pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (ANALIZA)

KAKO JE TAM?
Mnogo ljudi me sprašuje kako je preteči oz prehoditi kaj takega. Ponavadi taki, ki me v isti sapi sprašujejo kako je preteči maraton? Hja, . . . Težka naloga je slepcu opisati barve. Najbolj zanesljiv način je it in probat. To velja za karkoli. Za tiste, ki ste vajeni gorskih tekov lahko povem, da je predvsem tempo veeeeliiiiko počasnejši, kot na običajnih gorskih tekih in gorskih maratonih. V bistvu je to tekmovalni gorski ultramaraton le za peščico vrhunsko pripravljenih. Za večino pa je glavni cilj preživeti in priti do cilja v tem vrstnem redu.  Samo prvi tekmovalci pretečejo lep kos poti. Že pri tekmovalcih s sredine lestvice prevladuje hoja različnih hitrosti. Tistemu, ki ga mika kaj takega, svetujem naj se najprej udeleži vsaj enega teka po gorskem terenu, ki traja več kot 24ur. Na primer kateri od 100 miljskih trail tekov.

Kaj lahko pričakuješ na taki tekmi? Nekatere stvari sem doživel sam, nekatere sem videl pri drugih. Da si na poti tako dolgo, da prvi musklefiber izzveni in se pojavi že drugi. Ko se ti zdi dve uri spanja v kosu čisto razkošje in zapravljanje časa. Ko se ti zdijo kombinacije sir+čokolada ali salama+pomaranča najboljše kar se da dobiti. Mirno poješ dve porciji mineštre, tri jajca, tuno in nekaj kosov kruha, ter čez deset minut že na polno maširaš v klanec. Ob tem veselo rigaš. Ko iz istega lončka piješ juho, čaj, Coca Colo, izotonik, kavo in ima vse priokus po vsem, pa te to niti malo ne moti, ker imaš dovolj drugih problemov. Bruhneš ob pot in tečeš dalje, kot da ni nič. Svojih dve številki prevelikih superg ne spraviš več gor. Spiš za mizo z obrazom v polenti. Hodiš vzvratno, ker je manj boleče. Skrotum ti tako oteče, da moraš odrezati sprednji del hlač. Žulji vseh vrst so običajni, kot kaplje potu. Po 30 urah na nogah v dežju in blatu sezuvaš nogavice in se bojiš, da boš hkrati sezul kar vso kožo s podplata. Za svoje koleno ali gleženj si prabil že vse zaloge bandažnih trakov, ta vrag pa še kar narašča in boli. Ožuli te lahko čisto vsaka stvar od nahrbtnika, do majice, gat, slušalk mp3 playerja, ure …  Ob polni luni stojiš na vrhu prelaza, gledaš svetlikajoče se ledenike in se sprašuješ kako si prišel tja. Ob poti nabereš pest svežih borovnic ali malin in odvriskaš dalje sončku naproti. Sredi noči v megli sestopaš po navpični blatno skalnati drsalnici in se trudiš, da ne bi še tretjič zlomil palice. Prividi te sprva motijo, potem jih pa sprejmeš kot del igre. Isto je z občutki deja vu. Ko misliš, da zdaj pa RES ne moreš več, hodiš še dva dni. Po dirki prevzameš tranzicijsko vrečo, jo avtomatsko odpreš in želiš vzet ven sveže baterije za čelko, gele, obliže za žulje in podobno, kar se rabi med dirko. Po tekmi se brez nahrbtnika počutiš gol.

NAPOTKI ZA PONAVLJALCE:
Solidna fizična pripravljenost in precej gorskih kilometrov v nogah je seveda osnovni pogoj predvsem za prevetivo pred poškodbami. Potem pa na tekmi stopijo v ospredje čisto druge stvari. Če spomnim na tiste pregovore, da se prva polovica maratona teče z nogami in druga z glavo, ali obratno, saj ne vem več. Pa še srce nekateri omenjajo zraven. Tukaj je na prvem mestu definitivno glava. Če na startu nisi stoprocentno prepričan, da to zmoreš in to prepričanost ohraniš do konca, potem odstopiš ob prvi priliki, ki jih ni malo. Potem je pomembna hrana in pijača. Osnovno pravilo je, da piješ ravno prav in ješ največ, kar lahko spraviš vase brez negativnih vplivov na želodec. To pomeni jesti non stop in tisto, kar ti trenutno paše. Predvsem je to pomembno v prvih dveh tretjinah tekme. Vse manjše probleme je treba reševati sproti in takoj, ko se pojavijo. Žulj je treba polepit, ko je še majhen. Barabe imajo to nerodno lastnost, da samo še rastejo v širino in globino. Vazelin za predele izpostavljene drgnenju je skoraj obvezen. Optimalno doziranje spanja je spet poglavje zase.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

TEHNIČNI PODATKI:
Celotna pot naj bi bila dolga približno 333km in ima približno 24000 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Na poti je šest baznih postaj plus ena na cilju. Poleg tega je še cca 39 okrepčevalnic. Pot je sicer razdeljena na etape, vendar se ura ne ustavlja. Od štarta do cilja je treba priti v maksimalno 150urah. Ustrezno temu, so tudi vmes časovne zapore na progi. Jaz sem za vse skupaj rabil 131ur, 51minut in 11 sekund. Od 770 na startu nas je končalo 440.
Trasa sledi dvema markiranima potema Alta Via nr 1 in nr 2. V baznih postajah je na voljo topla hrana, pijača, tuši, masaša, ležalniki za spanje in zdravniška oskrba. Poleg tega te v vsaki bazi čaka torba, ki si jo pred startom napolniš s čimer želiš.
– PIJAČA
na prav vseh okrepčevalnicah je na voljo navadna in gazirana voda, Coca Cola in izotonik, večinoma pa tudi topel čaj in čista juha
v bazah je na voljo tudi pivo in energijski napitek, pogosto se dobi tudi kava (pravi espreso ali iz kafetirce)
Jaz sem večinoma konzumiral izotonik, čaj in vodo. Coca cola se mi je tokrat zamerila.

-HRANA
Na vseh okrepčevalnicah so bile na voljo pomaranče, sir, slani krekerji, sladkor v kockah, rozine in suhe marelice. Pogosti so bili tudi suhomesnati izdelki, čokolada, piškoti, kruh, banane, grozdje, pašta

V bazah, pa poleg vsega prej naštetega še želenjavna mineštra, solatni bar, kuhana jajca, piščančji zrezki, krompir, tuna itd Jaz sem v bazah poizkušal pojesti čim več beljakovin, sicer pa kar mi je pasalo v najbolj čudnih kombinacijah

-SPANJE:
V bazah je bilo omogočeno spanje v šotorih ali telovadnicah na nekakšnih ležalnikih oz posteljah civilne zaščite. Povedal si kdaj naj te zbudijo in šel spat. Čepki za ušesa in buf čez oči so kar obvezna oprema. Časovno si omejen le s splošnim časovnim limitom na vsaki bazi oz metlo. Vmes lahko spiš tudi v planinskih kočah in manjših šotorih na nekaterih kontrolnih točkah. Tam je spanje omejeno na 30 minut do dveh ur odvisno od kapacitet. Torej možnosti za počitek je dovolj. Le čas te preganja. 🙂 Jaz sem imel sprva plan spati po 2 uri na vsakih 24 ur. Zaradi težav z dihali sem moral počivati več.

-TRASA: Teren je zelo raznolik. Od asfaltnih cest v dolinah, prek makadamov, kolovozov, s kamni tlakovanih peš poti, do gozdnih in travniških potk in visokogorskega kamnenja. Tehnično ni dosti bolj zahtevno od poti na Grintovec. Na nekaj mestih so napete vrvi in napravljeni jekleni stopi. Označena je odlično z rumenimi zastavicami in odsevniki za ponoči. Razen na dveh predelih, kjer so krave pojedle zastavice, nisem imel niti malo težav z orientacijo. Vsekakor so več kot priporočljive bogate izkušnje z gibanjem v gorah. Predvsem na spustih tisti bolj domači v gorah ogromno pridobimo v primerjavi z bolj ravninskimi tekači.

-OPREMA Predpisana je obvezna oprema s strani organizatorja, ki jo moraš imeti vedno s seboj. Seznam je podoben tistemu za UTMB. 10l ruzak je torej hitro poln. Jaz sem imel na štartu na sebi majico s kratkimi rokavi, rokavčke, kratke hlače, kompresijske nogavčke in quade, tanke rokavice, buf, nogavice in superge INOV8 Trailroc 255. V nahrbtniku pa še puli, majico brez rokavov, gore tex hlače + jakno,  kapo, 2 bufa, soft shell rokavice, folijo in mini pelerino (35g). Palice BD Distance od katerih sem uspel zaradi motoviljenja med skalami eno zlomiti. Nahrbtnik Salomon S-lab 12 z dvema bidonoma brez meha. Garmin Oregon z naloženo sledjo poti za vsak slučaj (rabil ga nisem). Majhen fotoaparat. Telefon. (ugasnjen zaradi vrčevanja z baterijo). Čelki Petzl MYO RXP in neka no name za rezervo.

V tranzicijski torbi, ki je mimo grede malce večja od tiste z ljubljanskega maratona, sem imel kar nekaj rezervnih oblačil, dva para superg, vrečko gelov, nekaj toalete in prve pomoči in vrečo baterij za čelko in Garmina. Uporabljal sem litijeve baterije, ki ob pol manjši teži držijo dlje in se bolje obnesejo v mrazu.
Med potjo sem pogosto preobul nogavice in polepil žulje. Redno sem uporablal vazelin na kritičnih mestih. Nekajkrat sem preoblekel majico. Proti koncu poti sem kompresijske quade in nogavčke zaradi oteklih kolen zamenjal s kompresijskimi dolgimi pajkicami. Enkrat sem preobul superge, ker so bile čisto premočene. Drugi del sem odtekel v INOV8 roclite 295. Oboje so se odlično obnesle.
VTISI PO TEKMI:
Po dirki sem relativno hitro prišel k sebi. Žulji so vsi že suhi, musklefibra ni več, kašelj se umirja, dihanje je normalno. Le dobre tri kile mišic moram počasi nadoknadit. Skupno sem izgubil 4 kile in pol telesne teže. Zadnje dni sem non stop lačen. Pomanjkanje spanja sem tudi hitro nadoknadil. Z doseženim sem na splošno zelo zadovoljen. Glede na vnetje dihal, sem vesel, da sem uspel priti do konca. Lahko bi sicer jamral, da bi bil v normalnih okoliščinah približno en dan hitrejši. Toda v tem primeru bi trčil ob omejitve pri pomanjkanju spanja in bolečinah v mišicah in sklepih. Težave z dihanjem so me prisile k relativno pogostim in dolgim počitkom, da sem imel noge precej bolj spočite, kot med kakšno krajšo dirko, ko gre na polno. Lahko bi pa seveda tudi gladko odstopil ali se huje poškodoval. Na koncu torej zelo dober izkupiček. Da ne govorim o izkušnjah, ki jih je bilo še mnogo več, kot sem pričakoval. Nekoč bi definitivno šel še enkrat. Mogoče ne ravno drugo leto. In tudi ne vsako leto. Me pa mika, da bi šel naslednjič probat kako hiter sem lahko, če nimam problemov z dihanjem in preizkusit meje pomanjkanja spanja in utrujenosti mišic. Še ena vrhunska dogodivščina je za mano. Zdaj lahko v miru jem in počivam, dokler me spet ne zasrbijo pete.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.