pot pod noge

iskat meje


6 komentarjev

Kozara ultra trail (i najhrabriji su se usrali)

V začetku leta se nisem pustil preveč prepričevati, ko so me pustolovci vabili na dogodivščino v bosanske gozdove. Kraji so lepi, družba bo dobra, stroški nizki. Enostavno ni bilo resnega argumenta proti. Za razliko od slovenske in hrvaške trail scene, je bosanska bolj na začetku. Vsaka tekma je v svoji prvi verziji nekaj posebnega. Vedno je polno presenečenj. Tako dobrih, kot tudi kako manj dobro. Kozara je gozdnato hribovje, ki se dviga tja do 1000m višine. Znana je po svojih gostih gozdovih. Organizatorji so obljubljali 80% trase v senci na 103km dolžine in 4500m vzponov. Nekaj dni pred startom, so objavili neko zakvačkano sled, ki se ji nisem imel ne časa ne volje vnaprej posvetiti.

V petek popoldne se nas je šestorica napokala v kombi in se usmerila proti jugovzhodu. Oče slovenskih pustolovcev je za popotnico vsakemu namenil sendvič s kislo kumarico in Pingo sok. Na bosanski meji uradna oseba bistro ugotovi, da smo v večini kar suhi in primerni za tek. Le Boris je verjetno selektor, ker tak pa že ne more tečt na 100km. Od meje smo pričakovali le še pol urce ovinkov na vrh Kozare. No ja, . . .   Samo gugl in jabuk se nista mogla zmenit, kje naj bi ti ovinki bili. Vsak nas je usmerjal na svojo pot, ki je drugi sploh ni imel narisane. Najprej do znaka za prepovedan promet, nato malo po nasvetu domačinov, malo po guglovih stopinjah zarinemo direkt v breg. Najprej širok asfalt, nato ozek asfalt, pa makadam in še malo slabši makadam, ki preide v kolovoz. Na koncu pa ata z motorko v eni in čikom v drugi roki. Se počasi primaje do avta, me vidi s telefonom v roki in izjavi: “Eeeee!!! Zajebo te ovaj stroj. Ovde je kraj sveta.” Ja, najlepša hvala striček, pa srečno. In smo šli še malo naokoli.

IMG_2175

Drugič si bomo zemljevid, kar na kombi narisali

Na koncu smo prispeli le uro in pol kasneje. Tako smo bili poleg predaje štartnih številk deležni še individualnega brifinga. Sam traser osebno nam je zatrdil da je steza super označena. Samo sledimo roza trakcem in se ne moremo izgubiti. Če trakcev ni, se gre “Samo ravno!”. Moram priznat, da je bil zelo prepričljiv. Hotel naj bi imel sicer štiri zvezdice, če štejemo zraven še kako z neba. Na vseh vogalih so viseli napisi da voda ni pitna. Po našem povpraševanju, kako je s tem, je receptorka enostavno strgala napis s stene in nas pomirila, da vodo vsi pijejo.

Malo pred šesto zjutraj že postopamo okoli startnega loka. Jutranje formalnosti so opravljene, oprema je na svojem mestu bo treba kar it. Obeta se dolg in vroč dan. Prvi del trase je bil prav sanjski z mehkimi stezicami pod sveže olistanimi bukvami, mimo številnih cvetočih češenj, čez zelene travnike s samotnimi grobovi in ostanki domačij, skozi globoke skalnate soteske, na strme vrhove in naprej v goste smrekove gozdove po še mehkejših stezicah na debelo posutih z iglicami. Kar greh bi bil preveč hiteti, in spregledati vvso to lepoto.

IMG_2154

Jutro se prebuja

IMG_2161

V soteski

Na prvi okrepčevalnici skupina deklet za vsakega posebaj zapleše navijaški ples. Zmeraj boljše je. Kaj šele bo. Del poti me spremlja prijazen kuža, ki se mi je pridružil pri gorskih reševalcih. Idila še malo traja. Na dvajsetem kilometru pa križišče in oznake v obe smeri. Kot v stripu o Alanu Fordu: Ovamo, onamo. Odločim se za drugo možnost in meljem dalje. Po krajšem vzponu po cesti pridem do sumljivo znane stavbe. Seveda! To je naš hotel in pred njim cilj. Juhuuuu!!! Prvi v cilju vsaj deset ur prezgodaj. Z mano je še tekmovalka z Madžarske, ki besno izvleče telefon in začne regljat svoj ekete pekete, da se kar iskri. Grem notri vprašat kaj zdaj in mi teta enostavno reče: “Promašio si. Diskvalifikacija.” Prezgodaj je še, da bi kar nehal. Grem v sobo, da razmislim kot človek. Pojem banano, popijem kokakolo, položim konkretno mino v WC školjko in se kot nov odpravim dalje tekat po kozarskim šumama. Po poti srečam še vsaj deset kandidatov, ki so na križišču prav tako narobe vrgli kovanec. Vsi so precej kisle volje. Jaz pa sem se ravno otresel pritiska dirkanja na rezultat. Pred sabo imam še ves lep sončen dan na svežem zraku in prav nič mi ne manjka. Kaj kmalu sem spet na prej omenjenem križišču. Nabral sem približno dve uri zamude, kar sploh ni bistveno, če se ne boriš ravno za zmago. Od tu naprej je svet malo bolj odprt prek travnikov, poljskih cest, mimo ovc, krav, brinovja . . . Tudi gretje privijajo iz ure v uro. Grizemo dalje.

vuckovci

To ti je odmah pored vukojebine

Na 40km srečam Francija, ki ga je izdalo koleno. Pravi, da so vodilnega Tomaža poslali v napačno smer in da so štirje prišli na prejšnjo kontrolo iz napačne smeri. Torej smo se še pred polovico poti skoraj vsi že vsaj enkrat izgubili. Sledijo desetine kilometrov po takih in drugačnih cestah. Sonce vedno bolj pripeka. Meljem neskončne makadamske ovinke in goltam prah prijaznih dirkačev na štirih kolesih.

IMG_2173

Operacija na terenu

Malo zahodim in se spet spomnim Alana Forda: “Ko hoda, ne trči.” In spet stečem, da bo prej mimo.

IMG_2177

Se je tko vleklo, da mi je noge raztegnilo

No, tudi cestarskega kroga je enkrat konec. Obrnem se zopet nazaj v breg. Vmes se je prej omenjena madžarka dokončno izgubila in obrnila nazaj od koder je prišla. Tako besno žensko redko vidiš. Malo po sončnem zahodu ponovno prispem do glavne tranzicijske okrepčevalnice, kjer me sprejmejo, ko kralja. Masažo sicer odklonim. Dobim pa krožnik čorbe in pošten mesarski nož s katerim lahko sam po želji posmukam pečenega jagenjčka, ki je v kotu prislonjen ob zid. Kaj še še hočeš boljšega?

IMG_2181

Tole je pa boljš, kot arašidi in pomaranče

Po izdatnem okrepčilu si nadenem slušalke in jo v ritmu muzike urežem skozi noč. Ko pošteno rignem začutim okus po jagenjčku, kokakoli, proteinskem napitku in čorbi. Ja, res sem se dobro podprl. Končno se je malo ohladilo, da se lažje diha. Kilometri kar sami letijo pod noge in čez dobre štiri ure sem v cilju, kjer me kljub pozni nočni uri spet pričakajo glasne navijačice.

Naslednji dan pa regeneracija v obliki gore umešanih jajc za zajtrk. Sledi nekaj slikanja na cilju in pozdravljanja z organizatorji in prostovoljci. Za zaključek pa na poti domov še dvojna porcija čevapov.

REZIME:

Bilo je nepreglednih gozdov, grap, močvirja, sončne pripeke, komarjev, klopov, volkov, modrasov, podrtih dreves, trnja,  . . .  Sredi dirke nihče ni vedel kje sploh so tekmovalci. Pol se nas je izgubilo že po 20km, vodilnega so prostovoljci poslali v napačno smer, nekaj jih je naredilo bližnjico na enega od hribov s kontra smeri. Med tem je osebje na glavni okrepčevalnici peklo jagenjčka in za zabavo streljalo v gozd. Proti večeru so se reševalci pričeli s terencem počasi voziti po trasi in pobirati onemogle in izgubljene. Vsi so bili izjemno prijazni in ustrežljivi. Okrepčevalnice so bile z nekaj malimi spodrsljaji izvrstno založene. Polovica trase je bila rajska, ostalo pa bolj ali manj peklensko. Ekipa Pustolovec Rajd je ob dveh odstopih pobrala prvo, tretje, peto in osmo mesto. Od 19 tekačev na štartu je bilo na koncu uvrščenih osem. S tem, da smo največ trije ali štirje dejansko opravli celotno traso. Najbolj priljubljena izjava tega vikenda: “Ovo je Bosna.” Še pridemo.

Hvala vsem organizatorjem in prostovoljcem za izjemno gostoljuben in srčen sprejem, ter Franciju, Borisu, Barbari, Tomažu in Juretu za odlično družbo.

 

TEHNIKALIJE: Na 103 kilometrski progi sem napravil 118 km v slabih 19 urah. Za to sem porabil cca 10.000 kcal, ki sem jih delno nadomestil s petimi litri kokakole, šestimi geli, čorbo, dvema litroma izotonika in drobnarijami (rozine, arašidi, banane, pomaranče).

http://kozaraultratrail.com/

https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1694/ukupni_poredak

Advertisements


Komentiraj

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

IMG_1948-1

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

IMG_1942

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

IMG_1943

Momjanski grad

IMG_1945

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂


Komentiraj

Rašica Trail 2017 (razširjena verzija)

Minulo soboto se je zgodil, tokrat res lahko rečemo tradicionalni, tretji Trail Rašica. Družina Jež z zvestimi pomagači nam je tokrat pripravila še malce bolj razgibno progo, kot prejšnji leti. Vključena je namreč tudi Šmarna Gora. Torej kar dva hriba na ena mah. No, v bistvu štirje. Še Grmada in Veliki vrh za nameček. Obetal se je res lep krog. Že pred časom sem povezal obe izletniški točki v tekaški izlet. Tokrat je prišel čas, da ju izkusim tudi na tekmi. Zopet je število prijavljenih od lanskega leta poskočilo za 50% in postavilo pred organizatorje težek izziv ponovno pričarati domače vzdušje prejšnjih dveh dogodkov.

Po raznih dvomih o prestavitvi prijave na krajšo razdaljo, sem se zjutraj zbudil lačen dirke. Za raketni pogon sem si skuhal skrivni doping iz uvoza.

IMG_1557

direkt iz Sri Lanke

Malo preveč se mi je streslo, tako da je izpadel malo močnejši. Nič hudega. Samo, da me ne vrže iz ovinka. Kot prejšnja leta se je tudi letos v soboto zjutraj na igrišču v Srednjih Gameljnah zbrala pisana tekaška druščina. Za spremembo sem prišel slabo uro pred štartom, da se v miru pripravim. Seveda sem se zataknil že pri prvem avtomobilu in po polurnem čveku v zadnjem trenutku dvigoval štartni paket. Pet minut za pripravo in čvek se nadaljuje do odštevanja in stampeda proti Rašici. Letos je bila proga za spremembo relativno suha. Pa smo šli   .   .   .   Ob prijetnem čveku s Pustolovcem je tik-tak prišel vrh Rašice in prva okrepčevalnica. Na spustu sem se prestavil nekaj mest naprej in nadaljeval v družbi legende slovenske trail scene Petra in stand up komika Tešky-ja. S slednjim sva med drugim ugotavljala, ali navajenost na neprespane noči zaradi dela ponoči prinese kaj prednosti na ultra tekih. Še čvek ali dva in že smo bili na Šmarni Gori pred novo obloženo mizo. Bi se človek kar malo utaboril tam in v miru poizkusil vse doma pečene dobrote. Ampak vseeno je to tekma. Dva grižljaja v usta in smuk v dolino. Prvi krog je minil, kot bi mignil. V drugem krogu je bilo malo manj klepetanja. Z istimi dirkači, kot smo se srečevali že v prvem krogu smo nadaljevali igro bežanja, lovljenja in izmeničnega prehitevanja. Na ciljni ravnini, ko sem bil po štirih urah in pol že malo načet so me moji presenetili z navijanem. Ravno pravi trenutek za dvig motivacije! Hči je izjavila, da sploh ne tečem resno in se moram bolj potrudit. No prav, bom zadnji krog pohodil gas. K jutranjem čaju sem dodal še eno guarano in prešaltal na mešanico Cocacole in čaja. Iz žepa sem potegnil slušalke in navil muziko. Že v prvem krogu, ko me je Tešky spomnil nanje, sem si zamislil, da si bom na koncu navil Dubiozo in poletel proti cilju. Gor sem šel, kot dizelski traktor, dol pa letel, da me je kar iz ovinkov metalo.

23825997_1530659447020940_1372259932905146060_o

Če izgubiš koncetracijo, si jo prisiljen pobrati preden greš dalje

Prehitel sem še stiri tekmovalce in po sedmih urah in pol pristal na končnem šestem mestu. Sledile so čestitke navijačev in sotekmovalcev ob obloženi mizi, ter druženje in navijanje za tiste, ki so še prihajali v cilj. Vrhunsko!

REZIME: Vse pohvale družini Jež in ostalim organizatorjem, ki jim je zopet uspelo postaviti nivo organizacije še stopnjo višje. Toliko različnega slastnega domačega peciva na okrepčevalnicah nisem videl še nikjer. Vzdušje je bilo odlično, prostovoljci nasmejani in vedno pripravljeni pomagati, proga dobro označena, . . .  Še vreme je vsako leto boljše. 🙂 Kar se trase tiče lahko le citiram komentar z družabnega omerežja: “Za prste obliznit!” Res lepa in raznolika trasa, ki ima vse od lepih singlc, strmih vzponov, tehničnih spustov do precejšnjega kosa ravnine po makadamu. Za tole oddelat, kot je treba moraš biti res suveren tako na vzponih, spustih, kot na ravnini. Ozko specializirani tekači se tu lahko gredo le turiste. Se vidimo ob letu osorej.

TEHNIKALIJE: 56km in 3000 višinskih metrov vzpona v treh krogih po 18,7km. Za lumpije lahko en krog ali štafeta s tremi tekmovalci. Zanimivo, da bi se s časom prvega kroga uvrstil na sedmo mesto med petdesetimi tekmovalci, ki so tekli le en krog.

Rezultati

Rašica2

 

Foto Bogo Trontelj

 

 


3 komentarji

Ljubljanski maraton petič

Prišel, videl, izboljšal osebni rekord.   Oh yeah!!!

 

Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.

 

 

Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko.  In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel .   .   .   Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . .   Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

 

REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti .  .  .


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.

 


6 komentarjev

En krog okol hriba (UTMB 2016)

 

UVODNO NAKLADANJE:

Po večletnem zbiranju točk na manj prestižnih, a prav nič krajših, dirkah. Ter po dveh neuspešnih prijavah, je šlo v tretje končno rado.  Trme, ki dvakrat izpadejo v žrebu, pridejo tretjič notri na ta hitri vhod. Prišel je torej čas, da naredim še eno kljukico na svojem ajmar seznamu ali bucket list po angleško. Letos sicer zaradi peripetij na drugih področjih ni najboljši čas za velike dirke. A kaj hočemo. UTMB je za stezičarja oz trail tekača podobno, kot je za maratonca maraton v NY. Ko imaš enkrat zagotovljen štart, ni kaj cincat. Čez leto treniraš lepo po pameti, da ne srečaš kakšne zoprnije po imenu poškodba. Potem greš na štart in daš vse od sebe. Simpl ko pasulj! Ja, no . . . Vmes je še par drobnih haklcev in fint, ki vam jih lahko zaupam kdaj ob pivu ali dveh.

Zimsko navdušenje me je ob vsem službenem in osebnem dogajanju ter spomladanskem n-tič poškodovanem gležnju hitro minilo. Tudi štartnino za Vipava trail kot uvod v sezono sem moral kar lepo prodati in vse skupaj spremljati s kavča. Ampak, dopust je bil splaniran in  apartma plačan brez rizika odpovedi. Se bomo šli pa turizem. Saj so lepi konci tam pod streho evrope. Do poletja sem poškodbo uspel sanirati, da sem lahko opravil nekaj dolgih treningov pred avgustovskim počitkom pred dirko. Po kilometrini sodeč bi rekel, da se pripravljam za desetko na Ljubljancu in ne za enega najtežjih 100miljskih tekov. Kot vedno mi je tapering oz zmanjšanje količine treninga pred tekmo odlično uspel. Z ukinitvijo piva in sladkarij mi je uspelo ukiniti tudi 4kg žive teže, ki mi jih ne bo treba nositi prek hribov in dolin. Priprave so torej kar solidno uspele.

Tako sva neke lepe srede ob štirih zjutraj odrasla polovica družine odnesla svoja speča otroka v že napakirano srebrno križarko in nas usmerila prek dolgočasne padske nižine proti zahodnim Alpam. 10 ur, dva prometna zastoja, tri postaje za lulanje, nekaj kofetkov, en tank dizla in 105 evrov cestnin kasneje smo prišli direktno na štart dirke .  .  .

lumpitek-utmb

Tri, štiri, ZDAJ! Brez milosti!

 

Ne, ne še moje. Najprej je bil na vrsti cici, lumpi ali kakorkoli že imenujete otroško različico teka. Mularija! Če hočete sladkarije, si jih je treba prislužit. Tako je Slovenija dobila prva finišerja na letošnji prireditvi UTMB. Čestitke!!!

UTMB01

Tekaška malica

 

Čez dva dni je prišel tudi moj čas. Dopoldne me je družina uvidevno pustila samega. Čas sem zapolnil s prehranjevanjem, pripravo opreme, nalaganjem zemlevidov na GPS v zadnjem trenutku, zadnjim preverjanjem vremena in tudi krajšim dremežem.

 

Za tek naj bi človek potreboval bore malo. Hlače, majico in superge. Ali pa še tega ne. Od kod potem cela postelja boj ali manj obvezne robe???? Vseeno gladko spakiram ruzak za tekmo in vrečo za rezervo, ter se odpravim z vlakom proti štartu. Spotoma kupim še dva bidona. Sledi zadnje prehranjevanje, mazanje z vazelinom, oddaja vreče za na polovico poti, obisk WC-ja in srečanje z domačimi v štartnem vrvežu. Ko so objavili zadnji klic za odhod na štart je bil prostor seveda le še na repu dvatisočglave množice. Jebiga! Saj bo dolga pot, ki bo vsakega postavila tja, kjer mu je mesto. Med dolgoveznim nakladanjem napovedovalca in drenjanjem ugotovim, da imam s sabo ključ od apartmaja z ogromnim obeskom. Neka blazna teža ravno ni, je pa precej odveč vlačit karkoli okoli Mont Blanc-a. Moji bodo navijali zame ob levi strani proge. Mogoče mi ga celo uspe oddati. Na moji levi deklina miže doživlja zen s slušalkami v ušesih. Na moji desni dva nemca živčno zbijata šale, medtem ko ju v riti stiska, da bi z rinčkom cvek preščipnila. Poševnooki in seveda tudi kup ostalih mahajo z razno elektroniko na krajših ali daljših palicah. Superge imam primerno zavezane, žuli me nikjer nič, ura kaže srčni utrip kot mora, Garmin je našel satelite, v ruzaku je vse pritrjeno in na dosegu roke, . . .  Čas je za pot pod noge. Nakladač končno za hip utihne in zaslišijo se takti za ježenje kocin:

https://soundcloud.com/jcpiscis/vangelis-conquest-of-paradise

Končno pok pištole in nekje spredaj se že začne stampedo.

utmb701

 

DIRKA:

Po nekaj minutah hoje tudi jaz stopim pod štartni obok. Še nadaljnih pet minut in lahko celo stečem par korakov. Med vreščečo množico celo lociram sina na remenih žene. Padejo petke, oddam ključ in dirka se končno začne. V lahnem drncu, kot čreda ovac po koridorju skozi mesto. Naslednjih 8 km je v bistvu en zelo natlačen cestni tek. Cesta oziroma pot je vseeno dovolj široka za tek v svojem tempu in prehitevanje brez akrobacij. Ura je čez šesto zvečer, zrak ima 28 stopinj in sonce nabija direkt v glavo. Zeblo nas ni. 🙂 V kraju Les Houches se na začetku singlce naredi manjši zamašek. Ni sile. Minuto ali dve in promet spet steče. Tokrat v pošten klanec. Prvi vzpon za ogrevanje gre po sloviti smukaški progi Kandahar. Najlaži se je po snegu dol pelat. Probajte v vročini gor laufat. Saj ni tako hudo. En švoh vertikal kilometer z nekaj serpentinami, ki ublažijo strmino. S strumnim korakom sem hitro na vrhu. Na spustu jih spet kar nekaj pustim za sabo. En poljak se me je tako ustrašil, da je zlomil palco. Sem slišal precej kletvic. Še dobro, da je bil že precej utrujen, sicer bi kaj lahko pobliže spoznal ostanke njegove karbonske lepotice. Uvodni polmaratonček me v dveh urah tričetrt pripelje na najnižjo točko dirke. Dan se počasi poslavlja, a je še vedno vroče k pr norcih. Pijem liter na uro, a vse izpuhti. Teren se spet prične zlagoma vzpenjati. Naslednjih 25km se bo strmina samo večala. Kljub vročini mi gre dobro. Ob litrih izotonika mi uspe celo malo jesti. Na naslednji okrepčevalnici naletim na čudo tehnike, ki ga je častil Camelbak. Imenuje se hidration station. Izgleda kot izdelek vodoinštalaterskih vajencev iz katerega štrli 5 do 10 navadnih pipc. Tistih za šlauf gor nataknit. Vse skupaj izjemno prav pride ubogim ovčicam za namakanje od zunaj in znotraj, ter polnjenje vodnih zalog. Za razliko od scavnice iz plastenk je voda prijetno hladna. Carsko!!!! Ob pol dveh ponoči pririnem na prvi resni prelaz na 2500m. Španci in ta poševni se že oblačijo v goretekse in vlačejo nase volnene kape. Meni je še vedno vroče, a sem po poti uspel pridelati celo nekaj temno rumenega urina. Prvič po šestih urah in še nekaj več litrih tekočine. Počasi se obrača na bolje. Tudi guarana počasi prijemlje ob pomoči CocaCole. Pred in za mano vujuga nepregledna kača svetilk, kot bi odsevalo zvezdno nebo. Tiste zvezde gor pred mano so pa res svetle. Ne! Tisto se premika. Niso zvezde. Moji predhodniki so. A tja gor je treba?!?!? Ajga muflon! Kam to rineš?! Na naslednjem vzponu se končno resno ohladi. Reševalci šklepetajoče osebke že zavijajo v dekce in folije. V kratkih rokavih se odlično počutim. Končno lahko tudi kaj pojem. Človek ne more verjet, da navadna LeClercova juha iz vrečke lahko tako sede v želodček. Vmes poleg nekaj melišč in snežišč prečkamo tudi državno mejo in nadaljujemo po Italiji. Med vožnjo proti Franciji so se mi v spomin zapekle otroške pesmice. Celo noč si prepevam o petelinčkih in žabicah. Na spustu proti Courmayerju se prične daniti. Kar naenkrat iz teme vstanejo rožnati granitni zidovi obloženi z belim okrasjem. Svet dobiva tretjo dimenzijo. In ta je reeeees globoka!

utmb601

Tja kjer se sveti in levo okrog hriba

Na tranziciji se ne zamudim dosti. Zamenjam baterije, pojem župco, zamenjam majico za še bolj poletni model in gasa dalje. Za prvih 80 km in 4600m vzpona sem potreboval dobrih 14 ur. Počutim se odlično, vendar je ob osmih zjutraj že vroče. Čaka me peklenski dan. Takoj me čaka precej strm vzpon, ki ga počasi a vztrajno zgrizem. Vmes tudi prebavim jutranjo juhico. Pred dvema letoma sem tu doli dobesedno letel. Navzgor ne gre tako hitro. Do polenajste ure in devetdesetega kilometra se v mehko skuham v lastnem soku. Zelena veja v smislu hidracije, ki sem jo uspešno zajahal ponoči se je zlomila, kot zobotrebec. Sonce prižiga kot pri norcih. Jesti sploh ne morenm več. Pitje tekočine mi samo poslabša pljuskanje v trebuhu, ki močno ovira tek. Med hojo je malo bolje. Počutim se kot suha cunja polna žab. Dvakrat poskusim bruhati, a ne gre. Žabe so se očitno preselile iz želodca naprej v čreva. JEBA! Gravitacija na srečo še vedno brezhibno deluje. Prepustim se ji in se nekako prikotalim do okrepčevalnice na slabih 100km. Svetijo mi opozorilne lučke za pregrevanje mašine, prazen tank, dehidracijo in še kakšna. V želodcu mi še vedno pljuska. Pod šotorom je vroče. Vsa hrana in pijača je topla. Vrag počasi prevzema vajeti. Nimam prav dosti izbire. Požvečim par kosov pomaranče in jo mahnem dalje. Na lep strm vzpon proti švicarski meji. V senci, če bi bilo kaj sence, bi bilo 30 stopinj. Visokogorsko sonce je točno nad glavo. Še sreča, da grem navzgor. Tako nimam slabe vesti, če ne tečem. Pri prečkanju ledeniškega potočka potopim noter kar celo glavo. Mislim, da je celo malo zacvrčalo. Zmočim si obleko ob čemer poskušam ohraniti suhe superge. Počutim se kot prerojen. Za pet minut. Čez dobrih 10 minut so oblačila spet suha in jaz primerno kuhan. Skupaj s sotrpini se vlečemo po serpentinah kot kaznjenci. Kljub polžjemu tempu me kar nočejo prehitet. Očitno smo vsi v istem zosu na ta močnem ognju. Studenčki ob poti nas vsakič znova rešijo bridkega konca. Korak za korakom zdelam tudi ta klanec in se zazrem na drugo stran v Švico. Zabave še ne bo tako hitro konec. Desetkilometrskega spusta se moje žabe v trebuhu prav nič ne veselijo. Vseeno se trudim s tekom, ker mi tako vsaj malo pihne okoli ušes. Pljuskanje v trebuhu me vedno manj moti. Očitno pametnejši popušča. Saj bi kar šlo, le tank je vedno bolj prazen. Od jutra sem pojedel le nekaj koščkov pomaranče in dva koščka energijske ploščice, ki ju še vedno čutim nekje v žlički. Hvala bogu za Coca-Colo. Bo že . . . Tudi to bo minilo. Če ne prej, zvečer, ko bo hladneje. Zdaj sem tako počasen, da se itak lahko poslovim od solidne uvrstitve. Do cilja bom pa že pridrsal. Do limitnega časa imam tako rezervo, da grem lahko za par ur spat, na kosilo in še kaj. Vasice na poti so kot iz pravljic. Saj francozi in italijani imajo tudi lepo. Samo švicarj majo pa u nulo spedenan. Hiške so vse lepo obnovljene v starinskem slogu s kamnitimi fasadami in starimi lesenimi ostrešji. Pred eno takih hišk je travca lepo pokošena na milimeter, na skrbno urejenem parkirišču stoji novejši športni terenec, pred hišo nizka kamnita škarpa, ob njej žar iz katerega se še kadi  . . .  Na škarpi, prosim lepo, leži tip na trebuhu, brhka deklina ga pa gnete po hrbtu. In mi cepci tečemo mimo, kot da smo plačani za to????????  Na vsakem drugem vogalu je korito s hladno studenčnico. Ob stalnem vodnem hlajenju mašina za čuda kar gre na neke neznane notranje rezerve. Tudi žabe ne regljajo več tako intenzivno. Počasi, res počasi se dvigujem. Kot pohojen flancat, bi lahko rekli. Del poti se zamotim s klepetom s sotekačem iz Belgije. On je v še slabši koži kot jaz, a je strašno nezadovoljen zaradi “slabe” pozicije na lestvici. Pravi, da se trenutno gibava okoli 300 mesta. Meni se zdi to odlično! Tip ne more verjet, da vse teke oddelam sam. Brez zunanje podpore na okrepčevalnica. On je lastnik športne trgovine in ga, kjer je le možno pričaka žena s punklčkom, da lahko poljubno menja opravo. V petdesetih kilometrih je trikrat menjal superge. Da o oblačilih ne govorim. Meni se ne bi dalo.

Tu, na senčni strani Bele Gore se sonce prej skrije. Ob šestih zvečer je že senčka in vročina popušča. Ob idiličnem jezercu Champex-Lac spet zapaše celo župca in banane. Konj je že blizu. Še malo, pa ga zajaham. Na naslednjem vzponu se uresničuje napoved popoldanskih plohic. Zanimivo je gledati taktiko oblačenja. Nekateri se zadekajo v goretekse že ob prvih kapljah, drugi so raje kar mokri, tretji ne vedo točno kaj bi . . .Verjetno bo samo kratka plohica. Hitro vržem nase tanko polivinilno plerino in grem dalje. Pod njo mi je sicer vroče, a pod jakno bi mi bilo še bolj. Po 10 minutah je dežja konec in en za drugim se zopet slačimo. To se ponovi še ene štirikrat tekom vzpona. Vsakič dlje odlašamo z oblačenjem in upamo, da bo hitro nehalo padat. Nazadnje se ploha prelevi v konkretno nevihto. Strma steza se v minuti spremeni v hudournik, da ne veš ali bi skakal sem in tja, ali bi kar brodil po vodi. Ko pridem iz gozda na pašnike se usuje še sodra. Sicer gosta, a le pol cm debeline. Ne moti preveč. Všeč mi je, da se je končno shladilo. Kar me moti so vedno krajši razmaki med bliskom in gromom. Ko pridejo pod eno sekundo, postanem malo nervozen. Poka, kot na fronti. V tem nasproti prilomasti čreda ogromnih črnih govedi. Komaj se jim spravim s poti v zamočvirjeno travo. Tudi živali so nervozne. Tole ni več zabavno!!! Pri neki pastirski bajti skupina sotekačev poizkuša najti zavetje. Ven prinori eno zmešano ženšče in se dere na nas v svoji hribovski francoščini, ter odriva tiste, ki so ji najbližji. Kljub neznanju jezika razumemo sporočilo in se odpravimo dalje. Japončkom tole švicarsko gostoljubje ne gre in gre gre v račun. Na čudake lahko naletiš povsod. Za sabo zaslišimo lajanje pastirskega psa. Očitno teta res ne mara obiskovalcev. No, po dveh km pridem do uradne okrepčevalnice v naslednji planšariji. Kar naenkrat nas je polna bajta mokrih tekačev. Domačini pravijo, da bo čez petnajst minut nehalo deževati. Če vsi vedrijo, bom pa še jaz, čeprav je grmenje ponehalo. Saj je kar lušno mal poklepetat in v miru pomalicat (stoje v kotu med stopnicami in skladiščem). Po pol ure se odpravim. Tokrat ves v goreteksu. Juhej!!! Gremo v drugo noč. Na spustu imam sicer že malo trde noge, a energija se vrača. Sledi še en tisočmetrski vzpon, podoben spust mimo številnih krav in že sem v Vallorcinu na 150km, kjer tudi mene pričaka navijačica. :))))  Tu že počasi voham cilj. Samo še polmaratonček čez zadnji hrib. Ko izvem, da sem okoli odličnega 200 mesta in celo prvi med slovenci dobim dodatni zalet. Juhca, banana, kokakola v bidon, lupčka za navijačico in gasa dalje!!!!! Dejmo že enkrat končat tole reč!

UTMB05

Kje se gre do cilja?

 

No, zadnji hrib seveda ne more bit en izi sprehod. Na podlago 150km hribov so za lepo razmehčane noge pripravili za začetek vzpon z miljavžnt polmetrskih šteng prek skal in korenin. Stegna se hočejo nekaj pritoževat. Palce v roke, pa gremo. Nisem hiter. Proti cilju grem pa vseeno. Tudi prvi del spusta je pretty  f…… technical, če citiram kolege z druge strani atlantika. Ali po slovensko: “Pot je skalnata”.Tek po takem terenu je odlična vaja za propriocepcijo, vedar jo je priporočljivo delat spočit in ne na tridest ur podlage. Srečno prispem do zadnje okrepčevalnice, kjer se mi že prikažejo luči Chamonixa. Samo še dobrih 7km in 900m spusta po potki. Eno urco in klobasa bo zašpiljena. Na spustu pritisnem na gas in prehitim še kar nekaj kandidatov. Ko končno pridem na asfalt pospravim palice in se umirim. Tu me nekateri zopet prehitijo v finišu, a se ne dam motiti. V “uživaškem” tempu odkruzam do cilja, kjer me na zadnjem ovinku čakajo moji sončki. Otroka sta očitno prišla na gušt in sta z veseljem vstala ob štirih zjutraj, da sta lahko z mano odtekla ciljno ravnino.  JUHUUUU!!!!

Najprej se je treba malo navadit, da zdaj pa res ni treba več tečt. Bi šel še kar kakšen krog po mestu. Pol se pa človek usede, .   .   .   si odpre pivo, .   .   .   stisne otroke v naročje in navija za ostale, ki kapljajo v cilj. En najboljših občutkov! Ko me malo zazebe, je naslednji projekt pripravit olesenele noge na vstajanje s stola in sprehod do avta. Saj bi počakal še kakšnega našega, da mu stisnem roko, a počasi ugašam. Gremo spat. Dovolj za tokrat.

 

REZIME:

Moram se malo pohvalit, da je družinska odprava na največji svetovni trail dogodek uspela nad pričakovanji. Otroka sta verjetno prva slovenska finišerja na letošnjem dogodku. (naj me kdo popravi, če je drugače). Oče, pa sem najboljši slovenec na osrednji tekmi z uvrstitvijo med zgornjih deset procentov tekmovalcev. V sej zgodovini dirke UTMB sta se od slovencev bolje odrezala le vrhunska ultraša David Kadunc in Toni Vencelj. Česa takega pred in med dirko nisem niti slutil. Očitno smo imeli letos vsi težave z vročino. Presenečen sem, da lahko funkcioniram tudi, če cel dan skoraj nič ne jem. Trodnevni muskelfiber sem uspešno pregnal v bazenu, da smo lahko z družino še malo kolovratili po hribih in iskali skrite zaklade. Naj prišepnem, da okoli Bele Gore škrati skrivajo pod kamne Smarties bonbone. Preverjeno!

 

TEHNIKALIJE:

Cel krog po poti TMB okoli Mont Blanc-a. Markirano za 8-10 dni planinske hoje. 170km, 10000m vzpona, 10000m spusta, 35ur 15min, porabljenih cca 20000 kcal,

Uradna stran UTMB

statistika

casovnice


3 komentarji

Rašica trail 2015 (Ko krotek hribček pokaže zobe)

Včasih pride čas, ko se je treba it ven zdivjat. Ampak ne za eno uro na Šmarno Goro ali s psom na sprehod. Ne, ne . . . Ko te pokliče divjina je treba vzet pot pod noge in it. Kot divja žival, kar za nosom, čez hribe in doline, skozi goščavo in viharje. In potem se vrneš domov spet krotek, kot ovčka. Tokrat se je, kot ponavadi vreme sfižilo ravno na vikend. In Rašica Trail je se je kar sam od sebe ponujal. Organizator bo poskrbel za jedačo in pijačo, da ne bo treba zalog s sabo vlačit. Vreme pa bo poskrbelo za primerno divji ambient. Torej, dileme ni. V potovalko zmečem nekaj cunj, ostanke gelov za vsak slučaj in se zjutraj odtihotapim iz stanovanja, ko ostali še sladko spijo.

Zjutraj pričakovano zmerno dežuje ob relativno visokih desetih stopinjah. Nekateri pogumneži paradirajo v kratkih hlačah in majčkah, brez vetrovk. Eeeeee  . . . ne vem no? Že čez nekaj ur je napovedan sneg in nič stopinj. Jaz bom ostal kar pri vetrovki in dolgih hlačah. Že na štartu  se mize šibijo pod domačimi dobrotami. Pa še soliden štartni paket čaka tudi nas padalce.

Zdaj še mirno kofetkamo in debatiramo, naslednji trenutek nas že kličejo za kozolec. Tri, dva, ena, zdaj! In zapodimo se, kot preplašene ovce. Brez kompliciranja, po domače. To mi je všeč. Kilometer ali dva rabim, da prepoznam rdeče električarske trakove in nasprejane rdeče T-je kot oznake trase. Do takrat tudi malo zakuham v vetrovki. Jo bom pa naslednji krog pustil spodaj. Prvi del poti poteka po znanih potkah po grebenu nad Gameljnami. Kar preveč se sprostim in kar naenkrat se zavem, da so noge ostale zadaj in na glavo letim v blato. Kdor je videl kdaj tjulna, kako se po trebuhu zadrsa v vodo, ve o čem govorim. No, tjulnji slog ni preveč primeren za korenine in skale. Zato sem naprej bolj pazljiv. Tu in tam zmoti ritem iskanje poti. Nakateri naredijo tudi krajše variante za pridne. Sicer vse poteka tekoče. Teče pravzaprav na več nivojih, z neba, po potki, od nosu, za vrat, v čevlje, za rokave . . . Pretirane  suše torej ni. Štartna številka tudi precej hitro izgublja boj z vodo. Še pred koncem prvega kroga jo pospravim v žep, preden sama odpade. Mimo grede prisopiham do Planinskega doma na Rašici. Tudi tam se miza šibi od dobrot. Sledi poslastica. Strm spust po mokrih skalah, listju in blatu. Američani bi tak odsek označili s techical. In še kak pretty, f…ing ali kaj podobnega bi dodali zraven. Tukaj sta samo dve možnosti. Ali poskušaš ujeti flow in odlebdeti v dolino, ali pa stopicaš počasi in na ziher, kot mamka po spolzkih stopnicah. Ko takole žuborim v dolino, kot voda v potočku, se mi kar naenkrat začne približevati konkretna bukev. Odsek je blaten, da se ne da niti zavijat, niti bremzat. Sem vedu, da bi moral nove zimske gume kupit!!! V delčku sekunde se raje, kot za padec pod rob, odločim za objemanje bukve. Sliši se zamolkel TUP! Se mi zdi, da tudi malo rebra zahreščijo. Odlično sem tole izpeljal! Zdaj pa gasa dalje. Kot bi mignil sem spet na štartno ciljnem prostoru med glasnimki navijači. Na hitro si malo postrežem s polne mize in šibnem v drugi krog. Moča in veter na vrhu sta mi iz glave izbila želje po slačenju vetrovke. Mogoče bom kasneje raje dal še kaj nase. Tudi drugi krog izpeljem kot po maslu. Na spustu tokrat namesto tjulnjega sloga izvajam akrobacije iz risank in video smešnic. Noge v zrak in hrbet na skalo. Samo olupek od banane je manjkal. Počasi se začenja hladiti. Za tretji krog namesto mokrih tankih rokavic oblečem srednje debele suhe. Tudi buf se seli iz žepa na svoje mesto okoli vratu. Dež in veter se počasi krepita. Šmarna Gora se je odela v meglo. To bo še zabavno. ljudstvo se je razpršilo po progi in sam jo v lahnem drncu režem skozi gozd. Kot volk na potepu. Noge se že malo oglašajo ampak nema zime za eskime. Po galavi se mi že od štarta mota “I want to stand with you on the mountain” Na glas pojem tudi “najmočnejši najglasnejši” in še kaj. Tretji krog začuda mine brez padca. Očitno sem se udomačil na progi. V četrtem krogu pod vrhom nič več ne piha. Sneži, kot bi se cigani tepli. Vlada tista globoka mehka tišina, kot bi nekdo gozd pokril z vato. Vrhunsko! Potem pa prideš do Planiskega doma in ven stopi vesela družba s pladnjem dobrot. Kot v pravljici! Na meniju se pojavi tudi Cocacola. Mešanica sladkorja in kofeina da spet potrebno forco in koncetracijo. Za peti, zadnji krog spet menjam rokavice. Tokrat pridejo na vrsto zimske iz kuhane volne. Sneg je že prišel do nižin. Tokrat zimska pravljica traja cel krog. Še zadnjič se zahvalim izvrstnim navijačem in gostiteljem na vrhu in pot pod noge v lahnem drncu do cilja. Tam pa kapa v zrak, vriskanje, napad na polno mizo, čestitke, gretje ob gašperčku, ričet, štrudl, razglasitev rezultatov, še malo dobrot . . .

Bilo je z eno besedo VRHUNSKO!

Najlepša hvala predvsem organizatorjem za odlično organizacijo in vse dobrote. Čestitke soborcem, ki ste prišli in zdržali tudi v takem vremenu, ko navadni smrtniki niti do smetnjaka pred bajto ne upajo.

TEHNIKALIJE: 45km in 2400vm večinoma po primerno namočenih gozdnih potkah v dobrih šestih urah.