pot pod noge

iskat meje


1 komentar

Jahanje Košute

Košuta se poleg žene od jelena imenuje tudi obsežen greben vzhodnih Karavank. Z gorenjske avtoceste se nad Tržičem lepo vidi strma travnata pobočja nad katerimi se nizajo dvatisočaki en za drugim brez večjih sedel. Zid iz enega kosa kar vabi na sprehod v višave. Že južna travnata pobočja so od blizu precej strma in tudi kamenja se ne manjka. Na severno, avstrijsko stran pa pada nemarno krušljiva skalnata stena, ki jo sekajo strme grape. Kitajci so morali zid graditi od temeljev. Jugoslavija pa ga je le okrasila z malo žice in postavila gor nekaj graničarjev. Od kar niče več ne sili mladeničev, naj čepijo na prepišnem grebenu in streljajo vse kar se premika, ponuja greben prav nebeške sprehode po zračnih višavah in tudi po nižje ležečih planinah. Več kot 10km naj bi bilo od vzhodnega Velikega vrha do Tolste Košute na vzhodu. Vmes pa ves čas gori doli prek številnih večjih in manjših kucljev, po travah, skalah, grušču, zemlji …

Že dolgo me vabi, da bi ga odtekel v enem kosu. Sploh od kar smo z otroki odkrili planino Kofce in se bolj pogosto znajdem v tistih koncih. Seveda nisem prvi s to idejo. Že kratko iskanje po spletu pokaže, da so greben obiskali že tako gorniki, kot tudi gorski tekači. No, prišel je tudi moj čas:

Ob šestih zjutraj parkiram na praznem parkirišču nekaj ovinkov pod kmetijo Matizovec. Do doma na Kofcah se ravno ogrejem na delovno temperaturo kjer jo brez ustavljanja mahnem dalje proti planini Šija. Odločil sem se namreč, da Košuto zajaham od zadaj. Torej najprej prečim južna pobočja prek planin Kofce, Šija, Pungrat, do planin Spodnja in Zgornja Dolga njiva. Smerokazi obljubljajo kar dolgo pot. Nič hudega. Svojevrsten užitek je v jutranjem sončku ob ptičjem petju tekati po samotnih stezicah.

Malo po sončku, malo po senčki

Malo po sončku, malo po senčki

Po treh urah se končno zavihtim na Košutin hrbet. Na Tolsti Košuti si privoščim krajši postanek. Ptiči so utihnili, tudi iz doline ni slišati nič. Od tišine mi kar šumi v ušesih, kot po kakšnem glasnem koncertu. Končno odklopljen od vsakodnevnih zvokov. Ozračje postaja bolj resno. Od jugozahoda se bliža neka sivina. S severne strani občasno zaveje hladen vetrič, sicer je pa sumljivo mirno. Bo treba kar it. Zabava se šele začenja.

Nad Vadinami je še kar spodobno zasneženo

Nad Vadinami je še kar spodobno zasneženo

Tole  je šele četrtina grebena

Tole je šele četrtina grebena

Moram priznat, da poti nisem študiral do zadnje podrobnosti. Imel sem namen držati se grebena kolikor se da. Po spominu naj bi bila pot markirana. Z vrha Tolste Košute jo mahnem proti zahodu. Prek prvih dveh ali treh kucljev tečejo lepe gamsje stezice po katerih se podi manjši trop teh elegantnih koz. Stezice postajajo vedno ožje in bolj strme. Ves čas se gibljem v območju državne meje. Ponekod iz trave gledajo zarjaveli ostanki žičnatih ograj. Idealno za spotikanje nepazljivih obiskovalcev samote.

Očitno so tudi gamsi pismeni

Očitno so tudi gamsi pismeni

 

Kmalu se znajdem v svetu skalnih škrbin in strmega skrotja. Gamsi tu še vedno z lahkoto tečejo. Tudi jaz moram vključiti vse štiri okončine. Podrte škrbine pred mano izgledajo prav nagnusno krušljive. Ker sem pričel tečt in ne z zobmi držat šopov trave, sledim gamsjim prehodom levo navzdol pod greben. Prečim nekaj grapic. Poplezam prek dveh krajših skokov in se priključim na pot, ki gre z Dolge Njive na Košutnikov Turn. Gamsja telovadba mi vzame dobre pol ure. Kasneje doma pogledam zemljevid in ugotovim, da med Tolsto Košuto in Košutnikovim turnom ni markirane poti. Kdor nima v glavi, .   .  .  se zapleza. Po lepi cik-cak stezici se hitro spet povzpnem na najvišji vrh, Košutnikov Turn. Severna in južna stran sta kot jin in jang. Na severu mrzle skale, na jugu sončne trave.

S severa je precej drugače

S severa je precej drugače

Naprej postane greben bolj priljuden. Večinoma prav uživaški. Ravnine ni nobene. Samo gori doli prek neštetih kucljev. Ko prisopiham proti vrhu neimenovane travnate špičke, se petnajst metrov stran dvigne ogromna rjava senca. Kot bi veter odpihnil šotorsko krilo. Presenečen občudujem njegovo veličanstvo Planinskega Orla, kako počasi odjadra v bolj mirne konce. Tako blizu ga ne vidiš vsak dan. Uf, … uf…  Za fotko sem seveda prepozen. Šer kar lep čas sedim na obmejnem kamnu in ga občudujem, kako pluje proti Grintovcem, kot zračna križarka. OK, dovolj sanjarjenja! Pot je še dolga. Kucljev zlepa še ne bo zmanjkalo. Vsi tam okoli dvatisoč metrov visoki. Sledijo si Ostrv, Macesje, Užnik, Tegoška gora z več vrhovi . . . Nato malce več spusta v Škrbino, ki je s 1869mnv najnižja točka grebena. Ko mi na lepo travnati potki misli malo odplavajo, se mi med pod nogami zabliska nekaj črnega in podolgovatega. V trenutku, dam noge narazen in odskočim, da ne pohodim črne kače. Na srečo je bila od hlada čisto otrpla in ni se ni premaknila. Jaz je pa tudi nisem izzival. A kdo ve pasmo te lepotičke?

Blackadder jaha Košuto

Blackadder jaha Košuto

Iz šrbine se vzpnem na Veliko in Malo Kladivo. Pot je vedno bolje uhojena. Tudi ljudi je kar nekaj. Kot bi iz zakotne ulice prišel na Čopovo. Prek Kofce gore in Toplarja pridirkam na Veliki vrh, kjer se moje grebenarjenje konča. Še hiter spust prek cvetočih travnikov in že sem pri domu na Kofcah med množico planincev. Predirljivo otroško vreščanje mi hitro pričara domače vzdušje. Sledijo obilne porcije piva, vode, žgancev, zelja, klobas, štrukljev. Po dobri uri se odkotalim v dolino kot nosečnica.

Košuta010

 

TEHNIKALIJE:

Sam greben naj bi bil dolg prek 10km.

Ura je namerila 2900m vzponov in prav toliko spustov.

Glede na predhodnike, sem verjetno opravil slabih 35km.

Od Matizovca do vrha Tolste Košute 3 ure,

Tolsta Košuta – Košutnikov Turn dobro uro

Košutnikov turn – Veliki Vrh 2 uri in pol.

Skupno od Matizovca do Doma na Kofcah 7 ur.


Komentiraj

Vikend sendvič s kislimi kumaricami

Z Ultrablues-om so na tekaški sceni postali moderni sendviči. In to raznih sort. Od pustih tek + tek, prek kombiniranih s cestnim, gorskim, trail, itervalnim in kar je še podobnik tekov. Pa kombinacije s kolesarjenjem, plavanjem poodništvom. In tudi bolj eksotične. Na primer s  smučanjem. Neposvečeni ste verjetno uganili, da ne gre za rezine kruha z nadevom. Temveč za kombinacije daljših treningov v dveh ali treh dneh zaporedoma.

Pri meni se je začelo s povabilom na drugi tradicionalni turnosmučarski vikend nad Pokljuko. Seveda je bilo treba takoj rezervirati termin na koledarju. Smuči je treba vsaj enkrat letno prezračiti, da se ne zlepijo med sabo. Za čiščenje rje z robnikov, pa priporočam drsanje po ledu in ruševju. Od lanskih petih bolj ali manj zagrizenih turašev sva se v petek zjutraj znašla na Rudnem polju le dva pjeba. Ampak toliko bolj zagreta, z visokoletečimi načrti, opremljena do zob in ušes. Že ob zlaganju opreme iz črne limuzine se zgodi prvi zaplet. Ruzak je sumljivo moker. Takih, ki bi švicali namesto tebe še ne delajo. Vonj hitro pokaže krivca. Kumarice v originalno zaprtem kozarčku so ostale na suhem. Za reklamacijo pri “najboljšem” sosedu žal ni časa. Ob sončnem vzhodu počasi odpujsava mimo smučišča in levo proti planini Konjščici. Nikjer nobenega, sliši se le podrsavanje smuči in dihanje. Telefoni molčijo, vse obveznosti so do ponedeljka na čakanju. Med mogočnimi smrekami se iskrijo prvi sončni žarki. Počasi se ogrevava na delovno temperaturo. Na Konjščici deponirava odvečno prtljago in se veselo poženeva naprej. Snega je sicer za tretjino lanske količine, a naju ne moti. Sonce, voda, zrak, svoboda velja tudi, če je voda zmrznjena. Vonj kumaric iz nahrbtnika me spominja na šolske ekskurzije. Saj veste: žemlja s posebno salamo, sirom, majonezo in kislimi kumaricami. Zraven pa Pingo sok. Po nekaj malega motoviljenja prek skal in ruševja, prideva do Jezerc, kjer je podoba že bolj zimska. Napihan suh snega na trdi skorji obeta celo zelo solidno smuko. S Studorskega prevala se odpre zanimiv pogled, ki oklesti najine visokoleteče cilje.  Na trasi planiranega spusta oziroma prečenja na smučeh, med kamenjem že zeleni trava. Na nej se mirno pase kakih trideset gamsov. Nekajurnemu pešačenju s smučkami na hrbtu se kaj hitro odrečeva. Namesto proti Velem Polju jo skleneva mahnit na sosednji Veliki Draški Vrh. Kam pa drugam. Lagodno pomalicava in natakneva dereze. “Z derezami moraš hoditi bolj na široko. In pazi, da ne zapneš za hlače!” Pospravljava opremo v ruzake. “Rresssk!” Zob derez odtrga lep kos hlač pri kolenu. “Aha! O tem si mi govoril.” No, prva lekcija je za nama. Do vrha je samo še uživaški sprehod z razgledi za vikat. Na vrhu pa sonček in brezvetrje. Dobro, da imava ušesa. Če ne, bi nama čeljusti popadale dol v Krmo. Sneg je ravno malo začel popuščati, kar je naredilo smuko do Jezerc naravnost odlično. Nižje pa spet rodeo med ruševjem in skalami. Tokrat navzdol. Na Konjščici si spet oprtava vso prtljago. Z ene strani mi dišijo kumarice, z druge klobase, jaz pa neumorno pujsam dalje.  Nekaj smrčjih vprašanj (A je še daleč?) in že sva pri koči na Pšincu. Tam se ta glavni štos turnega smučanja šele začne: . . .  Na sončku s pogledom na zasnežene spodnje bohinjske gore tavajočih misli srkava hmelji napitek .  .  .  .

Laško ma novo f ..... No tud piksna bo v redu.

Laško ma novo f ….. No tud piksna bo v redu.

 

A je to nirvana?  .  .  .  Tudi če ni, je jebeno dobro.

Med odpravljanjem na večerno sranje po dolgem času opazim, da je na nebu res ogromno zvezd. Ampak reeees jih je veliiiiiko. Se ne hecam. Iz osvetljenih civiliziranih krajev se jih vidi bolj za vzorec.

Po krepčilnem deseturnem spancu, pride naslednje jutro na vrsto sendvič s klobaso in slavnimi kumaricami vloženimi v zrak. Kljub napovedi poslabšanja vremena, je spet sonce. Jebi ga! Spet bo treba na turo. Tokrat na Srenjski preval in skok še na Malega (Mali Draški Vrh). Smučava na drugo stran na Kačji Rob s katerega zaruživa direkt v najgostejše ruševje. Hm! Pozimi bi morala biti tukaj uživaška flanka pršiča, srenca, ali kar je še podobnih dobrot. Tale smolnata zelenjava ni nič zimska.

Še za slalom so količki pregosti

Še za slalom so količki pregosti

Kljub vsemu, brez večjih prigod prikolovrativa do smučišča, kjer se posladkava še z nekaj zavoji karvinga po mehkem polikanem snegu. Neprecenljivo! Med tem se dokončno pooblači. Brez slabe vesti odkruzava nazaj proti domu.

 

V nedeljo me kar razganja od energije. O kakšni boleči ali zategli mišici ne duha ne sluha. To pa je bilo polnjenje baterij!

Seveda mora imeti sendvič tri plasti. Zato zvlečem Šnitko na tekaški potep na Rašico. Počasi ob Savi do Gameljn in po cesi na vrh. Zmaževa štrudel in čaj in odmeljeva v dolino. Tokrat v Povodje. Jaz seveda še nima dovolj in podaljšam še na Šmarno Goro na čaj. K Šmarni seveda spada tudi Grmada. 🙂 Med tekom po grebenu grmade čutim že malo trde noge. Tek je zgleda res bolj neprizanesljiv do nog, kot kolovratenje na smučeh. Na najbolj strmem in sklanatem delu mi uspe prehiteti lastne noge. Na hitro skeniram teren pod sabo in se že vidim v bolnici z nekaj zlomi. Nasledni trenutek slišim pok udarca ob skale. Na srečo se je razpletlo, kot v tistem komadu od Zmelkow “Njemu ni blo nič. Malo je okrušil skalo.” Od daleč sem verjetno izgledal kot ustreljen jelen na begu. Po nekaj metrih hoje, mi je spet steklo do doline.

Še tehnični podatki:

Prvi dan: 6ur turne smuke 1500m vzpona.

Drugi dan: 4,5 ure turne smuke 1300m vzpona.

Tretji dan: 3 ure teka 800m vzpona

 

Konkreten senvič! Kajne?

 

 


Komentiraj

Novim dogodivščinam naproti

Spet imam tisti študentski občutek. Sam ob šestih zjutraj na železniški postaji med sumljivimi tipi. Po hodnikih prav počasi patruljirata dva policaja in sem in tja kaka čistilka. Namesto ruzaka imam tokrat 90 litrsko prasico. Ja, spet mi je uspelo za na tek spakirat prtljage, da jo komaj dvignem. Že nosit jo je kar podvig. Spravit to reč na 2m visoko polico na vlaku, je pa pravi power lifting. Bom imel muskelfiber še preden sploh štartam.

Prasica prvič pospravljena. Samo še trikrat.

Prasica prvič pospravljena. Samo še trikrat.

Do cilja moram štirikrat prestopit. Pa sem štartal iz Trsta. No, vlaki se od časov Venezia expresa, ki je bil stara drvarnica na tirih, malo modernizirali. Še vedno to ni superhitri vlak, avtomobile na avtocesti pa vseeno prehiti. Se pa sprehaja osebje z vozički, kot na letalu in deli časopise, kavo, sok itd. Tudi informacijska tehnologija se je uspešno prebila na azjnpon. Sprevodnik hodi naokoli s pametnim telefonom in potniki mu kažejo kode na zaslonih svojih napravic. Le redki imamo papirnate karte, pa čeprav kupljene prek spleta in natisnjene doma.

Spomnim se svojega prvega ultra traila pred tremi leti. Po uspešno pravljenih 38km na Gorskem maratonu štirih občin in 42km na tekmi treking lige na koroškem so mi apetiti precej zrasli. Zapičil sem se v zbiranje točk za prijavo na Ultra trail du Mont Blanc. To je 168km dolga tekma, ki obkroži najvišjo goro Evrope v enem zamahu. Že same kvalifikacije so podobno zapletene, kot za na primer maraton v New Yorku. Najprej je treba v dveh letih zbrati določeno število točk, ki ti jih prinese prihod v cilj kakega drugega ultra teka. Več kilometrov in višinskih metrov, več točk. Težava je, da taki dogodki niso ravno vsak dan. Tisti, ki so, so pa ali že zasedeni, ali pa tudi zahtevajo poprejšnje izkušnje na podobnih dogodkih. Uspelo mi je najti manj znan tek, ki je bil takrat organiziran drugič. Potekal je po gorah severno od Brescie. Na voljo so bile razdalje 90km, 120km in 160km. Torej tudi najkrajša več kot dvakrat več, kot sem do takrat uspel preteči naenkrat. Ampak za »krajšo« si dobil samo dve točki. Za UTMB pa si potreboval vsaj eno tekmo vredno tri ali več točk. Ja nič, . . . Brez veze bit polovičarski. Prijavil sem se na 120km. Kar bo, pa bo. In je bilo . . .   Zelenec sem naredil seveda ogromno začetniških napak, ki sem jih seveda tudi pošteno plačal. V dnevih pred tekmo sem nekaj eksperimentiral s prehrano v želji po boljši pripravi. Tudi za na tekmo sem si namešal neke super zvarke, ki te sami nesejo na cilj. Seveda sem stvar prej testiral. Doma sem zmešal zvarek, ga popil par požirkov in strokovno ugotovil, da bi se to dalo piti vseh 20 ur kolikor traja tak hec. Vse skupaj me je na tekmi seveda upočasnilo in povečalo porabo toaletnega papirja. Približno petnajstkrat sem moral med tekmo počepniti za grm. Tudi jesti nisem mogel kaj dosti. Poleg tega sem si uspel v premehkih in posledično slabo stabilnih supergah zviti gleženj. Svoje je dodala še noč, ki me je še psihično omajala. Do takrat ponoči še nisem tekel več kot eno uro skupaj. Precej zdelan sem se privlekel do 90 km in tam odstopil. Če bi se prijavil na to razdaljo, bi imel celo solidno uvrstitev. Tako pa sem dobil samo malo po prstih in celo vrečo izkušenj.

Tudi tokrat se včasih malo zamislim, če si nisem naložil več, kot lahko pojem. Ampak na koncu koncev me nihče ne sili v nič. Dogodivščin bo pa v vsakem primeru polna malha.

Zdaj mi pa počasi zmanjkuje baterije. Super vlak sicer ima priključek za elektriko, a le ta žal ne deluje.

Po štririh vlakih pride še en avtobus. Še prej pa čas za kosilo v senci mogočne cedre.

Čas za kosilo

Čas za kosilo

 

Bolj, ko se bližam cilju, bolj se seveda oblači. Zvečer pride na vrsto tudi porcija dežja.

Lep pozdrav iz uscanega Courmayeurja.

Lep pozdrav iz uscanega Courmayeurja.

Naslednje dni me lahko s štartno številko 739 spremljate prek

http://www.tordesgeants.it/en

 


Komentiraj

Potep na streho Slovenije

Spet so se vse zvezde ravno prav postavile. Kar pomeni, da sem prost službenih in domačih obveznosti, vreme sodeluje, pete me srbijo,  . . .  Torej prišel je čas za novi potep, dolgi trening, dirkanje po gorah, testiranje opreme,  . . .  Bohinjske gore so odličen poligon za take norčije. Pa še v jezero se lahko vržeš na koncu.  Lahko si za vmesni cilj postavim kar Triglav. Saj moram malo potrenirat v visokogorju.

Zvečer gredo otroci v posteljo. Jaz pa hitro zvlečem na kup opremo, napolnim bidone in meh, pograbim kar je doma od gelov in ploščic. Nekaterim je sicer že potekel rok trajanja . . . Ampak, saj cuker se ne more pokvarit, če je dobro zaprt. In že sem na gorenjski avtocesti. Prav študentsko se počutim v 12 let starem Cliotu, ki nam še vedno zvesto služi kot drugi družinski avto. Brez obveznosti, muzika na glas in JUHUUUU!!! Novim dogodivščinam naproti. Prav užitek se je peljati po prazni cesti skozi Bled in Bohinj. Sredi turistične sezone je zvečer vse mrtvo?!?

Malo čez polnoč štartam od spodnje postaje žičnice na vogel. V lahnem drncu mimo Zlatoroga in po severnem bregu Savice. Pot je ravno prav strma, da se dobro ogrejem do prve resne strmine. Začnejo se strme ride čez Komarčo. Ko zapustim vlažno in hladno dno doline, postane zrak bolj suh in toplejši. Kljub kratkim rokavom in hlačam, mi je pošteno vroče. Velika, svetla luna se vozi za redkimi oblaki. V dolini luči rišejo zemljevid naselij. Sem in tja splašim kakega gamsa. Slišim le lomastenje v strmini in občasno vidim odsev oči. Po uri petindvajset sem že pri prvem triglavskem jezeru. Užitek je steči po položni potki postlani z mehkimi smrekovimi iglicami. Po dolini triglavskih jezer navzdol pihlja hladen vetrič. Vročine ni več. Malo više postane pot bolj skalnata in polna mokre zelenjave. Ne vem, ali je to rosa, ali posledice kake plohe. Superge imam kmalu povsem mokre. Pod nekim previsom ob poti se že na daleč svetijo odsevna oblačila. Ko šibam mimo, se izpod debele spalke zasliši nekaj kot zaspani “Ahoj!”. Ob pol treh grem mimo koče pri triglavskih jezerih. Pot je mokra, skalnata, blatna, skratka nič kaj tekaška. Višje zavijem desno proti hribaricam. Skale so tu sicer suhe, ampak postane teren bolj visokogorski z ostrimi skalami, škrapljami in melišči. Luna se počasi poslovi in orientacija terja malo več pozornosti. Na poti je tudi nekaj snežišč, ki še otežijo iskanje markiranih poti. Enkrat me pred izgubljanjem in hojo v krogih reši Garmin. Še vedno se počutim odlično. Vseeno se pot prek Hribaric proti Doliču in naprej do Planike kar vleče. Tehnično zahteven teren in iskanje poti v soju čelne svetilke preprečujeta hitro napredovanje tudi po bolj položnih delih. Malo pred peto sem pri planiki. Pred kočo se sprehaja čreda ovc in nespečni planinec. Vsi skupaj nestrpno čakajo sončni vzhod. Če bom hiter, ga bom jaz lahko ujel na vrhu Triglava. Zagrizem se v strmino. Kmalu pospravim palice v nahrbtik in napredujem po vseh štirih. Zdi se mi, da se ne premaknem nikamor. V nogah ni prave moči, srce čutim v grlu . . . Vseeno zanesljivo napredujem. Na grbenu prav nemarno piha. Ne izgubljam časa z oblačenjem, saj bom kmalu na vrhu. Proti pričakovanjem sem v tričetrt ure s Planike na Vrhu. Pet ur in pol od avta. Do sončnega vzhoda je še deset minut. Nase navlečem vse, kar imam in pričnem pridno uničevat vse, kar imam užitnega s sabo (nekaj gelov in tablete glukoze). Za čuda sem na vrhu sam. En redkih dni brez dežja letos pa nobenega tu gor. Uživam v miru in spreminjaju barv.

Nad deželo Kranjsko se dani

Nad deželo Kranjsko se dani

triglav002

Takoj, ko sonce obsije kočo na Kredarici, se iz nje vsujejo ljudje in begajio naokoli. Kot bi dregnil v mravljišče. Po dvajsetih minutah, ko mi rit skoraj primrzne na skalo, počasi odkolovratim v dolino. Hitro se ogrejem. Le prsti na rokah, kljub rokavicam ostanejo bolj lesene sorte še nadaljne pol ure. Na poti dol že srečujem procesije čehov, nizozemcev, angležev, tudi domačih planincev. Žal so najlepše že zamudili. Šlik, šlak korenček! Kaj pa niste bolj zgodaj vstali. 🙂

Pri Planiki dopolnim zaloge tekočine v nahrbtniku in v želodcu in jo ucvrem dalje proti Vodnikovi koči.  Sonce že lepo greje, zato se lupim plast za plastjo in kmalu sem spet v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Navzdol kar letim. Nogam se prav nič ne pozna nočni vzpon. Pri Vodnikovem domuzavijem desno z namenom še malo raziskati bohinjske planine. Najprej čez Malo polje in mimo planine pod Mišelj vrhom. Krave so mi načeloma kar všeč. Ko pa na poti stoji orjaški bik, z jajci kot melone in pogledom, ki pravi: “Ne me draž’t” . . . To je pa druga pesem. Priznam, da mi je bilo malo neprijetno.

Le brž ženi krave! Rade se pasejo dokler je rosa.

Le brž ženi krave! Rade se pasejo dokler je rosa.

triglav004

Tu se pot spet postavi pokonci proti Mišeljskemu prevalu s katerege potem prečim na Lazovški preval in se spustim do planine v Lazu. Vidi se, da sem tu izven gorskih “avtocest”. Poti so manj shojene. Rastlinstvo in živalstvo je precej bogatejše. Srečal sem pa v desetih kilometrih enega človeka. Aja, pa pes je bil z njim.

Nč bat. Bomo z Arnka namazal, pa bo prec dobr.

Nč bat. Bomo z Arnka namazal, pa bo prec dobr.

Zeliščni vrt tete Pehte.

Zeliščni vrt tete Pehte.

Proti deseti uri se mi začne močno oglašati želodec. Na planini Dedno Polje zmažem kislo mleko z ajdovimi žganci in spet sem nered za potepanje. Mimo planine pri Jezeru se namenim proti Koči na Vogarju. Vmes si na planini Vodični vrh privoščim petnajst minutni dremež na sončku. Neprecenljivo!! Noge imam že ravno prav utrujene, da lahko dam možgane na pašo in me nesejo same. Samo ustavljati se ne smem preveč. Spust z Vogarja je zoprno kamnit in poln izletnikov. Sprašujem se, če bodo še kdaj šli na kak sprehod, ko so videli tole kamenje? Po spustu v Staro Fužino, me čaka še dobra polovica kroga okrog jezera. Vročina je že kar huda. Ampak najlepše stvari te najdejo, kjer jih najmanj pričakuješ. Ob poti do jezera je ogromno robidnic. Baje so odličen vir antioksidantov. To vam bo potrdil kdo drug. Za okus vam pa jaz garantiram, da je fenomenalen. Poln robidnic dam možgane na off in prejadram še ciljno ravnino okoli jezera. Ob enih popoldne sem spet pri avtu. Preobujem se v sandale, vzamem brisačo in sespustim do jezera na zasluženo kopanje. Voda je kar mrzla, ampak paše kot sto vragov. Po kopanju še ena ura spanca na travici ob jezeru, potem pa na kosilo.

Zaslužena osvežitev.

Zaslužena osvežitev.

REZIME:

Bila je odlična tekaško-pohodniška tura. Nižji predeli do 1500m nad morjem imajo odlične poti, kjer se da odličnop tečt. Ovira je lahko le sapa in pekoče noge 🙂 Višje, nad 1500m je teren bolj visokogorski zato je tek otežen in terja izkušnje z gibanjem v gorah. Letos je v gorah še kar nekaj snega. Načrtno sem se držal južnih pobočij kolikor se je dalo. Prek Hribaric proti Doliču je bilo kar nekaj snežišč. Dve od njih bi po pravilih terjali težje gorniške čevlje in cepin.  Napravil sem odličen trening in se imel super. Koristno je bilo it spet na malo bolj zahteven teren. Da ne zakrnim tukaj na Šmarni Gori.

TEHNIKALIJE:

53km, slabih 4000 višinskih metrov vzponov in spustov. Čas vzpona na vrh 5 ur in pol. Bruto čas celotne poti 12ur in 50 minut. Kar vključuje 20 min posedanja v vrhu, 20 min hidriranja pri Planiki, žganci s kislim mlekom, spanje 15 minut, nabiranje robidnic 20 minut.

Od opreme sem stestiral kompresijske nogavčke za stegna in kapo s ščitnikom za sonce prek vratu. Oboje se je obneslo odlično.

Bohinj-Triglav-sled


Komentiraj

Mljetska planinarska obilaznica

Na dopustu sem se ravno dobro naspal in se navadil vsakodnevnih ritualov, ki obsegajo dvakrat dnevno obisk plaže z otroci, spanec opoldne, kakšno pivo sem in tja, domačo ribjo večerjo in podobno. In glej ga zlomka, mi pade v oči tole.  Južni dalmatinci, ki se po vnemi za rekreacijo zlahka kosajo s črnogorci, so si omislili pravo tranverzalo čez tričetrt otoka. Seveda ima vse kar imajo veliki: markacije, kontrolne točke, knjižico za žige, obljubljeno značko za končano pot. In začne se ravno pod mojim balkonom. Hm, ….. 🙂

Mljetska planinarska obilaznica

Kaj pa, če bi se spet podal na daljši trening, izgubljanje, dogodivščino ali kakor koli se že temu reče. Verjetno pot nima prav dosti obiska. A to je le še en razlog več, da malo ometem pajčevine z nje. Na takem terenu je treba markirano pot zagrabiti z obema rokama. Pri nas je vseeno ali so bukve ali smreke, vedno se da it malo počez. V tem trnju in skalovju, pa brezpotja niso niti za hodit, kaj šele za tečt.

Seveda sem šel takoj naslednje jutro povprašat v kiosk narodnega parka, če oni kaj več vedo. Prodajo mi knjižico mini formata na 35 straneh, kjer je kratek opis in prostor za žige. Pot je lepo razdeljena v 19 etap. Seštevek vseh časovnic znese okrog 24 ur neto planinske hoje. Dolžina 43km. GPS sled seveda ni javno dostopna. S seboj rabiš blazinico s črnilom, v skale so namreč vzidani le goli žigi. Na otoku so pisarniške potrebščine seveda redko blago. Ni problema! Hčerki zaplenim flomaster in grem probat . . Odlično deluje! Eno stvar smo rešili, zdaj pa oprema. Potrebna bo samooskrba na celotni poti. Razen dveh vasi, na poti ni nič.  Svoj fensi ruzak z mehom in razno športno prehrano sem seveda pustil doma. V svoj stari, še funcionalni nahrbtnik dam dve plastenki vode po 1,5l, mini vetrovko, vrečko suhih datljev, en Corny in majhno vrečko slanih prestic. Še eno plastenko s cucljem v roko namesto bidona in sem pripravljen.

Štartam ob pol petih zjutraj, pol ure pred sončnim vzhodom. Prvič zaidem že po 50 metrih sredi vasi. Zemljevid z vrisano potjo seveda ne obstaja. To, kar je na zgornji sliki je vse. Vseeno po nekaj ovinkih hitro vdenem pot in jo v lahnem drncu mahnem dogodivščinam naproti. Teren je seveda zahteven. Ozke stezice, ostre skale, trnovo grmičevje. Markacije so presenetljivo pogoste in dobro vidne. Po pol ure teka pričnem z iskanjem drugega žiga. V vodničku piše: “Vidikovac s kojeg se ljepo vidi polotok Pelješac je KT2 (26 mnv).” Mater vam! Pelješac, oziroma oblake za katerimi se skriva, gledam že zadnjih 20 minut. Borovci in grmičevje so pa tudi vsi isti. Po 10 minutah iskanja ugotovim, da nimam več Garmina. Še tega se je manjkalo!!! Ne bom zdaj po vseh pripravah odnehal za prvim vogalom  z nekaj sto evri minusa! Slabo uro kasneje najdem Garmina, žiga pa ne. Vtaknejo naj si ga nekam! V jezi zaradi zamude pospešim. Začne se tudi ometanje pajčevin s poti – dobesedno. Verjetno je širina stezice ravno po meri otoškim pajkom, kar le ti seveda s pridom izkoriščajo za svoje konstrukcije.

Zraven spada še pol kvadratnega metra lepljive mreže

Zraven spada še pol kvadratnega metra lepljive mreže

 

Če pajka med tekom vidiš tako od blizu, ga imaš naslednji trenutek z mrežo vred že na nosu. Med tem, ko si čistiš mrežo z obraza, pobereš naslednje tri. Čez čas malo upočasnim, malo se navadim na lepljive nitke, malo se jim tudi izogibam. Na srečo večina pajkov čaka prav na sredini svoje mreže. Kmalu pogruntam, kako daleč od pajka moram it, da poberem le manjši del podpornih nitk, večina mreže s pajkom vred pa pade na tla. Kar zahteven trening koordinacije je med tekom spremljati skale pod nogami in se izogibati pajkom pred sabo. Stezica sicer vodi skozi prelep borov gozdiček ob obali kristalno čistega morja. Na tretji kontrolni točki se mi že na daleč zasveti na skali napis ŽIG pod katerim je le ta vzidan. Četrte KT spet ne najdem. Očitno bom zbral le vsako drugo. Kmalu se znajdem na že znanih potkah po vrhovih narodnega parka Mljet, ki se vzpenjajo 200 do 300 m nad morje. Na vrhu Montokuc je, kot vsak dan, že na vse zgodaj na straži gasilec. Ob današnjem vremenu vrjetno ne bo imel veliko dela. No, vsaj vroče mu ne bo.

MPO00003

Zadaj od leve proti desni Lastovo, Korčula, Pelješac. Spredaj deževni oblaki.

 

Me ne moti, saj sem itak že moker od švica. Na grebenu je bolj vetrovno. Na severni strani je suho, na južni in na grebenu, pa bolj ali manj rosi. Čez greben se podijo megle. Kljub vetru in vlagi je vseeno toplo. Počasi se pokaže slabost sicer odličnih tekaških copat. Na mokrih skalah drsijo kot nažajfane. Je kar zoprno, a so na srečo skale precej ostre. Tudi dež se malo okrepi, a skozi krošnje zimzelenega hrasta in bora zaenkrat še ne pride. Na zadnjem vrhu v tej rundi, je zapuščen vojaški objekt JLA. V vodničku ga opisujejo kot zavetišče v sili. Samo, če ne švigajo ravno strele vse naokrog, se jaz ne bi valjal tam notri.

Rezervne baterije še vedno čakajo.

Rezervne baterije še vedno čakajo.

Kmalu zapustim nacionalni park in se prek glavne ceste odpravim proti vzhodu. Dež je sicer zelo rahel, a tole sredozemsko grmičevje izjemno dobro zadržuje vodo, ki jo jasno v izobilju stresa na mimoidoče. Kmalu sem do kože premočen.  In ne samo, da rastje ob poti navdušeno zadržuje vodo. Pred vsiljivci se tudi brani s trnjem, kar je v kombinaciji s kratkimi hlačami in nizkimi nogavicami sila nerodna reč. Najbolj hinavske so mlade robidove vejice tik nad tlemi, ki se ti navijajo okoli gležnjev. V vas Blato, ki je približno na pol poti prispem po šestih urah. Pri prijaznem domačinu dopolnim zaloge vode. Malo je rjava, ampak bo že. Mokrota me sploh ne moti več. Samo vodniček je težko obdržati suh med pritiskanjem žigov na dežju. In za telefon nisem siguren, če ga ne bo zalilo. S sabo imam namreč le eno mini plastično vrečko, ki sem jo že uspešno strgal z zadrgo od nahrbtnika. Iz Blata se ponovno zagrizem v manjši klanček in ugotovim kaj je še slabše od stotih pajkovih mrež  .  .  .  .  .   Ja sto mokrih pajkovih mrež vendar! Mokre so še bolj lepljive. Na drugi strani spet spust in nato uživaška potka prek opuščenih polj, ki z mahom in lišaji kar kličejo po vilincih in hobitih.

Mah in lišaji. Tudi to je Dalmacija.

Mah in lišaji. Tudi to je Dalmacija.

 

Počasi pridem v osredni del otoka, kjer je tudi najvišji vrh, prek 500m visoki Veliki Grad. Počasi mi zmanjkuje hrane. Pripravljal sem se na sonce in vročino, dobim pa tole Angleško vreme. 🙂  Gori, doli, prvega malo več, kot drugega se počasi vzpenjam. Ena od kontrolnih točk je tudi na vhodu v kraško jamo Ostaševico. V vodničku piše, da si lahko s pomočjo svetilke ogledamo vhod v jamo. Jaz čelko sicer imam, a me dričanje po mokrih skalah in listju niti najmanj ne zanima. Lahko pa vsaj na suhem pomalicam pod previsom ob vhodu. Še malo lahnega drnca in že sem pod najvišjo točko poti. Pod vrhom je treba malo potelovaditi čez škraplje.

Z vrha otoka se ponuja prekrasen razgled na okoliške oblake.

Z vrha otoka se ponuja prekrasen razgled na okoliške oblake.

 

Odtisnem žig, in jo hitro ucvrem nazaj dol. Malo izračunam časovnice in ugotovim, da sem lahko čez dve uri že na koncu. Juhuu!! Od tu naprej mi gre precej hitro. Še eno iskanje žiga, za katerega se izkaže, da je bil nesramno odtujen in že zlivam stran odvečno vodo in pojem zadnji rezervni košček hrane.

Nekdo si je zaželel malo bolj trajen spominek.

Nekdo si je zaželel malo bolj trajen spominek.

 

Tik tak sem pred zadnjim spustom. Že voham pivo na cilju. Pa še sonček se je začel kazat. 🙂

 

Samo še dol v tale zalivček.

Samo še dol v tale zalivček.

 

Kljub neugodnim razmeram in začetnem motoviljenju pot tudi zaključim. Zadnji žig je na steni vaške gostilne. Lokalci, ki ob bevandi čakajo, da neha deževati, me seveda takoj ogovorijo. Pogovor gre nekako takole: “Odakle si došo?”, “Iz Pomene“, “Kako? Pješice?”, “Da“, “Tako daleko ne bi išo ni s autom!”. Natakarica je samo odmahnila z rokami in si mislila svoje. Jaz sem si tudi mislil svoje. Poklical sem prevoz in si zadovoljno privoščil pivo.

 

MPO00014

 

 

REZIME:

Pot naj bi bila dolga 43km. Jaz sem jih z davkom na izgubljence vred naredil 45km in približno 2500 višinskih metrov, čeprav sem samo enkrat prišel nad 500m visoko. Rabil sem 10 ur in 17 minut bruto. Od dvajsetih žigov sem jih zbral 17. Dveh nisem našel, enega so pa ukradli. Pot je odlično markirana. Občasno sem sicer uporabil Garmina z naloženo karto otoka, a bi šlo tudi brez tega. Bila je zanimiva dogodivščina in dober dolgi trening. Na poti sem poleg redkih domačinov srečal čredo koz, muflona in nekaj čehov v sandalih. Prvič sem imel za tako dolgo pot obute superge Altra Lone Peak.  So nizko pri tleh, zelo široke pri prstih, kljub mokrim nogam brez žulja po desetih urah.  Imajo samo eno ogromno pomankljivost. Po mokrih skalah drsijo kot jegulje. Zero drop pomeni sicer malo večjo obremenitev za meča, ampak občutek je dober. Tudi brez sodobnih pripomočkov za hidracijo gre zlahka. Dve veliki plastenki v nahrbtniku sta se presenetljivo dobro izkazali. Nič poskakovanja, nič žuljenja. Vsa elektronika je zdržala povodenj. To so ura Suunto, ročna navigacija Garmin in telefon Samsung. Ta zadnji s pomočjo strgane plastične vrečke.

 

MPO00011

 

Pajčevine sem ometel, zlaufal sem se in se cel (če ne štejemo številnih prask) vrnil na pivo.

Naslednjič, pa kam drugam.


5 komentarjev

Rašica, . . . ali Šmarna Gora?

Rašica s Šmarne Gore

Rašica s Šmarne Gore

Šmarna gora z Rašice

Šmarna gora z Rašice

 

Večna dilema mnogih ljubljanskih izletnikov. Ena bolj špičasta, druga razpotegnjena. Ena ima gostilno, druga  planinsko kočo.  Ena je primernejša za kolo, druga za grizenje kolen v klanec. Na eno si lahko pot skrajšamo z avtom, na drugo moramo peš od vznožja. Ena ima na vrhu razgledni stolp, druga zvonček želja. Ena je precej obljudena, druga malo manj . . .  in tako dalje in tako naprej. Če začnemo izbirati še pot, po kateri bomo šli, se nam kaj lahko zmeša od izbire.

Kam gremo torej? . . . Na ležerni sprehod po gozdni cesti na vrh Rašice obiskat razgledni stolp in v kočo na pasulj? Ali mogoče zagristi v šmarnogorske klance, pozvoniti na zvonček želja in si privoščiti slastne šturklje? Mogoče v šoping center, kjer so vedno kakšne akcije?

Tudi, če ste imeli srečo in dobili prosto parkirno mesto na polnem parkirišču pri tacenskem mostu, se še vedno lahko premislite in jo mahnete proti Rašici. Kot jaz danes:

Ob Savi v lahnem drncu po makadamu mimo vlažnih travnikov, pod avtocesto, skok čez nekaj luž in že sem v Srednjih Gameljnah. Mimo gasilskega doma po cesti proti Rašici dva ovinka, nato sekam po desni na greben in spet malo po cesti do vasi Rašica. Skozi vas in ovinek desno proti Dobenu. Z Dobena spet levo in navzgor proti Vrhu Staneta Kosca. Obvezen skok na stolp, fotkanje, razgled in spet gas v dolino. Pot, ki se spusti v Povodje, po žledolomu ni očiščena in ponuja kar nekaj telovadbe, ter orientacijskih zank. Vseeno kmalu pribremzam mimo ribogojnice nazaj čez avtocesto in po makadamu v Zavrh. Od tu po strmi cesti na Šmarno goro in čez korenine nazaj v Tacen.

Skupaj en dober mali maraton 22,4km in 870 višinskih metrov vzponov. Moj prvi daljši trening po dogodivščinah v  Istri. Prav pasalo je spet teči z ruzakom. S sabo imaš pijačo, melo hrane, oblačila in greš kamor te nesejo noge. Avtonomija mi je všeč. Nogavčki, ki sem jih dobil v Istri so se prav dobro obnesli. Vreme je bilo oblačno, prijetno hladno in vlažno. Napralo me, v nasprotju z napovedjo vremenerjev, ni. Skratka prav uživaški izlet.

Rašica-Šmarka

 


Komentiraj

Pozdrav belim strminam

Očak je pošteno zalit.

Očak je pošteno zalit.

Zadnjič v službi prejmem klic starega prijatelja: “Sem začel s turno smučarijo. Bi šli za vikend malo na naš vikend na Pokljuko posmučat?” Že tri leta nisem stal na smučkah. Vedno so kaki izgovori, da ni časa, otroci, služba, vreme, razmere, pa stvari hodijo vmes … To je priložnost, ki je ne izpustiš! Malo skeptično potegnem opremo iz kleti. Tri leta mirovanja ni imelo kakega večjega vpliva. Le v žolni preventivno zamenjam baterije. Vse ostalo je približno enako zj…, kot na zadnji turi. Organiziram še babico za mulce, naročim vreme in vse je pripravljeno.

V petek ob sončnem zahodu se po napornem tednu končno peljem proti gorenjski. Spotoma pojem sendvič, ki mi je ostal še iz službe. Po snežnem tunelu (2,5m snega ob cesti) pridirkam na Rudno polje. Ta vikend je svetovni pokal v biatlonu, vendar so se množice že razkropile. Parkiram čisto na koncu. Prav pred gostinskim šotorom. Včasih se splača biti pozen. 🙂 Klapi najavim svoj prihod in jo mahnem prek biatlonskega prizorišča proti Uskovnici. Scena me spominja na kak postapokaliptični film. Stadion je prazen. Le semafor še kaže vrstni red in na velikem ekranu se vrtijo reklame. Po okoliških gozdovih brnijo in svetijo ratraki. Sem že malo pozabil, kako je imeti noge zabetonirane v pancarje. Vendar hitro ujamem ritem in po cesti gre kar samo. Na razcepu se gre levo dol na Uskovnico, desno gor pa na Konjščico. Garmin kaže, da je cilj naravnost 800m zračne linije. Uberem kar bližnjico skozi gozd.  Malo si je treba popestriti. Sledi najprej kolovratenje navzdol, prečkanje struge potoka, prevračanje na glavo, vdiranje do pasu, grizenje v klanec, prebijanje skozi mlado smrečje (ne poizkušajte tega v kratkih rokavih!) in po tričetrt ure  koča na Pšincu.  Tam pa pozdravi, roke, čaj, šnopček, pašta, debate, tarok ….  Juhuuuu!

Zjutraj pa sonček, brez oblačka, vse zalito z belo odejo.  Uf! Sem že pozabil kakšni užitki so to.  Po že potegnjenih špurah jo lahkotno mahnemo proti Draškem vrhu. Prvi del do Jezerc je prav turistično kičast. Zadnja strmina nam da malo povohat gore. Po težavah z ravnotežjem na poledeneli podlagi ob sunkih vetra, gredo dilce na ruzak in gas do vrha. Razgled je za vikat (glej zgornjo sliko). Nato pride trenutek resnice – spust. Zgoraj so rebrca zmrznjenega napihanega sneha. V spominu imam, da sem se v takih situacijah vedno ustavljal zaradi pekočih nog. Tokrat so bili kvadricepsi kot novi. Gorski tek se očitno pozna tudi pri smučanju. 🙂 Spodaj je skorjica na soncu malo popustila, kar je pomenilo uživaško vijuganje. Po dobrih treh urah je že sledil pirček na soncu pred kočo, z nogami v luft. AAAHHHH! To je življenje.

Miha, hvala za povabilo. Vsem skupaj hvala za družbo. Ponovitev ne sme izostati.


Komentiraj

Šmarnogorske kapelice

Vrh Šmarne gore

Vrh Šmarne gore

Za popestritev vsakdanjega dirkanja po Šmarki, sem si omislil obisk vseh kapelic na njenih pobočjih. Naštel sem jih sedem. Če sem katero spustil, me prosim opozorite, da jo naslednjič vključim v potep.

Pot me je peljala takole:

Štart v Tacnu, čez korenine do spodnje kuhinje in nato desno na pot svobode. Kmalu pridem do prve od sedmih.

Kapelica žalostne matere božje ali Tacenska kapelica.

Kapelica žalostne matere božje ali Tacenska kapelica.

Nadaljujem po blatni poti svobode, ki so jo uspeli gozdarji narediti pešakom porecej manj prijazno. Ampak je še vseeno lepa. Odcepim se desno navzdol in po nekaj bližnjicah pridem mimo lovske koče v Zavrh in nato po cesti nazaj proti vrhu. Spotoma obiščem še dve kapelici.

Kužno znamenje

Kužno znamenje

Gorjančeva kapelica na sedlu.

Gorjančeva kapelica na sedlu.

Pri štali od oslička zavijem levo čez pašnik, in nato desno po poti svobode. Pri Turkovi kapelici spet desno po strmi poti na vrh.

Turkova kapelica.

Turkova kapelica.

Pod vrhom pri zvončku svetega Antona je še ena kapelica.

Pri zvončku svetega Antona.

Pri zvončku svetega Antona.

Po zasluženem čaju in krajšem sončenju, odpeketam dolino mimo svete Sobote.

Kapelica svete Sobote.

Kapelica svete Sobote.

Na sedlu levo in mimo kapelice pri turškem kopitu po poti čez korenine nazaj v Tacen.

Kapelica pri turškem kopitu.

Kapelica pri turškem kopitu.

 

Celotna pot je dolga slabih deset km s 600m vzpona.Zgleda pa približno takole.

Pot mimo sedmih kapelic.

Pot mimo sedmih kapelic.

Vse, razen res strme poti od Turkove kapelice proti vrhu, se da lepo preteči. Trajalo je uro 25 minut s čajem vred.

 


1 komentar

S Šmarne gore na Katarino (Okol rit u varžet.)

Časa za zadnjo letošnjo avanturo je počasi zmanjkovalo. Ker mi ni bilo do dričanja v kakšnem snežnem plazu, sem moral dolgo željeni ponoven obisk gora še malo prestaviti. Torej je ostalo spet eno malo daljše tekanje. Če mislim poleti res preteči kaj daljšega, bo treba tudi malo potrenirat, he, he … Idej je bilo malo morje. Najlažje je zvečer sedeti za računalnikom in se prepuščati vedno večjim apetitom, ter planirati herojske podvige. Ob dveh zjutraj imam vsega dovolj, ugasnem računalnik in se odločim, da je čas za akcijo!  Če grem zdaj spat, bo zjutraj spet zajtrk z otroki, pa cincanje ali bi sploh šel za cel dan in bom pristal pri ta hitri Šmarki.  Treba je dat ruzak na rame in vzeti pot pod noge. Idejo za del poti sem dobil pri pustolovcih.  K omenjenim grebenom se za krožno turo kar ponujata še Šmarna gora in Rašica. Končni izgled dajo turi seveda obvezna izgubljanja, ter bližnjice in daljšnjice. Napolnim kamelo, zmečem v ruzak par gelov in nekaj oblačil, potem pa GAS! Sredi noči je na vrhu Šmarne gore 6 stopinj plusa. Tečem samo v eni švic majici. Očitno je globalno segrevanje resno zastavilo.

Ob treh zjutraj sem že na Šmarki. :)

Ob treh zjutraj sem že na Šmarki. 🙂

Noč je topla in jasna. Lunin krajec se lepo poda k praznični razsvetljavi. Juhuuu!!! Po spustu v Povodje šele opazim, da se dela megla in je v nižinah precej hladneje in vlažno. Vendar sem kmalu spet v toplih krajih na pobočju Rašice. Tu in tam se v temi zasvetijo oči. Zanimivo je ugibat kateri živali pripadajo. Razgled s stolpa na lučke in luno je fenomenalen. Pogrešam ta zaresen fotkič. Na poti proti Mengeški koči, me obajme precej gosta megla. Mraz in vlago se da obvladat z oblačili, za slabo vidljivost pa ne najdem recepta. Meglenk za na čelo še ne delajo. 🙂 Komaj vidim do naslednjega drevesa. Korenine in skale pokrite z mokrim listjem le tipam z nogami. Ko se pot malo razširi ne vidm več, kje je rob poti in kam pot zavije. Hecen občutek.  Kot bi šel naravnost v mleko, polno dreves. Kljub temu mi uspe lep del poti preteči. Markacije se v obilno pomoč.

Nočna prijateljica.

Nočna prijateljica.

Pri Mengeški koči je čas za razmislek o nadaljevanju poti. V taki megli je ponoči tek po neoznačenih in neznanih poteh nemogoč. Pade odločitev, da naslednji greben obidem po cesti, kjer se bo dalo tečt. Spustim se v Šinkov Turn in jo mahnem po asfaltu dalje. Ceste kar hitro minejo. Od Bukovice pri Vodicah do Repenj se malo zgubljam čez polje in si kvalitetno namočim superge. Zebe me kot cucka in počutim se precej švoh. Gel in dodatna oblačila v trenutku rešijo situacijo. Po dolgem času se mi je zgodilo, da me prsti od mraza niso ubogali. Odpenjanje nahrbtnika in natikanje rokavic je bila naenkrat hudo zapletena naloga. V Repnjah se spet zagrizem v breg po lepem kolovozu. Počasi se začne daniti, kar precej izboljša vidljivost in olajša orientacijo. Okoli Starega gradu nad Smlednikom srečam prve sprehajalce. Po pogledih sodeč niso navajeni takih gozdnih živali, kot sem jaz.

Smledniški grad. (Megla se še kar gosti.)

Smledniški grad. (Megla se še kar gosti.)

Še uživaški tek  po lepi lgozdni stezici in že sem pri filmski gostilni na Verju (Šefi še sladko spijo. He, he.).  V Medvodah se zapodim v Mercator obnovit zaloge goriva. Ker je zunaj mraz, se parkiram kar na klopco ob blagajnah in zadovoljno meljem sirove šturčke. Umazan in utrujen, kot sem bil, sem se neki gospe očitno zasmilil in mi je podarila pet centov. Tako sem bil presenečen, da mi je pobegnila še preden sem uspel odpreti usta in vrniti kovanec.

Nafilan z novo zalogo ogljikovih hidratov, sem se odpravil še na drugo stran Save malo na sonce. Iz Goričan na greben.

Juhuuuu!!! To sem čakal!  :)

Juhuuuu!!! To sem čakal! 🙂

In naprej po znanih poteh preko Jakoba na Katarino.

Sveti Jakob na sončku.  :)

Sveti Jakob na sončku. 🙂

Žal sem bil vseeno premalo oblečen in preveč moker za daljše martinčkanje. Noge pravijo, da bo počasi treba zašpilit klobaso. Torej ne preostane drugega, kot nazaj v meglo.

Ljubljana pod debelim pokrovom. (s Katarine)

Ljubljana pod debelim pokrovom. (s Katarine)

Mimo Slavkovega doma in Stanežič, odbrzim nazaj na začetek pod Šmarno goro. Doma  sledijo seveda še posebni užitki v obliki tuša in poležavanja na kavču ob polni skledi. (Tudi zaradi tega se splača it kdaj na potep)

TEHNIČNI PODATKI :

28.12.2013 Štart ob 2:30. V dolini 4 stopinje, na Šmarni gori 6 stopinj.  56km 2250 m vzponov.

Kje sem se potepal

Kje sem se potepal

Oprema: švic majca s kratkimi rokavi, rokavčki, tanke rokavice, dolge pajke, lučka Tikka XP2, superge INOV8 Trailroc 255, nogavice X-socks trail run, nahrbtnik Salomon S-lab 12, meh 1,5lz  isostarjem, 2 bidona vode, nekaj gelov, Garmin Oregon 300

dodatna oprema: topel puli,  2 buffa, power stretch rokavice, PP

OSEBNA OPAŽANJA: Te superge se precej počasi sušijo. Če so mokre pričnejo pečt podplati. Na daljših razdaljah bi se lahko naredil kak žulj.  V mrazu bom moral polj pogosto jest. Bufi so zakon. Tekočine sem imel preveč. Sploh v drugem delu, ko sem v Medvodah napolnil vse psode. Za bolj sproščen tek po neznanih gozdnih potkah, bi prav prišla močnejša lučka. Če je pot dobro označena, je tudi ta, ki jo imam dovolj.


Komentiraj

Maraton dveh smučišč

Takole je izgledal jesenski potep po hribih med selško in poljansko dolino:

Štart pri gradu v Škofji Loki in cilj na avtobusni potaji v Gorenji vasi. Vmes pa za en lep maraton poti, stezic, cestic, razgledov, malin, gob, okrepčevalnic … Skratka čisti užitek.

Iz Loke najprej na Lubnik, da pridobim višino in se ogrejem na delovno temperaturo. Neka šola ima zgleda športni dan. Današnja ‘facebook’ mladina ima precej težav z obvladovanjem gravitacije, pa še pot ni asfaltirana, ampak je polna nebodigatreba kamenja in korenin. Še dobro, da so pri roki drevesa za oporo med lovljenjem sape. 🙂 Z Lubnika sledi kratek spust in dokaj hiter odsek makadama do Starega vrha. Sedežnica je že pripravljena. Samo še sneg manjka.

Še malo, pa bo sneg . . .

Še malo, pa bo sneg . . .

Stari vrh

Stari vrh

Mladi vrh

Mladi vrh

 

 

 

 

 

 

 

Tukaj se nadaljujejo lepe gozdne stezice preko Mladega vrha (čista kopija strejšega brata :lol: ) in Koprivnika do Blegoša.  Vmes mi zaradi malinovja tempo malce pade. Med tekom se jih pač ne da obirati. Na Blegošu malo pokukam nad gozdno mejo, a se zaradi megle in vetra hitro umaknem v kočo na ričet. Naprej do Črnega vrha so vzpončki spet malo položnejši, da lahko celo pot uživaško tečem. Tudi na smučišču Cerkno vlada mrtvilo v pričakovanju zimske sezone.

Tudi tu še ni snega

Tudi tu še ni snega

Markacije so na smučišču bolj redek pojav, zato pride kar prav GPS. Sledi dolg spust najprej pod sedežnico in nato ob cesti mimo vasi Leskovica do Hotavelj. Vmes naredim majhen obvoz oziroma bližnjico po gozdni cestici, da se izognem asfaltu. Sicer so tudi bankine ob asfaltu večinoma peščene ali travnate. Iz Hotavelj sledi še kratek iztek po neprometni strani Sore do Gorenje vasi, kjer imajo trgovino, avtobusno postajo, Petrol, skratka civilizacija. Da bo dogodivščina popolna, si na stopnicah pred trgovino privoščim mesni burek z jogurtom in se po dolgem času spet peljem z medkrajevnim avtobusom.

Na poti je kar nekaj okrepčevalnic. Na Lubniku, Starem vrhu, Blegošu in Cerknem. Odpiralni časi so sezonsko pogojeni.
Čisto slučajno  sem naklepal pravi gorski maraton 42,7km in 2800m višincev.
Nove superge INOV8 trailroc 255 so se odlično obnesle. V primerjavi z 295 so malo mehkejše in podplat ni tako grob.  Za mešane ture po trdih podlagah z daljšimi asfaltnimi in makadamskimi odseki so super izbira.

Še GPS sled:
http://www.gpsies.com/map.do?fileId=bambqihpgdqeooll