pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

12 ur Šmarne gore drugič

Image00001

Pa je leto naokoli. Spet se začenja sezona tekanja v naravi. In spet imam seveda nekaj precej ambicioznih ciljev. Kot nalašč se mi je dobesedno pred nosom spet ponudila enkratna priložnost za testiranje trenutne forme, taktike, opreme, prehrane in podobnih podrobnosti, ki na ultra tekih pomenijo razliko med ciljem in odstopom. Seveda bi trenig lahko opravil sam po kakšni bolj zanimivi trasi, a takega dogodka ne gre kar tako izpustiti. Vsako leto se nabere večja druščina fac s Tekaškega foruma in ostalih čudakov. Redko kdaj lahko vidiš sredi dirke z ramo ob rami vrhunsko treniranega športnika in gospoda, za katerega bi mislil, da niti v prvo nadstropje ne pride peš. Da ne bo pomote. Tudi taki so prišli na Šmarno goro v enem dnevu večkrat, kot marsikdo v celem letu.

“Če se že dogaja na domačem hribu, pa grem pogledat.”, sem rekel. In se prijavil. Saj lahko kadarkoli spakiram in grem domov spat. Ali pa pridejo moji zjutraj in gremo skupaj počasi gor. Kot bi mignil, kje tu petek zvečer. Odspim dve urci, zmečem cunje in hrano v torbo in se narišem pri štengah. Malo sem presenečen nad množico! Pričakoval sem, da bo večina štartala šele zjutraj. Skupaj jo manhemo na vrh. Po prvem vzponu je malo gneče za vpis, potem pa si vska najde svoj tempo in se raztepemo po celem pobočju. Prve tri vzpone se moram malo bremzat, potem pa osvojim tempo starega Zetorja, ki se zlepa ne ustavi. Na obratih ne izgubljam časa. Nekaj pod zob, nekaj po grlu, odvržem kak kos oblačila in gas dalje. Pot je zaradi vremenske ujme kar precej spremenjena in bolj zahtevna. Pred vsem ponoči pride prav prednost domačega terena 🙂 Tik tak je tu sončni vzhod, ki prinese nekaj fenomenalnih krogov v jutranji svežini. Nato pride nekaj bolj vročih krogov, kjer je treba vklopiti trmo. Presenetijo me celo domači navijači, s katerimi se kar nekajkrat srečamo. Da ne bo zgledalo prelahko, zadnji spust dokončam s hčerko za vratom. Ostane še en počasen vzpon ob klepetu in po 11 urah in 20 minutah zadnji vpis na vrhu.

Tudi letos je bilo vzdušje fenomenalno. Hvala Aviju in Andreji za vrhunsko organizacijo. Hvala tudi vsem soudeležencem za vse spodbudne besede in nasmehe. Čestitke vsem, ki so se potrudili in potisnili svoje meje stopničko ali dve višje! Čestitke tudi tistim, ki so v izogib poškodbam pravočasno odnehali. Citat enega izmed udeležencev: “Če bi bil pameten, bi nehal že pred štirimi urami. Tako pa še kar rinem gor.”

Rezultati in fotke

OSEBNA OPAŽANJA: Moje nove energetske bombice so se super obnesle (ovseni kosmiči, kokosova mast, glukoza, chia semena za vezivo). Posamično pakirane v vrečke, da jih stisneš ven, kot gel. Ravno prav sluzaste so, da gredo tudi po suhem grlu. Ponoči in zjutraj, ko je bilo hladno sem jedel moje bombice po dve na vsako uro in deset. Vmes OH-je iz “samopostrežne”. Ko je nastopila vročina sem prešaltal na banane in izotonik. Poskus z bidonom za pasom se ni obnesel. Tudi, če je prazen poskakuje in mi dela prebavne motnje. Kljub tekočini ob vznožju in na vrhu, sem pogrešal nahrbtnik z mehom ali bidoni. Mi paše pit po požirkih.

Zadovoljen sem, da mi je uspelo držati dokaj enakomeren tempo brez večjega forsiranja. Za en vzpon več, kot lani sem rabil 10 minut manj. Superge INOV-8 255  z nogavicami x-socks Sky Run so se odlično obnesle. Kljub tehnično zahtevni trasi so stopala kot nova brez žuljev. Imel sem kompresijske nogavčke, kar se pozna v manj utrujenih mečnih miošicah. Kvadricepsi imajo kar pošten muskelfiber. V nedeljo sem opravil regeneracijski tek po Rožniku. Ne vem, če je kaj koristil, luštno je blo pa vseeno.

 


Komentiraj

Pozdrav belim strminam

Očak je pošteno zalit.

Očak je pošteno zalit.

Zadnjič v službi prejmem klic starega prijatelja: “Sem začel s turno smučarijo. Bi šli za vikend malo na naš vikend na Pokljuko posmučat?” Že tri leta nisem stal na smučkah. Vedno so kaki izgovori, da ni časa, otroci, služba, vreme, razmere, pa stvari hodijo vmes … To je priložnost, ki je ne izpustiš! Malo skeptično potegnem opremo iz kleti. Tri leta mirovanja ni imelo kakega večjega vpliva. Le v žolni preventivno zamenjam baterije. Vse ostalo je približno enako zj…, kot na zadnji turi. Organiziram še babico za mulce, naročim vreme in vse je pripravljeno.

V petek ob sončnem zahodu se po napornem tednu končno peljem proti gorenjski. Spotoma pojem sendvič, ki mi je ostal še iz službe. Po snežnem tunelu (2,5m snega ob cesti) pridirkam na Rudno polje. Ta vikend je svetovni pokal v biatlonu, vendar so se množice že razkropile. Parkiram čisto na koncu. Prav pred gostinskim šotorom. Včasih se splača biti pozen. 🙂 Klapi najavim svoj prihod in jo mahnem prek biatlonskega prizorišča proti Uskovnici. Scena me spominja na kak postapokaliptični film. Stadion je prazen. Le semafor še kaže vrstni red in na velikem ekranu se vrtijo reklame. Po okoliških gozdovih brnijo in svetijo ratraki. Sem že malo pozabil, kako je imeti noge zabetonirane v pancarje. Vendar hitro ujamem ritem in po cesti gre kar samo. Na razcepu se gre levo dol na Uskovnico, desno gor pa na Konjščico. Garmin kaže, da je cilj naravnost 800m zračne linije. Uberem kar bližnjico skozi gozd.  Malo si je treba popestriti. Sledi najprej kolovratenje navzdol, prečkanje struge potoka, prevračanje na glavo, vdiranje do pasu, grizenje v klanec, prebijanje skozi mlado smrečje (ne poizkušajte tega v kratkih rokavih!) in po tričetrt ure  koča na Pšincu.  Tam pa pozdravi, roke, čaj, šnopček, pašta, debate, tarok ….  Juhuuuu!

Zjutraj pa sonček, brez oblačka, vse zalito z belo odejo.  Uf! Sem že pozabil kakšni užitki so to.  Po že potegnjenih špurah jo lahkotno mahnemo proti Draškem vrhu. Prvi del do Jezerc je prav turistično kičast. Zadnja strmina nam da malo povohat gore. Po težavah z ravnotežjem na poledeneli podlagi ob sunkih vetra, gredo dilce na ruzak in gas do vrha. Razgled je za vikat (glej zgornjo sliko). Nato pride trenutek resnice – spust. Zgoraj so rebrca zmrznjenega napihanega sneha. V spominu imam, da sem se v takih situacijah vedno ustavljal zaradi pekočih nog. Tokrat so bili kvadricepsi kot novi. Gorski tek se očitno pozna tudi pri smučanju. 🙂 Spodaj je skorjica na soncu malo popustila, kar je pomenilo uživaško vijuganje. Po dobrih treh urah je že sledil pirček na soncu pred kočo, z nogami v luft. AAAHHHH! To je življenje.

Miha, hvala za povabilo. Vsem skupaj hvala za družbo. Ponovitev ne sme izostati.