pot pod noge

iskat meje


2 komentarja

100 milj Istre ali Kdo je tu nor

Ta vikend je potekal največji trail dogodek v tem končku Evrope. Tekma 100 milj Istre je v šestih letih iz ljubiteljskega eksperimenta prerasla v spektakel s prek 1600 tekači na štirh razdaljah od 41 do 167km. Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vedno bolj priljubljenim trail tekom so že bili ali imajo željo nekoč biti del tega dogodka. Kaj torej narediti, če človeka zamika udeležba sredi vikenda, ko je vse že v polnem teku, so prijave že zdavnaj zaprte in se večina tekačev že bojuje z zahtevno progo . . .

Stvar je zelo preprosta. Enostavno obuješ superge in vzameš pot pod noge, a ne?!

Po sobotnih obveznostih torej štart ob 15h iz Ljubljane, ko je dogodek v polnem razmahu in so prvi tekači že v cilju na zasluženem pivu, večina pa grize kamnite istrske klance. Seveda greva v popolni tekaški opremi. Priložnosti za trening ne gre kar tako izpustiti. Spotoma na pumpi poleg avta natankava tudi najine želodčke. Vsevedi telefon naju pelje čez neznani maloobmejni prehod, kjer nama prijazna policaja pogledata skozi prste in naju po par besedah o istrskem dogodku spustita čez. Ob 17h se tako končno parkirava v Oprtalju ob trasi, označenimi z značilnimmi rdečimi zastavicami in vzameva pot pod noge. Seveda v obratno smer, kot tekmovalci, da jih lahko srečava čim več in glasno navijava. Prvi dve uri sva kar zaposlena z navijanjem in umikanjem tekačem. Nato “zelenih” na 67km počasi zmanjka in ostanejo le še posamezni “rdeči” na kraljevski 167km progi. Vzdušje je enkratno!!! Vsi so veseli spodbudnih besed in ploskanja. Za kako urco se pojavi celo sonček in prav lepo greje. Srečava precej znanih obrazov (Silvo, Tadeja, Borut . . .), ki so prav vsi po več, kot enem dnevu na poti v odličnem stanju in strumno napredujejo proti cilju. Vmes pade kako vprašanje, če sva kaj izgubila in če je vse v redu, vendar se večini zdi popolnoma normalno, da na tak lep dan pač tečeva v naravi in pozdravljava sotekače. Res je noro vzdušje!!! Zanimivo je opazovati tekače in njihove odzive. Nekateri so v svojem svetu in naju komaj pogledajo, drugi bi se kar ustavili in klepetali, nekateri so v krizi, jezni na cel svet, drugi sveži, kot bi ravno začeli nedeljski špancir, nekateri se nasmehnejo, drugi pomahajo, odzdravijo z besedo ali dvema, da izmenjamo pozitivno energijo, ki nas vse žene naprej . . .   Čisto v vsakem se dogaja drugačna burna zgodba o kateri bo še dolgo pripovedoval vsakemu, ki bo pripravljen poslušati.

56877153_755642061499582_3693918409977757696_n

Pot pod noge

56883543_2264192830487179_6415012927681593344_n

57190430_314757392547662_3676241986739765248_n

Ko zvečer pospremiva sonce k počitku in počasi montirava lučki na čelo, pojačava tempo in odbrziva v noč.

57012623_2310871449001531_514291268197548032_n

 

Pri jezeru Butoniga iščeva sledi Urše in Andreje znanih pod imenom Drejka tim, ki sta tam bodrili tekače. Vendar Drejkamobila ni navidiku. Očitno sta po naporem dnevu že pospravili šila in kopita. Na drugem koncu jezera, ko se pot spremeni v serijo blatnih luž, se obrneva za 360, pardon 180, stopinj in odkorakava nazaj od koder sva prišla.

56881372_1170854913114475_5468152812791660544_n.jpg

57155389_421681841930415_561577127254687744_n

Vmes prehitevava tekače, ki sva jim prej prišla nasproti. Njihovi pogledi so malce bolj začudeni, kot prej. Padajo vprašanja kam greva, koga iščeva, če sva na pravi poti . . .  Vendar so vsi po vrsti veseli, da jima razbijeva monotonijo druge noči na poti. Nekdo celo vpraša, če delava to za zabavo. Po odgovoru, če je on plačan za to, se goboko zamisli in nasmehne. 🙂 Po šestih urah poti prideva že drugič do vesele druščine v vasici Zamask na enem od neštetih hribčkov. Izjemno se razveseliva pipe, ki nama jo pokažejo tam za škarpo. V tem času sva namreč vsak popila le liter tekočine in pojedla tri frutabele. Ni ravno dovolj za kak ultra podvig, a ne? Sevedaj naju v druge ne spustijo kar tako mimo. Treba se je ustaviti ob ognju, probati svinjsko pečenko s krompirčkom in zapeti na planincah. Ko se odpravljava slišiva iz zvočnika komad “Da mi je biti morski pas“, ki tako dobro povzame vzdušje na ultra tekih, da ga proglasiva za najino himno v bodoče.

57109979_592035457947153_6943550005399519232_n

Gutao bih sve po redu . . . (morski pas)

Skratka, vedno bolj se nama dogaja! Ko sva malo pred polnočjo korakala skozi Motovun je prav malo manjkalo, da se nisva povabila na privatno zabavo družbe v belih srajcah in kravatah, ha, ha, ha . . .   No, rešili so naju prijazni prostovoljci na kontrolni točki, ki so naju tudi brez številke povabili v šotor. Slane prestice in čips so sedle, kot  . . .   Kljub temu se pozna pomanjkanje goriva in noge postajajo vedno težje. Prava rešitev pride v obliki banan in čokolade iz najinega prtljažnika. Ker sva si zadala nalogo narediti 50 km in sva šele pri 35, se seveda odpraviva raziskat progo še v drugo smer. Torej v smeri tekačev naprej proti Grožnjanu. Delno po Parenzani skozi tunelčke in prek viaduktov, delno po gozdnih in travniških blatnih bližnjicah. Na kontrolni točki mladenka misli, da jo zafrkavava, da nimava štartne številk. Pravi, da sva ji sumljiva. Kdo normalen, pa teka ponoči naokoli? Hm??? Ta vikend na primer 1600 tekačev. Očitno gospodična še ni slišala za Rajdovske torkove mikroavanture. Ha, ha,ha . . .   Ob 2h ponoči v vasi Završje naletiva na reveža, ki na tablici kljuka številke tekačev, ki tečejo mimo. Spet en, ki ne ve kaj bi z nama. Prav zmeden je, ker ne more opraviti svoje naloge in odkljukati najine štartne številke. Ko mu razloživa, da samo malo tekava naokoli ob dveh ponoči, je odgovor: “Vi ste ludi, totalno!” Hvaležna za idejo si zavrtiva “Totalno sam lud” in jo zagrizeva dalje v klanec, Ha ha he. Sledi še morski pas. Zabava je na vrhuncu!

Ko izračunava, da sva dovolj daleč, da izpolniva zadanih 50km, se spet obrneva za 360. Joj spet! za 180 stopinj in nazaj proti avtu. Zdaj se zabava šele začne. Dogaja se nama na polno. Še bolj pa se dogaja tekmovalcem. Predstavljaj si, da si na poti že drugo noč brez spanja, doživel si že sneg, veter, sonce, kamenje, blato, lakoto, žejo, boli te celo telo, možgani so na avtopilotu, komaj se vlečeš naprej . . . In potem se že tretjič to noč iz teme izlušči tekaški par in priskaklja mimo vsakič iz druge smeri. Jebemti!!!! Roza samorog bi se zdel verjetno bolj resničen. Sedaj se že vsi poznamo. Srečujemo se že tretjič, z nekaterimi celo četrtič. Tako se v zgodnjih jutranjih urah sredi istrskih host rojevajo taki pogovori: “So, you have a trainig run? Hm . . I see . . .” uboga neprespana pamet ne more sprocesirat takih nepredvidenih dogodkov, ha,ha,ha. In “Šta radite vi tu?” “Treniramo.” sledi nasmeh sam sebi v brado in “Naravno, noč je baš prava za trening.”  Nasledenja spet skupina hrvatov:”Opet vi! Šta  radite!” “Navijamo!” “Pa za koga navijate????”. Sledi neprespan tujec, ki se opoteka sem in tja. Spet razlage o treniranju itd. In pravi z zapletajočim jezikom in motnimi očmi: “Soooo, do you train all the time????” Za finale pa še trije srbi, ki se že od daleč derejo: “Vidi! opet ovi ludi slovenci!” Hm!!??? Človek, ki je na poti že 36ur in je prešel 140km, ti pravi, da si nor, ker tečeš že 10 ur?????? Faaaak!!!! Za to moraš res biti morski pas! Ha, ha, ha . . .

In, ko se ob osmih zjutraj uležeš v posteljo si misliš: “Takega žura pa že dolgo ne!!!”

TEHNIKALIJE: Oprtalj-Butoniga-Oprtalj-Završje-Oprtalj 50km in 2500vm, 11ur od 17:30 do 5h.

57595641_280243706248509_9052606946074427392_n

Advertisements


1 komentar

Pozdrav zimi na Mojstrovkah

Skrajni čas je že bil, da grem na en potep v gore. Ne na hribčke. . .    Prav gor! . . . Visoko! Od koder se dalč vidi. Od koder se zdi vse v dolini majceno in nepomembno. . . . Z gorami ni šale.    Ko te pokličejo pač greš.     In sem šel. . . .

Iz kleti izbrskam cepinčke. Prav nič se jim ne poznajo leta na dnu škatle v kleti. Odlično! Dereze so tudi, kot bi jih včeraj pospravil. Zimskih gojzarjev ni požrla nobena golazen. Vse kar samo leti na kup. Prav zanimivo bo, po tekanju v lahkih supergah spet korakati z obteženimi nogami. Čevlji z derezami tehtajo sedemkrat toliko, kot superge. Kje je še kup oblačil in ostale robe.

Kam pa naj jo mahnem? Hm? Nekam na ogled sončega zahoda. Sem slišal, da so še lepši, kot vzhodi. Pa visoko mora biti, da bo lep razgled. Čim večji del poti mora biti po snegu. Po kopnem se mi ne da krevsati s temi mlinskimi kamni na nogah. Najbolje, da se zapeljem na Vršič! Bom prec na snegu. Od tam pa . . . Mmmmm . . .  Za Prisojnik sem malo pozen. Ne bom do teme na vrhu. Pa še velika verjetnost je, da bom moral prej obrnit. Ja nič! Mojstrovka bo najbolj sigurna. Po normalni je shojeno in grem lahko miže sredi noči dol. V vzhodni steni so pa tele slavne “lahke” grapce, ki jih še nisem obiskal. Grem se malo potepat in raziskovat!

V ljubljani je vlažno jesensko vreme pri 5 stopinjah C. Dobro uro in nekaj deset ovinkov kasneje me na Vršiču pozdravi zima. Čeprav kaže termometer okoli ničle, je zrak tisti pravi zimski. Suh in mrzel, da te zareže v nos in te prisili, da vdahneš s polnimi pljuči. Gore naokoli so lepo pocukrane, kot se za praznični mesec spodobi. Količina snega je sicer majhna, a se je očitno dobro prijel na stene. Tik tak se zrihtam in s strumnim korakom zagrizem v klanec. Najprej po shojeni markirani poti do ovinka, potem pa desno gor naravnost pod steno. Kolikor sem uspel razbrati s fotke na googlu se tukaj zvrstijo tri, štiri grape, skrajno desno pa se pride na Šitno Glavo. No, grem malo raziskat. Dokler se do konca ne zaplezam, lahko vedno obrnem. Prva grapa (Butinarjeva) izgleda precej kopna in neprimerna za soliranje. Grem pogledat okoli vogala, kako je tam. Med tem so zadnje tri skupinice pohodnikov že sestopile nazaj na Vršič. Goro imam popolnoma zase. Ritmi dihanja, bitja srca in škripanja snega pod nogami se uskladijo v pravi flow. Drugih zvokov ali motečih misli ni. Sem samo jaz, gora in moj korak. Tukaj in zdaj. Zrak je tako lahek in osvežujoč, kot bi si ga izmislili za reklamo za zobno pasto ali čigumije.

mojstrovka001

Butinarjeva je precej kopna

mojstrovka008

Divji mož Prisanek bdi nad prelazom

mojstrovka011

Levo ali desno? Hm???

 

Za vogalom sprva sledim stopinjam, ki vodijo v pripravniško grapo. Tik pred vstopom si premislim in jo mahnem desno v Župančičevo, ki je še deviška. Grem raziskovat. Na tej višini je sneg že ravno toliko pomrznjen, da je možno z užitkom pikati navzgor. Žal se z višino slabša. Vsak tretji korak se prav zoprno udre. Na srečo ne globoko. Na koncu rampe zavijem levo v strmino proti vrhu. Sledi malo mešanega plezanja tipa skala, moka, preperel stiropor. Nežno in z občutkom se cik cak prebijem v lepo zalit in trd izstopni žleb, kjer me za konec pozdravi prav estetska opast, ki se je ne bi sramovali niti najboljši šiptarski mojstri šamrol.

mojstrovka002

Pod vrhom Župančičeve v Mojstrovki

 

mojstrovka014

Gorenjska slaščičarska mojstrovina

 

mojstrovka009

Sonce, voda, zrak, svoboda

 

Še par korakov in sem na Mali Mojstrovki. Na vrhu me preseneti lušna pohodnica. Praktično istočasno prisopihava gor vsak iz svoje smeri. Redke so, ki same kolovratijo po gorah ob taki uri in razmerah. Na vrhu je prava ostra zima in hitro zazebe. Živjo, živjo, par besed in že jo mahava vsak po svoje. Ona nazaj v dolino, jaz pa proti Veliki Mojstrovki. Do sončnega zahoda je še slaba urca. Ravno prav. Izkušnja z vetrom z Male Mojstrovke me je izučila. Tik pod vrhom Velike se lepo v zaveterju ustavim in v miru navlečem nase več toplih plasti, od volne, flisa do puha. Na vrhu zadovoljno odložom cepine in nahrbtnik, ter se počasi v miru razgledujem. Slišim le svoje dihanje in rahlo šumenje vetra. Pa še nekaj slišim.  .  .  .  Pravo zimsko tišino. Tisto, ko vsa narava počiva. Razgled je kljub oblakom vrhunski. Poleg slovenskih gora se vidi še polovica Avstrije, Italija tja do Dolomitov, Tržaški zaliv . . . Usedem se na nahrbtnik in med srebanjem čaja lepo počasi vpijam širjave pred menoj. Frutabelo bratsko razdelim s kavko, ki me počasti z nekaj zračnimi akrobacijami. Jaz sem samo na kratkem obisku, tale frajer je pa tu doma. Z mrazom se bo boril še dolge mesece do pomladi. Kavka me za nekaj trenutkov zamoti in ko naslednjič dvignem pogled je na obzorju že popolnoma drug prizor. Večerna predstava se začenja. Z odprtimi usti strmim v dogajanje tam za Jalovcem in kar ne morem sproti dohajati vseh podrobnosti. Sonce posveti skozi škrbino, na desni zadaj zažarijo Karnijske alpe in levo megla nad Furlanijo, Jalovec si glavo izmenično pokriva in odkriva s pajčevinastim oblakom, nad Bavškim Grintovcem se nenadoma pojavi oranžno srebrn oblak v obliki orjaškega nebeškega lignja, ki bo zdaj zdaj pogoltnil cel vrh. Izvlečem telefon, malo poslikam in hitro vrnem zmrznjeno roko nazaj v rokavico in v žep. V tem se obrnem in uzrem prej spokojnega sivo belega očaka v toplih žarečih barvah zahajajočega sonca. Spet snamem rokavico s še vedno mrzle roke in spet fotkam. Nato dam roke v žepe in samo stojim tam na vrhu, opazujem in se čudim. To je to! Boljše, kot vsaka televizija, kino, gledališče, koncert . . . Slika je multidimenzionalna, 360 stopinjska, v ločljivosti, ki jo omejujejo le tvoje oči in možgani. Da ne govorim o sluhu, vohu, otipu in drugih čutili, ter možganih, ki ne morejo sproti sprocesirati vseh teh dražljajev. Tu ni nič virtualnega. Vse je resnično tukaj in zdaj. Ta trenutek je tako, naslednji trenutek je že drugače. Kljub miru in tišini pravo bombardiranje z dražljaji, če le odpreš čute in si jih pripravljen sprejeti.

mojstrovka003

Lokalc

mojstrovka004

Predstava se začenja:

mojstrovka012

Z malo domišljije v daljavi slutiš morje

mojstrovka005

Tudi Očak dobi poslednje žarke za lahko noč

mojstrovka007

Nehaj kurit! Boš piškote zasmodil!

 

Po končani predstavi, lahek in miren počasi odpujsam v dolino. Vsakič, ko dvignem pogled je kulisa bolj temna. Počutim se tako majhnega in neznatnega ob vseh teh razsežnostih. Noč še stopnjuje občutek spokojnosti. Kot bi se sprehajal po hrbtu ogromnega spečega zmaja. Na izstopu pripravniške grape prižgem lučko in jo mahnem po sledeh navzdol. Z izjemo dveh kratkih mest gre vse lepo po stopničkah. Dokler ne pridem nad zadnji skok, oziroma prvi, če gledaš od spodaj. Snop čelke že obsveti dno, a od njega me loči zoprna prepreka. Ali 10m navpičnega kopnega skoka, ali 20m praskanja po skalah z nepredvidljivim snežnim pokrovom. Lepo se zahvalim za ponujeno zabavo in odštamfam nazaj gor na greben od koder lepo ležerno sestopim po normalki na Vršič kjer sameva moj avto.

Redko se zgodi, da imaš tako oblegano goro praktično zase.

mojstrovka015

Tja dol čez rob?

mojstrovka010

Cepin v roke

mojstrovka006

In nazaj gor


6 komentarjev

Kozara ultra trail (i najhrabriji su se usrali)

V začetku leta se nisem pustil preveč prepričevati, ko so me pustolovci vabili na dogodivščino v bosanske gozdove. Kraji so lepi, družba bo dobra, stroški nizki. Enostavno ni bilo resnega argumenta proti. Za razliko od slovenske in hrvaške trail scene, je bosanska bolj na začetku. Vsaka tekma je v svoji prvi verziji nekaj posebnega. Vedno je polno presenečenj. Tako dobrih, kot tudi kako manj dobro. Kozara je gozdnato hribovje, ki se dviga tja do 1000m višine. Znana je po svojih gostih gozdovih. Organizatorji so obljubljali 80% trase v senci na 103km dolžine in 4500m vzponov. Nekaj dni pred startom, so objavili neko zakvačkano sled, ki se ji nisem imel ne časa ne volje vnaprej posvetiti.

V petek popoldne se nas je šestorica napokala v kombi in se usmerila proti jugovzhodu. Oče slovenskih pustolovcev je za popotnico vsakemu namenil sendvič s kislo kumarico in Pingo sok. Na bosanski meji uradna oseba bistro ugotovi, da smo v večini kar suhi in primerni za tek. Le Boris je verjetno selektor, ker tak pa že ne more tečt na 100km. Od meje smo pričakovali le še pol urce ovinkov na vrh Kozare. No ja, . . .   Samo gugl in jabuk se nista mogla zmenit, kje naj bi ti ovinki bili. Vsak nas je usmerjal na svojo pot, ki je drugi sploh ni imel narisane. Najprej do znaka za prepovedan promet, nato malo po nasvetu domačinov, malo po guglovih stopinjah zarinemo direkt v breg. Najprej širok asfalt, nato ozek asfalt, pa makadam in še malo slabši makadam, ki preide v kolovoz. Na koncu pa ata z motorko v eni in čikom v drugi roki. Se počasi primaje do avta, me vidi s telefonom v roki in izjavi: “Eeeee!!! Zajebo te ovaj stroj. Ovde je kraj sveta.” Ja, najlepša hvala striček, pa srečno. In smo šli še malo naokoli.

IMG_2175

Drugič si bomo zemljevid, kar na kombi narisali

Na koncu smo prispeli le uro in pol kasneje. Tako smo bili poleg predaje štartnih številk deležni še individualnega brifinga. Sam traser osebno nam je zatrdil da je steza super označena. Samo sledimo roza trakcem in se ne moremo izgubiti. Če trakcev ni, se gre “Samo ravno!”. Moram priznat, da je bil zelo prepričljiv. Hotel naj bi imel sicer štiri zvezdice, če štejemo zraven še kako z neba. Na vseh vogalih so viseli napisi da voda ni pitna. Po našem povpraševanju, kako je s tem, je receptorka enostavno strgala napis s stene in nas pomirila, da vodo vsi pijejo.

Malo pred šesto zjutraj že postopamo okoli startnega loka. Jutranje formalnosti so opravljene, oprema je na svojem mestu bo treba kar it. Obeta se dolg in vroč dan. Prvi del trase je bil prav sanjski z mehkimi stezicami pod sveže olistanimi bukvami, mimo številnih cvetočih češenj, čez zelene travnike s samotnimi grobovi in ostanki domačij, skozi globoke skalnate soteske, na strme vrhove in naprej v goste smrekove gozdove po še mehkejših stezicah na debelo posutih z iglicami. Kar greh bi bil preveč hiteti, in spregledati vvso to lepoto.

IMG_2154

Jutro se prebuja

IMG_2161

V soteski

Na prvi okrepčevalnici skupina deklet za vsakega posebaj zapleše navijaški ples. Zmeraj boljše je. Kaj šele bo. Del poti me spremlja prijazen kuža, ki se mi je pridružil pri gorskih reševalcih. Idila še malo traja. Na dvajsetem kilometru pa križišče in oznake v obe smeri. Kot v stripu o Alanu Fordu: Ovamo, onamo. Odločim se za drugo možnost in meljem dalje. Po krajšem vzponu po cesti pridem do sumljivo znane stavbe. Seveda! To je naš hotel in pred njim cilj. Juhuuuu!!! Prvi v cilju vsaj deset ur prezgodaj. Z mano je še tekmovalka z Madžarske, ki besno izvleče telefon in začne regljat svoj ekete pekete, da se kar iskri. Grem notri vprašat kaj zdaj in mi teta enostavno reče: “Promašio si. Diskvalifikacija.” Prezgodaj je še, da bi kar nehal. Grem v sobo, da razmislim kot človek. Pojem banano, popijem kokakolo, položim konkretno mino v WC školjko in se kot nov odpravim dalje tekat po kozarskim šumama. Po poti srečam še vsaj deset kandidatov, ki so na križišču prav tako narobe vrgli kovanec. Vsi so precej kisle volje. Jaz pa sem se ravno otresel pritiska dirkanja na rezultat. Pred sabo imam še ves lep sončen dan na svežem zraku in prav nič mi ne manjka. Kaj kmalu sem spet na prej omenjenem križišču. Nabral sem približno dve uri zamude, kar sploh ni bistveno, če se ne boriš ravno za zmago. Od tu naprej je svet malo bolj odprt prek travnikov, poljskih cest, mimo ovc, krav, brinovja . . . Tudi gretje privijajo iz ure v uro. Grizemo dalje.

vuckovci

To ti je odmah pored vukojebine

Na 40km srečam Francija, ki ga je izdalo koleno. Pravi, da so vodilnega Tomaža poslali v napačno smer in da so štirje prišli na prejšnjo kontrolo iz napačne smeri. Torej smo se še pred polovico poti skoraj vsi že vsaj enkrat izgubili. Sledijo desetine kilometrov po takih in drugačnih cestah. Sonce vedno bolj pripeka. Meljem neskončne makadamske ovinke in goltam prah prijaznih dirkačev na štirih kolesih.

IMG_2173

Operacija na terenu

Malo zahodim in se spet spomnim Alana Forda: “Ko hoda, ne trči.” In spet stečem, da bo prej mimo.

IMG_2177

Se je tko vleklo, da mi je noge raztegnilo

No, tudi cestarskega kroga je enkrat konec. Obrnem se zopet nazaj v breg. Vmes se je prej omenjena madžarka dokončno izgubila in obrnila nazaj od koder je prišla. Tako besno žensko redko vidiš. Malo po sončnem zahodu ponovno prispem do glavne tranzicijske okrepčevalnice, kjer me sprejmejo, ko kralja. Masažo sicer odklonim. Dobim pa krožnik čorbe in pošten mesarski nož s katerim lahko sam po želji posmukam pečenega jagenjčka, ki je v kotu prislonjen ob zid. Kaj še še hočeš boljšega?

IMG_2181

Tole je pa boljš, kot arašidi in pomaranče

Po izdatnem okrepčilu si nadenem slušalke in jo v ritmu muzike urežem skozi noč. Ko pošteno rignem začutim okus po jagenjčku, kokakoli, proteinskem napitku in čorbi. Ja, res sem se dobro podprl. Končno se je malo ohladilo, da se lažje diha. Kilometri kar sami letijo pod noge in čez dobre štiri ure sem v cilju, kjer me kljub pozni nočni uri spet pričakajo glasne navijačice.

Naslednji dan pa regeneracija v obliki gore umešanih jajc za zajtrk. Sledi nekaj slikanja na cilju in pozdravljanja z organizatorji in prostovoljci. Za zaključek pa na poti domov še dvojna porcija čevapov.

REZIME:

Bilo je nepreglednih gozdov, grap, močvirja, sončne pripeke, komarjev, klopov, volkov, modrasov, podrtih dreves, trnja,  . . .  Sredi dirke nihče ni vedel kje sploh so tekmovalci. Pol se nas je izgubilo že po 20km, vodilnega so prostovoljci poslali v napačno smer, nekaj jih je naredilo bližnjico na enega od hribov s kontra smeri. Med tem je osebje na glavni okrepčevalnici peklo jagenjčka in za zabavo streljalo v gozd. Proti večeru so se reševalci pričeli s terencem počasi voziti po trasi in pobirati onemogle in izgubljene. Vsi so bili izjemno prijazni in ustrežljivi. Okrepčevalnice so bile z nekaj malimi spodrsljaji izvrstno založene. Polovica trase je bila rajska, ostalo pa bolj ali manj peklensko. Ekipa Pustolovec Rajd je ob dveh odstopih pobrala prvo, tretje, peto in osmo mesto. Od 19 tekačev na štartu je bilo na koncu uvrščenih osem. S tem, da smo največ trije ali štirje dejansko opravli celotno traso. Najbolj priljubljena izjava tega vikenda: “Ovo je Bosna.” Še pridemo.

Hvala vsem organizatorjem in prostovoljcem za izjemno gostoljuben in srčen sprejem, ter Franciju, Borisu, Barbari, Tomažu in Juretu za odlično družbo.

 

TEHNIKALIJE: Na 103 kilometrski progi sem napravil 118 km v slabih 19 urah. Za to sem porabil cca 10.000 kcal, ki sem jih delno nadomestil s petimi litri kokakole, šestimi geli, čorbo, dvema litroma izotonika in drobnarijami (rozine, arašidi, banane, pomaranče).

http://kozaraultratrail.com/

https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1694/ukupni_poredak


Komentiraj

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

IMG_1948-1

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

IMG_1942

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

IMG_1943

Momjanski grad

IMG_1945

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂


1 komentar

Rajdovske domine prek treh stolpov

Vsak pošten kraj ima vsaj en priljubljen hribček kamor se staro in mlado hodi nadihat svežega zraka in malo prešvicat. Ker se večina nas rada z vrha tudi malo razgleda, je na mnogih točkah tudi razgledni stolp. Popoldne po službi skočit na takle stolp je lušten izlet za sprostitev telesa in duha. Kaj, če bi v enem popoldnevu oziroma večeru obiskali kar tri take stolpe? Hm . . .  ? Telo bi verjetno že malo trpelo, duh bi se pa lahko začel dolgočasiti. Vsekakor izlet ni kar tako. Da bi stvar nahranila tudi duha, si je duhovni voja skupine Pustolovec Rajd zamislil nor izziv, ki ga ni nihče še niti poizkusil izvesti. Po službi se še isti dan povzpeti na stolpe na Debnem vrhu nad Zalogom, na Rašici in na Planini nad Vrhniko. Pri tem si poleg pešačenja in teka lahko pomagamo le z rednimi linijami javnega prevoza. Plan predvideva tri vlake in štiri avtobuse s prestopi natempiranimi na minuto. Če pade ena domina, padejo vse. NORRRROOO!

trije stolpi plan

Je to sploh izvedljivo? Samo na en način lahko izvemo . . .

Tako se v torek ob 16:30 na železniški pod uro zbere 10 norcev, ki se čez petnajst minut že peljemo proti Zalogu novim dogodivščinam naproti. Za Debni vrh imamo na voljo 62 minut (6km + 300vm gor in 300dol). Po ravnem je treba tečt in v klanec malo stopit. A ogrevalno turo vsi zmoremo brez težav. Še najtežje se je ves zadihan na vrhu nasmejat. Kot dokaz, namreč velja le selfi z vrha z nasmehom.

IMG_1826

Ljubljana z Debnega vrha

IMG_1827

Na Debnem vrhu

Vlak za nazaj v Ljubljano zamuja in nam čas za prestop skrajša na vsega 4 minute, kar je seveda več kot dovolj časa za menjavo skok na kamničana.

IMG_1835

Zadnji vlak je odpeljal. Lovimo avtobus.

V Črnučah nas v izogib izgubljanju po Sračji dolini počakajo lokalne vodniške enote s psom. Lovimo avtobus LPP št 8, ki odpelje iz Gameljn čez 88minut. Vmes je 10km in 400vm vzpona, ter 400vm spusta. V več skupinah po več poteh se vsi povzpnemo na stolp. Vendar je tokrat zadnja skupina že nevarno blizu limita.

IMG_1838

Ljubljana z Rašice

 

Prav pridejo lokalni vodiči, da se vsi skupaj čim prej oddrsamo po blatu v dolino. Prva skupina ima pred odhodom avtobusa celo čas za kavico, nato pa skupaj zabavamo šoferja, da počaka še pet minut na zadnjega. Prekaljeni maček seveda zaostanek nadoknadi še preden pride do Celovške. Podarjene napolitanke si je res zaslužil.

IMG_1843

Stolp? Ne! LPP.

V šentvidu izvedemo še leteči prestop na enko in v Tivoliju smo spet v časovnici. Vso pot vlada rahlo vznemirjenje. Bomo ujeli naslednji avtobus? Ali bo točen? Bo zastoj na cesti? Ali bomo zmogli še zadnji hrib v planiranem časovnem oknu? Takoj, ko se vrata odprejo uprizorimo stampedo prek parkirišča in otroškega igrišča proti Tivolski v lovu za vrhničanom. Ti kraji so bolj vajeni spedenanih tekačev in tekačic v dišečih cunjah usklajenih barv. Mi smo blatni do ušes, v ocufanih cunjah z nahrbtniki, malce utrujeni a z nasmehom do ušes. GO RAJD!

IMG_1847

Napis na plakatu je zgolj naključje . . .

Ker torkova avantura ne sme miniti brez vohljanja, moramo še pred odhodom avtobusa v grmovju najti šampanjec za proslavitev morebitnega uspeha. Med vsemi praznimi flašami je kar problem najti polno.

IMG_1857

Vrhničan ob prometni konici ob 20:35 (poleg nas sta vstopila še dva potnika)

Na predzadnji vožnji pomalicamo ostanke in pripravimo taktiko za naskok na zadnji stolp. Težavnost se progresivno veča. Vsak naslednji hrib in tudi stolp na njem sta višja. Časovni limiti se prav tako zaostrujejo. Za zadnji vrh imamo 72min za 9km s 450m vzpona + 450m spusta. Na Vrhniko je direktno s popoldanskega šihta uletel še en rajdovec  Davor in jo manhil z nami na zadnjo etapo. Na vrhu nas pričaka še prijetno presenečenje. Podpornica skupine Pustolovec Rajd z doma pečenim čokoladnim pecivom. MLJASK!!  Hvala Pika!

IMG_1862

Ni Dubaj. Samo Planina nad Vrhniko.

Avantura se zaostruje. En član zaradi pomanjkanja časa pred vrhom obrne. Nekaj jih pride na vrh 10minut po izračunanem zadnjem času za odhod v dolino. Za 4,5km spusta po strmih skalah, koreninah in blatu v trdi temi imajo le 20minut. Ali jim lahko uspe? Bodo ujeli zadnji avtobus, ali obtičali na Vrhniki?  .  .  .   TA  DAAAA . . .   Zaključni finiš skozi hosto je v polnem razmahu. Gležnji, kolena in še kaj so v precejšnji nevarnosti. Ob uri za odhod avtobusa manjkajo še trije iz originalne štartne zasedbe. Davor ima avto in ne gre na bus. Voznik kljub prepričevanju po dveh minutah spelje. Kje so ostali??? Telefoniramo Janezu, ki pravi, da ima še 300m. Voznik v prvem križišču prižge štiri žmigavce in vseeno še malo čaka. Janez se pojavi s štiriminutno zamudo s crknjeno čelno svetilko in požanje huronski aplavz. Ujame nas še Davor, ki se ponudi, da bo pobral zadnja dva z avtom in poizkusil ujet avtobus. Sledijo poizkusi komuniciranja in organiziranja evakuacije. Nimamo telefonskih številk, telefoni ne delajo zaradi vlage. Po minuti kaosa, kliče en od zamudnikov, da čakata štiri avtobusne postaje naprej!?!?!? Kaj je to? Teleportacija? Pozabili smo na našo dobrotnico Piko, ki je imela avto parkiran višje ob vznožju hriba in je pobrala zamudnika. Anvanturo smo točno po planu zaključili tik pred enajsto zvečer na železniški po uro s slavnostnim odpiranjem šampanjca. Devetim je uspela stoodstotna realizacija plana. Odlično!

Seveda je bila potrebna dodatna analiza ob hidraciji in polnočnem prigrizku.

Burek, burek mi ful pomaga

Burek, burek mi ful pomaga . . . (Ali En)

 

Bilo je ludo i nezaboravno. Hvala vsem skupaj za družbo, Janezu za organizacijo, Piki za pecivo . . .  Se vidimo na naslednji torkovi mikroavanturi.


Komentiraj

Graničarski posli

Šem šel malo prekontrolirat severno mejo. Da niso slučajno avstrijski sosedje kakšne žice postavljali gor. Pa, da nimajo kontrabantarji kje kakšnih taborov za begunce.

Vsak posel je seveda treba začeti na začetku. In en začetek severne meje je v severozahodnem vogalu naše preljube domovine na vrhu imenovanem Peč, Monte forno, Dreilandereck, Ofen ali kar Tromeja. Tam se stikajo meje Slovenije, Avstrije in Italije. Že zarana sem se narisal tam gori. Dan se je komaj dobro začel, pa je bil že kičast, kot iz turistične reklame. Razgledi na vse strani, da se ti čeljust v dolino zakotali. Poleg drvarnice, antenskega stolpa, ter kupa spomenikov in obeležij je tam tudi prvi od mnogih mejnih kamnov, ki jih imam danes obiskati. Tale je malo poseben, ker je eden izmed samo treh takih pri nas.

IMG_1156

Levo Jalovec, desno Mangart, vmes pa smreka

IMG_1154

Tale zmečkan kos kovine je v bistvu maketa Julijcev

IMG_1170

Levo eni, desno drugi, naravnost tretji

IMG_1159

Nad Koroško se dani

IMG_1161

Še eno od obeležij na vrhu

IMG_1163

IMG_1174

V treh deželah hkrati brez potnega lista

IMG_1176

AHA!! Arabske številke! Da ni tukaj pot migrantov!??

Po krajšem občudovanju razgledov in manjšem okrepčilu, se namenim dalje na obhod meje. Grem čim bolj po meji od mejnika do mejnika. Bomo videli do kam pridem danes. Prvi sprehod ob robu avstrijskega smučišča Arnoldstein je bil prav lušten po lepo pokošeni in popaseni travi do vrha Petelinjek. Tam pa so kamni vodili kar naravnost v hosto.

IMG_1183

Bodeča žica je za pusije. Avstrijci so raje potegnili kar električno.

IMG_1184

Obmejni pas je tudi na sveže miniran. Potrebna je skrajna previdnost.

IMG_1187

Kljub prej videnim tehničnim oviram so tik ob meji obsežne naselbine. Za koga vohunijo prebivalci je skrivnost.

Kot rečeno, sledim kamnom kar naprej v hosto in navzdol v strmo zaraščeno grapo. Meja gre jasno po dnu grape. Ker bi jih tam odnesla voda, so mejnike postavili izmenično na desni in levi breg. Malo sem še motovilil sem in tja od kamna do kamna, potem pa sem zrahljal kriterije o obisku vseh mejnikov in jo mahnil kar po dnu. Na izravnavi sem iz gozda padel direktno na sredino mejnega prehoda Korensko sedlo. Ob sumljivih pogledih avstrijskega uradnika, sem že pomislil, da bo moje današnje vandranje skrenilo v nepredvideno smer na policijsko postajo. Flegma in po hitrem postopku prečkam cesto in izginem v gozdu na drugi strani.

IMG_1193

Iztek zoprne grape

IMG_1196

En na levi, en na desni. Mora bit pravično.

Na drugi strani zopet zagrizem v breg in tudi tu se znajdem v grapi. Direktno navzgor skozi šavje, ki je tu res konkretno. Koprive te žgačkajo po obrazu, osati za vratom, da o malinovji  sploh ne govorim. Vseeno kar hitro prilezem na naslednji vrh Jerebikovec, kjer se začne prava uživancija. Od tu naprej gre točno po grebenu, kar pomeni tudi po meji, sanjska stezica. Mejni kamni so za markacije, trava in iglice za mehkobo. Nimaš kje falit. Samo pohajaš in uživaš.

IMG_1204

Če tole ni idealno za tekanje, naj me pes oščije!

IMG_1202

Okroglo številko se že spodobi slikat

IMG_1206

Malo zračenja ne škodi

IMG_1207

Divja ali domača, svinja vse razrije

IMG_1214

Na obisku pri Janku in Metki (tudi razgled imata za vikat)

IMG_1219

depandansa

IMG_1220

prazna avtocesta  Samo gas!

IMG_1221

Nagazna mina, velikog kalibra.

IMG_1227

Minerska zaseda

IMG_1236

AHA! Nekdo je podrl ograjo. Vroča točka za ilegalni prehod meje!

IMG_1240

Na eni strani Beljak

IMG_1244

Na drugi strani Jalovec

IMG_1249

Zraven pa pravljični gozd

IMG_1248

Še ena okrogla cifra

IMG_1259

Tudi na “senčni” strani Karavank je sončno

IMG_1256

Spet znaki civilizacije

IMG_1267

Številne malokalibrske mine ali po domače “šrot”

IMG_1264

Pogled naprej

IMG_1265

Pogled nazaj

IMG_1276

kavč

IMG_1260

Martuljška skupina za kuliso

Poležavanje na sončku, grizljanje datljev in občudovanje martuljških špic. Kaj še hoče človek lepšega! Samo temperatura je nastavljena bolj jesensko. Ko začne nohtat, je skrajni čas za it naprej. Gori, doli naokoli preh številnih vrškov in mimo še številnejših mejnih kamnov.

IMG_1252

samo še petdeset

IMG_1268

pa smo spet pri višjih številkah

IMG_1269

tudi lokalci včasih omagajo

IMG_1271

Tudi Očak se je pokazal

IMG_1278

Tele imajo pa verjetno dvojno državljanstvo

IMG_1283

Še zadnji mejnik za danes

Tako, čas je, da zavijemo nazaj v dolino. Prišel sem od Tromeje do Jepce. Na glavno cesto sem stopil spet v Belci blizu Mojstrane. Vse skupaj je zneslo 35km in 3200m vzpona. Od tega približno 20km po meji. Kot ste opazili je na meji stanje na videz mirno, vendar v zakulisju poteka tiho utrjevanje mejne črte in nadzorovanje premikov. Bil je izjemen potep po luštnih stezicah, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Je imel Prle še kako prav, ko omenjenemu odseku pel hvalnice v svoji zbirki grebenov.


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav