pot pod noge

iskat meje

Breginjski Stol v enem kosu

1 komentar

Breginjski kot s severa zapira mogočen greben, ki mu kar ni videti konca. Njegova travnata južna pobočja in ne prestrmi vrhovi obetajo uživaško in morebiti tudi tekaško prečenje v višavah. V bistvu se ti kar sam vsili na seznam želja in te gloda, dokler ga ne obiščeš. Nekateri mu pravijo tudi Kobariški stol. Vleče se od Kobarida proti zahodu krepko v Italijo oziroma deželo zamejskih slovencev vse do reke Ter. Naj bi bil celo najdaljši greben Julijskih Alp.

Tak prvovrstni cilj si seveda zasluži prečenje čim bolj po grebenu od začetka do konca v enem kosu. Kot nalašč za lep dolg poletni dan. Kraji so lepo rečeno malce odročni. Kar podaljša logistiko in doda k občutku pustolovščine. Iz Ljubljane je do zahodnega konca grebena debeli dve uri in pol vožnje. Kot v Pulo ali Graz. Vendar to ne moti pustolovcev. Spet jo ob dveh ponoči maham po gorenjski avtocesti med redkimi tovornjaki in nemškimi dopustniki. Tele navigacije na pametnih telefonih so postale kar strašljivo vsevedne. Poznajo vsa dela na cesti in aktualne zastoje. Če ti piše 2 uri 27 minut vožnje, se boš toliko tudi vozil!Pa si lahko Fitipaldi ali stara mama. Sumim, da zna umetna inteligenca prilagajati prostorčas. Tako se ob svitu znajdem na prvi serpentini nad reko Ter iz smeri Učje. Prav tam se odcepi cestica po kateri nameravam prikolovratit nazaj v dolino. Kolo in punkeljček z opremo skrijem v grmovje in se po isti poti vrnem v Kobarid. Tam pa same modre cone z omejitvijo parkiranja dve uri. HM!?? . . . Po nekaj kroženje prakiram zraven domačina, ki pravi, da bo pustil avto tam ves dan. No, da vidimo, če bodo mene oglobili, njega pa ne! Štiri ure po štartu od doma končno tudi zares štartam. Z glavnega trga v Kobaridu direktno navzgor …

IMG_0423

Nad Kobaridom se dani

Po lepi markirani potki skozi koprive do pasu in robidovje. Kot bi jo trasiral Pustolovec Rajd. Sonček me pozdravi na prvem pašniku visoko nad dolino. Ovce so se ravno prebudile in zbirajo energijo za odhod na pašo. V dolini nad Sočo še ležijo meglice. Ni čudno, da so tu snemali neke pravljične filme.

 

IMG_0424

Alpska streha na primorskem

IMG_0438

Kam bežite?! Saj nima roštilja s seboj.

IMG_0447

Dobro jutro prjatu!

Tu zgoraj se stezica umakne lepi široki precej solidni cesti po kateri se da lepo teči. Do vrha Stola je po tabli še dve uri, ampak tam se zabava šele začne.

IMG_0439

IMG_0441

Snemajo Star Wars back to Earth

Med uživanjem v razgledih na okoliške gore prispem do še ene filmske scene. Bivak Hlek je kot iz Grimove pravljice. Iz kamna zidana hiška z ognjiščem pred njo.

IMG_0456

IMG_0454

Vpisna knjiga v bivaku. Še svinčnik ima po meri izdelano stojalo. 🙂

IMG_0433

Ves čas me spremlja Kanin

Ura še ni niti osem zjutraj, pa sonce že seka na polno. Upam, da bo dovolj slabe tri litre vode.

IMG_0457

Gorski firbci.     V ozadju vrh Stola.

IMG_0462

Očitno imajo res rade sol 🙂

IMG_0470

Kaj mi bo podstavek, če nimam marele

Na vrhu Stola je na zemljevidu označen planinski dom. V bistvu je vse skupaj malo večji kontejner postavljen zraven antene. Seveda dobro zaprt in zaklenjen. Od tu naprej postane teren bolj zaguljen. Bujno rastlinje višine 30cm zakriva razne skale in vdolbine. Željeno lahkotno tekanje je bolj podobno pospešenemu kolovratenju. No, vsaj vetrič je bolj prijetne temperature, kot vroča termika na južnih pobočjih. Potujem ves čas po grebenu med nebom in zemljo z razgledi od Dolomitov do morja. Kmalu sem pri še enem ličnem bivakcu pod Muzcem. Bližam se polovici poti in čas je za malico. V hladni senčki bivaka se mastim s sendviči in svežo papriko. Mljask!

IMG_0475

Bivak pod Muzcem

IMG_0477

Kosilo z razgledom

Do naslednjega vrha se ravno spet malo zadiham. Ko stopim gor, se s sosednjega hriba dvigne mogočna senca in odjadra mimo mene nekam v daljavo. Ob pogledu na orla mi vedno čeljust dol pade. V takih trenutkih si želim, da bi imel v pripravljenosti en večkilski fotkič s polmetrskim teleobjektivom na močnem stojalu. Mogoče, ko ne bom mogel več laufat. Orel se je elegantno odpeljal svojo pot in namesto njega se v zraku sukajo padalci. Po pol ure zopet presenečenje! Sredi potke leži kača. Komaj se ustavim, da je ne pohodim. Ker nima na kilometer vidne cik-cak proge ali rožička na nosu, ne more moja pamet nič reči o njeni strupenosti.  Kljub topotanju z nogami po tleh, kača ne kaže nikakršnih teženj po premikanju. Ko se z nogo narahlo dotaknem njenega rep, se obrne in pripravi na napad . . . OK! OK! Saj sem razumel. Ti si tukaj doma. Bom šel lepo naokoli. Lep dan želim! Malo kasneje srečam še en podoben primerek. Tokrat jo že iz prve mahnem naokrog.

IMG_0479

Kaj si ti za en reptil?

Bolj, ko se bližam meji, bolj kontrabantarska postane pot. Sledljiva je sicer brez težav. Uporabniki so pa kljub markacijam verjetno bolj koze, kot kdo drug. Na Italijanski strani je nekaj časa spet poštena mulatiera, ki pa kmalu zavije v dolino. Po grebenu spet kombinacija skal in goste trave. Samo rastlinje je tu višje (do pol metra) in skrite skale večje. Okoli poldneva se nebo odene v jekleno sive oblake. Jadralni padalci množično zapuščajo prizorišče, jaz pa se v mislih že malo pripravljam na mokroto. Čez dve uri se vse skupaj razkadi in spet je bolj vedro vzdušje. Do sem sem šel ves čas po markirani poti, ki pa je dva vrha pred koncem grebena zmanjka. Seveda to ni ovira, da ne bi opravil prečenja v celoti. Po uri prebijanja čez polmetrsko travo in rušje se znajdem na zadnjem vrhu z logičnim imenom Nizki Verh. Z njega vodita v dolino dva grebenčka. Po SZ se spustim do lovskega bivaka od katerega me izmuzljiva lovska stezica odpelje v dolino do na začetku omenjene cestice na začetku katere me čaka kolo.

IMG_0483

Pridno je počakal.

V vreči ob njem me poleg nekaj opreme čaka tudi mrzel liter vode. AAAHHHHHH!!!!! Doma zmrzneš polno plastenko vode, jo daš v izolirno vrečko in odpelješ s sabo. Po treh urah v prtljažniku in devetih urah v grmovju je voda še vedno mrzla, da se flaška orosi. Vrhunsko!! Po krajšem zapletu z zlomljenim ventilčkom, jo mahnem na drugi del duatlona. Preko prelazov Tam na Meji in Učja nazaj v dolino Soče. Tudi ob Soči cesta ni prav nič ravninska. Ampak konec se bliža, zato ni težko še malo povintat.

IMG_0484[1]

Najboljša prijateljica ta hip!

IMG_0485[1]

Če pol ure sem v cilju zamenjal prijateljico

TEHNIKALIJE:

Skupno dobrih 66km in 3200m vzpona v 11 urah. Peš etapa 32km in 2650m vzpona v osmih urah in pol. Kolo 34km dve uri.

Stol sled

Čezmejna zanka

 

Aja! Avta mi niso olistkali. 🙂

Advertisements

One thought on “Breginjski Stol v enem kosu

  1. super tura in tudi zanimiv hudomušen zapis ….čestitam!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.