pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (ANALIZA)

KAKO JE TAM?
Mnogo ljudi me sprašuje kako je preteči oz prehoditi kaj takega. Ponavadi taki, ki me v isti sapi sprašujejo kako je preteči maraton? Hja, . . . Težka naloga je slepcu opisati barve. Najbolj zanesljiv način je it in probat. To velja za karkoli. Za tiste, ki ste vajeni gorskih tekov lahko povem, da je predvsem tempo veeeeliiiiko počasnejši, kot na običajnih gorskih tekih in gorskih maratonih. V bistvu je to tekmovalni gorski ultramaraton le za peščico vrhunsko pripravljenih. Za večino pa je glavni cilj preživeti in priti do cilja v tem vrstnem redu.  Samo prvi tekmovalci pretečejo lep kos poti. Že pri tekmovalcih s sredine lestvice prevladuje hoja različnih hitrosti. Tistemu, ki ga mika kaj takega, svetujem naj se najprej udeleži vsaj enega teka po gorskem terenu, ki traja več kot 24ur. Na primer kateri od 100 miljskih trail tekov.

Kaj lahko pričakuješ na taki tekmi? Nekatere stvari sem doživel sam, nekatere sem videl pri drugih. Da si na poti tako dolgo, da prvi musklefiber izzveni in se pojavi že drugi. Ko se ti zdi dve uri spanja v kosu čisto razkošje in zapravljanje časa. Ko se ti zdijo kombinacije sir+čokolada ali salama+pomaranča najboljše kar se da dobiti. Mirno poješ dve porciji mineštre, tri jajca, tuno in nekaj kosov kruha, ter čez deset minut že na polno maširaš v klanec. Ob tem veselo rigaš. Ko iz istega lončka piješ juho, čaj, Coca Colo, izotonik, kavo in ima vse priokus po vsem, pa te to niti malo ne moti, ker imaš dovolj drugih problemov. Bruhneš ob pot in tečeš dalje, kot da ni nič. Svojih dve številki prevelikih superg ne spraviš več gor. Spiš za mizo z obrazom v polenti. Hodiš vzvratno, ker je manj boleče. Skrotum ti tako oteče, da moraš odrezati sprednji del hlač. Žulji vseh vrst so običajni, kot kaplje potu. Po 30 urah na nogah v dežju in blatu sezuvaš nogavice in se bojiš, da boš hkrati sezul kar vso kožo s podplata. Za svoje koleno ali gleženj si prabil že vse zaloge bandažnih trakov, ta vrag pa še kar narašča in boli. Ožuli te lahko čisto vsaka stvar od nahrbtnika, do majice, gat, slušalk mp3 playerja, ure …  Ob polni luni stojiš na vrhu prelaza, gledaš svetlikajoče se ledenike in se sprašuješ kako si prišel tja. Ob poti nabereš pest svežih borovnic ali malin in odvriskaš dalje sončku naproti. Sredi noči v megli sestopaš po navpični blatno skalnati drsalnici in se trudiš, da ne bi še tretjič zlomil palice. Prividi te sprva motijo, potem jih pa sprejmeš kot del igre. Isto je z občutki deja vu. Ko misliš, da zdaj pa RES ne moreš več, hodiš še dva dni. Po dirki prevzameš tranzicijsko vrečo, jo avtomatsko odpreš in želiš vzet ven sveže baterije za čelko, gele, obliže za žulje in podobno, kar se rabi med dirko. Po tekmi se brez nahrbtnika počutiš gol.

NAPOTKI ZA PONAVLJALCE:
Solidna fizična pripravljenost in precej gorskih kilometrov v nogah je seveda osnovni pogoj predvsem za prevetivo pred poškodbami. Potem pa na tekmi stopijo v ospredje čisto druge stvari. Če spomnim na tiste pregovore, da se prva polovica maratona teče z nogami in druga z glavo, ali obratno, saj ne vem več. Pa še srce nekateri omenjajo zraven. Tukaj je na prvem mestu definitivno glava. Če na startu nisi stoprocentno prepričan, da to zmoreš in to prepričanost ohraniš do konca, potem odstopiš ob prvi priliki, ki jih ni malo. Potem je pomembna hrana in pijača. Osnovno pravilo je, da piješ ravno prav in ješ največ, kar lahko spraviš vase brez negativnih vplivov na želodec. To pomeni jesti non stop in tisto, kar ti trenutno paše. Predvsem je to pomembno v prvih dveh tretjinah tekme. Vse manjše probleme je treba reševati sproti in takoj, ko se pojavijo. Žulj je treba polepit, ko je še majhen. Barabe imajo to nerodno lastnost, da samo še rastejo v širino in globino. Vazelin za predele izpostavljene drgnenju je skoraj obvezen. Optimalno doziranje spanja je spet poglavje zase.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

TEHNIČNI PODATKI:
Celotna pot naj bi bila dolga približno 333km in ima približno 24000 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Na poti je šest baznih postaj plus ena na cilju. Poleg tega je še cca 39 okrepčevalnic. Pot je sicer razdeljena na etape, vendar se ura ne ustavlja. Od štarta do cilja je treba priti v maksimalno 150urah. Ustrezno temu, so tudi vmes časovne zapore na progi. Jaz sem za vse skupaj rabil 131ur, 51minut in 11 sekund. Od 770 na startu nas je končalo 440.
Trasa sledi dvema markiranima potema Alta Via nr 1 in nr 2. V baznih postajah je na voljo topla hrana, pijača, tuši, masaša, ležalniki za spanje in zdravniška oskrba. Poleg tega te v vsaki bazi čaka torba, ki si jo pred startom napolniš s čimer želiš.
– PIJAČA
na prav vseh okrepčevalnicah je na voljo navadna in gazirana voda, Coca Cola in izotonik, večinoma pa tudi topel čaj in čista juha
v bazah je na voljo tudi pivo in energijski napitek, pogosto se dobi tudi kava (pravi espreso ali iz kafetirce)
Jaz sem večinoma konzumiral izotonik, čaj in vodo. Coca cola se mi je tokrat zamerila.

-HRANA
Na vseh okrepčevalnicah so bile na voljo pomaranče, sir, slani krekerji, sladkor v kockah, rozine in suhe marelice. Pogosti so bili tudi suhomesnati izdelki, čokolada, piškoti, kruh, banane, grozdje, pašta

V bazah, pa poleg vsega prej naštetega še želenjavna mineštra, solatni bar, kuhana jajca, piščančji zrezki, krompir, tuna itd Jaz sem v bazah poizkušal pojesti čim več beljakovin, sicer pa kar mi je pasalo v najbolj čudnih kombinacijah

-SPANJE:
V bazah je bilo omogočeno spanje v šotorih ali telovadnicah na nekakšnih ležalnikih oz posteljah civilne zaščite. Povedal si kdaj naj te zbudijo in šel spat. Čepki za ušesa in buf čez oči so kar obvezna oprema. Časovno si omejen le s splošnim časovnim limitom na vsaki bazi oz metlo. Vmes lahko spiš tudi v planinskih kočah in manjših šotorih na nekaterih kontrolnih točkah. Tam je spanje omejeno na 30 minut do dveh ur odvisno od kapacitet. Torej možnosti za počitek je dovolj. Le čas te preganja. 🙂 Jaz sem imel sprva plan spati po 2 uri na vsakih 24 ur. Zaradi težav z dihali sem moral počivati več.

-TRASA: Teren je zelo raznolik. Od asfaltnih cest v dolinah, prek makadamov, kolovozov, s kamni tlakovanih peš poti, do gozdnih in travniških potk in visokogorskega kamnenja. Tehnično ni dosti bolj zahtevno od poti na Grintovec. Na nekaj mestih so napete vrvi in napravljeni jekleni stopi. Označena je odlično z rumenimi zastavicami in odsevniki za ponoči. Razen na dveh predelih, kjer so krave pojedle zastavice, nisem imel niti malo težav z orientacijo. Vsekakor so več kot priporočljive bogate izkušnje z gibanjem v gorah. Predvsem na spustih tisti bolj domači v gorah ogromno pridobimo v primerjavi z bolj ravninskimi tekači.

-OPREMA Predpisana je obvezna oprema s strani organizatorja, ki jo moraš imeti vedno s seboj. Seznam je podoben tistemu za UTMB. 10l ruzak je torej hitro poln. Jaz sem imel na štartu na sebi majico s kratkimi rokavi, rokavčke, kratke hlače, kompresijske nogavčke in quade, tanke rokavice, buf, nogavice in superge INOV8 Trailroc 255. V nahrbtniku pa še puli, majico brez rokavov, gore tex hlače + jakno,  kapo, 2 bufa, soft shell rokavice, folijo in mini pelerino (35g). Palice BD Distance od katerih sem uspel zaradi motoviljenja med skalami eno zlomiti. Nahrbtnik Salomon S-lab 12 z dvema bidonoma brez meha. Garmin Oregon z naloženo sledjo poti za vsak slučaj (rabil ga nisem). Majhen fotoaparat. Telefon. (ugasnjen zaradi vrčevanja z baterijo). Čelki Petzl MYO RXP in neka no name za rezervo.

V tranzicijski torbi, ki je mimo grede malce večja od tiste z ljubljanskega maratona, sem imel kar nekaj rezervnih oblačil, dva para superg, vrečko gelov, nekaj toalete in prve pomoči in vrečo baterij za čelko in Garmina. Uporabljal sem litijeve baterije, ki ob pol manjši teži držijo dlje in se bolje obnesejo v mrazu.
Med potjo sem pogosto preobul nogavice in polepil žulje. Redno sem uporablal vazelin na kritičnih mestih. Nekajkrat sem preoblekel majico. Proti koncu poti sem kompresijske quade in nogavčke zaradi oteklih kolen zamenjal s kompresijskimi dolgimi pajkicami. Enkrat sem preobul superge, ker so bile čisto premočene. Drugi del sem odtekel v INOV8 roclite 295. Oboje so se odlično obnesle.
VTISI PO TEKMI:
Po dirki sem relativno hitro prišel k sebi. Žulji so vsi že suhi, musklefibra ni več, kašelj se umirja, dihanje je normalno. Le dobre tri kile mišic moram počasi nadoknadit. Skupno sem izgubil 4 kile in pol telesne teže. Zadnje dni sem non stop lačen. Pomanjkanje spanja sem tudi hitro nadoknadil. Z doseženim sem na splošno zelo zadovoljen. Glede na vnetje dihal, sem vesel, da sem uspel priti do konca. Lahko bi sicer jamral, da bi bil v normalnih okoliščinah približno en dan hitrejši. Toda v tem primeru bi trčil ob omejitve pri pomanjkanju spanja in bolečinah v mišicah in sklepih. Težave z dihanjem so me prisile k relativno pogostim in dolgim počitkom, da sem imel noge precej bolj spočite, kot med kakšno krajšo dirko, ko gre na polno. Lahko bi pa seveda tudi gladko odstopil ali se huje poškodoval. Na koncu torej zelo dober izkupiček. Da ne govorim o izkušnjah, ki jih je bilo še mnogo več, kot sem pričakoval. Nekoč bi definitivno šel še enkrat. Mogoče ne ravno drugo leto. In tudi ne vsako leto. Me pa mika, da bi šel naslednjič probat kako hiter sem lahko, če nimam problemov z dihanjem in preizkusit meje pomanjkanja spanja in utrujenosti mišic. Še ena vrhunska dogodivščina je za mano. Zdaj lahko v miru jem in počivam, dokler me spet ne zasrbijo pete.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.


5 komentarjev

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (DIRKA)

map_tor_

PRVA ETAPA: Courmayeur – Valgrisenche 49km 3996m vzpona ( 10 ur 23min + 53min v bazi)

Stage 1Vse skupaj se začne podobno kot Ljubljanski maraton. Prvi se izstrelijo s štarta, kot da je cij za tretjim ovinkom. Glavnina se v lahnem drncu vije skozi mesto. Iz zraka nas spremljajo droni. Prvih nekaj km je po asfaltu v gruči, kjer je treba paziti, da ti kdo ne iztakne očesa s pohodnimi palicami. Pred prvim klancem je zastoj, ker se oblikuje kolona eden po eden. Nato gremo v počasnem tempu v prvi klanec, ki že takoj postreže s 1300m vzpona na Col du Arp. Strnjeno kolono ves čas preletava helikopter s snemalci.

Kolona na prvem vzponu

Kolona na prvem vzponu

Med vzponom srečam Tadejo Krušec. Slovenko, ki živi na Hrvaškem. Oni so se cela ekipa odpravili s kamperjem, ki jih bo spremljal v baznih postajah. Kar luksuz. Tudi ona nima drugih ambicij, kot končati dirko. Še malo poklepetava in se spet potopiva vsak v svoj tempo. Pot je lepa. Malo me spominja na Karavanke. Po 11km je prva okrepčevalnica. Pograbim par kosov pomaranče, dotankam vodo in pičim dalje. Spuščamo se po lepi poti prek pašnikov in skozi gozd. Trudim se, da ne bi šlo prehitro. Nočem si že na prvem klancu nabrat muskelfibra. Tik tak prispem v vasico La Thuile, kjer prvič poskenirajo moj čip za kontrolo in za on line vmesne rezultate. Vreme je sončno, ne prevroče. Počutim se odlično in jo kar hitro pobrišem v naslednji klanec na prvi višji prelaz 2857m visoki Haut Pas. Proti vrhu se mi malo pozna višina. Malo globlje diham in grem malo počasneje. Ampak na spustih itak vse nadoknadim. Sledi še en višji prelaz pod katerim stoji spomenik kitajcu, ki je na lanski tekmi zdrsnil v smrt. Teren ni ekstremno zahteven, vendar so imeli lani dež in meglo. Sledi še spust v dolino, nekaj kilometrov blagega vzpona nazaj ob reki navzgor in že sem v prvi bazni postaji Valgrisenche. Dobim svojo torbo iz katere trenutno sicer nič ne rabim. Bolj iz preventive in, da imam občutek da sem nekaj neredil pregledam stopala in preobujem nogavice. Vse je tip top. Pojem še enolončnico in že je okoli skoraj ena ura. Nič obotavljanja! Kar gremo dalje.

DRUGA ETAPA: Valgrisenche – Cogne 43,5km 4141m vzpona (16 ur 1min + 4ur 33min v bazi)

Stage 2

Teren sicer ni nič posebnega, a so na vrsti triije visoki prelazi, dva prek 3000m, s konkretnimi vzponi. Na tej etapi sem spoznal, da v Italiji ježi živijo nad 2000m. Višje ko greš, več jih je in raje se parijo z nič hudega slutečimi mimoidočimi. Jaz sem si jih pošteno privoščil večkrat od zadaj. Na prvi prelaz je bil vzpon sicer kar težaven, a sem zmogel brez problemov. Noč je bila jasna s polno luno. Večino vzpona sem napravil brez čelke. Le kakšen kreten me je vmes zaslepil s vojim reflektorjem in mi pokvaril vid za naslednjih nekaj minut. Da bi pregnal spanec, sem prešaltal na Coca Colo.  Očitno sem z njo malo pretiraval, kar se je pokazalo s slabostjo in krči v trebuhu. Na drugi vzpon sem se precej bolj vlekel. Imel sem slabost, vrtoglavico, bil sem brez moči, zadihan. Vse skupaj je bila verjetno kombinacija vpliva višine in premajhnega vnosa hrane. Nič kaj dobra popotnica za prvo noč. Na nameček sem med vzponom na drugi prelaz uspel zlomiti palico. Poizkus popravila z bandažnim trakom klavrno propade. To pomeni še večjo obremenitev za noge. Na okrepčevalnici Eaux Rousse odspim pol ure, kolikor maksimalno dovolijo na tej točki in nekaj pojem. Apetiti se mi vrača in tudi moči imam malo več. A čaka me še dolg vzpon na najvišji prelaz dirke 3296m visoki Col Loson. Izbire nimam prav velike. Postlo sem moral izpraznit za druge reveže. Za odstopit je pa tudi še malo prezgodaj. V zmernem tempu jo mahnem dalje in se sprašujem do kdaj bo trajalo relativno dobro počutje. Srečam rusa, ki se pohvali v vrhunsko uvrstitvijo na 200km gorskem teku Swiss Iron Trail. Tudi on je precej utrujen. Pravi, da je opustil misli na dober rezultat in želi le priti do cilja. Grem mimo table kjer piše Col Loson 4ure 30min. V normalnem stanju bi to zame pomenilo 2 do 2uri in pol. Kmalu začnem sopihati kot lokomotiva. Vsemu skupaj se pridruži še nadležen kašelj zaradi suhega in mrzlega zraka. Občasno tudi piskanje, ki hitro popusti. Po dobrih petih urah dihanja na škrge sem končno na vrhu tega pof… prelaza.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Na spustu do naslednje bazne postaje v kraju Cogne pridem spet malo k sebi. Apetit se vrne, tudi utrujenosti ni ne vem kakšne po 27 urah na poti. Le stegna malo čutim in premišljujem kako bi usposobil palico. Na poti skozi vas opazim nekaj trgovin s športno opremo in bankomat. Bomo že nekaj uštimali. V bazi so sicer zelo prijazni, a niti power tejpa ne premorejo, kaj šele česa močnejšega. Najem se in se odpravim v vas na lov za novo palico. V eni trgovini jih nimajo. V drugi pa imajo samo navadne pohodne, težke kot vrag. Če ne bo drugega, bo pač ta dobra. Na koncu se znajdem še pri lokalnem čevljarju po imenu Agostino, ki ima v izložbi tudi neke pohodne palice. Izkaže se, da so njegov osebni par in mi želi eno gladko podariti. Ko vidi, da so moje občutno lažje od njegovih motikc, si postavi nov osebni projekt. Popraviti mojo vesoljsko aluminijasto palico, da bom lahko končal Tor, dirko vseh dirk. Med krajšim brskanjem po delavnici in nekaj neuspelih poizkusih popravila, izvem, da je sicer po poklicu kovač za podkovanje konj, zdaj pa popravlja čevlje. Uči se nemško, ker njegovi hčeri živita v Nemčiji. Naenkrat skoči pokonci, zajaha kolo in pravi: “Remain here! I be back!” Čez dobrih pet minut se vrne z aluminijasto cevjo in močnim lepilnim trakom. Odreže še kos gumijaste cevi in z vsem skupaj mojstrsko pokrpa palico. AGOSTINO, GRAZIE MILLE!!!

Hitro se vrnem nazaj v bazo in se skidam dalje. Nekaj ur sem sicer izgubil, a imam spet dve funkcionalni palici in sem poln energije.

TRETJA ETAPA: Cogne – Donnas 46,5km  3348m vzpona (12 ur 16 min od tega 2 uri spanja, + 1uro 50min v bazi)

Stage 3Tretja etapa je trajala celo drugo noč. Dolgemu vzponu na edini prelaz je sledil še daljši spust s številnimi krajšimi vzpončki. Vmes sem v eni od koč odspal dve uri. Nisem si želel že tako zgodaj nakopati hujšega pomanjkanja spanca. Proti jutru je malo rosilo. Teren je bil zoprn. Večinoma so bile to skalnate planinske poti. Ali  široke peš poti, tlakovane z ogromnimi kamni. Spust se je kar vlekel. Ni in ni bilo konca teh mokrih skal. Vsaj počutje je bilo dobro in noge ne preveč utrujene. Tudi pitje in hranjenje se je normaliziralo. Le z dihanjem je bilo vse slabše. Staknil sem nadležen bronhitis. Zaradi pospešenega dihanja mrzlega zraka so se mi obloge v dihalnih poteh sproti zasušile in jih nisem mogel izkašljati. Po prihodu v dolino me je čakalo še več km asfalta skozi vasi do bazne postaje Donnas, ki je tudi najnižja točka dirke 330m nad morjem.

Tekači nabirajo nove moči.

Tekači nabirajo nove moči.

Tam pa spet topla hrana, pijača, menjava nogavic, obliži na prve žulje. Med mirovanjem sem se tudi uspel nekoliko izkašljati, da sem lažje dihal. Medicinsko osebje mi je svetovalo naj več pijem. Saj to deluje dokler miruješ. Ko pa globlje dihaš, se izločki sproti sušijo in se nalagajo na stene dihalnih poti. Že ob osmih zjutraj je bilo vroče, zato sem se poskušal čim prej skidati dalje, da pridem čim prej kam višje.

ČETRTA ETAPA: Donnas – Gressoney 53km 4107m vzpona ( 27ur 22min od tega 3 ure spanja + 2uri 36min v bazi)

Stage 4 Prišla je najtežja etapa. Za težaven teren sem vedel že prej. Dodatno so ga začinile še težave z dihanjem in dež. Profil etape izgleda prav ugoden. Razen začetnega dviga iz doline, ni večjih vzponov. Slika ne bi mogla biti bolj varljiva. Že na začetku, preden prideš iz glavne doline, se dodobra naužiješ strmih asfaltnih in kamnitih klancev skozi vasice v dopoldanski vročini. Ko sem končno prispel malo višje, da se je malo shladilo, se je tudi hitro pooblačilo in pričelo deževati. V dihalih sem spet pridelal konkretne obloge. Dihal sem tako, kot bi imel v ustih tanko slamico, ki je dovoljevala le minimalno pospešenje dihanja. Prehitevali so me po levi in desni, ko sem se vlekel v klanec, kot parna lokomotiva. Zvečer sem končno prispel do koče Coda. Po večerji in dveh urah spanja, se mi je spet odprl tudi kašelj. Napolnil sem umivalnik z rumenorjavimi kosi sluzi in kot bi nekdo odprl ventil, sem spet zadihal. Navlečem nase nazaj mokre nogavice in blatne superge. Tokrat namesto lahke pelerine kar Gore Tex spodaj in zgoraj in jo mahnem v noč. Mokra trava zakriva blatne skale in jezerca med njimi. Čeprav ni “večjih” vzponov, je pa zato toliko več manjših in nič manj strmih. Še najbolje se da hoditi prek polj balvanov, ki vsaj niso blatni in jih je dež že tako dobro opral ,da ne drsijo. Potem pa spet prečenje manjših hodournikov, drsanje po navpičnem blatu in blatnih skalah ter vse še enkrat od začetka. Vse to v dežju, megli, ponoči. JUHUUUU!!!! Slišijo se kletvice v raznih jezikih. Kljub pomanjkanju spanja mora biti vsak korak popolen. Zbranost je na višku. Enkrat se nerodno ujamem na popravljeno palico in RESSSK! je spet zlomljena. V noč zmečem kamion kletvic, ki mi trenutno padejo na pamet in grem dalje. Kaj mi pa preostane drugega? V naslednji koči uspem nazaj zakrpat palico. Še enkrat hvala Agostino za aluminij. V soju čelne svetilke se skale nenavadno svetlikajo in prelivajo barve od rdeče, zelene, modre do črne, srebrne in spet nazaj. Povsod se prikazujejo vilinski simboli, obrazi starodavnih škratov in podobno. Zdaj vem od kod razne bajke in legende.  Proti jutru prispem v vasico Niel. V koči se vsedem na stol in izvlečem mobitel, da bi napisal SMS. Naslednji trenutek me zbudi zvok mobitela, ki mi je padel iz rok na tla. Po hrani in krajšem počitku se silim s kašljem, da bi si spet čim bolj sčistil dihala. Razburjeno osebje me odpelje nadstropje nižje, kjer me obstopijo tri lušne reševalke. Saturacija 95% in RR 150/100. Niso zadovoljne. Pravijo, da je dirke zame konec. O kakšnem sredstvu za izkašljevanje nočejo nič slišati. Jaz hropem in oksimeter kaže 95%. Your breathing not good! Pika! Na koncu mi dajo pol ure časa, da si malo odpočijem in se pridem nazaj pokazat. Malo se še hidriram, izkašljam, naredim par dihalnih vaj in ekola! SpO2 98% in RR 140/90mmHg. S tem so dekleta zadovoljna in pomahamo si v pozdrav. Po celem dopoldnevu nerodnih spustov končno prispem v naslednjo bazo. Gressoney. Aleluja!! Tole je pa trajal. Več kot 27 ur za 53km. Takoj na vstopu v bazo me napotijo v medicinsko oskrbo. Očitno je dekleta skrbelo zame in so poklicale naprej. Pohvalno!. Tokrat želim govoriti z zdravnikom. Zdravnici je vse jasno. Strinja se, da potrebujem sredstvo za izkašljevanje npr N-acetil-cistein, vendar ona tega nima. Lekarna pa je bila odprta samo dopoldne. Bolj na blef mi da dva vpiha Ventolina in priporoči počitek. Po obilni hidraciji in počitku se spet izkašljam in krenem dalje. Do sedaj sem v dobrih treh dneh premagal 200km. Pravijo, da se tekma šele sedaj zares začne. No, da vidimo . . .

PETA ETAPA: Gressoney – Valtournenche  36km 2601m vzpona  (15 ur 58 minut, od tega 2 uri spanja + 2 uri 13 min v bazi)

Stage 5Ta se je izkazala za eno najlepših etap. Potekala je po lepih potkah prek travnikov in po gozdnih cestah. Na poti proti prvem prelazu sem se v popoldanskem soncu pasel na zrelih borovnicah. Kaj bi človek lepšega.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Za dihanje sem že vedel, da bo zdržalo večji del dneva, zvečer se bo pa treba spet ustavit v kakšni koči in se malo izkašljat. No, do takrat pa uživam v gibanju po gorski pokrajini. S strumnim korakom v klanec, in v lahnem drncu navzdol. Od vsega počivanja zaradi pljuč so noge sveže, kot bi začel teči danes. Proti večeru se ustavim v neki koči, ki ima zunaj plakate od Tor Des Geants. Ker domnevam, da je notri kontrolna točka se ustavim. Sprejme me prijazna tetka, ki streže tekače od vseh strani. Na mojo željo, da bi jedel zelenjavo, mi napravi špinačo z domačim sirom. Sledi še toplo domače čokoladno pecivo in kava ali čaj. MLJASK!! Vse to za hvala lepa v čast junakom. Poln želodec me naslednjo uro ali dve malo ovira, a je bilo vredno vsakega grižljaja. Pozno zvečer me na vzponu proti koči Grand Tournalin zopet stisne dihanje. Po polžje sopiham ob potoku navzgor. Doživim tako močan občutek deja vu, da se kar ustrašim. Občutek imam, da poznam vsak ovinek na poti. Da sem po tej poti v podobnih okoliščinah že šel, da bo za naslednjim hribčkom kmetija pri kateri sem takrat moral odtočit. Res je za hribčkom kmetija in res me pritisne na malo potrebo. Podobne izkušnje se dogajajo celih 12 ur. Preden pridem do koče, vem za katerim ovinkom stoji, čeprav je ne vidim. Še preden stopim v kočo, poznam razporeditev notranjih prostorov, da lahko od vhodnih vrat brez ustavljanja odkorakam naravnost na WC. Tudi tu grem po večerji počivat, da si dihala opomorejo. Še pred zoro se prek prelaza spustim na drugo stran v dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Ves čas me spremlja občutek deja vu. Strašljiva izkušnja. Ob osmih zjutraj vkorakam v bazo. Po zajtrku končno pridem do lekarne, kjer se založim z zdravili za moja dihala. Spočit in dobre volje napadem novo etapo.

ŠESTA ETAPA: Valtournenche – Ollomont 47km 2702m vzponov  (17 ur 3 minute +  5ur 42 minut v bazi)

Stage 6Na izhodu iz baze se je javil lokalec, da me spremi ven iz vasi. Kitast možakar v šesdesetih leti, ki se mu na obrazu kažejo vsi višinski metri, ki jih je prehodil po domačih hribih. Izpod košatih obrvi me gledajo iskrive oči. V čast mu je, da mi lahko nese palice. Meni pa je precej nerodno. Jaz bi mu moral nesti malico na hrib. Ko ga sprašujem kakšna je pot, pravi, da je na začetku malo vzpona pol pa gori doli. Do prve koče pravi, da ima on uro in pol. Jaz, ki imam dolge noge pa naj bi bil gor v eni uri. Iz srca se mu zahvalim in jo hitro mahenem v klanec. Poženem se do meje udobja, ker želim preizkusiti besede modrega lokalca. Ob izdatnem priganjanju mi uspe priti do koče v uri petnajst. Se mi je zdelo, da imajo lokalci hude časovnice. Od tam naprej je teren precej razgiban in tekaški. Kljub temu, da lep kos poti pretečem se vleče kot jara kača. Tisti mali zobčki na višinskem grafu so kar konkretni vzpončki in ni jih malo. Pot se ves čas mota okoli nekih grebenčkov, preči pobočja in gre mimo več jezerc. Izjemno slikovita je Vendar je kljub navitem tempu tu kmalu večer, in do baze je še daleč. Dirkanje po raznoliki pokrajini me je malo zaneslo, da sem premalo pil in se mi je spet zabasalo v dihalih. Na zadnji in edini večji vzpon etape spet sopiham. Tudi tega vzpona je enkrat konec in sledi “le še” spust v bazo. Prva polovica je kar v redu po gorski poti. Potem pa sledi še 5km po razriti kamniti cesti polni drobnega peska, ki sili v čevlje in velikih ostrih kamnov, ki tolčejo po gležnjih. Čisti užitek! Tudi to se konča in ob treh zjutraj, dihajoč skozi slamico, pridrsam v zadnjo bazo.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače. Red mora bit!

Spet grem spat in spim kar malo predolgo. Imam samo še eno etapo. Sliši se blizu, vendar sem še precej daleč od cilja. Kar malo mi popusti motivacija. Vseeno se mi nekako uspe zbrcati na še zadnjo etapo.

SEDMA ETAPA: Ollomont – Courmayeur  49km 2880 m vzpona (13ur 1 minuto)

Stage 7Začelo se je z vzponom prek pašnikov na Col Champillion. Na travnikih se je zdelo, kot da sem in tja kakšna zastavica manjka. Ostale pa so bile sumljivo pomečkane. Kot bi jih krave prežvečile.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Po krajšem spustu s prelaza, se je pot nadaljevala po ravnem oziroma v rahlem spustu po gozdni cest. Ob cesti je bilo bogato obloženo malinovje. Spet en moteč faktor!. Kako naj človek sploh kam pride? 🙂  Po 10 km je cesta pripeljala do vasice St Rhemy en Bosses, ki leži ob cesti na prelaz veliki Sant Bernard. Od tu se je že videlo proti zadnjemu prelazu tekme s katerega vodi pot le še navzdol. Tudi na tablah so se pričele pojavljati konnčne točke poti.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Še prej pa je treba ob močnem vetru zagristi v zadnji klanec. Še podnevi želim priti prek prelaza in počasi že voham cilj. Zato jo kar dobro cvirnam. Ustavim se le, za odlaganje biološkega orožja ob opuščeni kmetiji. Po treh urah in pol sem v koči pod prelazom in kar hitro se poberem naprej. Tudi tu so krave počistile oznake na poti.

Proti zadnjemu prelazu

Proti zadnjemu prelazu

Zadnji prelaz.

Zadnji prelaz.

Samo še navzdol

Samo še navzdol

Ob 19:15 sem na vrhu Col Malatra. Na zadnjem izmed mnogih prelazov. Tu se definitivno že voha cilj. Hitro se poženem navzdol, da izkoristim še zadnjo dnevno svetlobo. V 45 minutah sem že pri prvi koči, kjer povprašam koliko je še do cilja. 13km od tega nekaj gori doli in na koncu strm spust. Javim svojim, da bom čez dve uri v cilju, montiram čelko in gas do daske. Ustavim se samo v naslednji koči na en čaj in kontrolo čipa, ter za menjavo baterij v čelki. Sicer pa tiščim do cilja. Tam me čakajo moji.  . . .  S hčerko skupaj stečeva po rdeči preprogi . . .   Neverjetno!!!!    Vsega je enkrat konec.

 

TOR0025


1 komentar

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (UVOD)

Tisti, ki prviš slišite za to najprej kliknite tukaj: http://www.tordesgeants.it/en

Za primerjavo pa še najbolj razvpita ultra trail tekma na svetu, sloviti UTMB.

Veni, vidi, dobil po p….(skoraj)

Ko sem januarja izpadel pri žrebu za UTMB, sem iskal alternativo. Na krajše variante francoske tekme ne bom prenašal prijave. Bom raje prihranil bonus za drugo leto. Swiss Irontrail je malo prezgodaj, pa še vreme jim pogosto kroji potek dirke. Torej ostane še tole.  Khm! Prijavljam in pripravljam se na najbolj razvpit ultra trail na svetu, 165 km okoli Mont Blanc-a. Ko nisem sprejet, se želim prijaviti na stvar, ki je dvakrat daljša in ima več kot dvakrat toliko vzponov. A ni to malo otročje? Zadnjič sem slišal dobro izjavo: “Old enough to know better and young enough to do it anyway.” Torej, prijaviti se je najlažje. Par klikov z domačega kavča in stvar je končana. Do dirke je pa itak še tako dolgo, da se trenutno sploh še ne ukvarjam s tem. Stvar spet postane aktualna, ko sem izbran. Ja, tudi za tako norost je več kandidatov, kot jih sprejmejo. Letos 2000 prijav na 700 mest. Na srečo sta iz vsake države prva dva avtomatično notri. Torej je prišel čas, da plačam kar zasoljeno štartnino, če ne dajo mesto drugemu. Po krajšem preračunavanju sklenem, da lahko pridem do konca tudi s hojo in relativno veliko spanja. Torej grem probat.

Dirka sama sebe imenuje The Worlds Toughest Endurance Trail. Podoben naziv ima dandanašnji sicer vsak drugi trail tek. Vendar tukaj stvar ni daleč od resnice. Obstajajo daljši teki, tudi bolj strmi in po slabšem terenu v bolj odročnih krajih itd. Vendar, če gledamo enoetapne teke s fiksno traso, za posamezne tekmovalce, bi težko našli težjo dirko. Ža tiste, ki poznate naš Gorski Maraton Štirih Občin, je to približno osem teh maratonov zaporedoma, samo klanci so malo bolj strmi. Ali pa dvanajstkrat na Grintovec od spodnje postaje gondole za Veliko Planino, da se še kak kilometer nabere. 🙂 Stvar je dolga 330km in ima 24000m vzponov in prav toliko spustov. Zaradi logistike in boljše preglednosti je razdeljena na sedem etap med katerimi so bazne postaje, kjer imaš na voljo hrano, tuše, ležalnike, masažo in svojo prtljago. Vmes se ura seveda ne ustavlja, zato to ni etapna dirka.

Če poletje poizkušam zmerno trenirat in se predvsem izognit poškodbam. Razen blažjega vnetja ahilove tetive zaradi preobsežnega eksperimetiranja z zero drop supergami, mi uspe ostati zdrav. Če bi pogledal količino treninga, bi človek mislil, da se pripravljam na Lumpi tek na Rožnik, ampak take so možnosti. Še vedno mislim, da je bolje štartati malo slabše natreniran, kot malo poškodovan. Poletje gre mimo. Vmes se nekajkrat vprašam, zakaj nisem denarja za štartnino raje zapravil, kako drugače. Še s prstom po zemljevidu oziroma višinskem profilu je pot nepredstavljivo dolga. Če si jo skušam predstavljati v živo, mi pa mozak zašteka. Tik tak je tu čas odhoda. Spet standardno letanje po trgovinah za geli, nogavicami, nepremočljivimi hlačami in hop!. Tja sem šel z javnim prevozom, ker so moji kasneje prišli z avtom za mano. Od Ljubljane do Courmayeurja sem rabil najprej prijatelja z avtom, nato štiri vlake in še avtobus. Skupaj 12 ur. Minilo je kot bi mignil. Prispel sem v petek zveček, da sem imel do štarta v nedeljo zjutraj dovolj časa za počitek in mirne priprave. Nastanil sem se v hotelu 100m od štarta in 350m od športnega centra, kjer so delili štartne številke in sprejemali tranzicijske torbe. Naslednji dan dopoldne prelenarim in se ob dveh popoldne, takoj ko naj bi začeli deliti štartne številke narišem v športnem centru. Seveda nisem edini s to idejo. Gneča je nepopisna in v eni uri se skoraj nikamor ne premakne. Ob treh obupam in grem nazaj v hotel spat. Sprehod ponovim ob petih, ko se zopet obrnem. Z veliko žalostjo ugotovim, da se je pokvarila vsa zaloga njami hrane ,ki sem jo imel pripravljeno za po poti. Vključno s polovico moje rojstnodnevne torte, ki je bila presna čokoladno oreščkasta njami energijska bomba. Skupaj z energijskimi bombicami je končala v WC školjki. Na srečo ja šla direktno in ne preko mojega želodca. Za po poti so mi ostali samo geli in glukozne tabletke. Pri sotekmovalcih sem videl tranzicijske torbe, ki se mi zdijo podobne velikosti, kot moja z Ljubljanskega maratona. Zato v miru napakiram vse in polno opremljen ob pol osmih zvečer že tretjič maširam proti športni dvorani.

Obvezne opreme se kar nabere

Obvezne opreme se kar nabere

Za izdajo tekaške številke moram namreč pokazati vso tekaško opremo in nahrbtnik napolnjen z obvezno opremo, ki je ni malo. Zraven tovorim še tranzicijsko torbo, ki me bo čakala na šestih mestih med dirko. Tokrat uletim direktno do mize za pregled opreme in v desetih minutah končam vse, vključno z oddajo tranzicijske torbe. Na roki imam motirano magnetno zapestnico, kot v bolnici. Zdaj sem notri. Sledi še briefing in obvezna pašta. Na tekmi sem si kot glavni cilj postavil prihod v cilj brez večjih poškodb. Nekaj sem sicer računal kakšne čase sem sposoben doseči, a je vse skupaj prevelika neznanka. Terena ne poznam. Še profila nisem naštudiral v nulo, ker je vsega enostavno preveč in si nisem vzel toliko časa. Kar se tiče trajanja, si do 48 sli 72 ur še nekako predstavljam kako bo šlo, potem pa je čisto nov svet. Torej lepo počasi od klanca do klanca, pa bomo sproti videli kaj bo.

Kljub temu, da imam vse pripravljeno me po dolgem času pred tekmo daje trema in ponoči slabo spim. Zjutraj ležernemu zajtrku sledi počasen sprehod na štart, kjer je energija že v polnem razmahu.

Še mal, pa gremo.

Še mal, pa gremo.

Še napoved favoritov, pozrav župana, muska za kocine ježit, odštevanje in presenetljivo točno ob 10h GREEEEEMOOOOO!!!!!!

 

Nadaljevanje:


Komentiraj

Novim dogodivščinam naproti

Spet imam tisti študentski občutek. Sam ob šestih zjutraj na železniški postaji med sumljivimi tipi. Po hodnikih prav počasi patruljirata dva policaja in sem in tja kaka čistilka. Namesto ruzaka imam tokrat 90 litrsko prasico. Ja, spet mi je uspelo za na tek spakirat prtljage, da jo komaj dvignem. Že nosit jo je kar podvig. Spravit to reč na 2m visoko polico na vlaku, je pa pravi power lifting. Bom imel muskelfiber še preden sploh štartam.

Prasica prvič pospravljena. Samo še trikrat.

Prasica prvič pospravljena. Samo še trikrat.

Do cilja moram štirikrat prestopit. Pa sem štartal iz Trsta. No, vlaki se od časov Venezia expresa, ki je bil stara drvarnica na tirih, malo modernizirali. Še vedno to ni superhitri vlak, avtomobile na avtocesti pa vseeno prehiti. Se pa sprehaja osebje z vozički, kot na letalu in deli časopise, kavo, sok itd. Tudi informacijska tehnologija se je uspešno prebila na azjnpon. Sprevodnik hodi naokoli s pametnim telefonom in potniki mu kažejo kode na zaslonih svojih napravic. Le redki imamo papirnate karte, pa čeprav kupljene prek spleta in natisnjene doma.

Spomnim se svojega prvega ultra traila pred tremi leti. Po uspešno pravljenih 38km na Gorskem maratonu štirih občin in 42km na tekmi treking lige na koroškem so mi apetiti precej zrasli. Zapičil sem se v zbiranje točk za prijavo na Ultra trail du Mont Blanc. To je 168km dolga tekma, ki obkroži najvišjo goro Evrope v enem zamahu. Že same kvalifikacije so podobno zapletene, kot za na primer maraton v New Yorku. Najprej je treba v dveh letih zbrati določeno število točk, ki ti jih prinese prihod v cilj kakega drugega ultra teka. Več kilometrov in višinskih metrov, več točk. Težava je, da taki dogodki niso ravno vsak dan. Tisti, ki so, so pa ali že zasedeni, ali pa tudi zahtevajo poprejšnje izkušnje na podobnih dogodkih. Uspelo mi je najti manj znan tek, ki je bil takrat organiziran drugič. Potekal je po gorah severno od Brescie. Na voljo so bile razdalje 90km, 120km in 160km. Torej tudi najkrajša več kot dvakrat več, kot sem do takrat uspel preteči naenkrat. Ampak za »krajšo« si dobil samo dve točki. Za UTMB pa si potreboval vsaj eno tekmo vredno tri ali več točk. Ja nič, . . . Brez veze bit polovičarski. Prijavil sem se na 120km. Kar bo, pa bo. In je bilo . . .   Zelenec sem naredil seveda ogromno začetniških napak, ki sem jih seveda tudi pošteno plačal. V dnevih pred tekmo sem nekaj eksperimentiral s prehrano v želji po boljši pripravi. Tudi za na tekmo sem si namešal neke super zvarke, ki te sami nesejo na cilj. Seveda sem stvar prej testiral. Doma sem zmešal zvarek, ga popil par požirkov in strokovno ugotovil, da bi se to dalo piti vseh 20 ur kolikor traja tak hec. Vse skupaj me je na tekmi seveda upočasnilo in povečalo porabo toaletnega papirja. Približno petnajstkrat sem moral med tekmo počepniti za grm. Tudi jesti nisem mogel kaj dosti. Poleg tega sem si uspel v premehkih in posledično slabo stabilnih supergah zviti gleženj. Svoje je dodala še noč, ki me je še psihično omajala. Do takrat ponoči še nisem tekel več kot eno uro skupaj. Precej zdelan sem se privlekel do 90 km in tam odstopil. Če bi se prijavil na to razdaljo, bi imel celo solidno uvrstitev. Tako pa sem dobil samo malo po prstih in celo vrečo izkušenj.

Tudi tokrat se včasih malo zamislim, če si nisem naložil več, kot lahko pojem. Ampak na koncu koncev me nihče ne sili v nič. Dogodivščin bo pa v vsakem primeru polna malha.

Zdaj mi pa počasi zmanjkuje baterije. Super vlak sicer ima priključek za elektriko, a le ta žal ne deluje.

Po štririh vlakih pride še en avtobus. Še prej pa čas za kosilo v senci mogočne cedre.

Čas za kosilo

Čas za kosilo

 

Bolj, ko se bližam cilju, bolj se seveda oblači. Zvečer pride na vrsto tudi porcija dežja.

Lep pozdrav iz uscanega Courmayeurja.

Lep pozdrav iz uscanega Courmayeurja.

Naslednje dni me lahko s štartno številko 739 spremljate prek

http://www.tordesgeants.it/en