pot pod noge

iskat meje

Potep na streho Slovenije

Komentiraj

Spet so se vse zvezde ravno prav postavile. Kar pomeni, da sem prost službenih in domačih obveznosti, vreme sodeluje, pete me srbijo,  . . .  Torej prišel je čas za novi potep, dolgi trening, dirkanje po gorah, testiranje opreme,  . . .  Bohinjske gore so odličen poligon za take norčije. Pa še v jezero se lahko vržeš na koncu.  Lahko si za vmesni cilj postavim kar Triglav. Saj moram malo potrenirat v visokogorju.

Zvečer gredo otroci v posteljo. Jaz pa hitro zvlečem na kup opremo, napolnim bidone in meh, pograbim kar je doma od gelov in ploščic. Nekaterim je sicer že potekel rok trajanja . . . Ampak, saj cuker se ne more pokvarit, če je dobro zaprt. In že sem na gorenjski avtocesti. Prav študentsko se počutim v 12 let starem Cliotu, ki nam še vedno zvesto služi kot drugi družinski avto. Brez obveznosti, muzika na glas in JUHUUUU!!! Novim dogodivščinam naproti. Prav užitek se je peljati po prazni cesti skozi Bled in Bohinj. Sredi turistične sezone je zvečer vse mrtvo?!?

Malo čez polnoč štartam od spodnje postaje žičnice na vogel. V lahnem drncu mimo Zlatoroga in po severnem bregu Savice. Pot je ravno prav strma, da se dobro ogrejem do prve resne strmine. Začnejo se strme ride čez Komarčo. Ko zapustim vlažno in hladno dno doline, postane zrak bolj suh in toplejši. Kljub kratkim rokavom in hlačam, mi je pošteno vroče. Velika, svetla luna se vozi za redkimi oblaki. V dolini luči rišejo zemljevid naselij. Sem in tja splašim kakega gamsa. Slišim le lomastenje v strmini in občasno vidim odsev oči. Po uri petindvajset sem že pri prvem triglavskem jezeru. Užitek je steči po položni potki postlani z mehkimi smrekovimi iglicami. Po dolini triglavskih jezer navzdol pihlja hladen vetrič. Vročine ni več. Malo više postane pot bolj skalnata in polna mokre zelenjave. Ne vem, ali je to rosa, ali posledice kake plohe. Superge imam kmalu povsem mokre. Pod nekim previsom ob poti se že na daleč svetijo odsevna oblačila. Ko šibam mimo, se izpod debele spalke zasliši nekaj kot zaspani “Ahoj!”. Ob pol treh grem mimo koče pri triglavskih jezerih. Pot je mokra, skalnata, blatna, skratka nič kaj tekaška. Višje zavijem desno proti hribaricam. Skale so tu sicer suhe, ampak postane teren bolj visokogorski z ostrimi skalami, škrapljami in melišči. Luna se počasi poslovi in orientacija terja malo več pozornosti. Na poti je tudi nekaj snežišč, ki še otežijo iskanje markiranih poti. Enkrat me pred izgubljanjem in hojo v krogih reši Garmin. Še vedno se počutim odlično. Vseeno se pot prek Hribaric proti Doliču in naprej do Planike kar vleče. Tehnično zahteven teren in iskanje poti v soju čelne svetilke preprečujeta hitro napredovanje tudi po bolj položnih delih. Malo pred peto sem pri planiki. Pred kočo se sprehaja čreda ovc in nespečni planinec. Vsi skupaj nestrpno čakajo sončni vzhod. Če bom hiter, ga bom jaz lahko ujel na vrhu Triglava. Zagrizem se v strmino. Kmalu pospravim palice v nahrbtik in napredujem po vseh štirih. Zdi se mi, da se ne premaknem nikamor. V nogah ni prave moči, srce čutim v grlu . . . Vseeno zanesljivo napredujem. Na grbenu prav nemarno piha. Ne izgubljam časa z oblačenjem, saj bom kmalu na vrhu. Proti pričakovanjem sem v tričetrt ure s Planike na Vrhu. Pet ur in pol od avta. Do sončnega vzhoda je še deset minut. Nase navlečem vse, kar imam in pričnem pridno uničevat vse, kar imam užitnega s sabo (nekaj gelov in tablete glukoze). Za čuda sem na vrhu sam. En redkih dni brez dežja letos pa nobenega tu gor. Uživam v miru in spreminjaju barv.

Nad deželo Kranjsko se dani

Nad deželo Kranjsko se dani

triglav002

Takoj, ko sonce obsije kočo na Kredarici, se iz nje vsujejo ljudje in begajio naokoli. Kot bi dregnil v mravljišče. Po dvajsetih minutah, ko mi rit skoraj primrzne na skalo, počasi odkolovratim v dolino. Hitro se ogrejem. Le prsti na rokah, kljub rokavicam ostanejo bolj lesene sorte še nadaljne pol ure. Na poti dol že srečujem procesije čehov, nizozemcev, angležev, tudi domačih planincev. Žal so najlepše že zamudili. Šlik, šlak korenček! Kaj pa niste bolj zgodaj vstali. 🙂

Pri Planiki dopolnim zaloge tekočine v nahrbtniku in v želodcu in jo ucvrem dalje proti Vodnikovi koči.  Sonce že lepo greje, zato se lupim plast za plastjo in kmalu sem spet v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Navzdol kar letim. Nogam se prav nič ne pozna nočni vzpon. Pri Vodnikovem domuzavijem desno z namenom še malo raziskati bohinjske planine. Najprej čez Malo polje in mimo planine pod Mišelj vrhom. Krave so mi načeloma kar všeč. Ko pa na poti stoji orjaški bik, z jajci kot melone in pogledom, ki pravi: “Ne me draž’t” . . . To je pa druga pesem. Priznam, da mi je bilo malo neprijetno.

Le brž ženi krave! Rade se pasejo dokler je rosa.

Le brž ženi krave! Rade se pasejo dokler je rosa.

triglav004

Tu se pot spet postavi pokonci proti Mišeljskemu prevalu s katerege potem prečim na Lazovški preval in se spustim do planine v Lazu. Vidi se, da sem tu izven gorskih “avtocest”. Poti so manj shojene. Rastlinstvo in živalstvo je precej bogatejše. Srečal sem pa v desetih kilometrih enega človeka. Aja, pa pes je bil z njim.

Nč bat. Bomo z Arnka namazal, pa bo prec dobr.

Nč bat. Bomo z Arnka namazal, pa bo prec dobr.

Zeliščni vrt tete Pehte.

Zeliščni vrt tete Pehte.

Proti deseti uri se mi začne močno oglašati želodec. Na planini Dedno Polje zmažem kislo mleko z ajdovimi žganci in spet sem nered za potepanje. Mimo planine pri Jezeru se namenim proti Koči na Vogarju. Vmes si na planini Vodični vrh privoščim petnajst minutni dremež na sončku. Neprecenljivo!! Noge imam že ravno prav utrujene, da lahko dam možgane na pašo in me nesejo same. Samo ustavljati se ne smem preveč. Spust z Vogarja je zoprno kamnit in poln izletnikov. Sprašujem se, če bodo še kdaj šli na kak sprehod, ko so videli tole kamenje? Po spustu v Staro Fužino, me čaka še dobra polovica kroga okrog jezera. Vročina je že kar huda. Ampak najlepše stvari te najdejo, kjer jih najmanj pričakuješ. Ob poti do jezera je ogromno robidnic. Baje so odličen vir antioksidantov. To vam bo potrdil kdo drug. Za okus vam pa jaz garantiram, da je fenomenalen. Poln robidnic dam možgane na off in prejadram še ciljno ravnino okoli jezera. Ob enih popoldne sem spet pri avtu. Preobujem se v sandale, vzamem brisačo in sespustim do jezera na zasluženo kopanje. Voda je kar mrzla, ampak paše kot sto vragov. Po kopanju še ena ura spanca na travici ob jezeru, potem pa na kosilo.

Zaslužena osvežitev.

Zaslužena osvežitev.

REZIME:

Bila je odlična tekaško-pohodniška tura. Nižji predeli do 1500m nad morjem imajo odlične poti, kjer se da odličnop tečt. Ovira je lahko le sapa in pekoče noge 🙂 Višje, nad 1500m je teren bolj visokogorski zato je tek otežen in terja izkušnje z gibanjem v gorah. Letos je v gorah še kar nekaj snega. Načrtno sem se držal južnih pobočij kolikor se je dalo. Prek Hribaric proti Doliču je bilo kar nekaj snežišč. Dve od njih bi po pravilih terjali težje gorniške čevlje in cepin.  Napravil sem odličen trening in se imel super. Koristno je bilo it spet na malo bolj zahteven teren. Da ne zakrnim tukaj na Šmarni Gori.

TEHNIKALIJE:

53km, slabih 4000 višinskih metrov vzponov in spustov. Čas vzpona na vrh 5 ur in pol. Bruto čas celotne poti 12ur in 50 minut. Kar vključuje 20 min posedanja v vrhu, 20 min hidriranja pri Planiki, žganci s kislim mlekom, spanje 15 minut, nabiranje robidnic 20 minut.

Od opreme sem stestiral kompresijske nogavčke za stegna in kapo s ščitnikom za sonce prek vratu. Oboje se je obneslo odlično.

Bohinj-Triglav-sled

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.