pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Gozdne pustolovščine

Golo drgnenje poti, kjer poznaš že vsak korak postane slej ko prej dolgočasno. Pa če so kraji še tako lepi.  Že dalj časa sem prek elektronskega okna v svet spremljal aktivnosti ekipe pustolovcev. Razni dogodki tipa adventure race so se mi vedno zdeli logistično preveč komplicirani. Že opreme rabiš pol kamiona za vse tiste discipline, ki so predpisane. Ampak zadnje čase se ob torkih popoldne dogaja nekaj precej bolj preprostega in izjemno zanimivega   .   .   . Imenuje se torkova mikro avantura. Preprosta in jasna naloga za katero rabiš le superge in kompas. Izgleda tako, da se po predhodnem dogovoru prek socialnih omrežij v torek po službi dobi 5 do 10 interesentov in gredo v manjših skupinicah raziskat vnaprej določene lokacije na zemljevidu. Skratka preganjanje čez drn in strn z elementi orientacije in odkrivanja neznanih terenov v družbi podobno mislečih. Kaj še hočeš lepšega? Da zadeva ne bi predolgo trajala, je v avanturo vštet časovni limit v obliki zadnjega vlaka ali zadnje runde v lokalni gostilni.

Po pol leta odlašanja je končno prišel čas, da stvar sprobam v živo. Bil sem, na kratko rečeno, navdušen! Konec koncev je dogodivščina tisto kar šteje a ne? Za moj krstni obisk smo se v soju polne lune podili po medvedovih gozdovih južno od Krima. V dobrih treh urcah smo obiskali nekaj izvirov, manjšo kraško jamo, cerkev na vrhu grička, nekaj lovskih opazovalnic (med njimi tudi take bolj luksuzne z usnjenimi fotelji, jogiji, kristalnim pepelnikom in tapisonom po tleh), neznani vrh sredi gozda, križ na razpotju in še kaj. Preganjali smo se po makadamu, kolovozih, stezicah, brezpotjih, travniku, gozdu in celo malo poplezali po skalah. Videli smo sončni zahod in vzhod krvave polne lune. Vse to med lepim triurnim treningom, kateremu je sledila analiza ob traktorskih gumah sredi gozda. Precej več, kot tek po PST a ne?

Žrelo karta1

Tako karto in kompas v roke, pa gasa v hosto!

Žrelo sled

Rezultat je taka čačka

Studenec

Studenec ob poti.

Luksuzna preža

Ta luksuzna preža

Jama

Tudi v jamo smo pokukali

Vrh

Včasih vrh hriba ni najbolj očiten

Drugič smo na znanem in že tisočkrat prehojenem področju Polhograjske Grmade napravili tri vzpone s treh različnih strani, po neznanih ali manj znanih poteh in brezpotjih, ponoči. Poleg ostalih točk smo poiskali tudi tri čisto prave zaklade. Pet ur enkratnih dogodivščin mi je dalo občutek, kot da sem prvič v tistih krajih. Komaj čakam ponedeljek, da izvem kaj nas čaka naslednjič!

Grmada Karta2

Trikrat na Grmado in malo naokoli

Nočno kolovratenje

Nočno kolovratenje

Sušilnica Grmada

Kdo ve, če je kaj notri??

Sled Grmada

Rezultat kolovratenja

Najboljši del zgodbe je, da je zadeva neformalna, brezplačna in brez prijav pol leta vnaprej. V ponedeljek ali v torek zjutraj se pofočkaš in se narišeš na zbirnem mestu. Za to gre ena velika zahvala ekipi Pustolovec Rajd Janezu in Tomažu, ki se vsak teden domislita nove dogodivščine, nas zbobnata skupaj in naredita zemljevide za vse. HVALA!

Poglej na: https://www.facebook.com/pustolovec.rajdstaff?fref=ts

Mogoče tudi tebe zamika?

 

FOTO: Pustolovec Rajd Staff in pridruženi pustolovci


Komentiraj

Dvojni potep

Ste že kdaj našli pozabljen bankovec v kakem skritem žepu in ste se ga razveselili, kot bi vam ga kdo podaril? Meni se je zgodilo še boljše. V četrtek pred koncem službe sem ugotovil, da imam v petek planiran dopust. In to na najbolj sončen, najtoplejši in sploh najbolj vabljiv dan v tem tednu. Vrhunsko!

Zjutraj komaj oddam otroke v vrtcu, že dobim sporočilo: ob devetih pri Legastji. Gremo preverit zaklade s torkove mikroavanture. Takrat smo namreč sredi noči med dvema slapoma iskali zaklad in se na koncu nismo mogli zmenit pod katerim grmom je, in kako izgleda. Očitno sta tam ostala dva zaklada in še čokolada po vrhu.  To je nujno treba preverit na terenu. Zajtrk opravim kar na poti v avtu in čez pol ure se že dobim s Pustolovcem. Za ogrevanje kratek tek po cesti in že sva pri omenjenem slapu. Podnevi je vse precej bolje vidi. S pomočjo fotografij tik-tak razrešiva skrivnost. Nekdo je premaknil zaklad, ki bi moral biti višje gori ob potoku in ga skril pod grm 10m od pravega zaklada, ki je bil na svojem mestu. Ta premaknjeni zaklad je našel naš predhodnik in nam ob njem pustil čokolado, ki je seveda nismo našli. Tokrat sva našla vse. Premaknjen zaklad sva nesla višje nazaj na pravo mesto in nadaljevala po Didini potki proti Tošču

tošč012

tošč013

Takile cukrčki se najdejo, kjer jih človek najmanj pričakuje. Ob premlevanju bodočih in preteklih pustolovščin jo kot bi mignil primahava na Tošč, kjer naslednje pol ure rijeva po bukovem gozdu v izkanju še enega zaklada. Hm!  Mogoče bežen pogled na spletno karto le ni dovolj in bi naslednjič morda uporabila GPS. Nekaj le mora ostati za naslednjič.

Po hitrem postopku odtrimčkava nazaj v dolino, kjer Pustolovec zaključi turco. Jaz imam še čas. Ob 12h bi bilo res škoda iti domov pri takem sončku. Kar samo me odnese nazaj v hrib mimo Govejka na greben. Pustolovski duh me, namesto po poti, pelje direktno po grebenu. Gori doli po mehkem suhem listju in še mehkejšem cvetočem resju.  Vmes pa travnički s kupi cvetočih trobentic. Splašim divjega zajca. Ušesa ima še bela s črnimi pikami na koncu, hrbet je pa že siv. Očitno je zime res konec.

malica

 

Prav na vrhu grebena, na Gontarski planini se uležem po drevo, izvlečem japček in ga ob poslušanju tišine počasi požvečim. Mehko travnato posteljo je seveda treba izkoristiti. Zato sledi še polurni dremež. Kot prerojen jo mahnem nazaj v smeri Tošča. Seveda strogo po grebenu. Potke so dolgočasne. Za dol grede si ogledam še potko mimo domačije Omejc o kateri mi je pravil Pustolovec. Neverjetno! Tolikokrat prepešačeni in prekolesarjeni kraji dobijo po novih trasah čisto nov obraz. V zadnjem delu spusta si naberem tudi del bodočega kosila. “Gozdni regrat” je čisto navaden regrat, le da raste ob robu gozda izpod suhega listja. Tam je ob trenutni suši več vlage. Tako lahko velike zelene čopke puliš kar z rokami. Noža na teke seveda ne nosim. Kmalu sem pri avtu in malo kasneje tudi doma s polnimi baterijami.

Tehnikalije: 2 krogca po polhograjcih, skupaj 18km, 1400m vzpona, viden en divji zajec, pet gamsov, ena srna, nešteto martinčkov, nekaj močeradov, ogromno ptičev

Prva sled

Druga sled

 


Komentiraj

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

stol01

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

stol02

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor

stol-roblek