pot pod noge

iskat meje

S Šmarne gore na Katarino (Okol rit u varžet.)

1 komentar

Časa za zadnjo letošnjo avanturo je počasi zmanjkovalo. Ker mi ni bilo do dričanja v kakšnem snežnem plazu, sem moral dolgo željeni ponoven obisk gora še malo prestaviti. Torej je ostalo spet eno malo daljše tekanje. Če mislim poleti res preteči kaj daljšega, bo treba tudi malo potrenirat, he, he … Idej je bilo malo morje. Najlažje je zvečer sedeti za računalnikom in se prepuščati vedno večjim apetitom, ter planirati herojske podvige. Ob dveh zjutraj imam vsega dovolj, ugasnem računalnik in se odločim, da je čas za akcijo!  Če grem zdaj spat, bo zjutraj spet zajtrk z otroki, pa cincanje ali bi sploh šel za cel dan in bom pristal pri ta hitri Šmarki.  Treba je dat ruzak na rame in vzeti pot pod noge. Idejo za del poti sem dobil pri pustolovcih.  K omenjenim grebenom se za krožno turo kar ponujata še Šmarna gora in Rašica. Končni izgled dajo turi seveda obvezna izgubljanja, ter bližnjice in daljšnjice. Napolnim kamelo, zmečem v ruzak par gelov in nekaj oblačil, potem pa GAS! Sredi noči je na vrhu Šmarne gore 6 stopinj plusa. Tečem samo v eni švic majici. Očitno je globalno segrevanje resno zastavilo.

Ob treh zjutraj sem že na Šmarki. :)

Ob treh zjutraj sem že na Šmarki. 🙂

Noč je topla in jasna. Lunin krajec se lepo poda k praznični razsvetljavi. Juhuuu!!! Po spustu v Povodje šele opazim, da se dela megla in je v nižinah precej hladneje in vlažno. Vendar sem kmalu spet v toplih krajih na pobočju Rašice. Tu in tam se v temi zasvetijo oči. Zanimivo je ugibat kateri živali pripadajo. Razgled s stolpa na lučke in luno je fenomenalen. Pogrešam ta zaresen fotkič. Na poti proti Mengeški koči, me obajme precej gosta megla. Mraz in vlago se da obvladat z oblačili, za slabo vidljivost pa ne najdem recepta. Meglenk za na čelo še ne delajo. 🙂 Komaj vidim do naslednjega drevesa. Korenine in skale pokrite z mokrim listjem le tipam z nogami. Ko se pot malo razširi ne vidm več, kje je rob poti in kam pot zavije. Hecen občutek.  Kot bi šel naravnost v mleko, polno dreves. Kljub temu mi uspe lep del poti preteči. Markacije se v obilno pomoč.

Nočna prijateljica.

Nočna prijateljica.

Pri Mengeški koči je čas za razmislek o nadaljevanju poti. V taki megli je ponoči tek po neoznačenih in neznanih poteh nemogoč. Pade odločitev, da naslednji greben obidem po cesti, kjer se bo dalo tečt. Spustim se v Šinkov Turn in jo mahnem po asfaltu dalje. Ceste kar hitro minejo. Od Bukovice pri Vodicah do Repenj se malo zgubljam čez polje in si kvalitetno namočim superge. Zebe me kot cucka in počutim se precej švoh. Gel in dodatna oblačila v trenutku rešijo situacijo. Po dolgem času se mi je zgodilo, da me prsti od mraza niso ubogali. Odpenjanje nahrbtnika in natikanje rokavic je bila naenkrat hudo zapletena naloga. V Repnjah se spet zagrizem v breg po lepem kolovozu. Počasi se začne daniti, kar precej izboljša vidljivost in olajša orientacijo. Okoli Starega gradu nad Smlednikom srečam prve sprehajalce. Po pogledih sodeč niso navajeni takih gozdnih živali, kot sem jaz.

Smledniški grad. (Megla se še kar gosti.)

Smledniški grad. (Megla se še kar gosti.)

Še uživaški tek  po lepi lgozdni stezici in že sem pri filmski gostilni na Verju (Šefi še sladko spijo. He, he.).  V Medvodah se zapodim v Mercator obnovit zaloge goriva. Ker je zunaj mraz, se parkiram kar na klopco ob blagajnah in zadovoljno meljem sirove šturčke. Umazan in utrujen, kot sem bil, sem se neki gospe očitno zasmilil in mi je podarila pet centov. Tako sem bil presenečen, da mi je pobegnila še preden sem uspel odpreti usta in vrniti kovanec.

Nafilan z novo zalogo ogljikovih hidratov, sem se odpravil še na drugo stran Save malo na sonce. Iz Goričan na greben.

Juhuuuu!!! To sem čakal!  :)

Juhuuuu!!! To sem čakal! 🙂

In naprej po znanih poteh preko Jakoba na Katarino.

Sveti Jakob na sončku.  :)

Sveti Jakob na sončku. 🙂

Žal sem bil vseeno premalo oblečen in preveč moker za daljše martinčkanje. Noge pravijo, da bo počasi treba zašpilit klobaso. Torej ne preostane drugega, kot nazaj v meglo.

Ljubljana pod debelim pokrovom. (s Katarine)

Ljubljana pod debelim pokrovom. (s Katarine)

Mimo Slavkovega doma in Stanežič, odbrzim nazaj na začetek pod Šmarno goro. Doma  sledijo seveda še posebni užitki v obliki tuša in poležavanja na kavču ob polni skledi. (Tudi zaradi tega se splača it kdaj na potep)

TEHNIČNI PODATKI :

28.12.2013 Štart ob 2:30. V dolini 4 stopinje, na Šmarni gori 6 stopinj.  56km 2250 m vzponov.

Kje sem se potepal

Kje sem se potepal

Oprema: švic majca s kratkimi rokavi, rokavčki, tanke rokavice, dolge pajke, lučka Tikka XP2, superge INOV8 Trailroc 255, nogavice X-socks trail run, nahrbtnik Salomon S-lab 12, meh 1,5lz  isostarjem, 2 bidona vode, nekaj gelov, Garmin Oregon 300

dodatna oprema: topel puli,  2 buffa, power stretch rokavice, PP

OSEBNA OPAŽANJA: Te superge se precej počasi sušijo. Če so mokre pričnejo pečt podplati. Na daljših razdaljah bi se lahko naredil kak žulj.  V mrazu bom moral polj pogosto jest. Bufi so zakon. Tekočine sem imel preveč. Sploh v drugem delu, ko sem v Medvodah napolnil vse psode. Za bolj sproščen tek po neznanih gozdnih potkah, bi prav prišla močnejša lučka. Če je pot dobro označena, je tudi ta, ki jo imam dovolj.

One thought on “S Šmarne gore na Katarino (Okol rit u varžet.)

  1. Pingback: S Šmarke na Grintovec | pot pod noge

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.