pot pod noge

iskat meje


2 komentarja

Breginjski Stol v enem kosu

Breginjski kot s severa zapira mogočen greben, ki mu kar ni videti konca. Njegova travnata južna pobočja in ne prestrmi vrhovi obetajo uživaško in morebiti tudi tekaško prečenje v višavah. V bistvu se ti kar sam vsili na seznam želja in te gloda, dokler ga ne obiščeš. Nekateri mu pravijo tudi Kobariški stol. Vleče se od Kobarida proti zahodu krepko v Italijo oziroma deželo zamejskih slovencev vse do reke Ter. Naj bi bil celo najdaljši greben Julijskih Alp.

Tak prvovrstni cilj si seveda zasluži prečenje čim bolj po grebenu od začetka do konca v enem kosu. Kot nalašč za lep dolg poletni dan. Kraji so lepo rečeno malce odročni. Kar podaljša logistiko in doda k občutku pustolovščine. Iz Ljubljane je do zahodnega konca grebena debeli dve uri in pol vožnje. Kot v Pulo ali Graz. Vendar to ne moti pustolovcev. Spet jo ob dveh ponoči maham po gorenjski avtocesti med redkimi tovornjaki in nemškimi dopustniki. Tele navigacije na pametnih telefonih so postale kar strašljivo vsevedne. Poznajo vsa dela na cesti in aktualne zastoje. Če ti piše 2 uri 27 minut vožnje, se boš toliko tudi vozil!Pa si lahko Fitipaldi ali stara mama. Sumim, da zna umetna inteligenca prilagajati prostorčas. Tako se ob svitu znajdem na prvi serpentini nad reko Ter iz smeri Učje. Prav tam se odcepi cestica po kateri nameravam prikolovratit nazaj v dolino. Kolo in punkeljček z opremo skrijem v grmovje in se po isti poti vrnem v Kobarid. Tam pa same modre cone z omejitvijo parkiranja dve uri. HM!?? . . . Po nekaj kroženje prakiram zraven domačina, ki pravi, da bo pustil avto tam ves dan. No, da vidimo, če bodo mene oglobili, njega pa ne! Štiri ure po štartu od doma končno tudi zares štartam. Z glavnega trga v Kobaridu direktno navzgor …

IMG_0423

Nad Kobaridom se dani

Po lepi markirani potki skozi koprive do pasu in robidovje. Kot bi jo trasiral Pustolovec Rajd. Sonček me pozdravi na prvem pašniku visoko nad dolino. Ovce so se ravno prebudile in zbirajo energijo za odhod na pašo. V dolini nad Sočo še ležijo meglice. Ni čudno, da so tu snemali neke pravljične filme.

 

IMG_0424

Alpska streha na primorskem

IMG_0438

Kam bežite?! Saj nima roštilja s seboj.

IMG_0447

Dobro jutro prjatu!

Tu zgoraj se stezica umakne lepi široki precej solidni cesti po kateri se da lepo teči. Do vrha Stola je po tabli še dve uri, ampak tam se zabava šele začne.

IMG_0439

IMG_0441

Snemajo Star Wars back to Earth

Med uživanjem v razgledih na okoliške gore prispem do še ene filmske scene. Bivak Hlek je kot iz Grimove pravljice. Iz kamna zidana hiška z ognjiščem pred njo.

IMG_0456

IMG_0454

Vpisna knjiga v bivaku. Še svinčnik ima po meri izdelano stojalo. 🙂

IMG_0433

Ves čas me spremlja Kanin

Ura še ni niti osem zjutraj, pa sonce že seka na polno. Upam, da bo dovolj slabe tri litre vode.

IMG_0457

Gorski firbci.     V ozadju vrh Stola.

IMG_0462

Očitno imajo res rade sol 🙂

IMG_0470

Kaj mi bo podstavek, če nimam marele

Na vrhu Stola je na zemljevidu označen planinski dom. V bistvu je vse skupaj malo večji kontejner postavljen zraven antene. Seveda dobro zaprt in zaklenjen. Od tu naprej postane teren bolj zaguljen. Bujno rastlinje višine 30cm zakriva razne skale in vdolbine. Željeno lahkotno tekanje je bolj podobno pospešenemu kolovratenju. No, vsaj vetrič je bolj prijetne temperature, kot vroča termika na južnih pobočjih. Potujem ves čas po grebenu med nebom in zemljo z razgledi od Dolomitov do morja. Kmalu sem pri še enem ličnem bivakcu pod Muzcem. Bližam se polovici poti in čas je za malico. V hladni senčki bivaka se mastim s sendviči in svežo papriko. Mljask!

IMG_0475

Bivak pod Muzcem

IMG_0477

Kosilo z razgledom

Do naslednjega vrha se ravno spet malo zadiham. Ko stopim gor, se s sosednjega hriba dvigne mogočna senca in odjadra mimo mene nekam v daljavo. Ob pogledu na orla mi vedno čeljust dol pade. V takih trenutkih si želim, da bi imel v pripravljenosti en večkilski fotkič s polmetrskim teleobjektivom na močnem stojalu. Mogoče, ko ne bom mogel več laufat. Orel se je elegantno odpeljal svojo pot in namesto njega se v zraku sukajo padalci. Po pol ure zopet presenečenje! Sredi potke leži kača. Komaj se ustavim, da je ne pohodim. Ker nima na kilometer vidne cik-cak proge ali rožička na nosu, ne more moja pamet nič reči o njeni strupenosti.  Kljub topotanju z nogami po tleh, kača ne kaže nikakršnih teženj po premikanju. Ko se z nogo narahlo dotaknem njenega rep, se obrne in pripravi na napad . . . OK! OK! Saj sem razumel. Ti si tukaj doma. Bom šel lepo naokoli. Lep dan želim! Malo kasneje srečam še en podoben primerek. Tokrat jo že iz prve mahnem naokrog.

IMG_0479

Kaj si ti za en reptil?

Bolj, ko se bližam meji, bolj kontrabantarska postane pot. Sledljiva je sicer brez težav. Uporabniki so pa kljub markacijam verjetno bolj koze, kot kdo drug. Na Italijanski strani je nekaj časa spet poštena mulatiera, ki pa kmalu zavije v dolino. Po grebenu spet kombinacija skal in goste trave. Samo rastlinje je tu višje (do pol metra) in skrite skale večje. Okoli poldneva se nebo odene v jekleno sive oblake. Jadralni padalci množično zapuščajo prizorišče, jaz pa se v mislih že malo pripravljam na mokroto. Čez dve uri se vse skupaj razkadi in spet je bolj vedro vzdušje. Do sem sem šel ves čas po markirani poti, ki pa je dva vrha pred koncem grebena zmanjka. Seveda to ni ovira, da ne bi opravil prečenja v celoti. Po uri prebijanja čez polmetrsko travo in rušje se znajdem na zadnjem vrhu z logičnim imenom Nizki Verh. Z njega vodita v dolino dva grebenčka. Po SZ se spustim do lovskega bivaka od katerega me izmuzljiva lovska stezica odpelje v dolino do na začetku omenjene cestice na začetku katere me čaka kolo.

IMG_0483

Pridno je počakal.

V vreči ob njem me poleg nekaj opreme čaka tudi mrzel liter vode. AAAHHHHHH!!!!! Doma zmrzneš polno plastenko vode, jo daš v izolirno vrečko in odpelješ s sabo. Po treh urah v prtljažniku in devetih urah v grmovju je voda še vedno mrzla, da se flaška orosi. Vrhunsko!! Po krajšem zapletu z zlomljenim ventilčkom, jo mahnem na drugi del duatlona. Preko prelazov Tam na Meji in Učja nazaj v dolino Soče. Tudi ob Soči cesta ni prav nič ravninska. Ampak konec se bliža, zato ni težko še malo povintat.

IMG_0484[1]

Najboljša prijateljica ta hip!

IMG_0485[1]

Če pol ure sem v cilju zamenjal prijateljico

TEHNIKALIJE:

Skupno dobrih 66km in 3200m vzpona v 11 urah. Peš etapa 32km in 2650m vzpona v osmih urah in pol. Kolo 34km dve uri.

Stol sled

Čezmejna zanka

 

Aja! Avta mi niso olistkali. 🙂


2 komentarja

Great Divine combo

Vsi poznamo priljubljene kombo krožnike iz turističnih prehranjevalnic širom sveta, kot ti zraven kosa mesa namečejo še riž ali krompir, malo solate, lahko kak bajt za predjed, nekateri stisnejo v kot celo sladico. No, . . . to.

Nakaj podobnega se mi je prejšnji vikend zgodilo v športnem smislu. V soboto je bil napovedan tradicionalni tek trojk na katerem se vsako leto ista trojka borimo, da čim prej pridemo do zasluženega pira. In potem se dva dni prej za isto soboto pojavi razpis za dogodivščino imenovano Great Divine . . . Kaj za vraga je to ?!?!?

Imena, kot so sv Jakob, sv Katarina, sv Andrej, sv. Uršula, sv Ožbolt verjetno marsikoga asociirajo na cerkvico na vrhu grička:

sv. jakob nad katarino

Polhograjsko hribovje je priljubljeno igrišče za rekreativce in izletnike iz širšega ljubljanskega, škofjeloškega, in še katerega drugega konca. Vsak drugi hrib in vsaka tretja vas ima cerkvico. Ena bolj cartkana od druge. Pa se ti najde model, ki vse cerkvice lepo prešteje, označi na karti, jih uvrsti lepo po vrsti na seznam in se domisli izzviva: . . .  Usesti se na kolo in se v enem samem dnevu fizično dotakniti vseh 50 cerkva v Polhograjskem hribovju. Kar znese, reci in piši malo več, kot dve cerkvi na uro. SVAŠTA!  .  .  .  Poimenuje ga petdeset božjih dotikov ali Great Divine.

Izzviv je ravno dovolj odbit, da hitro postane neustavljivo privlačen. Jasno mi v petek popoldne ne uspe najti kandidata, ko bi šel tečt namesto mene. Trojke pa tudi ne morem kar tako pustiti na cedilu. Očitno bom moral nekaj skombinirati  .  .  .  .  . 🙂

Začne se v petek zvečer na rednem basketu. Rekreacija, je rekreacija. Tu se pač ne manjka. Še posebaj od kar Jovo vodi statistiko in deli neopravičene ure. Po dobri uri intenzivnega laufanja in kakem litru znoja, je seveda treba na pivo. Tokrat res spijem le enega in grem ob desetih zvečer novim dogodivščinam naproti. Spotoma odložim tekaško opremo pri članu jutrišnje trojke. Doma vržem v ruzak par čokoladic, čelko, kompas, nekaj oblačil in petnajst čez enajst že kolesarim proti Sori na štart dogodivščine. Tam naletim na neke sumljive ljudi, dve ženski in dva moška, ki v petek zvečer vneto skačejo okoli avtomobilov v kolesarski opremi. V pozdrav dobim komentar: “Tale je siugurno naš. Sem ga vidla kako kolesari skozi Medno v petek ob pol polnoči. Normalni ljudje tega ne počno.” Točno ob polnoči smo družno zajahali konjičke in jo mahnili za ogrevanje v zloglasni klanec proti Osolniku. Vmes sam sebe malo sprašujem po zdravju. No, tudi če se mi rit vname bom še vedno lahko tekel. Do Ljubljane bom že prišel do jutri. Ostalo bomo pa sproti videli. Z vrha jo mahnemo kar po grebenu na drugo stran. Kolo za roge in peš dol po nemogoči strmini. Hitro se je začelo! In tudi nadaljevalo  .  .  .  vso noč. Večino na kolesu, nekaj peš. Po asfaltu, makadamu, kolovozu, stezi, brezpotju, vlaki in tako random naprej prek sv Barbare, sv Andreja, sv Ožbolta, sv Jedert, Sv Filipa in Jakoba, Sv Sobote, do sv Loenarta na Črnem vrhu kjer se končno zdani.

IMG_0212

Sredi noči pri cerkvi

Aja, tukaj moram omenit tudi predpisan način orientacije za ta podvig, ki je izključno s papirnato karto in kompasom. Brez elektronskih pripomočkov. Kar zna bit problem tudi podnevi, kaj šele ponoči sredi gozda med neštetimi kolovozi in vlakami. Variante za pridne so na taki turi obvezna popestritev tudi za izkušene pustolovce. No, podnevi in po cestah je vendar nekaj lažje.

IMG_0215

Pri Lenartu se dani

IMG_0219

Sončni vzhod pri Lovrencu

Tako v prešernem razpoloženju obiščemo še sv Lovrenca na polhograjski gori in sv Jurija v Prapročah. Tu se začasno poslovim od druščine in ga zagonim proti Ljubljani. Vmes pofočkam še tri cerkvice v Polhovem gradcu in Dvoru. Ob 8:20 se na dogovorjenem mestu pred hramom slovenske politike dobim s tekaško druščino. Med čvekanjem se na hitro preoblečem, oddam garderobo in že smo na štartu prav na tromostovju. Vsi okoli mene so lepi, dišeči, polni adrenalina, nekateri tudi treme. No, sveže cunje sem tudi jaz oblekel, čeprav nisem ravno dišeč in se me še malo drži blato.  🙂 Letos je presenetljivo malo komolčanja in prehitevanja. Očitno so tekači posvojili sistem štartnih con. Prvih nekaj kilometrov so noge malo bolj lesene, potem pa kar steče. Le hitrost je bolj maratonska, če ne kar ultramaratonska. Za visoke obrate ni dinamita v nogah. Letos sem torej jaz najšibkejši člen, kar je v neizmerno veselje dosedanjemu tradicionalnemu najšibkejšemu členu. Vseeno zborbamo do cilja v kar solidnem času in si privoščimo seveda tradicionalno pivo. Tu me obide trenutek slabosti, da bi kar obsedel in za danes zaključil. Na srečo v lokalu, kjer sedimo ne strežejo hrane. Tako me lakota prežene naprej. Spet smuknem v kolesarska oblačila in jo mahnem proti Šiški. Okrepčilo si omislim pri tržnici v Kosezah. Burek, albuminska skuta in jogurt. Zleknem se pod drevo in med malico opazujem trume pohodnikov na PST. Šele zdaj mi kapne, kaj je mislila prodajalka, ko me je spraševala, če sem šel cel krog. Moj odgovor je bil, da sem šele na polovici. Vmes telefoniram kolesarski druščini, ki se bliža Medvodam. Odločim se, da jih počakam pred cerkvijo v Dravljah, kjer si na klopci privoščim krepčilni dremež. Kmalu se pojavi nočna druščina in pičimo dalje. Kljub vetru in grozečim črnim oblakom odlično napredujemo. Čaka nas še mala Franja z nekaj ovinki na bližnje hribčke. Vse zdelamo brez večjih težav. Vmes se sicer ločimo na hitrejšo in počasnejšo ekipo, ki pa prideta v cilj z le pol urno razliko. Prvi ekipa celo še po svetlem.

IMG_0237

IMG_0234

Hvala podpornemu članu za kosilo!

IMG_0236

Sv Urh

IMG_0220

Bo treba kar peš

IMG_0218

IMG_0239

Številka 50

Great divine

Kar petdeset jih je

REZIME:

Odlična kombinacija.  En tistih norih izzivov, ki te že s samo zgodbo zrajcajo, da moraš probat. Če to narediš še v družbi izkušenih pustolovcev, je pa sploh žur. Glede na mojo kilometrino na kolesu sem pričakoval bolečine v riti, hrbtu in vratu, ter odstop oziroma krajšanje potil. Letos sem bil na kolesu namreč le dvakrat. Kar je 100% več, kot lani. Kljub temu niti med, niti po turi, nisem imel večjih težav. Vse skupaj je zneslo 185km s 4200m vzponov na kolesu + ta kratke trojke 12,5km in nekaj vzpona na Golovec. Čas slabih 22 ur. Obiskal sem 37 cerkvic od 50. Če bi izpustil pivo po teku, bi jih lahko teoretično oddelal 45. No, tura je tako kičasto lepa in izziv tako mikaven, da bo treba enkrat odpeljat vseh 50. Mogoče za spremembo v obratnem vrstnem redu.

Hvala Rajdovci za odlično dogodivščino!

GPS sled

poročilo in fotke na FB


Komentiraj

Gozdne pustolovščine

Golo drgnenje poti, kjer poznaš že vsak korak postane slej ko prej dolgočasno. Pa če so kraji še tako lepi.  Že dalj časa sem prek elektronskega okna v svet spremljal aktivnosti ekipe pustolovcev. Razni dogodki tipa adventure race so se mi vedno zdeli logistično preveč komplicirani. Že opreme rabiš pol kamiona za vse tiste discipline, ki so predpisane. Ampak zadnje čase se ob torkih popoldne dogaja nekaj precej bolj preprostega in izjemno zanimivega   .   .   . Imenuje se torkova mikro avantura. Preprosta in jasna naloga za katero rabiš le superge in kompas. Izgleda tako, da se po predhodnem dogovoru prek socialnih omrežij v torek po službi dobi 5 do 10 interesentov in gredo v manjših skupinicah raziskat vnaprej določene lokacije na zemljevidu. Skratka preganjanje čez drn in strn z elementi orientacije in odkrivanja neznanih terenov v družbi podobno mislečih. Kaj še hočeš lepšega? Da zadeva ne bi predolgo trajala, je v avanturo vštet časovni limit v obliki zadnjega vlaka ali zadnje runde v lokalni gostilni.

Po pol leta odlašanja je končno prišel čas, da stvar sprobam v živo. Bil sem, na kratko rečeno, navdušen! Konec koncev je dogodivščina tisto kar šteje a ne? Za moj krstni obisk smo se v soju polne lune podili po medvedovih gozdovih južno od Krima. V dobrih treh urcah smo obiskali nekaj izvirov, manjšo kraško jamo, cerkev na vrhu grička, nekaj lovskih opazovalnic (med njimi tudi take bolj luksuzne z usnjenimi fotelji, jogiji, kristalnim pepelnikom in tapisonom po tleh), neznani vrh sredi gozda, križ na razpotju in še kaj. Preganjali smo se po makadamu, kolovozih, stezicah, brezpotjih, travniku, gozdu in celo malo poplezali po skalah. Videli smo sončni zahod in vzhod krvave polne lune. Vse to med lepim triurnim treningom, kateremu je sledila analiza ob traktorskih gumah sredi gozda. Precej več, kot tek po PST a ne?

Žrelo karta1

Tako karto in kompas v roke, pa gasa v hosto!

Žrelo sled

Rezultat je taka čačka

Studenec

Studenec ob poti.

Luksuzna preža

Ta luksuzna preža

Jama

Tudi v jamo smo pokukali

Vrh

Včasih vrh hriba ni najbolj očiten

Drugič smo na znanem in že tisočkrat prehojenem področju Polhograjske Grmade napravili tri vzpone s treh različnih strani, po neznanih ali manj znanih poteh in brezpotjih, ponoči. Poleg ostalih točk smo poiskali tudi tri čisto prave zaklade. Pet ur enkratnih dogodivščin mi je dalo občutek, kot da sem prvič v tistih krajih. Komaj čakam ponedeljek, da izvem kaj nas čaka naslednjič!

Grmada Karta2

Trikrat na Grmado in malo naokoli

Nočno kolovratenje

Nočno kolovratenje

Sušilnica Grmada

Kdo ve, če je kaj notri??

Sled Grmada

Rezultat kolovratenja

Najboljši del zgodbe je, da je zadeva neformalna, brezplačna in brez prijav pol leta vnaprej. V ponedeljek ali v torek zjutraj se pofočkaš in se narišeš na zbirnem mestu. Za to gre ena velika zahvala ekipi Pustolovec Rajd Janezu in Tomažu, ki se vsak teden domislita nove dogodivščine, nas zbobnata skupaj in naredita zemljevide za vse. HVALA!

Poglej na: https://www.facebook.com/pustolovec.rajdstaff?fref=ts

Mogoče tudi tebe zamika?

 

FOTO: Pustolovec Rajd Staff in pridruženi pustolovci


Komentiraj

Dvojni potep

Ste že kdaj našli pozabljen bankovec v kakem skritem žepu in ste se ga razveselili, kot bi vam ga kdo podaril? Meni se je zgodilo še boljše. V četrtek pred koncem službe sem ugotovil, da imam v petek planiran dopust. In to na najbolj sončen, najtoplejši in sploh najbolj vabljiv dan v tem tednu. Vrhunsko!

Zjutraj komaj oddam otroke v vrtcu, že dobim sporočilo: ob devetih pri Legastji. Gremo preverit zaklade s torkove mikroavanture. Takrat smo namreč sredi noči med dvema slapoma iskali zaklad in se na koncu nismo mogli zmenit pod katerim grmom je, in kako izgleda. Očitno sta tam ostala dva zaklada in še čokolada po vrhu.  To je nujno treba preverit na terenu. Zajtrk opravim kar na poti v avtu in čez pol ure se že dobim s Pustolovcem. Za ogrevanje kratek tek po cesti in že sva pri omenjenem slapu. Podnevi je vse precej bolje vidi. S pomočjo fotografij tik-tak razrešiva skrivnost. Nekdo je premaknil zaklad, ki bi moral biti višje gori ob potoku in ga skril pod grm 10m od pravega zaklada, ki je bil na svojem mestu. Ta premaknjeni zaklad je našel naš predhodnik in nam ob njem pustil čokolado, ki je seveda nismo našli. Tokrat sva našla vse. Premaknjen zaklad sva nesla višje nazaj na pravo mesto in nadaljevala po Didini potki proti Tošču

tošč012

tošč013

Takile cukrčki se najdejo, kjer jih človek najmanj pričakuje. Ob premlevanju bodočih in preteklih pustolovščin jo kot bi mignil primahava na Tošč, kjer naslednje pol ure rijeva po bukovem gozdu v izkanju še enega zaklada. Hm!  Mogoče bežen pogled na spletno karto le ni dovolj in bi naslednjič morda uporabila GPS. Nekaj le mora ostati za naslednjič.

Po hitrem postopku odtrimčkava nazaj v dolino, kjer Pustolovec zaključi turco. Jaz imam še čas. Ob 12h bi bilo res škoda iti domov pri takem sončku. Kar samo me odnese nazaj v hrib mimo Govejka na greben. Pustolovski duh me, namesto po poti, pelje direktno po grebenu. Gori doli po mehkem suhem listju in še mehkejšem cvetočem resju.  Vmes pa travnički s kupi cvetočih trobentic. Splašim divjega zajca. Ušesa ima še bela s črnimi pikami na koncu, hrbet je pa že siv. Očitno je zime res konec.

malica

 

Prav na vrhu grebena, na Gontarski planini se uležem po drevo, izvlečem japček in ga ob poslušanju tišine počasi požvečim. Mehko travnato posteljo je seveda treba izkoristiti. Zato sledi še polurni dremež. Kot prerojen jo mahnem nazaj v smeri Tošča. Seveda strogo po grebenu. Potke so dolgočasne. Za dol grede si ogledam še potko mimo domačije Omejc o kateri mi je pravil Pustolovec. Neverjetno! Tolikokrat prepešačeni in prekolesarjeni kraji dobijo po novih trasah čisto nov obraz. V zadnjem delu spusta si naberem tudi del bodočega kosila. “Gozdni regrat” je čisto navaden regrat, le da raste ob robu gozda izpod suhega listja. Tam je ob trenutni suši več vlage. Tako lahko velike zelene čopke puliš kar z rokami. Noža na teke seveda ne nosim. Kmalu sem pri avtu in malo kasneje tudi doma s polnimi baterijami.

Tehnikalije: 2 krogca po polhograjcih, skupaj 18km, 1400m vzpona, viden en divji zajec, pet gamsov, ena srna, nešteto martinčkov, nekaj močeradov, ogromno ptičev

Prva sled

Druga sled

 


Komentiraj

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

stol01

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

stol02

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor

stol-roblek

 


Komentiraj

Rašica trail 2016 (kuda idu divlje svinje)

Družina Jež s priatelji se je zopet lotila organizacije ene najprijetneših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Letos tradicionalno drugič. Po lanskem razvajanju, bi bilo reprizo greh izpustiti. Na prijetno vlažno, a ne deževno in za konec novembra neverjetno toplo soboto, se nas je na špotnem igrišču v Srednjih Gameljnah zbralo okoli sto blata željnih udeležencev. Približno dvakrat toliko, kot lani. Pohvale lanskega dogodka, so očitno padle na plodna tla. Opaziti je bilo kopico bolj ali manj znanih obrazov iz slovenske trail scene. Od izkušenih ultrašev, našpičenih mladcev, zagrizenih rekreativcev, uživaških pohajačev, pohodnikov . . . Nekaterim je bil to prvi stik ali s stezicami ali daljšimi razdaljami. Drugi imajo že v žepu najtežje domače in tuje 100 in več kilometrske traile, 24urne gorske teke in podobne nepredstavljive dogodivščine. Celo špartatlonka je prišla pokukat s ceste na stezice. Čeprav so se njihovi živalski sorodniki že odpravili na zimsko spanje, so se dvoživke  izkazale s številčno ekipo kar sedmih štafet. Najbolj zagnani smo vrh Rašice obiskali petkrat, ostali solisti dvakrat, štafete pa trije skupaj petkrat. Spet je med čvekanjem in umirjenimi pripravami ura pred štartom minila tik tak. Iz zvočnika se je zaslišalo: “Gremo!” In nenadoma so se prvi zagnali, kot stekli psi. “Ej! Mal se umirte! Jedače in pijače bo za vse zadosti.”   In smo šli  .   .   .   .   .

Po cesti skoz vas, ter desno v gozd. V lahnem drncu ali strumnem pohodniškem koraku, odvisno od terena. Prve pol ure se moram kar malo silit s tempom. Težke želatinaste noge in pomanjkanje energije nekje globoko v meni, so posledice plavanja. Dva kilometra v bazenu večer pred tekom prav nič ne pripomoreta k premagovanju tekaških kilometrov  in tonusu mišic. Je blo pa fajn!  Kakorkoli. Po ogrevalnih 40minutah se že prvič znajdem pred planinskim domom na vrhu Rašice. Letos so okrepčila lepo razstavljena na mizi neposredno ob potki. Poleg materiala za po grlu, je vsak deležen tudi spodbudnih besed in kupa pozitivne energije. Juhuuuu!!!

zgornja-okrepcevalnica

Za moč in energijo poskrbijo navijači

Drsalnica na spustu me po lanski izkušnji prav nič ne preseneti. V bistvu je podlaga letos podobna lanski. Mokro listje, sem in tja kaka luža in blato do ušes. Le vreme je precej prijaznejše. Okoli 10 stopinj, skoraj popolno brezvetrje in občasno drobno pršenje iz megle.

blato

Levo grmovje, desno robidovje, po sredi pa drsalnica

 

Letos je trasa malo spremenjena, da je res popolnoma krožna. Spust z vrha, pa je razbit še z dodatnim vzponom preh skalnatega hribčka. Zelo všečno.

po-skalah

Malo ožja potka s skalami za bolj “trail” vzdušje

oviratlon

oviratlon

Do sedaj so mi vse potke domače, da lahko res sproščeno tečem in z mislimi blodim naokoli. Na koncu spusta, že v vasi tako vneto občudujem uštimane vikendice ob gozdu, da zgrešim sicer odlično označen odcep in nadaljujem po varianti za “pridne” po cesti naokoli. Par minut gor ali dol. Za sam vrh sem itak nekonkurenčen. Po ovinku skozi vas, sem po dobri uri že spet na štartnociljnem prostoru. Tu čaka večja past, kot vse skale in blato na poti. Okrepčevalnica je namreč tudi letos kraljevka. Vsa čast prostovoljkam in prostovoljcem!

spodnja-okrepcevalnica

Če se za tole mizo usedem, sem verjetno zaključil s tekom. 🙂

V izogib zgodnjemu odstopu, na hitro stisnem grižljaj ali dva in krenem v drugi krog. Prvič mi je uspelo. Še štirikrat. V naslednjih krogih se z nekaj tekači gremo skrivalnice. Oni mene prehitijo na vzponih, jaz njih na spustih. Vmes sem večinoma sam in dam možgane na pašo. Poslušam kapljanje z dreves, petje ptičev, cmokanje blata. Opazujem drevesa, ki se pojavljajo in izginjajo v megli.  Skratka antistresna terapija. V drugem krogu mi že pošteno zakuha kljub kratkim hlačam in majici. V tretji krog tako konec novembra krenem kar brez majice. Predstavljam si, da sem volk na obhodu po svojem teritoriju. V četrtem krogu imam že kar malo lesene noge in je treba malo vklopit trmo. Ravno toliko, da potem v zadnjem krogu padem v tisti dolgoprogaški občutek, ko noge kar same z lahkoto meljejo in se ti zdi, da bi lahko šlo tako v nedogled. Če sem že na Rašici in to večkrat zapored, se spodobi iti tudi na stolp kajne? Tako zadnji vzpon zaključim še s obiskom stolpa. Razgled skozi meglo do prvega, mestoma celo do drugega drevesa je fenomenalen. Po stopnicah stegna že kar lepo pečejo. Še spust po drsalnici, ki je iz kroga v krog bolj gladka in kot vsake je tudi te poti enkrat konec. Za začetek se na kratko parkiram za mizo na zgornji sliki. Ko me zazebe, se preoblečem in se prestavim na toplo na ričet, pivo in domač štrudel. Ni slabo kaj? Pa še brez padca sem zvozil letošnje blato! Neverjetno!

Še enkrat hvala predvsem organizatorjem in prostovoljcem za pedenanje spredaj in zadaj. Seveda gre zahvala tudi navijačem in soudeležencem za pozitivno energijo. Nedavno sva imela z ženo po ogledu filma Maraton debato o komercializaciji teka, ter plusih in minusih velikih prireditev s tisoči udeležencev. Meni osebno je takale “vaška” tekma precej bolj pri srcu, kot vsak mega maraton. Občutek domačnosti in okrepčilo, kot je na zgornji sliki, lahko ustvarijo le entuziasti, ki so res s srcem pri stvari. HVALA!

 

 

TEHNIKALIJE:  50km, 2800m vzpona, slabih šest ur in pol

foto: Ervin Lemark

Facebook stran prireditve

 


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.

 


6 komentarjev

En krog okol hriba (UTMB 2016)

 

UVODNO NAKLADANJE:

Po večletnem zbiranju točk na manj prestižnih, a prav nič krajših, dirkah. Ter po dveh neuspešnih prijavah, je šlo v tretje končno rado.  Trme, ki dvakrat izpadejo v žrebu, pridejo tretjič notri na ta hitri vhod. Prišel je torej čas, da naredim še eno kljukico na svojem ajmar seznamu ali bucket list po angleško. Letos sicer zaradi peripetij na drugih področjih ni najboljši čas za velike dirke. A kaj hočemo. UTMB je za stezičarja oz trail tekača podobno, kot je za maratonca maraton v NY. Ko imaš enkrat zagotovljen štart, ni kaj cincat. Čez leto treniraš lepo po pameti, da ne srečaš kakšne zoprnije po imenu poškodba. Potem greš na štart in daš vse od sebe. Simpl ko pasulj! Ja, no . . . Vmes je še par drobnih haklcev in fint, ki vam jih lahko zaupam kdaj ob pivu ali dveh.

Zimsko navdušenje me je ob vsem službenem in osebnem dogajanju ter spomladanskem n-tič poškodovanem gležnju hitro minilo. Tudi štartnino za Vipava trail kot uvod v sezono sem moral kar lepo prodati in vse skupaj spremljati s kavča. Ampak, dopust je bil splaniran in  apartma plačan brez rizika odpovedi. Se bomo šli pa turizem. Saj so lepi konci tam pod streho evrope. Do poletja sem poškodbo uspel sanirati, da sem lahko opravil nekaj dolgih treningov pred avgustovskim počitkom pred dirko. Po kilometrini sodeč bi rekel, da se pripravljam za desetko na Ljubljancu in ne za enega najtežjih 100miljskih tekov. Kot vedno mi je tapering oz zmanjšanje količine treninga pred tekmo odlično uspel. Z ukinitvijo piva in sladkarij mi je uspelo ukiniti tudi 4kg žive teže, ki mi jih ne bo treba nositi prek hribov in dolin. Priprave so torej kar solidno uspele.

Tako sva neke lepe srede ob štirih zjutraj odrasla polovica družine odnesla svoja speča otroka v že napakirano srebrno križarko in nas usmerila prek dolgočasne padske nižine proti zahodnim Alpam. 10 ur, dva prometna zastoja, tri postaje za lulanje, nekaj kofetkov, en tank dizla in 105 evrov cestnin kasneje smo prišli direktno na štart dirke .  .  .

lumpitek-utmb

Tri, štiri, ZDAJ! Brez milosti!

 

Ne, ne še moje. Najprej je bil na vrsti cici, lumpi ali kakorkoli že imenujete otroško različico teka. Mularija! Če hočete sladkarije, si jih je treba prislužit. Tako je Slovenija dobila prva finišerja na letošnji prireditvi UTMB. Čestitke!!!

UTMB01

Tekaška malica

 

Čez dva dni je prišel tudi moj čas. Dopoldne me je družina uvidevno pustila samega. Čas sem zapolnil s prehranjevanjem, pripravo opreme, nalaganjem zemlevidov na GPS v zadnjem trenutku, zadnjim preverjanjem vremena in tudi krajšim dremežem.

 

Za tek naj bi človek potreboval bore malo. Hlače, majico in superge. Ali pa še tega ne. Od kod potem cela postelja boj ali manj obvezne robe???? Vseeno gladko spakiram ruzak za tekmo in vrečo za rezervo, ter se odpravim z vlakom proti štartu. Spotoma kupim še dva bidona. Sledi zadnje prehranjevanje, mazanje z vazelinom, oddaja vreče za na polovico poti, obisk WC-ja in srečanje z domačimi v štartnem vrvežu. Ko so objavili zadnji klic za odhod na štart je bil prostor seveda le še na repu dvatisočglave množice. Jebiga! Saj bo dolga pot, ki bo vsakega postavila tja, kjer mu je mesto. Med dolgoveznim nakladanjem napovedovalca in drenjanjem ugotovim, da imam s sabo ključ od apartmaja z ogromnim obeskom. Neka blazna teža ravno ni, je pa precej odveč vlačit karkoli okoli Mont Blanc-a. Moji bodo navijali zame ob levi strani proge. Mogoče mi ga celo uspe oddati. Na moji levi deklina miže doživlja zen s slušalkami v ušesih. Na moji desni dva nemca živčno zbijata šale, medtem ko ju v riti stiska, da bi z rinčkom cvek preščipnila. Poševnooki in seveda tudi kup ostalih mahajo z razno elektroniko na krajših ali daljših palicah. Superge imam primerno zavezane, žuli me nikjer nič, ura kaže srčni utrip kot mora, Garmin je našel satelite, v ruzaku je vse pritrjeno in na dosegu roke, . . .  Čas je za pot pod noge. Nakladač končno za hip utihne in zaslišijo se takti za ježenje kocin:

https://soundcloud.com/jcpiscis/vangelis-conquest-of-paradise

Končno pok pištole in nekje spredaj se že začne stampedo.

utmb701

 

DIRKA:

Po nekaj minutah hoje tudi jaz stopim pod štartni obok. Še nadaljnih pet minut in lahko celo stečem par korakov. Med vreščečo množico celo lociram sina na remenih žene. Padejo petke, oddam ključ in dirka se končno začne. V lahnem drncu, kot čreda ovac po koridorju skozi mesto. Naslednjih 8 km je v bistvu en zelo natlačen cestni tek. Cesta oziroma pot je vseeno dovolj široka za tek v svojem tempu in prehitevanje brez akrobacij. Ura je čez šesto zvečer, zrak ima 28 stopinj in sonce nabija direkt v glavo. Zeblo nas ni. 🙂 V kraju Les Houches se na začetku singlce naredi manjši zamašek. Ni sile. Minuto ali dve in promet spet steče. Tokrat v pošten klanec. Prvi vzpon za ogrevanje gre po sloviti smukaški progi Kandahar. Najlaži se je po snegu dol pelat. Probajte v vročini gor laufat. Saj ni tako hudo. En švoh vertikal kilometer z nekaj serpentinami, ki ublažijo strmino. S strumnim korakom sem hitro na vrhu. Na spustu jih spet kar nekaj pustim za sabo. En poljak se me je tako ustrašil, da je zlomil palco. Sem slišal precej kletvic. Še dobro, da je bil že precej utrujen, sicer bi kaj lahko pobliže spoznal ostanke njegove karbonske lepotice. Uvodni polmaratonček me v dveh urah tričetrt pripelje na najnižjo točko dirke. Dan se počasi poslavlja, a je še vedno vroče k pr norcih. Pijem liter na uro, a vse izpuhti. Teren se spet prične zlagoma vzpenjati. Naslednjih 25km se bo strmina samo večala. Kljub vročini mi gre dobro. Ob litrih izotonika mi uspe celo malo jesti. Na naslednji okrepčevalnici naletim na čudo tehnike, ki ga je častil Camelbak. Imenuje se hidration station. Izgleda kot izdelek vodoinštalaterskih vajencev iz katerega štrli 5 do 10 navadnih pipc. Tistih za šlauf gor nataknit. Vse skupaj izjemno prav pride ubogim ovčicam za namakanje od zunaj in znotraj, ter polnjenje vodnih zalog. Za razliko od scavnice iz plastenk je voda prijetno hladna. Carsko!!!! Ob pol dveh ponoči pririnem na prvi resni prelaz na 2500m. Španci in ta poševni se že oblačijo v goretekse in vlačejo nase volnene kape. Meni je še vedno vroče, a sem po poti uspel pridelati celo nekaj temno rumenega urina. Prvič po šestih urah in še nekaj več litrih tekočine. Počasi se obrača na bolje. Tudi guarana počasi prijemlje ob pomoči CocaCole. Pred in za mano vujuga nepregledna kača svetilk, kot bi odsevalo zvezdno nebo. Tiste zvezde gor pred mano so pa res svetle. Ne! Tisto se premika. Niso zvezde. Moji predhodniki so. A tja gor je treba?!?!? Ajga muflon! Kam to rineš?! Na naslednjem vzponu se končno resno ohladi. Reševalci šklepetajoče osebke že zavijajo v dekce in folije. V kratkih rokavih se odlično počutim. Končno lahko tudi kaj pojem. Človek ne more verjet, da navadna LeClercova juha iz vrečke lahko tako sede v želodček. Vmes poleg nekaj melišč in snežišč prečkamo tudi državno mejo in nadaljujemo po Italiji. Med vožnjo proti Franciji so se mi v spomin zapekle otroške pesmice. Celo noč si prepevam o petelinčkih in žabicah. Na spustu proti Courmayerju se prične daniti. Kar naenkrat iz teme vstanejo rožnati granitni zidovi obloženi z belim okrasjem. Svet dobiva tretjo dimenzijo. In ta je reeeees globoka!

utmb601

Tja kjer se sveti in levo okrog hriba

Na tranziciji se ne zamudim dosti. Zamenjam baterije, pojem župco, zamenjam majico za še bolj poletni model in gasa dalje. Za prvih 80 km in 4600m vzpona sem potreboval dobrih 14 ur. Počutim se odlično, vendar je ob osmih zjutraj že vroče. Čaka me peklenski dan. Takoj me čaka precej strm vzpon, ki ga počasi a vztrajno zgrizem. Vmes tudi prebavim jutranjo juhico. Pred dvema letoma sem tu doli dobesedno letel. Navzgor ne gre tako hitro. Do polenajste ure in devetdesetega kilometra se v mehko skuham v lastnem soku. Zelena veja v smislu hidracije, ki sem jo uspešno zajahal ponoči se je zlomila, kot zobotrebec. Sonce prižiga kot pri norcih. Jesti sploh ne morenm več. Pitje tekočine mi samo poslabša pljuskanje v trebuhu, ki močno ovira tek. Med hojo je malo bolje. Počutim se kot suha cunja polna žab. Dvakrat poskusim bruhati, a ne gre. Žabe so se očitno preselile iz želodca naprej v čreva. JEBA! Gravitacija na srečo še vedno brezhibno deluje. Prepustim se ji in se nekako prikotalim do okrepčevalnice na slabih 100km. Svetijo mi opozorilne lučke za pregrevanje mašine, prazen tank, dehidracijo in še kakšna. V želodcu mi še vedno pljuska. Pod šotorom je vroče. Vsa hrana in pijača je topla. Vrag počasi prevzema vajeti. Nimam prav dosti izbire. Požvečim par kosov pomaranče in jo mahnem dalje. Na lep strm vzpon proti švicarski meji. V senci, če bi bilo kaj sence, bi bilo 30 stopinj. Visokogorsko sonce je točno nad glavo. Še sreča, da grem navzgor. Tako nimam slabe vesti, če ne tečem. Pri prečkanju ledeniškega potočka potopim noter kar celo glavo. Mislim, da je celo malo zacvrčalo. Zmočim si obleko ob čemer poskušam ohraniti suhe superge. Počutim se kot prerojen. Za pet minut. Čez dobrih 10 minut so oblačila spet suha in jaz primerno kuhan. Skupaj s sotrpini se vlečemo po serpentinah kot kaznjenci. Kljub polžjemu tempu me kar nočejo prehitet. Očitno smo vsi v istem zosu na ta močnem ognju. Studenčki ob poti nas vsakič znova rešijo bridkega konca. Korak za korakom zdelam tudi ta klanec in se zazrem na drugo stran v Švico. Zabave še ne bo tako hitro konec. Desetkilometrskega spusta se moje žabe v trebuhu prav nič ne veselijo. Vseeno se trudim s tekom, ker mi tako vsaj malo pihne okoli ušes. Pljuskanje v trebuhu me vedno manj moti. Očitno pametnejši popušča. Saj bi kar šlo, le tank je vedno bolj prazen. Od jutra sem pojedel le nekaj koščkov pomaranče in dva koščka energijske ploščice, ki ju še vedno čutim nekje v žlički. Hvala bogu za Coca-Colo. Bo že . . . Tudi to bo minilo. Če ne prej, zvečer, ko bo hladneje. Zdaj sem tako počasen, da se itak lahko poslovim od solidne uvrstitve. Do cilja bom pa že pridrsal. Do limitnega časa imam tako rezervo, da grem lahko za par ur spat, na kosilo in še kaj. Vasice na poti so kot iz pravljic. Saj francozi in italijani imajo tudi lepo. Samo švicarj majo pa u nulo spedenan. Hiške so vse lepo obnovljene v starinskem slogu s kamnitimi fasadami in starimi lesenimi ostrešji. Pred eno takih hišk je travca lepo pokošena na milimeter, na skrbno urejenem parkirišču stoji novejši športni terenec, pred hišo nizka kamnita škarpa, ob njej žar iz katerega se še kadi  . . .  Na škarpi, prosim lepo, leži tip na trebuhu, brhka deklina ga pa gnete po hrbtu. In mi cepci tečemo mimo, kot da smo plačani za to????????  Na vsakem drugem vogalu je korito s hladno studenčnico. Ob stalnem vodnem hlajenju mašina za čuda kar gre na neke neznane notranje rezerve. Tudi žabe ne regljajo več tako intenzivno. Počasi, res počasi se dvigujem. Kot pohojen flancat, bi lahko rekli. Del poti se zamotim s klepetom s sotekačem iz Belgije. On je v še slabši koži kot jaz, a je strašno nezadovoljen zaradi “slabe” pozicije na lestvici. Pravi, da se trenutno gibava okoli 300 mesta. Meni se zdi to odlično! Tip ne more verjet, da vse teke oddelam sam. Brez zunanje podpore na okrepčevalnica. On je lastnik športne trgovine in ga, kjer je le možno pričaka žena s punklčkom, da lahko poljubno menja opravo. V petdesetih kilometrih je trikrat menjal superge. Da o oblačilih ne govorim. Meni se ne bi dalo.

Tu, na senčni strani Bele Gore se sonce prej skrije. Ob šestih zvečer je že senčka in vročina popušča. Ob idiličnem jezercu Champex-Lac spet zapaše celo župca in banane. Konj je že blizu. Še malo, pa ga zajaham. Na naslednjem vzponu se uresničuje napoved popoldanskih plohic. Zanimivo je gledati taktiko oblačenja. Nekateri se zadekajo v goretekse že ob prvih kapljah, drugi so raje kar mokri, tretji ne vedo točno kaj bi . . .Verjetno bo samo kratka plohica. Hitro vržem nase tanko polivinilno plerino in grem dalje. Pod njo mi je sicer vroče, a pod jakno bi mi bilo še bolj. Po 10 minutah je dežja konec in en za drugim se zopet slačimo. To se ponovi še ene štirikrat tekom vzpona. Vsakič dlje odlašamo z oblačenjem in upamo, da bo hitro nehalo padat. Nazadnje se ploha prelevi v konkretno nevihto. Strma steza se v minuti spremeni v hudournik, da ne veš ali bi skakal sem in tja, ali bi kar brodil po vodi. Ko pridem iz gozda na pašnike se usuje še sodra. Sicer gosta, a le pol cm debeline. Ne moti preveč. Všeč mi je, da se je končno shladilo. Kar me moti so vedno krajši razmaki med bliskom in gromom. Ko pridejo pod eno sekundo, postanem malo nervozen. Poka, kot na fronti. V tem nasproti prilomasti čreda ogromnih črnih govedi. Komaj se jim spravim s poti v zamočvirjeno travo. Tudi živali so nervozne. Tole ni več zabavno!!! Pri neki pastirski bajti skupina sotekačev poizkuša najti zavetje. Ven prinori eno zmešano ženšče in se dere na nas v svoji hribovski francoščini, ter odriva tiste, ki so ji najbližji. Kljub neznanju jezika razumemo sporočilo in se odpravimo dalje. Japončkom tole švicarsko gostoljubje ne gre in gre gre v račun. Na čudake lahko naletiš povsod. Za sabo zaslišimo lajanje pastirskega psa. Očitno teta res ne mara obiskovalcev. No, po dveh km pridem do uradne okrepčevalnice v naslednji planšariji. Kar naenkrat nas je polna bajta mokrih tekačev. Domačini pravijo, da bo čez petnajst minut nehalo deževati. Če vsi vedrijo, bom pa še jaz, čeprav je grmenje ponehalo. Saj je kar lušno mal poklepetat in v miru pomalicat (stoje v kotu med stopnicami in skladiščem). Po pol ure se odpravim. Tokrat ves v goreteksu. Juhej!!! Gremo v drugo noč. Na spustu imam sicer že malo trde noge, a energija se vrača. Sledi še en tisočmetrski vzpon, podoben spust mimo številnih krav in že sem v Vallorcinu na 150km, kjer tudi mene pričaka navijačica. :))))  Tu že počasi voham cilj. Samo še polmaratonček čez zadnji hrib. Ko izvem, da sem okoli odličnega 200 mesta in celo prvi med slovenci dobim dodatni zalet. Juhca, banana, kokakola v bidon, lupčka za navijačico in gasa dalje!!!!! Dejmo že enkrat končat tole reč!

UTMB05

Kje se gre do cilja?

 

No, zadnji hrib seveda ne more bit en izi sprehod. Na podlago 150km hribov so za lepo razmehčane noge pripravili za začetek vzpon z miljavžnt polmetrskih šteng prek skal in korenin. Stegna se hočejo nekaj pritoževat. Palce v roke, pa gremo. Nisem hiter. Proti cilju grem pa vseeno. Tudi prvi del spusta je pretty  f…… technical, če citiram kolege z druge strani atlantika. Ali po slovensko: “Pot je skalnata”.Tek po takem terenu je odlična vaja za propriocepcijo, vedar jo je priporočljivo delat spočit in ne na tridest ur podlage. Srečno prispem do zadnje okrepčevalnice, kjer se mi že prikažejo luči Chamonixa. Samo še dobrih 7km in 900m spusta po potki. Eno urco in klobasa bo zašpiljena. Na spustu pritisnem na gas in prehitim še kar nekaj kandidatov. Ko končno pridem na asfalt pospravim palice in se umirim. Tu me nekateri zopet prehitijo v finišu, a se ne dam motiti. V “uživaškem” tempu odkruzam do cilja, kjer me na zadnjem ovinku čakajo moji sončki. Otroka sta očitno prišla na gušt in sta z veseljem vstala ob štirih zjutraj, da sta lahko z mano odtekla ciljno ravnino.  JUHUUUU!!!!

Najprej se je treba malo navadit, da zdaj pa res ni treba več tečt. Bi šel še kar kakšen krog po mestu. Pol se pa človek usede, .   .   .   si odpre pivo, .   .   .   stisne otroke v naročje in navija za ostale, ki kapljajo v cilj. En najboljših občutkov! Ko me malo zazebe, je naslednji projekt pripravit olesenele noge na vstajanje s stola in sprehod do avta. Saj bi počakal še kakšnega našega, da mu stisnem roko, a počasi ugašam. Gremo spat. Dovolj za tokrat.

 

REZIME:

Moram se malo pohvalit, da je družinska odprava na največji svetovni trail dogodek uspela nad pričakovanji. Otroka sta verjetno prva slovenska finišerja na letošnjem dogodku. (naj me kdo popravi, če je drugače). Oče, pa sem najboljši slovenec na osrednji tekmi z uvrstitvijo med zgornjih deset procentov tekmovalcev. V sej zgodovini dirke UTMB sta se od slovencev bolje odrezala le vrhunska ultraša David Kadunc in Toni Vencelj. Česa takega pred in med dirko nisem niti slutil. Očitno smo imeli letos vsi težave z vročino. Presenečen sem, da lahko funkcioniram tudi, če cel dan skoraj nič ne jem. Trodnevni muskelfiber sem uspešno pregnal v bazenu, da smo lahko z družino še malo kolovratili po hribih in iskali skrite zaklade. Naj prišepnem, da okoli Bele Gore škrati skrivajo pod kamne Smarties bonbone. Preverjeno!

 

TEHNIKALIJE:

Cel krog po poti TMB okoli Mont Blanc-a. Markirano za 8-10 dni planinske hoje. 170km, 10000m vzpona, 10000m spusta, 35ur 15min, porabljenih cca 20000 kcal,

Uradna stran UTMB

statistika

casovnice


Komentiraj

Z Gorenjske na Primorsko

Kdo ne pozna pravljice o Kekcu v kateri se je Jerica odpravila k teti Nežari onkraj Škrlatice in Prisanka. Torej iz zgornjesavske doline v dolino Soče. Ponoči so se s Kekcem in Tinko izgubili in se po prigodah pri vili Škrlatici in divjem možu Prisanku vrnili nazaj domov v okolico Kranjske Gore, ne da bi sploh pokukali na primorsko stran.

V izogib temu, sem se sam dal na Vršič lepo pripeljati z našo limuzino. Pardon, karavanom. Po zračenju, pretegovanju nog, občudovanju ovc, slikanju in kar je še podobnih turističnih aktivnosti na znamenitem prelazu, so se moji odpeljali  naprej proti Soči, jaz pa sem zagrizel v pobočje Male Mojstrovke. Do škrbine v Grebencu se lepo ogrejem na delovno temperaturo, da lažje prenašam “zmeren severni veter”. Tako namreč vremenarji imenujejo razmere, ko zoprno in mrzlo piha. Sredi avgusta se spodobi nabijanje sonca v glavo in kuhanje, ne pa nohtanje in žvižganje okoli ušes. No, saj sončka vseno nekaj pride mimo meglic, ki se podijo naokoli, kot podivjane ovce. Direkt po grebenu priguram na obljuden vrh Male Mojstrovke. Od tu jo spet lepo po grebenu mahnem prek Velike in Zadnje mojstrovke proti Travniku. Sprva za kratek čas ujamem razgled proti Planici, nato pa s severa pridivja megla in vse naokoli osivi.

2016-08-06 11.33.48

Tisoč metrov nižje je Tamar. Če znaš plezat po megli, kot Čopov Joža, ni problema.

Gneče ni več nobene. Srečam le skupino avstrijskih penzionistov. Nisem prepričan, ali so popolnoma izgubljeni, ali poznajo teren bolje od mene? Skale so sicer ostre, vendar nezahtevne. Lep kos poti lahko celo pretečem. Z vrha Travnika se spustim na zahod in med Travnikom in Kolom zavijem levo po grapi proti jugu. Kot piše v opisih, ki sem jih doma na hitro preletel. Hitro pridem na skrotje in strme trave. Redki možici me vodijo nazaj proti vzhodu. Uspe mi najti pravo grapico za sestop preko stranskega grebena, ki se vleče s Travnika. Po krajšem direktnem sestopu prek strmih trav in ruševja celo zaslutim lovsko pot, ki naj bi prečila pobočje proti zahodu vse do markirane poti na Jalovec. Lovska steza se od gamsove stečine precej razlikuje. Čeprav sta obe skoraj nevidni. Ker gamsi hodijo po štirih nogan in ne po dveh, ter ne nosijo težkega nahrbtnika niti puške jim ni treba delati položnih serpentin pri vzp0nu ali spustu.

2016-08-06 13.08.44

Poglej! Steza!

Dober kilometer ji sledim brez težav, nato pa jo med podrtimi mecesni, visoko travo in ruševjem izgubim. Po polurnem kroženju na območju 50x50m se že odločam za direktno lomastenje prek ruševja do markirane poti, ki poteka vzporedno nekaj nižje. Na srečo dodatnih 50m nižje zopet vdenem prav lepo lovsko pot, ki me tokrat brez težav pripelje do markirane poti proti zavetišču pod Špičkom.

2016-08-06 14.30.20

Ni je čez bistro studenčnico

Nepredvideno izgubljanje mi je vzelo kar nekaj časa, zato jo namesto proti Bavškemu Grintovcu obrnem kar dol proti Trenti, kamor pridem tik tak. Spotoma se skočim še skopat pod Zapotoški slap.

2016-08-06 15.30.39

kopalnica gorskih vil

Proti izviru soče zopet padem med trume turistov. Od tam jo mahnem po Soški poti, ki poteka od izvira Soče do Bovca. Senčna pešpot se izkaže za odlično alternativo prometni glavni cesti. Le kilometrov in višinsih metrov se nabere še kar precej. Ker sem v dobrih štirih urah pojedel le pol vrečke rozin, mi mašina počasi crkuje. Pot se vleče, kot bi jo nekdo sproti delal.

2016-08-06 16.32.49

Kapo dol ta pravim gamsom!

 

V dolini seveda ni več vetra in tudi sonce je vedno močnejše. Na srečo je pri roki odličen naravni hladilnik v obliki reke Soče. Če vtakneš vanjo glavo za kakih 10 do 20 sekund te kar dobro pogrize v ušesa. Pol mrtev se vseeno privlečem do naše postojanke za ta vikend. Kamp Jelinc v vasi Soča. (Priporočam tako za outdor navdušence, kot družine z otroki!) Domač jabolčnik, pivo, postrv z ovčjim sirom in pečen krompirček mi zopet vrnejo barvo v lica. Na sosednji mizi so razstavljene dvesto let stare citre. Morda je pa Kekec vendarle našel pot onkraj Prisanka.

Naslednje jutro je na vrsti slasten regeneracijski zajtrk v obliki domače sladke skute,vratovine, kruha in domače kakijeve marmelade. Vrhunsko!

 

 

TEHNIKALIJE: dobrih 32km, 2000m vzpona, 2800m spusta v šestih urah bruto

Zemljevid brez naslova-page-001


Komentiraj

Osorščica, večerna izdaja

Vsak večer s plaže opazujem sonce, ki pobegne za hrib. Kaj, če bi odhitel gor in ga ujel, kako se na drugi strani potaplja v morje.

osorščica01

Naprej pa po dveh nogah

S kombinacijo kolesa in hitrejše hoje čez 40minut že spet gledam sonce, ki se sramežljivo umika za koprenaste oblake.

osorščica02

Edina pohodnika, ki sem ju srečal, se prav kmalu pobereta v dolino. Tako se lahko v miru posvetim igranju s fotoaparatom. Ko se sonce 10 minut pred predvidenim terminom dokončno skrije za oblake, pride čas za meditacijo. Zleknem se med tople skale in v miru srkam okolico z vsemi čuti. Z zahoda rahlo pihlja, po grmovju letajo zelenčki, na rahlo nakodranem morju še odseva oranžna zarja. Nekaj jadrnic počasi pluje proti uvalama na nočno sidrišče. V daljavi je tovorna ladja, kot igračka, ki jo je nekdo prilepil na gladino morja. Izpod desne noge se širi omamni vonj timijana. Na sosednjem bregu je slišati ovce, ki se v nedogled potikajo med makijo. Barva neba in morja se skoraj neopazno spreminja iz svetle v vedno bolj temno modro. Po otočkih se, kot kresničke prižigajo posamezne lučke. Iz nahrbtnika potegnem hladno pivce in ga počasi z užitkom srebam.

Misli mi tavajo sem in tja. Pomislim kako lepo bi bilo kar ostati tukaj .  .  .  .  .  v miru .  .  .  .    dihati z materjo zemljo .  .  .  .  .  Kako urco ali dve. Dokler ne postanem žejen, lačen, ožuljen od ostrih skal, ponoči premražen, podnevi ožgan od sonca . . . V bistvu je tole za preživetje precej negostoljuben kraj. Zavem se, kakšen tujek sem v bistvu tukaj. S sabo imam ropotijo, ki je večkrat obkrožila planet in potrošila precej naravnih virov preden se je znašla tukaj, kjer koristi le meni. Sicer pa je nerazgradljiv odpadek. Angleške superge, narejene v Vietnamu iz verjetno kitajskega materiala kupljene v Sloveniji, finska ura iz material od bogve kod, baterija v tej uri iz Koreje, francoski nahrbtnik narejen nekje na daljnem vzhodu, poslan po pošti iz Anglije v Slovenijo, kot tudi nogavice,  . . . . Podobno zgodbo, bo lahko napisali tudi za japonski fotoaparat, francosko čelko, baterije, spominske kartice, korejski telefon, slovenske hlače iz švicarskega materiala . . . Če bi šli raziskovat poti za surovino, osnovni material, polizdelek, sestavni del, sestavljen izdelek, bi res naklepali kilometrov, da jih v celem življenju ne moreš prepotovati. Pa imam v bistvu pol prazen desetlitrski nahrbtnik in par cunjic na sebi.

Po meditiranju še malo poizkušam nočno fotografiranje in se pomirjen spustim nazaj v dolino na nočno kopanje.

osorščica101

Mali in Veli