pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

Ljubljanski maraton petič

Prišel, videl, izboljšal osebni rekord.   Oh yeah!!!

 

Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.

 

 

Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko.  In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel .   .   .   Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . .   Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

 

REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti .  .  .

Advertisements


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.

 


2 komentarja

S kavča na maraton. (20. Ljubljanski maraton)

Maraton2015001

V zadnjih mesecih je prav zanimivo spremljati tekaško mrzlico pred Ljubljanskim maratonom. Podobno, kot na nogomet in na politiko se seveda kar na enkrat vsi spoznamo na tek. Mediji, kot po tekočem traku objavljajo copy-paste “članke” iz bolj ali manj znanih tekaških revij, ki so polne vedno enakih bolj manj neuporabnih nasvetov. Po forumih se krešejo smrtno resne debate tipa:  Kdaj naj imam zadnji dolgi tek? Kako hitro lahko tečem polmaraton, če tečem intervale x krat po y metrov v z minutah? Kje je meja med tekom in hojo? (“Najpametnejši” proglasijo za pohodnika vsakega, ki teče maraton nad 3 ure in pol. Seveda sami raje ostanejo pri polovički.) Ali so xy superge v redu, ali naj raje pogledam za žblj model?? Hm . . .  Samo pri tistih mi pa barva ni všeč. . .   V nedogled na vse mogoče teme:  tempo, sekunde, kilometrina, geli, hidracija, pronacija, periodizacija, regeneracija, komplikacija, hidrati, beljakovine, onkice, bruksice, pajkice, kompresija, fizioterapija, depresija in vsi ostali klinci palci tekaškega sveta. Družabna omrežja so polna selfijev v tekaški opravi in povezav na Strawo, Garmin, Movescount ipd. Pri naključnih srečanjih takoj za “Živjo! kako si?” sledi “A greš na maraton? A na 21?”

Skratka, Lublanc je postal osrednja tekaška prireditev v tem delu Balkana. Res je posebno doživetje občutit vso to energijo reke tekačev, bučnih navijačev, pa bobnov, plehmuske,  . . .  Letos je jubilejni dvajseti. . . Nove trase tudi še nisem sprobal. . . In že se mi nekaj oglaša : “Kaj, če bi šel pogledat? Tako počasi, samo za doživetje.” Pamet pa pravi: “A si normalen?!!!. Letos si tekel po ravnini enkrat na mesec. Po asfaltu pa sploh nič. Noge ti bodo odpadle še pred dvajsetim kilometrom. Bumbar!!” Tako mine rok prijav in odločeno je, da bom letos spet le navijač. Ne mine teden, ko se na forumu že pojavijo prve mamljive ponudbe: “Zaradi poškodbe, bolezni, taščinega rojstnega dne, strahu, driske ipd ugodno prodam štartnino za Ljubljanski Maraton.” In spet glas: “Kupi! Teh nekaj uric boš že odtrimčkal.” Jaz pa nazaj: “Nehaj težit! Pusti me v miru srfat po internetu in pit pivo!” Dva tedna pred maratonom izbrskam iz globin omare cestne superge in grem na PST. “Saj to ni priprava na maraton. Grem samo preluftat glavo in preverit novopostavljene napajalnike.” Po dobrih treh urah in 32km + 1km variante za pridne se zmerno dehidriran hudo zakrčenih nog privlečem nazaj do avta. Naslednje tri dni mi konkreten muskelfiber da vedeti kako je z mojim maratonom. NO GO! Na srečo, ali morda na žalost vsak muskelfiber mine. Tri dni pred maratonom v službi jasno teče debata o razdaljah, hrani, poškodbah bla, bla, bla. . .

Čez dve uri se zavem, da v rokah držim vavčer za dvig štartne številke, ki sem ga pravkar zamenjal za evrskega dvajsetaka. Na poti iz službe skočim še po nove superge. Testiram jih 1km do vrtca. Naslednji dan s pomočjo prijazne gospodične opravim spremembo imena, spola in tudi dolžine. Običajno je za to potrebnih nekaj obiskov občinske uprave, plastičnega kirurga, psihiatra in še koga. Pri Timing Ljubljana vse to opraviš na enem mestu prej kot v minutki. Večer pred maratonom v nove superge napeljujem še novejše vezalke, brskam po omari za kakim še užitnim gelom, izbiram pravi par nogavic za dotične superge ipd. Skratka polno stvari, za katere bi moral poskrbeti vsaj teden ali dva prej. Vmes uspešno nalagam hidrate v obliki palačink. Vsaj nekaj mi gre dobro.

Zjutraj spet malo tekanja po stanovanju, oddaja otrok in z ženo že korakava čez Tivoli proti prizorišču. Oblečena v dolge hlače, dva flisa in kapo naju zebe kot cucka. Sovražim Smrkce in meglena jutra!!! Po ogrevanju in obiski Dixija je že malo bolje. Še dobro, da sem ga obiskal pravočasno. Če ne, bi me ob poslušanju nove himne tik pred štartom spet nekam stisnilo. Ob odštevanju pred štartom ugotovim, da sem torbico z geli pametno čekiral med ostalo prtljago. Jebiga. Bom pa letel na cukr, čokolado in banane. Še malo sprehajanja ob spremljavi Strojmachine in končno tudi bolj zadnji stečemo čez štartno preprogo.

No, tu se se na srečo končajo polomije in se začne poezija. Lepo se utirim v množico in držim pulz med 140 in 145. Je nekaj prehitevanja, a brez prerivanj saj je Dunajska dovolj široka za vse. V udobnem tempu imam čas opazovati ljudi okrog sebe. Ves čas po malem prehitevam. Tako gredo mimo mene po sredini počasi tekači in ob straneh malo hitreje navijači. Zanimiv film! Viezi spet delajo šou. Tokrat so Minjoni. Eden ima s sabo megafon in spodbuja navijače. Bravo fantje! Tako se dela! Zabavam se z branjem napisov na majčkah in deljenjem petk malim navijačem. Moja sončka si zaslužita še objem in lupčka. Na okrepčevalnicah se pridno hranim in napajam. Kaj hitro je tukaj polovička kjer mimo mene lahkotno pritrimčka tip v surfarski opravi z dilo pod roko in havajskim venčkom okoli vratu. “Dobra finta!” si mislim. “Lepo, da se tudi navijači malo pridružijo. . .    Čak mal!!! Sam tale ma štartno številko na majci! In to ta rumeno, za 42km!!!  ??????  Sej sem še čist spočit. Za halucinacije je ne mau prezgodaj!” Surfač me je suvereno prehitel in prinesel sonček na progo. Na avtobusni postaji mladec raztura na bateriji bobnov. Pogled zre v daljavo, med tem ko palčke samodejno švigajo po bobnih. “To stari! To je flow!” Skozi s soncem obsijane jesenske drevorede tudi jaz surfam dalje. Pasalo bi malo kofeina, da dvignem obrate. Pri 30km me pozdravijo manjši klančki, ki razbijejo monotonijo in me malce zbudijo. Neham kontrolirati pulz in dodajam gas. Saj vem, da ni lepo, ampak prav z užitkom brzim mimo bolj ali manj trpečih sotekačev. En par zajčkov sem že pustil zadaj in pribižujem se naslednjemu. V mislih se igram, da se z elastiko pripnem na tekača pred sabo in se izstrelim mimo. Čez rondoje mi gre, kot z avtom. Sledi Vodnikova, Topniška in že padem v center. Navijačev je vedno več in vedno bolj so glasni. Kot na zračni blazini me nese prek ljubljanskih kock in asfalta. Na Miklošičevi dohitim legendarnega zajca Zdravka, inventar maratonov in ultra tekov v bližnji in daljni okolici. To Zdravko!!! Dejmooo!! Sledi obrat na Dunajsko, porcija petk navijačem (Hvala vam!!! ) in že me mimo še enega para zajčkov odnese okoli ovinka na ciljni tepih.

EPILOG:

Kljub “vrhunskim” pripravam, kjer sem pokazal kako se NE gre na maraton, sem končno uspel odteči šolski tek. Enakomeren tempo prvih 30 km ob stalnem dovajanju hrane in pijače. Potem pa gas in uživancija do cilja. S to lisičjo taktiko sem uspel ujeti šest zajčkov in enega Jetija. Slednjega celo večkrat. Ker sva kolega iz študentskih dni, sva vsakič seveda malo poklepetala. Trasa je lepa, čeprav je za rekorde preveč klancev. Meni je ura namerila prek 300m vzponov. Štart bolj na koncu je super ideja za uživaški tek. Za psiho je precej bolje, če ti prehitevaš druge, kot če drugi tebe. Pa še več zanimivih pojav vidiš. Malo trde noge v cilju in blag dvodnevni musklefiber je vsa škoda, ki sem jo pridelal. Ni slabo za 42km trdega asfalta.

Zahvala in čestitke gredo vesm udeležencem in navijačem za podporo in fenomenalno vzdušje. Bravo!!!

Tako. Novo traso sem videl. Zdaj lahko drugo leto v miru navijam. No, počakajmo do štarta. 🙂