pot pod noge

iskat meje


2 komentarja

Graparski šopek

Pobje! Tu niso špasi!

Šopek vsebuje seveda obilo divjega cvetja, ki si ga je potrebno ogledati v naravnem okolju. V originalu se imenuje Ultra Pušeljc Trail. Precej nerodno ime za ultra gorski tek, kajne? Gre za mlajšega in razširjenega brata znanega Gorskega Maratona Štirih Občin, ki se že leta dokazuje z vrhunsko organizacijo, čudovitim ambientom, srčnimi navijači in je sploh ena najboljših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Ko je decembra lani prišlo na dan, da bo imel GM4O mlade, sem takoj vedel: “Moram biti zraven!” Seveda na kraljevski 100km razdalji. Prvi del po znani trasi GM4O, potem pa še pošten ovinek čez dva večja in nekaj “manjših” hribov. Za povrh prejšnja leta v Sloveniji sploh še ni bilo tako dolgega gorskega teka. Črna Prst, Porezen, Blegoš, Ratitovec in kar nekaj vzpetin vmes. Vse to non stop v enem krožnem zamahu. Vedel sem, da bo nepozabno. V začetku leta sem saniral lansko poškodbo, potem pa sem imel plan tri mesece malo bolj trenirati. Žal so domače in službene obveznosti precej klestile treninge. Ves čas sem se zanašal, da je še čas za tisti udarni mesec treninga in počitek pred tekmo. Pred mesecem dni sem celo uspel spacati en konkreten dan treninga, kar pa je bilo bolj ali manj vse. Tik pred tekmo se pa s treningi itak lahko samo poslabša stvari. Vrstili so se naporni dnevi v službi in doma, ko je prišel čas za pot pod noge.

S petka na soboto ponoči, ko je friday night fever v polnem zamahu in delovno ljudstvo zasluženo počiva pod rjuhami, se jaz peljem na najboljši žur v bližnji in daljni okolici. Po poti uspešno zgrešim nekaj primerkov srnjadi in nekaj čez četrto zjutraj parkiram v Podbrdu. 100m od štarta, 200m od cilja in 50m od generalštaba v OŠ Podbrdo. Ha, ha, kakšna strateška lokacija! Kljub pomanjkanju treninga in zadnji teden tudi spanca se počutim odlično in sem prav željan pustolovščine. Izkušnje iz prejšnjih let mi dajejo samozavest, da morebitni odstop sloh ni opcija. Med pripravami v glavi malo ugibam, v kakšnem času lahko pridem v cilj. V 16 urah pred trdo temo, so verjetno le pobožne želje. 18 ur, tja do polnoči se mi zdi kar realno. Pred štartom se še pošteno userjem (dobesedno). Da se ne bom potem na progi (v prenesenem pomenu).

Pot pod noge

Pot pod noge

Začnem seveda lepo zadaj. Po pameti. Saj sem vendar izkušen maček. He, he. Po poti se zaklepetam z legendama slovenskega ultra traila Petrom Macuhom in Stojanom Košmrlom. Kar malo nerodno mi je, ko mi čestitata za lanski dosežek. Desca bi mi namreč lahko bila fotra, pa jo še vedno krepko režeta v breg. In to dan za dnem, vikend za vikendom. Uf! Uf! Malo popametujemo kako je boljše počasi začet, da spustov ne smeš gnati na polno in podobne finte. Na vrh prvega vzpona pod Črno prst pridem dokaj spočit v laganem tempu. Počutim se odlično in kar poletim v dolino prek spolzkih skal mimo previdnih sotekmovalcev. Na asfaltnem delu spusta celo dohitim nekaj stalnih udeležencev takih dogodkov, ki so sicer vedno par ur pred mano. Prvič me malo zaskrbi, da nisem morda prehiter. Noge delajo, zadihan nisem. Pa pejmo! Sledi slavna “ura resnice” Gorskega Maratona štirih občin. Vzpon prek Durnika na Porezen, je res odurno strm. Gre mi odlično. Kljub strmini kar držim tempo in se silim v previsoke obrate.

Žičnica danes ne dela. Bo treba kar peš.

Žičnica danes ne dela. Bo treba kar peš.

 

Na pol poti me prehiti nevesta. Ja, nevesta! Ljudje se danes poročajo na plaži, v zraku, pod zemljo in kaj jaz vem še kje. Katja in Toni sta si zaželela poroko na ultra teku. Najprej sta oba odtekla 100km traso. Ženin na koncu absolutno drugi. Nevesta prva med ženskami, seveda v belem s čipkasto kiklco. Na cilju pa direkt pred matičarja. BRAVOOOO!

No kakorkoli. Nevesto sem seveda poskušal malo lovit. Ohceti pa ja ne gre zamuditi. Lahko bi vedel, da je baba, ko lovi deca presneto hitra. Do vrha Porezna mi je seveda ušla. Moje noge pa so se že začele malo oglašati. Spust v Kopačnico prek Črnega vrha mi je dokončno razjasnil situacijo. Stegna so postala trda in pekoča. Kaj sva že govorila s Petrom o prehitrem začetku? No, to še niti začetek ni bil. Kljub dežju, mi je bilo jasno, da me čaka okoli petnajst ur resnice, proti katerim je Durnik navaden špancir. No, pot je dolga in dogovišvčine se šele začenjajo. . . Pri Jezeršku v Kopačnici so nas vse stregli spredi in zadi. Dve porciji telečje obare in kruh z zaseko je sedlo kot ps na kuzlo.

OH ali maščobe? Oboje, da bo držalo!

OH ali maščobe? Oboje, da bo držalo!

Z nasmeškom sem se podal na deževni vzpon na Blegoš. Opustil sem misli na rezultat in jo po občutku ucvrl dalje. Ker samo zmerno dežuje in ne piha močno, vržem nase le tanko PVC pelerino. Super se obnese. Pa še ruzak ostane suh. Vmes sem v Leskovici pri cerkvi namesto desno, zavil levo in naredil še en ovinek za pridne. Sledila sta mi še dva tekmovalca, ki jima pripetlljaj ni bil prav nič smešen.  Šele zdaj sem šel prvič lulat. Urina je bore malo in vleče na rjavo. Še tega se je manjkalo! Vseeno je čez Blegoš kar šlo, čeprav so se stegna malo oglašala. Vnos tekočine sem malo okrepil. Z euforičnim sotekmovalcem sva celo eno zapela. Pri koči srečam Mateja, ki je odstopil zaradi mraza med nevihto na Blegošu. Pravi, da nima več motivacije za nadaljevanje. Kolega z GRS me bodri, da sem glavne vzpone že podelal in imam “samo” še Porezen. No ja . . . V bistvu sem na dobri polovici poti. Spust v Železnike postreže z okoli 10km asfalta, ki mojim ubogim stegnom zada smrtni udarec. Trde in pekoče mišice se spremenijo v mehke in še bolj pekoče. Lahko izbiram med svinjsko bolečim tekom in malce hitrejšim spustom, ali zmerno bolečim dolgotrajnim pešačenjem v dolino. Omislim si muziko in izberem prvo varianto. Dokler gre, gre. Zadnji del spusta asfalt zamenja čudovita gozdna potka. Noge takoj pol manj bolijo.

Po takem tepihu bi pa šlo, ja!

Po takem tepihu bi pa šlo, ja!

Železniki: Na hitro polepim žulj in  preobujem štumfe. Vmes zmečem vase mrzlo govejo juho. Jebi ga! Za toplo župo sem prepozen. Končno spet vzpon! Stegna se sicer malo oglašajo, a so precej bolj zadovoljna, kot pri spustih. Počasi se mrači. Malo pod vrhom Ratitovca prižgem čelko. Na vrhu je kar mraz. Kljub kratkem postanku v topli koči, se kar ohladim. Na vrsto pride nočna oprema: vetrovka, buf okoli vratu, buf na glavo in deblejše rokavice. Dolge hlače sem bumbar v Železnikih pozabil vzet. Mraz naredi že tako zdelane noge še bolj kamnite. Tek je le še pobožna želja. Čaka me doooolg in počasen sprehod do cilja. Noč je jasna in polna zvezd. Jaz pa španciram po grebenu Ratitovca. Vrhunsko! Malo za naslednjo okrepčevalnico zmotim čredo konj na nočni paši. Z dvema se malo pomenimo in mahnem jo dalje . . .     in dalje . . .    in dalje . . .  No, zdaj bi pa že moralo biti spet napajališče. Saj vode še imam. Samo tako, za občutek, da je cilj bližje. Aha! Makadamski spust. Dober znak. V levi nogi me vedno bolj zateguje. Kaj čmo? Cilj je v dolini in v dolino se gre navzdol . . .     in navzdol . . . pa malo po ravnem . . .  še mali vzpon . . . in spet navzdol.  V daljavi zagledam luči, cesto in avtomobile. To mora biti Petrovo brdo! Kar dobre volje prikrevsam na okrepčevalnico. Nekdo se pogovarja po UKV postaji: “Tukaj na Soriški planini jih je do sedaj prišlo mimo petdeset.” Na kartonski škatli s hrano vidim napis Soriška planina??? “Fantje, ne me nategovat. Saj nisem elastika!” To pomeni, da me čaka še več kot 1000m spusta.  Ja nič! Pot pod noge. Vsak meter, ko naredim, mi ostane en meter manj. Vleče se kot ta zelen smrkelj.  .  .  . No, tudi Petrovo Brdo pride kmalu. Tam spet presenečenje: “Maš še sto višincev gor, pol pa samo še dol”. “Bentiboga! Ta “samo še dol” poslušam že zadnje tri ure. In naredil sem že več kot obljubljenih 100km, pa je še vedno samo še malo!” Saj vzpon še gre. Samo potem je treba tolk več dol! A razumeš!? Seveda ni bilo samo sto višincev. Kar konkretno je bilo treba zavit nazaj proti Poreznu. In potem RES zadnji spust po razvlečenih ridah do cilja s pivom in obaro.  :))))))))

Pojedel sem, popil sem. Malo me že zebe. Kaj pa zdaj? Lahko probam vstat?  Lahko pa počakam, da me pospravijo skupaj s klopco? Saj sva iz podobnega materiala. Itak jo bo treba razžagat, če me hočejo dol dobit. Izbral sem prvo možnost. Uspelo mi je odkrevsati tistih 200m do OŠ. Tam pa tuš, masaža, čepki v ušesa, buf čez oči in v spalko. Vrhunsko!!!!!

Hvala vsem, ki ste prispevali k temu enkratnemu dogodku, organizatorjem, prostovoljcem, navijačem, soudeležencem . . .

Pa cestitke mladoporočencema seveda!

 

TEHNIKALIJE:

Bojda cca 107km in cca 6500m vzpona (meni je ura namerila 6750m). Čas 21ur in drobiž.

UPT2015_002

ANALIZA:

Ko pogledam nazaj, moram biti izjemno zadovoljen s potekom dogodkov. Na tekmo sem se namreč odpravil, kot na počitnice. V glavi sem imel samo lepe razglede in navdušne navijače. Ves čas sem si mislil, če sem jih 330, bom pa tudi stotko. Saj to še en dan ni. Ja pa ja de! Kršil sem kar nekaj pravil za uspešno udeležbo na ultra preizkušnjah:

Na tekmo pojdi spočit. (jaz sem si pridno nabiral minus spanja več tednov)

Jej in pij že v začetku tekme pogosto in po malem. (na polovico sem prišel precej dehidriran)

Prvo polovico pojdi zelo počasi. (na prvem spustu in drugem vzponu sem se prekuril)

Bolje priti na tekmo malo podtreniran, kot malo poškodovan. (Pozabil sem na besedico “malo”. Kolesarjenje v službo in nazaj pač ni zadosten trening za kaj takega.)

Vsako tekmo je treba vzeti zares. (Vse skupaj sem vzel precej ležerno in ob tem pričakoval boljši rezultat)

Skratka: Trasa je lepa. Organizacija teče, kot namazana. Vzdušje na progi je enkratno. Bo za ponovit. Če ne stotke pa “vsaj” 42ko.

 

Howgh

 

 

 


Komentiraj

Pokukat v Beneško Slovenijo

Kako majhna je Slovenija, se zaveš šele, ko se ti zdi dobri dve uri vožnje neskončno daleč. Toliko se namreč traja pot iz Ljubljane do Kobarida. Pa še cesto popravljajo. Kdo se bo vozil tako daleč, če je dostop do treh četrtin države hitrejši in udobnejši. No, tokrat sva bila na srečo primorana it tudi bogu za rit. Treba je bilo izkoristit podarjeno razvajanje v Hiši Franko. Če sva že tam, se spodobi, da greva še malo naokoli. Cel vikend sama, brez otrok, brez kakršnih koli obveznosti. Jupiiiii!

Tokrat so prišla na vrsto tudi kolesa. Prvi dan v najzahodnejši konec Slovenije Breginjski Kot. O teh krajih imam le v malih možganih nekaj utrinkov s televizije. V bistvu jih sploh ne poznam. Breginj in njegov potres, najzahodnejša slovenska vaz Robidišče, pa Sedlo, Borjana, Podbela, Stanovišče. Imena sicer zvenijo znano, a hkrati pojma nimam kam  naj jih dam.

Start v Starem Selu. Lepo turistično ob zadnje čase kar popularni reki Nadiži.

Kobarid001

Sezona kopanja se takrat še ni začela. Tako, da ni bilo žive duše. Vode je precej malo. Se pozna bolj zelena zima. Od Robiča do Podbele pelje ob nadiži kolesarska pot po lepem kolovozu. Zaradi gozdnih jagod napredujeva precej počasi.

Okrepčevalnice  so precej na gosto

Okrepčevalnice so precej na gosto

Vmes pogled ves čas uhaja na greben Kobariškega Stola, ki na severu obdaja Breginjski Kot in se vleče čaz mejo konkretno v Italijo. 35km travnatega rezglednega grebena sploh ne zgleda slabo.  Še en zaznamek na dolgem senamu bodočih tekaških dogodivščin. In to precej pri vrhu. V Podbeli zavijeva nazaj na asfalt proti Breginju. Lokalc pravi, da z dežjem ne bo sile.

Kar konkretna cerkev za take odročne kraje

Kar konkretna cerkev za take odročne kraje

Od tam zavijeva čez mejo pogledat k zamejskim rojakom prek mejnega prehoda Most na Nadiži. Lahko bo vedela, da je pod mostom verjetno reka. Ker reka običajno teče v dolini se je treba do nje spustiti. In jasno na drugi strani spet zagristi v klanec. Kraji so še bolj odročni, kot na naši strani meje. Po zdelanem makadamu privijugava v vas Prosnid. Ko vprašava za pot se gospod najprej opraviči: “Ma, mi oprostiste. Ne govorim zelo pridno slovensko.” Saj res! Tukaj živijo zamejski slovenci. Ne samo v knjigah in na televiziji. In dejansko govorijo eno tistih narečij, ki so v pisni obliki praktično neberljiva. Prav fascinantno je poslušat prijaznega gospoda, ki nama da napotke za naprej.

Pazi se medveda, piše samo v italijanščini. slovenci smo jih itak navajeni. :)

“Pazi se medveda”, piše samo v italijanščini. Slovenci smo jih itak navajeni. 🙂

Še en spust po razritem makadamu, prečkanje potoka in vzpon nazaj proti vzhodu naju pripeljejo spet na slovensko stran. V Robidišče. Izpred turistične kmetije se ponuja lep pogled na celoten Breginjski Kot in greben Stola. Uživanje v razgledu dopolni pivce in slastni kobariški štruklji. Sledi spust nazaj v dolino Nadiže in za konec še krog po Kobaridu. Res lepi kraji!

Zvečer pa preskok v drug svet. Od strganih prešvicanih kolesarskih hlač in plastičnih bidonov s toplim izotonikom, k večerni toaleti in devetim hodom vrhunske kulinarike. Res lepa izkušnja. Čeprav so kombinacije na krožniku občasno malce predivje.

Naslednje jutro po kraljevsekm zajtrku je treba pred odhodom domov še malo razmigati noge in ujeti veter v lase. Zaradi vremenske napovedi in informacij o deževju v Bovcu, se preseliva malenkost proti jugu. Cilj je mejni greben Kolovrata. Mesto odločilne bitke Soške fronte. Tu se je zgodil slavni Čudež pri Kobaridu. Prav tu! In ne v šolskih učbenikih.

Štart opoldne v Mostu na Soči. Kljub oblačnemu vremenu je soparno. Iz Mosta na Soči do glavne ceste po Gorica-Bovec. Pri Ušniku zavijeva v klanec proti Volčanskim rutom. Vzpon je kar konkreten. Pri cerkvi se cesta prevesi čez greben in odpre se pogled proti Beneški Sloveniji. Ob poti naju seveda, kot včeraj, čaka malica.

Kobarid012

 

Sliši se sumljivo pokanje. Za ovinkom se situacija razjasni. Na levi strani ceste je v senčki miza, za katero sedi nono in prav počasi z užitkom polni puško. Na levi strani ceste je skladovnica drv, na kateri je obešena tarča.  Očitno duh Soške fronte še živi. Strmina sicer malo popusti, a gre še vedno krepko navzgor po senčnem makadamu. Končno pririneva na sedlo Solarij. Tu se začne najlepši del poti. Odločiva se za krožno pot. Po slovenski strani grebena do Livških raven in po italijanski strani nazaj.

Končno pregrizla klanec.

Končno pregrizla klanec.

 

Na vzhodu je, kot na dlani dolina Soče in nad njo Krnsko pogorje. Tako blizu, da bi kar skočil čez. Italijani na Kolovratu, Avstrijci na Krnu. Ni si težko predstavljati vojakov, ki so se vkopavali kot krti in pošiljali ognjene pozdrave prek Soče. Nazaj grede, z italijanske strani grebena se odpira pogled na Beneško Slovenijo, Furlanijo in vse do Tržaškega zaliva. Uživaško! Kar žal mi je, da se tura končuje. Po novi cesti si tik-tak v dolini in kmalu spet na izhodišču. Zadovoljna se vsedeva v avto in odkruzava proti domu.