pot pod noge

iskat meje

Kuhanje v višavah (Trans D’Havet ultra trail 2013)

1 komentar

Na vrhuncu pasjih dni, ko večina ljudi poležava v senci in se namaka od znotraj in on od zunaj se da izkusiti tudi tako dogodivščino:

Po treh urah in pol vožnje večino po avtocesti parkiram pri zadnjih vratih športne dvorane v italijanskem kraju Valdagno.  Tu so tekačem na voljo osnovne dobrine: tuš, WC, lokal s pijačo in makaroni, prostor za spalko na tribunah ali pod drevesom. Ura je osem zvečer, termometer kaže 35 stopinj. Zakaj se nisem raje prijavil za tekmovanje v ležanju v bazenu. Nekaj kandidatov v kompresijskih oblačilih in s pisanimi kinezio trakovi po nogah že pardira pred odprtimi prtljažniki. Nekateri ležijo v senci pod drevesi z ležalnik ali brez. Tudi za kamperje je dovolj prostora. Po dvigu štartnega paketa, se tudi jaz zavlečem v senco s flašo mrzle vode. Vse poteka vročini primerno počasi ampak vseeno tip-top. Še vožnja z busom, lokalna veselica, luna park, dremanje v parku pod palmo in že je na vrsti odštevanje sekund do štarta.

Pa pojdimo . . .

Pa pojdimo . . .

Ob enih ponoči se zasliši 3,2,1 GO. Še vedno je vroče. Če vsi tečejo, bom pa še jaz,  . . . Bus je itak že odpeljal. Adrenalin me potegne, proga se postavi pokonci, vročina popušča, reka čelk se vije skozi gozd. Juhuuuu! Eden redkih tekov, kjer sem si želel, da bi noč čim dlje trajala. Minila je hitro med hojo v ta hujše klance in lahnim drncem vmes. Jutro me je našlo na mulatieri iz prve svetovne vojne z 52 tunelčki, ki so bili s svojim hladom prav prijetna osvežitev ob neusmiljenem soncu.

Po poličkah med tunelčki . . .

Po poličkah med tunelčki . . .

Čez dan se je vročina le še stopnjevala in vzponi z več sto višinskimi metri so se vrstili eden za drugim.

Višinski pekel

Višinski pekel.

Na pol poti me skoraj povozi stampedo svežih tekačev na krajši razdalji. Že na prvem vzponu se jih polovica precej umiri. :lol:
Skupaj sopihamo dalje. Ko se pregrizeš čez vse večje klance, ti reče lovec (debelušni gospod v zrelih letih z gamsovim čopom za klobukom), ki deli kokakolo na okrepčevalnici: ˝Najhujše je za tabo. Samo še 14km prek travnikov do naslednje okrepčevalnice in potem spust v dolino.˝ :lol: :lol:
Sem sumil, da ne bo šlo tako zlahka.

Z lahkoto :)

Z lahkoto 🙂

Večjih vzponov res ni bilo več, sence ali vetriča pa tudi ne. Po kolovozu se je mimo mene vozakala Fiat Panda in pobirala onemogle udeležence. Prava savna, pa je čakala še 1200m nižje. Zadnjih deset km so bile boleče noge sicer še sposobne teka, a mi je mašina pri 35 stopinjah večkrat dobesedno zakuhala. Nekaj minut teka in že se mi začne kaditi iz ušes in migotati pred očmi.  Sledi hoja in dilema ali naj toplo vodo iz bidona popijem, ali si jo raje zlijem na glavo. Zgodba se večkrat ponovi. Na srečo je v nižinah tudi več civilizacije, ki prinese prijazne domačine s cevmi za zalivanje vrtov in vaške vodnjake. Malo je manjkalo, da se nisem pridružil razigranim otrokom v montažnem bazenu na enem od dvorišč. Končno sem vseeno prispel v cilj, kjer je prijazno gospo za šankom tako skrbelo za moje zdravje, da mi je odrekla pivo. Revica ni vedela da je ducat vrčkov pred večerjo odličen aperitiv.

NAUKI:Prej predvidi razmere in se nanje pripravi. Jej in pij tisto, česar si navajen. (kar pomeni, da si moraš to tudi pripraviti in prinesti s sabo). Ključne stvari, kot so bili na tem teku elektroliti, imej s sabo (sol so delili šele na okrepčevalnicah od 40km dalje). Vsaka tekma, sploh daljša, zahteva poleg fizičnega tudi psihični napor. Neglede na to, kaj si že pretekel.

OPREMA:katke oprijete hlače, poletna tekaška majica, bela kapa s šildom, trak za znoj, kompresijski nogavčki, tanke rokavice, superge INOV8 295, nahrbtnik Salomon S-lab 12, meh, dva bidona, palice BD Distance, svetilka Tikka XP2    OBVEZNA OPREMA V NAHRBTNIKU: majica z dolgimi rokavi, anorak, dolge hlače, buff, prva pomoč, astro folija, rezervna hrana

TEHNIKALIJE:
Tek poteka po predgorju dolomitov v bližini Vincenze. Na voljo sta dve dolžini: ultra 80km s 5500m n.v., ter “krajši” skymaraton 40km s 2500m n.v. Proga poteka večinoma po gorskih in gozdnih potkah, ter mulatierah. Nakaj je makadama in za vzorec asfalta. Je brez večjih tehničnih težav. Kdor ima dovolj v nogah in pljučih, lahko teče celo pot. :D Letos je daljša razdalja štela tudi kot evropsko prvenstvo v ultra skyrunningu, zato je bila kar močna udeležba vrhunskih evropskih tekačev. Organizacija je bila super. Kraji so zanimivi tudi za izlet kar tako.
Slovenci smo imeli šest predstavnikov, tri na daljši in tri na krajši razdalji. Na daljši razdalji sva se dva uvrstila nekam na sredino lestvice. Bolje je šlo trem na krajši razdalji, ki so končali tik pod vrhom.
Na ultri sta zmagala Kilian Jornet in njegov kamerad s časom nekaj pod devet ur, ko nas je bila večina navadnih smrtnikov še visoko v gorah.

REZIME:
Moja prvi 50 milj trail.  Za 80km s 5500m vzponov in prav toliko spustov po peklenski vročini sem porabil skoraj dvakrat toliko časa, kot zmagovalec. To je 16 ur in pol. Kljub intenzivnem pitju in nadomeščanju elektrolitov, sem končal precej dehidriran. Bila je  dobra izkušnja za v prihodnje. Bi šel še enkrat? SEVEDA!!

Profil

Profil

http://www.transdhavet.it/

http://www.wedosport.net/live/classifica.asp

FOTO: https://www.facebook.com/pages/Trans-DHavet/149383755249125

Advertisements

One thought on “Kuhanje v višavah (Trans D’Havet ultra trail 2013)

  1. Hell yeah!, Laufaš moje sanje … 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s