pot pod noge

iskat meje

Mljetska planinarska obilaznica

Komentiraj

Na dopustu sem se ravno dobro naspal in se navadil vsakodnevnih ritualov, ki obsegajo dvakrat dnevno obisk plaže z otroci, spanec opoldne, kakšno pivo sem in tja, domačo ribjo večerjo in podobno. In glej ga zlomka, mi pade v oči tole.  Južni dalmatinci, ki se po vnemi za rekreacijo zlahka kosajo s črnogorci, so si omislili pravo tranverzalo čez tričetrt otoka. Seveda ima vse kar imajo veliki: markacije, kontrolne točke, knjižico za žige, obljubljeno značko za končano pot. In začne se ravno pod mojim balkonom. Hm, ….. 🙂

Mljetska planinarska obilaznica

Kaj pa, če bi se spet podal na daljši trening, izgubljanje, dogodivščino ali kakor koli se že temu reče. Verjetno pot nima prav dosti obiska. A to je le še en razlog več, da malo ometem pajčevine z nje. Na takem terenu je treba markirano pot zagrabiti z obema rokama. Pri nas je vseeno ali so bukve ali smreke, vedno se da it malo počez. V tem trnju in skalovju, pa brezpotja niso niti za hodit, kaj šele za tečt.

Seveda sem šel takoj naslednje jutro povprašat v kiosk narodnega parka, če oni kaj več vedo. Prodajo mi knjižico mini formata na 35 straneh, kjer je kratek opis in prostor za žige. Pot je lepo razdeljena v 19 etap. Seštevek vseh časovnic znese okrog 24 ur neto planinske hoje. Dolžina 43km. GPS sled seveda ni javno dostopna. S seboj rabiš blazinico s črnilom, v skale so namreč vzidani le goli žigi. Na otoku so pisarniške potrebščine seveda redko blago. Ni problema! Hčerki zaplenim flomaster in grem probat . . Odlično deluje! Eno stvar smo rešili, zdaj pa oprema. Potrebna bo samooskrba na celotni poti. Razen dveh vasi, na poti ni nič.  Svoj fensi ruzak z mehom in razno športno prehrano sem seveda pustil doma. V svoj stari, še funcionalni nahrbtnik dam dve plastenki vode po 1,5l, mini vetrovko, vrečko suhih datljev, en Corny in majhno vrečko slanih prestic. Še eno plastenko s cucljem v roko namesto bidona in sem pripravljen.

Štartam ob pol petih zjutraj, pol ure pred sončnim vzhodom. Prvič zaidem že po 50 metrih sredi vasi. Zemljevid z vrisano potjo seveda ne obstaja. To, kar je na zgornji sliki je vse. Vseeno po nekaj ovinkih hitro vdenem pot in jo v lahnem drncu mahnem dogodivščinam naproti. Teren je seveda zahteven. Ozke stezice, ostre skale, trnovo grmičevje. Markacije so presenetljivo pogoste in dobro vidne. Po pol ure teka pričnem z iskanjem drugega žiga. V vodničku piše: “Vidikovac s kojeg se ljepo vidi polotok Pelješac je KT2 (26 mnv).” Mater vam! Pelješac, oziroma oblake za katerimi se skriva, gledam že zadnjih 20 minut. Borovci in grmičevje so pa tudi vsi isti. Po 10 minutah iskanja ugotovim, da nimam več Garmina. Še tega se je manjkalo!!! Ne bom zdaj po vseh pripravah odnehal za prvim vogalom  z nekaj sto evri minusa! Slabo uro kasneje najdem Garmina, žiga pa ne. Vtaknejo naj si ga nekam! V jezi zaradi zamude pospešim. Začne se tudi ometanje pajčevin s poti – dobesedno. Verjetno je širina stezice ravno po meri otoškim pajkom, kar le ti seveda s pridom izkoriščajo za svoje konstrukcije.

Zraven spada še pol kvadratnega metra lepljive mreže

Zraven spada še pol kvadratnega metra lepljive mreže

 

Če pajka med tekom vidiš tako od blizu, ga imaš naslednji trenutek z mrežo vred že na nosu. Med tem, ko si čistiš mrežo z obraza, pobereš naslednje tri. Čez čas malo upočasnim, malo se navadim na lepljive nitke, malo se jim tudi izogibam. Na srečo večina pajkov čaka prav na sredini svoje mreže. Kmalu pogruntam, kako daleč od pajka moram it, da poberem le manjši del podpornih nitk, večina mreže s pajkom vred pa pade na tla. Kar zahteven trening koordinacije je med tekom spremljati skale pod nogami in se izogibati pajkom pred sabo. Stezica sicer vodi skozi prelep borov gozdiček ob obali kristalno čistega morja. Na tretji kontrolni točki se mi že na daleč zasveti na skali napis ŽIG pod katerim je le ta vzidan. Četrte KT spet ne najdem. Očitno bom zbral le vsako drugo. Kmalu se znajdem na že znanih potkah po vrhovih narodnega parka Mljet, ki se vzpenjajo 200 do 300 m nad morje. Na vrhu Montokuc je, kot vsak dan, že na vse zgodaj na straži gasilec. Ob današnjem vremenu vrjetno ne bo imel veliko dela. No, vsaj vroče mu ne bo.

MPO00003

Zadaj od leve proti desni Lastovo, Korčula, Pelješac. Spredaj deževni oblaki.

 

Me ne moti, saj sem itak že moker od švica. Na grebenu je bolj vetrovno. Na severni strani je suho, na južni in na grebenu, pa bolj ali manj rosi. Čez greben se podijo megle. Kljub vetru in vlagi je vseeno toplo. Počasi se pokaže slabost sicer odličnih tekaških copat. Na mokrih skalah drsijo kot nažajfane. Je kar zoprno, a so na srečo skale precej ostre. Tudi dež se malo okrepi, a skozi krošnje zimzelenega hrasta in bora zaenkrat še ne pride. Na zadnjem vrhu v tej rundi, je zapuščen vojaški objekt JLA. V vodničku ga opisujejo kot zavetišče v sili. Samo, če ne švigajo ravno strele vse naokrog, se jaz ne bi valjal tam notri.

Rezervne baterije še vedno čakajo.

Rezervne baterije še vedno čakajo.

Kmalu zapustim nacionalni park in se prek glavne ceste odpravim proti vzhodu. Dež je sicer zelo rahel, a tole sredozemsko grmičevje izjemno dobro zadržuje vodo, ki jo jasno v izobilju stresa na mimoidoče. Kmalu sem do kože premočen.  In ne samo, da rastje ob poti navdušeno zadržuje vodo. Pred vsiljivci se tudi brani s trnjem, kar je v kombinaciji s kratkimi hlačami in nizkimi nogavicami sila nerodna reč. Najbolj hinavske so mlade robidove vejice tik nad tlemi, ki se ti navijajo okoli gležnjev. V vas Blato, ki je približno na pol poti prispem po šestih urah. Pri prijaznem domačinu dopolnim zaloge vode. Malo je rjava, ampak bo že. Mokrota me sploh ne moti več. Samo vodniček je težko obdržati suh med pritiskanjem žigov na dežju. In za telefon nisem siguren, če ga ne bo zalilo. S sabo imam namreč le eno mini plastično vrečko, ki sem jo že uspešno strgal z zadrgo od nahrbtnika. Iz Blata se ponovno zagrizem v manjši klanček in ugotovim kaj je še slabše od stotih pajkovih mrež  .  .  .  .  .   Ja sto mokrih pajkovih mrež vendar! Mokre so še bolj lepljive. Na drugi strani spet spust in nato uživaška potka prek opuščenih polj, ki z mahom in lišaji kar kličejo po vilincih in hobitih.

Mah in lišaji. Tudi to je Dalmacija.

Mah in lišaji. Tudi to je Dalmacija.

 

Počasi pridem v osredni del otoka, kjer je tudi najvišji vrh, prek 500m visoki Veliki Grad. Počasi mi zmanjkuje hrane. Pripravljal sem se na sonce in vročino, dobim pa tole Angleško vreme. 🙂  Gori, doli, prvega malo več, kot drugega se počasi vzpenjam. Ena od kontrolnih točk je tudi na vhodu v kraško jamo Ostaševico. V vodničku piše, da si lahko s pomočjo svetilke ogledamo vhod v jamo. Jaz čelko sicer imam, a me dričanje po mokrih skalah in listju niti najmanj ne zanima. Lahko pa vsaj na suhem pomalicam pod previsom ob vhodu. Še malo lahnega drnca in že sem pod najvišjo točko poti. Pod vrhom je treba malo potelovaditi čez škraplje.

Z vrha otoka se ponuja prekrasen razgled na okoliške oblake.

Z vrha otoka se ponuja prekrasen razgled na okoliške oblake.

 

Odtisnem žig, in jo hitro ucvrem nazaj dol. Malo izračunam časovnice in ugotovim, da sem lahko čez dve uri že na koncu. Juhuu!! Od tu naprej mi gre precej hitro. Še eno iskanje žiga, za katerega se izkaže, da je bil nesramno odtujen in že zlivam stran odvečno vodo in pojem zadnji rezervni košček hrane.

Nekdo si je zaželel malo bolj trajen spominek.

Nekdo si je zaželel malo bolj trajen spominek.

 

Tik tak sem pred zadnjim spustom. Že voham pivo na cilju. Pa še sonček se je začel kazat. 🙂

 

Samo še dol v tale zalivček.

Samo še dol v tale zalivček.

 

Kljub neugodnim razmeram in začetnem motoviljenju pot tudi zaključim. Zadnji žig je na steni vaške gostilne. Lokalci, ki ob bevandi čakajo, da neha deževati, me seveda takoj ogovorijo. Pogovor gre nekako takole: “Odakle si došo?”, “Iz Pomene“, “Kako? Pješice?”, “Da“, “Tako daleko ne bi išo ni s autom!”. Natakarica je samo odmahnila z rokami in si mislila svoje. Jaz sem si tudi mislil svoje. Poklical sem prevoz in si zadovoljno privoščil pivo.

 

MPO00014

 

 

REZIME:

Pot naj bi bila dolga 43km. Jaz sem jih z davkom na izgubljence vred naredil 45km in približno 2500 višinskih metrov, čeprav sem samo enkrat prišel nad 500m visoko. Rabil sem 10 ur in 17 minut bruto. Od dvajsetih žigov sem jih zbral 17. Dveh nisem našel, enega so pa ukradli. Pot je odlično markirana. Občasno sem sicer uporabil Garmina z naloženo karto otoka, a bi šlo tudi brez tega. Bila je zanimiva dogodivščina in dober dolgi trening. Na poti sem poleg redkih domačinov srečal čredo koz, muflona in nekaj čehov v sandalih. Prvič sem imel za tako dolgo pot obute superge Altra Lone Peak.  So nizko pri tleh, zelo široke pri prstih, kljub mokrim nogam brez žulja po desetih urah.  Imajo samo eno ogromno pomankljivost. Po mokrih skalah drsijo kot jegulje. Zero drop pomeni sicer malo večjo obremenitev za meča, ampak občutek je dober. Tudi brez sodobnih pripomočkov za hidracijo gre zlahka. Dve veliki plastenki v nahrbtniku sta se presenetljivo dobro izkazali. Nič poskakovanja, nič žuljenja. Vsa elektronika je zdržala povodenj. To so ura Suunto, ročna navigacija Garmin in telefon Samsung. Ta zadnji s pomočjo strgane plastične vrečke.

 

MPO00011

 

Pajčevine sem ometel, zlaufal sem se in se cel (če ne štejemo številnih prask) vrnil na pivo.

Naslednjič, pa kam drugam.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s