pot pod noge

iskat meje

Pozdrav belim strminam

Komentiraj

Očak je pošteno zalit.

Očak je pošteno zalit.

Zadnjič v službi prejmem klic starega prijatelja: “Sem začel s turno smučarijo. Bi šli za vikend malo na naš vikend na Pokljuko posmučat?” Že tri leta nisem stal na smučkah. Vedno so kaki izgovori, da ni časa, otroci, služba, vreme, razmere, pa stvari hodijo vmes … To je priložnost, ki je ne izpustiš! Malo skeptično potegnem opremo iz kleti. Tri leta mirovanja ni imelo kakega večjega vpliva. Le v žolni preventivno zamenjam baterije. Vse ostalo je približno enako zj…, kot na zadnji turi. Organiziram še babico za mulce, naročim vreme in vse je pripravljeno.

V petek ob sončnem zahodu se po napornem tednu končno peljem proti gorenjski. Spotoma pojem sendvič, ki mi je ostal še iz službe. Po snežnem tunelu (2,5m snega ob cesti) pridirkam na Rudno polje. Ta vikend je svetovni pokal v biatlonu, vendar so se množice že razkropile. Parkiram čisto na koncu. Prav pred gostinskim šotorom. Včasih se splača biti pozen. 🙂 Klapi najavim svoj prihod in jo mahnem prek biatlonskega prizorišča proti Uskovnici. Scena me spominja na kak postapokaliptični film. Stadion je prazen. Le semafor še kaže vrstni red in na velikem ekranu se vrtijo reklame. Po okoliških gozdovih brnijo in svetijo ratraki. Sem že malo pozabil, kako je imeti noge zabetonirane v pancarje. Vendar hitro ujamem ritem in po cesti gre kar samo. Na razcepu se gre levo dol na Uskovnico, desno gor pa na Konjščico. Garmin kaže, da je cilj naravnost 800m zračne linije. Uberem kar bližnjico skozi gozd.  Malo si je treba popestriti. Sledi najprej kolovratenje navzdol, prečkanje struge potoka, prevračanje na glavo, vdiranje do pasu, grizenje v klanec, prebijanje skozi mlado smrečje (ne poizkušajte tega v kratkih rokavih!) in po tričetrt ure  koča na Pšincu.  Tam pa pozdravi, roke, čaj, šnopček, pašta, debate, tarok ….  Juhuuuu!

Zjutraj pa sonček, brez oblačka, vse zalito z belo odejo.  Uf! Sem že pozabil kakšni užitki so to.  Po že potegnjenih špurah jo lahkotno mahnemo proti Draškem vrhu. Prvi del do Jezerc je prav turistično kičast. Zadnja strmina nam da malo povohat gore. Po težavah z ravnotežjem na poledeneli podlagi ob sunkih vetra, gredo dilce na ruzak in gas do vrha. Razgled je za vikat (glej zgornjo sliko). Nato pride trenutek resnice – spust. Zgoraj so rebrca zmrznjenega napihanega sneha. V spominu imam, da sem se v takih situacijah vedno ustavljal zaradi pekočih nog. Tokrat so bili kvadricepsi kot novi. Gorski tek se očitno pozna tudi pri smučanju. 🙂 Spodaj je skorjica na soncu malo popustila, kar je pomenilo uživaško vijuganje. Po dobrih treh urah je že sledil pirček na soncu pred kočo, z nogami v luft. AAAHHHH! To je življenje.

Miha, hvala za povabilo. Vsem skupaj hvala za družbo. Ponovitev ne sme izostati.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.