pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.

 


6 komentarjev

En krog okol hriba (UTMB 2016)

 

UVODNO NAKLADANJE:

Po večletnem zbiranju točk na manj prestižnih, a prav nič krajših, dirkah. Ter po dveh neuspešnih prijavah, je šlo v tretje končno rado.  Trme, ki dvakrat izpadejo v žrebu, pridejo tretjič notri na ta hitri vhod. Prišel je torej čas, da naredim še eno kljukico na svojem ajmar seznamu ali bucket list po angleško. Letos sicer zaradi peripetij na drugih področjih ni najboljši čas za velike dirke. A kaj hočemo. UTMB je za stezičarja oz trail tekača podobno, kot je za maratonca maraton v NY. Ko imaš enkrat zagotovljen štart, ni kaj cincat. Čez leto treniraš lepo po pameti, da ne srečaš kakšne zoprnije po imenu poškodba. Potem greš na štart in daš vse od sebe. Simpl ko pasulj! Ja, no . . . Vmes je še par drobnih haklcev in fint, ki vam jih lahko zaupam kdaj ob pivu ali dveh.

Zimsko navdušenje me je ob vsem službenem in osebnem dogajanju ter spomladanskem n-tič poškodovanem gležnju hitro minilo. Tudi štartnino za Vipava trail kot uvod v sezono sem moral kar lepo prodati in vse skupaj spremljati s kavča. Ampak, dopust je bil splaniran in  apartma plačan brez rizika odpovedi. Se bomo šli pa turizem. Saj so lepi konci tam pod streho evrope. Do poletja sem poškodbo uspel sanirati, da sem lahko opravil nekaj dolgih treningov pred avgustovskim počitkom pred dirko. Po kilometrini sodeč bi rekel, da se pripravljam za desetko na Ljubljancu in ne za enega najtežjih 100miljskih tekov. Kot vedno mi je tapering oz zmanjšanje količine treninga pred tekmo odlično uspel. Z ukinitvijo piva in sladkarij mi je uspelo ukiniti tudi 4kg žive teže, ki mi jih ne bo treba nositi prek hribov in dolin. Priprave so torej kar solidno uspele.

Tako sva neke lepe srede ob štirih zjutraj odrasla polovica družine odnesla svoja speča otroka v že napakirano srebrno križarko in nas usmerila prek dolgočasne padske nižine proti zahodnim Alpam. 10 ur, dva prometna zastoja, tri postaje za lulanje, nekaj kofetkov, en tank dizla in 105 evrov cestnin kasneje smo prišli direktno na štart dirke .  .  .

lumpitek-utmb

Tri, štiri, ZDAJ! Brez milosti!

 

Ne, ne še moje. Najprej je bil na vrsti cici, lumpi ali kakorkoli že imenujete otroško različico teka. Mularija! Če hočete sladkarije, si jih je treba prislužit. Tako je Slovenija dobila prva finišerja na letošnji prireditvi UTMB. Čestitke!!!

UTMB01

Tekaška malica

 

Čez dva dni je prišel tudi moj čas. Dopoldne me je družina uvidevno pustila samega. Čas sem zapolnil s prehranjevanjem, pripravo opreme, nalaganjem zemlevidov na GPS v zadnjem trenutku, zadnjim preverjanjem vremena in tudi krajšim dremežem.

 

Za tek naj bi človek potreboval bore malo. Hlače, majico in superge. Ali pa še tega ne. Od kod potem cela postelja boj ali manj obvezne robe???? Vseeno gladko spakiram ruzak za tekmo in vrečo za rezervo, ter se odpravim z vlakom proti štartu. Spotoma kupim še dva bidona. Sledi zadnje prehranjevanje, mazanje z vazelinom, oddaja vreče za na polovico poti, obisk WC-ja in srečanje z domačimi v štartnem vrvežu. Ko so objavili zadnji klic za odhod na štart je bil prostor seveda le še na repu dvatisočglave množice. Jebiga! Saj bo dolga pot, ki bo vsakega postavila tja, kjer mu je mesto. Med dolgoveznim nakladanjem napovedovalca in drenjanjem ugotovim, da imam s sabo ključ od apartmaja z ogromnim obeskom. Neka blazna teža ravno ni, je pa precej odveč vlačit karkoli okoli Mont Blanc-a. Moji bodo navijali zame ob levi strani proge. Mogoče mi ga celo uspe oddati. Na moji levi deklina miže doživlja zen s slušalkami v ušesih. Na moji desni dva nemca živčno zbijata šale, medtem ko ju v riti stiska, da bi z rinčkom cvek preščipnila. Poševnooki in seveda tudi kup ostalih mahajo z razno elektroniko na krajših ali daljših palicah. Superge imam primerno zavezane, žuli me nikjer nič, ura kaže srčni utrip kot mora, Garmin je našel satelite, v ruzaku je vse pritrjeno in na dosegu roke, . . .  Čas je za pot pod noge. Nakladač končno za hip utihne in zaslišijo se takti za ježenje kocin:

https://soundcloud.com/jcpiscis/vangelis-conquest-of-paradise

Končno pok pištole in nekje spredaj se že začne stampedo.

utmb701

 

DIRKA:

Po nekaj minutah hoje tudi jaz stopim pod štartni obok. Še nadaljnih pet minut in lahko celo stečem par korakov. Med vreščečo množico celo lociram sina na remenih žene. Padejo petke, oddam ključ in dirka se končno začne. V lahnem drncu, kot čreda ovac po koridorju skozi mesto. Naslednjih 8 km je v bistvu en zelo natlačen cestni tek. Cesta oziroma pot je vseeno dovolj široka za tek v svojem tempu in prehitevanje brez akrobacij. Ura je čez šesto zvečer, zrak ima 28 stopinj in sonce nabija direkt v glavo. Zeblo nas ni. 🙂 V kraju Les Houches se na začetku singlce naredi manjši zamašek. Ni sile. Minuto ali dve in promet spet steče. Tokrat v pošten klanec. Prvi vzpon za ogrevanje gre po sloviti smukaški progi Kandahar. Najlaži se je po snegu dol pelat. Probajte v vročini gor laufat. Saj ni tako hudo. En švoh vertikal kilometer z nekaj serpentinami, ki ublažijo strmino. S strumnim korakom sem hitro na vrhu. Na spustu jih spet kar nekaj pustim za sabo. En poljak se me je tako ustrašil, da je zlomil palco. Sem slišal precej kletvic. Še dobro, da je bil že precej utrujen, sicer bi kaj lahko pobliže spoznal ostanke njegove karbonske lepotice. Uvodni polmaratonček me v dveh urah tričetrt pripelje na najnižjo točko dirke. Dan se počasi poslavlja, a je še vedno vroče k pr norcih. Pijem liter na uro, a vse izpuhti. Teren se spet prične zlagoma vzpenjati. Naslednjih 25km se bo strmina samo večala. Kljub vročini mi gre dobro. Ob litrih izotonika mi uspe celo malo jesti. Na naslednji okrepčevalnici naletim na čudo tehnike, ki ga je častil Camelbak. Imenuje se hidration station. Izgleda kot izdelek vodoinštalaterskih vajencev iz katerega štrli 5 do 10 navadnih pipc. Tistih za šlauf gor nataknit. Vse skupaj izjemno prav pride ubogim ovčicam za namakanje od zunaj in znotraj, ter polnjenje vodnih zalog. Za razliko od scavnice iz plastenk je voda prijetno hladna. Carsko!!!! Ob pol dveh ponoči pririnem na prvi resni prelaz na 2500m. Španci in ta poševni se že oblačijo v goretekse in vlačejo nase volnene kape. Meni je še vedno vroče, a sem po poti uspel pridelati celo nekaj temno rumenega urina. Prvič po šestih urah in še nekaj več litrih tekočine. Počasi se obrača na bolje. Tudi guarana počasi prijemlje ob pomoči CocaCole. Pred in za mano vujuga nepregledna kača svetilk, kot bi odsevalo zvezdno nebo. Tiste zvezde gor pred mano so pa res svetle. Ne! Tisto se premika. Niso zvezde. Moji predhodniki so. A tja gor je treba?!?!? Ajga muflon! Kam to rineš?! Na naslednjem vzponu se končno resno ohladi. Reševalci šklepetajoče osebke že zavijajo v dekce in folije. V kratkih rokavih se odlično počutim. Končno lahko tudi kaj pojem. Človek ne more verjet, da navadna LeClercova juha iz vrečke lahko tako sede v želodček. Vmes poleg nekaj melišč in snežišč prečkamo tudi državno mejo in nadaljujemo po Italiji. Med vožnjo proti Franciji so se mi v spomin zapekle otroške pesmice. Celo noč si prepevam o petelinčkih in žabicah. Na spustu proti Courmayerju se prične daniti. Kar naenkrat iz teme vstanejo rožnati granitni zidovi obloženi z belim okrasjem. Svet dobiva tretjo dimenzijo. In ta je reeeees globoka!

utmb601

Tja kjer se sveti in levo okrog hriba

Na tranziciji se ne zamudim dosti. Zamenjam baterije, pojem župco, zamenjam majico za še bolj poletni model in gasa dalje. Za prvih 80 km in 4600m vzpona sem potreboval dobrih 14 ur. Počutim se odlično, vendar je ob osmih zjutraj že vroče. Čaka me peklenski dan. Takoj me čaka precej strm vzpon, ki ga počasi a vztrajno zgrizem. Vmes tudi prebavim jutranjo juhico. Pred dvema letoma sem tu doli dobesedno letel. Navzgor ne gre tako hitro. Do polenajste ure in devetdesetega kilometra se v mehko skuham v lastnem soku. Zelena veja v smislu hidracije, ki sem jo uspešno zajahal ponoči se je zlomila, kot zobotrebec. Sonce prižiga kot pri norcih. Jesti sploh ne morenm več. Pitje tekočine mi samo poslabša pljuskanje v trebuhu, ki močno ovira tek. Med hojo je malo bolje. Počutim se kot suha cunja polna žab. Dvakrat poskusim bruhati, a ne gre. Žabe so se očitno preselile iz želodca naprej v čreva. JEBA! Gravitacija na srečo še vedno brezhibno deluje. Prepustim se ji in se nekako prikotalim do okrepčevalnice na slabih 100km. Svetijo mi opozorilne lučke za pregrevanje mašine, prazen tank, dehidracijo in še kakšna. V želodcu mi še vedno pljuska. Pod šotorom je vroče. Vsa hrana in pijača je topla. Vrag počasi prevzema vajeti. Nimam prav dosti izbire. Požvečim par kosov pomaranče in jo mahnem dalje. Na lep strm vzpon proti švicarski meji. V senci, če bi bilo kaj sence, bi bilo 30 stopinj. Visokogorsko sonce je točno nad glavo. Še sreča, da grem navzgor. Tako nimam slabe vesti, če ne tečem. Pri prečkanju ledeniškega potočka potopim noter kar celo glavo. Mislim, da je celo malo zacvrčalo. Zmočim si obleko ob čemer poskušam ohraniti suhe superge. Počutim se kot prerojen. Za pet minut. Čez dobrih 10 minut so oblačila spet suha in jaz primerno kuhan. Skupaj s sotrpini se vlečemo po serpentinah kot kaznjenci. Kljub polžjemu tempu me kar nočejo prehitet. Očitno smo vsi v istem zosu na ta močnem ognju. Studenčki ob poti nas vsakič znova rešijo bridkega konca. Korak za korakom zdelam tudi ta klanec in se zazrem na drugo stran v Švico. Zabave še ne bo tako hitro konec. Desetkilometrskega spusta se moje žabe v trebuhu prav nič ne veselijo. Vseeno se trudim s tekom, ker mi tako vsaj malo pihne okoli ušes. Pljuskanje v trebuhu me vedno manj moti. Očitno pametnejši popušča. Saj bi kar šlo, le tank je vedno bolj prazen. Od jutra sem pojedel le nekaj koščkov pomaranče in dva koščka energijske ploščice, ki ju še vedno čutim nekje v žlički. Hvala bogu za Coca-Colo. Bo že . . . Tudi to bo minilo. Če ne prej, zvečer, ko bo hladneje. Zdaj sem tako počasen, da se itak lahko poslovim od solidne uvrstitve. Do cilja bom pa že pridrsal. Do limitnega časa imam tako rezervo, da grem lahko za par ur spat, na kosilo in še kaj. Vasice na poti so kot iz pravljic. Saj francozi in italijani imajo tudi lepo. Samo švicarj majo pa u nulo spedenan. Hiške so vse lepo obnovljene v starinskem slogu s kamnitimi fasadami in starimi lesenimi ostrešji. Pred eno takih hišk je travca lepo pokošena na milimeter, na skrbno urejenem parkirišču stoji novejši športni terenec, pred hišo nizka kamnita škarpa, ob njej žar iz katerega se še kadi  . . .  Na škarpi, prosim lepo, leži tip na trebuhu, brhka deklina ga pa gnete po hrbtu. In mi cepci tečemo mimo, kot da smo plačani za to????????  Na vsakem drugem vogalu je korito s hladno studenčnico. Ob stalnem vodnem hlajenju mašina za čuda kar gre na neke neznane notranje rezerve. Tudi žabe ne regljajo več tako intenzivno. Počasi, res počasi se dvigujem. Kot pohojen flancat, bi lahko rekli. Del poti se zamotim s klepetom s sotekačem iz Belgije. On je v še slabši koži kot jaz, a je strašno nezadovoljen zaradi “slabe” pozicije na lestvici. Pravi, da se trenutno gibava okoli 300 mesta. Meni se zdi to odlično! Tip ne more verjet, da vse teke oddelam sam. Brez zunanje podpore na okrepčevalnica. On je lastnik športne trgovine in ga, kjer je le možno pričaka žena s punklčkom, da lahko poljubno menja opravo. V petdesetih kilometrih je trikrat menjal superge. Da o oblačilih ne govorim. Meni se ne bi dalo.

Tu, na senčni strani Bele Gore se sonce prej skrije. Ob šestih zvečer je že senčka in vročina popušča. Ob idiličnem jezercu Champex-Lac spet zapaše celo župca in banane. Konj je že blizu. Še malo, pa ga zajaham. Na naslednjem vzponu se uresničuje napoved popoldanskih plohic. Zanimivo je gledati taktiko oblačenja. Nekateri se zadekajo v goretekse že ob prvih kapljah, drugi so raje kar mokri, tretji ne vedo točno kaj bi . . .Verjetno bo samo kratka plohica. Hitro vržem nase tanko polivinilno plerino in grem dalje. Pod njo mi je sicer vroče, a pod jakno bi mi bilo še bolj. Po 10 minutah je dežja konec in en za drugim se zopet slačimo. To se ponovi še ene štirikrat tekom vzpona. Vsakič dlje odlašamo z oblačenjem in upamo, da bo hitro nehalo padat. Nazadnje se ploha prelevi v konkretno nevihto. Strma steza se v minuti spremeni v hudournik, da ne veš ali bi skakal sem in tja, ali bi kar brodil po vodi. Ko pridem iz gozda na pašnike se usuje še sodra. Sicer gosta, a le pol cm debeline. Ne moti preveč. Všeč mi je, da se je končno shladilo. Kar me moti so vedno krajši razmaki med bliskom in gromom. Ko pridejo pod eno sekundo, postanem malo nervozen. Poka, kot na fronti. V tem nasproti prilomasti čreda ogromnih črnih govedi. Komaj se jim spravim s poti v zamočvirjeno travo. Tudi živali so nervozne. Tole ni več zabavno!!! Pri neki pastirski bajti skupina sotekačev poizkuša najti zavetje. Ven prinori eno zmešano ženšče in se dere na nas v svoji hribovski francoščini, ter odriva tiste, ki so ji najbližji. Kljub neznanju jezika razumemo sporočilo in se odpravimo dalje. Japončkom tole švicarsko gostoljubje ne gre in gre gre v račun. Na čudake lahko naletiš povsod. Za sabo zaslišimo lajanje pastirskega psa. Očitno teta res ne mara obiskovalcev. No, po dveh km pridem do uradne okrepčevalnice v naslednji planšariji. Kar naenkrat nas je polna bajta mokrih tekačev. Domačini pravijo, da bo čez petnajst minut nehalo deževati. Če vsi vedrijo, bom pa še jaz, čeprav je grmenje ponehalo. Saj je kar lušno mal poklepetat in v miru pomalicat (stoje v kotu med stopnicami in skladiščem). Po pol ure se odpravim. Tokrat ves v goreteksu. Juhej!!! Gremo v drugo noč. Na spustu imam sicer že malo trde noge, a energija se vrača. Sledi še en tisočmetrski vzpon, podoben spust mimo številnih krav in že sem v Vallorcinu na 150km, kjer tudi mene pričaka navijačica. :))))  Tu že počasi voham cilj. Samo še polmaratonček čez zadnji hrib. Ko izvem, da sem okoli odličnega 200 mesta in celo prvi med slovenci dobim dodatni zalet. Juhca, banana, kokakola v bidon, lupčka za navijačico in gasa dalje!!!!! Dejmo že enkrat končat tole reč!

UTMB05

Kje se gre do cilja?

 

No, zadnji hrib seveda ne more bit en izi sprehod. Na podlago 150km hribov so za lepo razmehčane noge pripravili za začetek vzpon z miljavžnt polmetrskih šteng prek skal in korenin. Stegna se hočejo nekaj pritoževat. Palce v roke, pa gremo. Nisem hiter. Proti cilju grem pa vseeno. Tudi prvi del spusta je pretty  f…… technical, če citiram kolege z druge strani atlantika. Ali po slovensko: “Pot je skalnata”.Tek po takem terenu je odlična vaja za propriocepcijo, vedar jo je priporočljivo delat spočit in ne na tridest ur podlage. Srečno prispem do zadnje okrepčevalnice, kjer se mi že prikažejo luči Chamonixa. Samo še dobrih 7km in 900m spusta po potki. Eno urco in klobasa bo zašpiljena. Na spustu pritisnem na gas in prehitim še kar nekaj kandidatov. Ko končno pridem na asfalt pospravim palice in se umirim. Tu me nekateri zopet prehitijo v finišu, a se ne dam motiti. V “uživaškem” tempu odkruzam do cilja, kjer me na zadnjem ovinku čakajo moji sončki. Otroka sta očitno prišla na gušt in sta z veseljem vstala ob štirih zjutraj, da sta lahko z mano odtekla ciljno ravnino.  JUHUUUU!!!!

Najprej se je treba malo navadit, da zdaj pa res ni treba več tečt. Bi šel še kar kakšen krog po mestu. Pol se pa človek usede, .   .   .   si odpre pivo, .   .   .   stisne otroke v naročje in navija za ostale, ki kapljajo v cilj. En najboljših občutkov! Ko me malo zazebe, je naslednji projekt pripravit olesenele noge na vstajanje s stola in sprehod do avta. Saj bi počakal še kakšnega našega, da mu stisnem roko, a počasi ugašam. Gremo spat. Dovolj za tokrat.

 

REZIME:

Moram se malo pohvalit, da je družinska odprava na največji svetovni trail dogodek uspela nad pričakovanji. Otroka sta verjetno prva slovenska finišerja na letošnjem dogodku. (naj me kdo popravi, če je drugače). Oče, pa sem najboljši slovenec na osrednji tekmi z uvrstitvijo med zgornjih deset procentov tekmovalcev. V sej zgodovini dirke UTMB sta se od slovencev bolje odrezala le vrhunska ultraša David Kadunc in Toni Vencelj. Česa takega pred in med dirko nisem niti slutil. Očitno smo imeli letos vsi težave z vročino. Presenečen sem, da lahko funkcioniram tudi, če cel dan skoraj nič ne jem. Trodnevni muskelfiber sem uspešno pregnal v bazenu, da smo lahko z družino še malo kolovratili po hribih in iskali skrite zaklade. Naj prišepnem, da okoli Bele Gore škrati skrivajo pod kamne Smarties bonbone. Preverjeno!

 

TEHNIKALIJE:

Cel krog po poti TMB okoli Mont Blanc-a. Markirano za 8-10 dni planinske hoje. 170km, 10000m vzpona, 10000m spusta, 35ur 15min, porabljenih cca 20000 kcal,

Uradna stran UTMB

statistika

casovnice


3 komentarji

Rašica trail 2015 (Ko krotek hribček pokaže zobe)

Včasih pride čas, ko se je treba it ven zdivjat. Ampak ne za eno uro na Šmarno Goro ali s psom na sprehod. Ne, ne . . . Ko te pokliče divjina je treba vzet pot pod noge in it. Kot divja žival, kar za nosom, čez hribe in doline, skozi goščavo in viharje. In potem se vrneš domov spet krotek, kot ovčka. Tokrat se je, kot ponavadi vreme sfižilo ravno na vikend. In Rašica Trail je se je kar sam od sebe ponujal. Organizator bo poskrbel za jedačo in pijačo, da ne bo treba zalog s sabo vlačit. Vreme pa bo poskrbelo za primerno divji ambient. Torej, dileme ni. V potovalko zmečem nekaj cunj, ostanke gelov za vsak slučaj in se zjutraj odtihotapim iz stanovanja, ko ostali še sladko spijo.

Zjutraj pričakovano zmerno dežuje ob relativno visokih desetih stopinjah. Nekateri pogumneži paradirajo v kratkih hlačah in majčkah, brez vetrovk. Eeeeee  . . . ne vem no? Že čez nekaj ur je napovedan sneg in nič stopinj. Jaz bom ostal kar pri vetrovki in dolgih hlačah. Že na štartu  se mize šibijo pod domačimi dobrotami. Pa še soliden štartni paket čaka tudi nas padalce.

Zdaj še mirno kofetkamo in debatiramo, naslednji trenutek nas že kličejo za kozolec. Tri, dva, ena, zdaj! In zapodimo se, kot preplašene ovce. Brez kompliciranja, po domače. To mi je všeč. Kilometer ali dva rabim, da prepoznam rdeče električarske trakove in nasprejane rdeče T-je kot oznake trase. Do takrat tudi malo zakuham v vetrovki. Jo bom pa naslednji krog pustil spodaj. Prvi del poti poteka po znanih potkah po grebenu nad Gameljnami. Kar preveč se sprostim in kar naenkrat se zavem, da so noge ostale zadaj in na glavo letim v blato. Kdor je videl kdaj tjulna, kako se po trebuhu zadrsa v vodo, ve o čem govorim. No, tjulnji slog ni preveč primeren za korenine in skale. Zato sem naprej bolj pazljiv. Tu in tam zmoti ritem iskanje poti. Nakateri naredijo tudi krajše variante za pridne. Sicer vse poteka tekoče. Teče pravzaprav na več nivojih, z neba, po potki, od nosu, za vrat, v čevlje, za rokave . . . Pretirane  suše torej ni. Štartna številka tudi precej hitro izgublja boj z vodo. Še pred koncem prvega kroga jo pospravim v žep, preden sama odpade. Mimo grede prisopiham do Planinskega doma na Rašici. Tudi tam se miza šibi od dobrot. Sledi poslastica. Strm spust po mokrih skalah, listju in blatu. Američani bi tak odsek označili s techical. In še kak pretty, f…ing ali kaj podobnega bi dodali zraven. Tukaj sta samo dve možnosti. Ali poskušaš ujeti flow in odlebdeti v dolino, ali pa stopicaš počasi in na ziher, kot mamka po spolzkih stopnicah. Ko takole žuborim v dolino, kot voda v potočku, se mi kar naenkrat začne približevati konkretna bukev. Odsek je blaten, da se ne da niti zavijat, niti bremzat. Sem vedu, da bi moral nove zimske gume kupit!!! V delčku sekunde se raje, kot za padec pod rob, odločim za objemanje bukve. Sliši se zamolkel TUP! Se mi zdi, da tudi malo rebra zahreščijo. Odlično sem tole izpeljal! Zdaj pa gasa dalje. Kot bi mignil sem spet na štartno ciljnem prostoru med glasnimki navijači. Na hitro si malo postrežem s polne mize in šibnem v drugi krog. Moča in veter na vrhu sta mi iz glave izbila želje po slačenju vetrovke. Mogoče bom kasneje raje dal še kaj nase. Tudi drugi krog izpeljem kot po maslu. Na spustu tokrat namesto tjulnjega sloga izvajam akrobacije iz risank in video smešnic. Noge v zrak in hrbet na skalo. Samo olupek od banane je manjkal. Počasi se začenja hladiti. Za tretji krog namesto mokrih tankih rokavic oblečem srednje debele suhe. Tudi buf se seli iz žepa na svoje mesto okoli vratu. Dež in veter se počasi krepita. Šmarna Gora se je odela v meglo. To bo še zabavno. ljudstvo se je razpršilo po progi in sam jo v lahnem drncu režem skozi gozd. Kot volk na potepu. Noge se že malo oglašajo ampak nema zime za eskime. Po galavi se mi že od štarta mota “I want to stand with you on the mountain” Na glas pojem tudi “najmočnejši najglasnejši” in še kaj. Tretji krog začuda mine brez padca. Očitno sem se udomačil na progi. V četrtem krogu pod vrhom nič več ne piha. Sneži, kot bi se cigani tepli. Vlada tista globoka mehka tišina, kot bi nekdo gozd pokril z vato. Vrhunsko! Potem pa prideš do Planiskega doma in ven stopi vesela družba s pladnjem dobrot. Kot v pravljici! Na meniju se pojavi tudi Cocacola. Mešanica sladkorja in kofeina da spet potrebno forco in koncetracijo. Za peti, zadnji krog spet menjam rokavice. Tokrat pridejo na vrsto zimske iz kuhane volne. Sneg je že prišel do nižin. Tokrat zimska pravljica traja cel krog. Še zadnjič se zahvalim izvrstnim navijačem in gostiteljem na vrhu in pot pod noge v lahnem drncu do cilja. Tam pa kapa v zrak, vriskanje, napad na polno mizo, čestitke, gretje ob gašperčku, ričet, štrudl, razglasitev rezultatov, še malo dobrot . . .

Bilo je z eno besedo VRHUNSKO!

Najlepša hvala predvsem organizatorjem za odlično organizacijo in vse dobrote. Čestitke soborcem, ki ste prišli in zdržali tudi v takem vremenu, ko navadni smrtniki niti do smetnjaka pred bajto ne upajo.

TEHNIKALIJE: 45km in 2400vm večinoma po primerno namočenih gozdnih potkah v dobrih šestih urah.


2 komentarja

S kavča na maraton. (20. Ljubljanski maraton)

Maraton2015001

V zadnjih mesecih je prav zanimivo spremljati tekaško mrzlico pred Ljubljanskim maratonom. Podobno, kot na nogomet in na politiko se seveda kar na enkrat vsi spoznamo na tek. Mediji, kot po tekočem traku objavljajo copy-paste “članke” iz bolj ali manj znanih tekaških revij, ki so polne vedno enakih bolj manj neuporabnih nasvetov. Po forumih se krešejo smrtno resne debate tipa:  Kdaj naj imam zadnji dolgi tek? Kako hitro lahko tečem polmaraton, če tečem intervale x krat po y metrov v z minutah? Kje je meja med tekom in hojo? (“Najpametnejši” proglasijo za pohodnika vsakega, ki teče maraton nad 3 ure in pol. Seveda sami raje ostanejo pri polovički.) Ali so xy superge v redu, ali naj raje pogledam za žblj model?? Hm . . .  Samo pri tistih mi pa barva ni všeč. . .   V nedogled na vse mogoče teme:  tempo, sekunde, kilometrina, geli, hidracija, pronacija, periodizacija, regeneracija, komplikacija, hidrati, beljakovine, onkice, bruksice, pajkice, kompresija, fizioterapija, depresija in vsi ostali klinci palci tekaškega sveta. Družabna omrežja so polna selfijev v tekaški opravi in povezav na Strawo, Garmin, Movescount ipd. Pri naključnih srečanjih takoj za “Živjo! kako si?” sledi “A greš na maraton? A na 21?”

Skratka, Lublanc je postal osrednja tekaška prireditev v tem delu Balkana. Res je posebno doživetje občutit vso to energijo reke tekačev, bučnih navijačev, pa bobnov, plehmuske,  . . .  Letos je jubilejni dvajseti. . . Nove trase tudi še nisem sprobal. . . In že se mi nekaj oglaša : “Kaj, če bi šel pogledat? Tako počasi, samo za doživetje.” Pamet pa pravi: “A si normalen?!!!. Letos si tekel po ravnini enkrat na mesec. Po asfaltu pa sploh nič. Noge ti bodo odpadle še pred dvajsetim kilometrom. Bumbar!!” Tako mine rok prijav in odločeno je, da bom letos spet le navijač. Ne mine teden, ko se na forumu že pojavijo prve mamljive ponudbe: “Zaradi poškodbe, bolezni, taščinega rojstnega dne, strahu, driske ipd ugodno prodam štartnino za Ljubljanski Maraton.” In spet glas: “Kupi! Teh nekaj uric boš že odtrimčkal.” Jaz pa nazaj: “Nehaj težit! Pusti me v miru srfat po internetu in pit pivo!” Dva tedna pred maratonom izbrskam iz globin omare cestne superge in grem na PST. “Saj to ni priprava na maraton. Grem samo preluftat glavo in preverit novopostavljene napajalnike.” Po dobrih treh urah in 32km + 1km variante za pridne se zmerno dehidriran hudo zakrčenih nog privlečem nazaj do avta. Naslednje tri dni mi konkreten muskelfiber da vedeti kako je z mojim maratonom. NO GO! Na srečo, ali morda na žalost vsak muskelfiber mine. Tri dni pred maratonom v službi jasno teče debata o razdaljah, hrani, poškodbah bla, bla, bla. . .

Čez dve uri se zavem, da v rokah držim vavčer za dvig štartne številke, ki sem ga pravkar zamenjal za evrskega dvajsetaka. Na poti iz službe skočim še po nove superge. Testiram jih 1km do vrtca. Naslednji dan s pomočjo prijazne gospodične opravim spremembo imena, spola in tudi dolžine. Običajno je za to potrebnih nekaj obiskov občinske uprave, plastičnega kirurga, psihiatra in še koga. Pri Timing Ljubljana vse to opraviš na enem mestu prej kot v minutki. Večer pred maratonom v nove superge napeljujem še novejše vezalke, brskam po omari za kakim še užitnim gelom, izbiram pravi par nogavic za dotične superge ipd. Skratka polno stvari, za katere bi moral poskrbeti vsaj teden ali dva prej. Vmes uspešno nalagam hidrate v obliki palačink. Vsaj nekaj mi gre dobro.

Zjutraj spet malo tekanja po stanovanju, oddaja otrok in z ženo že korakava čez Tivoli proti prizorišču. Oblečena v dolge hlače, dva flisa in kapo naju zebe kot cucka. Sovražim Smrkce in meglena jutra!!! Po ogrevanju in obiski Dixija je že malo bolje. Še dobro, da sem ga obiskal pravočasno. Če ne, bi me ob poslušanju nove himne tik pred štartom spet nekam stisnilo. Ob odštevanju pred štartom ugotovim, da sem torbico z geli pametno čekiral med ostalo prtljago. Jebiga. Bom pa letel na cukr, čokolado in banane. Še malo sprehajanja ob spremljavi Strojmachine in končno tudi bolj zadnji stečemo čez štartno preprogo.

No, tu se se na srečo končajo polomije in se začne poezija. Lepo se utirim v množico in držim pulz med 140 in 145. Je nekaj prehitevanja, a brez prerivanj saj je Dunajska dovolj široka za vse. V udobnem tempu imam čas opazovati ljudi okrog sebe. Ves čas po malem prehitevam. Tako gredo mimo mene po sredini počasi tekači in ob straneh malo hitreje navijači. Zanimiv film! Viezi spet delajo šou. Tokrat so Minjoni. Eden ima s sabo megafon in spodbuja navijače. Bravo fantje! Tako se dela! Zabavam se z branjem napisov na majčkah in deljenjem petk malim navijačem. Moja sončka si zaslužita še objem in lupčka. Na okrepčevalnicah se pridno hranim in napajam. Kaj hitro je tukaj polovička kjer mimo mene lahkotno pritrimčka tip v surfarski opravi z dilo pod roko in havajskim venčkom okoli vratu. “Dobra finta!” si mislim. “Lepo, da se tudi navijači malo pridružijo. . .    Čak mal!!! Sam tale ma štartno številko na majci! In to ta rumeno, za 42km!!!  ??????  Sej sem še čist spočit. Za halucinacije je ne mau prezgodaj!” Surfač me je suvereno prehitel in prinesel sonček na progo. Na avtobusni postaji mladec raztura na bateriji bobnov. Pogled zre v daljavo, med tem ko palčke samodejno švigajo po bobnih. “To stari! To je flow!” Skozi s soncem obsijane jesenske drevorede tudi jaz surfam dalje. Pasalo bi malo kofeina, da dvignem obrate. Pri 30km me pozdravijo manjši klančki, ki razbijejo monotonijo in me malce zbudijo. Neham kontrolirati pulz in dodajam gas. Saj vem, da ni lepo, ampak prav z užitkom brzim mimo bolj ali manj trpečih sotekačev. En par zajčkov sem že pustil zadaj in pribižujem se naslednjemu. V mislih se igram, da se z elastiko pripnem na tekača pred sabo in se izstrelim mimo. Čez rondoje mi gre, kot z avtom. Sledi Vodnikova, Topniška in že padem v center. Navijačev je vedno več in vedno bolj so glasni. Kot na zračni blazini me nese prek ljubljanskih kock in asfalta. Na Miklošičevi dohitim legendarnega zajca Zdravka, inventar maratonov in ultra tekov v bližnji in daljni okolici. To Zdravko!!! Dejmooo!! Sledi obrat na Dunajsko, porcija petk navijačem (Hvala vam!!! ) in že me mimo še enega para zajčkov odnese okoli ovinka na ciljni tepih.

EPILOG:

Kljub “vrhunskim” pripravam, kjer sem pokazal kako se NE gre na maraton, sem končno uspel odteči šolski tek. Enakomeren tempo prvih 30 km ob stalnem dovajanju hrane in pijače. Potem pa gas in uživancija do cilja. S to lisičjo taktiko sem uspel ujeti šest zajčkov in enega Jetija. Slednjega celo večkrat. Ker sva kolega iz študentskih dni, sva vsakič seveda malo poklepetala. Trasa je lepa, čeprav je za rekorde preveč klancev. Meni je ura namerila prek 300m vzponov. Štart bolj na koncu je super ideja za uživaški tek. Za psiho je precej bolje, če ti prehitevaš druge, kot če drugi tebe. Pa še več zanimivih pojav vidiš. Malo trde noge v cilju in blag dvodnevni musklefiber je vsa škoda, ki sem jo pridelal. Ni slabo za 42km trdega asfalta.

Zahvala in čestitke gredo vesm udeležencem in navijačem za podporo in fenomenalno vzdušje. Bravo!!!

Tako. Novo traso sem videl. Zdaj lahko drugo leto v miru navijam. No, počakajmo do štarta. 🙂


3 komentarji

Na hitro na Šmarko

smarka0001

V petek sem za vsak primer po košarki  namesto tradicionalnega piva spil pravi regeneracijski napitek. Tako, …. Za vsak slučaj. . .  Če bi me slučajno zjutraj prijelo it na tekmo. Nikoli se ne ve. Večer, oziroma dan pred tekmo resni tekači sicer počivajo. A petkov basket kotira previsoko na lestvici prioritet, da bi se mu kar tako, za vsak primer, odpovedal. No, kakorkoli. Na mojem hišnem hribu se je v soboto spet zbralo kup žilavih fantov in deklet na finalu svetovnega pokala v gorskih tekih. Hudo privlačna zadeva. Tudi za rekreativca. Sem in tja je treba mal šobe spucat s kako šprintersko preizkušnjo. Ambicijje so seveda priteči do cilja v enem kosu po možnosti ne čisto zadnji. Kaj več bi bilo, ob količini treninga zadnje čase, precej nerealno. Kuča-poso, poso-kuča na mestnem biciklu ni ravno trening za svetovni pokal v gorskem teku.

V soboto zjutraj se zbudim nekaj čez osem. Precej polomljen od petkovega basketa se počasi skotalim iz postelje. Zunaj kar konkretno dežuje. . .  Štart je čez uro in pol. . . Hm!? . . . A sem res čist zmešan, da grem rit po blatu in metat ven pljuča? Grem najprej na WC mal premislit.   .   .   . Po 10 minutah in dveh kilah minusa še vedno nisem nič bilj pameten. Tudi izlet na teraso mi nič bolj ne razjasni situacije. Saj sem že prej vedel kako je. Mrzlo in mokro. Na terenu pa zraven še blatno in spolzko. Kaj če bi si lepo počasi privoščil nedeljski, pardon sobotni, zajtrk ob časopisu . . . Veš kaj! Tekmo svetovnega pokala imaš pred nosom, ti se pa nekaj zmišljuješ! Doma se lepo ogreješ, smukneš ven odtečt in čez slabi dve urci si že nazaj doma pod tušem. Tak luksuz imam samo dvakrat letno in ne gre ga kar tako izpustiti. Torej uro pred štartom zajaham kolo, in se po dežju odvlečem po štartno številko. Prijave po minimalni ceni so možne tudi tik pred štartom. Še en luksuz, ki kljub poplavi bolj ali manj tekaških prireditev počasi izumira. Vrnem se moker in na pol zmrznjen. Ampak zdaj ni več dilem. Štartnina je plačana in gremo do cilja! Doma se lepo počasi oblečem, še enkrat obiščem WC, . . . Zunaj še vedno pada. Doma najdem vzorec neke ogrevalne maže in se v zadnjem trenutku odločim, da jo bom prvič v življenju uporabil. Na hitro se napacam po nogah in grem skozi vrata. Do štarta je le še 10 minut. Čez pet minut že stojim v skupini dobrih 100 tekačev in tekačic za štartno črto. Deževat je že nehalo.

3,   2,   1,    GREMOOO!!!!!! Seveda od začetka na polno. Prvi ravninski km slabe 4 minute, drugi z že nekaj vzpona 5 minut, potem pa se začne zares. Pulz gre že čez 180 in na vzponu na Grmado malo stopim na bremzo. Kljub hoji, kar pošteno lovim pljuča. Vseeno imam vmesni čas na Grmadi le nkaj sekund slabši od lanskega. To mi da krila. Na blatnem in skalnatem spustu pridobim kar nekaj mest. Vmes sicer enkrat nerodno stopim, A hitri refleksi rešijo gleženj pred večjo škodo. Pri obratu na spodnji kuhinji sem slabo minuto za lanskim rezultatom. Še vedno odlično. Blata je za izvoz. Roclit-ke blestijo. Majico nosim v roki že od vzpona na Grmado. Kje je zdaj jutranji mraz? Vodo z okrepčevalnic zlijem na glavo, Želodec mi pri takih obratih itak ne dela. Čutim, da malo popuščam a mi gre še vedno odlično. Prihajajo trenutki, ko je treba za boljši rezultat na tako kratki tekmi dat pljuča na cesto in čreva na plot. Nekako mi ni do tega. Ves čas se držim v relativno udobnem območju, tik pod rdečimi obrati (pulz 170/min) in pazim na sproščeno dihanje. V bistvu bi šel raje še en krog malce počasneje, kot zadnji vzpon na polno. Vzpon čez travnik na sedlu in ciljno strmino popestri dvoboj z mladenko, ki ima navijače na vsakem ovinku. Slišim: “Dejmo Sara!”, “Stisn!”, “Nažgi ga!” in podobno. Super! Še malo tekmovanja. saj smo vendar na tekmi, a ne. Na travniku me ujame in pri osličkovi bajti prehiti. V strm klanec ves čas teče in si pridobi 20m prednosti. Do zvončka jo s hitro hojo ujamem. Pri igralih poizkusi s finišem, a ji zmanjka moči. Dovolj je nekaj korakov šprinta in iztek v cilj. Na cilju poltretjo minuto slabše kot lani. Zelo zadovoljen!

Sledijo čajček, banane, žgančki in klobasa. . . in že zadovoljno pujsam v dolino.

V stegna me kar konkretno greje. Tale ogrevalna maža ni od muh!. Do doma me prične prav pošteno peči. Doma pogledam ovitek na katerem lepo piše da vsebuje kapsaicin (to je tist vrag iz čilija). Še dobro, da nisem zadeve prvič sprobal na kaki ultra preizkušnji. Kljub obilnem spiranju z milnico me po redečih stegnih kar konkretno greje še ves dan. . .


2 komentarja

Z glavo skozi zid: Tek na Grintovec 2015

Ko je mokrota zadnjih dni odplaknila načrte o prvem družinskem kampiranju, se je bilo treba znajti drugače. V soboto smo na Osolniku ob ocvirkovci in štrudlu opazovali nevihtno predstavo nad sosednjim hribom. “Oči, oči!!!! A veš, da še nikoli nisem videla strele! Lej! Prižge se in takoj ugasne!” Bilo je res vrhunsko. Retina display največjega formata, 3D tehnika, surroud sound, bass boost in kar je še podobnih reči, ki jih še dolgo ne bo mogoče umetno ustvariti. Zadovoljni smo privandrali domov, povečerjali in pričele so padati ideje za nedeljo. “A greva na Grintovec?” “Pa pejva.” Otroka sta že v pižamah dobila nagradni izlet k babici. Ni jih bilo treba hudo prosit. 🙂 Midva pa v ruzak par cunj, vsak dve skutini palačinki in v posteljo.

Ob sedmih je bilo ob cesti proti izhodišču za Kokrsko sedlo že vse zaparkirano. Kljub kislemu vremeni je lepo število navijačev že pridno grizlo kolena. Prijazni redar me spusti, da podporni del ekipe dostavim do spodnje postaje žičnice. Po dvigu štartne številke si privoščim še krajši dremež v avtu. Uro pred štartom počasi prilezem ven. Sem presenetljivo miren. Ob letošnji količini treninga ne vem kakšnih pričakovanj niti ne morem imeti. Od zadnje dogodivščine pred dobrim mesecem sem tekel dvakrat na Šmarno goro in po enkrat na Rožnik in Osorščico. Če bo treba odstopit, me nihče ne bo tepel. Iz lanske izkušnje vem, da me bo verjetno na koncu pobralo in da na hrano in pijačo ne smem preveč računati, ker mi želodec pri tako visokih obratih ne dela. Grem dat vse od sebe in bomo videli. Počasi in z užitkom zmažem banano in opazujem konkurenco. Zgleda imamo vsi dileme glede oblačil. V dolini je 15 stopinj ob brezveterju in 100% vlagi, na vrhu pa 5 stopinj in veter. Dež ni izključen. Sam se odločim za kratke rokave in vetrovko okoli pasu (eden redkih). Raje sem deset sekund počasnjši, kot da zmrznem na sestopu. Sledijo umirjeni običajni rituali: oddaja prtljage, obuvanje nogavic brez gubic, ravno prav zavezane superge, kratko ogrevanje, razgibavanje, pravilna namestitev pasu za srčni utrip, še enkrat preverim vso opremo, dvojni vozel na vezalke, ravno prav zavežem hlače in vetrovko, da ne tišči in ne poskakuje . . . Pred štartom nas nekajminutna plohica zbere pod kozolcem, da se lepo v skupini postavimo na štart. Napovedovalec začne odštevati 10,9, BUM. Ja tud prou. Pa pejmo!

Tokrat sem se postavil malce bolj zadaj. Prve tri kilometre po cesti grem v dokaj udobnem tempu. Pri žičnici sem v dvajsetih minutah. Tu se začnejo serpentine po blatnih, mokrih skalah. V strnjeni koloni grizemo kolena, kot brzovlak. Kmalu slečem majico. Je soparno in brez vetra, a malce hladneje, kot lani. Kar dobri pogoji. Počutim se odlično. Le želodec se pritožuje že po dveh požirkih vode. Prav, pa nič. Zlijem preostanek na glavo in grem dalje. Med 40 in 50 minuto počasi sesam gel. Kolona se trga in spet jih nekaj prehitim. Ko pridem ven iz gozda zaslišim huronsko navijanje tam nekje izpod sedla. Čez petnajst minut je vse jasno. Tam je vkopana prva štima tekaškega furuma: ZZ topka z dvema pomagačicama. Bravo babe! To je energija! Na sedlo pridem v uri in šest minut. Če bo šlo tako dalje bo končni čas pod dve uri. Odlično! Globoko v sebi vem, da niti približno ne bo šlo tako gladko. 🙂 Še vedno sem močan, le po grlu ne gre prav dosti. Košček banane, požirek vode in gasa dalje. Navijači zmrzujejo v bundah, jaz pa brez majce pičim mimo. “Ravnino” čez Spodnje jame kljub spolzkim skalam prav z užitkom pretečem in pridobim še nekaj mest. Pri tabli, ki označuje še dva kilometra do vrha imam čas uro dvajset. Počasi se mi zbujajo apetiti za čas pod dvema urama. Vem, da je cilj še daleč, a poizkusim lahko. Odprem še en gel in ga počasi ližem. Vsaka molekula sladkorja bo na koncu dragocena. Kot dizelska lokomotiva pri polnih obratih, s hitrimi koraki požiram serpentine. V glavi se mi rola Thunderstruck od AC/AC.

Še višje od oblakov

Še višje od oblakov

Čez dvajset minut pridem do oznake Cilj 1km. Malo me že začenja zmanjkovati. 1km se sliši precej malo. V 25 minutah, bi ga pa moral predelati. Hja, …  V to enačbo pridejo še višinski metri, mokre skale, nadmorska višina, prazen tank, veter, in še kaj. Kljub vedno večjim naporom, mi tempo počasi pada. Ne dam se! Lokomotivi je zmanjkalo kvalitetnega goriva. Zdaj kuri vse, kar najde po vagonih. Od odpadnega olja, do ostankov iz rafinerije. Šobe se mašijo, obrati padajo. Še vedno pa je cegu na gasu in teramo dalje. Samo vedno bolj počasi. 🙂 Pri zadnji okrepčevalnici odvržem ostanek gela in grizem dalje. Saj bi bruhal, samo se bojim, da mi bo želodec pobegnil v dolino. AC/DC v glavi še vedno žagajo, a tudi oni na polovičnih obratih. Počasi pririnem do oznake 500m. Dobivam prebliske od lani. Ja! Res se tako vleče! Kako sem lahko pozabil. Energije je vedno manj. Mišice se spreminjajo v žolco. Roke imam uprte v boke, a mi nekajkrat nemočno obvisijo ob telesu in potegnejo za sabo še rame in pol hrbtenice, da skoraj zgrmim po tleh. Zavestno moram držati hrbet zravnan, da se ne sesedem. Konkretno sem tresknil v grintovčev tekaški zid.

Najdaljših 250m

Najdaljših 250m

Pri tabli 250m sem že navajen na bedno počutje. Na ravninskem teku je tako blizu cilja čas mahanja navijačem, evforičnih ciljnih sprintov, dviganja rok ipd. Tukaj pa grizem ravno tako hitro, da še ne padem skupaj. Skale se nadaljujejo tja nekam gor v meglo, kot bi jih nekdo sproti nalagal na vrh. No, po slabih desetih minutah se pobliska luč na koncu tunela. Zagledam rumen transparent, zaslišim mojo zvesto navijačico in celo uspem malo “pospešiti”.

Kletvice se že zbirajo, da bruhnejo ven

Kletvice se že zbirajo, da bruhnejo ven

Z zadnjim ščepcem dinamita se izstrelim skozi cilj in komaj zbašem nazaj pljuča, da mi ne pobegnejo čez vrh v dolino. Sledi par kletvic, lupčka ženi, še par kletvic, oblačenje vetrovke s skrajnimi napori in parkiranje riti na prvo primerno mesto. Sem imel občutek, da se bom kar pocedil med kamni v dolino. Po nekaj minutah sem se toliko sestavil, da sem se lahko odvlekel 10m do okrepčevalnice. Tam sem se obnašal, kot koza iz risanke o Backu Jonu.  S padcem srčne frekvence, mi je namreč močno zrasel apetit. Hitro sem za silo privezal pljuča in želodec in hop cup z vetrovnega vrha v kočo na dodatno oblačenje in hranjenje. Neverjetno kako malo je treba, da človek pride k sebi in že na pol pozabi slabe trenutke. Spust je bil prav uživaški. V koči so makaroni in skutne palačinke kar padle noter. Konec spusta pred žičnico je popestrila avstrijska tekmovalka. Bojda je redna udeleženka gorskih tekov. A na Grintovec ne pride nikoli več, ker je dirka predolga, pa še prevoza ni v dolino :))))) V Avstriji imajo baje po vsakem gorskem teku organiziran prevoz v dolino. Tudi nas je dolgočasne ceste odrešil prijazni gospod. Slava mu!

REZIME:

Kaj naj rečem. Spet smo se fletn imel. Dan po tekmi se počutim odlično. Muskelfibru sem tokrat ušel. Torej vseeno nisem bil tako počasen. S potekom in rezultatom sem zelo zadovoljen. Za kaj več, bi moral pa celo kaj trenirat. S tem mislim tečt večkrat tedensko. Spet se je potrdilo, da mi pri rdečih obratih želodec ne dela in lahko grem samo na zaloge, ki trajajo dobro uro in pol. Torej naslednjič več trenirat, da bom hitrejši in karboloading, da bom dlje zdržal tempo. Prireditev je bila vrhunsko organizirana. Drugo leto spet. Ko bodo delale spletne prijave in bo majica spet lepšega dizajna. 🙂

TEHNIKALIJE:

Uradna razdalja 9.80km z 1959 višinskih metrov vzpona. Moj čas 2 uri in dobrih 6 minut. Ura pravi: porabljenih 2160 kcal, povprečna srčna frekvenca 170/min, maksimalen kisikov dolg 530ml/kg, vzpon 1929m, spust 4m. Po poti pojedel dva koščka banane, kocko sladkorja, rezino pomaranče, ter en gel in pol. Popil deset požirkov vode.

Grintovec005


2 komentarja

Graparski šopek

Pobje! Tu niso špasi!

Šopek vsebuje seveda obilo divjega cvetja, ki si ga je potrebno ogledati v naravnem okolju. V originalu se imenuje Ultra Pušeljc Trail. Precej nerodno ime za ultra gorski tek, kajne? Gre za mlajšega in razširjenega brata znanega Gorskega Maratona Štirih Občin, ki se že leta dokazuje z vrhunsko organizacijo, čudovitim ambientom, srčnimi navijači in je sploh ena najboljših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Ko je decembra lani prišlo na dan, da bo imel GM4O mlade, sem takoj vedel: “Moram biti zraven!” Seveda na kraljevski 100km razdalji. Prvi del po znani trasi GM4O, potem pa še pošten ovinek čez dva večja in nekaj “manjših” hribov. Za povrh prejšnja leta v Sloveniji sploh še ni bilo tako dolgega gorskega teka. Črna Prst, Porezen, Blegoš, Ratitovec in kar nekaj vzpetin vmes. Vse to non stop v enem krožnem zamahu. Vedel sem, da bo nepozabno. V začetku leta sem saniral lansko poškodbo, potem pa sem imel plan tri mesece malo bolj trenirati. Žal so domače in službene obveznosti precej klestile treninge. Ves čas sem se zanašal, da je še čas za tisti udarni mesec treninga in počitek pred tekmo. Pred mesecem dni sem celo uspel spacati en konkreten dan treninga, kar pa je bilo bolj ali manj vse. Tik pred tekmo se pa s treningi itak lahko samo poslabša stvari. Vrstili so se naporni dnevi v službi in doma, ko je prišel čas za pot pod noge.

S petka na soboto ponoči, ko je friday night fever v polnem zamahu in delovno ljudstvo zasluženo počiva pod rjuhami, se jaz peljem na najboljši žur v bližnji in daljni okolici. Po poti uspešno zgrešim nekaj primerkov srnjadi in nekaj čez četrto zjutraj parkiram v Podbrdu. 100m od štarta, 200m od cilja in 50m od generalštaba v OŠ Podbrdo. Ha, ha, kakšna strateška lokacija! Kljub pomanjkanju treninga in zadnji teden tudi spanca se počutim odlično in sem prav željan pustolovščine. Izkušnje iz prejšnjih let mi dajejo samozavest, da morebitni odstop sloh ni opcija. Med pripravami v glavi malo ugibam, v kakšnem času lahko pridem v cilj. V 16 urah pred trdo temo, so verjetno le pobožne želje. 18 ur, tja do polnoči se mi zdi kar realno. Pred štartom se še pošteno userjem (dobesedno). Da se ne bom potem na progi (v prenesenem pomenu).

Pot pod noge

Pot pod noge

Začnem seveda lepo zadaj. Po pameti. Saj sem vendar izkušen maček. He, he. Po poti se zaklepetam z legendama slovenskega ultra traila Petrom Macuhom in Stojanom Košmrlom. Kar malo nerodno mi je, ko mi čestitata za lanski dosežek. Desca bi mi namreč lahko bila fotra, pa jo še vedno krepko režeta v breg. In to dan za dnem, vikend za vikendom. Uf! Uf! Malo popametujemo kako je boljše počasi začet, da spustov ne smeš gnati na polno in podobne finte. Na vrh prvega vzpona pod Črno prst pridem dokaj spočit v laganem tempu. Počutim se odlično in kar poletim v dolino prek spolzkih skal mimo previdnih sotekmovalcev. Na asfaltnem delu spusta celo dohitim nekaj stalnih udeležencev takih dogodkov, ki so sicer vedno par ur pred mano. Prvič me malo zaskrbi, da nisem morda prehiter. Noge delajo, zadihan nisem. Pa pejmo! Sledi slavna “ura resnice” Gorskega Maratona štirih občin. Vzpon prek Durnika na Porezen, je res odurno strm. Gre mi odlično. Kljub strmini kar držim tempo in se silim v previsoke obrate.

Žičnica danes ne dela. Bo treba kar peš.

Žičnica danes ne dela. Bo treba kar peš.

 

Na pol poti me prehiti nevesta. Ja, nevesta! Ljudje se danes poročajo na plaži, v zraku, pod zemljo in kaj jaz vem še kje. Katja in Toni sta si zaželela poroko na ultra teku. Najprej sta oba odtekla 100km traso. Ženin na koncu absolutno drugi. Nevesta prva med ženskami, seveda v belem s čipkasto kiklco. Na cilju pa direkt pred matičarja. BRAVOOOO!

No kakorkoli. Nevesto sem seveda poskušal malo lovit. Ohceti pa ja ne gre zamuditi. Lahko bi vedel, da je baba, ko lovi deca presneto hitra. Do vrha Porezna mi je seveda ušla. Moje noge pa so se že začele malo oglašati. Spust v Kopačnico prek Črnega vrha mi je dokončno razjasnil situacijo. Stegna so postala trda in pekoča. Kaj sva že govorila s Petrom o prehitrem začetku? No, to še niti začetek ni bil. Kljub dežju, mi je bilo jasno, da me čaka okoli petnajst ur resnice, proti katerim je Durnik navaden špancir. No, pot je dolga in dogovišvčine se šele začenjajo. . . Pri Jezeršku v Kopačnici so nas vse stregli spredi in zadi. Dve porciji telečje obare in kruh z zaseko je sedlo kot ps na kuzlo.

OH ali maščobe? Oboje, da bo držalo!

OH ali maščobe? Oboje, da bo držalo!

Z nasmeškom sem se podal na deževni vzpon na Blegoš. Opustil sem misli na rezultat in jo po občutku ucvrl dalje. Ker samo zmerno dežuje in ne piha močno, vržem nase le tanko PVC pelerino. Super se obnese. Pa še ruzak ostane suh. Vmes sem v Leskovici pri cerkvi namesto desno, zavil levo in naredil še en ovinek za pridne. Sledila sta mi še dva tekmovalca, ki jima pripetlljaj ni bil prav nič smešen.  Šele zdaj sem šel prvič lulat. Urina je bore malo in vleče na rjavo. Še tega se je manjkalo! Vseeno je čez Blegoš kar šlo, čeprav so se stegna malo oglašala. Vnos tekočine sem malo okrepil. Z euforičnim sotekmovalcem sva celo eno zapela. Pri koči srečam Mateja, ki je odstopil zaradi mraza med nevihto na Blegošu. Pravi, da nima več motivacije za nadaljevanje. Kolega z GRS me bodri, da sem glavne vzpone že podelal in imam “samo” še Porezen. No ja . . . V bistvu sem na dobri polovici poti. Spust v Železnike postreže z okoli 10km asfalta, ki mojim ubogim stegnom zada smrtni udarec. Trde in pekoče mišice se spremenijo v mehke in še bolj pekoče. Lahko izbiram med svinjsko bolečim tekom in malce hitrejšim spustom, ali zmerno bolečim dolgotrajnim pešačenjem v dolino. Omislim si muziko in izberem prvo varianto. Dokler gre, gre. Zadnji del spusta asfalt zamenja čudovita gozdna potka. Noge takoj pol manj bolijo.

Po takem tepihu bi pa šlo, ja!

Po takem tepihu bi pa šlo, ja!

Železniki: Na hitro polepim žulj in  preobujem štumfe. Vmes zmečem vase mrzlo govejo juho. Jebi ga! Za toplo župo sem prepozen. Končno spet vzpon! Stegna se sicer malo oglašajo, a so precej bolj zadovoljna, kot pri spustih. Počasi se mrači. Malo pod vrhom Ratitovca prižgem čelko. Na vrhu je kar mraz. Kljub kratkem postanku v topli koči, se kar ohladim. Na vrsto pride nočna oprema: vetrovka, buf okoli vratu, buf na glavo in deblejše rokavice. Dolge hlače sem bumbar v Železnikih pozabil vzet. Mraz naredi že tako zdelane noge še bolj kamnite. Tek je le še pobožna želja. Čaka me doooolg in počasen sprehod do cilja. Noč je jasna in polna zvezd. Jaz pa španciram po grebenu Ratitovca. Vrhunsko! Malo za naslednjo okrepčevalnico zmotim čredo konj na nočni paši. Z dvema se malo pomenimo in mahnem jo dalje . . .     in dalje . . .    in dalje . . .  No, zdaj bi pa že moralo biti spet napajališče. Saj vode še imam. Samo tako, za občutek, da je cilj bližje. Aha! Makadamski spust. Dober znak. V levi nogi me vedno bolj zateguje. Kaj čmo? Cilj je v dolini in v dolino se gre navzdol . . .     in navzdol . . . pa malo po ravnem . . .  še mali vzpon . . . in spet navzdol.  V daljavi zagledam luči, cesto in avtomobile. To mora biti Petrovo brdo! Kar dobre volje prikrevsam na okrepčevalnico. Nekdo se pogovarja po UKV postaji: “Tukaj na Soriški planini jih je do sedaj prišlo mimo petdeset.” Na kartonski škatli s hrano vidim napis Soriška planina??? “Fantje, ne me nategovat. Saj nisem elastika!” To pomeni, da me čaka še več kot 1000m spusta.  Ja nič! Pot pod noge. Vsak meter, ko naredim, mi ostane en meter manj. Vleče se kot ta zelen smrkelj.  .  .  . No, tudi Petrovo Brdo pride kmalu. Tam spet presenečenje: “Maš še sto višincev gor, pol pa samo še dol”. “Bentiboga! Ta “samo še dol” poslušam že zadnje tri ure. In naredil sem že več kot obljubljenih 100km, pa je še vedno samo še malo!” Saj vzpon še gre. Samo potem je treba tolk več dol! A razumeš!? Seveda ni bilo samo sto višincev. Kar konkretno je bilo treba zavit nazaj proti Poreznu. In potem RES zadnji spust po razvlečenih ridah do cilja s pivom in obaro.  :))))))))

Pojedel sem, popil sem. Malo me že zebe. Kaj pa zdaj? Lahko probam vstat?  Lahko pa počakam, da me pospravijo skupaj s klopco? Saj sva iz podobnega materiala. Itak jo bo treba razžagat, če me hočejo dol dobit. Izbral sem prvo možnost. Uspelo mi je odkrevsati tistih 200m do OŠ. Tam pa tuš, masaža, čepki v ušesa, buf čez oči in v spalko. Vrhunsko!!!!!

Hvala vsem, ki ste prispevali k temu enkratnemu dogodku, organizatorjem, prostovoljcem, navijačem, soudeležencem . . .

Pa cestitke mladoporočencema seveda!

 

TEHNIKALIJE:

Bojda cca 107km in cca 6500m vzpona (meni je ura namerila 6750m). Čas 21ur in drobiž.

UPT2015_002

ANALIZA:

Ko pogledam nazaj, moram biti izjemno zadovoljen s potekom dogodkov. Na tekmo sem se namreč odpravil, kot na počitnice. V glavi sem imel samo lepe razglede in navdušne navijače. Ves čas sem si mislil, če sem jih 330, bom pa tudi stotko. Saj to še en dan ni. Ja pa ja de! Kršil sem kar nekaj pravil za uspešno udeležbo na ultra preizkušnjah:

Na tekmo pojdi spočit. (jaz sem si pridno nabiral minus spanja več tednov)

Jej in pij že v začetku tekme pogosto in po malem. (na polovico sem prišel precej dehidriran)

Prvo polovico pojdi zelo počasi. (na prvem spustu in drugem vzponu sem se prekuril)

Bolje priti na tekmo malo podtreniran, kot malo poškodovan. (Pozabil sem na besedico “malo”. Kolesarjenje v službo in nazaj pač ni zadosten trening za kaj takega.)

Vsako tekmo je treba vzeti zares. (Vse skupaj sem vzel precej ležerno in ob tem pričakoval boljši rezultat)

Skratka: Trasa je lepa. Organizacija teče, kot namazana. Vzdušje na progi je enkratno. Bo za ponovit. Če ne stotke pa “vsaj” 42ko.

 

Howgh

 

 

 


Komentiraj

Gas skoz hosto. (35. tek na Šmarno Goro 2014)

Tri, štiri, gas!

Tri, štiri, gas!

V soboto se je spet vse poklopilo. Zjutraj sem bil poln energije, lepo vreme je bilo naročeno in Šmarna gora je vabila na preizkus. Spet je prišla prva sobota v oktobru in finale svetovnega pokala v gorskih tekih z vso gorskotekaško smetano. Proga je dolga 10km in med vijuganjem po pobočjih Šmarne Gore in Grmade nabere 700 višinskih metrov vzpona.

Cigu migu proga

Cigu migu proga

Po septemberskih dogodivščinah sicer še nisem prišel čisto k sebi. Vendar nisem našel razloga, da se ne bi udeležil tekme na domačem pragu. Pete so me kar same odnesle k policijski šoli po štartno številko. Doma sem se lepo v miru pripravil in se odpravil od doma 15 minut pred štartom. Takega luksuza ne gre kar tako izpustiti. 🙂 Vedel sem, da se še zdaleč nisem dokončno regeneriral. Na štartu sem se počutil odlično. Kako bo čez dva ovinka, bomo pa videli. Zadnjih nekaj mesecev sem delal samo relativno počasne teke. Tole bo pa čisto nekaj drugega. Še nekaj razgibalnih vaj na sončku in že pride čas za štart. Iz prve vrste se poženejo kot hrti za zajcem. Na prvem ovinku po približno 200m so že skoraj 100m pred mano. Na drugem ovinku sem že v rdečih obratih kjer bom tudi ostal do cilja. Prvi kilometer gre po ravnem. Leti kot pr norcih. Počutim se odlično. Nekaj mi pravi, da takega tempa ne bom zdržal, a misel ignoriram in tečem dalje. Tu ni kaj taktizirat. Itak je pred mano že tričetrt tekmovalcev. Kmalu se začnejo klanci. Pridno meljem in se pri pulzu 175/min še vedno odlično počutim. V strmih delih občasno zahodim in s hojo nisem nič počasnejši od ostalih. Še celo ujamem kakšnega. Vzpon proti Grmadi imam v spominu po hoji v koloni in zastojih. Letos gre precej bolj tekoče. Na tehničnem delu po skalah počasi prehitevam. Hitra hoja mi gre odlično od nog. Saj sem jo pred tremi tedni treniral skoraj teden dni non stop. Ha, ha… Kmalu postane pošteno vroče, čeprav imam samo poletno mrežasto majico. Po slabe pol ure sem na vrhu Grmade. Zdaj prihaja moj del. Zapodim se v dolino kot splašen kozliček. Juhuuuu! Noge kar same letijo prek skal in korenin. Na sedlu na pol poti sem v 32 minutah (limitni čas za rekreativce je tu 40 minut). Ves čas spusta veselo prehitevam. Ob progi je polno navijačev, ki nekaj tulijo. A polni šprint po skalan zahteva tako koncentracijo, da se počutim kot v tunelu. Okolica je samo zabrisan skupek obrisov in glasov.  Na okrepčevalnici pridejo prav gobice z vodo. Pijem samo nekaj požirkov. Tudi gel, ki sem ga pojedel na sedlu mi obleži v želodcu kot kamen. A ni časa za ukvarjanje s tem. Treba je dihat in vrtet noge. Kmalu se spust konča in prične se vzpon do poti svobode in po njej naprej okoli Šmarne gore proti vrhu. Zmagovalec je med tem že na cilju. Diham sicer na škrge, a noge me še vedno nesejo. Ves čas imam občutek, da gre prehitro, a vseeno kar vztrajam v visokem tempu. V zadnjem vzponu me nekateri sicer prehitijo, a še več jih prehitim jaz. Malo pred Turkovo kapelico kar pade mimo Maja s tekaškega foruma. Uf, uf, … Z veseljem bi se ji prilepil za hrbet, a tako hitro mi žal ne gre. Vmes se nekajkrat noge prav potuhnjeno ogasijo in hočejo pri zadnjih vratih vsaditi v glavo občutek utrujenosti in misli o upočasnitvi tempa. Takrat se spomnim na zadnjih petnajst km TDG-ja, ko sem letel kljub utrujenosti. Naenkrat se mi tale Šmarka zazdi navadna krtina in noge se spet lahkotno zavrtijo. V ciljni strmini s hitro hojo ujamem še dva ali tri in jih v finišu na koncu tudi prehitim. S pljuči pod pazduho prisopiham v cilj malo pod uro in štirimi minutami. Skoraj tri minute bolje od rezultata izpred treh let. ODLIČNO!!!

Sledi hidracija in zasluženi žgančki s klobaso. Zelo sem zadovoljen. Od štarta do cilja sem držal visok tempo in ob tem nisem pridelal nobene poškodbe. Po koncu so se mi celo za trenutek prikradle tiste misli, ki jih vsi poznate: “Zakaj nisem na koncu še malo stisnil? Lahko bi bil še hitrejši.” Pa sem jih hitro prepodil. Požrešen, pač človek ne sme biti.

Sladica

Sladica

 

Na koncu bi izrekel pohvale vsem, ki so sodelovali pri pripravi tega tekaškega praznika. Od glavnega ogranizatorja, prostovoljcev na progi in v zakulisju, do gostilne Ledinek so vsi opravili svoje delo vrhunsko in z nasmeškom. Posebej mi je všeč možnost prijave neposredno pred štartom in izbira večih menijev na cilju ob minimalni štartnini.

Howgh


3 komentarji

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (ANALIZA)

KAKO JE TAM?
Mnogo ljudi me sprašuje kako je preteči oz prehoditi kaj takega. Ponavadi taki, ki me v isti sapi sprašujejo kako je preteči maraton? Hja, . . . Težka naloga je slepcu opisati barve. Najbolj zanesljiv način je it in probat. To velja za karkoli. Za tiste, ki ste vajeni gorskih tekov lahko povem, da je predvsem tempo veeeeliiiiko počasnejši, kot na običajnih gorskih tekih in gorskih maratonih. V bistvu je to tekmovalni gorski ultramaraton le za peščico vrhunsko pripravljenih. Za večino pa je glavni cilj preživeti in priti do cilja v tem vrstnem redu.  Samo prvi tekmovalci pretečejo lep kos poti. Že pri tekmovalcih s sredine lestvice prevladuje hoja različnih hitrosti. Tistemu, ki ga mika kaj takega, svetujem naj se najprej udeleži vsaj enega teka po gorskem terenu, ki traja več kot 24ur. Na primer kateri od 100 miljskih trail tekov.

Kaj lahko pričakuješ na taki tekmi? Nekatere stvari sem doživel sam, nekatere sem videl pri drugih. Da si na poti tako dolgo, da prvi musklefiber izzveni in se pojavi že drugi. Ko se ti zdi dve uri spanja v kosu čisto razkošje in zapravljanje časa. Ko se ti zdijo kombinacije sir+čokolada ali salama+pomaranča najboljše kar se da dobiti. Mirno poješ dve porciji mineštre, tri jajca, tuno in nekaj kosov kruha, ter čez deset minut že na polno maširaš v klanec. Ob tem veselo rigaš. Ko iz istega lončka piješ juho, čaj, Coca Colo, izotonik, kavo in ima vse priokus po vsem, pa te to niti malo ne moti, ker imaš dovolj drugih problemov. Bruhneš ob pot in tečeš dalje, kot da ni nič. Svojih dve številki prevelikih superg ne spraviš več gor. Spiš za mizo z obrazom v polenti. Hodiš vzvratno, ker je manj boleče. Skrotum ti tako oteče, da moraš odrezati sprednji del hlač. Žulji vseh vrst so običajni, kot kaplje potu. Po 30 urah na nogah v dežju in blatu sezuvaš nogavice in se bojiš, da boš hkrati sezul kar vso kožo s podplata. Za svoje koleno ali gleženj si prabil že vse zaloge bandažnih trakov, ta vrag pa še kar narašča in boli. Ožuli te lahko čisto vsaka stvar od nahrbtnika, do majice, gat, slušalk mp3 playerja, ure …  Ob polni luni stojiš na vrhu prelaza, gledaš svetlikajoče se ledenike in se sprašuješ kako si prišel tja. Ob poti nabereš pest svežih borovnic ali malin in odvriskaš dalje sončku naproti. Sredi noči v megli sestopaš po navpični blatno skalnati drsalnici in se trudiš, da ne bi še tretjič zlomil palice. Prividi te sprva motijo, potem jih pa sprejmeš kot del igre. Isto je z občutki deja vu. Ko misliš, da zdaj pa RES ne moreš več, hodiš še dva dni. Po dirki prevzameš tranzicijsko vrečo, jo avtomatsko odpreš in želiš vzet ven sveže baterije za čelko, gele, obliže za žulje in podobno, kar se rabi med dirko. Po tekmi se brez nahrbtnika počutiš gol.

NAPOTKI ZA PONAVLJALCE:
Solidna fizična pripravljenost in precej gorskih kilometrov v nogah je seveda osnovni pogoj predvsem za prevetivo pred poškodbami. Potem pa na tekmi stopijo v ospredje čisto druge stvari. Če spomnim na tiste pregovore, da se prva polovica maratona teče z nogami in druga z glavo, ali obratno, saj ne vem več. Pa še srce nekateri omenjajo zraven. Tukaj je na prvem mestu definitivno glava. Če na startu nisi stoprocentno prepričan, da to zmoreš in to prepričanost ohraniš do konca, potem odstopiš ob prvi priliki, ki jih ni malo. Potem je pomembna hrana in pijača. Osnovno pravilo je, da piješ ravno prav in ješ največ, kar lahko spraviš vase brez negativnih vplivov na želodec. To pomeni jesti non stop in tisto, kar ti trenutno paše. Predvsem je to pomembno v prvih dveh tretjinah tekme. Vse manjše probleme je treba reševati sproti in takoj, ko se pojavijo. Žulj je treba polepit, ko je še majhen. Barabe imajo to nerodno lastnost, da samo še rastejo v širino in globino. Vazelin za predele izpostavljene drgnenju je skoraj obvezen. Optimalno doziranje spanja je spet poglavje zase.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

TEHNIČNI PODATKI:
Celotna pot naj bi bila dolga približno 333km in ima približno 24000 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Na poti je šest baznih postaj plus ena na cilju. Poleg tega je še cca 39 okrepčevalnic. Pot je sicer razdeljena na etape, vendar se ura ne ustavlja. Od štarta do cilja je treba priti v maksimalno 150urah. Ustrezno temu, so tudi vmes časovne zapore na progi. Jaz sem za vse skupaj rabil 131ur, 51minut in 11 sekund. Od 770 na startu nas je končalo 440.
Trasa sledi dvema markiranima potema Alta Via nr 1 in nr 2. V baznih postajah je na voljo topla hrana, pijača, tuši, masaša, ležalniki za spanje in zdravniška oskrba. Poleg tega te v vsaki bazi čaka torba, ki si jo pred startom napolniš s čimer želiš.
– PIJAČA
na prav vseh okrepčevalnicah je na voljo navadna in gazirana voda, Coca Cola in izotonik, večinoma pa tudi topel čaj in čista juha
v bazah je na voljo tudi pivo in energijski napitek, pogosto se dobi tudi kava (pravi espreso ali iz kafetirce)
Jaz sem večinoma konzumiral izotonik, čaj in vodo. Coca cola se mi je tokrat zamerila.

-HRANA
Na vseh okrepčevalnicah so bile na voljo pomaranče, sir, slani krekerji, sladkor v kockah, rozine in suhe marelice. Pogosti so bili tudi suhomesnati izdelki, čokolada, piškoti, kruh, banane, grozdje, pašta

V bazah, pa poleg vsega prej naštetega še želenjavna mineštra, solatni bar, kuhana jajca, piščančji zrezki, krompir, tuna itd Jaz sem v bazah poizkušal pojesti čim več beljakovin, sicer pa kar mi je pasalo v najbolj čudnih kombinacijah

-SPANJE:
V bazah je bilo omogočeno spanje v šotorih ali telovadnicah na nekakšnih ležalnikih oz posteljah civilne zaščite. Povedal si kdaj naj te zbudijo in šel spat. Čepki za ušesa in buf čez oči so kar obvezna oprema. Časovno si omejen le s splošnim časovnim limitom na vsaki bazi oz metlo. Vmes lahko spiš tudi v planinskih kočah in manjših šotorih na nekaterih kontrolnih točkah. Tam je spanje omejeno na 30 minut do dveh ur odvisno od kapacitet. Torej možnosti za počitek je dovolj. Le čas te preganja. 🙂 Jaz sem imel sprva plan spati po 2 uri na vsakih 24 ur. Zaradi težav z dihali sem moral počivati več.

-TRASA: Teren je zelo raznolik. Od asfaltnih cest v dolinah, prek makadamov, kolovozov, s kamni tlakovanih peš poti, do gozdnih in travniških potk in visokogorskega kamnenja. Tehnično ni dosti bolj zahtevno od poti na Grintovec. Na nekaj mestih so napete vrvi in napravljeni jekleni stopi. Označena je odlično z rumenimi zastavicami in odsevniki za ponoči. Razen na dveh predelih, kjer so krave pojedle zastavice, nisem imel niti malo težav z orientacijo. Vsekakor so več kot priporočljive bogate izkušnje z gibanjem v gorah. Predvsem na spustih tisti bolj domači v gorah ogromno pridobimo v primerjavi z bolj ravninskimi tekači.

-OPREMA Predpisana je obvezna oprema s strani organizatorja, ki jo moraš imeti vedno s seboj. Seznam je podoben tistemu za UTMB. 10l ruzak je torej hitro poln. Jaz sem imel na štartu na sebi majico s kratkimi rokavi, rokavčke, kratke hlače, kompresijske nogavčke in quade, tanke rokavice, buf, nogavice in superge INOV8 Trailroc 255. V nahrbtniku pa še puli, majico brez rokavov, gore tex hlače + jakno,  kapo, 2 bufa, soft shell rokavice, folijo in mini pelerino (35g). Palice BD Distance od katerih sem uspel zaradi motoviljenja med skalami eno zlomiti. Nahrbtnik Salomon S-lab 12 z dvema bidonoma brez meha. Garmin Oregon z naloženo sledjo poti za vsak slučaj (rabil ga nisem). Majhen fotoaparat. Telefon. (ugasnjen zaradi vrčevanja z baterijo). Čelki Petzl MYO RXP in neka no name za rezervo.

V tranzicijski torbi, ki je mimo grede malce večja od tiste z ljubljanskega maratona, sem imel kar nekaj rezervnih oblačil, dva para superg, vrečko gelov, nekaj toalete in prve pomoči in vrečo baterij za čelko in Garmina. Uporabljal sem litijeve baterije, ki ob pol manjši teži držijo dlje in se bolje obnesejo v mrazu.
Med potjo sem pogosto preobul nogavice in polepil žulje. Redno sem uporablal vazelin na kritičnih mestih. Nekajkrat sem preoblekel majico. Proti koncu poti sem kompresijske quade in nogavčke zaradi oteklih kolen zamenjal s kompresijskimi dolgimi pajkicami. Enkrat sem preobul superge, ker so bile čisto premočene. Drugi del sem odtekel v INOV8 roclite 295. Oboje so se odlično obnesle.
VTISI PO TEKMI:
Po dirki sem relativno hitro prišel k sebi. Žulji so vsi že suhi, musklefibra ni več, kašelj se umirja, dihanje je normalno. Le dobre tri kile mišic moram počasi nadoknadit. Skupno sem izgubil 4 kile in pol telesne teže. Zadnje dni sem non stop lačen. Pomanjkanje spanja sem tudi hitro nadoknadil. Z doseženim sem na splošno zelo zadovoljen. Glede na vnetje dihal, sem vesel, da sem uspel priti do konca. Lahko bi sicer jamral, da bi bil v normalnih okoliščinah približno en dan hitrejši. Toda v tem primeru bi trčil ob omejitve pri pomanjkanju spanja in bolečinah v mišicah in sklepih. Težave z dihanjem so me prisile k relativno pogostim in dolgim počitkom, da sem imel noge precej bolj spočite, kot med kakšno krajšo dirko, ko gre na polno. Lahko bi pa seveda tudi gladko odstopil ali se huje poškodoval. Na koncu torej zelo dober izkupiček. Da ne govorim o izkušnjah, ki jih je bilo še mnogo več, kot sem pričakoval. Nekoč bi definitivno šel še enkrat. Mogoče ne ravno drugo leto. In tudi ne vsako leto. Me pa mika, da bi šel naslednjič probat kako hiter sem lahko, če nimam problemov z dihanjem in preizkusit meje pomanjkanja spanja in utrujenosti mišic. Še ena vrhunska dogodivščina je za mano. Zdaj lahko v miru jem in počivam, dokler me spet ne zasrbijo pete.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.


5 komentarjev

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (DIRKA)

map_tor_

PRVA ETAPA: Courmayeur – Valgrisenche 49km 3996m vzpona ( 10 ur 23min + 53min v bazi)

Stage 1Vse skupaj se začne podobno kot Ljubljanski maraton. Prvi se izstrelijo s štarta, kot da je cij za tretjim ovinkom. Glavnina se v lahnem drncu vije skozi mesto. Iz zraka nas spremljajo droni. Prvih nekaj km je po asfaltu v gruči, kjer je treba paziti, da ti kdo ne iztakne očesa s pohodnimi palicami. Pred prvim klancem je zastoj, ker se oblikuje kolona eden po eden. Nato gremo v počasnem tempu v prvi klanec, ki že takoj postreže s 1300m vzpona na Col du Arp. Strnjeno kolono ves čas preletava helikopter s snemalci.

Kolona na prvem vzponu

Kolona na prvem vzponu

Med vzponom srečam Tadejo Krušec. Slovenko, ki živi na Hrvaškem. Oni so se cela ekipa odpravili s kamperjem, ki jih bo spremljal v baznih postajah. Kar luksuz. Tudi ona nima drugih ambicij, kot končati dirko. Še malo poklepetava in se spet potopiva vsak v svoj tempo. Pot je lepa. Malo me spominja na Karavanke. Po 11km je prva okrepčevalnica. Pograbim par kosov pomaranče, dotankam vodo in pičim dalje. Spuščamo se po lepi poti prek pašnikov in skozi gozd. Trudim se, da ne bi šlo prehitro. Nočem si že na prvem klancu nabrat muskelfibra. Tik tak prispem v vasico La Thuile, kjer prvič poskenirajo moj čip za kontrolo in za on line vmesne rezultate. Vreme je sončno, ne prevroče. Počutim se odlično in jo kar hitro pobrišem v naslednji klanec na prvi višji prelaz 2857m visoki Haut Pas. Proti vrhu se mi malo pozna višina. Malo globlje diham in grem malo počasneje. Ampak na spustih itak vse nadoknadim. Sledi še en višji prelaz pod katerim stoji spomenik kitajcu, ki je na lanski tekmi zdrsnil v smrt. Teren ni ekstremno zahteven, vendar so imeli lani dež in meglo. Sledi še spust v dolino, nekaj kilometrov blagega vzpona nazaj ob reki navzgor in že sem v prvi bazni postaji Valgrisenche. Dobim svojo torbo iz katere trenutno sicer nič ne rabim. Bolj iz preventive in, da imam občutek da sem nekaj neredil pregledam stopala in preobujem nogavice. Vse je tip top. Pojem še enolončnico in že je okoli skoraj ena ura. Nič obotavljanja! Kar gremo dalje.

DRUGA ETAPA: Valgrisenche – Cogne 43,5km 4141m vzpona (16 ur 1min + 4ur 33min v bazi)

Stage 2

Teren sicer ni nič posebnega, a so na vrsti triije visoki prelazi, dva prek 3000m, s konkretnimi vzponi. Na tej etapi sem spoznal, da v Italiji ježi živijo nad 2000m. Višje ko greš, več jih je in raje se parijo z nič hudega slutečimi mimoidočimi. Jaz sem si jih pošteno privoščil večkrat od zadaj. Na prvi prelaz je bil vzpon sicer kar težaven, a sem zmogel brez problemov. Noč je bila jasna s polno luno. Večino vzpona sem napravil brez čelke. Le kakšen kreten me je vmes zaslepil s vojim reflektorjem in mi pokvaril vid za naslednjih nekaj minut. Da bi pregnal spanec, sem prešaltal na Coca Colo.  Očitno sem z njo malo pretiraval, kar se je pokazalo s slabostjo in krči v trebuhu. Na drugi vzpon sem se precej bolj vlekel. Imel sem slabost, vrtoglavico, bil sem brez moči, zadihan. Vse skupaj je bila verjetno kombinacija vpliva višine in premajhnega vnosa hrane. Nič kaj dobra popotnica za prvo noč. Na nameček sem med vzponom na drugi prelaz uspel zlomiti palico. Poizkus popravila z bandažnim trakom klavrno propade. To pomeni še večjo obremenitev za noge. Na okrepčevalnici Eaux Rousse odspim pol ure, kolikor maksimalno dovolijo na tej točki in nekaj pojem. Apetiti se mi vrača in tudi moči imam malo več. A čaka me še dolg vzpon na najvišji prelaz dirke 3296m visoki Col Loson. Izbire nimam prav velike. Postlo sem moral izpraznit za druge reveže. Za odstopit je pa tudi še malo prezgodaj. V zmernem tempu jo mahnem dalje in se sprašujem do kdaj bo trajalo relativno dobro počutje. Srečam rusa, ki se pohvali v vrhunsko uvrstitvijo na 200km gorskem teku Swiss Iron Trail. Tudi on je precej utrujen. Pravi, da je opustil misli na dober rezultat in želi le priti do cilja. Grem mimo table kjer piše Col Loson 4ure 30min. V normalnem stanju bi to zame pomenilo 2 do 2uri in pol. Kmalu začnem sopihati kot lokomotiva. Vsemu skupaj se pridruži še nadležen kašelj zaradi suhega in mrzlega zraka. Občasno tudi piskanje, ki hitro popusti. Po dobrih petih urah dihanja na škrge sem končno na vrhu tega pof… prelaza.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Na spustu do naslednje bazne postaje v kraju Cogne pridem spet malo k sebi. Apetit se vrne, tudi utrujenosti ni ne vem kakšne po 27 urah na poti. Le stegna malo čutim in premišljujem kako bi usposobil palico. Na poti skozi vas opazim nekaj trgovin s športno opremo in bankomat. Bomo že nekaj uštimali. V bazi so sicer zelo prijazni, a niti power tejpa ne premorejo, kaj šele česa močnejšega. Najem se in se odpravim v vas na lov za novo palico. V eni trgovini jih nimajo. V drugi pa imajo samo navadne pohodne, težke kot vrag. Če ne bo drugega, bo pač ta dobra. Na koncu se znajdem še pri lokalnem čevljarju po imenu Agostino, ki ima v izložbi tudi neke pohodne palice. Izkaže se, da so njegov osebni par in mi želi eno gladko podariti. Ko vidi, da so moje občutno lažje od njegovih motikc, si postavi nov osebni projekt. Popraviti mojo vesoljsko aluminijasto palico, da bom lahko končal Tor, dirko vseh dirk. Med krajšim brskanjem po delavnici in nekaj neuspelih poizkusih popravila, izvem, da je sicer po poklicu kovač za podkovanje konj, zdaj pa popravlja čevlje. Uči se nemško, ker njegovi hčeri živita v Nemčiji. Naenkrat skoči pokonci, zajaha kolo in pravi: “Remain here! I be back!” Čez dobrih pet minut se vrne z aluminijasto cevjo in močnim lepilnim trakom. Odreže še kos gumijaste cevi in z vsem skupaj mojstrsko pokrpa palico. AGOSTINO, GRAZIE MILLE!!!

Hitro se vrnem nazaj v bazo in se skidam dalje. Nekaj ur sem sicer izgubil, a imam spet dve funkcionalni palici in sem poln energije.

TRETJA ETAPA: Cogne – Donnas 46,5km  3348m vzpona (12 ur 16 min od tega 2 uri spanja, + 1uro 50min v bazi)

Stage 3Tretja etapa je trajala celo drugo noč. Dolgemu vzponu na edini prelaz je sledil še daljši spust s številnimi krajšimi vzpončki. Vmes sem v eni od koč odspal dve uri. Nisem si želel že tako zgodaj nakopati hujšega pomanjkanja spanca. Proti jutru je malo rosilo. Teren je bil zoprn. Večinoma so bile to skalnate planinske poti. Ali  široke peš poti, tlakovane z ogromnimi kamni. Spust se je kar vlekel. Ni in ni bilo konca teh mokrih skal. Vsaj počutje je bilo dobro in noge ne preveč utrujene. Tudi pitje in hranjenje se je normaliziralo. Le z dihanjem je bilo vse slabše. Staknil sem nadležen bronhitis. Zaradi pospešenega dihanja mrzlega zraka so se mi obloge v dihalnih poteh sproti zasušile in jih nisem mogel izkašljati. Po prihodu v dolino me je čakalo še več km asfalta skozi vasi do bazne postaje Donnas, ki je tudi najnižja točka dirke 330m nad morjem.

Tekači nabirajo nove moči.

Tekači nabirajo nove moči.

Tam pa spet topla hrana, pijača, menjava nogavic, obliži na prve žulje. Med mirovanjem sem se tudi uspel nekoliko izkašljati, da sem lažje dihal. Medicinsko osebje mi je svetovalo naj več pijem. Saj to deluje dokler miruješ. Ko pa globlje dihaš, se izločki sproti sušijo in se nalagajo na stene dihalnih poti. Že ob osmih zjutraj je bilo vroče, zato sem se poskušal čim prej skidati dalje, da pridem čim prej kam višje.

ČETRTA ETAPA: Donnas – Gressoney 53km 4107m vzpona ( 27ur 22min od tega 3 ure spanja + 2uri 36min v bazi)

Stage 4 Prišla je najtežja etapa. Za težaven teren sem vedel že prej. Dodatno so ga začinile še težave z dihanjem in dež. Profil etape izgleda prav ugoden. Razen začetnega dviga iz doline, ni večjih vzponov. Slika ne bi mogla biti bolj varljiva. Že na začetku, preden prideš iz glavne doline, se dodobra naužiješ strmih asfaltnih in kamnitih klancev skozi vasice v dopoldanski vročini. Ko sem končno prispel malo višje, da se je malo shladilo, se je tudi hitro pooblačilo in pričelo deževati. V dihalih sem spet pridelal konkretne obloge. Dihal sem tako, kot bi imel v ustih tanko slamico, ki je dovoljevala le minimalno pospešenje dihanja. Prehitevali so me po levi in desni, ko sem se vlekel v klanec, kot parna lokomotiva. Zvečer sem končno prispel do koče Coda. Po večerji in dveh urah spanja, se mi je spet odprl tudi kašelj. Napolnil sem umivalnik z rumenorjavimi kosi sluzi in kot bi nekdo odprl ventil, sem spet zadihal. Navlečem nase nazaj mokre nogavice in blatne superge. Tokrat namesto lahke pelerine kar Gore Tex spodaj in zgoraj in jo mahnem v noč. Mokra trava zakriva blatne skale in jezerca med njimi. Čeprav ni “večjih” vzponov, je pa zato toliko več manjših in nič manj strmih. Še najbolje se da hoditi prek polj balvanov, ki vsaj niso blatni in jih je dež že tako dobro opral ,da ne drsijo. Potem pa spet prečenje manjših hodournikov, drsanje po navpičnem blatu in blatnih skalah ter vse še enkrat od začetka. Vse to v dežju, megli, ponoči. JUHUUUU!!!! Slišijo se kletvice v raznih jezikih. Kljub pomanjkanju spanja mora biti vsak korak popolen. Zbranost je na višku. Enkrat se nerodno ujamem na popravljeno palico in RESSSK! je spet zlomljena. V noč zmečem kamion kletvic, ki mi trenutno padejo na pamet in grem dalje. Kaj mi pa preostane drugega? V naslednji koči uspem nazaj zakrpat palico. Še enkrat hvala Agostino za aluminij. V soju čelne svetilke se skale nenavadno svetlikajo in prelivajo barve od rdeče, zelene, modre do črne, srebrne in spet nazaj. Povsod se prikazujejo vilinski simboli, obrazi starodavnih škratov in podobno. Zdaj vem od kod razne bajke in legende.  Proti jutru prispem v vasico Niel. V koči se vsedem na stol in izvlečem mobitel, da bi napisal SMS. Naslednji trenutek me zbudi zvok mobitela, ki mi je padel iz rok na tla. Po hrani in krajšem počitku se silim s kašljem, da bi si spet čim bolj sčistil dihala. Razburjeno osebje me odpelje nadstropje nižje, kjer me obstopijo tri lušne reševalke. Saturacija 95% in RR 150/100. Niso zadovoljne. Pravijo, da je dirke zame konec. O kakšnem sredstvu za izkašljevanje nočejo nič slišati. Jaz hropem in oksimeter kaže 95%. Your breathing not good! Pika! Na koncu mi dajo pol ure časa, da si malo odpočijem in se pridem nazaj pokazat. Malo se še hidriram, izkašljam, naredim par dihalnih vaj in ekola! SpO2 98% in RR 140/90mmHg. S tem so dekleta zadovoljna in pomahamo si v pozdrav. Po celem dopoldnevu nerodnih spustov končno prispem v naslednjo bazo. Gressoney. Aleluja!! Tole je pa trajal. Več kot 27 ur za 53km. Takoj na vstopu v bazo me napotijo v medicinsko oskrbo. Očitno je dekleta skrbelo zame in so poklicale naprej. Pohvalno!. Tokrat želim govoriti z zdravnikom. Zdravnici je vse jasno. Strinja se, da potrebujem sredstvo za izkašljevanje npr N-acetil-cistein, vendar ona tega nima. Lekarna pa je bila odprta samo dopoldne. Bolj na blef mi da dva vpiha Ventolina in priporoči počitek. Po obilni hidraciji in počitku se spet izkašljam in krenem dalje. Do sedaj sem v dobrih treh dneh premagal 200km. Pravijo, da se tekma šele sedaj zares začne. No, da vidimo . . .

PETA ETAPA: Gressoney – Valtournenche  36km 2601m vzpona  (15 ur 58 minut, od tega 2 uri spanja + 2 uri 13 min v bazi)

Stage 5Ta se je izkazala za eno najlepših etap. Potekala je po lepih potkah prek travnikov in po gozdnih cestah. Na poti proti prvem prelazu sem se v popoldanskem soncu pasel na zrelih borovnicah. Kaj bi človek lepšega.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Za dihanje sem že vedel, da bo zdržalo večji del dneva, zvečer se bo pa treba spet ustavit v kakšni koči in se malo izkašljat. No, do takrat pa uživam v gibanju po gorski pokrajini. S strumnim korakom v klanec, in v lahnem drncu navzdol. Od vsega počivanja zaradi pljuč so noge sveže, kot bi začel teči danes. Proti večeru se ustavim v neki koči, ki ima zunaj plakate od Tor Des Geants. Ker domnevam, da je notri kontrolna točka se ustavim. Sprejme me prijazna tetka, ki streže tekače od vseh strani. Na mojo željo, da bi jedel zelenjavo, mi napravi špinačo z domačim sirom. Sledi še toplo domače čokoladno pecivo in kava ali čaj. MLJASK!! Vse to za hvala lepa v čast junakom. Poln želodec me naslednjo uro ali dve malo ovira, a je bilo vredno vsakega grižljaja. Pozno zvečer me na vzponu proti koči Grand Tournalin zopet stisne dihanje. Po polžje sopiham ob potoku navzgor. Doživim tako močan občutek deja vu, da se kar ustrašim. Občutek imam, da poznam vsak ovinek na poti. Da sem po tej poti v podobnih okoliščinah že šel, da bo za naslednjim hribčkom kmetija pri kateri sem takrat moral odtočit. Res je za hribčkom kmetija in res me pritisne na malo potrebo. Podobne izkušnje se dogajajo celih 12 ur. Preden pridem do koče, vem za katerim ovinkom stoji, čeprav je ne vidim. Še preden stopim v kočo, poznam razporeditev notranjih prostorov, da lahko od vhodnih vrat brez ustavljanja odkorakam naravnost na WC. Tudi tu grem po večerji počivat, da si dihala opomorejo. Še pred zoro se prek prelaza spustim na drugo stran v dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Ves čas me spremlja občutek deja vu. Strašljiva izkušnja. Ob osmih zjutraj vkorakam v bazo. Po zajtrku končno pridem do lekarne, kjer se založim z zdravili za moja dihala. Spočit in dobre volje napadem novo etapo.

ŠESTA ETAPA: Valtournenche – Ollomont 47km 2702m vzponov  (17 ur 3 minute +  5ur 42 minut v bazi)

Stage 6Na izhodu iz baze se je javil lokalec, da me spremi ven iz vasi. Kitast možakar v šesdesetih leti, ki se mu na obrazu kažejo vsi višinski metri, ki jih je prehodil po domačih hribih. Izpod košatih obrvi me gledajo iskrive oči. V čast mu je, da mi lahko nese palice. Meni pa je precej nerodno. Jaz bi mu moral nesti malico na hrib. Ko ga sprašujem kakšna je pot, pravi, da je na začetku malo vzpona pol pa gori doli. Do prve koče pravi, da ima on uro in pol. Jaz, ki imam dolge noge pa naj bi bil gor v eni uri. Iz srca se mu zahvalim in jo hitro mahenem v klanec. Poženem se do meje udobja, ker želim preizkusiti besede modrega lokalca. Ob izdatnem priganjanju mi uspe priti do koče v uri petnajst. Se mi je zdelo, da imajo lokalci hude časovnice. Od tam naprej je teren precej razgiban in tekaški. Kljub temu, da lep kos poti pretečem se vleče kot jara kača. Tisti mali zobčki na višinskem grafu so kar konkretni vzpončki in ni jih malo. Pot se ves čas mota okoli nekih grebenčkov, preči pobočja in gre mimo več jezerc. Izjemno slikovita je Vendar je kljub navitem tempu tu kmalu večer, in do baze je še daleč. Dirkanje po raznoliki pokrajini me je malo zaneslo, da sem premalo pil in se mi je spet zabasalo v dihalih. Na zadnji in edini večji vzpon etape spet sopiham. Tudi tega vzpona je enkrat konec in sledi “le še” spust v bazo. Prva polovica je kar v redu po gorski poti. Potem pa sledi še 5km po razriti kamniti cesti polni drobnega peska, ki sili v čevlje in velikih ostrih kamnov, ki tolčejo po gležnjih. Čisti užitek! Tudi to se konča in ob treh zjutraj, dihajoč skozi slamico, pridrsam v zadnjo bazo.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače. Red mora bit!

Spet grem spat in spim kar malo predolgo. Imam samo še eno etapo. Sliši se blizu, vendar sem še precej daleč od cilja. Kar malo mi popusti motivacija. Vseeno se mi nekako uspe zbrcati na še zadnjo etapo.

SEDMA ETAPA: Ollomont – Courmayeur  49km 2880 m vzpona (13ur 1 minuto)

Stage 7Začelo se je z vzponom prek pašnikov na Col Champillion. Na travnikih se je zdelo, kot da sem in tja kakšna zastavica manjka. Ostale pa so bile sumljivo pomečkane. Kot bi jih krave prežvečile.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Po krajšem spustu s prelaza, se je pot nadaljevala po ravnem oziroma v rahlem spustu po gozdni cest. Ob cesti je bilo bogato obloženo malinovje. Spet en moteč faktor!. Kako naj človek sploh kam pride? 🙂  Po 10 km je cesta pripeljala do vasice St Rhemy en Bosses, ki leži ob cesti na prelaz veliki Sant Bernard. Od tu se je že videlo proti zadnjemu prelazu tekme s katerega vodi pot le še navzdol. Tudi na tablah so se pričele pojavljati konnčne točke poti.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Še prej pa je treba ob močnem vetru zagristi v zadnji klanec. Še podnevi želim priti prek prelaza in počasi že voham cilj. Zato jo kar dobro cvirnam. Ustavim se le, za odlaganje biološkega orožja ob opuščeni kmetiji. Po treh urah in pol sem v koči pod prelazom in kar hitro se poberem naprej. Tudi tu so krave počistile oznake na poti.

Proti zadnjemu prelazu

Proti zadnjemu prelazu

Zadnji prelaz.

Zadnji prelaz.

Samo še navzdol

Samo še navzdol

Ob 19:15 sem na vrhu Col Malatra. Na zadnjem izmed mnogih prelazov. Tu se definitivno že voha cilj. Hitro se poženem navzdol, da izkoristim še zadnjo dnevno svetlobo. V 45 minutah sem že pri prvi koči, kjer povprašam koliko je še do cilja. 13km od tega nekaj gori doli in na koncu strm spust. Javim svojim, da bom čez dve uri v cilju, montiram čelko in gas do daske. Ustavim se samo v naslednji koči na en čaj in kontrolo čipa, ter za menjavo baterij v čelki. Sicer pa tiščim do cilja. Tam me čakajo moji.  . . .  S hčerko skupaj stečeva po rdeči preprogi . . .   Neverjetno!!!!    Vsega je enkrat konec.

 

TOR0025