pot pod noge

iskat meje

Pozdrav zimi na Mojstrovkah

1 komentar

Skrajni čas je že bil, da grem na en potep v gore. Ne na hribčke. . .    Prav gor! . . . Visoko! Od koder se dalč vidi. Od koder se zdi vse v dolini majceno in nepomembno. . . . Z gorami ni šale.    Ko te pokličejo pač greš.     In sem šel. . . .

Iz kleti izbrskam cepinčke. Prav nič se jim ne poznajo leta na dnu škatle v kleti. Odlično! Dereze so tudi, kot bi jih včeraj pospravil. Zimskih gojzarjev ni požrla nobena golazen. Vse kar samo leti na kup. Prav zanimivo bo, po tekanju v lahkih supergah spet korakati z obteženimi nogami. Čevlji z derezami tehtajo sedemkrat toliko, kot superge. Kje je še kup oblačil in ostale robe.

Kam pa naj jo mahnem? Hm? Nekam na ogled sončega zahoda. Sem slišal, da so še lepši, kot vzhodi. Pa visoko mora biti, da bo lep razgled. Čim večji del poti mora biti po snegu. Po kopnem se mi ne da krevsati s temi mlinskimi kamni na nogah. Najbolje, da se zapeljem na Vršič! Bom prec na snegu. Od tam pa . . . Mmmmm . . .  Za Prisojnik sem malo pozen. Ne bom do teme na vrhu. Pa še velika verjetnost je, da bom moral prej obrnit. Ja nič! Mojstrovka bo najbolj sigurna. Po normalni je shojeno in grem lahko miže sredi noči dol. V vzhodni steni so pa tele slavne “lahke” grapce, ki jih še nisem obiskal. Grem se malo potepat in raziskovat!

V ljubljani je vlažno jesensko vreme pri 5 stopinjah C. Dobro uro in nekaj deset ovinkov kasneje me na Vršiču pozdravi zima. Čeprav kaže termometer okoli ničle, je zrak tisti pravi zimski. Suh in mrzel, da te zareže v nos in te prisili, da vdahneš s polnimi pljuči. Gore naokoli so lepo pocukrane, kot se za praznični mesec spodobi. Količina snega je sicer majhna, a se je očitno dobro prijel na stene. Tik tak se zrihtam in s strumnim korakom zagrizem v klanec. Najprej po shojeni markirani poti do ovinka, potem pa desno gor naravnost pod steno. Kolikor sem uspel razbrati s fotke na googlu se tukaj zvrstijo tri, štiri grape, skrajno desno pa se pride na Šitno Glavo. No, grem malo raziskat. Dokler se do konca ne zaplezam, lahko vedno obrnem. Prva grapa (Butinarjeva) izgleda precej kopna in neprimerna za soliranje. Grem pogledat okoli vogala, kako je tam. Med tem so zadnje tri skupinice pohodnikov že sestopile nazaj na Vršič. Goro imam popolnoma zase. Ritmi dihanja, bitja srca in škripanja snega pod nogami se uskladijo v pravi flow. Drugih zvokov ali motečih misli ni. Sem samo jaz, gora in moj korak. Tukaj in zdaj. Zrak je tako lahek in osvežujoč, kot bi si ga izmislili za reklamo za zobno pasto ali čigumije.

mojstrovka001

Butinarjeva je precej kopna

mojstrovka008

Divji mož Prisanek bdi nad prelazom

mojstrovka011

Levo ali desno? Hm???

 

Za vogalom sprva sledim stopinjam, ki vodijo v pripravniško grapo. Tik pred vstopom si premislim in jo mahnem desno v Župančičevo, ki je še deviška. Grem raziskovat. Na tej višini je sneg že ravno toliko pomrznjen, da je možno z užitkom pikati navzgor. Žal se z višino slabša. Vsak tretji korak se prav zoprno udre. Na srečo ne globoko. Na koncu rampe zavijem levo v strmino proti vrhu. Sledi malo mešanega plezanja tipa skala, moka, preperel stiropor. Nežno in z občutkom se cik cak prebijem v lepo zalit in trd izstopni žleb, kjer me za konec pozdravi prav estetska opast, ki se je ne bi sramovali niti najboljši šiptarski mojstri šamrol.

mojstrovka002

Pod vrhom Župančičeve v Mojstrovki

 

mojstrovka014

Gorenjska slaščičarska mojstrovina

 

mojstrovka009

Sonce, voda, zrak, svoboda

 

Še par korakov in sem na Mali Mojstrovki. Na vrhu me preseneti lušna pohodnica. Praktično istočasno prisopihava gor vsak iz svoje smeri. Redke so, ki same kolovratijo po gorah ob taki uri in razmerah. Na vrhu je prava ostra zima in hitro zazebe. Živjo, živjo, par besed in že jo mahava vsak po svoje. Ona nazaj v dolino, jaz pa proti Veliki Mojstrovki. Do sončnega zahoda je še slaba urca. Ravno prav. Izkušnja z vetrom z Male Mojstrovke me je izučila. Tik pod vrhom Velike se lepo v zaveterju ustavim in v miru navlečem nase več toplih plasti, od volne, flisa do puha. Na vrhu zadovoljno odložom cepine in nahrbtnik, ter se počasi v miru razgledujem. Slišim le svoje dihanje in rahlo šumenje vetra. Pa še nekaj slišim.  .  .  .  Pravo zimsko tišino. Tisto, ko vsa narava počiva. Razgled je kljub oblakom vrhunski. Poleg slovenskih gora se vidi še polovica Avstrije, Italija tja do Dolomitov, Tržaški zaliv . . . Usedem se na nahrbtnik in med srebanjem čaja lepo počasi vpijam širjave pred menoj. Frutabelo bratsko razdelim s kavko, ki me počasti z nekaj zračnimi akrobacijami. Jaz sem samo na kratkem obisku, tale frajer je pa tu doma. Z mrazom se bo boril še dolge mesece do pomladi. Kavka me za nekaj trenutkov zamoti in ko naslednjič dvignem pogled je na obzorju že popolnoma drug prizor. Večerna predstava se začenja. Z odprtimi usti strmim v dogajanje tam za Jalovcem in kar ne morem sproti dohajati vseh podrobnosti. Sonce posveti skozi škrbino, na desni zadaj zažarijo Karnijske alpe in levo megla nad Furlanijo, Jalovec si glavo izmenično pokriva in odkriva s pajčevinastim oblakom, nad Bavškim Grintovcem se nenadoma pojavi oranžno srebrn oblak v obliki orjaškega nebeškega lignja, ki bo zdaj zdaj pogoltnil cel vrh. Izvlečem telefon, malo poslikam in hitro vrnem zmrznjeno roko nazaj v rokavico in v žep. V tem se obrnem in uzrem prej spokojnega sivo belega očaka v toplih žarečih barvah zahajajočega sonca. Spet snamem rokavico s še vedno mrzle roke in spet fotkam. Nato dam roke v žepe in samo stojim tam na vrhu, opazujem in se čudim. To je to! Boljše, kot vsaka televizija, kino, gledališče, koncert . . . Slika je multidimenzionalna, 360 stopinjska, v ločljivosti, ki jo omejujejo le tvoje oči in možgani. Da ne govorim o sluhu, vohu, otipu in drugih čutili, ter možganih, ki ne morejo sproti sprocesirati vseh teh dražljajev. Tu ni nič virtualnega. Vse je resnično tukaj in zdaj. Ta trenutek je tako, naslednji trenutek je že drugače. Kljub miru in tišini pravo bombardiranje z dražljaji, če le odpreš čute in si jih pripravljen sprejeti.

mojstrovka003

Lokalc

mojstrovka004

Predstava se začenja:

mojstrovka012

Z malo domišljije v daljavi slutiš morje

mojstrovka005

Tudi Očak dobi poslednje žarke za lahko noč

mojstrovka007

Nehaj kurit! Boš piškote zasmodil!

 

Po končani predstavi, lahek in miren počasi odpujsam v dolino. Vsakič, ko dvignem pogled je kulisa bolj temna. Počutim se tako majhnega in neznatnega ob vseh teh razsežnostih. Noč še stopnjuje občutek spokojnosti. Kot bi se sprehajal po hrbtu ogromnega spečega zmaja. Na izstopu pripravniške grape prižgem lučko in jo mahnem po sledeh navzdol. Z izjemo dveh kratkih mest gre vse lepo po stopničkah. Dokler ne pridem nad zadnji skok, oziroma prvi, če gledaš od spodaj. Snop čelke že obsveti dno, a od njega me loči zoprna prepreka. Ali 10m navpičnega kopnega skoka, ali 20m praskanja po skalah z nepredvidljivim snežnim pokrovom. Lepo se zahvalim za ponujeno zabavo in odštamfam nazaj gor na greben od koder lepo ležerno sestopim po normalki na Vršič kjer sameva moj avto.

Redko se zgodi, da imaš tako oblegano goro praktično zase.

mojstrovka015

Tja dol čez rob?

mojstrovka010

Cepin v roke

mojstrovka006

In nazaj gor

Advertisements

One thought on “Pozdrav zimi na Mojstrovkah

  1. Fajn si tole spisal.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.