pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Rašica trail 2016 (kuda idu divlje svinje)

Družina Jež s priatelji se je zopet lotila organizacije ene najprijetneših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Letos tradicionalno drugič. Po lanskem razvajanju, bi bilo reprizo greh izpustiti. Na prijetno vlažno, a ne deževno in za konec novembra neverjetno toplo soboto, se nas je na špotnem igrišču v Srednjih Gameljnah zbralo okoli sto blata željnih udeležencev. Približno dvakrat toliko, kot lani. Pohvale lanskega dogodka, so očitno padle na plodna tla. Opaziti je bilo kopico bolj ali manj znanih obrazov iz slovenske trail scene. Od izkušenih ultrašev, našpičenih mladcev, zagrizenih rekreativcev, uživaških pohajačev, pohodnikov . . . Nekaterim je bil to prvi stik ali s stezicami ali daljšimi razdaljami. Drugi imajo že v žepu najtežje domače in tuje 100 in več kilometrske traile, 24urne gorske teke in podobne nepredstavljive dogodivščine. Celo špartatlonka je prišla pokukat s ceste na stezice. Čeprav so se njihovi živalski sorodniki že odpravili na zimsko spanje, so se dvoživke  izkazale s številčno ekipo kar sedmih štafet. Najbolj zagnani smo vrh Rašice obiskali petkrat, ostali solisti dvakrat, štafete pa trije skupaj petkrat. Spet je med čvekanjem in umirjenimi pripravami ura pred štartom minila tik tak. Iz zvočnika se je zaslišalo: “Gremo!” In nenadoma so se prvi zagnali, kot stekli psi. “Ej! Mal se umirte! Jedače in pijače bo za vse zadosti.”   In smo šli  .   .   .   .   .

Po cesti skoz vas, ter desno v gozd. V lahnem drncu ali strumnem pohodniškem koraku, odvisno od terena. Prve pol ure se moram kar malo silit s tempom. Težke želatinaste noge in pomanjkanje energije nekje globoko v meni, so posledice plavanja. Dva kilometra v bazenu večer pred tekom prav nič ne pripomoreta k premagovanju tekaških kilometrov  in tonusu mišic. Je blo pa fajn!  Kakorkoli. Po ogrevalnih 40minutah se že prvič znajdem pred planinskim domom na vrhu Rašice. Letos so okrepčila lepo razstavljena na mizi neposredno ob potki. Poleg materiala za po grlu, je vsak deležen tudi spodbudnih besed in kupa pozitivne energije. Juhuuuu!!!

zgornja-okrepcevalnica

Za moč in energijo poskrbijo navijači

Drsalnica na spustu me po lanski izkušnji prav nič ne preseneti. V bistvu je podlaga letos podobna lanski. Mokro listje, sem in tja kaka luža in blato do ušes. Le vreme je precej prijaznejše. Okoli 10 stopinj, skoraj popolno brezvetrje in občasno drobno pršenje iz megle.

blato

Levo grmovje, desno robidovje, po sredi pa drsalnica

 

Letos je trasa malo spremenjena, da je res popolnoma krožna. Spust z vrha, pa je razbit še z dodatnim vzponom preh skalnatega hribčka. Zelo všečno.

po-skalah

Malo ožja potka s skalami za bolj “trail” vzdušje

oviratlon

oviratlon

Do sedaj so mi vse potke domače, da lahko res sproščeno tečem in z mislimi blodim naokoli. Na koncu spusta, že v vasi tako vneto občudujem uštimane vikendice ob gozdu, da zgrešim sicer odlično označen odcep in nadaljujem po varianti za “pridne” po cesti naokoli. Par minut gor ali dol. Za sam vrh sem itak nekonkurenčen. Po ovinku skozi vas, sem po dobri uri že spet na štartnociljnem prostoru. Tu čaka večja past, kot vse skale in blato na poti. Okrepčevalnica je namreč tudi letos kraljevka. Vsa čast prostovoljkam in prostovoljcem!

spodnja-okrepcevalnica

Če se za tole mizo usedem, sem verjetno zaključil s tekom. 🙂

V izogib zgodnjemu odstopu, na hitro stisnem grižljaj ali dva in krenem v drugi krog. Prvič mi je uspelo. Še štirikrat. V naslednjih krogih se z nekaj tekači gremo skrivalnice. Oni mene prehitijo na vzponih, jaz njih na spustih. Vmes sem večinoma sam in dam možgane na pašo. Poslušam kapljanje z dreves, petje ptičev, cmokanje blata. Opazujem drevesa, ki se pojavljajo in izginjajo v megli.  Skratka antistresna terapija. V drugem krogu mi že pošteno zakuha kljub kratkim hlačam in majici. V tretji krog tako konec novembra krenem kar brez majice. Predstavljam si, da sem volk na obhodu po svojem teritoriju. V četrtem krogu imam že kar malo lesene noge in je treba malo vklopit trmo. Ravno toliko, da potem v zadnjem krogu padem v tisti dolgoprogaški občutek, ko noge kar same z lahkoto meljejo in se ti zdi, da bi lahko šlo tako v nedogled. Če sem že na Rašici in to večkrat zapored, se spodobi iti tudi na stolp kajne? Tako zadnji vzpon zaključim še s obiskom stolpa. Razgled skozi meglo do prvega, mestoma celo do drugega drevesa je fenomenalen. Po stopnicah stegna že kar lepo pečejo. Še spust po drsalnici, ki je iz kroga v krog bolj gladka in kot vsake je tudi te poti enkrat konec. Za začetek se na kratko parkiram za mizo na zgornji sliki. Ko me zazebe, se preoblečem in se prestavim na toplo na ričet, pivo in domač štrudel. Ni slabo kaj? Pa še brez padca sem zvozil letošnje blato! Neverjetno!

Še enkrat hvala predvsem organizatorjem in prostovoljcem za pedenanje spredaj in zadaj. Seveda gre zahvala tudi navijačem in soudeležencem za pozitivno energijo. Nedavno sva imela z ženo po ogledu filma Maraton debato o komercializaciji teka, ter plusih in minusih velikih prireditev s tisoči udeležencev. Meni osebno je takale “vaška” tekma precej bolj pri srcu, kot vsak mega maraton. Občutek domačnosti in okrepčilo, kot je na zgornji sliki, lahko ustvarijo le entuziasti, ki so res s srcem pri stvari. HVALA!

 

 

TEHNIKALIJE:  50km, 2800m vzpona, slabih šest ur in pol

foto: Ervin Lemark

Facebook stran prireditve

 


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.