pot pod noge

iskat meje

100 milj Istre 2014 (ali utrinki istrske flore in favne)

2 komentarja

gori doli naokoli

gori doli naokoli

 

Ja, saj vem. Lani sem rekel nikoli več v tisto kamenje.

Potem so pa kot zanalašč spremenili traso, ki jo je jasno treba sprobat. Cilj so prestavili v Umag, se izognili nabolj kamnitim delom in dodali hribček ali dva. Če upoštevaš še slikovito pokrajino, prijazne prostovoljce, ugodno ceno in bogat štartni paket, moraš imeti res dober izgovor, da se ne prijaviš, ko sredi zime sanjariš o poletnih podvigih. Takole s kavča zgleda vse skupaj zabavna in preprosta dogodovščina. (saj v bistvu je tudi v resnici tako :))

Potem pa pride zadnji teden pred dirko, ko naj bi resen tekač počival in se psihično pripravljal na tekmo.  Ob standardnih domačih in službenih obveznostih  je treba še spremljat vsak dan drugačno vremensko napoved, počasi pripravit opremo in hrano itd. Zakaj je treba vedno zadnji dan letat po štacunah za preverjenimi geli in rezervnimi štumfi, mi še vedno ni jasno.

Prva polovica robe

Prva polovica robe

Image00002

 

 

 

 

 

 

 

 

Še nekaj mi ni jasno: Teče se s pol praznim deset litrskim ruzakom. Napakirat mi pa vedno uspe 90 litrsko torbo.

No, tudi tega je enkrat konec. Dobra sotekaška duša me pobere v svojo potujočo kamrco (Berlingo brez zadnjih sedežev z že raztegnjenim armičem – bistra poteza).  Potem pa mozak na pašo in hit the road! Malo spoznavnega čveka in kovanja tatktike za tekmo in že se parkirava pred slavnim ATP centrom v Umagu. Zadevi ne bi škodilo generalno čiščenje in kaka manjša renovacija. No, formalnosti okrog štartne številke in oddaje prtljage so hitro mimo.  Na busu proti štartu sicer kar kvalitetno oddremam dve urci, vendar bi vseeno še malo spal ali pa pil pivo na terasi. Saj slikanje in čvekanje na štartu je kar fino. Lahko kar tu ostanemo. Nekako mi ni do miganja. Zanimivo je opazovat sotekmovalce in ugibat, kako hitri bodo na koncu (seveda je po zunanjem videzu to nemogoče ocenit).

Stampedo se bliža, ovce se že zbirajo.

Stampedo se bliža, ovce se že zbirajo.

Ah, jebi ga! Če grejo vsi, grem pa še jaz. Pa smo šli …. Iz labina po hribčku dol, skozi Rabac. O, kako vabljivo zgleda morje. Zakaj ne bi naredili ene pavzice za malo rit namočit. Pa spet po hribčku gor. Energije kar ni ta prave. Trop sestradanih hijen pustoši po okrepčevalnici, da dekline ne zmorejo sproti filat. Moj žlodec pa nekaj protestira in noče več sprejemati hrane in pijače. Pravi, da ima notri kamen. Če bo šlo tako naprej, se mi že svita kako se bo končalo. Vseeno bom z odstopom še malo počakal. Mali bodičasti prijatelji so me obiskali že zelo zgodaj in strastno smo se ljubili lep kos poti (v prevodu: J… sem ježa). Po ponovnem spustu do morja, se prične daljši vzpon na Učko. Prihaja večer, zapiha svež vetrič in takoj se lažje diha. Želodec se odloči, da nima smisla trmariti in zopet sprejema vsaj tekočino. Situacija se izboljšuje … Na Poklon pridem že v pravem ritmu. Žmešam zeleni čaj s kokakolo, navijem muziko in že letim proti Čičariji plašit medvede. Na vmesni okrepčevalnici so sicer obljubljali vepra na ražnju, a se mi ni dalo čakat in  sem se zadovoljil s kokakolo in bobi palčkami. Kot bi mignil vzide sonce in že se spuščam proti Buzetu. Res je dobro letelo ponoči. Polovica je zamano.

Ogrel sem se. Zdaj se lahko počasi začne …  Imam že malo telečje noge. To gre skupaj s telečjimi možgani, ki so se prijavili. Tu se ločimo od 100-kilometrašev in zavijemo po dolini reke Mirne navzgor. Obeta se pretežno ravninski sprehod ob rečici … Malo morgen! Malo gor, malo dol, . . . po spolzkih kamnih čez potok, pa po blatu, . . . spet gor, dol, čez potok, skozi grmovje, pa še desetič čez potok …. in tako naslednjih 15km. No, v bistvu 13km plus 2km vzpona na koncu. Robidovje v teh krajih seveda odlično uspeva. Sonce se krepi in iz močvirja se dvigne sopara. Želodec spet nekaj protestira. Prične se serija vzponov in spustov. Vsak po nekaj sto višinskih metrov. Zakaj je vsaka j… vasica na vrhu hriba? Vmes je malo bolj ravninsko oziroma gori doli naokoli. Kolesarji takim mali vzpončkom pravijo hupserji (dvakrat močneje pritisneš in si čez). Ko si peš in malo utrujen, je svar precej drugačna. Skratka zopet smo se ljubili z bodičastimi prijatelji raznih velikosti. Na naslednje napajališče sem se privlekel precej dehidriran. Potrebno je bilo pol litra hladnega izotonika, dvajset minut ležanja z nogami v luft in pol litra kokakole, da sem se otresel ježev in odbrzel naprej. Naknadno sem izvedel, da je slovenski favorit po krepkem vodstvu prav tam odstopil zaradi bruhanja. No, jaz sem imel še kar nekaj kolovratenja pred sabo in zopet se je tempo popravil.

Image00013

Trasa se vije skozi polja in vinograde mimo starih hiš od katerih je naseljena le vsaka četrta. Domačina, ki je nesel ogromen šop špargljev, pohvalim za dober ulov. Pravi, da to ni več to, ker je sezona pri koncu. Jaz pa še na nekaj hribčkov. Med drugim tudi mesto filma in tartufov Motovun.

Takole zgleda stranska pot na Motovun.

Široka cesta ni nujno dobra cesta.

 

Priključili so se nam tudi tekmovalci na “kratki” 65km razdalji. Saj vem, da ni lepo. Ampak občutek je pa fenomenalen, ko prehitevaš tekmovalce s sto kilometri manj v nogah in gledaš njihove začudene face. 🙂 Ta mesteca in vasice na hribčkih so res luštkane. Se splača mal v klanček. Popoldne se po lužah in močvarah pričnejo oglašati žabji zbori. Do Grožnjana je še zadnji malo večji vzpon, ki poteka delno po trasi Parenzane skozi tunelčke in prek mostov. Dobim še sporočilo navijačic, da me čakata v Bujah. Ja, nič … Očitno bo treba preiti v finiširanje zadnjih 24km. Na okrepčevalnici si postrežem s preverjeno kombinacijo kokakole in istrskega sira, navijem muziko in pičim čez kuceljčke proti Bujam (9km v slabi uri).

sladko, slano in spet od začetka

sladko, slano in spet od začetka

obvezna smer - Umag

obvezna smer – Umag

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lej!! Morjeeee!! Samo še malo.

Lej!! Morjeeee!! Samo še malo.

 

Od Buj do Umaga je res samo še malo spusta in kar dolga ravnina cik cak po travnatih kolovozih in potkah prek polja. Nekatere je spominjalo na pašo za divje zajce. Podnevi in spočit bi verjetno užival. Utrujen, ponoči, z rezervno čelko, ki sveti kot svečka na rojstnodnevni torti, pa je bilo kar izziv teči. Vseeno sem kljub malce izgubljanja po ulicah Umaga uspel pridirkati v cilj pod tridesetimi urami in za več kot štiri ure in pol izboljšati lanski rezultat.

Image00003

Juhuuu! Na koncu ulice je cilj!!!

Od tu naprej pa samo še sede.

Od tu naprej pa samo še sede.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PO DIRKI:

Planiral sem priti na cilj sredi noči, pa sem ob dveh ponoči že doma spal. Noge so bile sicer malo trde, a daleč od resnega muskelfibra. Pri tem je precej pomagalo tudi plavanje dan po tekmi.  Na stopalih le en 5mm žuljček. Malo boleč zgornji rob pogačice. Ne vem, ali sem se kam udaril, ali se mi je vnelo narastišče kite. No, danes po treh dneh sem spet kot nov.

REZIME:

Spet je bila organizacija odlična. Proga super označena, prostovoljci prijazni in ustrežljivi. Organizator je upošteval naše pripombe od lani in razširil nabor hrane na okrepčevalnicah s slanimi prigrizki (istrski sir je bil fenomenalen). Spremba trase je super izpadla. Za razliko od lanskega kamenja, je bilo letos možno dejansko preteči vso traso (če ti seveda dajo noge in pljuča :)). Še celo asfalta je bilo le za vzorec. To se je poznalo tudi na rezultatih, ko so bili letos na splošno precej boljši, kot lani. Kljub malo več višinskih metrov vzpona.  Na to prireditev bom definitivno še šel. Mogoče bi drugo leto probal še kakšno drugo razdaljo.

Hvala navijačicama za podporo in prevoz nazaj, Dejanu za prevoz tja, organizatorjem in prostovoljcem za logistiko in prijaznost.

 

domača stran dirke

facebook stran dirke

poročila na tekaškem forumu

 

OPREMA:

superge INOV8 trailroc 255 – odlične (le pesek gre malo prehitro notri . mogoče bi moral imet gamaše)

nogavice – X-Socks Sky run

hlače 2XU Elite Tights (kompresija se mi pride prav na takih dolgih tekih)

palice BD Distance trekking poles

ena dolga in dve kratki švic majici

dva bufa

tanke in srednje tekaške rokavice

rokavčki

ruzak Salomon adv skin S-lab 12

dva bidona

HRANA IN PIJAČA: s sabo sem imel isostar v tabletah in prahu, svoje bombice(kosmiči + kokosova mast + glukoza) in polno gelov in ploščic, ki sem jih vse prinesel nazaj.

Pil sem isostar, vodo in kokakolo. Jedel sem na začetku tri moje bombice, ki so se mi tokrat uprle. Dalje sem šel na banane, sir, pomaranče in dvakrat juho. Na polovici sem pojedel skuto z marmelado, ki sem si jo spakiral doma.

Advertisements

2 thoughts on “100 milj Istre 2014 (ali utrinki istrske flore in favne)

  1. Top, počasi me začenjaš spominajti na modela Tanako (http://ultrailnaka.blogspot.com/). Hudo, držim pesti za UTMB – pa i šire! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.