pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

Ljubljanski maraton petič

Prišel, videl, izboljšal osebni rekord.   Oh yeah!!!

 

Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.

 

 

Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko.  In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel .   .   .   Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . .   Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

 

REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti .  .  .

Advertisements


3 komentarji

Lublanc 2016

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

brick-wall

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.

 


2 komentarja

S kavča na maraton. (20. Ljubljanski maraton)

Maraton2015001

V zadnjih mesecih je prav zanimivo spremljati tekaško mrzlico pred Ljubljanskim maratonom. Podobno, kot na nogomet in na politiko se seveda kar na enkrat vsi spoznamo na tek. Mediji, kot po tekočem traku objavljajo copy-paste “članke” iz bolj ali manj znanih tekaških revij, ki so polne vedno enakih bolj manj neuporabnih nasvetov. Po forumih se krešejo smrtno resne debate tipa:  Kdaj naj imam zadnji dolgi tek? Kako hitro lahko tečem polmaraton, če tečem intervale x krat po y metrov v z minutah? Kje je meja med tekom in hojo? (“Najpametnejši” proglasijo za pohodnika vsakega, ki teče maraton nad 3 ure in pol. Seveda sami raje ostanejo pri polovički.) Ali so xy superge v redu, ali naj raje pogledam za žblj model?? Hm . . .  Samo pri tistih mi pa barva ni všeč. . .   V nedogled na vse mogoče teme:  tempo, sekunde, kilometrina, geli, hidracija, pronacija, periodizacija, regeneracija, komplikacija, hidrati, beljakovine, onkice, bruksice, pajkice, kompresija, fizioterapija, depresija in vsi ostali klinci palci tekaškega sveta. Družabna omrežja so polna selfijev v tekaški opravi in povezav na Strawo, Garmin, Movescount ipd. Pri naključnih srečanjih takoj za “Živjo! kako si?” sledi “A greš na maraton? A na 21?”

Skratka, Lublanc je postal osrednja tekaška prireditev v tem delu Balkana. Res je posebno doživetje občutit vso to energijo reke tekačev, bučnih navijačev, pa bobnov, plehmuske,  . . .  Letos je jubilejni dvajseti. . . Nove trase tudi še nisem sprobal. . . In že se mi nekaj oglaša : “Kaj, če bi šel pogledat? Tako počasi, samo za doživetje.” Pamet pa pravi: “A si normalen?!!!. Letos si tekel po ravnini enkrat na mesec. Po asfaltu pa sploh nič. Noge ti bodo odpadle še pred dvajsetim kilometrom. Bumbar!!” Tako mine rok prijav in odločeno je, da bom letos spet le navijač. Ne mine teden, ko se na forumu že pojavijo prve mamljive ponudbe: “Zaradi poškodbe, bolezni, taščinega rojstnega dne, strahu, driske ipd ugodno prodam štartnino za Ljubljanski Maraton.” In spet glas: “Kupi! Teh nekaj uric boš že odtrimčkal.” Jaz pa nazaj: “Nehaj težit! Pusti me v miru srfat po internetu in pit pivo!” Dva tedna pred maratonom izbrskam iz globin omare cestne superge in grem na PST. “Saj to ni priprava na maraton. Grem samo preluftat glavo in preverit novopostavljene napajalnike.” Po dobrih treh urah in 32km + 1km variante za pridne se zmerno dehidriran hudo zakrčenih nog privlečem nazaj do avta. Naslednje tri dni mi konkreten muskelfiber da vedeti kako je z mojim maratonom. NO GO! Na srečo, ali morda na žalost vsak muskelfiber mine. Tri dni pred maratonom v službi jasno teče debata o razdaljah, hrani, poškodbah bla, bla, bla. . .

Čez dve uri se zavem, da v rokah držim vavčer za dvig štartne številke, ki sem ga pravkar zamenjal za evrskega dvajsetaka. Na poti iz službe skočim še po nove superge. Testiram jih 1km do vrtca. Naslednji dan s pomočjo prijazne gospodične opravim spremembo imena, spola in tudi dolžine. Običajno je za to potrebnih nekaj obiskov občinske uprave, plastičnega kirurga, psihiatra in še koga. Pri Timing Ljubljana vse to opraviš na enem mestu prej kot v minutki. Večer pred maratonom v nove superge napeljujem še novejše vezalke, brskam po omari za kakim še užitnim gelom, izbiram pravi par nogavic za dotične superge ipd. Skratka polno stvari, za katere bi moral poskrbeti vsaj teden ali dva prej. Vmes uspešno nalagam hidrate v obliki palačink. Vsaj nekaj mi gre dobro.

Zjutraj spet malo tekanja po stanovanju, oddaja otrok in z ženo že korakava čez Tivoli proti prizorišču. Oblečena v dolge hlače, dva flisa in kapo naju zebe kot cucka. Sovražim Smrkce in meglena jutra!!! Po ogrevanju in obiski Dixija je že malo bolje. Še dobro, da sem ga obiskal pravočasno. Če ne, bi me ob poslušanju nove himne tik pred štartom spet nekam stisnilo. Ob odštevanju pred štartom ugotovim, da sem torbico z geli pametno čekiral med ostalo prtljago. Jebiga. Bom pa letel na cukr, čokolado in banane. Še malo sprehajanja ob spremljavi Strojmachine in končno tudi bolj zadnji stečemo čez štartno preprogo.

No, tu se se na srečo končajo polomije in se začne poezija. Lepo se utirim v množico in držim pulz med 140 in 145. Je nekaj prehitevanja, a brez prerivanj saj je Dunajska dovolj široka za vse. V udobnem tempu imam čas opazovati ljudi okrog sebe. Ves čas po malem prehitevam. Tako gredo mimo mene po sredini počasi tekači in ob straneh malo hitreje navijači. Zanimiv film! Viezi spet delajo šou. Tokrat so Minjoni. Eden ima s sabo megafon in spodbuja navijače. Bravo fantje! Tako se dela! Zabavam se z branjem napisov na majčkah in deljenjem petk malim navijačem. Moja sončka si zaslužita še objem in lupčka. Na okrepčevalnicah se pridno hranim in napajam. Kaj hitro je tukaj polovička kjer mimo mene lahkotno pritrimčka tip v surfarski opravi z dilo pod roko in havajskim venčkom okoli vratu. “Dobra finta!” si mislim. “Lepo, da se tudi navijači malo pridružijo. . .    Čak mal!!! Sam tale ma štartno številko na majci! In to ta rumeno, za 42km!!!  ??????  Sej sem še čist spočit. Za halucinacije je ne mau prezgodaj!” Surfač me je suvereno prehitel in prinesel sonček na progo. Na avtobusni postaji mladec raztura na bateriji bobnov. Pogled zre v daljavo, med tem ko palčke samodejno švigajo po bobnih. “To stari! To je flow!” Skozi s soncem obsijane jesenske drevorede tudi jaz surfam dalje. Pasalo bi malo kofeina, da dvignem obrate. Pri 30km me pozdravijo manjši klančki, ki razbijejo monotonijo in me malce zbudijo. Neham kontrolirati pulz in dodajam gas. Saj vem, da ni lepo, ampak prav z užitkom brzim mimo bolj ali manj trpečih sotekačev. En par zajčkov sem že pustil zadaj in pribižujem se naslednjemu. V mislih se igram, da se z elastiko pripnem na tekača pred sabo in se izstrelim mimo. Čez rondoje mi gre, kot z avtom. Sledi Vodnikova, Topniška in že padem v center. Navijačev je vedno več in vedno bolj so glasni. Kot na zračni blazini me nese prek ljubljanskih kock in asfalta. Na Miklošičevi dohitim legendarnega zajca Zdravka, inventar maratonov in ultra tekov v bližnji in daljni okolici. To Zdravko!!! Dejmooo!! Sledi obrat na Dunajsko, porcija petk navijačem (Hvala vam!!! ) in že me mimo še enega para zajčkov odnese okoli ovinka na ciljni tepih.

EPILOG:

Kljub “vrhunskim” pripravam, kjer sem pokazal kako se NE gre na maraton, sem končno uspel odteči šolski tek. Enakomeren tempo prvih 30 km ob stalnem dovajanju hrane in pijače. Potem pa gas in uživancija do cilja. S to lisičjo taktiko sem uspel ujeti šest zajčkov in enega Jetija. Slednjega celo večkrat. Ker sva kolega iz študentskih dni, sva vsakič seveda malo poklepetala. Trasa je lepa, čeprav je za rekorde preveč klancev. Meni je ura namerila prek 300m vzponov. Štart bolj na koncu je super ideja za uživaški tek. Za psiho je precej bolje, če ti prehitevaš druge, kot če drugi tebe. Pa še več zanimivih pojav vidiš. Malo trde noge v cilju in blag dvodnevni musklefiber je vsa škoda, ki sem jo pridelal. Ni slabo za 42km trdega asfalta.

Zahvala in čestitke gredo vesm udeležencem in navijačem za podporo in fenomenalno vzdušje. Bravo!!!

Tako. Novo traso sem videl. Zdaj lahko drugo leto v miru navijam. No, počakajmo do štarta. 🙂


Komentiraj

Ljubljanski Maraton 2014

 

Letos sem bil v soboto in nedeljo podporna ekipa tekačicam. Bilo je nekako takole:

Lumpi tek:

 Tako kot očka in mamica, tudi jaz zelo rada tečem. Zadnjič smo imeli v vrtcu kros. Tekli smo okoli hribčka pred vrtcem. Na koncu smo dobili tudi medalje. Včasih grem z mamico ali očijem na štadion, kjer tečejo veliki otroci in odrasli. Tudi jaz rada tečem po stezi. Moj bratec je pa še majhen in se igra v mivki. Zadnjič sem šla kar tri kroge. Malo sem tekla. Ko sem bila utrujena, sem pa tudi malo hodila. Vedela sem, da bo kmalu Lumpi tek, zato sem se še posebaj potrudila. Ob torkih hodim na telovadbo. Tudi tam tečemo, skačemo in se imamo fino.
V soboto zjutraj sta mi mami in oči povedala, da gremo na Lumpi tek. ZELOOOOO sem bila vesela. Šli smo v mesto. Tam je bilo že veliko ljudi. Ker so že vse pripravili za tek, nismo smeli parkirati avta ob cesti. Zato smo parkirali v garaži. Ko smo prišli na štart je veliko ljudi že začelo teči. Ustrašila sem se, da bom zamudila. Hitro, hitro sem tekla proti štartu. Mami me je komaj ujela in mi povedala, da zdaj tečejo majhni otroci skupaj s starši. Jaz sem že tako velika, da bom lahko prvič tekla čisto sama z drugimi otroci. Zelo sem ponosna. Malo me je pa tudi strah. Teči gre tudi moja najboljša rijateljica Tinkara. Mogoče jo bom kje videla. Ob cesti so postavili velike ograje. Tako, da otroci nič ne vidimo čez. Na Lumpi teku so policaji zaprli cesto, zato lahko tečemo tudi po cesti. Drugače pa ne sme teči po cesti, ker nas lahko povozi avto. Mami me je peljala na drugo stran ograje na štart. Komaj sem se prerinilia mimo odraslih naprej med ostale otroke. Pred štartom smo videli velikega zmaja, kenguruja in volka. Zmaj je zaspal na tleh, zato smo morali kričati, da se je zbudil in umaknil s proge. Na drugi strani ograje sem videla mamico. Tinkare nisem mogla najti. Ko bodo druge tekle, bom kar tekla z njimi. Kar bo, pa bo. Ko so rekli tri, štiri, zdaj, smo vse punčke začele teči. Bilo nas je zelo veliko. Na drugi strani ograje pa je bilo še veliiiiiko veliiiiiko ljudi, ki so močno navijali za nas. Lumpi tek je res super! Na ovinku smo zavili levo in že sem zagledala cilj. Prehitelo me je veliko staršev, ki so tekli zraven drugih otrok. Malo me je bilo strah, ker sem mislila, da bomo tekli samo otroci in bodo starši počakali na cilju. Ko sem prišla v cilj, je bilo pred mano veliko otrok in odraslih, ki so tekali sem in tja. Nekdo mi je dal medaljo okoli vratu. Ker so odrasli tako veliki, nisem nič videla preko njih in nisem vedela kam naj grem. Bilo me je strah. Upala sem, da bo oči prišel po mene. Kar na enkrat me je nekdo pograbil in me dvignil čez ograjo v roke moji babici. Ponosno sem ji pokazala medaljo. Potem smo šlo na kavico še z očijem, mamico, bratcem in prijatelji. Vsem sem ponosno pokazala medaljo. Ker sem tako dobro tekla, mi je babi kupila balon Kiti. Prijatelj Jernej je dobil bratca Jakoba. Kako je majhen! Skoraj, kot moj Peter. No, to je že druga zgodba.

 

Tek za velike:

V nedeljo je šla tudi mami tečt. Najprej smo jo z očijem in bratcem peljali na štart, potem smo šli k babici. Tam smo ob cesti navijali in čakali, da bo mami pritekla mimo. Tekačev je bilo veliiiko veliiiiiko. Brez konca so se valili po cesti, kot reka Sava po dežju. Kmalu je le pritekla mimo mami. Pomahala nam je in mi dala v roke majico, potem pa hitro stekla naprej. Čeprav je bilo zelo mraz, je bilo mamici vroče. Tako hitro je tekla. Potem je šel bratec k babici počivat, midva z očijem pa sva se s kolesom odpravila naprej navijat za mamico. Po bližnjici sva prehitela veliko tekačev. Ustavila sva se na križišču, kjer vozi čez cesto tudi vlak. Po železnici ne smemo hoditi, ker nas vlak lahko povozi. Srečala sva prijateljico od mamice Matejo. Skupaj smo navijali za mamico. Ko je mami odtekla mimo smo se še malo igrali. Ker so policaji zaprli cesto, smo se lahko igrali kar sredi ceste. Bilo je super! Ko smo se mi igrali, so ljudje še vedno tekli mimo. Bili so vedno bolj počasni in utrujeni.Z očijem sva s kolesom hitro še enkrat ujela mamico in ji pomahala. Potem sva šla v mesto na cilj maratona. Parkirala sva kolo. Potem me je  oči nesel za vratom, da sem lahko videla daleč, daleč. Bilo je res veliko ljudi. In bili so zelo glasni. Po cesti so že pritekli zmagovalci, ki so tekli še veliko daljšo pot, kot ostali. Tekli so tako hitro, kot bi se peljali z avtom. Ko sva zagledala mamico, me je oči dvignil čez ograjo in skupaj sva pritekli v cilj! Ljudje so nama ploskali in navijali za naju! Na koncu sva obe dobili medalji!


Komentiraj

Mljetska planinarska obilaznica

Na dopustu sem se ravno dobro naspal in se navadil vsakodnevnih ritualov, ki obsegajo dvakrat dnevno obisk plaže z otroci, spanec opoldne, kakšno pivo sem in tja, domačo ribjo večerjo in podobno. In glej ga zlomka, mi pade v oči tole.  Južni dalmatinci, ki se po vnemi za rekreacijo zlahka kosajo s črnogorci, so si omislili pravo tranverzalo čez tričetrt otoka. Seveda ima vse kar imajo veliki: markacije, kontrolne točke, knjižico za žige, obljubljeno značko za končano pot. In začne se ravno pod mojim balkonom. Hm, ….. 🙂

Mljetska planinarska obilaznica

Kaj pa, če bi se spet podal na daljši trening, izgubljanje, dogodivščino ali kakor koli se že temu reče. Verjetno pot nima prav dosti obiska. A to je le še en razlog več, da malo ometem pajčevine z nje. Na takem terenu je treba markirano pot zagrabiti z obema rokama. Pri nas je vseeno ali so bukve ali smreke, vedno se da it malo počez. V tem trnju in skalovju, pa brezpotja niso niti za hodit, kaj šele za tečt.

Seveda sem šel takoj naslednje jutro povprašat v kiosk narodnega parka, če oni kaj več vedo. Prodajo mi knjižico mini formata na 35 straneh, kjer je kratek opis in prostor za žige. Pot je lepo razdeljena v 19 etap. Seštevek vseh časovnic znese okrog 24 ur neto planinske hoje. Dolžina 43km. GPS sled seveda ni javno dostopna. S seboj rabiš blazinico s črnilom, v skale so namreč vzidani le goli žigi. Na otoku so pisarniške potrebščine seveda redko blago. Ni problema! Hčerki zaplenim flomaster in grem probat . . Odlično deluje! Eno stvar smo rešili, zdaj pa oprema. Potrebna bo samooskrba na celotni poti. Razen dveh vasi, na poti ni nič.  Svoj fensi ruzak z mehom in razno športno prehrano sem seveda pustil doma. V svoj stari, še funcionalni nahrbtnik dam dve plastenki vode po 1,5l, mini vetrovko, vrečko suhih datljev, en Corny in majhno vrečko slanih prestic. Še eno plastenko s cucljem v roko namesto bidona in sem pripravljen.

Štartam ob pol petih zjutraj, pol ure pred sončnim vzhodom. Prvič zaidem že po 50 metrih sredi vasi. Zemljevid z vrisano potjo seveda ne obstaja. To, kar je na zgornji sliki je vse. Vseeno po nekaj ovinkih hitro vdenem pot in jo v lahnem drncu mahnem dogodivščinam naproti. Teren je seveda zahteven. Ozke stezice, ostre skale, trnovo grmičevje. Markacije so presenetljivo pogoste in dobro vidne. Po pol ure teka pričnem z iskanjem drugega žiga. V vodničku piše: “Vidikovac s kojeg se ljepo vidi polotok Pelješac je KT2 (26 mnv).” Mater vam! Pelješac, oziroma oblake za katerimi se skriva, gledam že zadnjih 20 minut. Borovci in grmičevje so pa tudi vsi isti. Po 10 minutah iskanja ugotovim, da nimam več Garmina. Še tega se je manjkalo!!! Ne bom zdaj po vseh pripravah odnehal za prvim vogalom  z nekaj sto evri minusa! Slabo uro kasneje najdem Garmina, žiga pa ne. Vtaknejo naj si ga nekam! V jezi zaradi zamude pospešim. Začne se tudi ometanje pajčevin s poti – dobesedno. Verjetno je širina stezice ravno po meri otoškim pajkom, kar le ti seveda s pridom izkoriščajo za svoje konstrukcije.

Zraven spada še pol kvadratnega metra lepljive mreže

Zraven spada še pol kvadratnega metra lepljive mreže

 

Če pajka med tekom vidiš tako od blizu, ga imaš naslednji trenutek z mrežo vred že na nosu. Med tem, ko si čistiš mrežo z obraza, pobereš naslednje tri. Čez čas malo upočasnim, malo se navadim na lepljive nitke, malo se jim tudi izogibam. Na srečo večina pajkov čaka prav na sredini svoje mreže. Kmalu pogruntam, kako daleč od pajka moram it, da poberem le manjši del podpornih nitk, večina mreže s pajkom vred pa pade na tla. Kar zahteven trening koordinacije je med tekom spremljati skale pod nogami in se izogibati pajkom pred sabo. Stezica sicer vodi skozi prelep borov gozdiček ob obali kristalno čistega morja. Na tretji kontrolni točki se mi že na daleč zasveti na skali napis ŽIG pod katerim je le ta vzidan. Četrte KT spet ne najdem. Očitno bom zbral le vsako drugo. Kmalu se znajdem na že znanih potkah po vrhovih narodnega parka Mljet, ki se vzpenjajo 200 do 300 m nad morje. Na vrhu Montokuc je, kot vsak dan, že na vse zgodaj na straži gasilec. Ob današnjem vremenu vrjetno ne bo imel veliko dela. No, vsaj vroče mu ne bo.

MPO00003

Zadaj od leve proti desni Lastovo, Korčula, Pelješac. Spredaj deževni oblaki.

 

Me ne moti, saj sem itak že moker od švica. Na grebenu je bolj vetrovno. Na severni strani je suho, na južni in na grebenu, pa bolj ali manj rosi. Čez greben se podijo megle. Kljub vetru in vlagi je vseeno toplo. Počasi se pokaže slabost sicer odličnih tekaških copat. Na mokrih skalah drsijo kot nažajfane. Je kar zoprno, a so na srečo skale precej ostre. Tudi dež se malo okrepi, a skozi krošnje zimzelenega hrasta in bora zaenkrat še ne pride. Na zadnjem vrhu v tej rundi, je zapuščen vojaški objekt JLA. V vodničku ga opisujejo kot zavetišče v sili. Samo, če ne švigajo ravno strele vse naokrog, se jaz ne bi valjal tam notri.

Rezervne baterije še vedno čakajo.

Rezervne baterije še vedno čakajo.

Kmalu zapustim nacionalni park in se prek glavne ceste odpravim proti vzhodu. Dež je sicer zelo rahel, a tole sredozemsko grmičevje izjemno dobro zadržuje vodo, ki jo jasno v izobilju stresa na mimoidoče. Kmalu sem do kože premočen.  In ne samo, da rastje ob poti navdušeno zadržuje vodo. Pred vsiljivci se tudi brani s trnjem, kar je v kombinaciji s kratkimi hlačami in nizkimi nogavicami sila nerodna reč. Najbolj hinavske so mlade robidove vejice tik nad tlemi, ki se ti navijajo okoli gležnjev. V vas Blato, ki je približno na pol poti prispem po šestih urah. Pri prijaznem domačinu dopolnim zaloge vode. Malo je rjava, ampak bo že. Mokrota me sploh ne moti več. Samo vodniček je težko obdržati suh med pritiskanjem žigov na dežju. In za telefon nisem siguren, če ga ne bo zalilo. S sabo imam namreč le eno mini plastično vrečko, ki sem jo že uspešno strgal z zadrgo od nahrbtnika. Iz Blata se ponovno zagrizem v manjši klanček in ugotovim kaj je še slabše od stotih pajkovih mrež  .  .  .  .  .   Ja sto mokrih pajkovih mrež vendar! Mokre so še bolj lepljive. Na drugi strani spet spust in nato uživaška potka prek opuščenih polj, ki z mahom in lišaji kar kličejo po vilincih in hobitih.

Mah in lišaji. Tudi to je Dalmacija.

Mah in lišaji. Tudi to je Dalmacija.

 

Počasi pridem v osredni del otoka, kjer je tudi najvišji vrh, prek 500m visoki Veliki Grad. Počasi mi zmanjkuje hrane. Pripravljal sem se na sonce in vročino, dobim pa tole Angleško vreme. 🙂  Gori, doli, prvega malo več, kot drugega se počasi vzpenjam. Ena od kontrolnih točk je tudi na vhodu v kraško jamo Ostaševico. V vodničku piše, da si lahko s pomočjo svetilke ogledamo vhod v jamo. Jaz čelko sicer imam, a me dričanje po mokrih skalah in listju niti najmanj ne zanima. Lahko pa vsaj na suhem pomalicam pod previsom ob vhodu. Še malo lahnega drnca in že sem pod najvišjo točko poti. Pod vrhom je treba malo potelovaditi čez škraplje.

Z vrha otoka se ponuja prekrasen razgled na okoliške oblake.

Z vrha otoka se ponuja prekrasen razgled na okoliške oblake.

 

Odtisnem žig, in jo hitro ucvrem nazaj dol. Malo izračunam časovnice in ugotovim, da sem lahko čez dve uri že na koncu. Juhuu!! Od tu naprej mi gre precej hitro. Še eno iskanje žiga, za katerega se izkaže, da je bil nesramno odtujen in že zlivam stran odvečno vodo in pojem zadnji rezervni košček hrane.

Nekdo si je zaželel malo bolj trajen spominek.

Nekdo si je zaželel malo bolj trajen spominek.

 

Tik tak sem pred zadnjim spustom. Že voham pivo na cilju. Pa še sonček se je začel kazat. 🙂

 

Samo še dol v tale zalivček.

Samo še dol v tale zalivček.

 

Kljub neugodnim razmeram in začetnem motoviljenju pot tudi zaključim. Zadnji žig je na steni vaške gostilne. Lokalci, ki ob bevandi čakajo, da neha deževati, me seveda takoj ogovorijo. Pogovor gre nekako takole: “Odakle si došo?”, “Iz Pomene“, “Kako? Pješice?”, “Da“, “Tako daleko ne bi išo ni s autom!”. Natakarica je samo odmahnila z rokami in si mislila svoje. Jaz sem si tudi mislil svoje. Poklical sem prevoz in si zadovoljno privoščil pivo.

 

MPO00014

 

 

REZIME:

Pot naj bi bila dolga 43km. Jaz sem jih z davkom na izgubljence vred naredil 45km in približno 2500 višinskih metrov, čeprav sem samo enkrat prišel nad 500m visoko. Rabil sem 10 ur in 17 minut bruto. Od dvajsetih žigov sem jih zbral 17. Dveh nisem našel, enega so pa ukradli. Pot je odlično markirana. Občasno sem sicer uporabil Garmina z naloženo karto otoka, a bi šlo tudi brez tega. Bila je zanimiva dogodivščina in dober dolgi trening. Na poti sem poleg redkih domačinov srečal čredo koz, muflona in nekaj čehov v sandalih. Prvič sem imel za tako dolgo pot obute superge Altra Lone Peak.  So nizko pri tleh, zelo široke pri prstih, kljub mokrim nogam brez žulja po desetih urah.  Imajo samo eno ogromno pomankljivost. Po mokrih skalah drsijo kot jegulje. Zero drop pomeni sicer malo večjo obremenitev za meča, ampak občutek je dober. Tudi brez sodobnih pripomočkov za hidracijo gre zlahka. Dve veliki plastenki v nahrbtniku sta se presenetljivo dobro izkazali. Nič poskakovanja, nič žuljenja. Vsa elektronika je zdržala povodenj. To so ura Suunto, ročna navigacija Garmin in telefon Samsung. Ta zadnji s pomočjo strgane plastične vrečke.

 

MPO00011

 

Pajčevine sem ometel, zlaufal sem se in se cel (če ne štejemo številnih prask) vrnil na pivo.

Naslednjič, pa kam drugam.


2 komentarja

18. Ljubljanski maraton ali šola plačevanja dolgov

Kot vsako leto, sem si na lep oktoberski vikend zopet privoščil pošteno porcijo zarečenega kruha.
Čez leto sem namreč razlagal, da so ravninski teki dolgočasni, asfalta pa sploh ne maram. Hribi, doline, gozdovi, blato in skale, to je tisto pravo. Potem pa sredi poletja, ko v vročini intenzivnost treningov pade in so letošnji ultraški cilji že izpolnjeni, pride čas prijav na LM. Šnitka pride na dan z idejo, da bi tudi ona probala. Če gre ona, grem pa tudi jaz! Saj mi ni treba dirkat, samo malo pogledat vzdušje. Če se mi ne bo dalo it, pa lahko še vedno prodam štartnino. Potem pride spet poškodba gležnja in ob kupu službenih in domačih obveznosti maraton črtam s seznama.
Šnitka vmes seveda pridno trenira. Jaz pa tudi ne zdržim dolgo brez miganja. Konec septembra me že zvleče na prvi skupni dolgi trening. V dežju sva z lahkoto odkruzala PST. Gleženj se ni nič pritoževal. Hm!? Kaj pa če bi si vseeno pretegnil noge na Ljubljancu. Par urc tekanja in si za kosilo že doma. Z lahkoto! V naslednjem mesecu oddelam še nekaj intervalov, na koncu nejkaj relaksacijskih tekov, pa carboloading in že je tu dan D . . .
Na srečo sva enega otroka oddala že prejšnji večer. Tako imava zjutraj dovolj časa za vse rituale od hranjenja do kineziotapinga, ki se vedno znova odlično izkaže. Bo treba zadevo malo bolj naštudirat. 🙂
Apetiti so seveda zrasli. Glede na lanski čas na polovički, ciljam pod tri urce in pol. Na začetku gre seveda z lahkoto nekaj sekund pod 5min/km. Ura kmalu prične opozarjati na previsok pulz in nabiranje kisikovega dolga. Gladko jo ignoriram in si mislim: ˝Bom že stisnu. Sej je samo dobre tri urce.˝ 🙂 Prvi krog gre kot po maslu. Potem pa se začnejo najprej manjše težave s hrano in pijačo, nato pa od 25km dalje nekdo počasi začne zategovati ročno zavoro, tempo pada, napor raste, geli mi ne pašejo več, zajček za 3:30 me gladko pusti zadaj . . . Skratka: ˝It’s pay time!˝ Do 35km je potem stvar trme, previdnega doziranja pijače in močenja z gobicami. Tam si rečem: ˝Kamor je šel bik naj gre še štrik!˝ in stisnem ponujenega bika. Potem pa z glavo skozi zid. Presladka pijača mi skoraj zlepi usta do naslednje vodne postaje. Še ena neumnost. Po Dunajski zopet poletim, ter pristanem pri 3:43 in drobiž. V cilju stisnem eno župco, potem pa hitro oblečt in rihtat tortico za Šnitko. Za zaključek porodniške preteči svoj prvi maraton ni kar tako! Bravo!
Naslednje dni sem čutil zadnje in notranje stegenske mišice. Kvadricepsi so bili kot novi. Tudi meča so se po nošenju kompresijskih nogavčkov počutila odlično. Res si bo treba omislit še kratke kompresijske hlače. Sicer je bila regeneracija hitra in me pete spet srbijo.
Po dobrem mesecu ne prehudega ciljanega treninga na prejšnjo podlago trail tekov sem torej popravil svoj osebni rekord s čimer moram biti zadovoljen. Zopet sem se naučil marsikaj, kar sem itak že vedel. Gorski oziroma trail tek je precej drugačen od cestnega in rabi tudi drugačen trening. Maraton je ena taka čudna dirka, ki ni ne srednja ne dolga (tukaj bodo pravoverni atleti seveda skočili v luft :)). Je tako dolg, da je že treba jest in pit med tekom in se ukvarjati s pomanjkanjem glikogenskih rezerv. Po drugi strani pa je tako kratek, da ni časa za vmesno regeneracijo v umirjenem tempu ali celo hoji, kar si lahko privoščiš na ultra preizkušnjah. Kar se obutve tiče se počasi premikam k vedno manj blaženi obutvi z vedno manjšo razliko med peto in prsti. Letošnji maraton sem pretekel v Brooks Pure Connect brez problemov.
Zdaj prihaja spet čas preganjanja po gozdovih brez štoparice.    JUHUUU!!!


Komentiraj

Maraton dveh smučišč

Takole je izgledal jesenski potep po hribih med selško in poljansko dolino:

Štart pri gradu v Škofji Loki in cilj na avtobusni potaji v Gorenji vasi. Vmes pa za en lep maraton poti, stezic, cestic, razgledov, malin, gob, okrepčevalnic … Skratka čisti užitek.

Iz Loke najprej na Lubnik, da pridobim višino in se ogrejem na delovno temperaturo. Neka šola ima zgleda športni dan. Današnja ‘facebook’ mladina ima precej težav z obvladovanjem gravitacije, pa še pot ni asfaltirana, ampak je polna nebodigatreba kamenja in korenin. Še dobro, da so pri roki drevesa za oporo med lovljenjem sape. 🙂 Z Lubnika sledi kratek spust in dokaj hiter odsek makadama do Starega vrha. Sedežnica je že pripravljena. Samo še sneg manjka.

Še malo, pa bo sneg . . .

Še malo, pa bo sneg . . .

Stari vrh

Stari vrh

Mladi vrh

Mladi vrh

 

 

 

 

 

 

 

Tukaj se nadaljujejo lepe gozdne stezice preko Mladega vrha (čista kopija strejšega brata :lol: ) in Koprivnika do Blegoša.  Vmes mi zaradi malinovja tempo malce pade. Med tekom se jih pač ne da obirati. Na Blegošu malo pokukam nad gozdno mejo, a se zaradi megle in vetra hitro umaknem v kočo na ričet. Naprej do Črnega vrha so vzpončki spet malo položnejši, da lahko celo pot uživaško tečem. Tudi na smučišču Cerkno vlada mrtvilo v pričakovanju zimske sezone.

Tudi tu še ni snega

Tudi tu še ni snega

Markacije so na smučišču bolj redek pojav, zato pride kar prav GPS. Sledi dolg spust najprej pod sedežnico in nato ob cesti mimo vasi Leskovica do Hotavelj. Vmes naredim majhen obvoz oziroma bližnjico po gozdni cestici, da se izognem asfaltu. Sicer so tudi bankine ob asfaltu večinoma peščene ali travnate. Iz Hotavelj sledi še kratek iztek po neprometni strani Sore do Gorenje vasi, kjer imajo trgovino, avtobusno postajo, Petrol, skratka civilizacija. Da bo dogodivščina popolna, si na stopnicah pred trgovino privoščim mesni burek z jogurtom in se po dolgem času spet peljem z medkrajevnim avtobusom.

Na poti je kar nekaj okrepčevalnic. Na Lubniku, Starem vrhu, Blegošu in Cerknem. Odpiralni časi so sezonsko pogojeni.
Čisto slučajno  sem naklepal pravi gorski maraton 42,7km in 2800m višincev.
Nove superge INOV8 trailroc 255 so se odlično obnesle. V primerjavi z 295 so malo mehkejše in podplat ni tako grob.  Za mešane ture po trdih podlagah z daljšimi asfaltnimi in makadamskimi odseki so super izbira.

Še GPS sled:
http://www.gpsies.com/map.do?fileId=bambqihpgdqeooll