pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

Tor des Glaciers – preko vseh meja 2. del

Po 160km konkretnih hribov torej končno prva tranzicija. Vame ponikne pol kariole hrane. Kot pravi morski pas gutam sve od reda. Mineštra s kuhanimi jajci, zrezki s pečenim krompirjem, rižota, sadna solata in še kaj vmes. Vse to seveda zalijem z litrom sadnega soka in fluimukanom za vsak slučaj. Zimski zrak v višavah je malo načel moja dihala. Nabutan kot sod odspim kvalitetni dve urci in se zbudim kot prerojen. Še menjava nogavic in nekaj obližev za preventivo pred žulji in gasa dalje. Ko tako v ranem jutru maširam skozi vas, vidim, da me ni brez razloga zeblo ponoči. Pršilka za zalivanje trave je ponoči travnik odela v nekaj centimetrov debel leden oklep. Dvomim, da je kdo želel ta efekt. 🙂 Pot se počasi vzpenja po dolgi, sončni dolini. V nahrbtnik počasi roma kos za kosom obleke, dokler ne ostane le majica s kratkimi rokavi. Vse naokrog so samotne gore, travnate planjave, bistri potoček, modro jezerce . . . 19km in 1900vm samote mine, kot bi mignil.

tor2019002

tor2019003

tor2019004

Malo pred jezerom in kočo Miserin se priključimo trasi Tor des Geants. To pomeni precej bolje uhojeno pot, označeno z rumenimi zastavicami in pogostejše srečevanje drugih tekačev. Kot bi s stranskega kolovoza zavil na avtocesto.  Pri koči se naše poti spet začasno ločita. Zastavice so lepo napikane ob “avtocesti” direktno v dolino. Mene pa gps sled vodi v prečko po strmem pobočju pod daljnovodom. Zakaj bi bi šli tam, kot ostali, če lahko naredimo še kak ovinek? No, po treh km je tu že naslednja koča in zopet zastavice. Prav uživaško je teči po uhojeni potki in dati možgane na pašo, med tem ko zastavice padajo mimo ena za drugo. Tik tak sem v vasici Chardonney. Tu izkoristim okrepčevalnico originalnega Tora, ki je sicer ni v mojem roadbooku in se žal spet poslovim od “civilizacije” lepih označenih potk, pogostih okrepčevalnic in ljudi ob poti. Torovci tu že vohajo naslednjo tranzicijo, ki je za njih oddaljena 18km lepega spusta. Mene pa čaka še 36km in 3700vm po enih najbolj zabačenih krajev, kar si jih človek lahko zamisli. Tisti trenutek, ko zavijem stran od zastavic se pot popolnoma spremeni. Kot ne bi že leta tu nihče stopal. Sem in tja so sicer neke rumene oznake na skalah. Sicer je pa pot skalnata, polna odpadlega vejevja. Vmes moram prečiti več plazov skalovja. Skratka tu tudi najboljši in najbolj spočiti bolj malo tečejo.

tor2019005

tor2019006

tor2019007

Zdaj pa teci, če moreš . . .

Prejšnji mrzli dnevi in današnje malce bolj brezskrbno tekanje so mi uničili pljuča, kot lansko leto. Spet izkašljujem ta rumene in diham skozi slamico. Nujno čim prej rabim ene dva litra pijače in posteljo za eno urco, če se hočem spet spraviti v red. Po ravnem in skalnatem terenu še kar gre. Samo kaj, ko je do naslednje okrepčevalnice po roadbooku še 15km in 1500vm vzpona. AAAAAAAAA!!!!! To lahko traja v nedogled. Vsekakor pa vsaj 5 ur. Do tja moram priti z litrom vode, ki mi je še ostal v bidonu. No, zdaj smo pa tam!!! Tisto poledenelo skalovje na tritisočakih je bilo očitno samo uvod. Prava jeba se začenja tule na “spustu” proti najnižji točki dirke. Kaj hočem. Pot pod noge in gremo! Od zadnje okrepčevalnice nisem srečal žive duše. Pri tem mojem tempu ranjenega lenivca bi me morali prehiteti vsi, ki vsaj malo upajo na prihod v cilj. Prvič in zadnjič na dirki odprem stran za live sledenje, da se prepričam, če je sploh še kdo za mano. Ene deset mi jih še sledi, a me to ne spravi v nič kaj boljšo voljo, ker sem prepričan, da so itak že, ali še bodo odstopili, kot jih je naredilo že 30 od 100. Pot se začne vzpenjati skozi gozd, preko zaraščenih planin. Dan se počasi poslavlja. Kraji zgledajo, kot zamrznjeni v času izpred 100 in več let. Zadnjih nekaj ur nisem srečal žive duše. Noč se bliža, mrzlo je, vlažno, dihat ne morem, vode imam še pol litra. Telefonskega signala seveda ni. A lahko vsaj odstopim, kot človek?!?!?!? Ne, ne Matej . . .  kar lepo sam se boš moral zmazati iz te godlje. Leva, desna, leva, desna . . .  Vsak korak je bližje vodi in postelji. Ko takole priracam do ne vem že katerega travnika,  zagledam čisto pravo pravcato domovanje Hobitov.  No, se mi je zdelo, da je tole poštena vukojebina. Prigural sem naravnost v Hobiton! In seveda moram še naprej. Samo, da ne pridem v Mordor.

tor2019008

Še Hobitov ni bilo doma

tor2019011

 

tor2019012

En štuk višje se tudi sonce poslovi . . .

Po mukotrpnem maratonskem polžjem grizenju v klanec se tja proti polnoči končno prebijem do prelaza colle della Fricolla. Res, da je visok le nekaj čez 2500m, a je zame večja zmaga, kot vsi tritisočaki pred in po tem. Vode mi je že zdavnaj zmanjkalo, ko od samega veselja, da je vzpona konec spet tečem v dolino.

tor2019009

Tale mi je pa dal vetra!!!

tor2019010

Hm . . . Tole stoji sredi markirane poti . . .

Malo pred eno uro ponoči se znajdem pri naslednji okrepčevalnici, ki se izkaže za nekakšen bivak oz neoskrbovano planinsko zavetišče v eni izmed hiš sredi zapuščene vasice. Trik je seveda najti pravo od dvajsetih bajt. Kar nekaj dvorišč obrnem, preden naciljam pravo. Na dvorišču ima čisto pravo pipo iz katere teče bistra studenčnica. Mamma mia!!! Napolnim bidon in pijem, kot da prvič vidim vodo. Vstopim v notranjost, kjer me pozdravi scena, kot po kakšnem hudem študentskem žuru. V prostoru je miza, dve klopi, kuhinjski pult, štedilnik, korito in nekaj omaric. Vse je na debelo nastlano s papirčki, plastičnimi krožniki in kozarčki, po mizi je polita kava, na štedilniku lonec z nekaj makarončki, ostanki makaronov so celo na okenski polici. Tako sem utrujen, da se ne sekiram prav dosti. Nalokam se vode, pojem par ploščic in gelov iz ruzaka, ter se en štuk višje zaplužim v eno od prostih postelj. Čez ene pol ure se mi bronhi začneje odmakat. Skoraj se zadušim z lastnimi grklji. Hitro stečem ven iz sobe in kar z balkona izkašljam cele kepe rumene sluzi dol pred vhod. Ob 2h zjutraj sredi zapuščene gorske vasice. Če to ni najbolj odbit žur, naj me pes oščije! S tem dejanjem seveda spet svobodno zadiham in v miru odspim še eno urco. Stisnem še en gel in jo mahnem dalje. Ne morem rečt, da sem ravno na konju, sem pa definitivno v mnogo boljši koži, kot pred par urami. S strumnim korakom jo urežem navzdol, čez potok in spet gor na sosednji hrib, kjer naj bi bil še en bivak. Mogoče bo pa tam kaj za jest??? Bivak je sicer konkretna velika hiša na kateri piše, da je odprto. Obstaja le manjša težava v obliki treh pastirskih mrcin, ki divje lajajo name s svojimi hripavimi glasovi. Ker me niti malo ne mika preizkušati njihovega gostoljubja, grem lepo v varni razdalji mimo. Itak se zdaj ne smem preveč obirat. Če želim na tranziciji v Donnasu opraviti še kaj več, kot se pofočkat in it dalje bo treba malo pospešit. Tale zadnja kriza me je postavila nevarno blizu časovnemu limitu. Naslednjega odseka se ne spomnim prav dobro. 18km in dva “manjša” prelaza kasneje se znajdem na tranziciji uro in pol pred limitom. Drejka tima, ki sta se napovedali, da me bosta čakali v dolini ni od nikoder. No, se bosta že našli. Jaz bom za sebe poskrbel. Pojem dvojno porcijo mesa s krompirjem in grem hitro spat za pol urce. Med drugo rundo prehranjevanja se pojavita tudi Drejka tim. Prav prijetno je videti znana obraza in reči kakšno besedo v slovenskem jeziku. Njuna skrivna maža za kravje vime je pa itak eden od rešilnih momentov celotne dirke. Težave z mojo vneto zadnjico so bile v trenutku odpravljene. Hvala Drejka tim!!!. Po bliskovitem družnem pakiranju in oddaji torbe se odčekiram zadnjo minuto pred iztekom limita. Do konca vasi gremo še skupaj, potem pa Andreja in Uršula obrneta in sam spet zagrizem v klanec . . . Kmalu prične rahlo deževati. Ravno toliko, da je treba navlečt nase pelerino. Par kilometrov gremo po svoje, pri naslednji okrepčevalnici pa se zopet pridružimo rumenim zastavicam. Tam opustošim zalogo domačih flancatov in gasa dalje. Počasi me spet začne dajati dihanje. Do naslednje postaje pridem že kar zdelan. Ko zaprosim za spanje, mi “prijazna” gospa razloži, da je ta postaja le za klasični Tor in jaz nimam tam kaj iskati. No, na brifingu sem slišal drugače. Ko se noče več truditi z mano angleško, ampak mi nekaj zabrusi v italijanščini, tudi jaz preklopim na drug jezik. Usedem se točno zraven mize, kjer beležijo rezultate in izdatno kašljam, da kak mali rumen košček tu in tam odleti na njihove papirje. Po destih minutah “prepričevanja” dobim prijazno povabilo v posvečeni spalni šotor, kjer oddremam svoji dve urci. Med tem tudi dež poneha in z novimi močmi spet vzamem pot pod noge. “Mene nau noben jebou! Sploh pa ne ena taljanska babura!” Seveda gredo zastavice direktno gor do naslednje koče, mi pa prečimo proti desni in spotoma obredemo še en čudovit greben, ki zahteva malo orientacijskih spretnosti. V koči Coda se poti spet združita. Tu so spet tradicionalno osorni. Porcija makaronov je bolj primerna za dojenčka, ki mu uvajajo trdno hrano, kot za sestradanega človeka, ki se že peti dan podi po gorah. Na prošnjo po dvojni porciji mi zabrusi: “Najprej to pojej, potem boš pa še dobil!!!” Še dobro, da bodo zdaj bolj pogoste okrepčevalnice. Naslednjih 40km se namreč v večini pokriva s traso klasičnega Tora. Ta etapa tam velja za eno najtežjih s težkim skalnatim terenom in številnimi krajšimi vzponi, ki parajo živce. No, po jebi, ki sem jo dal skozi do sedaj, so tole zame počitnice. Pot je lepo prehodna oziroma tekaška in označena z zastavicami. Okrepčevalnice so pogoste. Noč je lepa. Dežja ni več. Je pa zračna vlaga skoraj sto procentna, kar izjemno ugodno vpliva na moja dihala. Pravzaprav mi gre vse skupaj, kot po maslu. Očitno je trajalo pet dni, da mi je steklo. Okoli 2h zjutraj sredi ničesar naletim na prizor, ki me sezuje, čeprav ga vidim že tretjič. Na prejšnjih dveh moji Torih je bilo namreč isto. Pred samotno hišo stoji velika miza, ki se kar šibi od vsakovrstnih doborot. Domače salame, piškoti, peciva, sveže sadje od lubenice do grozdja,  . . . .  Ne, ni fatamorgana, čeprav je težko verjeti. Ko tako stojim tam in ne vem česa bi se lotil, pride ven dobra žena in me prijazno vpraša, če sem zadovoljen s tem kar je na mizi, ali še kaj prinese. Predobro, da bi bilo res. Če bi bil v kaki izmed Grimovih pravljic, bi imela sigurno zadaj kotel v katerem bi kuhala žajfo iz nič hudega slutečih tekačev. Noč mine brez večjih težav in zjutraj pridem do vasi Niel, kjer si privoščim kup polente s sirom in mesom, ter spet dve urci spanca.

tor2019014

tor2019016

utrinek z avtoceste

tor2019015

tor2019017

peti sončni vzhod na poti

Sredi prelepega sončnega dneva jo mahnem proti zadnjem prelazu pred tretjo in zadnjo tranzicijo. Sonce kar dobro žge. Kratki rokavi in puščavska kapa pride še kako prav. Na drugi strani se spustim do zadnje okrepčevalnice pred tranzicijo. Ker je od tam le še 7km spusta jo marsikdo kar izpusti. Reveži ne vedo kaj zamujajo. Priznam, da sem tudi jaz imel podobne načrte. Vsakega tekača že na daleč podravi zvonenje celega orkestra ogromnih kravjih zvoncev, katere poganja vesela družba, ki si je iz vodenja okrepčevalnice naredila vrhunsko zabavo. Pristopim k mizi s hrano z namenom, da pograbim par pomaranč in banan in pičim dalje. Ha, ha, ha!! Račun brez krčmarja. Naslednji trenutek že mažem na kruh namaze iz domače rikote. Ravno testiram tretjega, zadnjega od vrhunskih namazov, ko pristopi brko, ki ima na čez kuhinjo in me povabi noter . . .  Ohoho! Tule se pa znam zadržati malo dlje. Na štedilniku na drva stojijo lonci iz katerih se vijejo omamne vonjave. Najprej možak odgrne folijo s pekača v katerem je nekakšna musaka iz malancanov in domačega sira. Bi najprej tole probal, ali bi šel kar direkt na kozličkov golaž s polento? Hm…. Zdaj se pa drži načrtov o minimalnem ustavljanju na okrepčevalnicah. Mmmmmm! Košta je božanska! Kar topi se v ustih. Vmes pa vaški fantje še urežejo par domačih viž v spremljavi saksofona, harmonike in tamburina. Če to ni za Michelinovih šestnajst zvezdic, pa tudi nič ne rečem! Po dveh porcijah malancanov in božanskem golažu zadnji trenutek pobegnem naprej, ko mi možakarji pričnejo ponujati vino. No, takole bi se pa dalo biti navijač. Tistih par km spusta je sedaj le še formalnost. Na tranziciji me zopet pričakata Drejka tim. Tokrat dobro zadaneta moj prihod in se ne lovimo naokoli. Notri srečamo še hrvaška kolega Domagoja in njegovega zvestega pomagača Nikolo. Tudi njemu prav pride maža za vime, ki je hit letošnje dirke. Zvrnemo par pirčkov in vzdušje postane nevarno domače in sproščeno. Vseeno ura teče. Treba je postoriti najnujnejše in iti dalje. Napravil sem napako, da sem ob prihodu na tranzicijo sezul superge. V pol ure so mi noge tako otekle, da me sedaj kar zoprno tiščijo. V torbi imam dva rezervna para, ki tiščita še bolj. O ti šit! Kaj pa zdaj??? Iz dosedanjega para, ki je največji, odstranim vložke in jih spravim v nahrbtnik za vsak slučaj. Bom probal tako, druge nimam. Preverim še vsebino nahrbtnika, če je vse najnujneše na svojem mestu. Dereze po navodilu organizatorjev ostanejo z menoj. Do sedaj sem jih nosil s sabo za balast. Sedaj naj bi bile obvezne.

Tukaj v Gressoneyu je zadnja tranzicija na tej dirki. Do cilja bom moral priti s tem, kar imam v nahrbtniku. Do sedaj sem napravil 290km in 24000vm. Na klasičnem Toru po taki razdalji že pošteno vohaš cilj. Tu imam pa še 100milj prek nekaj tritisočakov . . .

No, da vidimo kaj mi bo pot še prinesla . . .


4 komentarji

Tor des Glaciers – preko vseh meja 1. del

Hm,   .  .  .   Kje naj sploh začnem. Dva tedna po koncu dirke še vedno prinašam not pomanjkanje spanca in hrane. Vame dobesedno poniknejo enormne količine hrane. Na primer kila skute za zajtrk, za kosilo 2 litra čorbe, kranjska klobasa in tričetrt kile skutinega peciva, za večerjo polkilski steak in podobno. V trgovino sploh ne smem, ker ne morem nest vse hrane,  ki bi jo nagrabil. Misli še vedno večkrat dnevno zaplavajo v vzporedno vesolje in se vrnejo v gore okoli Aoste. Bolj, ko poskušam stvari sortirati in racionalno umestiti v prostor in čas, bolj neverjetno se mi zdi vse skupaj. Ne bi se čudil, če so bile vse skupaj le najbolj bizarne sanje, kar si jih človek lahko zamisli.

Kaj hudiča, se je sploh zgodilo???!!!

Verjetno ste zasledili, da se zadnje čase vedno bolj govori o nekih ultratrailih v dolžinah prek 100km in tudi 100 milj, kar je 167km. In to gori doli, najraje po gorah. Tudi pri nas in v bližnji soseščini imamo kar nekaj takih zdaj že legendarnih dirk, ki jih končajo le najbolj vzdržljivi in trmasti tekači. V svetovnem merilu sta najprestižnejši in tudi eni najtežjih UTMB, ki dobesedno obkroži najvišjo goro Alp in Hardrock, ki poteka v visokih gorah Kolorada v ZDA. Obe sta dolgi 170km in zahtevata od norcev ki se ju lotijo, prek 10.000 višinskih metrov vzpona. Kdor jih uspešno zaključi si zasluži posebno spoštovanje med trail tekači. Vrhunski tekmovalci ju opravijo celo prej, kot v 24 urah. Od večine udeležencev pa terjata dve neprespani noči. Ampak,  .  .  .  100milj se dandanes organizira že na vsakem vogalu. Obstajajo tudi tekme, proti katerim sta UTMB in Hardrock, kot popoldanski tek na Rožnik. Prva taka je Tor des Geants, v zadnjem letu pa se mu je pridružil še Swisspeaks. Oba sta pravi pošasti z dobrimi 350km dolžine in okoli 25000 višinskimi metri vzpona. Najboljši potrebujejo za to tri dni in tri noči brez spanja. Tisti pri repu karavane pa so na poti cel teden. Vsi od prvega do zadnjega so vrhunsko pripravljeni tako fizično, kot psihično. To ni samo čisto nov nivo, to je nekaj nivojev višje in precej bolj kompleksno, kot dirke na 100milj. Tudi Slovencev nas je že kar lepo število, ki smo uspešno zaključili tako dirko. O mojih izkušnjah sem pisal tukaj in tukaj.

Nori valdostani so se ob deseti obletnici Tora spomnili nove ideje, ki meji že na norost. Da bi krog okoli svoje doline po katerem poteka slovita dirka gigantov oz Tor des Geants še razširili, ga potisnili še višje pod štiritisočake, v še bolj odročne kraje, na še bolj zajeban teren . . . Nastala je dirka, ki tudi nam, ki smo “običajen” Tor že dali skozi, polni gate že s samimi številkami. 450km in 32000 metrov vzpona je pisalo v razpisu. Takoj sem vedel, da moram stati na štartni črti tega norega dogodka. Ooooo, sirota, ko bi takrat vedel, da so številke vedno zavajajoče in v tem primeru precej podcenjujejo zahtevnost dirke, se verjetno ne bi spustil v kaj takega. Poleg samih številk, je bil tudi koncept dirke precej drugačen od običajnih trailov. Neoznačena trasa terja kar precej stezosledskih in orientacijskih sposobnosti, ter posledično dodatne zbranosti in energije. Okrepčevalnice so le v planinskih kočah, ki so v nekaj primerih oddaljene tudi po 10 ur teka oz hitre hoje. Prva tranzicija, kjer dobiš svojo prej napakirano opremo pride šele po 160km! Torej 100milj za ogrevanje. 🙂 Zavarovane poti z verigami in vrvmi, polja ostrih balvanov, kamnite ledeniške morene, zaraščene planine brez poti in podobno so bile stalnica in ne izjema. Že pred tekmo se mi je dozdevalo, da tole ne bo hec. A realnost je presegla najbolj neverjetne predstave.

6. septembra zvečer se nas je torej 100 prekaljenih lisjakov zbralo na štartu poti, za katero nihče ni prav dobro vedel. kako se bo odvijala. Še najmanj sami organizatorji. Vse skupaj je potekalo precej po domače, brez glamuroznega pompa, ki je standard na velikih dogodkih. Bolj je zgledalo, kot da se organizatorji še niso dobro zbudili pred štartom “ta pravega” Tora, ki bo čez dva dni in so danes poslali na pot le nekakšno izvidnico. Na brifingu pred štartom se je porodilo precej več vprašanj, kot odgovorov. Izvedeli smo, da moramo biti pripravljeni na vse in se držati GPS sledi. V kočah bomo verjetno dobili kaj za pod zob, podrobnosti bomo videli na licu mesta. Vreme bo mrzlo. Imejte dovolj toplih oblačil. Pa srečno!  Hm . . .    “OK, pol pa srečno.” No, v bistviu je bila organizacija in varnost precej na nivoju. GPS sled je bila izjemno natančna, dobili smo GPS oddajnike za sledenje v živo in prek aplikacije na telefonu smo vsak dan dobili svežo vremensko napoved napisano posebej za nas.

Malo pred osmo zvečer torej stojimo sredi Courmayeurja in čakamo, da nas spustijo na potovanje. Nejeverno zrem v zlovešče številke na črnem oboku – 450km in 32000vm. “Matej! Kam si to padel?” Zatresejo se mi hlače in ima me, da bi se odtihotapil stran do prve gostilne na pet pirov in pico. Vendar je pred in za mano množica. “Nič, kar si skuhal, to pojej. Do cilja, pa če crknem!” Obrazi sopotnikov so presenetljivo mirni. Le tu in tam se za trenutek pokaže kanček treme ali zaskrbljenosti. Brezglave euforije, kot ponavadi na trailih tudi ni čutiti. Vsi mirni in zbrani, kot da gredo na vikend turo v hribe. Večina nad 40 let starosti. Nobenih naspidiranih mladeničev v najnovejši Salomon opravi. Tu ni prostora za zelence.

20190906_194439

O sveta pomagalka!!! Kam sem padel???!!!

V kratkem nagovoru organizator pravi, da nihče ne ve, če je ta nora ideja sploh izvedljiva in pozove nas sto poizkusnih zajčkov naj to preverimo. “Srečno argonavti!”, pravi in prične odštevati . . . 3,2,1 . . .  pa smo šli. Skozi špalir navijačev, skozi mesto, prek reke in kmalu v prvi klanec. Lepo v koloni, brez prerivanja ali prehitevanja. Pot je tako dolga, da ti postane slabo, če samo poizkusis pomisliti kam vse te pelje. Prvi in trenutno edini cilj je prva koča čez 6km. Tukaj je ključni tisti trik, kako pojesti slona? – (en grižljaj naenkrat). Kmalu je tu prva koča, pa prvi prelaz, pa druga koča. Lepo počasi se ogrevam na delovno temperaturo.

20190907_005331

Prvi prelaz . . . Le koliko jih še čaka?

Pride tudi prva dolga etapa brez vmesnega okrepčila. 27km, 2000 višincev gor in 1500 dol. No v kraju la Thuile računam na kako fontano za dotočit vodo. Gelov in ploščic imam pa kar nekaj s sabo. Na 30km malo pred la Thuilom mi uspe ob robu asfaltne ceste skoraj zviti gleženj in ob tem zlomim palico. “Bravo bumbar! In ti misliš narediti še dobrih 400km po hribih, pa se polomiš na asfaltu.” No, pet minutni postanek na klopci v vasi, kos bandažnega traku, nekaj izunajdljivosti in že jo maham v naslednji klanec z dvema popolnoma funkcionalnima palicama. Jiiiiiiiihaaaaa!!! Kmalu se zasveti pred mano koča in s tem konec prve dolge etape. V bistvu niti nisem pogrešal okrepčevalnice vmes. V koči imajo standardno ponudbo: pasta rosa (makaroni s paradajzom) ali mineštra (vse od goveje juhe z zvezdicami, zelenjavne enolončnice, ričeta, do fižolove juhe z rižem, skratka loterija). Aja, možna je seveda tudi pasta bianca (suhi makaroni s parmezanom).

20190907_071039

Večer nad ledenikom . . .

20190907_071046

20190907_073417

Sledi prvi prelaz nad 3000m. Vzpon je še kar ok. Veliko peska in kamenja, malo snega, shojen pot. Spust je pa druga pesem. Predstavljaj si pokonci postavljenega križanca med peskovnikom in kamnolomom, katerega skale so lepo na tanko prevlečene z ledom. Zmagovito! Vsak korak sta najverjetnejši opciji, da se skotali v dolino skala ali pa ti. Ne pomaga noben megagrip, še manj dereze. Edina možnost je odplesati v dolino tako, da se tako hitro premikaš, da ti noga nima časa zdrsnit ali se ti skala zakotalit pod nogami. Dolg spust pripelje v vas Planaval, kjer je sumljiv vaški lokal in pipa za dotočit vodo. Lokalc, ki zgleda, da ne zna do pet štet pravi, da je do naslednje koče 2 uri hoda. “No, to bom pa že spičil.” Po eni uri konkretnega grizenja v klanec pridem do table, ki pravi, da je do koče še tri ure in pol. Hm???  S čim se futrajo tele lokalci? Ta etapa je imela 25km in celo 2500vm. Zadnji vzpon se je kar pošteno vlekel. Moj poizkus, da bi na hitro potegnil do koče je seveda klavrno padel v vodo. Na polovici vzpona sem postal precej “slaboten”. Ulegel sem se na travo pod macesen in naenkrat potamanil tri ploščice in dva gela. Po desetih minutah počitka sem lahko počasi nadaljeval. Jp! . . .  Očitno tukaj ne bo bližnjic. Do koče sem že malo prišel k sebi. Prvih 70km za ogrevanje je že postreglo s prvimi ocvirki in nevšečnostmi, ki sem jih solidno prebrodil. Malo me že daje utrujenost, noge niso več najbolj sveže, sicer mi gre pa odlično! Tudi z daljšimi razdaljmi med okrepčevalnicami presenetljivo nimam večjih težav. Se pozna, da je precej hladno in ne pijem toliko, kot ponavadi.

20190907_145251

Od angelske koče (Rifugio degli Angeli) na 2900 metrih pelje dolga zavita prečka mimo jezera san Grato in se nato spusti do koče Bezzi v zatrepu divje doline Valgrissenche. Pričelo se je mračiti. Potem je se je ohladilo, . . .   potem je zavel mrzel veter z bližnjih štiritisočakov, . . .  Zadišalo je po snegu in zimi.  Tisti ta pravi, . .  beli, . . . z modrikastim pridihom, ki reže v nosnice in mrtvi prste. Od tu pa spet navzgor prek visokih prelazov 3000m nad morjem. Zdaj vem zakaj se prelazu reče passo, Ker je zgoraj mraz kot pes! Tja do 2700m še nekako gre, pol je pa edini cilj čim hitreje prit gor in nazaj dol. -10 stopinj celzija ni ravno najprimernejše vreme za lahko tekaško opravo. Po neskončnih zasneženih poljanah kamenja in skalovja tudi orientacija ni najlažja. Sploh ne ponoči. Na izbiro imam dve precej mrzli varianti orientacije. Ali mazohistično snamem rokavice in preverim položaj na telefonu, ali si vzamem nekaj minut več in uporabim počasnega Garmina z majhnim ekranom in se v tem času cel še bolj ohladim. No, uspelo mi je je pregurati s telefonom, ne da bi mi zmrznili prsti. Druga noč torej mine v borbi z mrazom. Bolj se bliža jutro, bolj grize do kosti. BRRRRRRR!!!!!! Ravno se prične daniti, ko že drugič to noč prisopiham nad 3000 metrov.  Ena konkretna stotka je za mano (dobrih 100km in slabih 9000vm).  S prelaza Roset se odpre nezemeljski razgled na širne kamnite planjave pobeljene s svežim snegom. V kotanjah ležijo številna jezerca. Celotna pokrajina je tiha, mrzla z modrikastim pridihom. Skratka, prišel sem v ledeno kraljestvo. Oblečen sem v vse, kar imam in mi je še vedno hladno, kljub stalnemu gibanju.

20190908_064749

20190908_064803

Ledeno kraljestvo

20190908_072625

500metrov nižje pridem na neko planino. Trave ni videti niti bilke. Vse je pobeljeno. Pred hlevom žalostno bleja čreda ovac. Prav ubogo zgledajo sredi snega, do ušes umazane od lastnega blata. Ni ravno planinska idila. Z otrplimi prsti na vseh štirih okončinah hitim v dolino v upanju, da je tam vsaj kako stopinjo manj mrzlo. Žal nisem te sreče. “Dolina” je tukaj 2000m nad morjem in navsezgodaj zjutraj ni neke vročine. Na vzponu skozi čudovit macesnov gozd do koče Vitorio Emanuele se končno malo odtajam. Po obvezni pašti,  . . . ali sem tam jedel mineštro? Hm?  Kdo bi vedel. Skratka po polnjenju zalog se kaj kmalu odpravim naprej. Dan je lep in do naslednje koče je le 6km “skoraj” po ravnem. Tam ugotavljam, da sta mrzel zrak in nadmorska višina že pustila posledice na mojih dihalih. “Pa ne, da se bo ponovila zgodba s prejšnjih dveh TOR-ov s strašanskim kašljem in dihanjem na škrge? Saj sem ja bolj izkušen in pametnejši. Pa še pulmolog me je porihtal.” Vseeno bolj preventivno spijem en Fluimukan, se najem in dve urci odspim. Po tem izkašljam nekaj rumenih, a ni sile. Čaka me eden najzahtevnejših delov že tako zahtevne trase prek dveh najvišjih prelazov na celotni poti. Še dobro, da se tega še ne zavedam. Najprej Passage du Grand Neyron.

20190908_183233

Mraz in kamenje, ter puščice namesto poti . . .

Gor grede gre z zmernim tempom ob izdatnem dihanju mrzlega zraka. Na peščenih ovinkih me prehiti par divjakov, ki ga ženejo, kot, da je na vrhu že konec vsega. No dva dohitim že kmalu po tem, ko se pojavi sneg. Nekaj motovilita z derezami in ne vesta najbolje, kje se lotit težav. Na vrh pridem sicer zadihan, a v dobrem stanju. Na balvanu sedi gorski reševalec, ter si počasi in z užitkom zvija čik. Zavit je v nekaj plasti zimskih oblačil s himalajsko puhovko vred, a mi potoži, da ga zebe v noge. “Jp! Res je zima tu gori.” Zraven njega leži kup železnine, nekaj vrvi in puhastih spalk. To je ena redkih točk s potencialno pomočjo na celi trasi, poleg koč seveda. Ko se zazrem v dolino na drugo stran mi je takoj jasno koliko je ura. Prek skoraj navpične stene je speljana neke vrste ferata z zaledenelimi verigami in lestvami. Sledi strmo polje balvanov in nato ledeniška morena. Vse skupaj na tanko poprhano s snegom in požledom, ter konretno zmrznjeno. Po ketnah in skalah se obeša okoli petnajst sotekmovalcev. Nekateri napredujejo s hitrostjo lenivca, drugi pa le malce hitreje. Mraz grize do kosti. Hm!  Treba bo hitro in hkrati previdno v dolino, dokler še čutim prste na rokah in se lahko kam primem. No če izvzamemo poledico, je bil spust prav lušten. Za dober kilometer sem vseeno rabil 20min. S tem tempom, bi trajalo dva tedna, da pridem do cilja. V teh 20min sem jih vseeno prehitel okoli 12. Kasneje sem izvedel, da je zmagovalec za ta odsek porabil eno uro. Zadovoljen se zapodim navdol po ledeniški moreni, malo gori, malo doli in že se priključim trasi Tor des Geants pri vzponu na najvišji prelaz Col Loson.

20190908_185722

Pa gre spet za goro . . .

Sonce je med tem spet zašlo in mraz še bolj pritiska. Seveda je vzpon jeben, kot vedno. Bolj, ko dihaš, počasneje gre. No, vsaj pot je lepo shojena in prava avtocesta proti tistemu, kar je bilo prej. Seveda je tudi tega vzpona enkrat konec.

20190908_212248

Najvišja točka poti

Sledu mu strm vijugast zasnežen spust, ki ga brez težav odtečem. V koči Sella sledi obvezno filanje s kalorijami. Tu je tudi okrepčevalnica sestrske dirke, kar pomeni dobrodošlo razširjeno ponudbo prigrizkov in pijače. Zastavice klasičnega Tor-a gredo tu po najkrajši poti v dolino. Mi moramo pa okoli riti v žep še malo spoznavat lokalne vukojebine. Konkretnih 18km je še do doline, kar se seveda vleče kar lep del noči. Vmes so sicer neki “toplejši” pasovi, a doli ob reki je spet svinjsko mrzlo in vlažno. No, okoli štirih zjutraj končno pricepetam v veliki šotor v Cogne. Za mano je 160km, se pravi skoraj 100milj in dobrih 12100 metrov vzponov (več, kot na UTMB, več, kot na Hardrocku) in jaz sem končno prispel do prve baze oz tranzicije, kjer me čaka torba z mojo robo, raznovrstna hrana v neomejenih količinah, masaža, zdravniška oskrba. Na večini tekem, bi že zdavnaj pil zasluženo pivo v cilju in se verjetno tudi že naspal. Tukaj se pa le neskončno veselim čokolade in slušalk za mp3 iz moje torbe. Ha, ha, ha . . . Med tem, ko s kolegom iz kanade mlativa makarone in analizirava dosedanji potek, v šotor že prihiti vodeči na Tor des Geants. Do sem je potreboval 16ur za 100km, midva pa 56ur za 160km.

In to je bila šele prva tretjina . . .


Komentiraj

Razmišljanja kar tako

Včasih pride en tistih dni, ko se res sprašuješ kdo je tu nor. Kot pravijo Prljavo Kazalište: “Zaustavite Zemlju! Silazim” Na delu imam vsakodnevno opravka z ljudmi, ki jim je zmanjkalo malo sreče oz nimajo več kvizkotov v rokavu, ko jih najbolj potrebujejo. Mlad oče dveh majhnin otrok je bil poleti še popolnoma zdrav, zdaj se pa pogovarjamo kako, če sploh, bo preživel do novega leta. Seveda se te taka zgodba vedno dotakne. Vsakdanji problemi ob tem postanejo nepomembni in si rečeš. Super ti gre! Nimaš kaj jamrat. Ali je sploh primerno dvigovati svojo srečo ob nesreči drugih? Nekateri bi želeli, da smo žalostni skupaj z njimi. Drugi so neizmerno veseli nasmejanega optimističnega obraza v tej stavbi z, za marsikoga zloveščim, imenom Onkološki inštitut. Ključna sta spoštovanje in empatija.

Včasih je vseh teh zgodb enostavno preveč. Postaviš zid in želiš samo izstopit. Zavedaš se, da si postal nedostopen, lahko tudi siten, da se enostavno nimaš več energije pogovarjati z bolniki. In ko greš končno domov, te prazna guma na kolesu sploh ne gane. Stoično peljem kolo na servis. Jebiga, če ni hujšega, je odlično. Na poti domov me vsaj pet avtomobilov grdo izsili in samo dobrim refleksom se imam zahvaliti, da nisem končal na havbi ali pod kolesi. Ponavadi bi bil jezen na kretena za volanom. Kaj pa, če sploh ni kreten. Kaj, če je čisto običajna mama, ki razmišlja kako bo pravočasno prišla po otroke v šolo ali vrtec, kaj jim bo skuhala za kosilo in kaj mora še kupit v trgovini. Kaj, če se moški za volanom vozi z onkološkega inštituta, kjer mu žena umira za rakom in vozi na avtopilotu z mislimi pri svoji dragi. Če ne poskrbiš sam zase, se ne bo dobro končalo, tako v prometu, kot v življenju.

Domov pridem utrujen. Misli mi lebdijo v nekem vzporednem svetu, ker je v tem enostavno preveč težkih stvari za predelat. Dost mam! Grem laufat na polno v gozd. Pa če crknem! Grem laufat, ker lahko. Hvaležen sem, da mi je dan ta luksuz, da lahko s polnimi pljuči zadiham vlažen gozdni zrak in poženem telo v rdeče obrate. Jaaaa!!! To je to! Živ sem!

Vem, da čakate na zapis s Tora. Tudi to pride. Še malo potrpite. Srečen sem, da imam možnost udeležbe na takih odbitih in noro lepih dogodkih.