pot pod noge

iskat meje


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Advertisements


6 komentarjev

Kozara ultra trail (i najhrabriji su se usrali)

V začetku leta se nisem pustil preveč prepričevati, ko so me pustolovci vabili na dogodivščino v bosanske gozdove. Kraji so lepi, družba bo dobra, stroški nizki. Enostavno ni bilo resnega argumenta proti. Za razliko od slovenske in hrvaške trail scene, je bosanska bolj na začetku. Vsaka tekma je v svoji prvi verziji nekaj posebnega. Vedno je polno presenečenj. Tako dobrih, kot tudi kako manj dobro. Kozara je gozdnato hribovje, ki se dviga tja do 1000m višine. Znana je po svojih gostih gozdovih. Organizatorji so obljubljali 80% trase v senci na 103km dolžine in 4500m vzponov. Nekaj dni pred startom, so objavili neko zakvačkano sled, ki se ji nisem imel ne časa ne volje vnaprej posvetiti.

V petek popoldne se nas je šestorica napokala v kombi in se usmerila proti jugovzhodu. Oče slovenskih pustolovcev je za popotnico vsakemu namenil sendvič s kislo kumarico in Pingo sok. Na bosanski meji uradna oseba bistro ugotovi, da smo v večini kar suhi in primerni za tek. Le Boris je verjetno selektor, ker tak pa že ne more tečt na 100km. Od meje smo pričakovali le še pol urce ovinkov na vrh Kozare. No ja, . . .   Samo gugl in jabuk se nista mogla zmenit, kje naj bi ti ovinki bili. Vsak nas je usmerjal na svojo pot, ki je drugi sploh ni imel narisane. Najprej do znaka za prepovedan promet, nato malo po nasvetu domačinov, malo po guglovih stopinjah zarinemo direkt v breg. Najprej širok asfalt, nato ozek asfalt, pa makadam in še malo slabši makadam, ki preide v kolovoz. Na koncu pa ata z motorko v eni in čikom v drugi roki. Se počasi primaje do avta, me vidi s telefonom v roki in izjavi: “Eeeee!!! Zajebo te ovaj stroj. Ovde je kraj sveta.” Ja, najlepša hvala striček, pa srečno. In smo šli še malo naokoli.

IMG_2175

Drugič si bomo zemljevid, kar na kombi narisali

Na koncu smo prispeli le uro in pol kasneje. Tako smo bili poleg predaje štartnih številk deležni še individualnega brifinga. Sam traser osebno nam je zatrdil da je steza super označena. Samo sledimo roza trakcem in se ne moremo izgubiti. Če trakcev ni, se gre “Samo ravno!”. Moram priznat, da je bil zelo prepričljiv. Hotel naj bi imel sicer štiri zvezdice, če štejemo zraven še kako z neba. Na vseh vogalih so viseli napisi da voda ni pitna. Po našem povpraševanju, kako je s tem, je receptorka enostavno strgala napis s stene in nas pomirila, da vodo vsi pijejo.

Malo pred šesto zjutraj že postopamo okoli startnega loka. Jutranje formalnosti so opravljene, oprema je na svojem mestu bo treba kar it. Obeta se dolg in vroč dan. Prvi del trase je bil prav sanjski z mehkimi stezicami pod sveže olistanimi bukvami, mimo številnih cvetočih češenj, čez zelene travnike s samotnimi grobovi in ostanki domačij, skozi globoke skalnate soteske, na strme vrhove in naprej v goste smrekove gozdove po še mehkejših stezicah na debelo posutih z iglicami. Kar greh bi bil preveč hiteti, in spregledati vvso to lepoto.

IMG_2154

Jutro se prebuja

IMG_2161

V soteski

Na prvi okrepčevalnici skupina deklet za vsakega posebaj zapleše navijaški ples. Zmeraj boljše je. Kaj šele bo. Del poti me spremlja prijazen kuža, ki se mi je pridružil pri gorskih reševalcih. Idila še malo traja. Na dvajsetem kilometru pa križišče in oznake v obe smeri. Kot v stripu o Alanu Fordu: Ovamo, onamo. Odločim se za drugo možnost in meljem dalje. Po krajšem vzponu po cesti pridem do sumljivo znane stavbe. Seveda! To je naš hotel in pred njim cilj. Juhuuuu!!! Prvi v cilju vsaj deset ur prezgodaj. Z mano je še tekmovalka z Madžarske, ki besno izvleče telefon in začne regljat svoj ekete pekete, da se kar iskri. Grem notri vprašat kaj zdaj in mi teta enostavno reče: “Promašio si. Diskvalifikacija.” Prezgodaj je še, da bi kar nehal. Grem v sobo, da razmislim kot človek. Pojem banano, popijem kokakolo, položim konkretno mino v WC školjko in se kot nov odpravim dalje tekat po kozarskim šumama. Po poti srečam še vsaj deset kandidatov, ki so na križišču prav tako narobe vrgli kovanec. Vsi so precej kisle volje. Jaz pa sem se ravno otresel pritiska dirkanja na rezultat. Pred sabo imam še ves lep sončen dan na svežem zraku in prav nič mi ne manjka. Kaj kmalu sem spet na prej omenjenem križišču. Nabral sem približno dve uri zamude, kar sploh ni bistveno, če se ne boriš ravno za zmago. Od tu naprej je svet malo bolj odprt prek travnikov, poljskih cest, mimo ovc, krav, brinovja . . . Tudi gretje privijajo iz ure v uro. Grizemo dalje.

vuckovci

To ti je odmah pored vukojebine

Na 40km srečam Francija, ki ga je izdalo koleno. Pravi, da so vodilnega Tomaža poslali v napačno smer in da so štirje prišli na prejšnjo kontrolo iz napačne smeri. Torej smo se še pred polovico poti skoraj vsi že vsaj enkrat izgubili. Sledijo desetine kilometrov po takih in drugačnih cestah. Sonce vedno bolj pripeka. Meljem neskončne makadamske ovinke in goltam prah prijaznih dirkačev na štirih kolesih.

IMG_2173

Operacija na terenu

Malo zahodim in se spet spomnim Alana Forda: “Ko hoda, ne trči.” In spet stečem, da bo prej mimo.

IMG_2177

Se je tko vleklo, da mi je noge raztegnilo

No, tudi cestarskega kroga je enkrat konec. Obrnem se zopet nazaj v breg. Vmes se je prej omenjena madžarka dokončno izgubila in obrnila nazaj od koder je prišla. Tako besno žensko redko vidiš. Malo po sončnem zahodu ponovno prispem do glavne tranzicijske okrepčevalnice, kjer me sprejmejo, ko kralja. Masažo sicer odklonim. Dobim pa krožnik čorbe in pošten mesarski nož s katerim lahko sam po želji posmukam pečenega jagenjčka, ki je v kotu prislonjen ob zid. Kaj še še hočeš boljšega?

IMG_2181

Tole je pa boljš, kot arašidi in pomaranče

Po izdatnem okrepčilu si nadenem slušalke in jo v ritmu muzike urežem skozi noč. Ko pošteno rignem začutim okus po jagenjčku, kokakoli, proteinskem napitku in čorbi. Ja, res sem se dobro podprl. Končno se je malo ohladilo, da se lažje diha. Kilometri kar sami letijo pod noge in čez dobre štiri ure sem v cilju, kjer me kljub pozni nočni uri spet pričakajo glasne navijačice.

Naslednji dan pa regeneracija v obliki gore umešanih jajc za zajtrk. Sledi nekaj slikanja na cilju in pozdravljanja z organizatorji in prostovoljci. Za zaključek pa na poti domov še dvojna porcija čevapov.

REZIME:

Bilo je nepreglednih gozdov, grap, močvirja, sončne pripeke, komarjev, klopov, volkov, modrasov, podrtih dreves, trnja,  . . .  Sredi dirke nihče ni vedel kje sploh so tekmovalci. Pol se nas je izgubilo že po 20km, vodilnega so prostovoljci poslali v napačno smer, nekaj jih je naredilo bližnjico na enega od hribov s kontra smeri. Med tem je osebje na glavni okrepčevalnici peklo jagenjčka in za zabavo streljalo v gozd. Proti večeru so se reševalci pričeli s terencem počasi voziti po trasi in pobirati onemogle in izgubljene. Vsi so bili izjemno prijazni in ustrežljivi. Okrepčevalnice so bile z nekaj malimi spodrsljaji izvrstno založene. Polovica trase je bila rajska, ostalo pa bolj ali manj peklensko. Ekipa Pustolovec Rajd je ob dveh odstopih pobrala prvo, tretje, peto in osmo mesto. Od 19 tekačev na štartu je bilo na koncu uvrščenih osem. S tem, da smo največ trije ali štirje dejansko opravli celotno traso. Najbolj priljubljena izjava tega vikenda: “Ovo je Bosna.” Še pridemo.

Hvala vsem organizatorjem in prostovoljcem za izjemno gostoljuben in srčen sprejem, ter Franciju, Borisu, Barbari, Tomažu in Juretu za odlično družbo.

 

TEHNIKALIJE: Na 103 kilometrski progi sem napravil 118 km v slabih 19 urah. Za to sem porabil cca 10.000 kcal, ki sem jih delno nadomestil s petimi litri kokakole, šestimi geli, čorbo, dvema litroma izotonika in drobnarijami (rozine, arašidi, banane, pomaranče).

http://kozaraultratrail.com/

https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1694/ukupni_poredak


Komentiraj

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

IMG_1948-1

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

IMG_1942

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

IMG_1943

Momjanski grad

IMG_1945

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂


1 komentar

Rajdovske domine prek treh stolpov

Vsak pošten kraj ima vsaj en priljubljen hribček kamor se staro in mlado hodi nadihat svežega zraka in malo prešvicat. Ker se večina nas rada z vrha tudi malo razgleda, je na mnogih točkah tudi razgledni stolp. Popoldne po službi skočit na takle stolp je lušten izlet za sprostitev telesa in duha. Kaj, če bi v enem popoldnevu oziroma večeru obiskali kar tri take stolpe? Hm . . .  ? Telo bi verjetno že malo trpelo, duh bi se pa lahko začel dolgočasiti. Vsekakor izlet ni kar tako. Da bi stvar nahranila tudi duha, si je duhovni voja skupine Pustolovec Rajd zamislil nor izziv, ki ga ni nihče še niti poizkusil izvesti. Po službi se še isti dan povzpeti na stolpe na Debnem vrhu nad Zalogom, na Rašici in na Planini nad Vrhniko. Pri tem si poleg pešačenja in teka lahko pomagamo le z rednimi linijami javnega prevoza. Plan predvideva tri vlake in štiri avtobuse s prestopi natempiranimi na minuto. Če pade ena domina, padejo vse. NORRRROOO!

trije stolpi plan

Je to sploh izvedljivo? Samo na en način lahko izvemo . . .

Tako se v torek ob 16:30 na železniški pod uro zbere 10 norcev, ki se čez petnajst minut že peljemo proti Zalogu novim dogodivščinam naproti. Za Debni vrh imamo na voljo 62 minut (6km + 300vm gor in 300dol). Po ravnem je treba tečt in v klanec malo stopit. A ogrevalno turo vsi zmoremo brez težav. Še najtežje se je ves zadihan na vrhu nasmejat. Kot dokaz, namreč velja le selfi z vrha z nasmehom.

IMG_1826

Ljubljana z Debnega vrha

IMG_1827

Na Debnem vrhu

Vlak za nazaj v Ljubljano zamuja in nam čas za prestop skrajša na vsega 4 minute, kar je seveda več kot dovolj časa za menjavo skok na kamničana.

IMG_1835

Zadnji vlak je odpeljal. Lovimo avtobus.

V Črnučah nas v izogib izgubljanju po Sračji dolini počakajo lokalne vodniške enote s psom. Lovimo avtobus LPP št 8, ki odpelje iz Gameljn čez 88minut. Vmes je 10km in 400vm vzpona, ter 400vm spusta. V več skupinah po več poteh se vsi povzpnemo na stolp. Vendar je tokrat zadnja skupina že nevarno blizu limita.

IMG_1838

Ljubljana z Rašice

 

Prav pridejo lokalni vodiči, da se vsi skupaj čim prej oddrsamo po blatu v dolino. Prva skupina ima pred odhodom avtobusa celo čas za kavico, nato pa skupaj zabavamo šoferja, da počaka še pet minut na zadnjega. Prekaljeni maček seveda zaostanek nadoknadi še preden pride do Celovške. Podarjene napolitanke si je res zaslužil.

IMG_1843

Stolp? Ne! LPP.

V šentvidu izvedemo še leteči prestop na enko in v Tivoliju smo spet v časovnici. Vso pot vlada rahlo vznemirjenje. Bomo ujeli naslednji avtobus? Ali bo točen? Bo zastoj na cesti? Ali bomo zmogli še zadnji hrib v planiranem časovnem oknu? Takoj, ko se vrata odprejo uprizorimo stampedo prek parkirišča in otroškega igrišča proti Tivolski v lovu za vrhničanom. Ti kraji so bolj vajeni spedenanih tekačev in tekačic v dišečih cunjah usklajenih barv. Mi smo blatni do ušes, v ocufanih cunjah z nahrbtniki, malce utrujeni a z nasmehom do ušes. GO RAJD!

IMG_1847

Napis na plakatu je zgolj naključje . . .

Ker torkova avantura ne sme miniti brez vohljanja, moramo še pred odhodom avtobusa v grmovju najti šampanjec za proslavitev morebitnega uspeha. Med vsemi praznimi flašami je kar problem najti polno.

IMG_1857

Vrhničan ob prometni konici ob 20:35 (poleg nas sta vstopila še dva potnika)

Na predzadnji vožnji pomalicamo ostanke in pripravimo taktiko za naskok na zadnji stolp. Težavnost se progresivno veča. Vsak naslednji hrib in tudi stolp na njem sta višja. Časovni limiti se prav tako zaostrujejo. Za zadnji vrh imamo 72min za 9km s 450m vzpona + 450m spusta. Na Vrhniko je direktno s popoldanskega šihta uletel še en rajdovec  Davor in jo manhil z nami na zadnjo etapo. Na vrhu nas pričaka še prijetno presenečenje. Podpornica skupine Pustolovec Rajd z doma pečenim čokoladnim pecivom. MLJASK!!  Hvala Pika!

IMG_1862

Ni Dubaj. Samo Planina nad Vrhniko.

Avantura se zaostruje. En član zaradi pomanjkanja časa pred vrhom obrne. Nekaj jih pride na vrh 10minut po izračunanem zadnjem času za odhod v dolino. Za 4,5km spusta po strmih skalah, koreninah in blatu v trdi temi imajo le 20minut. Ali jim lahko uspe? Bodo ujeli zadnji avtobus, ali obtičali na Vrhniki?  .  .  .   TA  DAAAA . . .   Zaključni finiš skozi hosto je v polnem razmahu. Gležnji, kolena in še kaj so v precejšnji nevarnosti. Ob uri za odhod avtobusa manjkajo še trije iz originalne štartne zasedbe. Davor ima avto in ne gre na bus. Voznik kljub prepričevanju po dveh minutah spelje. Kje so ostali??? Telefoniramo Janezu, ki pravi, da ima še 300m. Voznik v prvem križišču prižge štiri žmigavce in vseeno še malo čaka. Janez se pojavi s štiriminutno zamudo s crknjeno čelno svetilko in požanje huronski aplavz. Ujame nas še Davor, ki se ponudi, da bo pobral zadnja dva z avtom in poizkusil ujet avtobus. Sledijo poizkusi komuniciranja in organiziranja evakuacije. Nimamo telefonskih številk, telefoni ne delajo zaradi vlage. Po minuti kaosa, kliče en od zamudnikov, da čakata štiri avtobusne postaje naprej!?!?!? Kaj je to? Teleportacija? Pozabili smo na našo dobrotnico Piko, ki je imela avto parkiran višje ob vznožju hriba in je pobrala zamudnika. Anvanturo smo točno po planu zaključili tik pred enajsto zvečer na železniški po uro s slavnostnim odpiranjem šampanjca. Devetim je uspela stoodstotna realizacija plana. Odlično!

Seveda je bila potrebna dodatna analiza ob hidraciji in polnočnem prigrizku.

Burek, burek mi ful pomaga

Burek, burek mi ful pomaga . . . (Ali En)

 

Bilo je ludo i nezaboravno. Hvala vsem skupaj za družbo, Janezu za organizacijo, Piki za pecivo . . .  Se vidimo na naslednji torkovi mikroavanturi.


Komentiraj

Rašica Trail 2017 (razširjena verzija)

Minulo soboto se je zgodil, tokrat res lahko rečemo tradicionalni, tretji Trail Rašica. Družina Jež z zvestimi pomagači nam je tokrat pripravila še malce bolj razgibno progo, kot prejšnji leti. Vključena je namreč tudi Šmarna Gora. Torej kar dva hriba na ena mah. No, v bistvu štirje. Še Grmada in Veliki vrh za nameček. Obetal se je res lep krog. Že pred časom sem povezal obe izletniški točki v tekaški izlet. Tokrat je prišel čas, da ju izkusim tudi na tekmi. Zopet je število prijavljenih od lanskega leta poskočilo za 50% in postavilo pred organizatorje težek izziv ponovno pričarati domače vzdušje prejšnjih dveh dogodkov.

Po raznih dvomih o prestavitvi prijave na krajšo razdaljo, sem se zjutraj zbudil lačen dirke. Za raketni pogon sem si skuhal skrivni doping iz uvoza.

IMG_1557

direkt iz Sri Lanke

Malo preveč se mi je streslo, tako da je izpadel malo močnejši. Nič hudega. Samo, da me ne vrže iz ovinka. Kot prejšnja leta se je tudi letos v soboto zjutraj na igrišču v Srednjih Gameljnah zbrala pisana tekaška druščina. Za spremembo sem prišel slabo uro pred štartom, da se v miru pripravim. Seveda sem se zataknil že pri prvem avtomobilu in po polurnem čveku v zadnjem trenutku dvigoval štartni paket. Pet minut za pripravo in čvek se nadaljuje do odštevanja in stampeda proti Rašici. Letos je bila proga za spremembo relativno suha. Pa smo šli   .   .   .   Ob prijetnem čveku s Pustolovcem je tik-tak prišel vrh Rašice in prva okrepčevalnica. Na spustu sem se prestavil nekaj mest naprej in nadaljeval v družbi legende slovenske trail scene Petra in stand up komika Tešky-ja. S slednjim sva med drugim ugotavljala, ali navajenost na neprespane noči zaradi dela ponoči prinese kaj prednosti na ultra tekih. Še čvek ali dva in že smo bili na Šmarni Gori pred novo obloženo mizo. Bi se človek kar malo utaboril tam in v miru poizkusil vse doma pečene dobrote. Ampak vseeno je to tekma. Dva grižljaja v usta in smuk v dolino. Prvi krog je minil, kot bi mignil. V drugem krogu je bilo malo manj klepetanja. Z istimi dirkači, kot smo se srečevali že v prvem krogu smo nadaljevali igro bežanja, lovljenja in izmeničnega prehitevanja. Na ciljni ravnini, ko sem bil po štirih urah in pol že malo načet so me moji presenetili z navijanem. Ravno pravi trenutek za dvig motivacije! Hči je izjavila, da sploh ne tečem resno in se moram bolj potrudit. No prav, bom zadnji krog pohodil gas. K jutranjem čaju sem dodal še eno guarano in prešaltal na mešanico Cocacole in čaja. Iz žepa sem potegnil slušalke in navil muziko. Že v prvem krogu, ko me je Tešky spomnil nanje, sem si zamislil, da si bom na koncu navil Dubiozo in poletel proti cilju. Gor sem šel, kot dizelski traktor, dol pa letel, da me je kar iz ovinkov metalo.

23825997_1530659447020940_1372259932905146060_o

Če izgubiš koncetracijo, si jo prisiljen pobrati preden greš dalje

Prehitel sem še stiri tekmovalce in po sedmih urah in pol pristal na končnem šestem mestu. Sledile so čestitke navijačev in sotekmovalcev ob obloženi mizi, ter druženje in navijanje za tiste, ki so še prihajali v cilj. Vrhunsko!

REZIME: Vse pohvale družini Jež in ostalim organizatorjem, ki jim je zopet uspelo postaviti nivo organizacije še stopnjo višje. Toliko različnega slastnega domačega peciva na okrepčevalnicah nisem videl še nikjer. Vzdušje je bilo odlično, prostovoljci nasmejani in vedno pripravljeni pomagati, proga dobro označena, . . .  Še vreme je vsako leto boljše. 🙂 Kar se trase tiče lahko le citiram komentar z družabnega omerežja: “Za prste obliznit!” Res lepa in raznolika trasa, ki ima vse od lepih singlc, strmih vzponov, tehničnih spustov do precejšnjega kosa ravnine po makadamu. Za tole oddelat, kot je treba moraš biti res suveren tako na vzponih, spustih, kot na ravnini. Ozko specializirani tekači se tu lahko gredo le turiste. Se vidimo ob letu osorej.

TEHNIKALIJE: 56km in 3000 višinskih metrov vzpona v treh krogih po 18,7km. Za lumpije lahko en krog ali štafeta s tremi tekmovalci. Zanimivo, da bi se s časom prvega kroga uvrstil na sedmo mesto med petdesetimi tekmovalci, ki so tekli le en krog.

Rezultati

Rašica2

 

Foto Bogo Trontelj

 

 


3 komentarji

Ljubljanski maraton petič

Prišel, videl, izboljšal osebni rekord.   Oh yeah!!!

 

Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.

 

 

Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko.  In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel .   .   .   Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . .   Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

 

REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti .  .  .


Komentiraj

Graničarski posli

Šem šel malo prekontrolirat severno mejo. Da niso slučajno avstrijski sosedje kakšne žice postavljali gor. Pa, da nimajo kontrabantarji kje kakšnih taborov za begunce.

Vsak posel je seveda treba začeti na začetku. In en začetek severne meje je v severozahodnem vogalu naše preljube domovine na vrhu imenovanem Peč, Monte forno, Dreilandereck, Ofen ali kar Tromeja. Tam se stikajo meje Slovenije, Avstrije in Italije. Že zarana sem se narisal tam gori. Dan se je komaj dobro začel, pa je bil že kičast, kot iz turistične reklame. Razgledi na vse strani, da se ti čeljust v dolino zakotali. Poleg drvarnice, antenskega stolpa, ter kupa spomenikov in obeležij je tam tudi prvi od mnogih mejnih kamnov, ki jih imam danes obiskati. Tale je malo poseben, ker je eden izmed samo treh takih pri nas.

IMG_1156

Levo Jalovec, desno Mangart, vmes pa smreka

IMG_1154

Tale zmečkan kos kovine je v bistvu maketa Julijcev

IMG_1170

Levo eni, desno drugi, naravnost tretji

IMG_1159

Nad Koroško se dani

IMG_1161

Še eno od obeležij na vrhu

IMG_1163

IMG_1174

V treh deželah hkrati brez potnega lista

IMG_1176

AHA!! Arabske številke! Da ni tukaj pot migrantov!??

Po krajšem občudovanju razgledov in manjšem okrepčilu, se namenim dalje na obhod meje. Grem čim bolj po meji od mejnika do mejnika. Bomo videli do kam pridem danes. Prvi sprehod ob robu avstrijskega smučišča Arnoldstein je bil prav lušten po lepo pokošeni in popaseni travi do vrha Petelinjek. Tam pa so kamni vodili kar naravnost v hosto.

IMG_1183

Bodeča žica je za pusije. Avstrijci so raje potegnili kar električno.

IMG_1184

Obmejni pas je tudi na sveže miniran. Potrebna je skrajna previdnost.

IMG_1187

Kljub prej videnim tehničnim oviram so tik ob meji obsežne naselbine. Za koga vohunijo prebivalci je skrivnost.

Kot rečeno, sledim kamnom kar naprej v hosto in navzdol v strmo zaraščeno grapo. Meja gre jasno po dnu grape. Ker bi jih tam odnesla voda, so mejnike postavili izmenično na desni in levi breg. Malo sem še motovilil sem in tja od kamna do kamna, potem pa sem zrahljal kriterije o obisku vseh mejnikov in jo mahnil kar po dnu. Na izravnavi sem iz gozda padel direktno na sredino mejnega prehoda Korensko sedlo. Ob sumljivih pogledih avstrijskega uradnika, sem že pomislil, da bo moje današnje vandranje skrenilo v nepredvideno smer na policijsko postajo. Flegma in po hitrem postopku prečkam cesto in izginem v gozdu na drugi strani.

IMG_1193

Iztek zoprne grape

IMG_1196

En na levi, en na desni. Mora bit pravično.

Na drugi strani zopet zagrizem v breg in tudi tu se znajdem v grapi. Direktno navzgor skozi šavje, ki je tu res konkretno. Koprive te žgačkajo po obrazu, osati za vratom, da o malinovji  sploh ne govorim. Vseeno kar hitro prilezem na naslednji vrh Jerebikovec, kjer se začne prava uživancija. Od tu naprej gre točno po grebenu, kar pomeni tudi po meji, sanjska stezica. Mejni kamni so za markacije, trava in iglice za mehkobo. Nimaš kje falit. Samo pohajaš in uživaš.

IMG_1204

Če tole ni idealno za tekanje, naj me pes oščije!

IMG_1202

Okroglo številko se že spodobi slikat

IMG_1206

Malo zračenja ne škodi

IMG_1207

Divja ali domača, svinja vse razrije

IMG_1214

Na obisku pri Janku in Metki (tudi razgled imata za vikat)

IMG_1219

depandansa

IMG_1220

prazna avtocesta  Samo gas!

IMG_1221

Nagazna mina, velikog kalibra.

IMG_1227

Minerska zaseda

IMG_1236

AHA! Nekdo je podrl ograjo. Vroča točka za ilegalni prehod meje!

IMG_1240

Na eni strani Beljak

IMG_1244

Na drugi strani Jalovec

IMG_1249

Zraven pa pravljični gozd

IMG_1248

Še ena okrogla cifra

IMG_1259

Tudi na “senčni” strani Karavank je sončno

IMG_1256

Spet znaki civilizacije

IMG_1267

Številne malokalibrske mine ali po domače “šrot”

IMG_1264

Pogled naprej

IMG_1265

Pogled nazaj

IMG_1276

kavč

IMG_1260

Martuljška skupina za kuliso

Poležavanje na sončku, grizljanje datljev in občudovanje martuljških špic. Kaj še hoče človek lepšega! Samo temperatura je nastavljena bolj jesensko. Ko začne nohtat, je skrajni čas za it naprej. Gori, doli naokoli preh številnih vrškov in mimo še številnejših mejnih kamnov.

IMG_1252

samo še petdeset

IMG_1268

pa smo spet pri višjih številkah

IMG_1269

tudi lokalci včasih omagajo

IMG_1271

Tudi Očak se je pokazal

IMG_1278

Tele imajo pa verjetno dvojno državljanstvo

IMG_1283

Še zadnji mejnik za danes

Tako, čas je, da zavijemo nazaj v dolino. Prišel sem od Tromeje do Jepce. Na glavno cesto sem stopil spet v Belci blizu Mojstrane. Vse skupaj je zneslo 35km in 3200m vzpona. Od tega približno 20km po meji. Kot ste opazili je na meji stanje na videz mirno, vendar v zakulisju poteka tiho utrjevanje mejne črte in nadzorovanje premikov. Bil je izjemen potep po luštnih stezicah, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Je imel Prle še kako prav, ko omenjenemu odseku pel hvalnice v svoji zbirki grebenov.