pot pod noge

iskat meje

Razmišljanja kar tako

Komentiraj

Včasih pride en tistih dni, ko se res sprašuješ kdo je tu nor. Kot pravijo Prljavo Kazalište: “Zaustavite Zemlju! Silazim” Na delu imam vsakodnevno opravka z ljudmi, ki jim je zmanjkalo malo sreče oz nimajo več kvizkotov v rokavu, ko jih najbolj potrebujejo. Mlad oče dveh majhnin otrok je bil poleti še popolnoma zdrav, zdaj se pa pogovarjamo kako, če sploh, bo preživel do novega leta. Seveda se te taka zgodba vedno dotakne. Vsakdanji problemi ob tem postanejo nepomembni in si rečeš. Super ti gre! Nimaš kaj jamrat. Ali je sploh primerno dvigovati svojo srečo ob nesreči drugih? Nekateri bi želeli, da smo žalostni skupaj z njimi. Drugi so neizmerno veseli nasmejanega optimističnega obraza v tej stavbi z, za marsikoga zloveščim, imenom Onkološki inštitut. Ključna sta spoštovanje in empatija.

Včasih je vseh teh zgodb enostavno preveč. Postaviš zid in želiš samo izstopit. Zavedaš se, da si postal nedostopen, lahko tudi siten, da se enostavno nimaš več energije pogovarjati z bolniki. In ko greš končno domov, te prazna guma na kolesu sploh ne gane. Stoično peljem kolo na servis. Jebiga, če ni hujšega, je odlično. Na poti domov me vsaj pet avtomobilov grdo izsili in samo dobrim refleksom se imam zahvaliti, da nisem končal na havbi ali pod kolesi. Ponavadi bi bil jezen na kretena za volanom. Kaj pa, če sploh ni kreten. Kaj, če je čisto običajna mama, ki razmišlja kako bo pravočasno prišla po otroke v šolo ali vrtec, kaj jim bo skuhala za kosilo in kaj mora še kupit v trgovini. Kaj, če se moški za volanom vozi z onkološkega inštituta, kjer mu žena umira za rakom in vozi na avtopilotu z mislimi pri svoji dragi. Če ne poskrbiš sam zase, se ne bo dobro končalo, tako v prometu, kot v življenju.

Domov pridem utrujen. Misli mi lebdijo v nekem vzporednem svetu, ker je v tem enostavno preveč težkih stvari za predelat. Dost mam! Grem laufat na polno v gozd. Pa če crknem! Grem laufat, ker lahko. Hvaležen sem, da mi je dan ta luksuz, da lahko s polnimi pljuči zadiham vlažen gozdni zrak in poženem telo v rdeče obrate. Jaaaa!!! To je to! Živ sem!

Vem, da čakate na zapis s Tora. Tudi to pride. Še malo potrpite. Srečen sem, da imam možnost udeležbe na takih odbitih in noro lepih dogodkih.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.