pot pod noge

iskat meje

Rašica trail 2015 (Ko krotek hribček pokaže zobe)

3 komentarji

Včasih pride čas, ko se je treba it ven zdivjat. Ampak ne za eno uro na Šmarno Goro ali s psom na sprehod. Ne, ne . . . Ko te pokliče divjina je treba vzet pot pod noge in it. Kot divja žival, kar za nosom, čez hribe in doline, skozi goščavo in viharje. In potem se vrneš domov spet krotek, kot ovčka. Tokrat se je, kot ponavadi vreme sfižilo ravno na vikend. In Rašica Trail je se je kar sam od sebe ponujal. Organizator bo poskrbel za jedačo in pijačo, da ne bo treba zalog s sabo vlačit. Vreme pa bo poskrbelo za primerno divji ambient. Torej, dileme ni. V potovalko zmečem nekaj cunj, ostanke gelov za vsak slučaj in se zjutraj odtihotapim iz stanovanja, ko ostali še sladko spijo.

Zjutraj pričakovano zmerno dežuje ob relativno visokih desetih stopinjah. Nekateri pogumneži paradirajo v kratkih hlačah in majčkah, brez vetrovk. Eeeeee  . . . ne vem no? Že čez nekaj ur je napovedan sneg in nič stopinj. Jaz bom ostal kar pri vetrovki in dolgih hlačah. Že na štartu  se mize šibijo pod domačimi dobrotami. Pa še soliden štartni paket čaka tudi nas padalce.

Zdaj še mirno kofetkamo in debatiramo, naslednji trenutek nas že kličejo za kozolec. Tri, dva, ena, zdaj! In zapodimo se, kot preplašene ovce. Brez kompliciranja, po domače. To mi je všeč. Kilometer ali dva rabim, da prepoznam rdeče električarske trakove in nasprejane rdeče T-je kot oznake trase. Do takrat tudi malo zakuham v vetrovki. Jo bom pa naslednji krog pustil spodaj. Prvi del poti poteka po znanih potkah po grebenu nad Gameljnami. Kar preveč se sprostim in kar naenkrat se zavem, da so noge ostale zadaj in na glavo letim v blato. Kdor je videl kdaj tjulna, kako se po trebuhu zadrsa v vodo, ve o čem govorim. No, tjulnji slog ni preveč primeren za korenine in skale. Zato sem naprej bolj pazljiv. Tu in tam zmoti ritem iskanje poti. Nakateri naredijo tudi krajše variante za pridne. Sicer vse poteka tekoče. Teče pravzaprav na več nivojih, z neba, po potki, od nosu, za vrat, v čevlje, za rokave . . . Pretirane  suše torej ni. Štartna številka tudi precej hitro izgublja boj z vodo. Še pred koncem prvega kroga jo pospravim v žep, preden sama odpade. Mimo grede prisopiham do Planinskega doma na Rašici. Tudi tam se miza šibi od dobrot. Sledi poslastica. Strm spust po mokrih skalah, listju in blatu. Američani bi tak odsek označili s techical. In še kak pretty, f…ing ali kaj podobnega bi dodali zraven. Tukaj sta samo dve možnosti. Ali poskušaš ujeti flow in odlebdeti v dolino, ali pa stopicaš počasi in na ziher, kot mamka po spolzkih stopnicah. Ko takole žuborim v dolino, kot voda v potočku, se mi kar naenkrat začne približevati konkretna bukev. Odsek je blaten, da se ne da niti zavijat, niti bremzat. Sem vedu, da bi moral nove zimske gume kupit!!! V delčku sekunde se raje, kot za padec pod rob, odločim za objemanje bukve. Sliši se zamolkel TUP! Se mi zdi, da tudi malo rebra zahreščijo. Odlično sem tole izpeljal! Zdaj pa gasa dalje. Kot bi mignil sem spet na štartno ciljnem prostoru med glasnimki navijači. Na hitro si malo postrežem s polne mize in šibnem v drugi krog. Moča in veter na vrhu sta mi iz glave izbila želje po slačenju vetrovke. Mogoče bom kasneje raje dal še kaj nase. Tudi drugi krog izpeljem kot po maslu. Na spustu tokrat namesto tjulnjega sloga izvajam akrobacije iz risank in video smešnic. Noge v zrak in hrbet na skalo. Samo olupek od banane je manjkal. Počasi se začenja hladiti. Za tretji krog namesto mokrih tankih rokavic oblečem srednje debele suhe. Tudi buf se seli iz žepa na svoje mesto okoli vratu. Dež in veter se počasi krepita. Šmarna Gora se je odela v meglo. To bo še zabavno. ljudstvo se je razpršilo po progi in sam jo v lahnem drncu režem skozi gozd. Kot volk na potepu. Noge se že malo oglašajo ampak nema zime za eskime. Po galavi se mi že od štarta mota “I want to stand with you on the mountain” Na glas pojem tudi “najmočnejši najglasnejši” in še kaj. Tretji krog začuda mine brez padca. Očitno sem se udomačil na progi. V četrtem krogu pod vrhom nič več ne piha. Sneži, kot bi se cigani tepli. Vlada tista globoka mehka tišina, kot bi nekdo gozd pokril z vato. Vrhunsko! Potem pa prideš do Planiskega doma in ven stopi vesela družba s pladnjem dobrot. Kot v pravljici! Na meniju se pojavi tudi Cocacola. Mešanica sladkorja in kofeina da spet potrebno forco in koncetracijo. Za peti, zadnji krog spet menjam rokavice. Tokrat pridejo na vrsto zimske iz kuhane volne. Sneg je že prišel do nižin. Tokrat zimska pravljica traja cel krog. Še zadnjič se zahvalim izvrstnim navijačem in gostiteljem na vrhu in pot pod noge v lahnem drncu do cilja. Tam pa kapa v zrak, vriskanje, napad na polno mizo, čestitke, gretje ob gašperčku, ričet, štrudl, razglasitev rezultatov, še malo dobrot . . .

Bilo je z eno besedo VRHUNSKO!

Najlepša hvala predvsem organizatorjem za odlično organizacijo in vse dobrote. Čestitke soborcem, ki ste prišli in zdržali tudi v takem vremenu, ko navadni smrtniki niti do smetnjaka pred bajto ne upajo.

TEHNIKALIJE: 45km in 2400vm večinoma po primerno namočenih gozdnih potkah v dobrih šestih urah.

Advertisements

3 thoughts on “Rašica trail 2015 (Ko krotek hribček pokaže zobe)

  1. Bravo, čestitke! Gozdni maratončki so najlepši!

  2. Hvala. Iz hoste, skoz hosto, v hosto. Vmes pa kak travniček za presekat.
    Teče kt pesmca . . .

  3. Pingback: Rašica trail 2016 (kuda idu divlje svinje) | pot pod noge

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.