pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Tor des Glaciers – preko vseh meja – zaključek

Še 50km in 4000vm torej. En luškan trailček torej. Mala malca. Da je vse skupaj na 400km in 7 neprespanih noči podlage, me trenutno ne gane. Veselo pridiham na prelaz Champillon in na drugi strani spet dol. Sonce se zopet bliža gorskim vrhovom. Kmalu je tu že okrepčevalnica klasičnega TOR-a, kjer vesela družba peče morsko hrano na žaru. Sardelce, kozice, lignji in podobno v pastirski kolibi pod alpskimi štiritisočaki. Uf, uf,!!!  Tokrat sem prepričan, da ne haluciniram, čeprav je scena hudo bizarna. Kljub polnemu želodcu seveda probam vsakega malo in nato hitro spet pot pod noge. 10km teka po kolovozih mine, kot bi mignil.

TDG002

Ob sončnem zahodu se spet ločim od udobne označene trase. Glavnina nadaljuje s prečko proti vasi Saint Rhemy, jaz pa desno proti prelazu veliki Sv Bernard. Seveda tudi do tega ne po najbližji markirani poti, ampak po brezpotnem grebenu na švicarsko stran in okoli riti v žep nazaj na prelaz. Pričenja se osma noč na poti. 8km in dobrih 1000vm računam, da bom stisnil v dobrih dveh urah. Bojani, ki me bo spet čakala na prelazu, najavim svoj prihod med 21 in 22. uro in zagrizem v klanec. Tu spet, kot že prej na TORu doživim deja vu. Ker mi je pojav že poznan, se ne sekiram prav dosti. Čeprav je občutek strašljiv. Pri ruševinah iz prve svetovne vojne poti zmanjka in sled me vodi navzgor po brezpotnem grebenu. Vzpenjam se med travami, nizkim grmičevjem in z lišajem poraslimi skalami. Pravi užitek je po pustolovsko sekati azimut po grebenu. V dolini se svetijo lučke vasi in avtoceste na veliki Sv Bernard. Stisnem gel, nekaj požirkov kokakole in zagrizem kolena, kolikor dajo pljuča. JUHUUUUUU!!! Še dve urci in spet bom padel v objem svoje drage. Višje se grmovje in trave umaknejo skalam. Superge na lišajih sicer odlično primejo, a je vseeno zamudno plezati s skale na skalo in iskati prehode. Po krajši izravnavi se teren popolnoma spremeni. Namesto skal pridem na nekakšen čuden sprijet pesek po katerem se dričam, kot na rolerjih. Sled me pelje v prečko po strmini. Vsak korak je, kot bi stopil na kroglice iz ležajev. Pod mano je strmina, ki se konča bog ve kje . . . Zapiha zlovešč leden veter.” FAK!!! Kam so nas to poslali?! Pa ti niso normalni!” Tukaj ne bi šel niti spočit podnevi, kaj šele ponoči po celem tednu nespanja. Ampak sled me pelje ravno tukaj. Odstop in vrnitev od koder sem prišel seveda ne pride v poštev. Ne po vsem kar sem že dal skozi. Bolj po palicah, kot po supergah se splazim preko prečke in spet navzgor po prekleti drsalnici. Poti ali steze seveda nikjer nobene. Priplezam preko strmega kupa peska in pred mano kar naenkrat zrase gigantski steber daljnovoda. Mimo njega je dvajset metrov ravnine, potem pa spet nekam gor v strmino po jebenem pesku po vseh štirih. Strah me je zdrsa. Skoncetriram se samo na vsak korak posebaj. Ne obstaja nič drugega, kot jaz in ta prekleta drsalnica. Po treh urah, ko sem računal, da bom že zdavnaj na kontroli, imam do tja še 4km okoli hriba z imenom Mont Mort. Hm . . . kar pravšnje ime za tak teren. Za 3km sem porabil 2 uri. Bojana me že čaka na prelazu. Poskušam poslati sporočilo, vendar ni signala. Telefon preklopim nazaj na letalski način in stečem na drugo stran v Švico. Tu so spet domače skale in grmičevje.

TDG201

Ko je na brezpotju občutek, kot bi prišel na avtocesto

Za konec še poslastica 200vm vzpona nazaj na prelaz. In ob polnoči končno spet močno stisnem Bojano, ki je že prav pošteno v skrbeh zame. Še dobro, da ji je družbo delal Peter, ki me je prav tako prišel pozdravit in preverit moje stanje po enem tednu na poti. Pravita, da se jima je čudno zdelo, ker sta videla, tekače ki so tekli po cesti, ki pelje na prelaz. “Oooo, ko bi vedela kje sem kolovratil!” Na toplem ob ljubljeni osebi in polni skledi makaronov mi vse pade dol. Adrenalin popusti. Na pleča mi pade vsa utrujenost celega tedna. Ob meni sedi moja draga od katere sem se včeraj tako težko ločil in se je ves dan veselil. Zdaj pa kar sedim tam in ne morem verjeti kje sem. Iz ust spravim le tu in tam kako besedo, ko počasi meljem pašto. Bojana me samo zaskrbljeno gleda in ne ve kaj bi. Kar na jok ji gre. Sem in tja jo pobožam in potolažim, da sem dobro. Za kaj več nimam energije. Hm . . . Verjetno res zgledam precej ubogo. Saj tako nekako se tudi počutim. Kot ožeta, tisočkrat zribana cunja. Ooooo kako sladko bi bilo zdaj oditi do avta, se skupaj zaplužiti v toplo spalko in mrkniti za nedoločen čas.

received_1134967056688863mde

V tem čudnem transu mineta dve dragoceni uri in treba je sprejeti odločitev: ali it spat tukaj, ali stisniti 10km do naslednje koče od koder je do cilja le še že znana pot preko zadnjega prelaza. Odločim se za drugo možnost. Natankam kokakolo, spijem guarano in skupaj stopimo v mrzlo noč. Peter zajaha motor v dolino, Bojana pa me spremi prek parkirišča do začetka poti. Oba sva v nekem čudnem transu. Skrbi jo zame. Verjetno upravičeno. Težko mi jo je kar pustiti sredi noči tam na mrzli cesti na 2500m, po tem, ko se že dva dni vozi sem in tja po ovinkih in me čaka na mrzlih prelazih. A, če želim končati to megalomansko dirko, moram naprej. Močno se stisneva in polupčkava za srečo in mahnem jo v noč. Čeprav je ne vidim, čutim kako gleda za mano. To mi da še dodaten pospešek. Če bo vse po sreči se vidiva popoldne v cilju. Hitim gori doli po stezici, da bi bil čim prej pri koči preden izpuhti učinek kofeina. Navijem si muziko in ob spremljavi polne lune šibam dalje. Nekje na pol poti čutim, da me spet zmanjkuje. Vedno več energije moram vlagati, a vseeno mi tempo pada. Pričnejo se dogajati čudne reči. Potegnem ven telefon, da bi preveril sled in čez nekaj trenutkov se zbudim iz globokega sna. Stojim tam pod luno sredi gora s telefonom v roki in ne vem, kaj počnem tam. Ne vem niti ali sanjam, ali je vse to res. Zberem se, preverim smer, navijem muziko do konca in ponovno zagrizem v klanec. Med grizenjem na polno in premikanjem nog v taktu štanc glasbe, se kar naenkrat zbudim iz spanja, z rameni naslonjen na ročaje palic. Podobne bizarnosti se še večkrat ponovijo. Sem na meji svojih rezerv. Če se zdaj ustavim, ali bog ne daj usedem, me zmanjka v trenutku in vprašanje, če se še kdaj zbudim. Lučki tekačev za mano se mi ne približujeta prav dosti. Hm . . . Ali sta tudi tako uničena, kot jaz, ali sem kljub zaspanosti vseeno spodobno hiter, ali sta tisto le zvezdi na obzorju, ali pa haluciniram. Na TOR-u je vse možno. Po izdatnem nalivanju s kokakolo in uveljavljanju živalske trme zaspanost toliko popusti, da me ne zmanjkuje več med hojo. Premikam se, kot v transu. Izmenično z enim očesom spim in z drugim na pol gledam. Vseeno prek ledeniških moren in hudournikov po brezpotju najdem pravo pot brez enega samega odvečnega koraka. Kot bi me vodila nevidna roka. Nekajkrat preverim položaj na telefonu in se čudim, da ostajam točno na sledi. Po dveh urah in pol agonije z zadnjimi močmi padem v toplo kočo Frassati. Tu zagnani kontrolorji želijo od mene zapestnico s čipom. To je preveč za moje neprespane možgane. Na vseh ostalih kontrolah je namreč zadostoval vpis v zvezek in ura. Bolj, ko razlagam, bolj se stric dere chip, chip, chip, kot preplašen papagaj. “Pa p… ti materina božja!!! Tista jebena zapestnica se mi je strgala že predvčerajšnjim, ko sem se prebijal skozi neprehodno grmovje in sedaj čepi na dnu ruzaka. Jaz pa nujno rabim skledo čorbe in posteljo preden kolabiram kar tukaj pod šankom!!!” V jezi mu stresem vsebino ruzaka po celi mizi in izbrskam zapestnico. Ko ga poprosim, če jo zna pokrpat, da jo bom spet lahko nosil na zapestju me spet gleda, kot tele. Nimam energije za pregovarjanje. Na hitro vržem vase dve čorbi. Za mizo sedim s fantom s klasične razdalje, ki javka kako je težko in da ne ve, če bo zmogel. Pokimam mu, da sigurno bo in se pustim odvesti do postelje v kateri zaspim še preden se dobro uležem. Po treh urcah krepčilnega spanca se, kot prerojen prebudim v prelepo sončno jutro.  Juhuuuuu!!!! To je to!!!! Nič me ne more ustaviti!! Še 21km preko zadnjega prelaza po lepi označeni poti, ki sem jo prehodil že dvakrat. Energija je na višku. Vzpon na zloglasni col Malatra mine, kot bi mignil. Odpre se pogled na mogočno pogorje Mont Blanca, ki se kopa v soncu. O jaaaaaa!!!!!!

TDG004

Col malatra – še zadnji od velikih prelazov

TDG005

Desno Mont Blanc, levo Courmayeur, jaz pa kar naravnost. JUHUUUUU!!!

Lahkih nog odletim v dolino, kot na zračni blazini. Noge letijo kar same. Za razliko od klasikov so nam začinili spust še z vzponom na Tete de la Troche, kar me sploh ne moti. Kaj pa je 700 višincev vzpona? P . . . dim!  Potka se vije po travnatem grebenčku, kot iz reklame za trail run. JUHUUUUU! Pri koči Bertone se sploh ne ustavljam, samo pomaham s štartno številko in gasaaaaa! Kmalu mu pride nasproti Bojana. Z nasmehom do ušes ji padem v objem in skupaj odtečeva proti cilju. Vzdušje je sproščeno, polno sonca. Oba imava nasmeh do ušes. Čisto drugače, kot ob najinem zadnjem srečanju.

Nekaj čez drugo popoldne po sedmih dneh in osmih nočeh kolovratenja po hribih s skupno okoli dvajsetimi urami spanja končno prestopim ciljno črto . . . . . . . . .

sdr

Objamem in polupčkam Bojano, ki ne ve ali bi me slikala, objemala, jokala al kaj . . . Meni je tudi nekam čudno. Po enem tednu mi ni treba nikamor več. Če hočem, se lahko z drago tukaj usedeva na škarpo in sediva dokler naju ne prerase mah in prav nihče naju ne bo preganjal. Prejmem še čestitke od Petra in ob pivu se kar na uličnem vogalu lotimo vrhunskega štrudla Bojanine mame, ki mi ga je na mojo željo prinesla v cilj. Perfektni trenutek! HVALA!!!!!!

2020-01-04-19-52-10-613CYMERA_20200104_195829

REZIME:

Vse skupaj je zneslo 450km razdalje in 37000vm vzponov. Na poti sem bil 186ur, kar je sedem dni in pol, ter osem noči. Skupno sem vknjižil 20 ur spanja in izgubil 7kg žive teže. Vedel sem, da bo težko. A realnost je presegla moje najbolj divje predstave. To ni bil trail, niti tek. To je bilo hribolazenje na dolge proge ob stalnem časovnem pritisku in boju z vremenom in neizprosnim terenom. To je bila prva tekma na kateri me je lovil časovni limit. Prva tekma na kateri me je bilo na trenutke strah, da padem v dolino. Prva tekma na kateri sem bil brez vode in hrane tudi po deset ur skupaj. Prva tekma po kateri lahko rečem, da se na težjo stvar, kot je tole verjetno ne bi prijavil. Tole je bilo presneto blizu mojemu limitu. Na trenutke celo preblizu. V cilj nas je prišlo le 40 od 100 izbrancev, čeprav je bil pogoj za prijavo uvrstitev v prvo četrtino na klasičnem TOR-u

Hvala vsem navijačem, ki ste stiskali pesti zame doma, še posebaj Ajdi in Gabru. Hvala Petru, Uršuli in Andreji, da ste se potrudili priti na sam kraj dogodka.

Predvsem pa hvala Bojana, da si prenašala vse moje priprave in občasno slabo voljo v dneh pred odhodom. Hvala, da si doma prebedela noči pred računalnikom, in neprespana prišla na drugi konec Evrope me čakat sredi noči na mrzle prelaze. Hvala za vse tople besede, objeme, poljube . . . za slasten štrudel v cilju. Bojana, hvala, ker si bila z mano na dirki.

dav

S Petrom se mastiva

FB_IMG_1569871222067

Drejka tim me futra na tranziciji

received_1145849038935759

Z Domagojem in Nikolo na zadnji tranziciji

davdav

mde

čislani prostori

sdr

ugani katere so stare tri tedne in katere eno leto?

FB_IMG_1569871205616

servisni prostori v na tranziciji

IMG-4f00eaaa140836f6bec3b803ae79480b-V

FB_IMG_1569871110888

vsi finišerji Tor des Glaciers

received_418201282167048

Čtivo pred štartom

IMG-a66f284505c7a9eab4c023bbf4e578e3-V

še dobro, da je veliko platno

IMG-4b6403100a9f1722dd148d87b62f110f-V

še štartal nisem, pa imam že poflajštrane prste

 


3 komentarji

Tor des Glaciers – preko vseh meja 2. del

Po 160km konkretnih hribov torej končno prva tranzicija. Vame ponikne pol kariole hrane. Kot pravi morski pas gutam sve od reda. Mineštra s kuhanimi jajci, zrezki s pečenim krompirjem, rižota, sadna solata in še kaj vmes. Vse to seveda zalijem z litrom sadnega soka in fluimukanom za vsak slučaj. Zimski zrak v višavah je malo načel moja dihala. Nabutan kot sod odspim kvalitetni dve urci in se zbudim kot prerojen. Še menjava nogavic in nekaj obližev za preventivo pred žulji in gasa dalje. Ko tako v ranem jutru maširam skozi vas, vidim, da me ni brez razloga zeblo ponoči. Pršilka za zalivanje trave je ponoči travnik odela v nekaj centimetrov debel leden oklep. Dvomim, da je kdo želel ta efekt. 🙂 Pot se počasi vzpenja po dolgi, sončni dolini. V nahrbtnik počasi roma kos za kosom obleke, dokler ne ostane le majica s kratkimi rokavi. Vse naokrog so samotne gore, travnate planjave, bistri potoček, modro jezerce . . . 19km in 1900vm samote mine, kot bi mignil.

tor2019002

tor2019003

tor2019004

Malo pred jezerom in kočo Miserin se priključimo trasi Tor des Geants. To pomeni precej bolje uhojeno pot, označeno z rumenimi zastavicami in pogostejše srečevanje drugih tekačev. Kot bi s stranskega kolovoza zavil na avtocesto.  Pri koči se naše poti spet začasno ločita. Zastavice so lepo napikane ob “avtocesti” direktno v dolino. Mene pa gps sled vodi v prečko po strmem pobočju pod daljnovodom. Zakaj bi bi šli tam, kot ostali, če lahko naredimo še kak ovinek? No, po treh km je tu že naslednja koča in zopet zastavice. Prav uživaško je teči po uhojeni potki in dati možgane na pašo, med tem ko zastavice padajo mimo ena za drugo. Tik tak sem v vasici Chardonney. Tu izkoristim okrepčevalnico originalnega Tora, ki je sicer ni v mojem roadbooku in se žal spet poslovim od “civilizacije” lepih označenih potk, pogostih okrepčevalnic in ljudi ob poti. Torovci tu že vohajo naslednjo tranzicijo, ki je za njih oddaljena 18km lepega spusta. Mene pa čaka še 36km in 3700vm po enih najbolj zabačenih krajev, kar si jih človek lahko zamisli. Tisti trenutek, ko zavijem stran od zastavic se pot popolnoma spremeni. Kot ne bi že leta tu nihče stopal. Sem in tja so sicer neke rumene oznake na skalah. Sicer je pa pot skalnata, polna odpadlega vejevja. Vmes moram prečiti več plazov skalovja. Skratka tu tudi najboljši in najbolj spočiti bolj malo tečejo.

tor2019005

tor2019006

tor2019007

Zdaj pa teci, če moreš . . .

Prejšnji mrzli dnevi in današnje malce bolj brezskrbno tekanje so mi uničili pljuča, kot lansko leto. Spet izkašljujem ta rumene in diham skozi slamico. Nujno čim prej rabim ene dva litra pijače in posteljo za eno urco, če se hočem spet spraviti v red. Po ravnem in skalnatem terenu še kar gre. Samo kaj, ko je do naslednje okrepčevalnice po roadbooku še 15km in 1500vm vzpona. AAAAAAAAA!!!!! To lahko traja v nedogled. Vsekakor pa vsaj 5 ur. Do tja moram priti z litrom vode, ki mi je še ostal v bidonu. No, zdaj smo pa tam!!! Tisto poledenelo skalovje na tritisočakih je bilo očitno samo uvod. Prava jeba se začenja tule na “spustu” proti najnižji točki dirke. Kaj hočem. Pot pod noge in gremo! Od zadnje okrepčevalnice nisem srečal žive duše. Pri tem mojem tempu ranjenega lenivca bi me morali prehiteti vsi, ki vsaj malo upajo na prihod v cilj. Prvič in zadnjič na dirki odprem stran za live sledenje, da se prepričam, če je sploh še kdo za mano. Ene deset mi jih še sledi, a me to ne spravi v nič kaj boljšo voljo, ker sem prepričan, da so itak že, ali še bodo odstopili, kot jih je naredilo že 30 od 100. Pot se začne vzpenjati skozi gozd, preko zaraščenih planin. Dan se počasi poslavlja. Kraji zgledajo, kot zamrznjeni v času izpred 100 in več let. Zadnjih nekaj ur nisem srečal žive duše. Noč se bliža, mrzlo je, vlažno, dihat ne morem, vode imam še pol litra. Telefonskega signala seveda ni. A lahko vsaj odstopim, kot človek?!?!?!? Ne, ne Matej . . .  kar lepo sam se boš moral zmazati iz te godlje. Leva, desna, leva, desna . . .  Vsak korak je bližje vodi in postelji. Ko takole priracam do ne vem že katerega travnika,  zagledam čisto pravo pravcato domovanje Hobitov.  No, se mi je zdelo, da je tole poštena vukojebina. Prigural sem naravnost v Hobiton! In seveda moram še naprej. Samo, da ne pridem v Mordor.

tor2019008

Še Hobitov ni bilo doma

tor2019011

 

tor2019012

En štuk višje se tudi sonce poslovi . . .

Po mukotrpnem maratonskem polžjem grizenju v klanec se tja proti polnoči končno prebijem do prelaza colle della Fricolla. Res, da je visok le nekaj čez 2500m, a je zame večja zmaga, kot vsi tritisočaki pred in po tem. Vode mi je že zdavnaj zmanjkalo, ko od samega veselja, da je vzpona konec spet tečem v dolino.

tor2019009

Tale mi je pa dal vetra!!!

tor2019010

Hm . . . Tole stoji sredi markirane poti . . .

Malo pred eno uro ponoči se znajdem pri naslednji okrepčevalnici, ki se izkaže za nekakšen bivak oz neoskrbovano planinsko zavetišče v eni izmed hiš sredi zapuščene vasice. Trik je seveda najti pravo od dvajsetih bajt. Kar nekaj dvorišč obrnem, preden naciljam pravo. Na dvorišču ima čisto pravo pipo iz katere teče bistra studenčnica. Mamma mia!!! Napolnim bidon in pijem, kot da prvič vidim vodo. Vstopim v notranjost, kjer me pozdravi scena, kot po kakšnem hudem študentskem žuru. V prostoru je miza, dve klopi, kuhinjski pult, štedilnik, korito in nekaj omaric. Vse je na debelo nastlano s papirčki, plastičnimi krožniki in kozarčki, po mizi je polita kava, na štedilniku lonec z nekaj makarončki, ostanki makaronov so celo na okenski polici. Tako sem utrujen, da se ne sekiram prav dosti. Nalokam se vode, pojem par ploščic in gelov iz ruzaka, ter se en štuk višje zaplužim v eno od prostih postelj. Čez ene pol ure se mi bronhi začneje odmakat. Skoraj se zadušim z lastnimi grklji. Hitro stečem ven iz sobe in kar z balkona izkašljam cele kepe rumene sluzi dol pred vhod. Ob 2h zjutraj sredi zapuščene gorske vasice. Če to ni najbolj odbit žur, naj me pes oščije! S tem dejanjem seveda spet svobodno zadiham in v miru odspim še eno urco. Stisnem še en gel in jo mahnem dalje. Ne morem rečt, da sem ravno na konju, sem pa definitivno v mnogo boljši koži, kot pred par urami. S strumnim korakom jo urežem navzdol, čez potok in spet gor na sosednji hrib, kjer naj bi bil še en bivak. Mogoče bo pa tam kaj za jest??? Bivak je sicer konkretna velika hiša na kateri piše, da je odprto. Obstaja le manjša težava v obliki treh pastirskih mrcin, ki divje lajajo name s svojimi hripavimi glasovi. Ker me niti malo ne mika preizkušati njihovega gostoljubja, grem lepo v varni razdalji mimo. Itak se zdaj ne smem preveč obirat. Če želim na tranziciji v Donnasu opraviti še kaj več, kot se pofočkat in it dalje bo treba malo pospešit. Tale zadnja kriza me je postavila nevarno blizu časovnemu limitu. Naslednjega odseka se ne spomnim prav dobro. 18km in dva “manjša” prelaza kasneje se znajdem na tranziciji uro in pol pred limitom. Drejka tima, ki sta se napovedali, da me bosta čakali v dolini ni od nikoder. No, se bosta že našli. Jaz bom za sebe poskrbel. Pojem dvojno porcijo mesa s krompirjem in grem hitro spat za pol urce. Med drugo rundo prehranjevanja se pojavita tudi Drejka tim. Prav prijetno je videti znana obraza in reči kakšno besedo v slovenskem jeziku. Njuna skrivna maža za kravje vime je pa itak eden od rešilnih momentov celotne dirke. Težave z mojo vneto zadnjico so bile v trenutku odpravljene. Hvala Drejka tim!!!. Po bliskovitem družnem pakiranju in oddaji torbe se odčekiram zadnjo minuto pred iztekom limita. Do konca vasi gremo še skupaj, potem pa Andreja in Uršula obrneta in sam spet zagrizem v klanec . . . Kmalu prične rahlo deževati. Ravno toliko, da je treba navlečt nase pelerino. Par kilometrov gremo po svoje, pri naslednji okrepčevalnici pa se zopet pridružimo rumenim zastavicam. Tam opustošim zalogo domačih flancatov in gasa dalje. Počasi me spet začne dajati dihanje. Do naslednje postaje pridem že kar zdelan. Ko zaprosim za spanje, mi “prijazna” gospa razloži, da je ta postaja le za klasični Tor in jaz nimam tam kaj iskati. No, na brifingu sem slišal drugače. Ko se noče več truditi z mano angleško, ampak mi nekaj zabrusi v italijanščini, tudi jaz preklopim na drug jezik. Usedem se točno zraven mize, kjer beležijo rezultate in izdatno kašljam, da kak mali rumen košček tu in tam odleti na njihove papirje. Po destih minutah “prepričevanja” dobim prijazno povabilo v posvečeni spalni šotor, kjer oddremam svoji dve urci. Med tem tudi dež poneha in z novimi močmi spet vzamem pot pod noge. “Mene nau noben jebou! Sploh pa ne ena taljanska babura!” Seveda gredo zastavice direktno gor do naslednje koče, mi pa prečimo proti desni in spotoma obredemo še en čudovit greben, ki zahteva malo orientacijskih spretnosti. V koči Coda se poti spet združita. Tu so spet tradicionalno osorni. Porcija makaronov je bolj primerna za dojenčka, ki mu uvajajo trdno hrano, kot za sestradanega človeka, ki se že peti dan podi po gorah. Na prošnjo po dvojni porciji mi zabrusi: “Najprej to pojej, potem boš pa še dobil!!!” Še dobro, da bodo zdaj bolj pogoste okrepčevalnice. Naslednjih 40km se namreč v večini pokriva s traso klasičnega Tora. Ta etapa tam velja za eno najtežjih s težkim skalnatim terenom in številnimi krajšimi vzponi, ki parajo živce. No, po jebi, ki sem jo dal skozi do sedaj, so tole zame počitnice. Pot je lepo prehodna oziroma tekaška in označena z zastavicami. Okrepčevalnice so pogoste. Noč je lepa. Dežja ni več. Je pa zračna vlaga skoraj sto procentna, kar izjemno ugodno vpliva na moja dihala. Pravzaprav mi gre vse skupaj, kot po maslu. Očitno je trajalo pet dni, da mi je steklo. Okoli 2h zjutraj sredi ničesar naletim na prizor, ki me sezuje, čeprav ga vidim že tretjič. Na prejšnjih dveh moji Torih je bilo namreč isto. Pred samotno hišo stoji velika miza, ki se kar šibi od vsakovrstnih doborot. Domače salame, piškoti, peciva, sveže sadje od lubenice do grozdja,  . . . .  Ne, ni fatamorgana, čeprav je težko verjeti. Ko tako stojim tam in ne vem česa bi se lotil, pride ven dobra žena in me prijazno vpraša, če sem zadovoljen s tem kar je na mizi, ali še kaj prinese. Predobro, da bi bilo res. Če bi bil v kaki izmed Grimovih pravljic, bi imela sigurno zadaj kotel v katerem bi kuhala žajfo iz nič hudega slutečih tekačev. Noč mine brez večjih težav in zjutraj pridem do vasi Niel, kjer si privoščim kup polente s sirom in mesom, ter spet dve urci spanca.

tor2019014

tor2019016

utrinek z avtoceste

tor2019015

tor2019017

peti sončni vzhod na poti

Sredi prelepega sončnega dneva jo mahnem proti zadnjem prelazu pred tretjo in zadnjo tranzicijo. Sonce kar dobro žge. Kratki rokavi in puščavska kapa pride še kako prav. Na drugi strani se spustim do zadnje okrepčevalnice pred tranzicijo. Ker je od tam le še 7km spusta jo marsikdo kar izpusti. Reveži ne vedo kaj zamujajo. Priznam, da sem tudi jaz imel podobne načrte. Vsakega tekača že na daleč podravi zvonenje celega orkestra ogromnih kravjih zvoncev, katere poganja vesela družba, ki si je iz vodenja okrepčevalnice naredila vrhunsko zabavo. Pristopim k mizi s hrano z namenom, da pograbim par pomaranč in banan in pičim dalje. Ha, ha, ha!! Račun brez krčmarja. Naslednji trenutek že mažem na kruh namaze iz domače rikote. Ravno testiram tretjega, zadnjega od vrhunskih namazov, ko pristopi brko, ki ima na čez kuhinjo in me povabi noter . . .  Ohoho! Tule se pa znam zadržati malo dlje. Na štedilniku na drva stojijo lonci iz katerih se vijejo omamne vonjave. Najprej možak odgrne folijo s pekača v katerem je nekakšna musaka iz malancanov in domačega sira. Bi najprej tole probal, ali bi šel kar direkt na kozličkov golaž s polento? Hm…. Zdaj se pa drži načrtov o minimalnem ustavljanju na okrepčevalnicah. Mmmmmm! Košta je božanska! Kar topi se v ustih. Vmes pa vaški fantje še urežejo par domačih viž v spremljavi saksofona, harmonike in tamburina. Če to ni za Michelinovih šestnajst zvezdic, pa tudi nič ne rečem! Po dveh porcijah malancanov in božanskem golažu zadnji trenutek pobegnem naprej, ko mi možakarji pričnejo ponujati vino. No, takole bi se pa dalo biti navijač. Tistih par km spusta je sedaj le še formalnost. Na tranziciji me zopet pričakata Drejka tim. Tokrat dobro zadaneta moj prihod in se ne lovimo naokoli. Notri srečamo še hrvaška kolega Domagoja in njegovega zvestega pomagača Nikolo. Tudi njemu prav pride maža za vime, ki je hit letošnje dirke. Zvrnemo par pirčkov in vzdušje postane nevarno domače in sproščeno. Vseeno ura teče. Treba je postoriti najnujnejše in iti dalje. Napravil sem napako, da sem ob prihodu na tranzicijo sezul superge. V pol ure so mi noge tako otekle, da me sedaj kar zoprno tiščijo. V torbi imam dva rezervna para, ki tiščita še bolj. O ti šit! Kaj pa zdaj??? Iz dosedanjega para, ki je največji, odstranim vložke in jih spravim v nahrbtnik za vsak slučaj. Bom probal tako, druge nimam. Preverim še vsebino nahrbtnika, če je vse najnujneše na svojem mestu. Dereze po navodilu organizatorjev ostanejo z menoj. Do sedaj sem jih nosil s sabo za balast. Sedaj naj bi bile obvezne.

Tukaj v Gressoneyu je zadnja tranzicija na tej dirki. Do cilja bom moral priti s tem, kar imam v nahrbtniku. Do sedaj sem napravil 290km in 24000vm. Na klasičnem Toru po taki razdalji že pošteno vohaš cilj. Tu imam pa še 100milj prek nekaj tritisočakov . . .

No, da vidimo kaj mi bo pot še prinesla . . .


Komentiraj

“Bolje kukavički pobeći nego junački poginuti.”

Na začetku ni nič kazalo, da bo dogodivščina podobna tistim iz stripov o Alanu Fordu. Ob precej spremenljivem vremenu zadnje čase, se je na prvi februarski dan obetala vremenska luknja, ki je ni kazalo kar tako izpustiti. V noči iz januarja na februar naj bi se zjasnilo in otoplilo. Vremenski modeli so napovedali razjasnitve nekje sredi noči. Super! Če štartam ponoči, lahko naredim kar konkretno turo in vseeno ob štirih poberem otroke v vrtcu.

Planiral sem malce okleščeno verzijo UPT-ja. Iz Zalega loga na Ratitovec, po skrajšani trasi prek Porezna do Blegoša in spust nazaj v Zali log. Od oka okoli 50km. Malo ponoči in malo po toplem sončku. Jupiiii!!!! Na mp3 si za spremembo naložim podcaste o dolgoprogaški hrani s tele strani. Mogoče pa kaj novega izvem. Na Garmina naložim sledi UPT in poti iz Zalega Loga na Ratitovec, napokam ruzak in namesto v posteljo smuknem v avto.

Ob dveh ponoči štartam s prav lepo urejenega parkirišča med otroškim igriščem in britofom v Zalem Logu. Ni preveč mrzlo, le vlažno in oblačno. Nad vasjo se pot kar hitro v ostrih ridah zagrize v strm breg. Nad mano se sveti par oči. Verjetno kaka lisica, ali pa samo večji mačkon. V ušesih mi žuborijo debate o ogljikovih hidratih. Epizodo o maščobah sem poslušal že v avtu. Zanimiv nov občutek, ko se skoncentriraš na vsebino pogovora in slediš poti kot z avtopilotom. Po nekaj 100 višinskih metrih vzpona pridem v meglo, ki se kar gosti in gosti. Kmalu, kljub čelni svetilki, komaj vidim do naslednje smreke oziroma kak meter ali dva pred mano. Če pojačam svetlobo, vidim le bolj svetlo meglo. Kot bi hodil z zavezanimi očmi in malo škilil pod prevezo pod noge. Ker markacije niso ravno na vsakem drevesu moram za iskanje poti vklopiti vseh šestnajst čutov. Je bolj shojeno po levi strani smreke, ali po desni? Je to ovinek v levo ali v desno? Ko se pot razširi na več kot meter, ne vidim niti stranskega roba. Z Garminom se vsaj ne morem popolnoma izgubit, čeprav v gozdu ni ravno na meter natančen. Malo poslušam nakladanja o prebavnih motnjah med ultra preizkušnjami, malo iščem pot in dokaj gladko napredujem. Z višino temperatura pada. Kmalu se pridruži še zoprn veter, ki se na vršnjih goličavah prav nemarno okrepi. Megla je jasno še vedno gosta, le bolj dinamično je vse skupaj zaradi vetra. Po tleh so zmrznjeni ostanki snega in ledu. Pot ima pa po teh travnatih pobočjih itak sto variant. Garmina vzamem kar v roke in poskušam sledit črti. Postaja prekleto mraz. Navlečem vetrovko in tipam dalje. Kar naenkrat zraste pred mano nek jambor. Aha! Kažipot na križišču nevidnih poti. Hitro naprej, da se še bolj ne shladim. Malo naprej se skoraj zaletim v leseno steno. No, tole je pa nekaj večjega. Kratek obhod razkrije Krekovo kočo na Ratitovcu. Skrijem se v zavetrje pred vhod za krajši razmislek. Termometer na steni kaže malo pod ničlo. Če dodamo še veter, pridemo do krepkih minus deset. Hitro navlečem nase vse kar imam. Po pravici povedano precej premalo. V bistvu imam enako opremo, kot junija na UPT. Dodatno imam le kapo in palčnike iz kuhane volne. Slednji mi hitro ogrejejo že precej trde prste. Malo se poigram z Garminom in med preklinjanjem ugotovim, da mi ne prikaže doma naložene sledi UPT. No, markirane poti so vseeno vidne, samo pravo moram vdet. Čaj v mehu je še približno topel. Verjetno ne bo dolgo. Ja nič . . . Na poti sem šele dve uri. Grem dalje. Po petih minutah mi čelka signalizira skoraj prazne baterije. Hm, očitno se stvari začenjajo komplicirat. Hitro odtavam nazaj do koče v zavetrje menjat baterije. Ponovno se naučim, zakaj je treba imet s sabo rezervno čelko. Če ne drugega, je v temi preklemano težko zamenjat baterije. Pa še tople rokavice je treba snet. Po nekaj akrobacijah s pomočjo svetlobe telefona, mi tudi ta podvig uspe. Pa se pejmo naprej izgubljat. Malo levo, malo desno po zmrznjenih travah in snegu. Sem in tja kaka skala. Povečevanje in zmanjševanje karte na Garminu. Tudi njega zebe. Je precej upočasnil. Aha! Očitno sem zgrešil smer za devetdeset stopinj. Nazaj po svojih sledeh in v novo smer. Če ne bi poznal odtisov svojih superg, bi mislil, da tu še nisem hodil. Spet se zaletim v neko kočo. Ta je precej manjša. Kot neka drvarnica. Iz firbca malo pošnofam naokoli. Glej, glej! Saj to je zimski bivak. Nemudoma se skrijem pred vetrom v barako. Zdi se, kot da sem prišel v zakurjen prostor, čeprav sem se le umaknil z vetra. Notri je prav fletno: miza, klop, pograd, deke. Vsedem se na klop, pokrijem z deko po nogah in med zobanjem rozin delam analizo. Stvari se vedno bolj komplicirajo. Megla še vedno noče nikamor, veter je se mi zdi vedno močnejši. Do svita je še tri ure. Če grem naprej, me čaka v najboljšem primeru 10km odprtega terena gori doli po vetru, megli in snegu z neprestanim izgubljanjem. Oblečen sem za silo dovolj le za hitro gibanje. Garmin ima le še polovico baterije. Rezervo sem že porabil za čelko. Če počakam do jutra in grem dalje se bo zavleklo precej dlje, kot do zgodnjega popoldneva. Kakšno krajšanje trase s tacanjem po asfaltu in bognedaj po brezpotnih hostah mi pa ne diši preveč. Kaj hitro mi je jasno, da danes prav daleč ne bom prišel. Le škoda mi je tako hitro odnehat. Po enournem bivakiranju se končno odločim za naslovni moto in se obrnem od koder sem prišel. Tudi tokrat seveda ne gre brez tavanja okoli koče in spoznavanja lastnih sledi. Obiščem še nekaj ograj, klopc in kažipotov, preden končno vdenem pot po kateri sem prišel. Med spustom gre vse v obratnem vrstnem redu. Veter pojenja, počasi slačim odvečna oblačila, nižje se redči tudi megla in postaja topleje. Ob sedmih zjutraj sem spet pri avtu.

REZIME: Komentarji bi lahko bili precej različni. Npr: “Usral se je že na prvem hribu.” Ali: “Kljub nečloveškim razmeram je vztrajal, a nadaljevanje ni bilo možno.” Res je bil vse skupaj le nočni vzpon na srednje visok hrib. Naneslo je dobrih 12km in 1200m vzpona. Dogodivščina je bila pa dobra. In to je tisto, kar šteje. Še zdaj si nisem čisto na jasnem, ali sem malo čez les, da se sploh lotim česa takega, ali sem samo pusi, ki je vrgel puško v koruzo ob prvi težavi?

Čez dva dni sem poslušal Messnerja, kako je dal vse premoženje, da je lahko sam šel pod Everest in tam padel v špaltno. “Sem vedel, da so moje dogodivščine neškodljiva zabava za amaterske rekreativce.”

Ratitovec-izgubljanje

Tavanje okoli koče na Ratitovcu