pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

“Bolje kukavički pobeći nego junački poginuti.”

Na začetku ni nič kazalo, da bo dogodivščina podobna tistim iz stripov o Alanu Fordu. Ob precej spremenljivem vremenu zadnje čase, se je na prvi februarski dan obetala vremenska luknja, ki je ni kazalo kar tako izpustiti. V noči iz januarja na februar naj bi se zjasnilo in otoplilo. Vremenski modeli so napovedali razjasnitve nekje sredi noči. Super! Če štartam ponoči, lahko naredim kar konkretno turo in vseeno ob štirih poberem otroke v vrtcu.

Planiral sem malce okleščeno verzijo UPT-ja. Iz Zalega loga na Ratitovec, po skrajšani trasi prek Porezna do Blegoša in spust nazaj v Zali log. Od oka okoli 50km. Malo ponoči in malo po toplem sončku. Jupiiii!!!! Na mp3 si za spremembo naložim podcaste o dolgoprogaški hrani s tele strani. Mogoče pa kaj novega izvem. Na Garmina naložim sledi UPT in poti iz Zalega Loga na Ratitovec, napokam ruzak in namesto v posteljo smuknem v avto.

Ob dveh ponoči štartam s prav lepo urejenega parkirišča med otroškim igriščem in britofom v Zalem Logu. Ni preveč mrzlo, le vlažno in oblačno. Nad vasjo se pot kar hitro v ostrih ridah zagrize v strm breg. Nad mano se sveti par oči. Verjetno kaka lisica, ali pa samo večji mačkon. V ušesih mi žuborijo debate o ogljikovih hidratih. Epizodo o maščobah sem poslušal že v avtu. Zanimiv nov občutek, ko se skoncentriraš na vsebino pogovora in slediš poti kot z avtopilotom. Po nekaj 100 višinskih metrih vzpona pridem v meglo, ki se kar gosti in gosti. Kmalu, kljub čelni svetilki, komaj vidim do naslednje smreke oziroma kak meter ali dva pred mano. Če pojačam svetlobo, vidim le bolj svetlo meglo. Kot bi hodil z zavezanimi očmi in malo škilil pod prevezo pod noge. Ker markacije niso ravno na vsakem drevesu moram za iskanje poti vklopiti vseh šestnajst čutov. Je bolj shojeno po levi strani smreke, ali po desni? Je to ovinek v levo ali v desno? Ko se pot razširi na več kot meter, ne vidim niti stranskega roba. Z Garminom se vsaj ne morem popolnoma izgubit, čeprav v gozdu ni ravno na meter natančen. Malo poslušam nakladanja o prebavnih motnjah med ultra preizkušnjami, malo iščem pot in dokaj gladko napredujem. Z višino temperatura pada. Kmalu se pridruži še zoprn veter, ki se na vršnjih goličavah prav nemarno okrepi. Megla je jasno še vedno gosta, le bolj dinamično je vse skupaj zaradi vetra. Po tleh so zmrznjeni ostanki snega in ledu. Pot ima pa po teh travnatih pobočjih itak sto variant. Garmina vzamem kar v roke in poskušam sledit črti. Postaja prekleto mraz. Navlečem vetrovko in tipam dalje. Kar naenkrat zraste pred mano nek jambor. Aha! Kažipot na križišču nevidnih poti. Hitro naprej, da se še bolj ne shladim. Malo naprej se skoraj zaletim v leseno steno. No, tole je pa nekaj večjega. Kratek obhod razkrije Krekovo kočo na Ratitovcu. Skrijem se v zavetrje pred vhod za krajši razmislek. Termometer na steni kaže malo pod ničlo. Če dodamo še veter, pridemo do krepkih minus deset. Hitro navlečem nase vse kar imam. Po pravici povedano precej premalo. V bistvu imam enako opremo, kot junija na UPT. Dodatno imam le kapo in palčnike iz kuhane volne. Slednji mi hitro ogrejejo že precej trde prste. Malo se poigram z Garminom in med preklinjanjem ugotovim, da mi ne prikaže doma naložene sledi UPT. No, markirane poti so vseeno vidne, samo pravo moram vdet. Čaj v mehu je še približno topel. Verjetno ne bo dolgo. Ja nič . . . Na poti sem šele dve uri. Grem dalje. Po petih minutah mi čelka signalizira skoraj prazne baterije. Hm, očitno se stvari začenjajo komplicirat. Hitro odtavam nazaj do koče v zavetrje menjat baterije. Ponovno se naučim, zakaj je treba imet s sabo rezervno čelko. Če ne drugega, je v temi preklemano težko zamenjat baterije. Pa še tople rokavice je treba snet. Po nekaj akrobacijah s pomočjo svetlobe telefona, mi tudi ta podvig uspe. Pa se pejmo naprej izgubljat. Malo levo, malo desno po zmrznjenih travah in snegu. Sem in tja kaka skala. Povečevanje in zmanjševanje karte na Garminu. Tudi njega zebe. Je precej upočasnil. Aha! Očitno sem zgrešil smer za devetdeset stopinj. Nazaj po svojih sledeh in v novo smer. Če ne bi poznal odtisov svojih superg, bi mislil, da tu še nisem hodil. Spet se zaletim v neko kočo. Ta je precej manjša. Kot neka drvarnica. Iz firbca malo pošnofam naokoli. Glej, glej! Saj to je zimski bivak. Nemudoma se skrijem pred vetrom v barako. Zdi se, kot da sem prišel v zakurjen prostor, čeprav sem se le umaknil z vetra. Notri je prav fletno: miza, klop, pograd, deke. Vsedem se na klop, pokrijem z deko po nogah in med zobanjem rozin delam analizo. Stvari se vedno bolj komplicirajo. Megla še vedno noče nikamor, veter je se mi zdi vedno močnejši. Do svita je še tri ure. Če grem naprej, me čaka v najboljšem primeru 10km odprtega terena gori doli po vetru, megli in snegu z neprestanim izgubljanjem. Oblečen sem za silo dovolj le za hitro gibanje. Garmin ima le še polovico baterije. Rezervo sem že porabil za čelko. Če počakam do jutra in grem dalje se bo zavleklo precej dlje, kot do zgodnjega popoldneva. Kakšno krajšanje trase s tacanjem po asfaltu in bognedaj po brezpotnih hostah mi pa ne diši preveč. Kaj hitro mi je jasno, da danes prav daleč ne bom prišel. Le škoda mi je tako hitro odnehat. Po enournem bivakiranju se končno odločim za naslovni moto in se obrnem od koder sem prišel. Tudi tokrat seveda ne gre brez tavanja okoli koče in spoznavanja lastnih sledi. Obiščem še nekaj ograj, klopc in kažipotov, preden končno vdenem pot po kateri sem prišel. Med spustom gre vse v obratnem vrstnem redu. Veter pojenja, počasi slačim odvečna oblačila, nižje se redči tudi megla in postaja topleje. Ob sedmih zjutraj sem spet pri avtu.

REZIME: Komentarji bi lahko bili precej različni. Npr: “Usral se je že na prvem hribu.” Ali: “Kljub nečloveškim razmeram je vztrajal, a nadaljevanje ni bilo možno.” Res je bil vse skupaj le nočni vzpon na srednje visok hrib. Naneslo je dobrih 12km in 1200m vzpona. Dogodivščina je bila pa dobra. In to je tisto, kar šteje. Še zdaj si nisem čisto na jasnem, ali sem malo čez les, da se sploh lotim česa takega, ali sem samo pusi, ki je vrgel puško v koruzo ob prvi težavi?

Čez dva dni sem poslušal Messnerja, kako je dal vse premoženje, da je lahko sam šel pod Everest in tam padel v špaltno. “Sem vedel, da so moje dogodivščine neškodljiva zabava za amaterske rekreativce.”

Ratitovec-izgubljanje

Tavanje okoli koče na Ratitovcu

 

 

 

 

Advertisements