pot pod noge

iskat meje

100 milj Istre 2013 ali Istarski planinarski put v enem zamahu

Komentiraj

 

 

Po enem dnevu in dveh nočeh kamnite avanture sonce že naznanja poletje. V očeh mi utripa znak “low battery”. Z radia, pa se sliši refren lokalnega šlagerja:

http://www.youtube.com/watch?v=s7TgWm7DIM0

 

 

PRED TEM:

Ko sem konec leta 2012 iskal primeren izziv za leto 2013,  sem na strani slovite prireditve pod Mont Blanc-om našel povezavo na podoben dogodek takoj za vogalom. Nekaj zanesenjakov iz trekingaških in avanturističnih vod se je odločilo organizirati pravi ultra trail po Istri. Dolžini sta bili, kot se za ultro spodobi, 100km in 100 milj. Takoj sem vedel, da bom zraven. Samo vprašanje na kateri verziji. Za 100km sem vedel, da zmorem. Saj sem jih prej že 90 in to z več višinci. Ampak za 100 milj, pa nisem imel pojma kaj pričakovat. In enkrat sem že odstopil zaradi prevelikih apetitov. Pozimi sem zmerno treniral in pustil stvar zoreti. Testno dirkanje po Šmarni gori sem dobro prestal. Ko je prišel rok za prijavo, sem se enostavno prijavil za 100milj. Če se gremo, se pejmo do konca!

Dogodek naj bi na kratko potekal takole: Preteči Istarski planinarski put brez postanka.  Štart v petek zvečer v Umagu in cilj v Koromačnem (blizu Labina). Vmes pa 30 kontrolnih točk, 162km in 5700 višinskih metrov vzponov, ter prav toliko spustov, cest, poti, stezic, kolovozov ….    Časovni limit 48ur. Velja tek, hoja, plazenje, … s spanjem ali brez. Kdo prej pride?

trasa1

Takole to izgleda iz zraka. Za grobo orientacijo.

 

Počasi je prišel dan D.  Noge so strokovno potejpane, ogljikovi hidrati  naloženi in jih še nalagam, oprema spakirana. Zanimiv paradoks: Na tek vzameš s sabo zelo malo. A mi vseeno uspe napakirat ta veliko prasico. Družina se stacionira v Rabcu v hotelu z bazenom, jaz pa na zbornem mestu poleg cementarne v Koromačnem. Kdo je tu nor?

Generalštab dirke. Zatišje pred viharjem.

Generalštab dirke. Zatišje pred viharjem.

priprave

priprave

mrzlica pred startom

mrzlica pred startom

Po opravljenih formalnostih v generalštabu dirke, se počasi posvetim sortiranju opreme za na pot in za v ‘drop bags’. (dobili smo vsak dve veliki vreči za opremo, ki ju bo organizator dostavil na v naprej določene točke med dirko). Sploh ni lahko predvidet vremenskih razmer, tipa podlage, psihofizičnega stanja, morebitnih zdravstvenih težav, potrebe po hrani itd, itd.  Ali naj dam ta puli v prvo ali drugo vrečo? Kaj pa, če dam zraven še to majico? Samo potem v prvi vreči nimam dovolj oblačil. Pa rezervne baterije za lučko bi tudi lahko dal zraven. Ali bo noč, ali dan, ko bom pri tej vreči? Vmes se seveda pridno hidriram in dopolnjujem zaloge OH. Večina soudeležencev počne podobne stvari. Zanimivo je opazovati, kako različno opremo in hrano imamo. Eni imajo minimalistično tekaško opremo in bidonček okoli pasu, kot za tek po PST-ju, drugi pa že prav pohodniško polne  nahrbtnike in robustne superge.

Počasi smo se le prisvaljkali do večera in avtobus nas je odpeljal na start v Umag

Močna slovenska zasedba.

Močna slovenska zasedba.

Še malo in pot pod noge.

Še malo in pot pod noge.

 

 

PO POTI:

Fantje, tole pa ni od čelke. Umaknimo se!

Fantje, tole pa ni od čelke. Umaknimo se!

Tamle pod arkadami se je in pije. Juhuuu!!!

Tamle pod arkadami se je in pije. Juhuuu!!!

Pa pojdimo ….. V lahnem drncu, brez zaganjanja. Pot bo dolga.  Vije se ob obali do Savudrije, čez hribčke nad piranskim zalivom, kjer nas zmoči ploha in naprej po Parenzani do Buj. Kar malo žal mi je, da je noč. Kraji so verjetno zelo lepi. V Bujah je za nami prvi polmaraton in vsi smo se že ogreli, ter ujeli svoj ritem. Nekateri so se uspeli tudi že izgubiti oziroma zgrešiti kontrolne točke. Drugi del noči se nadaljuje prek slikovitih istrskih hribčkov in vasic.

Čeprav naj bi bil to bolj ravninski del dirke, vseeno pridno nabiramo višinske metre. Pa tudi teren je mestoma kar zoprn od mokrih, ostrih skal, do blata.  Nekaj časa so mi pili živce trije češki veterani. Po ravnini so dirkali, kot odvezani telički, na tehničnih delih pa bivakirali in niso spustili nobenega mimo. Dokler me niso na kontrolni točki številka 16 spraševali za 15-ko, ki se je jasno nahajala na sosednjem hribu. :lol: Takrat sem jih zadnjič videl.  Zjutraj po 60km in 9 urah se znajdem v Buzetu. Prvi ‘ravninski’ maraton in pol je za mano.  Zdaj bo šlo zares. Na prizorišču je ogromno udeležencev, ki prekipevajo od energije in imajo sumljivo čista oblačila. Seveda čakajo na start ‘krajše’ tekme na 100km. Sam sem sicer utrujen, a brez poškodb in z dovolj energije. Za enkrat gre vse po planu. Obnovim zaloge hrane, iz vreče potegnem pohodne palice in jo mahnem na 1000 meterski vzpon na Žbevnico.

Jutro nad Buzetom.

Jutro nad Buzetom.

Istarski planinarski put. Čeprav tudi internistična prva pomoč paše v kontekst.

Istarski planinarski put. Čeprav tudi internistična prva pomoč paše v kontekst.

Proti vrhu me začnejo prehitevati tekmovalci na 100km. Dobro ga žgejo. Osrednji del trase je speljan prek zahodnih vrhov Čičarije vse tja do Učke. Odlični tereni s travniki in kolovozi ter skalovjem in na nekaj odsekih celo sneg. Ves čas gori doli. Proti devetdesetem km se počasi začenja kriza. Energije zmanjkuje, noge pečejo. Na levi nogi me pričenja zoprno boleti tetiva na sprednji strani gležnja. Sumim težave, vendar me lepa trasa kar potegne do Poklona (prelaza na Učki), kjer zopet dobim svojo vrečo in okrepčilo. Nevihta s sodro, ki je namočila in ohladila kar nekaj tekmovalcev me na srečo zgreši. Med srebanjem vroče juhe sortiram oblačila iz vreče. Treba se bo pripravit na drugo noč. Ko si utrujen, te bolj zebe. Če nosiš odvečno težo si bolj utrujen in počasnejši. Spet kompromisi. Na odhodu iz v strahu pred nevihto pograbim še power stretch puli, ki se kasneje izkaže za rešitelja.

Na drugi strani Vojaka(najvišji vrh Učke) se stvari pričnejo komplicirati. Istrsko kamenje in trnje pričenja kazati svoj pravi obraz. S telečjimi nogami je preklemano težko teči po komaj vidnih kamnitih stezicah. Na grebenu nad reškim zalivom me ujame večer. Ozračje je mirno, na zahodu ugaša zarja, v daljavi se vidijo luči Reke in ladij na morju, iz morja rastejo temni obrisi Cresa in Krka ….. Zopet se zberem in nadaljujem marš v trnast klanec. Brez oznak poti, bi lahko kar obrnil. Spust v Plomin po strmem ostrem makadamu naredi iz mojh kvadricepsov puding.

Saj je do konca samo še dober maraton. Ta hudi klanci so že za mano. In do Labina, kjer me spet čaka moja oprema in hrana je samo 12km čez mali hribček.  Joj, joj, kakšne zmote. Bliža se polnoč, ko opravim z izjemno strmim spustom skozi makijo in preko škarpe dobesedno padem na cesto Labin-Rabac.  ‘Kam pa zdaj?’ Intuitivno iščem kakšno tablo ali markacijo, saj naj bi bile to planininske poti. Odtečem 100m po cesti desno in nič. Garmin pravi, da bi moral cesto samo prečkati.  Hm! Vrnem se nazaj in na drugi strani obcestne ograje vidim oznake na drevesih, ki se izgubljajo nekje v prepadu. OK. Splezam čez ograjo, po škarpi navzdol in pozdravi me prva zajla, pod nogami pa hudičevo strmo mastno blato. Nekje v globini slišim potok.  Počasi postaja nevarno in smeh me mineva. Kontrolno točko so postavili v strugo potoka direktno nad slapom na algaste mokre skale. Na srečo nikomur ni bilo do kanjoninga in smo jo vsi udeleženci srečno ucvrli nazaj gor v Labin.

V Labinu me počasi mineva apetit, kar je precej slab znak. Obnavljanje zalog mi ne gre preveč od rok. Bolj me mika spanje. Zdaj pa ne bom odnehal, pa če grem po vseh štirih. Brcnem se v rit in vstanem s svinjsko udobne lesene klopce na še bolj lesene noge. Stopim prek dveh trupel v spalkah in se podam naprej v noč. Napotki za orientacijo so bili: ‘Kod ventilatora ljevo, pa uzbrdo.’ Ne vem zakaj sem iskal po fasadah hiš kakšno klima napravo z ventilatorjem. Obupal sem in izvlekel Garmina, ki me je popeljal iz mesta do kolovoza proti naslednjem vzponu. Takrat mi je kliknilo!  Z ventilatorjem so mislili krožno križišče v katerem sem res zavil levo.  Poleg leve noge, na katero sem že kar dobro šepal, me je pričela boleti tudi desna na istem mestu. No, saj imam palice in lahko grem v bistvu po vseh štirih. Počasi se pričnejo pojavljati tudi standardne nočne ukane utrujenih možganov. Veje in kamni dobivajo živalske oblike. Pojavljajo se nenavadni občutki, da ti nekdo sledi itd. Ne dam se motiti in jo režem strumno naprej. Ko z bliskovitim in vztrajnim tempom starega traktorja požiram (kilo)metre sredi gluhe noči, naenkrat izza grma skoči svetilka in me vpraša:  ‘Dou you speak english?’. Čakaj, čakaj, tole je pa malo preveč resnično, da ne bi bilo res. Res so trije znani obrazi. Ponudim jim hrano in pijačo, vendar očitno potrebujejo samo brco v rit.  Eden kar leži pod grmom in da bolj malo od sebe. Družno ga zvlečemo pokonci in skupaj nadaljujemo pot.

Na zadnjem spustu proti morju, ki se mimogrede vleče kot pasja jajca, sredi ničesar ob kolovozu zagledam sladoledarski zmrzovalnik in senčnik z napisom Ledo. Ko se kraju približam, vse skupaj seveda izgine. Nekaj km pred ciljem me take malenkosti seveda ne spravijo iz tira. Zdaj sem prepričan, da bom prišel do cilja in strumno maširam naprej. Za tek ne zberem več volje. Končno se prikaže tudi ‘čudovita’ cementarna v Koromačnem, ki naznanja tako željeni cilj.

To žal ni fatamorgana.

To ni fatamorgana.

Samo še okoli kamnoloma in po cesti direktno v bazo, kjer me pozdravi prijazno osebje.

Kje si ti?! Čakali smo te!

Kje si ti?! Čakali smo te!

 

PO TEM:

POVZETEK:

Nepozabna izkušnja. Če velja rek, da so zgodbe tisto, kar šteje, potem je to to. Teren je bil divji in izredno raznolik, kar je stvar še dodatno zabelilo. Soudeleženci in soudeleženke so bili polni dobre volje in fair playa. Pohvale organizatorjem. Naložili so si ogromen zalogaj in ga z manjšimi pomankljivostmi dobro izpeljali. Pohvale predvsem za odlično označeno progo (brez tega bi nas še cel teden pobirali po celi Istri) in prijaznost ter entuziazem prostovoljcev. Pogrešal sem slane prigrizke na okrepčevalnicah, ter obljubljeni tuš in konkretno hrano na cilju.
Na okrepčevalnicah nisi nikoli vedel kaj boš dobil: kokakolo, študel, banane, rogljičke, juho, čaj, pomaranče. Le navadna voda je bila stalnica. Jaz sem se itak bolj zanašal na svojo hrano in me to ni preveč motilo. Vreče z opremo so mi postregli takoj, ko sem se pojavil na točki in so mi jih na cilju tudi takoj vrnili. Slovenci smo imeli kar močno ekipo tako na progi, kot ob njej. :laola :clap: :clap: :clap:
Zvečer po cilju so mi noge vzhajale, kot buhtlji. Malo leda in elastični povoji in dan po tem sem že  lahko hodil brez večjih težav.  S pomanjkanjem spanja sem se kar dobro spopadel. Se pozna, da sem tega vajen iz službe. In zadnje čase tudi od doma. 🙂 Dve noči po tekmi me je ponoči mrazilo in zbujal sem se ves prepoten. Pravijo, da je to ultraška bolezen. Kaj resnejšega na srečo ni bilo. Čestitke vsem, ki so se uspešno spopadli s traso, navijačem, prostovoljcem in organizatorjem. Na ultra traile bom definitivno še šel. Mogoče naslednjič na kakega manj kamnitega. :D

Legenda za  branje lokalnih zemljevidov:
makadamska cesta: cesta z ostrimi špičastimi kamni velikosti računalniške miške, ki so večinoma premični in se po njih veselo dričaš, dokler se ne napičiš na tiste redke, ki so fiksirani v podlago
biciklistička staza: isto kot prej ali kolovoz z ostrimi skalami in blatnimi lužami
šumski put: ozka skalnata potka, ki se vije skozi trnasto grmovje
planinski put: kombinacija vsega zgoraj naštetega plus plezanje po obcestnih škarpah, spuščanje ob zajli po blatnem grabnu, elementi kanjoninga, plezanje po ostrih skalnatih grebenih…

FOTO:   http://www.istria100.com/hr/multimedija-cro

URADNA STRAN:     http://www.istria100.com/hr

ŠE VEČ POROČIL:   http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?f=3&t=20737

VIDEO:   http://vimeo.com/65562225

REZULTATI:  http://www.racebase.hr/hrv/utrka/7/ukupni_poredak

TEHNIKALIJE:

Garmin mi je nameril 165km in 6000m vzpona, za kar sem porabil 34ur in 23minut.

OPREMA: superge INOV8 Roclite 295 (odlično pet),

OBLAČILA: kompresijske pajke 2XU, švic majica kratek rokav, švic majica dolg rokav, tanke rokavice, trak za vpijanje znoja, buf 2x

dodatna oblačila: puli power stretch in zimska švic majica namesto navadne v drugi noči, power stretch rokavice

nahrbtnik Salomon S-lab 12, meh 1.5l, dva bidona po 0.5l (vse polno le do polovice),  prva pomoč, čelka Tikka XP2 (prva noč core baterija, druga noč navadne baterije) + rezerva Tikka plus, Garmin Oregon 300,

PIJAČA: isostar, voda, čaj, kokakola, juha

HRANA: nekaj gelov, ploščice, domače energijske kroglice (kokos, ovseni kosmiči, kakav …), pomaranče, banane, 2 kosa pice, albuminska skuta z marmelado in ovsenimi kosmiči, štrudli, malo špagetov z olivami, kofein 3x100mg

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.