pot pod noge

iskat meje

Čari ultra preizkušenj.

1 komentar

Po vsaki dirki imam nekajdnevno obdobje, ko podoživljam in analiziram dogajanje. Po zadnjih dogodivščinah na TDG traja to že kar cel mesec. Jasno se vedno že od prijave dalje, med tekom in tudi po teku, večkrat vprašam a mi je tega treba? Zakaj ne grem raje na pivo ali ležat na plažo? Preprosto zato, ker je ultra tek miljonkrat boljši, kot cisterna najboljšega piva in vse plaže tega sveta. Saj pivo paše. Ampak se je treba prej malo potrudit.

ZAKAJ?

Seveda obstaja precej kratkih odgovorov, nekateri resnični drugi ne. Da vidim, če zmorem. Oziroma, kot je rekel Mallory ob poizkusu vzpona na Everest: “Because it’s there.” Za čast in slavo. Za stavo. Za denar. Ker imam obveznosti do sponzorjev. Ker to rad počnem. Ker se tako pobegnem pred ženo. Ker mi je sicer dolgčas v življenju. Ker sem mazohist.

En razlog bi lahko bil, da nam civiliziranim ljudem, navajenim na udobje, manjka fizične akcije in stika za naravo.  Skozi zgodovino so bili naši predniki poleg vsakodnevnega fizičnega dela od časa do časa deležni tudi ekstremnih in dolgotrajnih psihičnih in fizičnih naporov. Naj bo to v obliki celonočnega pogona divjadi, bega pred naravnimi katastrofami, branjenja svojega ozemlja pred sosednjimi plemeni, bojnih pohodov na nova ozemlja itd. Take pustolovščine so se verjetno lahko zavlekle vsaj nekaj dni, če ne dlje. In naši predniki so vse to preživeli. Evolucijsko smo torej opremljeni, da lahko zdržimo več, kot si sploh lahko predstavljamo. Naši možgani nas za vztrajanje, kadar je to res potrebno, nagradijo z občutki evforije, bolečine ne občutimo več, skratka noro nam je.  Problem je samo prepričat možgane, da je res potrebno teči nekaj dni skupaj, čeprav nam ne grozi smrt pod sulicami krvoločnih sosedov.

Drug razlog je lahko človeška lastnost, da hočemo vedno več in vedno nekaj novega.

NEVŠEČNOSTI

Za razliko od normalnih razdalj, se je treba na ultra tekih ukvarjati s precej več pomembnimi podrobnostmi tudi med samo tekmo. Pri teku, ki traja eno uro ni kaj filozofirat. Zavežeš superge, se ogreješ in gasa. Vmes mogoče kak požirek vode ali mokra goba za vrat, ostalo je pa dihanje in vrtenje nog. Z morebitnimi žulji, muskelfibrom in hrano se ukvarjaš po tekmi. Na ultra preizkušnji, ki traja 12, 24, 48 ali več ur nepretrgoma, pa ti mečejo polena pod noge razne male podrobnosti na katere se je treba prej pripraviti. Mali žulji na primer zrastjo v velike in postanejo precejšnja ovira. Primeren vnos hrane in pijače je lahko cela znanost. V osnovi je stvar precej preprosta. Vnesti vase čim več kalorij in ravno prav tekočine z nekaj minerali ob izogibanju driski, bruhanju in izgubi apetita. Hudič je, kot vedno v detajlih. Če traja dirka dve ali več noči se oglasi tudi pomanjkanje spanja, ki poleg utrujenosti prinese tudi halucinacije, nihanja razpoloženja in podobne zanimivosti. Kofein in druga poživila seveda delujejo le omejen čas po katerem se lahko utrujenost vrne s trojno mero. Bolečine v raznih delih telesa se ciklično ponavljajo in izginevajo. Treba je ločiti med bolečino, ki bo minila in bolečino, ki opozarja na resno poškodbo. Vse to je sestavni del ultra tekov. Tisti, ki dopustijo, da jim katera od teh neprijetnosti pride do živega, tekmo seveda predčasno končajo.

KAKO DO CILJA?

En pristop je bit največji zajebanec. Ponavljaš si razne mantre kot so:  “I am so tough, I make the rock cry!” , “Mene nou nuben jebou!” in podobno. Mogoče si kaj podobnega celo posnameš  na mp3. Boriš se z vsemi zgoraj naštetimi tegobami in traso ultra preizkušnje. Na koncu pametnejši popusti. Na žalost je to pogosto telo tekača.

Če zgoraj omenjen pristop kombiniraš z znanstvenim, je rezultat že precej boljši. Pred tekmo do potankosti izračunaš kaj, kdaj in koliko boš jedel in pil. V naprej določiš tempo in čase na posameznih točkah. Postanke tempiraš do minute natančno. Na tekmi se trdno držiš načrta, ki ti daje neko varnost in povzroča še kup novih problemov. Na koncu verjetno prideš do cilja z velikimi mukami, prebavnimi motnjami, dehidracijo, hiperhidracijo, poškodbo …

Problem zgornjih dveh pristopov je, da greš na silo in ne poslušaš samega sebe. Čeprav smo opremljeni za premagovanje ekstremnih naporov, se jim naše telo izogiba. Narejeni smo, da varčujemo z močmi za takrat, ko bo res šlo za življenje. Zato nam naše telo in možgani pošiljajo razno razne signale od občutka utrujenosti do bolečine, ki nas odvračajo od aktivnosti, ki nam lahko škodijo oziroma tratijo energijo v prazno. Trik za obvladovanje bolečine in utrujenosti je torej naslednji. Možgane je treba prelisičiti, da mislijo, da gre za življenje, ali da napor sploh ni tako hud in lahko mirno porabijo rezerve, ki jih sicer hranijo za hude čase.  Brez skrbi. Do sedaj je verjetno edini, ki se je uspel “zgonit” do smrti legendarni maratonec Filipides. Naši občutki, pa niso samo nepotrebno upiranje telesa in podzavesti naši volji, ampak so predvsem nehen vir dragocenih informacij. Naši možgani namreč stalno procesirajo ogromno količino podatkov od katerih le peščica pride v našo zavest, pa še tisti so filtrirani skozi razne podzavestne regulatorne mehanizme. Od signalov iz prebavil, receptorjev za koncetracijo hranil v krvi in različnih organih itd, ki regulirajo občutek lakote, do signalov iz mišic, kit, vezi o napetosti in krčenju posameznih mišic, na osnovi katerih nam možgani servirajo občutke utrujenosti ali bolečin, do temperature v posameznih delih telesa na osnovi katere občutimo vročino ali mraz itd.  Potem je tu še gora informacij iz okolice, ki jo prejemajo naša čutila. Vse te informacije možgani obdelujejo simultano in jih primerjajo s preteklimi izkušnjami. Od vse te gore dobimo v zavest redke izbrane informacije iz naših čutil in celo paleto občutkov (slabost, utrujenost, ugodje, bolečina, omotica, energičnost…), ter čustev (optimizem, sreča, žalost, obup …). Tako v bistvu ne vemo kdo koga vodi, naš ego našo podzavest ali obratno. In pridemoi do pogosto omenjenega stavka, da je (ultra)maraton boj s samim seboj. Če je ta boj prehud, oba udeleženca predčasno podležeta. Če poslušaš signale, ki ti jih dajeta tvoje telo in podzavest, odpade precejšen del naporov in preračunavanj. Glede hrane in pijače si daš neke grobe smernice, potem ti pa telo samo pove kaj mu paše in kdaj. Enako je s tempom. Tudi za počitke in spanje na dolgih ultramaratonih je bolje poslušati svoje telo. Seveda nas telo še vedno želi odvrniti od naše zamisli, da tečemo dva, tri dni skupaj. Zato jasno ne počivamo ob prvi napadu utrujenosti. Poleg osnovnih signalov nam možgani pogosto podajo informacijo tudi kot nejasen notranji občutek čemur pravimo intuicija. Ta je destilat vseh trenutnih informacij primerjanih s preteklimi izkušnjami, ki naj bi nas vodila k preživetju oziroma obvarovala pred slabim. Torej, boj sam s sabo je precej potraten in ne vodi k najboljšim rezultatom. Kaj je alternativa?

Tretja taktika na ultra teku  je težnja k stanju, ki je dano le redkim in še to za omejen čas in ne vedno. V angleščini se to stanje imenuje flow ali zone. Slovenskega prevoda nimam. To je stanje, ko se popolnoma poistovetimo z dejavnostjo, ki jo trenutno počnemo. Izpraznimo našo zavest nepotrebnih misli in pustimo naši podzavesti, da nas vodi. Takrat za nas obstaja samo sedanjost in tisto, kar trenutno počnemo. Zdi se nam, da stvari tečejo same od sebe brez našega vpliva. V bistvu pa vse vodijo naši možgani s polno zmogljivostjo in ne samo z desetimi procenti, kot ponavadi. Med tekom v takem stanju imamo občutek, da lebdimo nad terenom oziroma se prelivamo preko njega. Kot je rekel Bruce Lee: “Empty your mind, be formless. Shapeless, like water. If you put water into a cup, it becomes the cup. You put water into a bottle and it becomes the bottle. You put it in a teapot, it becomes the teapot. Now, water can flow or it can crash. Be water, my friend.”  Izgine občutek za čas. Še vedno lahko občutimo bolečino, lakoto in podobno, vendar so to za nas le informacije in ne ovire. Avtomatsko se prilagajamo trenutni situaciji, ne da bi morali o tem razmišljati. Nič več se ne bojujemo sami s sabo, ampak kot celota potujemo proti cilju, ki smo si ga zadali. Osnove za to stanje so, da imamo od prej dovolj izkušenj z aktivnostjo oziorma jo obvladamo. Da je naloga dovolj zahtevna, da nam je izziv. In najtežja stvar, da izpraznimo glavo nepotrebnih misli in se prepustimo avtopilotu. To stanje seveda ni značilno samo za tek ampak se pojavlja tudi pri drugih športih, umetnosti, znanstvenih odkitjih. Po mojem je večina velikih dosežkov od športa do umetnosti doseženih v takem stanju. Pianist se zlije s klavirjem, namesto, da bi le igral nanj. Michael Jordan da odločilne koše v končnici tekme in ob tem lebdi v zraku, čeprav vsi vedo, da jih bo dal, a ga ne morejo ustaviti. Tina Maze prehiti vse za sekundo ali dve, pa vendar je njena vožnja videti lahkotna, kot po tirnicah. Vse to je flow. In preklemano težko ga je doseči.

Pri ultra teku se mi zdi, da je stanje flowa lažje doseči bolj proti koncu dirke. Ko so naši možgani primerno utrujeni, lažje izpraznemo glavo in se prepustimo avtopilotu. Nimamo več moči, da bi se borili sami s sabo. Tudi trajanje flowa je na ultra tekih daljše, kot pri drugih športih, ker vse traja dlje. Seveda nihče ni ves čas v stanju flowa. V bistvu smo večino časa v nekem vmesnem stanju med borbo s samim sabo in flowom. Zdaj bližje temu, zdaj onemu ekstremu.

Zame je glavni čar ultra traila, da si pripraviš opremo in grobo taktiko glede na prejšnje izkušnje. Ko stopiš na štart, pa se prepustiš dogodku in se zabavaš do cilja. Vmes pridejo slaba obdobja, ko te vse boli, ne gre nikamor, nimaš apetita . . .  Ampak veš, da slej ko prej pride tudi čas, ko poletiš in te nič ne ustavi. Na cilju, pa te tvoji lastni možgani nagradijo s pošteno dozo endorfinov, dopamina in kar še je podobnih sladkih substanc. In to še ni vse. Tudi kasneje se lahko ob gledanju fotografij, posnetkov, branju zapisov ali samo s spominjanjem vrneš nazaj v tiste najlepše trenutke.

Ena boljših lastnosti flowa je, da se lahko naučiš, kako ga doseči. Vsakič naslednjič je lažje. Če le ne poizkušaš na silo. Ali, če nisi preambiciozen. Če pustimo vodenje avtopilotu, nas bo peljal ravno tako hitro, da bomo na koncu odnesli celo kožo. Začnemo nežno, da se ogrejemo na delovno temperaturo, vmes vohamo vonj jesenskega listja, čutimo vlažen zrak na licih, opazujemo oblake v daljavi, razlijemo se prek travnika na gozdno stezo . . . Čakaj! Smo se že razlili . . Juhuuuu!

Naj živi flow!

One thought on “Čari ultra preizkušenj.

  1. Živjo Matej, hvala ker si v besedah izrazil to, kar sem doživela letos aprila na 100 miljah Istre, pa nisem znala z besedami opisati. Naj živi flow:) Srečno, kjerkoli te bo vodila pot!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.