pot pod noge

iskat meje

Gas skoz hosto. (35. tek na Šmarno Goro 2014)

Komentiraj

Tri, štiri, gas!

Tri, štiri, gas!

V soboto se je spet vse poklopilo. Zjutraj sem bil poln energije, lepo vreme je bilo naročeno in Šmarna gora je vabila na preizkus. Spet je prišla prva sobota v oktobru in finale svetovnega pokala v gorskih tekih z vso gorskotekaško smetano. Proga je dolga 10km in med vijuganjem po pobočjih Šmarne Gore in Grmade nabere 700 višinskih metrov vzpona.

Cigu migu proga

Cigu migu proga

Po septemberskih dogodivščinah sicer še nisem prišel čisto k sebi. Vendar nisem našel razloga, da se ne bi udeležil tekme na domačem pragu. Pete so me kar same odnesle k policijski šoli po štartno številko. Doma sem se lepo v miru pripravil in se odpravil od doma 15 minut pred štartom. Takega luksuza ne gre kar tako izpustiti. 🙂 Vedel sem, da se še zdaleč nisem dokončno regeneriral. Na štartu sem se počutil odlično. Kako bo čez dva ovinka, bomo pa videli. Zadnjih nekaj mesecev sem delal samo relativno počasne teke. Tole bo pa čisto nekaj drugega. Še nekaj razgibalnih vaj na sončku in že pride čas za štart. Iz prve vrste se poženejo kot hrti za zajcem. Na prvem ovinku po približno 200m so že skoraj 100m pred mano. Na drugem ovinku sem že v rdečih obratih kjer bom tudi ostal do cilja. Prvi kilometer gre po ravnem. Leti kot pr norcih. Počutim se odlično. Nekaj mi pravi, da takega tempa ne bom zdržal, a misel ignoriram in tečem dalje. Tu ni kaj taktizirat. Itak je pred mano že tričetrt tekmovalcev. Kmalu se začnejo klanci. Pridno meljem in se pri pulzu 175/min še vedno odlično počutim. V strmih delih občasno zahodim in s hojo nisem nič počasnejši od ostalih. Še celo ujamem kakšnega. Vzpon proti Grmadi imam v spominu po hoji v koloni in zastojih. Letos gre precej bolj tekoče. Na tehničnem delu po skalah počasi prehitevam. Hitra hoja mi gre odlično od nog. Saj sem jo pred tremi tedni treniral skoraj teden dni non stop. Ha, ha… Kmalu postane pošteno vroče, čeprav imam samo poletno mrežasto majico. Po slabe pol ure sem na vrhu Grmade. Zdaj prihaja moj del. Zapodim se v dolino kot splašen kozliček. Juhuuuu! Noge kar same letijo prek skal in korenin. Na sedlu na pol poti sem v 32 minutah (limitni čas za rekreativce je tu 40 minut). Ves čas spusta veselo prehitevam. Ob progi je polno navijačev, ki nekaj tulijo. A polni šprint po skalan zahteva tako koncentracijo, da se počutim kot v tunelu. Okolica je samo zabrisan skupek obrisov in glasov.  Na okrepčevalnici pridejo prav gobice z vodo. Pijem samo nekaj požirkov. Tudi gel, ki sem ga pojedel na sedlu mi obleži v želodcu kot kamen. A ni časa za ukvarjanje s tem. Treba je dihat in vrtet noge. Kmalu se spust konča in prične se vzpon do poti svobode in po njej naprej okoli Šmarne gore proti vrhu. Zmagovalec je med tem že na cilju. Diham sicer na škrge, a noge me še vedno nesejo. Ves čas imam občutek, da gre prehitro, a vseeno kar vztrajam v visokem tempu. V zadnjem vzponu me nekateri sicer prehitijo, a še več jih prehitim jaz. Malo pred Turkovo kapelico kar pade mimo Maja s tekaškega foruma. Uf, uf, … Z veseljem bi se ji prilepil za hrbet, a tako hitro mi žal ne gre. Vmes se nekajkrat noge prav potuhnjeno ogasijo in hočejo pri zadnjih vratih vsaditi v glavo občutek utrujenosti in misli o upočasnitvi tempa. Takrat se spomnim na zadnjih petnajst km TDG-ja, ko sem letel kljub utrujenosti. Naenkrat se mi tale Šmarka zazdi navadna krtina in noge se spet lahkotno zavrtijo. V ciljni strmini s hitro hojo ujamem še dva ali tri in jih v finišu na koncu tudi prehitim. S pljuči pod pazduho prisopiham v cilj malo pod uro in štirimi minutami. Skoraj tri minute bolje od rezultata izpred treh let. ODLIČNO!!!

Sledi hidracija in zasluženi žgančki s klobaso. Zelo sem zadovoljen. Od štarta do cilja sem držal visok tempo in ob tem nisem pridelal nobene poškodbe. Po koncu so se mi celo za trenutek prikradle tiste misli, ki jih vsi poznate: “Zakaj nisem na koncu še malo stisnil? Lahko bi bil še hitrejši.” Pa sem jih hitro prepodil. Požrešen, pač človek ne sme biti.

Sladica

Sladica

 

Na koncu bi izrekel pohvale vsem, ki so sodelovali pri pripravi tega tekaškega praznika. Od glavnega ogranizatorja, prostovoljcev na progi in v zakulisju, do gostilne Ledinek so vsi opravili svoje delo vrhunsko in z nasmeškom. Posebej mi je všeč možnost prijave neposredno pred štartom in izbira večih menijev na cilju ob minimalni štartnini.

Howgh

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.