pot pod noge

iskat meje


2 komentarja

Breginjski Stol v enem kosu

Breginjski kot s severa zapira mogočen greben, ki mu kar ni videti konca. Njegova travnata južna pobočja in ne prestrmi vrhovi obetajo uživaško in morebiti tudi tekaško prečenje v višavah. V bistvu se ti kar sam vsili na seznam želja in te gloda, dokler ga ne obiščeš. Nekateri mu pravijo tudi Kobariški stol. Vleče se od Kobarida proti zahodu krepko v Italijo oziroma deželo zamejskih slovencev vse do reke Ter. Naj bi bil celo najdaljši greben Julijskih Alp.

Tak prvovrstni cilj si seveda zasluži prečenje čim bolj po grebenu od začetka do konca v enem kosu. Kot nalašč za lep dolg poletni dan. Kraji so lepo rečeno malce odročni. Kar podaljša logistiko in doda k občutku pustolovščine. Iz Ljubljane je do zahodnega konca grebena debeli dve uri in pol vožnje. Kot v Pulo ali Graz. Vendar to ne moti pustolovcev. Spet jo ob dveh ponoči maham po gorenjski avtocesti med redkimi tovornjaki in nemškimi dopustniki. Tele navigacije na pametnih telefonih so postale kar strašljivo vsevedne. Poznajo vsa dela na cesti in aktualne zastoje. Če ti piše 2 uri 27 minut vožnje, se boš toliko tudi vozil!Pa si lahko Fitipaldi ali stara mama. Sumim, da zna umetna inteligenca prilagajati prostorčas. Tako se ob svitu znajdem na prvi serpentini nad reko Ter iz smeri Učje. Prav tam se odcepi cestica po kateri nameravam prikolovratit nazaj v dolino. Kolo in punkeljček z opremo skrijem v grmovje in se po isti poti vrnem v Kobarid. Tam pa same modre cone z omejitvijo parkiranja dve uri. HM!?? . . . Po nekaj kroženje prakiram zraven domačina, ki pravi, da bo pustil avto tam ves dan. No, da vidimo, če bodo mene oglobili, njega pa ne! Štiri ure po štartu od doma končno tudi zares štartam. Z glavnega trga v Kobaridu direktno navzgor …

IMG_0423

Nad Kobaridom se dani

Po lepi markirani potki skozi koprive do pasu in robidovje. Kot bi jo trasiral Pustolovec Rajd. Sonček me pozdravi na prvem pašniku visoko nad dolino. Ovce so se ravno prebudile in zbirajo energijo za odhod na pašo. V dolini nad Sočo še ležijo meglice. Ni čudno, da so tu snemali neke pravljične filme.

 

IMG_0424

Alpska streha na primorskem

IMG_0438

Kam bežite?! Saj nima roštilja s seboj.

IMG_0447

Dobro jutro prjatu!

Tu zgoraj se stezica umakne lepi široki precej solidni cesti po kateri se da lepo teči. Do vrha Stola je po tabli še dve uri, ampak tam se zabava šele začne.

IMG_0439

IMG_0441

Snemajo Star Wars back to Earth

Med uživanjem v razgledih na okoliške gore prispem do še ene filmske scene. Bivak Hlek je kot iz Grimove pravljice. Iz kamna zidana hiška z ognjiščem pred njo.

IMG_0456

IMG_0454

Vpisna knjiga v bivaku. Še svinčnik ima po meri izdelano stojalo. 🙂

IMG_0433

Ves čas me spremlja Kanin

Ura še ni niti osem zjutraj, pa sonce že seka na polno. Upam, da bo dovolj slabe tri litre vode.

IMG_0457

Gorski firbci.     V ozadju vrh Stola.

IMG_0462

Očitno imajo res rade sol 🙂

IMG_0470

Kaj mi bo podstavek, če nimam marele

Na vrhu Stola je na zemljevidu označen planinski dom. V bistvu je vse skupaj malo večji kontejner postavljen zraven antene. Seveda dobro zaprt in zaklenjen. Od tu naprej postane teren bolj zaguljen. Bujno rastlinje višine 30cm zakriva razne skale in vdolbine. Željeno lahkotno tekanje je bolj podobno pospešenemu kolovratenju. No, vsaj vetrič je bolj prijetne temperature, kot vroča termika na južnih pobočjih. Potujem ves čas po grebenu med nebom in zemljo z razgledi od Dolomitov do morja. Kmalu sem pri še enem ličnem bivakcu pod Muzcem. Bližam se polovici poti in čas je za malico. V hladni senčki bivaka se mastim s sendviči in svežo papriko. Mljask!

IMG_0475

Bivak pod Muzcem

IMG_0477

Kosilo z razgledom

Do naslednjega vrha se ravno spet malo zadiham. Ko stopim gor, se s sosednjega hriba dvigne mogočna senca in odjadra mimo mene nekam v daljavo. Ob pogledu na orla mi vedno čeljust dol pade. V takih trenutkih si želim, da bi imel v pripravljenosti en večkilski fotkič s polmetrskim teleobjektivom na močnem stojalu. Mogoče, ko ne bom mogel več laufat. Orel se je elegantno odpeljal svojo pot in namesto njega se v zraku sukajo padalci. Po pol ure zopet presenečenje! Sredi potke leži kača. Komaj se ustavim, da je ne pohodim. Ker nima na kilometer vidne cik-cak proge ali rožička na nosu, ne more moja pamet nič reči o njeni strupenosti.  Kljub topotanju z nogami po tleh, kača ne kaže nikakršnih teženj po premikanju. Ko se z nogo narahlo dotaknem njenega rep, se obrne in pripravi na napad . . . OK! OK! Saj sem razumel. Ti si tukaj doma. Bom šel lepo naokoli. Lep dan želim! Malo kasneje srečam še en podoben primerek. Tokrat jo že iz prve mahnem naokrog.

IMG_0479

Kaj si ti za en reptil?

Bolj, ko se bližam meji, bolj kontrabantarska postane pot. Sledljiva je sicer brez težav. Uporabniki so pa kljub markacijam verjetno bolj koze, kot kdo drug. Na Italijanski strani je nekaj časa spet poštena mulatiera, ki pa kmalu zavije v dolino. Po grebenu spet kombinacija skal in goste trave. Samo rastlinje je tu višje (do pol metra) in skrite skale večje. Okoli poldneva se nebo odene v jekleno sive oblake. Jadralni padalci množično zapuščajo prizorišče, jaz pa se v mislih že malo pripravljam na mokroto. Čez dve uri se vse skupaj razkadi in spet je bolj vedro vzdušje. Do sem sem šel ves čas po markirani poti, ki pa je dva vrha pred koncem grebena zmanjka. Seveda to ni ovira, da ne bi opravil prečenja v celoti. Po uri prebijanja čez polmetrsko travo in rušje se znajdem na zadnjem vrhu z logičnim imenom Nizki Verh. Z njega vodita v dolino dva grebenčka. Po SZ se spustim do lovskega bivaka od katerega me izmuzljiva lovska stezica odpelje v dolino do na začetku omenjene cestice na začetku katere me čaka kolo.

IMG_0483

Pridno je počakal.

V vreči ob njem me poleg nekaj opreme čaka tudi mrzel liter vode. AAAHHHHHH!!!!! Doma zmrzneš polno plastenko vode, jo daš v izolirno vrečko in odpelješ s sabo. Po treh urah v prtljažniku in devetih urah v grmovju je voda še vedno mrzla, da se flaška orosi. Vrhunsko!! Po krajšem zapletu z zlomljenim ventilčkom, jo mahnem na drugi del duatlona. Preko prelazov Tam na Meji in Učja nazaj v dolino Soče. Tudi ob Soči cesta ni prav nič ravninska. Ampak konec se bliža, zato ni težko še malo povintat.

IMG_0484[1]

Najboljša prijateljica ta hip!

IMG_0485[1]

Če pol ure sem v cilju zamenjal prijateljico

TEHNIKALIJE:

Skupno dobrih 66km in 3200m vzpona v 11 urah. Peš etapa 32km in 2650m vzpona v osmih urah in pol. Kolo 34km dve uri.

Stol sled

Čezmejna zanka

 

Aja! Avta mi niso olistkali. 🙂


Komentiraj

Dvojni potep

Ste že kdaj našli pozabljen bankovec v kakem skritem žepu in ste se ga razveselili, kot bi vam ga kdo podaril? Meni se je zgodilo še boljše. V četrtek pred koncem službe sem ugotovil, da imam v petek planiran dopust. In to na najbolj sončen, najtoplejši in sploh najbolj vabljiv dan v tem tednu. Vrhunsko!

Zjutraj komaj oddam otroke v vrtcu, že dobim sporočilo: ob devetih pri Legastji. Gremo preverit zaklade s torkove mikroavanture. Takrat smo namreč sredi noči med dvema slapoma iskali zaklad in se na koncu nismo mogli zmenit pod katerim grmom je, in kako izgleda. Očitno sta tam ostala dva zaklada in še čokolada po vrhu.  To je nujno treba preverit na terenu. Zajtrk opravim kar na poti v avtu in čez pol ure se že dobim s Pustolovcem. Za ogrevanje kratek tek po cesti in že sva pri omenjenem slapu. Podnevi je vse precej bolje vidi. S pomočjo fotografij tik-tak razrešiva skrivnost. Nekdo je premaknil zaklad, ki bi moral biti višje gori ob potoku in ga skril pod grm 10m od pravega zaklada, ki je bil na svojem mestu. Ta premaknjeni zaklad je našel naš predhodnik in nam ob njem pustil čokolado, ki je seveda nismo našli. Tokrat sva našla vse. Premaknjen zaklad sva nesla višje nazaj na pravo mesto in nadaljevala po Didini potki proti Tošču

tošč012

tošč013

Takile cukrčki se najdejo, kjer jih človek najmanj pričakuje. Ob premlevanju bodočih in preteklih pustolovščin jo kot bi mignil primahava na Tošč, kjer naslednje pol ure rijeva po bukovem gozdu v izkanju še enega zaklada. Hm!  Mogoče bežen pogled na spletno karto le ni dovolj in bi naslednjič morda uporabila GPS. Nekaj le mora ostati za naslednjič.

Po hitrem postopku odtrimčkava nazaj v dolino, kjer Pustolovec zaključi turco. Jaz imam še čas. Ob 12h bi bilo res škoda iti domov pri takem sončku. Kar samo me odnese nazaj v hrib mimo Govejka na greben. Pustolovski duh me, namesto po poti, pelje direktno po grebenu. Gori doli po mehkem suhem listju in še mehkejšem cvetočem resju.  Vmes pa travnički s kupi cvetočih trobentic. Splašim divjega zajca. Ušesa ima še bela s črnimi pikami na koncu, hrbet je pa že siv. Očitno je zime res konec.

malica

 

Prav na vrhu grebena, na Gontarski planini se uležem po drevo, izvlečem japček in ga ob poslušanju tišine počasi požvečim. Mehko travnato posteljo je seveda treba izkoristiti. Zato sledi še polurni dremež. Kot prerojen jo mahnem nazaj v smeri Tošča. Seveda strogo po grebenu. Potke so dolgočasne. Za dol grede si ogledam še potko mimo domačije Omejc o kateri mi je pravil Pustolovec. Neverjetno! Tolikokrat prepešačeni in prekolesarjeni kraji dobijo po novih trasah čisto nov obraz. V zadnjem delu spusta si naberem tudi del bodočega kosila. “Gozdni regrat” je čisto navaden regrat, le da raste ob robu gozda izpod suhega listja. Tam je ob trenutni suši več vlage. Tako lahko velike zelene čopke puliš kar z rokami. Noža na teke seveda ne nosim. Kmalu sem pri avtu in malo kasneje tudi doma s polnimi baterijami.

Tehnikalije: 2 krogca po polhograjcih, skupaj 18km, 1400m vzpona, viden en divji zajec, pet gamsov, ena srna, nešteto martinčkov, nekaj močeradov, ogromno ptičev

Prva sled

Druga sled

 


Komentiraj

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

stol01

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

stol02

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor

stol-roblek

 


Komentiraj

Z Gorenjske na Primorsko

Kdo ne pozna pravljice o Kekcu v kateri se je Jerica odpravila k teti Nežari onkraj Škrlatice in Prisanka. Torej iz zgornjesavske doline v dolino Soče. Ponoči so se s Kekcem in Tinko izgubili in se po prigodah pri vili Škrlatici in divjem možu Prisanku vrnili nazaj domov v okolico Kranjske Gore, ne da bi sploh pokukali na primorsko stran.

V izogib temu, sem se sam dal na Vršič lepo pripeljati z našo limuzino. Pardon, karavanom. Po zračenju, pretegovanju nog, občudovanju ovc, slikanju in kar je še podobnih turističnih aktivnosti na znamenitem prelazu, so se moji odpeljali  naprej proti Soči, jaz pa sem zagrizel v pobočje Male Mojstrovke. Do škrbine v Grebencu se lepo ogrejem na delovno temperaturo, da lažje prenašam “zmeren severni veter”. Tako namreč vremenarji imenujejo razmere, ko zoprno in mrzlo piha. Sredi avgusta se spodobi nabijanje sonca v glavo in kuhanje, ne pa nohtanje in žvižganje okoli ušes. No, saj sončka vseno nekaj pride mimo meglic, ki se podijo naokoli, kot podivjane ovce. Direkt po grebenu priguram na obljuden vrh Male Mojstrovke. Od tu jo spet lepo po grebenu mahnem prek Velike in Zadnje mojstrovke proti Travniku. Sprva za kratek čas ujamem razgled proti Planici, nato pa s severa pridivja megla in vse naokoli osivi.

2016-08-06 11.33.48

Tisoč metrov nižje je Tamar. Če znaš plezat po megli, kot Čopov Joža, ni problema.

Gneče ni več nobene. Srečam le skupino avstrijskih penzionistov. Nisem prepričan, ali so popolnoma izgubljeni, ali poznajo teren bolje od mene? Skale so sicer ostre, vendar nezahtevne. Lep kos poti lahko celo pretečem. Z vrha Travnika se spustim na zahod in med Travnikom in Kolom zavijem levo po grapi proti jugu. Kot piše v opisih, ki sem jih doma na hitro preletel. Hitro pridem na skrotje in strme trave. Redki možici me vodijo nazaj proti vzhodu. Uspe mi najti pravo grapico za sestop preko stranskega grebena, ki se vleče s Travnika. Po krajšem direktnem sestopu prek strmih trav in ruševja celo zaslutim lovsko pot, ki naj bi prečila pobočje proti zahodu vse do markirane poti na Jalovec. Lovska steza se od gamsove stečine precej razlikuje. Čeprav sta obe skoraj nevidni. Ker gamsi hodijo po štirih nogan in ne po dveh, ter ne nosijo težkega nahrbtnika niti puške jim ni treba delati položnih serpentin pri vzp0nu ali spustu.

2016-08-06 13.08.44

Poglej! Steza!

Dober kilometer ji sledim brez težav, nato pa jo med podrtimi mecesni, visoko travo in ruševjem izgubim. Po polurnem kroženju na območju 50x50m se že odločam za direktno lomastenje prek ruševja do markirane poti, ki poteka vzporedno nekaj nižje. Na srečo dodatnih 50m nižje zopet vdenem prav lepo lovsko pot, ki me tokrat brez težav pripelje do markirane poti proti zavetišču pod Špičkom.

2016-08-06 14.30.20

Ni je čez bistro studenčnico

Nepredvideno izgubljanje mi je vzelo kar nekaj časa, zato jo namesto proti Bavškemu Grintovcu obrnem kar dol proti Trenti, kamor pridem tik tak. Spotoma se skočim še skopat pod Zapotoški slap.

2016-08-06 15.30.39

kopalnica gorskih vil

Proti izviru soče zopet padem med trume turistov. Od tam jo mahnem po Soški poti, ki poteka od izvira Soče do Bovca. Senčna pešpot se izkaže za odlično alternativo prometni glavni cesti. Le kilometrov in višinsih metrov se nabere še kar precej. Ker sem v dobrih štirih urah pojedel le pol vrečke rozin, mi mašina počasi crkuje. Pot se vleče, kot bi jo nekdo sproti delal.

2016-08-06 16.32.49

Kapo dol ta pravim gamsom!

 

V dolini seveda ni več vetra in tudi sonce je vedno močnejše. Na srečo je pri roki odličen naravni hladilnik v obliki reke Soče. Če vtakneš vanjo glavo za kakih 10 do 20 sekund te kar dobro pogrize v ušesa. Pol mrtev se vseeno privlečem do naše postojanke za ta vikend. Kamp Jelinc v vasi Soča. (Priporočam tako za outdor navdušence, kot družine z otroki!) Domač jabolčnik, pivo, postrv z ovčjim sirom in pečen krompirček mi zopet vrnejo barvo v lica. Na sosednji mizi so razstavljene dvesto let stare citre. Morda je pa Kekec vendarle našel pot onkraj Prisanka.

Naslednje jutro je na vrsti slasten regeneracijski zajtrk v obliki domače sladke skute,vratovine, kruha in domače kakijeve marmelade. Vrhunsko!

 

 

TEHNIKALIJE: dobrih 32km, 2000m vzpona, 2800m spusta v šestih urah bruto

Zemljevid brez naslova-page-001


Komentiraj

Osorščica, večerna izdaja

Vsak večer s plaže opazujem sonce, ki pobegne za hrib. Kaj, če bi odhitel gor in ga ujel, kako se na drugi strani potaplja v morje.

osorščica01

Naprej pa po dveh nogah

S kombinacijo kolesa in hitrejše hoje čez 40minut že spet gledam sonce, ki se sramežljivo umika za koprenaste oblake.

osorščica02

Edina pohodnika, ki sem ju srečal, se prav kmalu pobereta v dolino. Tako se lahko v miru posvetim igranju s fotoaparatom. Ko se sonce 10 minut pred predvidenim terminom dokončno skrije za oblake, pride čas za meditacijo. Zleknem se med tople skale in v miru srkam okolico z vsemi čuti. Z zahoda rahlo pihlja, po grmovju letajo zelenčki, na rahlo nakodranem morju še odseva oranžna zarja. Nekaj jadrnic počasi pluje proti uvalama na nočno sidrišče. V daljavi je tovorna ladja, kot igračka, ki jo je nekdo prilepil na gladino morja. Izpod desne noge se širi omamni vonj timijana. Na sosednjem bregu je slišati ovce, ki se v nedogled potikajo med makijo. Barva neba in morja se skoraj neopazno spreminja iz svetle v vedno bolj temno modro. Po otočkih se, kot kresničke prižigajo posamezne lučke. Iz nahrbtnika potegnem hladno pivce in ga počasi z užitkom srebam.

Misli mi tavajo sem in tja. Pomislim kako lepo bi bilo kar ostati tukaj .  .  .  .  .  v miru .  .  .  .    dihati z materjo zemljo .  .  .  .  .  Kako urco ali dve. Dokler ne postanem žejen, lačen, ožuljen od ostrih skal, ponoči premražen, podnevi ožgan od sonca . . . V bistvu je tole za preživetje precej negostoljuben kraj. Zavem se, kakšen tujek sem v bistvu tukaj. S sabo imam ropotijo, ki je večkrat obkrožila planet in potrošila precej naravnih virov preden se je znašla tukaj, kjer koristi le meni. Sicer pa je nerazgradljiv odpadek. Angleške superge, narejene v Vietnamu iz verjetno kitajskega materiala kupljene v Sloveniji, finska ura iz material od bogve kod, baterija v tej uri iz Koreje, francoski nahrbtnik narejen nekje na daljnem vzhodu, poslan po pošti iz Anglije v Slovenijo, kot tudi nogavice,  . . . . Podobno zgodbo, bo lahko napisali tudi za japonski fotoaparat, francosko čelko, baterije, spominske kartice, korejski telefon, slovenske hlače iz švicarskega materiala . . . Če bi šli raziskovat poti za surovino, osnovni material, polizdelek, sestavni del, sestavljen izdelek, bi res naklepali kilometrov, da jih v celem življenju ne moreš prepotovati. Pa imam v bistvu pol prazen desetlitrski nahrbtnik in par cunjic na sebi.

Po meditiranju še malo poizkušam nočno fotografiranje in se pomirjen spustim nazaj v dolino na nočno kopanje.

osorščica101

Mali in Veli


Komentiraj

Osorščica na tešče

Nekega lepega poletnega dne zgodaj popoldne kraljujem pred počitniško kučico v senci debelih borov. Otročad v postelji polni baterije za popoldansko vreščanje, žena ima svojo urico na plaži, jaz pa lagano sportski s  pivom v roki sledim Nives Meroi na osemtisočake. Ne  nje, ne Romana na poznam osebno. Vendar imam po prebrani knjigi občutek, kot da smo že stari prijatelji. O, kako bi šel zraven. Vendar nisem pripravljen žrtvovati toliko vsega, kot  zahteva vzpon na osemtisočaka. Sploh otroci precej spremenijo prioritete v življenju.Zame bo, kot že nekaj let, čisto dovolj lokalni hribček. Trenutno je to Osorščica.

Budilka zvoni ob treh zjutraj. Tiho, kot miška, si vstavim leče v oči, pograbim pripravljeno robo in se odtihotapim v noč. Prvi naloga opravljena. Nikogar nisem zbudil. Pred hiško se oblečem, spakiram meh, nataknem čelko in gasa!. Podnevi živahno počitniško naselje je ob tej uri, kot izumrlo. Tišino le tu in tam zmoti šumenje klime obešene, na steno hiške. Po nekaj težavah z Garminom (v nočnem načinu ima pretemen zaslon in se ne vidi stezic na zemljevidu), Malo pred polčetrto končno stisnem start na štoparici in odbrzim skozi Nerezine. Direktno pred mano je nad obzorjem veliki voz. Nad mano pa crkuje lunin krajec. Saj veste tisto: Če luna crkuje, je zadnji krajec, če se debeli, je pa prvi. Asfalt kmalu zamenja grob makadam in le tega kamnita pešpot skozi makijo. Sem že pozabil, kako grob je primorski teren. Potka se vije sem in tja ob kamnitih zidovih skozi visoko travo in kamenje. Čelka sicer pomaga slediti pot. Kaj je direktno pod nogami, pa morajo noge sproti tipati same. Sem ter tja se pojavi pred obrazom veja, ki terja hitro sklanjanje. Kljub zahtevnem terenu enakomerno meljem v položen klanček. Samo jaz in steza.

Po eni uri prispem na greben do planinskega doma na Osorščici. Tu me pozdravi veter, ki pa ni premočan in prav prijetno osveži, ter še ojača občutek svobode. Prav dobrodošel je odsek makadamske ceste, kjer lahko noge malo bolj spustim po svoje in jo ucvrem vetru naproti. Zvezde so medtem večinoma že ugasnile, nebo se iz črne barva v temno modro, na vzhodu pa se že kaže rdeča črta. Pod mano se na temnem morju rišejo še bolj temni obrisi otokov z redkimi lučkami. V daljavi se vidi vrh Učke z dvema špičkama in utripajočo lučjo, kot Sauronovo oko. Kmalu zavijem s ceste na pešpot po grebenu. Brezskrbnega teka je konec. Spet po ostrem kamenju in skalovju vijugam med grmovjem. Kratek postanek na najvišjem vrhu Televrinu in gas dalje. Do sončnega vzhoda je še 20 minut. Mimo oddajnika odbrzim na obisk k Miklavžu. Na najbolj razgledni točki grebena namreč stoji kapelica sv Nikolaja. Tam sem 8 minut pred sončnim vzhodom. Vzamem si malo daljši postanek za fotografiranje in posedanje v tišini. Vrhunsko!

IMG_2688

Čao sonček!

IMG_2679

Adijo luna!

IMG_2691

IMG_2692

potpodnoge

Če sem se že lotil prečenja grebena, ga bom vsaj približno izpeljal. Zato navzdol krenem po daljši poti preko sedla Počivalice. Zgornji del je bolj markirano brezpotje, kot pot.

IMG_2698

Kar počez, kot koza!

IMG_2701

Naravne ovire

Vseeno kar uspešno skakljam za kozami in se otepam pajkovih mrež. Kmalu po vzhodu, sonce že pošteno navije jakost. Na srečo po 40 minutah spusta, že zaplavam v mirnem, ravno prav toplem morju. Ob polsedmih sem nazaj in s knjigo v roki čakam, da se odpre trgovina s svežim kruhom.

 

Tehnikalije:

Iz Nerezin vzpon do planinskega doma na Osorščici in nato prečenje grebena Osorščice prek Televrina, Sv Mikula do sedla Počivalice, ter spust nazaj v Nerezine. Skupaj 18km, 780m vzpona, 2 uri in 40minut bruto, dobri dve uri neto.


2 komentarja

Učka (off) trail

Leto je naokoli in zgodi se repriza prvomajskih praznikov v Moščenički dragi. Seveda zopet Učka vabi. Tokrat je cilj najvišji vrh Vojak, ki leži 1400m nad štartom ob morju. Odločim se za kombinacijo lanske poti in trase tekmovanja Učka trail, ki bo septembra potekalo tu okoli. Odpravim se light and fast. Poleg običajne tekaške opreme vzamem še GPS, telefon in dolgo majico okoli pasu. Brez hrane in pijače. Saj bom itak do večerje nazaj. V lahnem drncu jo manhem direkt gor po dolini. Kot lani sledim učni poti o starih slovanih, ki pelje na vrh z imenom Perun. Ob poti so table z razlagami slovanske mitologije v štirih jezikih (nekaj slik omenjenih tabel tukaj).

Učka iz Moščeničke03

V zadnji naseljeni vasi Potoki se cesta spremeni v pot.

 

Učka iz Moščeničke07

Markacija zgodovinske učne poti. Zraven pa tekaška nebesa.

Učka iz Moščeničke05

Drevo indoevropskih jezikov

Učka iz Moščeničke08

Staroslovanski sveti hrast oziroma os sveta.

Učka iz Moščeničke09

Po pol urce sem v zapuščeni mlinarski vasici Trebišća.

 

Kako sede pit bistro studenčnico direkt iz potoka! UF, UF!! Po okrepčilu jo za razliko od lanskega leta tokrat mahnem v levi breg.

Učka iz Moščeničke12

Po nekaj strmih serpentinah pridem na makadamsko cesto kjer pot proti Perunu zavije levo, jaz pa jo uberem desno proti vrhu Učke. Bom nazaj grede delal ovinke, če bo še kaj časa. Vodno zajetje mi zopet ponudi prijetno hladne požirke.

Učka iz Moščeničke14

Kdor nima posode za zajem vode, mora plezati.

 

Sredozemsko rastje se počasi umakne bukovim gozdovom in pašnikom. Sonček ravno prav boža kožo in vetrič ravno prav pihlja. Čisti užitek!

Učka iz Moščeničke15

Za razliko od poletja, je zdaj vse zeleno. (zadaj cilj Vojak)

Učka iz Moščeničke16

Po uri in pol prispem v vas Mala Učka. S 100 milj Istre imam v spominu, da mora biti nekje nek vodnjak. Aha!! Nisem se motil.

Učka iz Moščeničke23

Žal je pipa suha 😦

 

Obrnem se na peti in jo mahnem dalje. Še par serpentin pod budnim očesom policijskega helikopterja in že je tu Vojak. Od tu ne gre več navzgor. Dve urci od štarta. Odlično! Odkrijem celo razlog preletavanja helikopterja. Pri anteni na vrhu je namreč cilj kraljevske etape letošnjega Tour of Croatia. Kolesarji bodo šli dol z avtom, mene pa čaka še kar zahteven spust.

Učka iz Moščeničke22

Samo še malo

 

Učka iz Moščeničke18

Kjer je šlo gor, bo šlo tudi dol

Učka iz Moščeničke19

Reka

 

Par fotk in gas nazaj dol. Okrepčil itak nimam s sabo. V Mali Učki tokrat zavijem desno. Da ne bom ponavljal iste poti imam namen obiskati Perun z druge (SZ) strani in se nato spustiti nazaj v dolino.

 

Učka iz Moščeničke24

Kar za nosom. Pardon, Garminom.

 

Učka iz Moščeničke25

Kjer je volja ni ovir

 

Učka iz Moščeničke28

Temu bi za silo še lahko rekli steza oziroma trail.

 

Učka iz Moščeničke29

No tole je pa že off trail

 

Po krajšem spoznavanju lokalnih kozjih stezic, se zopet priključim na markirano pot proti Perunu. Juhuu! Spet lahko brez skrbi malo privijem tempo.Zadnji vzpon k vrhovnmu božanstvu mine tik tak. Lutanje se je kar poznalo. Od Vojaka je minilo že uro in pol. No, saj se le še spustim nazaj v dolino. Seveda bi bilo dolgčas po isti poti. Na zemljevidu je polno nekih stezic. Ni vrag, da me katera ne popelje v dolino. Problem je le, da je pikčasta črta na zemljevidu lahko vse od makadamske ceste, do neprehodnega brezpotja. Žal je večina bližje drugi varianti. Lokalci pač ne pešačijo več po bližnici do sosednje vasi, ampak se lepo peljejo z avtom naokoli po cesti. Z makadama, ki me jasno pelje v napačno smer, zavijem na prvo stezico, ki se mi ponudi. Seveda je občasno vidna bolj na GPS-u, kot v živo. Trenutek nepazljivosti je potreben, da neprijetno zvijem gleženj. Po plohi kletvic in zategovanju vezalk odkrevsam dalje. Saj mi drugega ne preostane. Teren itak ni primeren za tek, tako da me poškodba ne upočasni preveč.

Učka iz Moščeničke31

Pogled nazaj. Spredaj Suhi vrh, levo zadaj se skriva Vojak

 

Učka iz Moščeničke35

Skozi tole žbunje je lahko do morja kar daleč

 

Ko se oko privadi na lokalne razmere, je v bistvu dokaj lahko uganiti, kej naj bi peljala domnevna stezica. V vasi Grabrova zopet naletim na asfalt. Gleženj sem že lepo razhodil, da lahko spet tečem. Čas se mi počasi izteka, zato se odločim za ziher varianto po cesti do Moščenic. Le ta mine presenetljivo hitro. Ostane mi le še 150 višinskih metrov spusta po stopnicah in dober kilometer promenade ob morju. Z lahkoto zmorem tudi to.

Učka iz Moščeničke37

Promenada mimo vikendov avstroogrske elite

Seveda skok v morje ne izostane. Voda je prav prijetna za kratko plavanje. Precej toplejša, kot dva tedna nazaj na slovenski obali. Ko vstopim v hotel ravno odprejo jedilnico za prvi trop sestradanih azijcev. Kar naj se gužva malo poleže. Med tem skočim pod tuš.

TEHNIKALIJE: 26km dolžine in 1600 vm vzpona. 2 uri gor, 2 uri 45 minut dol s kopanjem vred.

Učka iz Moščeničke D sled

EPILOG:Učka nikoli ne razočara. Vedno pokaže kaj novega in lepega. Vedno je tudi kak trenutek, ko pomisliš  “Učka ti materina”. Na koncu je vedno sklep: “Še bo treba it!”

Učka iz Moščeničke33

Pot pod noge

 

 

 


Komentiraj

“Bolje kukavički pobeći nego junački poginuti.”

Na začetku ni nič kazalo, da bo dogodivščina podobna tistim iz stripov o Alanu Fordu. Ob precej spremenljivem vremenu zadnje čase, se je na prvi februarski dan obetala vremenska luknja, ki je ni kazalo kar tako izpustiti. V noči iz januarja na februar naj bi se zjasnilo in otoplilo. Vremenski modeli so napovedali razjasnitve nekje sredi noči. Super! Če štartam ponoči, lahko naredim kar konkretno turo in vseeno ob štirih poberem otroke v vrtcu.

Planiral sem malce okleščeno verzijo UPT-ja. Iz Zalega loga na Ratitovec, po skrajšani trasi prek Porezna do Blegoša in spust nazaj v Zali log. Od oka okoli 50km. Malo ponoči in malo po toplem sončku. Jupiiii!!!! Na mp3 si za spremembo naložim podcaste o dolgoprogaški hrani s tele strani. Mogoče pa kaj novega izvem. Na Garmina naložim sledi UPT in poti iz Zalega Loga na Ratitovec, napokam ruzak in namesto v posteljo smuknem v avto.

Ob dveh ponoči štartam s prav lepo urejenega parkirišča med otroškim igriščem in britofom v Zalem Logu. Ni preveč mrzlo, le vlažno in oblačno. Nad vasjo se pot kar hitro v ostrih ridah zagrize v strm breg. Nad mano se sveti par oči. Verjetno kaka lisica, ali pa samo večji mačkon. V ušesih mi žuborijo debate o ogljikovih hidratih. Epizodo o maščobah sem poslušal že v avtu. Zanimiv nov občutek, ko se skoncentriraš na vsebino pogovora in slediš poti kot z avtopilotom. Po nekaj 100 višinskih metrih vzpona pridem v meglo, ki se kar gosti in gosti. Kmalu, kljub čelni svetilki, komaj vidim do naslednje smreke oziroma kak meter ali dva pred mano. Če pojačam svetlobo, vidim le bolj svetlo meglo. Kot bi hodil z zavezanimi očmi in malo škilil pod prevezo pod noge. Ker markacije niso ravno na vsakem drevesu moram za iskanje poti vklopiti vseh šestnajst čutov. Je bolj shojeno po levi strani smreke, ali po desni? Je to ovinek v levo ali v desno? Ko se pot razširi na več kot meter, ne vidim niti stranskega roba. Z Garminom se vsaj ne morem popolnoma izgubit, čeprav v gozdu ni ravno na meter natančen. Malo poslušam nakladanja o prebavnih motnjah med ultra preizkušnjami, malo iščem pot in dokaj gladko napredujem. Z višino temperatura pada. Kmalu se pridruži še zoprn veter, ki se na vršnjih goličavah prav nemarno okrepi. Megla je jasno še vedno gosta, le bolj dinamično je vse skupaj zaradi vetra. Po tleh so zmrznjeni ostanki snega in ledu. Pot ima pa po teh travnatih pobočjih itak sto variant. Garmina vzamem kar v roke in poskušam sledit črti. Postaja prekleto mraz. Navlečem vetrovko in tipam dalje. Kar naenkrat zraste pred mano nek jambor. Aha! Kažipot na križišču nevidnih poti. Hitro naprej, da se še bolj ne shladim. Malo naprej se skoraj zaletim v leseno steno. No, tole je pa nekaj večjega. Kratek obhod razkrije Krekovo kočo na Ratitovcu. Skrijem se v zavetrje pred vhod za krajši razmislek. Termometer na steni kaže malo pod ničlo. Če dodamo še veter, pridemo do krepkih minus deset. Hitro navlečem nase vse kar imam. Po pravici povedano precej premalo. V bistvu imam enako opremo, kot junija na UPT. Dodatno imam le kapo in palčnike iz kuhane volne. Slednji mi hitro ogrejejo že precej trde prste. Malo se poigram z Garminom in med preklinjanjem ugotovim, da mi ne prikaže doma naložene sledi UPT. No, markirane poti so vseeno vidne, samo pravo moram vdet. Čaj v mehu je še približno topel. Verjetno ne bo dolgo. Ja nič . . . Na poti sem šele dve uri. Grem dalje. Po petih minutah mi čelka signalizira skoraj prazne baterije. Hm, očitno se stvari začenjajo komplicirat. Hitro odtavam nazaj do koče v zavetrje menjat baterije. Ponovno se naučim, zakaj je treba imet s sabo rezervno čelko. Če ne drugega, je v temi preklemano težko zamenjat baterije. Pa še tople rokavice je treba snet. Po nekaj akrobacijah s pomočjo svetlobe telefona, mi tudi ta podvig uspe. Pa se pejmo naprej izgubljat. Malo levo, malo desno po zmrznjenih travah in snegu. Sem in tja kaka skala. Povečevanje in zmanjševanje karte na Garminu. Tudi njega zebe. Je precej upočasnil. Aha! Očitno sem zgrešil smer za devetdeset stopinj. Nazaj po svojih sledeh in v novo smer. Če ne bi poznal odtisov svojih superg, bi mislil, da tu še nisem hodil. Spet se zaletim v neko kočo. Ta je precej manjša. Kot neka drvarnica. Iz firbca malo pošnofam naokoli. Glej, glej! Saj to je zimski bivak. Nemudoma se skrijem pred vetrom v barako. Zdi se, kot da sem prišel v zakurjen prostor, čeprav sem se le umaknil z vetra. Notri je prav fletno: miza, klop, pograd, deke. Vsedem se na klop, pokrijem z deko po nogah in med zobanjem rozin delam analizo. Stvari se vedno bolj komplicirajo. Megla še vedno noče nikamor, veter je se mi zdi vedno močnejši. Do svita je še tri ure. Če grem naprej, me čaka v najboljšem primeru 10km odprtega terena gori doli po vetru, megli in snegu z neprestanim izgubljanjem. Oblečen sem za silo dovolj le za hitro gibanje. Garmin ima le še polovico baterije. Rezervo sem že porabil za čelko. Če počakam do jutra in grem dalje se bo zavleklo precej dlje, kot do zgodnjega popoldneva. Kakšno krajšanje trase s tacanjem po asfaltu in bognedaj po brezpotnih hostah mi pa ne diši preveč. Kaj hitro mi je jasno, da danes prav daleč ne bom prišel. Le škoda mi je tako hitro odnehat. Po enournem bivakiranju se končno odločim za naslovni moto in se obrnem od koder sem prišel. Tudi tokrat seveda ne gre brez tavanja okoli koče in spoznavanja lastnih sledi. Obiščem še nekaj ograj, klopc in kažipotov, preden končno vdenem pot po kateri sem prišel. Med spustom gre vse v obratnem vrstnem redu. Veter pojenja, počasi slačim odvečna oblačila, nižje se redči tudi megla in postaja topleje. Ob sedmih zjutraj sem spet pri avtu.

REZIME: Komentarji bi lahko bili precej različni. Npr: “Usral se je že na prvem hribu.” Ali: “Kljub nečloveškim razmeram je vztrajal, a nadaljevanje ni bilo možno.” Res je bil vse skupaj le nočni vzpon na srednje visok hrib. Naneslo je dobrih 12km in 1200m vzpona. Dogodivščina je bila pa dobra. In to je tisto, kar šteje. Še zdaj si nisem čisto na jasnem, ali sem malo čez les, da se sploh lotim česa takega, ali sem samo pusi, ki je vrgel puško v koruzo ob prvi težavi?

Čez dva dni sem poslušal Messnerja, kako je dal vse premoženje, da je lahko sam šel pod Everest in tam padel v špaltno. “Sem vedel, da so moje dogodivščine neškodljiva zabava za amaterske rekreativce.”

Ratitovec-izgubljanje

Tavanje okoli koče na Ratitovcu

 

 

 

 


3 komentarji

Na hitro na Šmarko

smarka0001

V petek sem za vsak primer po košarki  namesto tradicionalnega piva spil pravi regeneracijski napitek. Tako, …. Za vsak slučaj. . .  Če bi me slučajno zjutraj prijelo it na tekmo. Nikoli se ne ve. Večer, oziroma dan pred tekmo resni tekači sicer počivajo. A petkov basket kotira previsoko na lestvici prioritet, da bi se mu kar tako, za vsak primer, odpovedal. No, kakorkoli. Na mojem hišnem hribu se je v soboto spet zbralo kup žilavih fantov in deklet na finalu svetovnega pokala v gorskih tekih. Hudo privlačna zadeva. Tudi za rekreativca. Sem in tja je treba mal šobe spucat s kako šprintersko preizkušnjo. Ambicijje so seveda priteči do cilja v enem kosu po možnosti ne čisto zadnji. Kaj več bi bilo, ob količini treninga zadnje čase, precej nerealno. Kuča-poso, poso-kuča na mestnem biciklu ni ravno trening za svetovni pokal v gorskem teku.

V soboto zjutraj se zbudim nekaj čez osem. Precej polomljen od petkovega basketa se počasi skotalim iz postelje. Zunaj kar konkretno dežuje. . .  Štart je čez uro in pol. . . Hm!? . . . A sem res čist zmešan, da grem rit po blatu in metat ven pljuča? Grem najprej na WC mal premislit.   .   .   . Po 10 minutah in dveh kilah minusa še vedno nisem nič bilj pameten. Tudi izlet na teraso mi nič bolj ne razjasni situacije. Saj sem že prej vedel kako je. Mrzlo in mokro. Na terenu pa zraven še blatno in spolzko. Kaj če bi si lepo počasi privoščil nedeljski, pardon sobotni, zajtrk ob časopisu . . . Veš kaj! Tekmo svetovnega pokala imaš pred nosom, ti se pa nekaj zmišljuješ! Doma se lepo ogreješ, smukneš ven odtečt in čez slabi dve urci si že nazaj doma pod tušem. Tak luksuz imam samo dvakrat letno in ne gre ga kar tako izpustiti. Torej uro pred štartom zajaham kolo, in se po dežju odvlečem po štartno številko. Prijave po minimalni ceni so možne tudi tik pred štartom. Še en luksuz, ki kljub poplavi bolj ali manj tekaških prireditev počasi izumira. Vrnem se moker in na pol zmrznjen. Ampak zdaj ni več dilem. Štartnina je plačana in gremo do cilja! Doma se lepo počasi oblečem, še enkrat obiščem WC, . . . Zunaj še vedno pada. Doma najdem vzorec neke ogrevalne maže in se v zadnjem trenutku odločim, da jo bom prvič v življenju uporabil. Na hitro se napacam po nogah in grem skozi vrata. Do štarta je le še 10 minut. Čez pet minut že stojim v skupini dobrih 100 tekačev in tekačic za štartno črto. Deževat je že nehalo.

3,   2,   1,    GREMOOO!!!!!! Seveda od začetka na polno. Prvi ravninski km slabe 4 minute, drugi z že nekaj vzpona 5 minut, potem pa se začne zares. Pulz gre že čez 180 in na vzponu na Grmado malo stopim na bremzo. Kljub hoji, kar pošteno lovim pljuča. Vseeno imam vmesni čas na Grmadi le nkaj sekund slabši od lanskega. To mi da krila. Na blatnem in skalnatem spustu pridobim kar nekaj mest. Vmes sicer enkrat nerodno stopim, A hitri refleksi rešijo gleženj pred večjo škodo. Pri obratu na spodnji kuhinji sem slabo minuto za lanskim rezultatom. Še vedno odlično. Blata je za izvoz. Roclit-ke blestijo. Majico nosim v roki že od vzpona na Grmado. Kje je zdaj jutranji mraz? Vodo z okrepčevalnic zlijem na glavo, Želodec mi pri takih obratih itak ne dela. Čutim, da malo popuščam a mi gre še vedno odlično. Prihajajo trenutki, ko je treba za boljši rezultat na tako kratki tekmi dat pljuča na cesto in čreva na plot. Nekako mi ni do tega. Ves čas se držim v relativno udobnem območju, tik pod rdečimi obrati (pulz 170/min) in pazim na sproščeno dihanje. V bistvu bi šel raje še en krog malce počasneje, kot zadnji vzpon na polno. Vzpon čez travnik na sedlu in ciljno strmino popestri dvoboj z mladenko, ki ima navijače na vsakem ovinku. Slišim: “Dejmo Sara!”, “Stisn!”, “Nažgi ga!” in podobno. Super! Še malo tekmovanja. saj smo vendar na tekmi, a ne. Na travniku me ujame in pri osličkovi bajti prehiti. V strm klanec ves čas teče in si pridobi 20m prednosti. Do zvončka jo s hitro hojo ujamem. Pri igralih poizkusi s finišem, a ji zmanjka moči. Dovolj je nekaj korakov šprinta in iztek v cilj. Na cilju poltretjo minuto slabše kot lani. Zelo zadovoljen!

Sledijo čajček, banane, žgančki in klobasa. . . in že zadovoljno pujsam v dolino.

V stegna me kar konkretno greje. Tale ogrevalna maža ni od muh!. Do doma me prične prav pošteno peči. Doma pogledam ovitek na katerem lepo piše da vsebuje kapsaicin (to je tist vrag iz čilija). Še dobro, da nisem zadeve prvič sprobal na kaki ultra preizkušnji. Kljub obilnem spiranju z milnico me po redečih stegnih kar konkretno greje še ves dan. . .


Komentiraj

Na vrh pozdravit sonce

“A greva spet skupaj kaj ušpičit?” “Dajva! Kaj pa?” “A greva v hribe?” “Lahko greva kar v petek zvečer nekam ujet sončni vzhod.” “A na Triglav?” “Tudi lahko. Saj ponoči ni kolone na poti.” “Zmenjeno!”

In sva šla:

Zvečer namesto v posteljo, v avto in gasa proti gorenjski. Pri Hrušici sva se za las izmuznila mimo kolone nemcev, ki so pridno čakali pred Karavankami.

Ob pol polnoči iz Vrat
Ob pol polnoči iz Vrat

 

 

In pot pod noge. Pri Aljaževem domu se osveživa s studenčnico in strumno naprej ob potoku. V zraku je sicer precej vlage, a na nebu je polno zvezd. Kmalu odvijeva levo na pot čez Prag. Pri nočnem počitku zmotiva nekaj krav in par kozorogov. Joj! Oprostite! Saj greva hitro naprej in bova nehala svetiti s temi zoprnimi lučkami.

Gor čez Prag
Gor čez Prag

 

 

Ponoči človek na taki poti sicer nima prav dosti časa zjati okoli. A vseeno opažava vedno manj zvezd. V smeri Luknje se vidijo pogosti oddaljeni bliski. Nekje v avstriji pošteno treska. Ustavim se in zadržujem dih. Ne, ne slišim grmenja. Samo zvok letala v daljavi.  Po napovedih bo noč jasna. Oblaki in dež so napovedani šele po osmi uri zjutraj. Vzpenjava se precej počasi. Nočna telovadba po klinih in skalah naju kar dobro bremza. Bliski na severozahodu so vse pogostejši in svetlejši. Pridruži se jim tudi zvočna spremljava. Tokrat žal ni letalo. Zvezd se ne vidi več. Iznad Luknje se pričnejo valiti megle. Malo čez tretjo uro na višini 2000m obrneva. Odločiva se, da nočeva laziti po klinih v dežju. Sončni vzhod namesto pred Aljaževim stolpom, pričakava pred Aljaževim domom. Spremljajo ga debele dežne kaplje, veter in grmenje.

Tokrat je lepše iz doline
Tokrat je lepše v dolini.

Ko se vsedva v avto se pošteno ulije. Perfekten tajming!

 

Točno čez teden dni se ob istem času zopet voziva proti gorenjski. Tokrat za spremembo dežuje že na poti tja. Družbi nemških počitnikarjev pred Karavankami se ogneva skozi Jesenice. Štartava ravno tako ob pol polnoči, vendar iz Krme. V zraku in na tleh je vlage kolikor hočeš. Iz dreves kaplja. Pot je precej manj zahtevna, kot iz Vrat. Napredujeva hitro. Vmes spet zmotiva čredo krav. Na nebu se pokažejo zvezde. Višje postaja vedno boj mrzlo. Na Konjskem sedlu se mrazu pridruži še prav nemaren veter. Kljub rokavicam pošteno zanohta. V vetrovki se tenstaš v lastnem soku, brez nje te prepiha do kosti. Jako neugodno! Pred nama se vzpenja skupina lučk. Kar hitro jim slediva. Do Planike prispeva v treh urah in pol. Malo prezgodaj je za na vrh in zebe naju kot cucka. Pridruživa se prej omenjenim “lučkam” pri bivakiranju v predprostoru planinske koče. V ostalih prostorih po tleh spijo bolj ali manj utrujeni planinci. Oblečeva dodatne cunje in se počasi odtajava. Malo pred četrto imava dovolj dovolj prelestnih vonjav WC-ja in umikanja planincem s polnimi mehurji. Mahneva jo proti vrhu. Lepo počasi, da ne bova mokra in da ne bova prehitro na vrhu. Če ne piha, je kar toplo. Na grebenu naju pozdravi oster severni veter. Po wajduski lestvici stopnje “glih de dhne”. Na sedlu med Malim in Velikim Triglavom že lahko ugasneva čelke. Slabe pol ure pred sončnim vzhodom prispeva na vrh. Ujame naju tudi družba s katero smo si skupaj tiščali nosove pred WC-jem. Navlečeva nase še preostala oblačila in med sprehajanjem po zavetrni strani vrha čakamo predstavo.

 

 

Dame in gospodje! . . .

Dame in gospodje,  . . .

 

Misty mountains, kraljestvo orlov, kamnitih velikanov, škratov in podobnih kreatur

Misty mountains, kraljestvo orlov, kamnitih velikanov, škratov in podobnih kreatur, ki stražijo starodavne zaklade . . .

 

 

Vroča, mehka, polna energije, vseobsegajoča. To ni navadna svetloba.

Vroča, mehka, polna energije, vseobsegajoča. To ni navadna svetloba.

 

 

Angeli, vilinci, čarovniki, nezemeljska civilizacija?

Angeli, vilinci, čarovniki, nezemeljska civilizacija?

 

 

Nič tunela. Samo luč, ki vabi k sebi.

Nič tunela. Samo luč, ki vabi k sebi.

 

 

In škratje so spet zakurili peč za kovanje čarobnih prstanov.

In škratje so spet zakurili peč za kovanje čarobnih prstanov . . .

 

 

AAAAAAAAAA!! Dost je! Tako mi je zanohtalo, da ne morem več držat fotoaparata kljub dvojim rokavicam. Ostali z modernimi pametnimi telefoni so že na začetku predstave ostali zmrznjenih prstov in praznih baterij. Na vrh počasi kapljajo prvi jutranji obiskovalci. Po grebenu se navzgor že vije kolona. Čas je, da zapustiva prizorišče.

Dame in gospodje, ta predstava je končana. Vabimo vas na ponovitev nekega lepega jutra. Vmes lahko spremljate katero izmed tisočev drugih predstav našega repertoarja. Vsak dan jih uprizarjamo na najbolj neobičajnih krajih ob najbolj neobičajnih urah. Ustavi se, in poglej!

 

In odpujsala sta domov.

In odpujsala sta domov . . .