pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Na vrh pozdravit sonce

“A greva spet skupaj kaj ušpičit?” “Dajva! Kaj pa?” “A greva v hribe?” “Lahko greva kar v petek zvečer nekam ujet sončni vzhod.” “A na Triglav?” “Tudi lahko. Saj ponoči ni kolone na poti.” “Zmenjeno!”

In sva šla:

Zvečer namesto v posteljo, v avto in gasa proti gorenjski. Pri Hrušici sva se za las izmuznila mimo kolone nemcev, ki so pridno čakali pred Karavankami.

Ob pol polnoči iz Vrat
Ob pol polnoči iz Vrat

 

 

In pot pod noge. Pri Aljaževem domu se osveživa s studenčnico in strumno naprej ob potoku. V zraku je sicer precej vlage, a na nebu je polno zvezd. Kmalu odvijeva levo na pot čez Prag. Pri nočnem počitku zmotiva nekaj krav in par kozorogov. Joj! Oprostite! Saj greva hitro naprej in bova nehala svetiti s temi zoprnimi lučkami.

Gor čez Prag
Gor čez Prag

 

 

Ponoči človek na taki poti sicer nima prav dosti časa zjati okoli. A vseeno opažava vedno manj zvezd. V smeri Luknje se vidijo pogosti oddaljeni bliski. Nekje v avstriji pošteno treska. Ustavim se in zadržujem dih. Ne, ne slišim grmenja. Samo zvok letala v daljavi.  Po napovedih bo noč jasna. Oblaki in dež so napovedani šele po osmi uri zjutraj. Vzpenjava se precej počasi. Nočna telovadba po klinih in skalah naju kar dobro bremza. Bliski na severozahodu so vse pogostejši in svetlejši. Pridruži se jim tudi zvočna spremljava. Tokrat žal ni letalo. Zvezd se ne vidi več. Iznad Luknje se pričnejo valiti megle. Malo čez tretjo uro na višini 2000m obrneva. Odločiva se, da nočeva laziti po klinih v dežju. Sončni vzhod namesto pred Aljaževim stolpom, pričakava pred Aljaževim domom. Spremljajo ga debele dežne kaplje, veter in grmenje.

Tokrat je lepše iz doline
Tokrat je lepše v dolini.

Ko se vsedva v avto se pošteno ulije. Perfekten tajming!

 

Točno čez teden dni se ob istem času zopet voziva proti gorenjski. Tokrat za spremembo dežuje že na poti tja. Družbi nemških počitnikarjev pred Karavankami se ogneva skozi Jesenice. Štartava ravno tako ob pol polnoči, vendar iz Krme. V zraku in na tleh je vlage kolikor hočeš. Iz dreves kaplja. Pot je precej manj zahtevna, kot iz Vrat. Napredujeva hitro. Vmes spet zmotiva čredo krav. Na nebu se pokažejo zvezde. Višje postaja vedno boj mrzlo. Na Konjskem sedlu se mrazu pridruži še prav nemaren veter. Kljub rokavicam pošteno zanohta. V vetrovki se tenstaš v lastnem soku, brez nje te prepiha do kosti. Jako neugodno! Pred nama se vzpenja skupina lučk. Kar hitro jim slediva. Do Planike prispeva v treh urah in pol. Malo prezgodaj je za na vrh in zebe naju kot cucka. Pridruživa se prej omenjenim “lučkam” pri bivakiranju v predprostoru planinske koče. V ostalih prostorih po tleh spijo bolj ali manj utrujeni planinci. Oblečeva dodatne cunje in se počasi odtajava. Malo pred četrto imava dovolj dovolj prelestnih vonjav WC-ja in umikanja planincem s polnimi mehurji. Mahneva jo proti vrhu. Lepo počasi, da ne bova mokra in da ne bova prehitro na vrhu. Če ne piha, je kar toplo. Na grebenu naju pozdravi oster severni veter. Po wajduski lestvici stopnje “glih de dhne”. Na sedlu med Malim in Velikim Triglavom že lahko ugasneva čelke. Slabe pol ure pred sončnim vzhodom prispeva na vrh. Ujame naju tudi družba s katero smo si skupaj tiščali nosove pred WC-jem. Navlečeva nase še preostala oblačila in med sprehajanjem po zavetrni strani vrha čakamo predstavo.

 

 

Dame in gospodje! . . .

Dame in gospodje,  . . .

 

Misty mountains, kraljestvo orlov, kamnitih velikanov, škratov in podobnih kreatur

Misty mountains, kraljestvo orlov, kamnitih velikanov, škratov in podobnih kreatur, ki stražijo starodavne zaklade . . .

 

 

Vroča, mehka, polna energije, vseobsegajoča. To ni navadna svetloba.

Vroča, mehka, polna energije, vseobsegajoča. To ni navadna svetloba.

 

 

Angeli, vilinci, čarovniki, nezemeljska civilizacija?

Angeli, vilinci, čarovniki, nezemeljska civilizacija?

 

 

Nič tunela. Samo luč, ki vabi k sebi.

Nič tunela. Samo luč, ki vabi k sebi.

 

 

In škratje so spet zakurili peč za kovanje čarobnih prstanov.

In škratje so spet zakurili peč za kovanje čarobnih prstanov . . .

 

 

AAAAAAAAAA!! Dost je! Tako mi je zanohtalo, da ne morem več držat fotoaparata kljub dvojim rokavicam. Ostali z modernimi pametnimi telefoni so že na začetku predstave ostali zmrznjenih prstov in praznih baterij. Na vrh počasi kapljajo prvi jutranji obiskovalci. Po grebenu se navzgor že vije kolona. Čas je, da zapustiva prizorišče.

Dame in gospodje, ta predstava je končana. Vabimo vas na ponovitev nekega lepega jutra. Vmes lahko spremljate katero izmed tisočev drugih predstav našega repertoarja. Vsak dan jih uprizarjamo na najbolj neobičajnih krajih ob najbolj neobičajnih urah. Ustavi se, in poglej!

 

In odpujsala sta domov.

In odpujsala sta domov . . .