. Vsekakor izlet ni kar tako. Da bi stvar nahranila tudi duha, si je duhovni voja skupine Pustolovec Rajd zamislil nor izziv, ki ga ni nihče še niti poizkusil izvesti. Po službi se še isti dan povzpeti na stolpe na Debnem vrhu nad Zalogom, na Rašici in na Planini nad Vrhniko. Pri tem si poleg pešačenja in teka lahko pomagamo le z rednimi linijami javnega prevoza. Plan predvideva tri vlake in štiri avtobuse s prestopi natempiranimi na minuto. Če pade ena domina, padejo vse. NORRRROOO!

trije stolpi plan

Je to sploh izvedljivo? Samo na en način lahko izvemo . . .

Tako se v torek ob 16:30 na železniški pod uro zbere 10 norcev, ki se čez petnajst minut že peljemo proti Zalogu novim dogodivščinam naproti. Za Debni vrh imamo na voljo 62 minut (6km + 300vm gor in 300dol). Po ravnem je treba tečt in v klanec malo stopit. A ogrevalno turo vsi zmoremo brez težav. Še najtežje se je ves zadihan na vrhu nasmejat. Kot dokaz, namreč velja le selfi z vrha z nasmehom.

IMG_1826

Ljubljana z Debnega vrha

IMG_1827

Na Debnem vrhu

Vlak za nazaj v Ljubljano zamuja in nam čas za prestop skrajša na vsega 4 minute, kar je seveda več kot dovolj časa za menjavo skok na kamničana.

IMG_1835

Zadnji vlak je odpeljal. Lovimo avtobus.

V Črnučah nas v izogib izgubljanju po Sračji dolini počakajo lokalne vodniške enote s psom. Lovimo avtobus LPP št 8, ki odpelje iz Gameljn čez 88minut. Vmes je 10km in 400vm vzpona, ter 400vm spusta. V več skupinah po več poteh se vsi povzpnemo na stolp. Vendar je tokrat zadnja skupina že nevarno blizu limita.

IMG_1838

Ljubljana z Rašice

 

Prav pridejo lokalni vodiči, da se vsi skupaj čim prej oddrsamo po blatu v dolino. Prva skupina ima pred odhodom avtobusa celo čas za kavico, nato pa skupaj zabavamo šoferja, da počaka še pet minut na zadnjega. Prekaljeni maček seveda zaostanek nadoknadi še preden pride do Celovške. Podarjene napolitanke si je res zaslužil.

IMG_1843

Stolp? Ne! LPP.

V šentvidu izvedemo še leteči prestop na enko in v Tivoliju smo spet v časovnici. Vso pot vlada rahlo vznemirjenje. Bomo ujeli naslednji avtobus? Ali bo točen? Bo zastoj na cesti? Ali bomo zmogli še zadnji hrib v planiranem časovnem oknu? Takoj, ko se vrata odprejo uprizorimo stampedo prek parkirišča in otroškega igrišča proti Tivolski v lovu za vrhničanom. Ti kraji so bolj vajeni spedenanih tekačev in tekačic v dišečih cunjah usklajenih barv. Mi smo blatni do ušes, v ocufanih cunjah z nahrbtniki, malce utrujeni a z nasmehom do ušes. GO RAJD!

IMG_1847

Napis na plakatu je zgolj naključje . . .

Ker torkova avantura ne sme miniti brez vohljanja, moramo še pred odhodom avtobusa v grmovju najti šampanjec za proslavitev morebitnega uspeha. Med vsemi praznimi flašami je kar problem najti polno.

IMG_1857

Vrhničan ob prometni konici ob 20:35 (poleg nas sta vstopila še dva potnika)

Na predzadnji vožnji pomalicamo ostanke in pripravimo taktiko za naskok na zadnji stolp. Težavnost se progresivno veča. Vsak naslednji hrib in tudi stolp na njem sta višja. Časovni limiti se prav tako zaostrujejo. Za zadnji vrh imamo 72min za 9km s 450m vzpona + 450m spusta. Na Vrhniko je direktno s popoldanskega šihta uletel še en rajdovec  Davor in jo manhil z nami na zadnjo etapo. Na vrhu nas pričaka še prijetno presenečenje. Podpornica skupine Pustolovec Rajd z doma pečenim čokoladnim pecivom. MLJASK!!  Hvala Pika!

IMG_1862

Ni Dubaj. Samo Planina nad Vrhniko.

Avantura se zaostruje. En član zaradi pomanjkanja časa pred vrhom obrne. Nekaj jih pride na vrh 10minut po izračunanem zadnjem času za odhod v dolino. Za 4,5km spusta po strmih skalah, koreninah in blatu v trdi temi imajo le 20minut. Ali jim lahko uspe? Bodo ujeli zadnji avtobus, ali obtičali na Vrhniki?  .  .  .   TA  DAAAA . . .   Zaključni finiš skozi hosto je v polnem razmahu. Gležnji, kolena in še kaj so v precejšnji nevarnosti. Ob uri za odhod avtobusa manjkajo še trije iz originalne štartne zasedbe. Davor ima avto in ne gre na bus. Voznik kljub prepričevanju po dveh minutah spelje. Kje so ostali??? Telefoniramo Janezu, ki pravi, da ima še 300m. Voznik v prvem križišču prižge štiri žmigavce in vseeno še malo čaka. Janez se pojavi s štiriminutno zamudo s crknjeno čelno svetilko in požanje huronski aplavz. Ujame nas še Davor, ki se ponudi, da bo pobral zadnja dva z avtom in poizkusil ujet avtobus. Sledijo poizkusi komuniciranja in organiziranja evakuacije. Nimamo telefonskih številk, telefoni ne delajo zaradi vlage. Po minuti kaosa, kliče en od zamudnikov, da čakata štiri avtobusne postaje naprej!?!?!? Kaj je to? Teleportacija? Pozabili smo na našo dobrotnico Piko, ki je imela avto parkiran višje ob vznožju hriba in je pobrala zamudnika. Anvanturo smo točno po planu zaključili tik pred enajsto zvečer na železniški po uro s slavnostnim odpiranjem šampanjca. Devetim je uspela stoodstotna realizacija plana. Odlično!

Seveda je bila potrebna dodatna analiza ob hidraciji in polnočnem prigrizku.

Burek, burek mi ful pomaga

Burek, burek mi ful pomaga . . . (Ali En)

 

Bilo je ludo i nezaboravno. Hvala vsem skupaj za družbo, Janezu za organizacijo, Piki za pecivo . . .  Se vidimo na naslednji torkovi mikroavanturi.


Komentiraj

Rašica Trail 2017 (razširjena verzija)

Minulo soboto se je zgodil, tokrat res lahko rečemo tradicionalni, tretji Trail Rašica. Družina Jež z zvestimi pomagači nam je tokrat pripravila še malce bolj razgibno progo, kot prejšnji leti. Vključena je namreč tudi Šmarna Gora. Torej kar dva hriba na ena mah. No, v bistvu štirje. Še Grmada in Veliki vrh za nameček. Obetal se je res lep krog. Že pred časom sem povezal obe izletniški točki v tekaški izlet. Tokrat je prišel čas, da ju izkusim tudi na tekmi. Zopet je število prijavljenih od lanskega leta poskočilo za 50% in postavilo pred organizatorje težek izziv ponovno pričarati domače vzdušje prejšnjih dveh dogodkov.

Po raznih dvomih o prestavitvi prijave na krajšo razdaljo, sem se zjutraj zbudil lačen dirke. Za raketni pogon sem si skuhal skrivni doping iz uvoza.

IMG_1557

direkt iz Sri Lanke

Malo preveč se mi je streslo, tako da je izpadel malo močnejši. Nič hudega. Samo, da me ne vrže iz ovinka. Kot prejšnja leta se je tudi letos v soboto zjutraj na igrišču v Srednjih Gameljnah zbrala pisana tekaška druščina. Za spremembo sem prišel slabo uro pred štartom, da se v miru pripravim. Seveda sem se zataknil že pri prvem avtomobilu in po polurnem čveku v zadnjem trenutku dvigoval štartni paket. Pet minut za pripravo in čvek se nadaljuje do odštevanja in stampeda proti Rašici. Letos je bila proga za spremembo relativno suha. Pa smo šli   .   .   .   Ob prijetnem čveku s Pustolovcem je tik-tak prišel vrh Rašice in prva okrepčevalnica. Na spustu sem se prestavil nekaj mest naprej in nadaljeval v družbi legende slovenske trail scene Petra in stand up komika Tešky-ja. S slednjim sva med drugim ugotavljala, ali navajenost na neprespane noči zaradi dela ponoči prinese kaj prednosti na ultra tekih. Še čvek ali dva in že smo bili na Šmarni Gori pred novo obloženo mizo. Bi se človek kar malo utaboril tam in v miru poizkusil vse doma pečene dobrote. Ampak vseeno je to tekma. Dva grižljaja v usta in smuk v dolino. Prvi krog je minil, kot bi mignil. V drugem krogu je bilo malo manj klepetanja. Z istimi dirkači, kot smo se srečevali že v prvem krogu smo nadaljevali igro bežanja, lovljenja in izmeničnega prehitevanja. Na ciljni ravnini, ko sem bil po štirih urah in pol že malo načet so me moji presenetili z navijanem. Ravno pravi trenutek za dvig motivacije! Hči je izjavila, da sploh ne tečem resno in se moram bolj potrudit. No prav, bom zadnji krog pohodil gas. K jutranjem čaju sem dodal še eno guarano in prešaltal na mešanico Cocacole in čaja. Iz žepa sem potegnil slušalke in navil muziko. Že v prvem krogu, ko me je Tešky spomnil nanje, sem si zamislil, da si bom na koncu navil Dubiozo in poletel proti cilju. Gor sem šel, kot dizelski traktor, dol pa letel, da me je kar iz ovinkov metalo.

23825997_1530659447020940_1372259932905146060_o

Če izgubiš koncetracijo, si jo prisiljen pobrati preden greš dalje

Prehitel sem še stiri tekmovalce in po sedmih urah in pol pristal na končnem šestem mestu. Sledile so čestitke navijačev in sotekmovalcev ob obloženi mizi, ter druženje in navijanje za tiste, ki so še prihajali v cilj. Vrhunsko!

REZIME: Vse pohvale družini Jež in ostalim organizatorjem, ki jim je zopet uspelo postaviti nivo organizacije še stopnjo višje. Toliko različnega slastnega domačega peciva na okrepčevalnicah nisem videl še nikjer. Vzdušje je bilo odlično, prostovoljci nasmejani in vedno pripravljeni pomagati, proga dobro označena, . . .  Še vreme je vsako leto boljše. 🙂 Kar se trase tiče lahko le citiram komentar z družabnega omerežja: “Za prste obliznit!” Res lepa in raznolika trasa, ki ima vse od lepih singlc, strmih vzponov, tehničnih spustov do precejšnjega kosa ravnine po makadamu. Za tole oddelat, kot je treba moraš biti res suveren tako na vzponih, spustih, kot na ravnini. Ozko specializirani tekači se tu lahko gredo le turiste. Se vidimo ob letu osorej.

TEHNIKALIJE: 56km in 3000 višinskih metrov vzpona v treh krogih po 18,7km. Za lumpije lahko en krog ali štafeta s tremi tekmovalci. Zanimivo, da bi se s časom prvega kroga uvrstil na sedmo mesto med petdesetimi tekmovalci, ki so tekli le en krog.

Rezultati

Rašica2

 

Foto Bogo Trontelj

 

 


3 komentarji

Ljubljanski maraton petič

Prišel, videl, izboljšal osebni rekord.   Oh yeah!!!

 

Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.

 

 

Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko.  In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel .   .   .   Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . .   Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

 

REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti .  .  .