pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Vikend sendvič s kislimi kumaricami

Z Ultrablues-om so na tekaški sceni postali moderni sendviči. In to raznih sort. Od pustih tek + tek, prek kombiniranih s cestnim, gorskim, trail, itervalnim in kar je še podobnik tekov. Pa kombinacije s kolesarjenjem, plavanjem poodništvom. In tudi bolj eksotične. Na primer s  smučanjem. Neposvečeni ste verjetno uganili, da ne gre za rezine kruha z nadevom. Temveč za kombinacije daljših treningov v dveh ali treh dneh zaporedoma.

Pri meni se je začelo s povabilom na drugi tradicionalni turnosmučarski vikend nad Pokljuko. Seveda je bilo treba takoj rezervirati termin na koledarju. Smuči je treba vsaj enkrat letno prezračiti, da se ne zlepijo med sabo. Za čiščenje rje z robnikov, pa priporočam drsanje po ledu in ruševju. Od lanskih petih bolj ali manj zagrizenih turašev sva se v petek zjutraj znašla na Rudnem polju le dva pjeba. Ampak toliko bolj zagreta, z visokoletečimi načrti, opremljena do zob in ušes. Že ob zlaganju opreme iz črne limuzine se zgodi prvi zaplet. Ruzak je sumljivo moker. Takih, ki bi švicali namesto tebe še ne delajo. Vonj hitro pokaže krivca. Kumarice v originalno zaprtem kozarčku so ostale na suhem. Za reklamacijo pri “najboljšem” sosedu žal ni časa. Ob sončnem vzhodu počasi odpujsava mimo smučišča in levo proti planini Konjščici. Nikjer nobenega, sliši se le podrsavanje smuči in dihanje. Telefoni molčijo, vse obveznosti so do ponedeljka na čakanju. Med mogočnimi smrekami se iskrijo prvi sončni žarki. Počasi se ogrevava na delovno temperaturo. Na Konjščici deponirava odvečno prtljago in se veselo poženeva naprej. Snega je sicer za tretjino lanske količine, a naju ne moti. Sonce, voda, zrak, svoboda velja tudi, če je voda zmrznjena. Vonj kumaric iz nahrbtnika me spominja na šolske ekskurzije. Saj veste: žemlja s posebno salamo, sirom, majonezo in kislimi kumaricami. Zraven pa Pingo sok. Po nekaj malega motoviljenja prek skal in ruševja, prideva do Jezerc, kjer je podoba že bolj zimska. Napihan suh snega na trdi skorji obeta celo zelo solidno smuko. S Studorskega prevala se odpre zanimiv pogled, ki oklesti najine visokoleteče cilje.  Na trasi planiranega spusta oziroma prečenja na smučeh, med kamenjem že zeleni trava. Na nej se mirno pase kakih trideset gamsov. Nekajurnemu pešačenju s smučkami na hrbtu se kaj hitro odrečeva. Namesto proti Velem Polju jo skleneva mahnit na sosednji Veliki Draški Vrh. Kam pa drugam. Lagodno pomalicava in natakneva dereze. “Z derezami moraš hoditi bolj na široko. In pazi, da ne zapneš za hlače!” Pospravljava opremo v ruzake. “Rresssk!” Zob derez odtrga lep kos hlač pri kolenu. “Aha! O tem si mi govoril.” No, prva lekcija je za nama. Do vrha je samo še uživaški sprehod z razgledi za vikat. Na vrhu pa sonček in brezvetrje. Dobro, da imava ušesa. Če ne, bi nama čeljusti popadale dol v Krmo. Sneg je ravno malo začel popuščati, kar je naredilo smuko do Jezerc naravnost odlično. Nižje pa spet rodeo med ruševjem in skalami. Tokrat navzdol. Na Konjščici si spet oprtava vso prtljago. Z ene strani mi dišijo kumarice, z druge klobase, jaz pa neumorno pujsam dalje.  Nekaj smrčjih vprašanj (A je še daleč?) in že sva pri koči na Pšincu. Tam se ta glavni štos turnega smučanja šele začne: . . .  Na sončku s pogledom na zasnežene spodnje bohinjske gore tavajočih misli srkava hmelji napitek .  .  .  .

Laško ma novo f ..... No tud piksna bo v redu.

Laško ma novo f ….. No tud piksna bo v redu.

 

A je to nirvana?  .  .  .  Tudi če ni, je jebeno dobro.

Med odpravljanjem na večerno sranje po dolgem času opazim, da je na nebu res ogromno zvezd. Ampak reeees jih je veliiiiiko. Se ne hecam. Iz osvetljenih civiliziranih krajev se jih vidi bolj za vzorec.

Po krepčilnem deseturnem spancu, pride naslednje jutro na vrsto sendvič s klobaso in slavnimi kumaricami vloženimi v zrak. Kljub napovedi poslabšanja vremena, je spet sonce. Jebi ga! Spet bo treba na turo. Tokrat na Srenjski preval in skok še na Malega (Mali Draški Vrh). Smučava na drugo stran na Kačji Rob s katerega zaruživa direkt v najgostejše ruševje. Hm! Pozimi bi morala biti tukaj uživaška flanka pršiča, srenca, ali kar je še podobnih dobrot. Tale smolnata zelenjava ni nič zimska.

Še za slalom so količki pregosti

Še za slalom so količki pregosti

Kljub vsemu, brez večjih prigod prikolovrativa do smučišča, kjer se posladkava še z nekaj zavoji karvinga po mehkem polikanem snegu. Neprecenljivo! Med tem se dokončno pooblači. Brez slabe vesti odkruzava nazaj proti domu.

 

V nedeljo me kar razganja od energije. O kakšni boleči ali zategli mišici ne duha ne sluha. To pa je bilo polnjenje baterij!

Seveda mora imeti sendvič tri plasti. Zato zvlečem Šnitko na tekaški potep na Rašico. Počasi ob Savi do Gameljn in po cesi na vrh. Zmaževa štrudel in čaj in odmeljeva v dolino. Tokrat v Povodje. Jaz seveda še nima dovolj in podaljšam še na Šmarno Goro na čaj. K Šmarni seveda spada tudi Grmada. 🙂 Med tekom po grebenu grmade čutim že malo trde noge. Tek je zgleda res bolj neprizanesljiv do nog, kot kolovratenje na smučeh. Na najbolj strmem in sklanatem delu mi uspe prehiteti lastne noge. Na hitro skeniram teren pod sabo in se že vidim v bolnici z nekaj zlomi. Nasledni trenutek slišim pok udarca ob skale. Na srečo se je razpletlo, kot v tistem komadu od Zmelkow “Njemu ni blo nič. Malo je okrušil skalo.” Od daleč sem verjetno izgledal kot ustreljen jelen na begu. Po nekaj metrih hoje, mi je spet steklo do doline.

Še tehnični podatki:

Prvi dan: 6ur turne smuke 1500m vzpona.

Drugi dan: 4,5 ure turne smuke 1300m vzpona.

Tretji dan: 3 ure teka 800m vzpona

 

Konkreten senvič! Kajne?