Spet imam tisti študentski občutek. Sam ob šestih zjutraj na železniški postaji med sumljivimi tipi. Po hodnikih prav počasi patruljirata dva policaja in sem in tja kaka čistilka. Namesto ruzaka imam tokrat 90 litrsko prasico. Ja, spet mi je uspelo za na tek spakirat prtljage, da jo komaj dvignem. Že nosit jo je kar podvig. Spravit to reč na 2m visoko polico na vlaku, je pa pravi power lifting. Bom imel muskelfiber še preden sploh štartam.
Prasica prvič pospravljena. Samo še trikrat.
Do cilja moram štirikrat prestopit. Pa sem štartal iz Trsta. No, vlaki se od časov Venezia expresa, ki je bil stara drvarnica na tirih, malo modernizirali. Še vedno to ni superhitri vlak, avtomobile na avtocesti pa vseeno prehiti. Se pa sprehaja osebje z vozički, kot na letalu in deli časopise, kavo, sok itd. Tudi informacijska tehnologija se je uspešno prebila na azjnpon. Sprevodnik hodi naokoli s pametnim telefonom in potniki mu kažejo kode na zaslonih svojih napravic. Le redki imamo papirnate karte, pa čeprav kupljene prek spleta in natisnjene doma.
Spomnim se svojega prvega ultra traila pred tremi leti. Po uspešno pravljenih 38km na Gorskem maratonu štirih občin in 42km na tekmi treking lige na koroškem so mi apetiti precej zrasli. Zapičil sem se v zbiranje točk za prijavo na Ultra trail du Mont Blanc. To je 168km dolga tekma, ki obkroži najvišjo goro Evrope v enem zamahu. Že same kvalifikacije so podobno zapletene, kot za na primer maraton v New Yorku. Najprej je treba v dveh letih zbrati določeno število točk, ki ti jih prinese prihod v cilj kakega drugega ultra teka. Več kilometrov in višinskih metrov, več točk. Težava je, da taki dogodki niso ravno vsak dan. Tisti, ki so, so pa ali že zasedeni, ali pa tudi zahtevajo poprejšnje izkušnje na podobnih dogodkih. Uspelo mi je najti manj znan tek, ki je bil takrat organiziran drugič. Potekal je po gorah severno od Brescie. Na voljo so bile razdalje 90km, 120km in 160km. Torej tudi najkrajša več kot dvakrat več, kot sem do takrat uspel preteči naenkrat. Ampak za »krajšo« si dobil samo dve točki. Za UTMB pa si potreboval vsaj eno tekmo vredno tri ali več točk. Ja nič, . . . Brez veze bit polovičarski. Prijavil sem se na 120km. Kar bo, pa bo. In je bilo . . . Zelenec sem naredil seveda ogromno začetniških napak, ki sem jih seveda tudi pošteno plačal. V dnevih pred tekmo sem nekaj eksperimentiral s prehrano v želji po boljši pripravi. Tudi za na tekmo sem si namešal neke super zvarke, ki te sami nesejo na cilj. Seveda sem stvar prej testiral. Doma sem zmešal zvarek, ga popil par požirkov in strokovno ugotovil, da bi se to dalo piti vseh 20 ur kolikor traja tak hec. Vse skupaj me je na tekmi seveda upočasnilo in povečalo porabo toaletnega papirja. Približno petnajstkrat sem moral med tekmo počepniti za grm. Tudi jesti nisem mogel kaj dosti. Poleg tega sem si uspel v premehkih in posledično slabo stabilnih supergah zviti gleženj. Svoje je dodala še noč, ki me je še psihično omajala. Do takrat ponoči še nisem tekel več kot eno uro skupaj. Precej zdelan sem se privlekel do 90 km in tam odstopil. Če bi se prijavil na to razdaljo, bi imel celo solidno uvrstitev. Tako pa sem dobil samo malo po prstih in celo vrečo izkušenj.
Tudi tokrat se včasih malo zamislim, če si nisem naložil več, kot lahko pojem. Ampak na koncu koncev me nihče ne sili v nič. Dogodivščin bo pa v vsakem primeru polna malha.
Zdaj mi pa počasi zmanjkuje baterije. Super vlak sicer ima priključek za elektriko, a le ta žal ne deluje.
Po štririh vlakih pride še en avtobus. Še prej pa čas za kosilo v senci mogočne cedre.
Čas za kosilo
Bolj, ko se bližam cilju, bolj se seveda oblači. Zvečer pride na vrsto tudi porcija dežja.
Lep pozdrav iz uscanega Courmayeurja.
Naslednje dni me lahko s štartno številko 739 spremljate prek
pot pod noge 