Pa je leto naokoli. Spet se začenja sezona tekanja v naravi. In spet imam seveda nekaj precej ambicioznih ciljev. Kot nalašč se mi je dobesedno pred nosom spet ponudila enkratna priložnost za testiranje trenutne forme, taktike, opreme, prehrane in podobnih podrobnosti, ki na ultra tekih pomenijo razliko med ciljem in odstopom. Seveda bi trenig lahko opravil sam po kakšni bolj zanimivi trasi, a takega dogodka ne gre kar tako izpustiti. Vsako leto se nabere večja druščina fac s Tekaškega foruma in ostalih čudakov. Redko kdaj lahko vidiš sredi dirke z ramo ob rami vrhunsko treniranega športnika in gospoda, za katerega bi mislil, da niti v prvo nadstropje ne pride peš. Da ne bo pomote. Tudi taki so prišli na Šmarno goro v enem dnevu večkrat, kot marsikdo v celem letu.
“Če se že dogaja na domačem hribu, pa grem pogledat.”, sem rekel. In se prijavil. Saj lahko kadarkoli spakiram in grem domov spat. Ali pa pridejo moji zjutraj in gremo skupaj počasi gor. Kot bi mignil, kje tu petek zvečer. Odspim dve urci, zmečem cunje in hrano v torbo in se narišem pri štengah. Malo sem presenečen nad množico! Pričakoval sem, da bo večina štartala šele zjutraj. Skupaj jo manhemo na vrh. Po prvem vzponu je malo gneče za vpis, potem pa si vska najde svoj tempo in se raztepemo po celem pobočju. Prve tri vzpone se moram malo bremzat, potem pa osvojim tempo starega Zetorja, ki se zlepa ne ustavi. Na obratih ne izgubljam časa. Nekaj pod zob, nekaj po grlu, odvržem kak kos oblačila in gas dalje. Pot je zaradi vremenske ujme kar precej spremenjena in bolj zahtevna. Pred vsem ponoči pride prav prednost domačega terena 🙂 Tik tak je tu sončni vzhod, ki prinese nekaj fenomenalnih krogov v jutranji svežini. Nato pride nekaj bolj vročih krogov, kjer je treba vklopiti trmo. Presenetijo me celo domači navijači, s katerimi se kar nekajkrat srečamo. Da ne bo zgledalo prelahko, zadnji spust dokončam s hčerko za vratom. Ostane še en počasen vzpon ob klepetu in po 11 urah in 20 minutah zadnji vpis na vrhu.
Tudi letos je bilo vzdušje fenomenalno. Hvala Aviju in Andreji za vrhunsko organizacijo. Hvala tudi vsem soudeležencem za vse spodbudne besede in nasmehe. Čestitke vsem, ki so se potrudili in potisnili svoje meje stopničko ali dve višje! Čestitke tudi tistim, ki so v izogib poškodbam pravočasno odnehali. Citat enega izmed udeležencev: “Če bi bil pameten, bi nehal že pred štirimi urami. Tako pa še kar rinem gor.”
OSEBNA OPAŽANJA: Moje nove energetske bombice so se super obnesle (ovseni kosmiči, kokosova mast, glukoza, chia semena za vezivo). Posamično pakirane v vrečke, da jih stisneš ven, kot gel. Ravno prav sluzaste so, da gredo tudi po suhem grlu. Ponoči in zjutraj, ko je bilo hladno sem jedel moje bombice po dve na vsako uro in deset. Vmes OH-je iz “samopostrežne”. Ko je nastopila vročina sem prešaltal na banane in izotonik. Poskus z bidonom za pasom se ni obnesel. Tudi, če je prazen poskakuje in mi dela prebavne motnje. Kljub tekočini ob vznožju in na vrhu, sem pogrešal nahrbtnik z mehom ali bidoni. Mi paše pit po požirkih.
Zadovoljen sem, da mi je uspelo držati dokaj enakomeren tempo brez večjega forsiranja. Za en vzpon več, kot lani sem rabil 10 minut manj. Superge INOV-8 255 z nogavicami x-socks Sky Run so se odlično obnesle. Kljub tehnično zahtevni trasi so stopala kot nova brez žuljev. Imel sem kompresijske nogavčke, kar se pozna v manj utrujenih mečnih miošicah. Kvadricepsi imajo kar pošten muskelfiber. V nedeljo sem opravil regeneracijski tek po Rožniku. Ne vem, če je kaj koristil, luštno je blo pa vseeno.
pot pod noge 