pot pod noge

iskat meje

Krim direkt

Komentiraj

Še zadnja dogodivščina v letu 2015. Tokrat po medvedovih revirjih.

Na predzadnji dan leta, ko se večina pripravlja na silvestrovanje, sita kuhančkov v mestu, službenih zabav, raznoraznih obiskov in podobnih decemberskih norosti jo mahnem direkt iz službe v hosto. Med živali. Spotoma pri lokalnem čebelarju obnovim zaloge medu in se ob sončnem zahodu narišem pri starem prijatelju v Kamniku pod Krimom. Tiste sorte prijatelj, ki ga že več kot leto dni nisem videl in je vse, kot bi se videla včeraj. “Halo! Kaj bova ušpičla!” “A greva zvečer na Krim?” “Prlet!”

Tik, tak sva oblečena. Stisneva vsak en čaj in gasa. Med tem, se je dokončno stemnilo. Temperatura je kar pod ničlo. Po topli jeseni se bo treba spet navadit na zimo. “A greva kar po azimutu? Direktno na vrh!” Pejva!”    .    .    .

Nastavim Garmina, in že jo mahava sprva kar po kolovozu. Naj mi pravoverni orientacisti ne zamerijo. Analogni kompas in papirnato karto imava sicer s seboj, a bova takšno igračkanje pustila za kakšen bolj topel in svetel termin. Kmalu kolovoz zavije levo, modva pa naravnost čez travnik in navzgor do glavne ceste. Najina smer gre naravnost čez dvorišče ednih dveh hiš tu naokoli. Pri prvi hiši nama smer pokvari žična ograja, pri drugi pa betonska škarpa. Po malo cik-caka sva hitro spet v strmem gozdu na poti proti prvemu kuclju. Čeprav sva se oba že kar precej potikala po okoliških hostah, sva prav vesela, da sva v dvoje. Ponoči bi se sam na medvedjem dvorišču počutil precej tesnobno. V bistvu verjetno ne bi šel po brezpotju. Mogoče sploh ne bi šel v gozd. Lahko, da sploh ne bi šel v te konce. Sledi kratek spust, travnik z lovsko prežo in že se začne glavni vzpon. Kar naravnost gor malo proti desni po strmem listju mimo posameznih skal in kakega debla. Pričakoval sem precej podrtih dreves od žleda, pa je vse lepo počiščeno. Le ob gozdnih cestah in kolovozih so nametane suhe veje, da imava vsaj malo lomastenja. Tehle kolovozov je res veliko in vsi so enaki.  Brez Garmina, bi se verjetno čez nekaj dni znašla nekje južno pred bodečo žico. Čas hitro mineva ob debatah, ki so se nabrale v dolegem času, ko se nisva videla. Saj je fino it na pivo. Ampak druženje ob gibanju s ščepcem pustolovščine je fino na kubik. Z višino pada temperatura in raste hitrost vetra. Počasi naju pričenja mraziti. Zaloge glikogena se nevarno praznijo. Treba je kar it, brez ustavljanja. Pod vrhom je cela pokrajina zmrznjena in odeta v debelo ivje. Suhe vejice in listi se ob dotiku lomijo, kot da so iz stekla.  Občutek imam, kot bi tekel skozi zmrzovalno skrinjo. Noro!!! Na vrhu naju jasno spet pričaka ograja in vojaško območje. Majhen ovinek okoli oddajnika in že sva pred planinsko kočo. Čas vzpona je točno dve uri. Ni slabo. Bilo je lažje od pričakovanj. Tu kar pošteno brije. Navlečeva rezervne cunje, pozobava par grižljajev in gasa po znani poti v dolino. Malo potke, malo ceste, veliko teka, malenkost hoje in po eni uri sva nazaj.

Sledi analiza ob narezku in palačinkah. Vrhunsko!!!

Na celi poti sva srečala le eno mačko, pa še to od daleč. Medvede in ostale ljudi je verjetno preveč zeblo. 🙂 Edine omembe vredne ovire na poti so bile umetne. In sicer ena škarpa, ter  dve ograji.

Hvala Uroš!

 

TEHNIKALIJE:

cca 14km in 1050m vzpona v dobrih treh urah

Krim

Ni čist azimut, ampak za prvič bo dobr.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.