pot pod noge

iskat meje


1 komentar

Breginjski Stol v enem kosu

Breginjski kot s severa zapira mogočen greben, ki mu kar ni videti konca. Njegova travnata južna pobočja in ne prestrmi vrhovi obetajo uživaško in morebiti tudi tekaško prečenje v višavah. V bistvu se ti kar sam vsili na seznam želja in te gloda, dokler ga ne obiščeš. Nekateri mu pravijo tudi Kobariški stol. Vleče se od Kobarida proti zahodu krepko v Italijo oziroma deželo zamejskih slovencev vse do reke Ter. Naj bi bil celo najdaljši greben Julijskih Alp.

Tak prvovrstni cilj si seveda zasluži prečenje čim bolj po grebenu od začetka do konca v enem kosu. Kot nalašč za lep dolg poletni dan. Kraji so lepo rečeno malce odročni. Kar podaljša logistiko in doda k občutku pustolovščine. Iz Ljubljane je do zahodnega konca grebena debeli dve uri in pol vožnje. Kot v Pulo ali Graz. Vendar to ne moti pustolovcev. Spet jo ob dveh ponoči maham po gorenjski avtocesti med redkimi tovornjaki in nemškimi dopustniki. Tele navigacije na pametnih telefonih so postale kar strašljivo vsevedne. Poznajo vsa dela na cesti in aktualne zastoje. Če ti piše 2 uri 27 minut vožnje, se boš toliko tudi vozil!Pa si lahko Fitipaldi ali stara mama. Sumim, da zna umetna inteligenca prilagajati prostorčas. Tako se ob svitu znajdem na prvi serpentini nad reko Ter iz smeri Učje. Prav tam se odcepi cestica po kateri nameravam prikolovratit nazaj v dolino. Kolo in punkeljček z opremo skrijem v grmovje in se po isti poti vrnem v Kobarid. Tam pa same modre cone z omejitvijo parkiranja dve uri. HM!?? . . . Po nekaj kroženje prakiram zraven domačina, ki pravi, da bo pustil avto tam ves dan. No, da vidimo, če bodo mene oglobili, njega pa ne! Štiri ure po štartu od doma končno tudi zares štartam. Z glavnega trga v Kobaridu direktno navzgor …

IMG_0423

Nad Kobaridom se dani

Po lepi markirani potki skozi koprive do pasu in robidovje. Kot bi jo trasiral Pustolovec Rajd. Sonček me pozdravi na prvem pašniku visoko nad dolino. Ovce so se ravno prebudile in zbirajo energijo za odhod na pašo. V dolini nad Sočo še ležijo meglice. Ni čudno, da so tu snemali neke pravljične filme.

 

IMG_0424

Alpska streha na primorskem

IMG_0438

Kam bežite?! Saj nima roštilja s seboj.

IMG_0447

Dobro jutro prjatu!

Tu zgoraj se stezica umakne lepi široki precej solidni cesti po kateri se da lepo teči. Do vrha Stola je po tabli še dve uri, ampak tam se zabava šele začne.

IMG_0439

IMG_0441

Snemajo Star Wars back to Earth

Med uživanjem v razgledih na okoliške gore prispem do še ene filmske scene. Bivak Hlek je kot iz Grimove pravljice. Iz kamna zidana hiška z ognjiščem pred njo.

IMG_0456

IMG_0454

Vpisna knjiga v bivaku. Še svinčnik ima po meri izdelano stojalo. 🙂

IMG_0433

Ves čas me spremlja Kanin

Ura še ni niti osem zjutraj, pa sonce že seka na polno. Upam, da bo dovolj slabe tri litre vode.

IMG_0457

Gorski firbci.     V ozadju vrh Stola.

IMG_0462

Očitno imajo res rade sol 🙂

IMG_0470

Kaj mi bo podstavek, če nimam marele

Na vrhu Stola je na zemljevidu označen planinski dom. V bistvu je vse skupaj malo večji kontejner postavljen zraven antene. Seveda dobro zaprt in zaklenjen. Od tu naprej postane teren bolj zaguljen. Bujno rastlinje višine 30cm zakriva razne skale in vdolbine. Željeno lahkotno tekanje je bolj podobno pospešenemu kolovratenju. No, vsaj vetrič je bolj prijetne temperature, kot vroča termika na južnih pobočjih. Potujem ves čas po grebenu med nebom in zemljo z razgledi od Dolomitov do morja. Kmalu sem pri še enem ličnem bivakcu pod Muzcem. Bližam se polovici poti in čas je za malico. V hladni senčki bivaka se mastim s sendviči in svežo papriko. Mljask!

IMG_0475

Bivak pod Muzcem

IMG_0477

Kosilo z razgledom

Do naslednjega vrha se ravno spet malo zadiham. Ko stopim gor, se s sosednjega hriba dvigne mogočna senca in odjadra mimo mene nekam v daljavo. Ob pogledu na orla mi vedno čeljust dol pade. V takih trenutkih si želim, da bi imel v pripravljenosti en večkilski fotkič s polmetrskim teleobjektivom na močnem stojalu. Mogoče, ko ne bom mogel več laufat. Orel se je elegantno odpeljal svojo pot in namesto njega se v zraku sukajo padalci. Po pol ure zopet presenečenje! Sredi potke leži kača. Komaj se ustavim, da je ne pohodim. Ker nima na kilometer vidne cik-cak proge ali rožička na nosu, ne more moja pamet nič reči o njeni strupenosti.  Kljub topotanju z nogami po tleh, kača ne kaže nikakršnih teženj po premikanju. Ko se z nogo narahlo dotaknem njenega rep, se obrne in pripravi na napad . . . OK! OK! Saj sem razumel. Ti si tukaj doma. Bom šel lepo naokoli. Lep dan želim! Malo kasneje srečam še en podoben primerek. Tokrat jo že iz prve mahnem naokrog.

IMG_0479

Kaj si ti za en reptil?

Bolj, ko se bližam meji, bolj kontrabantarska postane pot. Sledljiva je sicer brez težav. Uporabniki so pa kljub markacijam verjetno bolj koze, kot kdo drug. Na Italijanski strani je nekaj časa spet poštena mulatiera, ki pa kmalu zavije v dolino. Po grebenu spet kombinacija skal in goste trave. Samo rastlinje je tu višje (do pol metra) in skrite skale večje. Okoli poldneva se nebo odene v jekleno sive oblake. Jadralni padalci množično zapuščajo prizorišče, jaz pa se v mislih že malo pripravljam na mokroto. Čez dve uri se vse skupaj razkadi in spet je bolj vedro vzdušje. Do sem sem šel ves čas po markirani poti, ki pa je dva vrha pred koncem grebena zmanjka. Seveda to ni ovira, da ne bi opravil prečenja v celoti. Po uri prebijanja čez polmetrsko travo in rušje se znajdem na zadnjem vrhu z logičnim imenom Nizki Verh. Z njega vodita v dolino dva grebenčka. Po SZ se spustim do lovskega bivaka od katerega me izmuzljiva lovska stezica odpelje v dolino do na začetku omenjene cestice na začetku katere me čaka kolo.

IMG_0483

Pridno je počakal.

V vreči ob njem me poleg nekaj opreme čaka tudi mrzel liter vode. AAAHHHHHH!!!!! Doma zmrzneš polno plastenko vode, jo daš v izolirno vrečko in odpelješ s sabo. Po treh urah v prtljažniku in devetih urah v grmovju je voda še vedno mrzla, da se flaška orosi. Vrhunsko!! Po krajšem zapletu z zlomljenim ventilčkom, jo mahnem na drugi del duatlona. Preko prelazov Tam na Meji in Učja nazaj v dolino Soče. Tudi ob Soči cesta ni prav nič ravninska. Ampak konec se bliža, zato ni težko še malo povintat.

IMG_0484[1]

Najboljša prijateljica ta hip!

IMG_0485[1]

Če pol ure sem v cilju zamenjal prijateljico

TEHNIKALIJE:

Skupno dobrih 66km in 3200m vzpona v 11 urah. Peš etapa 32km in 2650m vzpona v osmih urah in pol. Kolo 34km dve uri.

Stol sled

Čezmejna zanka

 

Aja! Avta mi niso olistkali. 🙂


2 komentarja

Great Divine combo

Vsi poznamo priljubljene kombo krožnike iz turističnih prehranjevalnic širom sveta, kot ti zraven kosa mesa namečejo še riž ali krompir, malo solate, lahko kak bajt za predjed, nekateri stisnejo v kot celo sladico. No, . . . to.

Nakaj podobnega se mi je prejšnji vikend zgodilo v športnem smislu. V soboto je bil napovedan tradicionalni tek trojk na katerem se vsako leto ista trojka borimo, da čim prej pridemo do zasluženega pira. In potem se dva dni prej za isto soboto pojavi razpis za dogodivščino imenovano Great Divine . . . Kaj za vraga je to ?!?!?

Imena, kot so sv Jakob, sv Katarina, sv Andrej, sv. Uršula, sv Ožbolt verjetno marsikoga asociirajo na cerkvico na vrhu grička:

sv. jakob nad katarino

Polhograjsko hribovje je priljubljeno igrišče za rekreativce in izletnike iz širšega ljubljanskega, škofjeloškega, in še katerega drugega konca. Vsak drugi hrib in vsaka tretja vas ima cerkvico. Ena bolj cartkana od druge. Pa se ti najde model, ki vse cerkvice lepo prešteje, označi na karti, jih uvrsti lepo po vrsti na seznam in se domisli izzviva: . . .  Usesti se na kolo in se v enem samem dnevu fizično dotakniti vseh 50 cerkva v Polhograjskem hribovju. Kar znese, reci in piši malo več, kot dve cerkvi na uro. SVAŠTA!  .  .  .  Poimenuje ga petdeset božjih dotikov ali Great Divine.

Izzviv je ravno dovolj odbit, da hitro postane neustavljivo privlačen. Jasno mi v petek popoldne ne uspe najti kandidata, ko bi šel tečt namesto mene. Trojke pa tudi ne morem kar tako pustiti na cedilu. Očitno bom moral nekaj skombinirati  .  .  .  .  . 🙂

Začne se v petek zvečer na rednem basketu. Rekreacija, je rekreacija. Tu se pač ne manjka. Še posebaj od kar Jovo vodi statistiko in deli neopravičene ure. Po dobri uri intenzivnega laufanja in kakem litru znoja, je seveda treba na pivo. Tokrat res spijem le enega in grem ob desetih zvečer novim dogodivščinam naproti. Spotoma odložim tekaško opremo pri članu jutrišnje trojke. Doma vržem v ruzak par čokoladic, čelko, kompas, nekaj oblačil in petnajst čez enajst že kolesarim proti Sori na štart dogodivščine. Tam naletim na neke sumljive ljudi, dve ženski in dva moška, ki v petek zvečer vneto skačejo okoli avtomobilov v kolesarski opremi. V pozdrav dobim komentar: “Tale je siugurno naš. Sem ga vidla kako kolesari skozi Medno v petek ob pol polnoči. Normalni ljudje tega ne počno.” Točno ob polnoči smo družno zajahali konjičke in jo mahnili za ogrevanje v zloglasni klanec proti Osolniku. Vmes sam sebe malo sprašujem po zdravju. No, tudi če se mi rit vname bom še vedno lahko tekel. Do Ljubljane bom že prišel do jutri. Ostalo bomo pa sproti videli. Z vrha jo mahnemo kar po grebenu na drugo stran. Kolo za roge in peš dol po nemogoči strmini. Hitro se je začelo! In tudi nadaljevalo  .  .  .  vso noč. Večino na kolesu, nekaj peš. Po asfaltu, makadamu, kolovozu, stezi, brezpotju, vlaki in tako random naprej prek sv Barbare, sv Andreja, sv Ožbolta, sv Jedert, Sv Filipa in Jakoba, Sv Sobote, do sv Loenarta na Črnem vrhu kjer se končno zdani.

IMG_0212

Sredi noči pri cerkvi

Aja, tukaj moram omenit tudi predpisan način orientacije za ta podvig, ki je izključno s papirnato karto in kompasom. Brez elektronskih pripomočkov. Kar zna bit problem tudi podnevi, kaj šele ponoči sredi gozda med neštetimi kolovozi in vlakami. Variante za pridne so na taki turi obvezna popestritev tudi za izkušene pustolovce. No, podnevi in po cestah je vendar nekaj lažje.

IMG_0215

Pri Lenartu se dani

IMG_0219

Sončni vzhod pri Lovrencu

Tako v prešernem razpoloženju obiščemo še sv Lovrenca na polhograjski gori in sv Jurija v Prapročah. Tu se začasno poslovim od druščine in ga zagonim proti Ljubljani. Vmes pofočkam še tri cerkvice v Polhovem gradcu in Dvoru. Ob 8:20 se na dogovorjenem mestu pred hramom slovenske politike dobim s tekaško druščino. Med čvekanjem se na hitro preoblečem, oddam garderobo in že smo na štartu prav na tromostovju. Vsi okoli mene so lepi, dišeči, polni adrenalina, nekateri tudi treme. No, sveže cunje sem tudi jaz oblekel, čeprav nisem ravno dišeč in se me še malo drži blato.  🙂 Letos je presenetljivo malo komolčanja in prehitevanja. Očitno so tekači posvojili sistem štartnih con. Prvih nekaj kilometrov so noge malo bolj lesene, potem pa kar steče. Le hitrost je bolj maratonska, če ne kar ultramaratonska. Za visoke obrate ni dinamita v nogah. Letos sem torej jaz najšibkejši člen, kar je v neizmerno veselje dosedanjemu tradicionalnemu najšibkejšemu členu. Vseeno zborbamo do cilja v kar solidnem času in si privoščimo seveda tradicionalno pivo. Tu me obide trenutek slabosti, da bi kar obsedel in za danes zaključil. Na srečo v lokalu, kjer sedimo ne strežejo hrane. Tako me lakota prežene naprej. Spet smuknem v kolesarska oblačila in jo mahnem proti Šiški. Okrepčilo si omislim pri tržnici v Kosezah. Burek, albuminska skuta in jogurt. Zleknem se pod drevo in med malico opazujem trume pohodnikov na PST. Šele zdaj mi kapne, kaj je mislila prodajalka, ko me je spraševala, če sem šel cel krog. Moj odgovor je bil, da sem šele na polovici. Vmes telefoniram kolesarski druščini, ki se bliža Medvodam. Odločim se, da jih počakam pred cerkvijo v Dravljah, kjer si na klopci privoščim krepčilni dremež. Kmalu se pojavi nočna druščina in pičimo dalje. Kljub vetru in grozečim črnim oblakom odlično napredujemo. Čaka nas še mala Franja z nekaj ovinki na bližnje hribčke. Vse zdelamo brez večjih težav. Vmes se sicer ločimo na hitrejšo in počasnejšo ekipo, ki pa prideta v cilj z le pol urno razliko. Prvi ekipa celo še po svetlem.

IMG_0237

IMG_0234

Hvala podpornemu članu za kosilo!

IMG_0236

Sv Urh

IMG_0220

Bo treba kar peš

IMG_0218

IMG_0239

Številka 50

Great divine

Kar petdeset jih je

REZIME:

Odlična kombinacija.  En tistih norih izzivov, ki te že s samo zgodbo zrajcajo, da moraš probat. Če to narediš še v družbi izkušenih pustolovcev, je pa sploh žur. Glede na mojo kilometrino na kolesu sem pričakoval bolečine v riti, hrbtu in vratu, ter odstop oziroma krajšanje potil. Letos sem bil na kolesu namreč le dvakrat. Kar je 100% več, kot lani. Kljub temu niti med, niti po turi, nisem imel večjih težav. Vse skupaj je zneslo 185km s 4200m vzponov na kolesu + ta kratke trojke 12,5km in nekaj vzpona na Golovec. Čas slabih 22 ur. Obiskal sem 37 cerkvic od 50. Če bi izpustil pivo po teku, bi jih lahko teoretično oddelal 45. No, tura je tako kičasto lepa in izziv tako mikaven, da bo treba enkrat odpeljat vseh 50. Mogoče za spremembo v obratnem vrstnem redu.

Hvala Rajdovci za odlično dogodivščino!

GPS sled

poročilo in fotke na FB


Komentiraj

Gozdne pustolovščine

Golo drgnenje poti, kjer poznaš že vsak korak postane slej ko prej dolgočasno. Pa če so kraji še tako lepi.  Že dalj časa sem prek elektronskega okna v svet spremljal aktivnosti ekipe pustolovcev. Razni dogodki tipa adventure race so se mi vedno zdeli logistično preveč komplicirani. Že opreme rabiš pol kamiona za vse tiste discipline, ki so predpisane. Ampak zadnje čase se ob torkih popoldne dogaja nekaj precej bolj preprostega in izjemno zanimivega   .   .   . Imenuje se torkova mikro avantura. Preprosta in jasna naloga za katero rabiš le superge in kompas. Izgleda tako, da se po predhodnem dogovoru prek socialnih omrežij v torek po službi dobi 5 do 10 interesentov in gredo v manjših skupinicah raziskat vnaprej določene lokacije na zemljevidu. Skratka preganjanje čez drn in strn z elementi orientacije in odkrivanja neznanih terenov v družbi podobno mislečih. Kaj še hočeš lepšega? Da zadeva ne bi predolgo trajala, je v avanturo vštet časovni limit v obliki zadnjega vlaka ali zadnje runde v lokalni gostilni.

Po pol leta odlašanja je končno prišel čas, da stvar sprobam v živo. Bil sem, na kratko rečeno, navdušen! Konec koncev je dogodivščina tisto kar šteje a ne? Za moj krstni obisk smo se v soju polne lune podili po medvedovih gozdovih južno od Krima. V dobrih treh urcah smo obiskali nekaj izvirov, manjšo kraško jamo, cerkev na vrhu grička, nekaj lovskih opazovalnic (med njimi tudi take bolj luksuzne z usnjenimi fotelji, jogiji, kristalnim pepelnikom in tapisonom po tleh), neznani vrh sredi gozda, križ na razpotju in še kaj. Preganjali smo se po makadamu, kolovozih, stezicah, brezpotjih, travniku, gozdu in celo malo poplezali po skalah. Videli smo sončni zahod in vzhod krvave polne lune. Vse to med lepim triurnim treningom, kateremu je sledila analiza ob traktorskih gumah sredi gozda. Precej več, kot tek po PST a ne?

Žrelo karta1

Tako karto in kompas v roke, pa gasa v hosto!

Žrelo sled

Rezultat je taka čačka

Studenec

Studenec ob poti.

Luksuzna preža

Ta luksuzna preža

Jama

Tudi v jamo smo pokukali

Vrh

Včasih vrh hriba ni najbolj očiten

Drugič smo na znanem in že tisočkrat prehojenem področju Polhograjske Grmade napravili tri vzpone s treh različnih strani, po neznanih ali manj znanih poteh in brezpotjih, ponoči. Poleg ostalih točk smo poiskali tudi tri čisto prave zaklade. Pet ur enkratnih dogodivščin mi je dalo občutek, kot da sem prvič v tistih krajih. Komaj čakam ponedeljek, da izvem kaj nas čaka naslednjič!

Grmada Karta2

Trikrat na Grmado in malo naokoli

Nočno kolovratenje

Nočno kolovratenje

Sušilnica Grmada

Kdo ve, če je kaj notri??

Sled Grmada

Rezultat kolovratenja

Najboljši del zgodbe je, da je zadeva neformalna, brezplačna in brez prijav pol leta vnaprej. V ponedeljek ali v torek zjutraj se pofočkaš in se narišeš na zbirnem mestu. Za to gre ena velika zahvala ekipi Pustolovec Rajd Janezu in Tomažu, ki se vsak teden domislita nove dogodivščine, nas zbobnata skupaj in naredita zemljevide za vse. HVALA!

Poglej na: https://www.facebook.com/pustolovec.rajdstaff?fref=ts

Mogoče tudi tebe zamika?

 

FOTO: Pustolovec Rajd Staff in pridruženi pustolovci


Komentiraj

Dvojni potep

Ste že kdaj našli pozabljen bankovec v kakem skritem žepu in ste se ga razveselili, kot bi vam ga kdo podaril? Meni se je zgodilo še boljše. V četrtek pred koncem službe sem ugotovil, da imam v petek planiran dopust. In to na najbolj sončen, najtoplejši in sploh najbolj vabljiv dan v tem tednu. Vrhunsko!

Zjutraj komaj oddam otroke v vrtcu, že dobim sporočilo: ob devetih pri Legastji. Gremo preverit zaklade s torkove mikroavanture. Takrat smo namreč sredi noči med dvema slapoma iskali zaklad in se na koncu nismo mogli zmenit pod katerim grmom je, in kako izgleda. Očitno sta tam ostala dva zaklada in še čokolada po vrhu.  To je nujno treba preverit na terenu. Zajtrk opravim kar na poti v avtu in čez pol ure se že dobim s Pustolovcem. Za ogrevanje kratek tek po cesti in že sva pri omenjenem slapu. Podnevi je vse precej bolje vidi. S pomočjo fotografij tik-tak razrešiva skrivnost. Nekdo je premaknil zaklad, ki bi moral biti višje gori ob potoku in ga skril pod grm 10m od pravega zaklada, ki je bil na svojem mestu. Ta premaknjeni zaklad je našel naš predhodnik in nam ob njem pustil čokolado, ki je seveda nismo našli. Tokrat sva našla vse. Premaknjen zaklad sva nesla višje nazaj na pravo mesto in nadaljevala po Didini potki proti Tošču

tošč012

tošč013

Takile cukrčki se najdejo, kjer jih človek najmanj pričakuje. Ob premlevanju bodočih in preteklih pustolovščin jo kot bi mignil primahava na Tošč, kjer naslednje pol ure rijeva po bukovem gozdu v izkanju še enega zaklada. Hm!  Mogoče bežen pogled na spletno karto le ni dovolj in bi naslednjič morda uporabila GPS. Nekaj le mora ostati za naslednjič.

Po hitrem postopku odtrimčkava nazaj v dolino, kjer Pustolovec zaključi turco. Jaz imam še čas. Ob 12h bi bilo res škoda iti domov pri takem sončku. Kar samo me odnese nazaj v hrib mimo Govejka na greben. Pustolovski duh me, namesto po poti, pelje direktno po grebenu. Gori doli po mehkem suhem listju in še mehkejšem cvetočem resju.  Vmes pa travnički s kupi cvetočih trobentic. Splašim divjega zajca. Ušesa ima še bela s črnimi pikami na koncu, hrbet je pa že siv. Očitno je zime res konec.

malica

 

Prav na vrhu grebena, na Gontarski planini se uležem po drevo, izvlečem japček in ga ob poslušanju tišine počasi požvečim. Mehko travnato posteljo je seveda treba izkoristiti. Zato sledi še polurni dremež. Kot prerojen jo mahnem nazaj v smeri Tošča. Seveda strogo po grebenu. Potke so dolgočasne. Za dol grede si ogledam še potko mimo domačije Omejc o kateri mi je pravil Pustolovec. Neverjetno! Tolikokrat prepešačeni in prekolesarjeni kraji dobijo po novih trasah čisto nov obraz. V zadnjem delu spusta si naberem tudi del bodočega kosila. “Gozdni regrat” je čisto navaden regrat, le da raste ob robu gozda izpod suhega listja. Tam je ob trenutni suši več vlage. Tako lahko velike zelene čopke puliš kar z rokami. Noža na teke seveda ne nosim. Kmalu sem pri avtu in malo kasneje tudi doma s polnimi baterijami.

Tehnikalije: 2 krogca po polhograjcih, skupaj 18km, 1400m vzpona, viden en divji zajec, pet gamsov, ena srna, nešteto martinčkov, nekaj močeradov, ogromno ptičev

Prva sled

Druga sled

 


Komentiraj

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

stol01

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

stol02

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor

stol-roblek

 


Komentiraj

Rašica trail 2016 (kuda idu divlje svinje)

Družina Jež s priatelji se je zopet lotila organizacije ene najprijetneših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Letos tradicionalno drugič. Po lanskem razvajanju, bi bilo reprizo greh izpustiti. Na prijetno vlažno, a ne deževno in za konec novembra neverjetno toplo soboto, se nas je na špotnem igrišču v Srednjih Gameljnah zbralo okoli sto blata željnih udeležencev. Približno dvakrat toliko, kot lani. Pohvale lanskega dogodka, so očitno padle na plodna tla. Opaziti je bilo kopico bolj ali manj znanih obrazov iz slovenske trail scene. Od izkušenih ultrašev, našpičenih mladcev, zagrizenih rekreativcev, uživaških pohajačev, pohodnikov . . . Nekaterim je bil to prvi stik ali s stezicami ali daljšimi razdaljami. Drugi imajo že v žepu najtežje domače in tuje 100 in več kilometrske traile, 24urne gorske teke in podobne nepredstavljive dogodivščine. Celo špartatlonka je prišla pokukat s ceste na stezice. Čeprav so se njihovi živalski sorodniki že odpravili na zimsko spanje, so se dvoživke  izkazale s številčno ekipo kar sedmih štafet. Najbolj zagnani smo vrh Rašice obiskali petkrat, ostali solisti dvakrat, štafete pa trije skupaj petkrat. Spet je med čvekanjem in umirjenimi pripravami ura pred štartom minila tik tak. Iz zvočnika se je zaslišalo: “Gremo!” In nenadoma so se prvi zagnali, kot stekli psi. “Ej! Mal se umirte! Jedače in pijače bo za vse zadosti.”   In smo šli  .   .   .   .   .

Po cesti skoz vas, ter desno v gozd. V lahnem drncu ali strumnem pohodniškem koraku, odvisno od terena. Prve pol ure se moram kar malo silit s tempom. Težke želatinaste noge in pomanjkanje energije nekje globoko v meni, so posledice plavanja. Dva kilometra v bazenu večer pred tekom prav nič ne pripomoreta k premagovanju tekaških kilometrov  in tonusu mišic. Je blo pa fajn!  Kakorkoli. Po ogrevalnih 40minutah se že prvič znajdem pred planinskim domom na vrhu Rašice. Letos so okrepčila lepo razstavljena na mizi neposredno ob potki. Poleg materiala za po grlu, je vsak deležen tudi spodbudnih besed in kupa pozitivne energije. Juhuuuu!!!

zgornja-okrepcevalnica

Za moč in energijo poskrbijo navijači

Drsalnica na spustu me po lanski izkušnji prav nič ne preseneti. V bistvu je podlaga letos podobna lanski. Mokro listje, sem in tja kaka luža in blato do ušes. Le vreme je precej prijaznejše. Okoli 10 stopinj, skoraj popolno brezvetrje in občasno drobno pršenje iz megle.

blato

Levo grmovje, desno robidovje, po sredi pa drsalnica

 

Letos je trasa malo spremenjena, da je res popolnoma krožna. Spust z vrha, pa je razbit še z dodatnim vzponom preh skalnatega hribčka. Zelo všečno.

po-skalah

Malo ožja potka s skalami za bolj “trail” vzdušje

oviratlon

oviratlon

Do sedaj so mi vse potke domače, da lahko res sproščeno tečem in z mislimi blodim naokoli. Na koncu spusta, že v vasi tako vneto občudujem uštimane vikendice ob gozdu, da zgrešim sicer odlično označen odcep in nadaljujem po varianti za “pridne” po cesti naokoli. Par minut gor ali dol. Za sam vrh sem itak nekonkurenčen. Po ovinku skozi vas, sem po dobri uri že spet na štartnociljnem prostoru. Tu čaka večja past, kot vse skale in blato na poti. Okrepčevalnica je namreč tudi letos kraljevka. Vsa čast prostovoljkam in prostovoljcem!

spodnja-okrepcevalnica

Če se za tole mizo usedem, sem verjetno zaključil s tekom. 🙂

V izogib zgodnjemu odstopu, na hitro stisnem grižljaj ali dva in krenem v drugi krog. Prvič mi je uspelo. Še štirikrat. V naslednjih krogih se z nekaj tekači gremo skrivalnice. Oni mene prehitijo na vzponih, jaz njih na spustih. Vmes sem večinoma sam in dam možgane na pašo. Poslušam kapljanje z dreves, petje ptičev, cmokanje blata. Opazujem drevesa, ki se pojavljajo in izginjajo v megli.  Skratka antistresna terapija. V drugem krogu mi že pošteno zakuha kljub kratkim hlačam in majici. V tretji krog tako konec novembra krenem kar brez majice. Predstavljam si, da sem volk na obhodu po svojem teritoriju. V četrtem krogu imam že kar malo lesene noge in je treba malo vklopit trmo. Ravno toliko, da potem v zadnjem krogu padem v tisti dolgoprogaški občutek, ko noge kar same z lahkoto meljejo in se ti zdi, da bi lahko šlo tako v nedogled. Če sem že na Rašici in to večkrat zapored, se spodobi iti tudi na stolp kajne? Tako zadnji vzpon zaključim še s obiskom stolpa. Razgled skozi meglo do prvega, mestoma celo do drugega drevesa je fenomenalen. Po stopnicah stegna že kar lepo pečejo. Še spust po drsalnici, ki je iz kroga v krog bolj gladka in kot vsake je tudi te poti enkrat konec. Za začetek se na kratko parkiram za mizo na zgornji sliki. Ko me zazebe, se preoblečem in se prestavim na toplo na ričet, pivo in domač štrudel. Ni slabo kaj? Pa še brez padca sem zvozil letošnje blato! Neverjetno!

Še enkrat hvala predvsem organizatorjem in prostovoljcem za pedenanje spredaj in zadaj. Seveda gre zahvala tudi navijačem in soudeležencem za pozitivno energijo. Nedavno sva imela z ženo po ogledu filma Maraton debato o komercializaciji teka, ter plusih in minusih velikih prireditev s tisoči udeležencev. Meni osebno je takale “vaška” tekma precej bolj pri srcu, kot vsak mega maraton. Občutek domačnosti in okrepčilo, kot je na zgornji sliki, lahko ustvarijo le entuziasti, ki so res s srcem pri stvari. HVALA!

 

 

TEHNIKALIJE:  50km, 2800m vzpona, slabih šest ur in pol

foto: Ervin Lemark

Facebook stran prireditve

 


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.