pot pod noge

iskat meje


2 komentarja

S kavča na maraton. (20. Ljubljanski maraton)

Maraton2015001

V zadnjih mesecih je prav zanimivo spremljati tekaško mrzlico pred Ljubljanskim maratonom. Podobno, kot na nogomet in na politiko se seveda kar na enkrat vsi spoznamo na tek. Mediji, kot po tekočem traku objavljajo copy-paste “članke” iz bolj ali manj znanih tekaških revij, ki so polne vedno enakih bolj manj neuporabnih nasvetov. Po forumih se krešejo smrtno resne debate tipa:  Kdaj naj imam zadnji dolgi tek? Kako hitro lahko tečem polmaraton, če tečem intervale x krat po y metrov v z minutah? Kje je meja med tekom in hojo? (“Najpametnejši” proglasijo za pohodnika vsakega, ki teče maraton nad 3 ure in pol. Seveda sami raje ostanejo pri polovički.) Ali so xy superge v redu, ali naj raje pogledam za žblj model?? Hm . . .  Samo pri tistih mi pa barva ni všeč. . .   V nedogled na vse mogoče teme:  tempo, sekunde, kilometrina, geli, hidracija, pronacija, periodizacija, regeneracija, komplikacija, hidrati, beljakovine, onkice, bruksice, pajkice, kompresija, fizioterapija, depresija in vsi ostali klinci palci tekaškega sveta. Družabna omrežja so polna selfijev v tekaški opravi in povezav na Strawo, Garmin, Movescount ipd. Pri naključnih srečanjih takoj za “Živjo! kako si?” sledi “A greš na maraton? A na 21?”

Skratka, Lublanc je postal osrednja tekaška prireditev v tem delu Balkana. Res je posebno doživetje občutit vso to energijo reke tekačev, bučnih navijačev, pa bobnov, plehmuske,  . . .  Letos je jubilejni dvajseti. . . Nove trase tudi še nisem sprobal. . . In že se mi nekaj oglaša : “Kaj, če bi šel pogledat? Tako počasi, samo za doživetje.” Pamet pa pravi: “A si normalen?!!!. Letos si tekel po ravnini enkrat na mesec. Po asfaltu pa sploh nič. Noge ti bodo odpadle še pred dvajsetim kilometrom. Bumbar!!” Tako mine rok prijav in odločeno je, da bom letos spet le navijač. Ne mine teden, ko se na forumu že pojavijo prve mamljive ponudbe: “Zaradi poškodbe, bolezni, taščinega rojstnega dne, strahu, driske ipd ugodno prodam štartnino za Ljubljanski Maraton.” In spet glas: “Kupi! Teh nekaj uric boš že odtrimčkal.” Jaz pa nazaj: “Nehaj težit! Pusti me v miru srfat po internetu in pit pivo!” Dva tedna pred maratonom izbrskam iz globin omare cestne superge in grem na PST. “Saj to ni priprava na maraton. Grem samo preluftat glavo in preverit novopostavljene napajalnike.” Po dobrih treh urah in 32km + 1km variante za pridne se zmerno dehidriran hudo zakrčenih nog privlečem nazaj do avta. Naslednje tri dni mi konkreten muskelfiber da vedeti kako je z mojim maratonom. NO GO! Na srečo, ali morda na žalost vsak muskelfiber mine. Tri dni pred maratonom v službi jasno teče debata o razdaljah, hrani, poškodbah bla, bla, bla. . .

Čez dve uri se zavem, da v rokah držim vavčer za dvig štartne številke, ki sem ga pravkar zamenjal za evrskega dvajsetaka. Na poti iz službe skočim še po nove superge. Testiram jih 1km do vrtca. Naslednji dan s pomočjo prijazne gospodične opravim spremembo imena, spola in tudi dolžine. Običajno je za to potrebnih nekaj obiskov občinske uprave, plastičnega kirurga, psihiatra in še koga. Pri Timing Ljubljana vse to opraviš na enem mestu prej kot v minutki. Večer pred maratonom v nove superge napeljujem še novejše vezalke, brskam po omari za kakim še užitnim gelom, izbiram pravi par nogavic za dotične superge ipd. Skratka polno stvari, za katere bi moral poskrbeti vsaj teden ali dva prej. Vmes uspešno nalagam hidrate v obliki palačink. Vsaj nekaj mi gre dobro.

Zjutraj spet malo tekanja po stanovanju, oddaja otrok in z ženo že korakava čez Tivoli proti prizorišču. Oblečena v dolge hlače, dva flisa in kapo naju zebe kot cucka. Sovražim Smrkce in meglena jutra!!! Po ogrevanju in obiski Dixija je že malo bolje. Še dobro, da sem ga obiskal pravočasno. Če ne, bi me ob poslušanju nove himne tik pred štartom spet nekam stisnilo. Ob odštevanju pred štartom ugotovim, da sem torbico z geli pametno čekiral med ostalo prtljago. Jebiga. Bom pa letel na cukr, čokolado in banane. Še malo sprehajanja ob spremljavi Strojmachine in končno tudi bolj zadnji stečemo čez štartno preprogo.

No, tu se se na srečo končajo polomije in se začne poezija. Lepo se utirim v množico in držim pulz med 140 in 145. Je nekaj prehitevanja, a brez prerivanj saj je Dunajska dovolj široka za vse. V udobnem tempu imam čas opazovati ljudi okrog sebe. Ves čas po malem prehitevam. Tako gredo mimo mene po sredini počasi tekači in ob straneh malo hitreje navijači. Zanimiv film! Viezi spet delajo šou. Tokrat so Minjoni. Eden ima s sabo megafon in spodbuja navijače. Bravo fantje! Tako se dela! Zabavam se z branjem napisov na majčkah in deljenjem petk malim navijačem. Moja sončka si zaslužita še objem in lupčka. Na okrepčevalnicah se pridno hranim in napajam. Kaj hitro je tukaj polovička kjer mimo mene lahkotno pritrimčka tip v surfarski opravi z dilo pod roko in havajskim venčkom okoli vratu. “Dobra finta!” si mislim. “Lepo, da se tudi navijači malo pridružijo. . .    Čak mal!!! Sam tale ma štartno številko na majci! In to ta rumeno, za 42km!!!  ??????  Sej sem še čist spočit. Za halucinacije je ne mau prezgodaj!” Surfač me je suvereno prehitel in prinesel sonček na progo. Na avtobusni postaji mladec raztura na bateriji bobnov. Pogled zre v daljavo, med tem ko palčke samodejno švigajo po bobnih. “To stari! To je flow!” Skozi s soncem obsijane jesenske drevorede tudi jaz surfam dalje. Pasalo bi malo kofeina, da dvignem obrate. Pri 30km me pozdravijo manjši klančki, ki razbijejo monotonijo in me malce zbudijo. Neham kontrolirati pulz in dodajam gas. Saj vem, da ni lepo, ampak prav z užitkom brzim mimo bolj ali manj trpečih sotekačev. En par zajčkov sem že pustil zadaj in pribižujem se naslednjemu. V mislih se igram, da se z elastiko pripnem na tekača pred sabo in se izstrelim mimo. Čez rondoje mi gre, kot z avtom. Sledi Vodnikova, Topniška in že padem v center. Navijačev je vedno več in vedno bolj so glasni. Kot na zračni blazini me nese prek ljubljanskih kock in asfalta. Na Miklošičevi dohitim legendarnega zajca Zdravka, inventar maratonov in ultra tekov v bližnji in daljni okolici. To Zdravko!!! Dejmooo!! Sledi obrat na Dunajsko, porcija petk navijačem (Hvala vam!!! ) in že me mimo še enega para zajčkov odnese okoli ovinka na ciljni tepih.

EPILOG:

Kljub “vrhunskim” pripravam, kjer sem pokazal kako se NE gre na maraton, sem končno uspel odteči šolski tek. Enakomeren tempo prvih 30 km ob stalnem dovajanju hrane in pijače. Potem pa gas in uživancija do cilja. S to lisičjo taktiko sem uspel ujeti šest zajčkov in enega Jetija. Slednjega celo večkrat. Ker sva kolega iz študentskih dni, sva vsakič seveda malo poklepetala. Trasa je lepa, čeprav je za rekorde preveč klancev. Meni je ura namerila prek 300m vzponov. Štart bolj na koncu je super ideja za uživaški tek. Za psiho je precej bolje, če ti prehitevaš druge, kot če drugi tebe. Pa še več zanimivih pojav vidiš. Malo trde noge v cilju in blag dvodnevni musklefiber je vsa škoda, ki sem jo pridelal. Ni slabo za 42km trdega asfalta.

Zahvala in čestitke gredo vesm udeležencem in navijačem za podporo in fenomenalno vzdušje. Bravo!!!

Tako. Novo traso sem videl. Zdaj lahko drugo leto v miru navijam. No, počakajmo do štarta. 🙂


3 komentarji

Na hitro na Šmarko

smarka0001

V petek sem za vsak primer po košarki  namesto tradicionalnega piva spil pravi regeneracijski napitek. Tako, …. Za vsak slučaj. . .  Če bi me slučajno zjutraj prijelo it na tekmo. Nikoli se ne ve. Večer, oziroma dan pred tekmo resni tekači sicer počivajo. A petkov basket kotira previsoko na lestvici prioritet, da bi se mu kar tako, za vsak primer, odpovedal. No, kakorkoli. Na mojem hišnem hribu se je v soboto spet zbralo kup žilavih fantov in deklet na finalu svetovnega pokala v gorskih tekih. Hudo privlačna zadeva. Tudi za rekreativca. Sem in tja je treba mal šobe spucat s kako šprintersko preizkušnjo. Ambicijje so seveda priteči do cilja v enem kosu po možnosti ne čisto zadnji. Kaj več bi bilo, ob količini treninga zadnje čase, precej nerealno. Kuča-poso, poso-kuča na mestnem biciklu ni ravno trening za svetovni pokal v gorskem teku.

V soboto zjutraj se zbudim nekaj čez osem. Precej polomljen od petkovega basketa se počasi skotalim iz postelje. Zunaj kar konkretno dežuje. . .  Štart je čez uro in pol. . . Hm!? . . . A sem res čist zmešan, da grem rit po blatu in metat ven pljuča? Grem najprej na WC mal premislit.   .   .   . Po 10 minutah in dveh kilah minusa še vedno nisem nič bilj pameten. Tudi izlet na teraso mi nič bolj ne razjasni situacije. Saj sem že prej vedel kako je. Mrzlo in mokro. Na terenu pa zraven še blatno in spolzko. Kaj če bi si lepo počasi privoščil nedeljski, pardon sobotni, zajtrk ob časopisu . . . Veš kaj! Tekmo svetovnega pokala imaš pred nosom, ti se pa nekaj zmišljuješ! Doma se lepo ogreješ, smukneš ven odtečt in čez slabi dve urci si že nazaj doma pod tušem. Tak luksuz imam samo dvakrat letno in ne gre ga kar tako izpustiti. Torej uro pred štartom zajaham kolo, in se po dežju odvlečem po štartno številko. Prijave po minimalni ceni so možne tudi tik pred štartom. Še en luksuz, ki kljub poplavi bolj ali manj tekaških prireditev počasi izumira. Vrnem se moker in na pol zmrznjen. Ampak zdaj ni več dilem. Štartnina je plačana in gremo do cilja! Doma se lepo počasi oblečem, še enkrat obiščem WC, . . . Zunaj še vedno pada. Doma najdem vzorec neke ogrevalne maže in se v zadnjem trenutku odločim, da jo bom prvič v življenju uporabil. Na hitro se napacam po nogah in grem skozi vrata. Do štarta je le še 10 minut. Čez pet minut že stojim v skupini dobrih 100 tekačev in tekačic za štartno črto. Deževat je že nehalo.

3,   2,   1,    GREMOOO!!!!!! Seveda od začetka na polno. Prvi ravninski km slabe 4 minute, drugi z že nekaj vzpona 5 minut, potem pa se začne zares. Pulz gre že čez 180 in na vzponu na Grmado malo stopim na bremzo. Kljub hoji, kar pošteno lovim pljuča. Vseeno imam vmesni čas na Grmadi le nkaj sekund slabši od lanskega. To mi da krila. Na blatnem in skalnatem spustu pridobim kar nekaj mest. Vmes sicer enkrat nerodno stopim, A hitri refleksi rešijo gleženj pred večjo škodo. Pri obratu na spodnji kuhinji sem slabo minuto za lanskim rezultatom. Še vedno odlično. Blata je za izvoz. Roclit-ke blestijo. Majico nosim v roki že od vzpona na Grmado. Kje je zdaj jutranji mraz? Vodo z okrepčevalnic zlijem na glavo, Želodec mi pri takih obratih itak ne dela. Čutim, da malo popuščam a mi gre še vedno odlično. Prihajajo trenutki, ko je treba za boljši rezultat na tako kratki tekmi dat pljuča na cesto in čreva na plot. Nekako mi ni do tega. Ves čas se držim v relativno udobnem območju, tik pod rdečimi obrati (pulz 170/min) in pazim na sproščeno dihanje. V bistvu bi šel raje še en krog malce počasneje, kot zadnji vzpon na polno. Vzpon čez travnik na sedlu in ciljno strmino popestri dvoboj z mladenko, ki ima navijače na vsakem ovinku. Slišim: “Dejmo Sara!”, “Stisn!”, “Nažgi ga!” in podobno. Super! Še malo tekmovanja. saj smo vendar na tekmi, a ne. Na travniku me ujame in pri osličkovi bajti prehiti. V strm klanec ves čas teče in si pridobi 20m prednosti. Do zvončka jo s hitro hojo ujamem. Pri igralih poizkusi s finišem, a ji zmanjka moči. Dovolj je nekaj korakov šprinta in iztek v cilj. Na cilju poltretjo minuto slabše kot lani. Zelo zadovoljen!

Sledijo čajček, banane, žgančki in klobasa. . . in že zadovoljno pujsam v dolino.

V stegna me kar konkretno greje. Tale ogrevalna maža ni od muh!. Do doma me prične prav pošteno peči. Doma pogledam ovitek na katerem lepo piše da vsebuje kapsaicin (to je tist vrag iz čilija). Še dobro, da nisem zadeve prvič sprobal na kaki ultra preizkušnji. Kljub obilnem spiranju z milnico me po redečih stegnih kar konkretno greje še ves dan. . .