pot pod noge

iskat meje

S kavča na maraton. (20. Ljubljanski maraton)

2 komentarja

Maraton2015001

V zadnjih mesecih je prav zanimivo spremljati tekaško mrzlico pred Ljubljanskim maratonom. Podobno, kot na nogomet in na politiko se seveda kar na enkrat vsi spoznamo na tek. Mediji, kot po tekočem traku objavljajo copy-paste “članke” iz bolj ali manj znanih tekaških revij, ki so polne vedno enakih bolj manj neuporabnih nasvetov. Po forumih se krešejo smrtno resne debate tipa:  Kdaj naj imam zadnji dolgi tek? Kako hitro lahko tečem polmaraton, če tečem intervale x krat po y metrov v z minutah? Kje je meja med tekom in hojo? (“Najpametnejši” proglasijo za pohodnika vsakega, ki teče maraton nad 3 ure in pol. Seveda sami raje ostanejo pri polovički.) Ali so xy superge v redu, ali naj raje pogledam za žblj model?? Hm . . .  Samo pri tistih mi pa barva ni všeč. . .   V nedogled na vse mogoče teme:  tempo, sekunde, kilometrina, geli, hidracija, pronacija, periodizacija, regeneracija, komplikacija, hidrati, beljakovine, onkice, bruksice, pajkice, kompresija, fizioterapija, depresija in vsi ostali klinci palci tekaškega sveta. Družabna omrežja so polna selfijev v tekaški opravi in povezav na Strawo, Garmin, Movescount ipd. Pri naključnih srečanjih takoj za “Živjo! kako si?” sledi “A greš na maraton? A na 21?”

Skratka, Lublanc je postal osrednja tekaška prireditev v tem delu Balkana. Res je posebno doživetje občutit vso to energijo reke tekačev, bučnih navijačev, pa bobnov, plehmuske,  . . .  Letos je jubilejni dvajseti. . . Nove trase tudi še nisem sprobal. . . In že se mi nekaj oglaša : “Kaj, če bi šel pogledat? Tako počasi, samo za doživetje.” Pamet pa pravi: “A si normalen?!!!. Letos si tekel po ravnini enkrat na mesec. Po asfaltu pa sploh nič. Noge ti bodo odpadle še pred dvajsetim kilometrom. Bumbar!!” Tako mine rok prijav in odločeno je, da bom letos spet le navijač. Ne mine teden, ko se na forumu že pojavijo prve mamljive ponudbe: “Zaradi poškodbe, bolezni, taščinega rojstnega dne, strahu, driske ipd ugodno prodam štartnino za Ljubljanski Maraton.” In spet glas: “Kupi! Teh nekaj uric boš že odtrimčkal.” Jaz pa nazaj: “Nehaj težit! Pusti me v miru srfat po internetu in pit pivo!” Dva tedna pred maratonom izbrskam iz globin omare cestne superge in grem na PST. “Saj to ni priprava na maraton. Grem samo preluftat glavo in preverit novopostavljene napajalnike.” Po dobrih treh urah in 32km + 1km variante za pridne se zmerno dehidriran hudo zakrčenih nog privlečem nazaj do avta. Naslednje tri dni mi konkreten muskelfiber da vedeti kako je z mojim maratonom. NO GO! Na srečo, ali morda na žalost vsak muskelfiber mine. Tri dni pred maratonom v službi jasno teče debata o razdaljah, hrani, poškodbah bla, bla, bla. . .

Čez dve uri se zavem, da v rokah držim vavčer za dvig štartne številke, ki sem ga pravkar zamenjal za evrskega dvajsetaka. Na poti iz službe skočim še po nove superge. Testiram jih 1km do vrtca. Naslednji dan s pomočjo prijazne gospodične opravim spremembo imena, spola in tudi dolžine. Običajno je za to potrebnih nekaj obiskov občinske uprave, plastičnega kirurga, psihiatra in še koga. Pri Timing Ljubljana vse to opraviš na enem mestu prej kot v minutki. Večer pred maratonom v nove superge napeljujem še novejše vezalke, brskam po omari za kakim še užitnim gelom, izbiram pravi par nogavic za dotične superge ipd. Skratka polno stvari, za katere bi moral poskrbeti vsaj teden ali dva prej. Vmes uspešno nalagam hidrate v obliki palačink. Vsaj nekaj mi gre dobro.

Zjutraj spet malo tekanja po stanovanju, oddaja otrok in z ženo že korakava čez Tivoli proti prizorišču. Oblečena v dolge hlače, dva flisa in kapo naju zebe kot cucka. Sovražim Smrkce in meglena jutra!!! Po ogrevanju in obiski Dixija je že malo bolje. Še dobro, da sem ga obiskal pravočasno. Če ne, bi me ob poslušanju nove himne tik pred štartom spet nekam stisnilo. Ob odštevanju pred štartom ugotovim, da sem torbico z geli pametno čekiral med ostalo prtljago. Jebiga. Bom pa letel na cukr, čokolado in banane. Še malo sprehajanja ob spremljavi Strojmachine in končno tudi bolj zadnji stečemo čez štartno preprogo.

No, tu se se na srečo končajo polomije in se začne poezija. Lepo se utirim v množico in držim pulz med 140 in 145. Je nekaj prehitevanja, a brez prerivanj saj je Dunajska dovolj široka za vse. V udobnem tempu imam čas opazovati ljudi okrog sebe. Ves čas po malem prehitevam. Tako gredo mimo mene po sredini počasi tekači in ob straneh malo hitreje navijači. Zanimiv film! Viezi spet delajo šou. Tokrat so Minjoni. Eden ima s sabo megafon in spodbuja navijače. Bravo fantje! Tako se dela! Zabavam se z branjem napisov na majčkah in deljenjem petk malim navijačem. Moja sončka si zaslužita še objem in lupčka. Na okrepčevalnicah se pridno hranim in napajam. Kaj hitro je tukaj polovička kjer mimo mene lahkotno pritrimčka tip v surfarski opravi z dilo pod roko in havajskim venčkom okoli vratu. “Dobra finta!” si mislim. “Lepo, da se tudi navijači malo pridružijo. . .    Čak mal!!! Sam tale ma štartno številko na majci! In to ta rumeno, za 42km!!!  ??????  Sej sem še čist spočit. Za halucinacije je ne mau prezgodaj!” Surfač me je suvereno prehitel in prinesel sonček na progo. Na avtobusni postaji mladec raztura na bateriji bobnov. Pogled zre v daljavo, med tem ko palčke samodejno švigajo po bobnih. “To stari! To je flow!” Skozi s soncem obsijane jesenske drevorede tudi jaz surfam dalje. Pasalo bi malo kofeina, da dvignem obrate. Pri 30km me pozdravijo manjši klančki, ki razbijejo monotonijo in me malce zbudijo. Neham kontrolirati pulz in dodajam gas. Saj vem, da ni lepo, ampak prav z užitkom brzim mimo bolj ali manj trpečih sotekačev. En par zajčkov sem že pustil zadaj in pribižujem se naslednjemu. V mislih se igram, da se z elastiko pripnem na tekača pred sabo in se izstrelim mimo. Čez rondoje mi gre, kot z avtom. Sledi Vodnikova, Topniška in že padem v center. Navijačev je vedno več in vedno bolj so glasni. Kot na zračni blazini me nese prek ljubljanskih kock in asfalta. Na Miklošičevi dohitim legendarnega zajca Zdravka, inventar maratonov in ultra tekov v bližnji in daljni okolici. To Zdravko!!! Dejmooo!! Sledi obrat na Dunajsko, porcija petk navijačem (Hvala vam!!! ) in že me mimo še enega para zajčkov odnese okoli ovinka na ciljni tepih.

EPILOG:

Kljub “vrhunskim” pripravam, kjer sem pokazal kako se NE gre na maraton, sem končno uspel odteči šolski tek. Enakomeren tempo prvih 30 km ob stalnem dovajanju hrane in pijače. Potem pa gas in uživancija do cilja. S to lisičjo taktiko sem uspel ujeti šest zajčkov in enega Jetija. Slednjega celo večkrat. Ker sva kolega iz študentskih dni, sva vsakič seveda malo poklepetala. Trasa je lepa, čeprav je za rekorde preveč klancev. Meni je ura namerila prek 300m vzponov. Štart bolj na koncu je super ideja za uživaški tek. Za psiho je precej bolje, če ti prehitevaš druge, kot če drugi tebe. Pa še več zanimivih pojav vidiš. Malo trde noge v cilju in blag dvodnevni musklefiber je vsa škoda, ki sem jo pridelal. Ni slabo za 42km trdega asfalta.

Zahvala in čestitke gredo vesm udeležencem in navijačem za podporo in fenomenalno vzdušje. Bravo!!!

Tako. Novo traso sem videl. Zdaj lahko drugo leto v miru navijam. No, počakajmo do štarta. 🙂

Advertisements

2 thoughts on “S kavča na maraton. (20. Ljubljanski maraton)

  1. Super napisano.

  2. Bravo! Tale lisičja taktika pa res ni od muh :D!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.