pot pod noge

iskat meje

100 milj mestne občine Ljubljana

Komentiraj

V medijih se pojavijo apokaliptične novice o smrtonosnem virusu, ulice se izpraznijo, javno življenje usahne in čez noč smo zaprti v kletke imenovane občine. Sicer je priporočljivo gibanje na svežem zraku v varni razdalji do drugih ljudi, a le do meja svoje občine. Samo kako naj vem kje so te meje? Rečejo ljudje:  prižgi računalnik, pametni telefon, poglej na zemljevid . . . Že že, samo kje so v resnici? Do kam se sme? A je tisto drevo tam še v občini, ali ne? Je meja na koncu te njive, ali naslednje? Ponekod meje potekajo logično, v sozvočju z naravo, ponekod pa kar počez, kot bi jih narisal zagnan prvošolček, ki je navdušeno odkril uporabnost ravnila. Nikoli ne veš kako točno bo to izgledalo na terenu.

Če ti vlada naše domovine zapove strogo spoštovanje meja, je treba preverit kje točno so te namišljene črte. Le tako boš lahko striktno in vestno spoštoval odlok.

Pa sva šla z Bojano na veliki petek, ko je ura odbila polnoč in so vsi sladko spali, s strumnim korakom iskat to skrivnostno rdečo črto, ki na zemljevidu preseka hribe, reke, ceste, polja . . .

Že takoj po štartu na tromeji Ljubljana-Polhov Gradec-Brezovica nama je pot grobo presekala primorska avtocesta. In že sva morala delati ovinek globoko v domače ozemlje in nato spet nazaj na mejo. Sledil je maraton (42km) čez Barje. Res ni bilo niti metra vzpona, a zato toliko več vodnih kanalov, preoranih njiv, robidovja, poplavnega gozda, rose, slane in nenazadnje reka Ljubljanica, ter posledično ovinek do prvega “mostu”. 10 ur za maraton se sliši veliko, a vam zagotavljam, da se nisva prav nič obirala do prve vnaprej postavljene okrepčevalnice pri AC razcepu Malence. Tu se je začela druge vrste zabava. Pohod na Golovec se sliši prav lenobna nedeljska aktivnost. A kaj, ko meja in steza nista usklajeni. Zato morava pač direktno gor v strmino po suhem listju, kjer v prvi grapici tudi prvič namočiva superge, ki sva jih uspela pripeljati suhe čez celo Barje. Ravno se malo navadiva kolovratenja po goščavi gori doli, ko naju preseneti Borut z okrepčilom. Domač kruh s sirom in potička se prav lepo usede v želodček. In že šibamo dalje v varni medsebojni razdalji in seveda na naši strani meje. Na drugi strani prepovedane črte  je zdaj Škofljica. Ig in Brezovico sva pustila za sabo. Kamalu bova prišla do Grosuplja. Meja se neusmiljeno zvija in beži zdaj dol v grapo, zdaj gor na hrib, pa spet poševno prek strmine in midva ji neusmiljeno slediva. Ne bo nama pobegnila podlasica mala!!! Ena najbolj psiholomnih zank je pri Malem Lipoglavu. Namesto 200 meterskega enominutnega ravnega asfaltnega izleta v Grosupeljsko občino je treba narediti 150 višinskih metrov spusta po grapi, se obrniti za 180 stopinj in se po drugi grapi vrniti nazaj gor. Šus v glavo! Ampak meja je meja. Divji vzhod Ljubljane potreže z vsemi vrstami divjih strmin, zaraščenih grap, robidovja, podrtih dreves ipd. Prav vesela sva, da se iz gozda prikaže oče Pustolovcev Janez, ki hodi, kot duh 10m pred nama in nama pomaga loviti to izmuzljivo beštijo od mejne črte. Toda tudi on se prerano poslovi in spet sama grizeva skozi goščavo. Med tavanjem po stečinah divjih svinj, poslušanjem lisjakovega laježa in  spremljanju neštetih svetlečih očk mine že druga noč na poti. Vmes se, kot v sanjah usedeva na mehko listje, nasloniva na debelo bukev in drug na drugega, ter za 20 min odplavava v čisti zen. Zjutraj se drugič razveseliva prvih sončnih žarkov, ki naju čez uro ali dve že neusmiljeno žgejo. Robidovje je vedno gostejše in grape vedno bolj strme. Uf, Uf. Divja je tale četrtna skupnost Sostro. Tudi tukaj nama meja ne pobegne več, kot za nekaj deset metrov. Drživa jo, kot pes ježa. Na drugi strani se izmenjajo občine Ivančna Gorica, Šmartno pri Litiji in Litija. Drugi dan popoldne si privoščiva tranzicijo s konkretno hrano in spanjem, kar nama vlije novih moči. Polnoč tretje noči odbije, ko se zopet v varnem spremstvu Janeza prebijava po eni najbolj zametanih in zaraščenih grap v tem koncu sveta. Nato po drugi podobni dol, po tretji spet gor in tako naprej. Izumimo nov pustolovski moto: “Še dobro, da je polno robidovja. Se lahko človek vsaj česa prime v taki strmini”. Z zadnjega vrha se že vidi reka Sava in ravnina, ki obeta odsek brez hujših klancev. Samo še spust po borovničevem grebenčku. Mala malca. No tale grebenček se proti dnu lomi vedno bolj strmo navzdol. 20m nad dolino zarijeva v goščavo podrtih dreves in grmovja, ki naju poleg železniške proge in zasebnega dvorišča loči od ravnice ob Savi. Ravno tu čez bova morala. Povsod drugod je prepad. Ko se ob 6h zjutraj le skobacava čez vso vejevje in padeva dobesedno nekomu na prag, gospa ravno odpre vrata terase in spusti lovskega psička na jutranje opravke. Tajming pa tak! Na srečo še stoje spi in ji ni do poslušanja najine razlage, kaj počneva navsezgodaj na njenem dvorišču, ampak samo požvižga psu, da greva lahko mimo in prek ograje, na zunanji strani katere piše pozor hud pes. Občutek, ko po takem dogodku stopiš na cesto in travnik je nepopisljiv. Čista svoboda!!! Kolovratenje po savskem bregu, ki sledi je prav sproščujoče. Sledi nakaj ceste, ki ravno postane dolgočasna, ko je na vrsti prečkanje Ljubljanice pri trotočju. Sega le “malce” nad kolena. No, odvisno od velikosti človeka. Z malo majanja in držanja za roke nama uspe brez težav. Nato je treba še enkrat nazaj po palice, ki sva jih pozabila na drugem bregu. S palicami gre lažje, vendar je v tretje voda že kar hladna – ha, ha, ha. Med oblačenjem suhih oblačil naju preseneti Marko s svežo potratno potičko. Kaj si lahko še želiš lepšega. Sledi odsek cicak čez polje do tromeje Dol pri Ljubljani – Domžale – Lj. Tam naju za obloženo mizo s toplo juhico čaka profesor orientacije Dušan. Stvari gredo vedno bolje :).  Spremlja naju po Domžalski meji, ki jo ima naštudirano v nulo. Kako paše pospraviti GPS navigacijo v žep in dati možgane na off. Ob Trzinski meji se Dušan poslovi in štafeto prevzameta Aleš in Barbara. Skupaj se prebijemo skozi močvirje ob Dobravščici do vznožja Rašice, kjer imava skrito drugo okrepčevalnico. Neka zagrizena zverinica nama je uspela preglodati štiri od petih plastenk s pijačo in zdaj verjetno pola Cocacole divja po gmajni – ha,ha,ha.  Če ne bi dobila nenapovedane pomoči pustolovskih prijateljev bi se ekspedicija tukaj verjetno končala. V sproščenem klepetu odvandramo po grebenu mimo vrha Rašice kjer nas na tromeji Vodice-Mengeš-Lj čakata Boris in Gregor. Na spustu proti Povodju narediva prvi večji odmik od mejne črte. Namesto ob robu podrtega kamnoloma, jo raje mahneva po markirani poti okoli. Varnost je le na prvem mestu.  V Vodicah nova podpora in novi navijači: Bogo, Marija, Borut in ponovno Janez. Mimo Šmarne Gore gre vse b.p. Prek Grmade pa spet malo poovinkarimo. Tukaj je meja namreč potegnjena z ravnilom prek JZ najbolj strmega pobočja Grmade. Pred Motelom Medno se zopet zgodi menjava spremljevalne ekipe in prisrčna okrepčevalnica s toplo juhco by Marija, ki naju od tu spremlja del poti. Zagonetna črta poteka daleč od udobja uhojenih stezic sprva ob potoku Babniščici in nato gori doli skozi gosto rastje iz grape v grapo, da se domačinki kar mali kameček odvali od srca, ko pademo od nikoder na znano križišče. Tu zavije proti domu, midva pa tudi vsak po svoje. Bojana jo mahne kar po poti proti Toškemu čelu, jaz pa naprej v boj z brezpotnimi strminami severnih pobočij Šentviškega hriba. Držim se meje, kot razjarjeno ščene roba hlačnice. V strmih grapah mi najprej podivja GPS. Četrta noč terja svoj davek v obliki utrujenosti in zaspanosti. Marijina bomba, petarda al kako se že reče tistemu kofeinskemu zvarku dokončno popusti in ostanem sam sredi goščave nekje med sanjami in resničnostjo. Očitno sem blizu meje. Če že ne občinske, svoje sigurno. Sotočje Grabnarice in Ostrožnika je kot fatamorgana z živo zeleno močvirsko tratico. Tam nekje izgubim še karto in po spominu s pomočjo kompasa zarinem direktno v strmino proti Bercetovem hribu. Nočni vzpon po vzhodnem razu Bercetovega hriba ni ravno tura, ki bi jo priporočil ponavljalcem. Strmina je vedno bližje vertikali, poraščeni s pritlikavim bukovjem po katerem se na pol vlečem na pol rijem navzgor. Na vrhu me mine želja po raziskovanju meja in jo samo po poti usekam do ceste Toško Čelo-Katarina kjer čakata Bojana in zopet, kot vedno v najbolj pravem trenutku, Janez. Izreče par spodbudnih besed, prevzame v roke navigacijo in že “hitimo” dalje ob meji. Tu vajeti malo popustimo in pustimo izmuzljivi črti, da se sem in tja oddalji na kakih 100 ali 200 metrov v goščavo, mi pa usekamo nekaj bližnjic po stezicah. Predvsem na Klobuku je mejna črta dobesedno zavozlana v pravi gordijski vozel, ki ga Janez mojstrsko preseka na dvoje. Sledi le še cikcak med njivami čez polje do AC priključka Brezovica, kjer čaka na cilju Boris. Po treh dneh in štirih nočeh slovesno zaključimo najin špancir po ljubljanski meji. Ob šampanjcu, kot se za Rajdovce spodobi seveda.

Sedaj se lahko mirno gibava v naši ljubi mestni občini, ker točno veva do kod smeva in in kam ne več. Če bi mi kdo prej rekel, da obstaja v Ljubljani taka divjina, tako samotni in nedostopni kraji, bi ga poslal v norišnico.

Po uradnih podatkih je dožina meje mestne občine Ljubljana 137,3km. Tisti bolj našpičeni trail tekači s podobnimi razdaljami opravijo v enem dolgem dnevu. (po potkah seveda – he, he, he). Meji na štirinajst sosednjih občin, torej ima prav tako število tromej, katere sva bolj ali manj uspešno locirala.V treh dneh in štirih nočeh sva naredila 187km in 6860vm vzponov. Poštena stomajlerica torej. Le da to ni bil trail, ampak off-trail.

Hvala vsem pustolovskim prijateljem, ki so navijali za naju in nama prišli pomagat na teren, kljub težkim in negotovim časom. Seveda v varni razdalji na prostem ob upoštevanju varnostnih ukrepov. Hvala Borut, Janez, Marko, Dušan, Barbara, Aleš, Gregor, Boris, Marija in Bogo. Če sem koga pozabil se mu že vnaprej opravičujem. Je le že več, kot dve leti tega.

Brezovica/Ig

Brezovica/Ig

Ig/Škofljica

Ig/Škofljica

Škofljica/Grosuplje

Škofljica/Grosuplje

Grosuplje/Ivančna Gorica

Grosuplje/Ivančna Gorica

Ivančna Gorica/Šmartno pri Litiji

Ivančna Gorica/Šmartno pri Litiji

Šmartno pri Litiji/Litija

Šmartno pri Litiji/Litija

Litija/Dol pri Ljubljani

Litija/Dol pri Ljubljani

Dol Pri Ljubljani/Domžale

Dol Pri Ljubljani/Domžale

Domžale/Trzin

Domžale/Trzin

Trzin/Mengeš

Trzin/Mengeš

Mengeš/Vodice

Mengeš/Vodice

Vodice/Medvode

Vodice/Medvode

Medvode/Dobrov-Polhov Gradec

Medvode/Dobrov-Polhov Gradec

MOL100003MOL100004MOL100005MOL100007

MOL100008

Shramba

MOL100011MOL100013MOL100015MOL100023MOL100024

MOL100017

Najnižja točka MOL

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.