pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

Ljubljanski maraton petič

Prišel, videl, izboljšal osebni rekord.   Oh yeah!!!

 

Organizacija tip top, vzdušje odlično, temperature idealne. Odtekel brez poškodb, premagal tekaški zid, dobil nešteto petk od velikih in malih otrok, med drugim od Zokija dvakrat. Bil je skratka odličen dogodek.

 

 

Zakaj sploh ponovno na ljubljanski maraton? Ker mi nekdo plača štartnino? Lahko jo tudi odstopim komu drugemu in grem na pivo. Ker je vedno fajn vzdušje? Trenutno mi dol visi za vzdušje! Ker je zopet nova trasa, ki je še nisem odtekel? V bistvu je spremenjeno le 15% trase. Premalo, da bi bilo res kaj novega. Ker mi je izziv preteči 42km? Niti slučajno! Ker obožujem tek po asfaltu? BLJAK! Ker želim potrditi svojo trdo prigarano formo na tekmi? V bistvu sem v zadnje pol leta nabral vsega skupaj reci in piši 67km ravninskega teka. Tako, da ne! Forme nikakor ni! Ker želim izboljšati osebni rekord? Ha,ha! Glej dva stavka višje. Ker gredo vsi? V bistvu sploh ne gredo vsi. In tudi, če bi šli, nisem ovca, da bi slepo sledil. Ker ne želim razočarati navijačev? V bistvu imam samo tri navijače, ki žal ne bodo mogli prit ob progo? Ker želim testirati novo opremo? Vse je staro in preizkušeno. Ker se nadejam novih izkušenj? V bistvu se scenarij že prav dolgočasno ponavlja. Brez težav prvih 30km in nato safr do konca. Bi šel mogoče raje polovičko? Ne seri! Še maratonski tempo mi je prehiter, kaj šele šprintanje na 21km.

Zakaj sem torej vseeno šel? Našel sem nekaj bednih razlogov: Iz navade. Ker se je prijatelj prijazno ponudil za varsvo otrok. Ker lahko.  In v bistvu glavni razlog: Ker je to idealna priložnost za vsaj malo spucat glavo in se distancirat od ostalega sranja v katerem se trenutno nahajam. Včasih me prime, da bi tolkel z glavo ob zid. Namesto pravega sem izbral raje maratonskega. Je vseeno malce mehkejši. Tekma te prisili, da udariš močneje, kolikor zmoreš in še malo več. Da je na koncu vsaj malo učinka.

In sem šel .   .   .   Strest vso jezo, žalost in frustracije na ljubljanski asfalt. Kot lani, se postavim za zajčka za 3:30. Tokrat ne grem probat zvozit. Ampak grem zavestno treščit z glavo skozi zid. Namesto, da bi matral druge, grem, kot pravi slovenec, matrat sam sebe. Ko stojim v množici tik pred štartom opravim še zadnjo kontrolo opreme in zavezovanje vezalk. S sabo imam več poživil, kot Kim Jong Un jedrskih bomb. Trojni čaj pred tekmo, kofeinski geli, ampule guarane. To bo sesulo zid, kot jedrska eksplozija Cukrarno. Tokrat sem pozabil trak za merjenje srčnega utripa. Nič hudega. Saj bi itak kazal preveč. Strojmachine se trudijo z nekim medlim ropotanjem, a vse skupaj komaj zaznam. Trenutno bi rabil miljavžent vatno ozvočenje, da se razsujejo stekla v polovici ljubljane in letijo fasade po zraku! Potem, bi me mogoče kaj premaknilo. Odštevanja ali štartnega strela ne slišim. Premaknem se, ko se premaknejo ljudje pred mano. S kotičkom očesa spremljam modri zastavici zajčkov in se premikam s tokom. Mogoče sem pa vseeno ovca? Dunajska mine v prehitevanju ljudi, ki so se precenili ali pa so arogantni egoisti. Skratka zgrešili so štartno cono ali dve. Tempo je 4:50 na km. Kristalno jasno mi je, da tako hitro ne zmorem do cilja. A si ne delam skrbi. Zajček me bo pripeljal tja, kamo si želim. Do (maratonskega) zidu v katerega bom treščil z vso ihto, ki jo premorem. Na koncu bo obstal le eden. Zid, ali jaz! Vseeno skušam trk čim bolj odložiti. Zato pridno papcam gele in se hidriram, kolikor mi želodec dopušča. Polovička v tekaškem smislu mine brez posebnosti. Zajca sta celo kaki dve mnuti prehitra. Glava že tisočič premleva misli iz preteklih dni, mesecev, let in preigrava razne scenarije za bližnjo in daljno prihodnost. A med tekom je vse skupaj občutiti precej daleč in manj pomembno. Kako prijetno je, kot v transu čutiti ritem svojih korakov in dihanja, ki se nehote usklajuje z množico. Biti del množice s skupnim ciljem me pomirja. Smo, kot lemingi, ki brzimo za tistimi pred nami v neznano. Enemu zajcu se je zlomila zastavica in jo sedaj nosi pod pazduho. Po mojem je precej naporno tako teči celo pot. Prisluškujem pogovorom okoli mene in delim petke otrokom, da se mi ni treba ukvarjati z neprijetnimi mislimi, ki mi sicer sledijo 24 ur dnevno. Tu imam samo eno nalogo. Zrušit ta jebeni zid. Vem, da bo bolelo. A to bo za spremembo drugačna, bolj oprijemljiva bolečina, od tiste, ki me spremlja vsak dan. Pri 25km mi želodec začne sporočati, da ima dovolj. Aha! Bliža se neizbežno. Okoli 30km se razdalja med mano in zajčkoma počasi prične večati. No, zdržal sem dva km več, kot lani in tudi padec ni bil tako nenaden. Okoli 2km ju še uspem držati v vidnem polju, preden se dokončno odpeljeta v daljavo. Iz žepa potegnem mp3 z navijaško muziko in dam gas do dile. To sem čakal! Tempo mi sicer pade, ampak za to mi je v bistvu vseeno. Glavno je, da cegli letijo s tega klinčevega zidu. Gasa in direkt z glavo skozi! Mal zadoni in greš naprej. Mene nebo noben zajebavou! Noge in želodec se hočejo nekaj pritoževat. Nivo energije je v rdečih številkah. Glava pa pravi: “Klinc vas gleda! Jaz trpim 24ur dnevno, zdaj dajte pa še ostali malo!” Na okrepčevalnicah si namesto po grlu, zlivam vodo na glavo. Vsi alarmi utripajo rdeče! Sistem je pred kolapsom! A glava ne popusti! Jaz ali zid! Iz slušalk doni Olimpija, Man United, Partizan, Hajduk, Maribor, Rijeka . . .   Skupaj smo najmočnejši!!! Nič nam ne morejo! Zaprem oči in miže tečem po sredini ljubljanske vpadnice. No, za to je med drugim vredno iti na ljublanski maraton. Na 38km mi zaradi vse vode, ki sem jo zlil nase, namesto vase crkne mp3. Klinc ga gleda!!! Zdaj se že voha cilj! Prišel bom do konca, magari po vseh štirih. Tempo mi spet naraste. Tudi noge vohajo cilj in želijo čim prej končati torturo. Na 40km me v obe stegni zadaj zgrabi krč, kot bi me ugriznil tiranozaver. Kar skupaj me potegne. No, pa sem mislil, da ne morem doživet nič novega na Ljubljanskem maratonu. Prvi zaresni krči v življenju so kar spodobna dogodivščina. Skozi naslednjo okrepčevalnico se 20m sprehodim, počasi stečem in krči na srečo odnehajo. Zopet je pametnejši popustil. Še mimo Prešerna, tri ovinke in že vijugam po ciljni preprogi, kot avion. Osebni rekord sem izboljšal za dobrih šest minut. Moram priznat, da sem vseeno malo ponosen na rezultat.

Z lesenimi nogami se odvlečem do lokala, kjer je baza moje ekipe. V cilju me tokrat ne čaka nihče. Vseeno mi je. Prazen sem. Dal sem svoj maksimum. Med srkanjem sokov in vode se borim s krči, ki mi zvijajo noge, kot elastike. Gledam v daljavo in ne mislim na nič. Po pol ure končno zberem moč, da se preoblečem. Nato pridem na vrsto tudi pod zlatimi rokami maserke. Počasi se poslavljam od bežnega nekajurnega odklopa za velike otroke, ki se mu reče maratonski tek. Vračam se v pravi, zaresni ultramaraton, kjer je nešteto poti in nobena ni označena. Dolžina ni določena. Vsak mora najti svojo smer in svoj cilj. Ni narekovalcev tempa. Prav tako ni predvidljivih okrepčevalnic. Nobenih receptov in načrtov treninga. Srčni navijači in predani soborci so redki. Umetnost je najti sopotnika, ki ima podobno pot. Tudi tisti redki, ki jih najdeš, jim zaupaš in upaš, da te bodo spremljali do konca, te lahko vsak trenutek pustijo na cedilu, kot razkuhan špaget, čim se jim zazdi da to ni več prava pot ali je trava na sosednji poti bolj zelena. Po drugi strani pa te za vsakim ovinkom čaka nova dogodivščina, ki je niti v sanjah nisi pričakoval. Poleg solza žalosti, te čakjo tudi solze sreče. Vložki so visoki, a visoke so tudi nagrade, ki ti padajo v naročje že med potjo in ne šele na koncu, kot pri maratonu. Če ne greš naprej, nikoli ne izveš, kaj te čaka za ovinkom. Vračam se nazaj v ultramaraton imenovan življenje . . .

 

REZIME: Maraton je je lahko tudi odično sredstvo za pucanje glave in sproščanje frustracij. Precej boljše, kot usekat koga po gobcu. Žal traja precej kratek čas in si hitro spet vržen v realnost. Vesel sem, da sem zdrav in lahko tečem, da imam okoli sebe nekaj ljudi, ki me imajo radi, da mi ni treba vsakodnevno skrbeti kaj bom jedel in kje bom spal. V bistvu sem materialno v zgornjih 4% svetovne populacije.

Zato pot pod noge novim dogodivščinam naproti .  .  .

Advertisements


Komentiraj

Osorščica, večerna izdaja

Vsak večer s plaže opazujem sonce, ki pobegne za hrib. Kaj, če bi odhitel gor in ga ujel, kako se na drugi strani potaplja v morje.

osorščica01

Naprej pa po dveh nogah

S kombinacijo kolesa in hitrejše hoje čez 40minut že spet gledam sonce, ki se sramežljivo umika za koprenaste oblake.

osorščica02

Edina pohodnika, ki sem ju srečal, se prav kmalu pobereta v dolino. Tako se lahko v miru posvetim igranju s fotoaparatom. Ko se sonce 10 minut pred predvidenim terminom dokončno skrije za oblake, pride čas za meditacijo. Zleknem se med tople skale in v miru srkam okolico z vsemi čuti. Z zahoda rahlo pihlja, po grmovju letajo zelenčki, na rahlo nakodranem morju še odseva oranžna zarja. Nekaj jadrnic počasi pluje proti uvalama na nočno sidrišče. V daljavi je tovorna ladja, kot igračka, ki jo je nekdo prilepil na gladino morja. Izpod desne noge se širi omamni vonj timijana. Na sosednjem bregu je slišati ovce, ki se v nedogled potikajo med makijo. Barva neba in morja se skoraj neopazno spreminja iz svetle v vedno bolj temno modro. Po otočkih se, kot kresničke prižigajo posamezne lučke. Iz nahrbtnika potegnem hladno pivce in ga počasi z užitkom srebam.

Misli mi tavajo sem in tja. Pomislim kako lepo bi bilo kar ostati tukaj .  .  .  .  .  v miru .  .  .  .    dihati z materjo zemljo .  .  .  .  .  Kako urco ali dve. Dokler ne postanem žejen, lačen, ožuljen od ostrih skal, ponoči premražen, podnevi ožgan od sonca . . . V bistvu je tole za preživetje precej negostoljuben kraj. Zavem se, kakšen tujek sem v bistvu tukaj. S sabo imam ropotijo, ki je večkrat obkrožila planet in potrošila precej naravnih virov preden se je znašla tukaj, kjer koristi le meni. Sicer pa je nerazgradljiv odpadek. Angleške superge, narejene v Vietnamu iz verjetno kitajskega materiala kupljene v Sloveniji, finska ura iz material od bogve kod, baterija v tej uri iz Koreje, francoski nahrbtnik narejen nekje na daljnem vzhodu, poslan po pošti iz Anglije v Slovenijo, kot tudi nogavice,  . . . . Podobno zgodbo, bo lahko napisali tudi za japonski fotoaparat, francosko čelko, baterije, spominske kartice, korejski telefon, slovenske hlače iz švicarskega materiala . . . Če bi šli raziskovat poti za surovino, osnovni material, polizdelek, sestavni del, sestavljen izdelek, bi res naklepali kilometrov, da jih v celem življenju ne moreš prepotovati. Pa imam v bistvu pol prazen desetlitrski nahrbtnik in par cunjic na sebi.

Po meditiranju še malo poizkušam nočno fotografiranje in se pomirjen spustim nazaj v dolino na nočno kopanje.

osorščica101

Mali in Veli


1 komentar

Čari ultra preizkušenj.

Po vsaki dirki imam nekajdnevno obdobje, ko podoživljam in analiziram dogajanje. Po zadnjih dogodivščinah na TDG traja to že kar cel mesec. Jasno se vedno že od prijave dalje, med tekom in tudi po teku, večkrat vprašam a mi je tega treba? Zakaj ne grem raje na pivo ali ležat na plažo? Preprosto zato, ker je ultra tek miljonkrat boljši, kot cisterna najboljšega piva in vse plaže tega sveta. Saj pivo paše. Ampak se je treba prej malo potrudit.

ZAKAJ?

Seveda obstaja precej kratkih odgovorov, nekateri resnični drugi ne. Da vidim, če zmorem. Oziroma, kot je rekel Mallory ob poizkusu vzpona na Everest: “Because it’s there.” Za čast in slavo. Za stavo. Za denar. Ker imam obveznosti do sponzorjev. Ker to rad počnem. Ker se tako pobegnem pred ženo. Ker mi je sicer dolgčas v življenju. Ker sem mazohist.

En razlog bi lahko bil, da nam civiliziranim ljudem, navajenim na udobje, manjka fizične akcije in stika za naravo.  Skozi zgodovino so bili naši predniki poleg vsakodnevnega fizičnega dela od časa do časa deležni tudi ekstremnih in dolgotrajnih psihičnih in fizičnih naporov. Naj bo to v obliki celonočnega pogona divjadi, bega pred naravnimi katastrofami, branjenja svojega ozemlja pred sosednjimi plemeni, bojnih pohodov na nova ozemlja itd. Take pustolovščine so se verjetno lahko zavlekle vsaj nekaj dni, če ne dlje. In naši predniki so vse to preživeli. Evolucijsko smo torej opremljeni, da lahko zdržimo več, kot si sploh lahko predstavljamo. Naši možgani nas za vztrajanje, kadar je to res potrebno, nagradijo z občutki evforije, bolečine ne občutimo več, skratka noro nam je.  Problem je samo prepričat možgane, da je res potrebno teči nekaj dni skupaj, čeprav nam ne grozi smrt pod sulicami krvoločnih sosedov.

Drug razlog je lahko človeška lastnost, da hočemo vedno več in vedno nekaj novega.

NEVŠEČNOSTI

Za razliko od normalnih razdalj, se je treba na ultra tekih ukvarjati s precej več pomembnimi podrobnostmi tudi med samo tekmo. Pri teku, ki traja eno uro ni kaj filozofirat. Zavežeš superge, se ogreješ in gasa. Vmes mogoče kak požirek vode ali mokra goba za vrat, ostalo je pa dihanje in vrtenje nog. Z morebitnimi žulji, muskelfibrom in hrano se ukvarjaš po tekmi. Na ultra preizkušnji, ki traja 12, 24, 48 ali več ur nepretrgoma, pa ti mečejo polena pod noge razne male podrobnosti na katere se je treba prej pripraviti. Mali žulji na primer zrastjo v velike in postanejo precejšnja ovira. Primeren vnos hrane in pijače je lahko cela znanost. V osnovi je stvar precej preprosta. Vnesti vase čim več kalorij in ravno prav tekočine z nekaj minerali ob izogibanju driski, bruhanju in izgubi apetita. Hudič je, kot vedno v detajlih. Če traja dirka dve ali več noči se oglasi tudi pomanjkanje spanja, ki poleg utrujenosti prinese tudi halucinacije, nihanja razpoloženja in podobne zanimivosti. Kofein in druga poživila seveda delujejo le omejen čas po katerem se lahko utrujenost vrne s trojno mero. Bolečine v raznih delih telesa se ciklično ponavljajo in izginevajo. Treba je ločiti med bolečino, ki bo minila in bolečino, ki opozarja na resno poškodbo. Vse to je sestavni del ultra tekov. Tisti, ki dopustijo, da jim katera od teh neprijetnosti pride do živega, tekmo seveda predčasno končajo.

KAKO DO CILJA?

En pristop je bit največji zajebanec. Ponavljaš si razne mantre kot so:  “I am so tough, I make the rock cry!” , “Mene nou nuben jebou!” in podobno. Mogoče si kaj podobnega celo posnameš  na mp3. Boriš se z vsemi zgoraj naštetimi tegobami in traso ultra preizkušnje. Na koncu pametnejši popusti. Na žalost je to pogosto telo tekača.

Če zgoraj omenjen pristop kombiniraš z znanstvenim, je rezultat že precej boljši. Pred tekmo do potankosti izračunaš kaj, kdaj in koliko boš jedel in pil. V naprej določiš tempo in čase na posameznih točkah. Postanke tempiraš do minute natančno. Na tekmi se trdno držiš načrta, ki ti daje neko varnost in povzroča še kup novih problemov. Na koncu verjetno prideš do cilja z velikimi mukami, prebavnimi motnjami, dehidracijo, hiperhidracijo, poškodbo …

Problem zgornjih dveh pristopov je, da greš na silo in ne poslušaš samega sebe. Čeprav smo opremljeni za premagovanje ekstremnih naporov, se jim naše telo izogiba. Narejeni smo, da varčujemo z močmi za takrat, ko bo res šlo za življenje. Zato nam naše telo in možgani pošiljajo razno razne signale od občutka utrujenosti do bolečine, ki nas odvračajo od aktivnosti, ki nam lahko škodijo oziroma tratijo energijo v prazno. Trik za obvladovanje bolečine in utrujenosti je torej naslednji. Možgane je treba prelisičiti, da mislijo, da gre za življenje, ali da napor sploh ni tako hud in lahko mirno porabijo rezerve, ki jih sicer hranijo za hude čase.  Brez skrbi. Do sedaj je verjetno edini, ki se je uspel “zgonit” do smrti legendarni maratonec Filipides. Naši občutki, pa niso samo nepotrebno upiranje telesa in podzavesti naši volji, ampak so predvsem nehen vir dragocenih informacij. Naši možgani namreč stalno procesirajo ogromno količino podatkov od katerih le peščica pride v našo zavest, pa še tisti so filtrirani skozi razne podzavestne regulatorne mehanizme. Od signalov iz prebavil, receptorjev za koncetracijo hranil v krvi in različnih organih itd, ki regulirajo občutek lakote, do signalov iz mišic, kit, vezi o napetosti in krčenju posameznih mišic, na osnovi katerih nam možgani servirajo občutke utrujenosti ali bolečin, do temperature v posameznih delih telesa na osnovi katere občutimo vročino ali mraz itd.  Potem je tu še gora informacij iz okolice, ki jo prejemajo naša čutila. Vse te informacije možgani obdelujejo simultano in jih primerjajo s preteklimi izkušnjami. Od vse te gore dobimo v zavest redke izbrane informacije iz naših čutil in celo paleto občutkov (slabost, utrujenost, ugodje, bolečina, omotica, energičnost…), ter čustev (optimizem, sreča, žalost, obup …). Tako v bistvu ne vemo kdo koga vodi, naš ego našo podzavest ali obratno. In pridemoi do pogosto omenjenega stavka, da je (ultra)maraton boj s samim seboj. Če je ta boj prehud, oba udeleženca predčasno podležeta. Če poslušaš signale, ki ti jih dajeta tvoje telo in podzavest, odpade precejšen del naporov in preračunavanj. Glede hrane in pijače si daš neke grobe smernice, potem ti pa telo samo pove kaj mu paše in kdaj. Enako je s tempom. Tudi za počitke in spanje na dolgih ultramaratonih je bolje poslušati svoje telo. Seveda nas telo še vedno želi odvrniti od naše zamisli, da tečemo dva, tri dni skupaj. Zato jasno ne počivamo ob prvi napadu utrujenosti. Poleg osnovnih signalov nam možgani pogosto podajo informacijo tudi kot nejasen notranji občutek čemur pravimo intuicija. Ta je destilat vseh trenutnih informacij primerjanih s preteklimi izkušnjami, ki naj bi nas vodila k preživetju oziroma obvarovala pred slabim. Torej, boj sam s sabo je precej potraten in ne vodi k najboljšim rezultatom. Kaj je alternativa?

Tretja taktika na ultra teku  je težnja k stanju, ki je dano le redkim in še to za omejen čas in ne vedno. V angleščini se to stanje imenuje flow ali zone. Slovenskega prevoda nimam. To je stanje, ko se popolnoma poistovetimo z dejavnostjo, ki jo trenutno počnemo. Izpraznimo našo zavest nepotrebnih misli in pustimo naši podzavesti, da nas vodi. Takrat za nas obstaja samo sedanjost in tisto, kar trenutno počnemo. Zdi se nam, da stvari tečejo same od sebe brez našega vpliva. V bistvu pa vse vodijo naši možgani s polno zmogljivostjo in ne samo z desetimi procenti, kot ponavadi. Med tekom v takem stanju imamo občutek, da lebdimo nad terenom oziroma se prelivamo preko njega. Kot je rekel Bruce Lee: “Empty your mind, be formless. Shapeless, like water. If you put water into a cup, it becomes the cup. You put water into a bottle and it becomes the bottle. You put it in a teapot, it becomes the teapot. Now, water can flow or it can crash. Be water, my friend.”  Izgine občutek za čas. Še vedno lahko občutimo bolečino, lakoto in podobno, vendar so to za nas le informacije in ne ovire. Avtomatsko se prilagajamo trenutni situaciji, ne da bi morali o tem razmišljati. Nič več se ne bojujemo sami s sabo, ampak kot celota potujemo proti cilju, ki smo si ga zadali. Osnove za to stanje so, da imamo od prej dovolj izkušenj z aktivnostjo oziorma jo obvladamo. Da je naloga dovolj zahtevna, da nam je izziv. In najtežja stvar, da izpraznimo glavo nepotrebnih misli in se prepustimo avtopilotu. To stanje seveda ni značilno samo za tek ampak se pojavlja tudi pri drugih športih, umetnosti, znanstvenih odkitjih. Po mojem je večina velikih dosežkov od športa do umetnosti doseženih v takem stanju. Pianist se zlije s klavirjem, namesto, da bi le igral nanj. Michael Jordan da odločilne koše v končnici tekme in ob tem lebdi v zraku, čeprav vsi vedo, da jih bo dal, a ga ne morejo ustaviti. Tina Maze prehiti vse za sekundo ali dve, pa vendar je njena vožnja videti lahkotna, kot po tirnicah. Vse to je flow. In preklemano težko ga je doseči.

Pri ultra teku se mi zdi, da je stanje flowa lažje doseči bolj proti koncu dirke. Ko so naši možgani primerno utrujeni, lažje izpraznemo glavo in se prepustimo avtopilotu. Nimamo več moči, da bi se borili sami s sabo. Tudi trajanje flowa je na ultra tekih daljše, kot pri drugih športih, ker vse traja dlje. Seveda nihče ni ves čas v stanju flowa. V bistvu smo večino časa v nekem vmesnem stanju med borbo s samim sabo in flowom. Zdaj bližje temu, zdaj onemu ekstremu.

Zame je glavni čar ultra traila, da si pripraviš opremo in grobo taktiko glede na prejšnje izkušnje. Ko stopiš na štart, pa se prepustiš dogodku in se zabavaš do cilja. Vmes pridejo slaba obdobja, ko te vse boli, ne gre nikamor, nimaš apetita . . .  Ampak veš, da slej ko prej pride tudi čas, ko poletiš in te nič ne ustavi. Na cilju, pa te tvoji lastni možgani nagradijo s pošteno dozo endorfinov, dopamina in kar še je podobnih sladkih substanc. In to še ni vse. Tudi kasneje se lahko ob gledanju fotografij, posnetkov, branju zapisov ali samo s spominjanjem vrneš nazaj v tiste najlepše trenutke.

Ena boljših lastnosti flowa je, da se lahko naučiš, kako ga doseči. Vsakič naslednjič je lažje. Če le ne poizkušaš na silo. Ali, če nisi preambiciozen. Če pustimo vodenje avtopilotu, nas bo peljal ravno tako hitro, da bomo na koncu odnesli celo kožo. Začnemo nežno, da se ogrejemo na delovno temperaturo, vmes vohamo vonj jesenskega listja, čutimo vlažen zrak na licih, opazujemo oblake v daljavi, razlijemo se prek travnika na gozdno stezo . . . Čakaj! Smo se že razlili . . Juhuuuu!

Naj živi flow!


Komentiraj

Kako sem zajadral v svet ultra teka.

 

KAJ JE ULTRATEK:

Za tiste, ki niste v teh vodah naj najprej na hitro razdelim kategorije ultratekov. V osnovi naj bi bil ultratek vse, kar je daljše od maratona. Torej več kot 42km. Prva delitev je na cestne teke oziroma teke po urejeni podlagi in na tako imenovani trail run oziroma tek  gori doli po makadamu, kolovozih, stezah, skalah, brezpotjih. Cestni teki imajo discipline glede na razdaljo (50km, 100km, 50milj, 100milj …) ali glede na čas (12 ur, 24 ur, 48ur, 6dni). Trail teki so ponavadi na fiksno razdaljo (50km, 10km, 50milj, 100milj ali katerakoli fiksna razdalja). Cestni ali trail tek je lahko v enem kosu, da se ura ne ustavlja. Lahko pa je etapni, pri katerem je vsak dan določena razdalja po kateri se ura ustavi. Na koncu šteje seštevek časov vseh etap. Jaz imam izkušnje samo iz trail tekov v enem kosu in bom o teh tudi govoril v nadaljevanju. Po cesti več kot 42km v kosu še nisem pretekel.

 

MOJI ZAČETKI:

Tek po asfaltu in po ravnini mi je bil vedno nekako dolgočasen. Zato sem vedno iskal bolj razgiban teren z različnimi podlagami. Za razliko od cestnih tekov, je še do nedavnega pri nas primanjkovalo tekaških tekem po neurejeni podlagi. No, tudi sedaj jih razen specialnih gorskih tekov ni na pretek. Zato sem večinoma tekel bolj zase kadar sem rabil odklop in malo nabiranja kondicije. Ko je v začetku leta 2011 prišel prvi otrok, je kar naenkrat zmanjkalo časa za časovno bolj potratne športe. Večerni enourni tekaški odklop je bil bolj pogosto na sporedu. Končno sem bil enkrat v taki tekaški kondiciji, da sem se začel ozirati po tekmah. Če že drgnem vsak dan iste potke, se pa lahko tudi z drugimi malo pomerim. Da vidim kje sem. Razen teka trojk do takrat nisem tekel na uradnih tekih. Prvi tek je bil KBK, vzpon na Blegoš iz vasi Kopačnica in spust nazaj na izhodišče. Skupno dobrih 13km ob dobrih 1000 višinskih metrih vzpona in prav toliko spusta. Pred štartom se mi je zdel ogromen zalogaj in imel sem pošteno tremo. Seveda mi kljub dihanju na škrge, niso odpovedale noge, nisem padel v nezavest, tudi reševalci niso imeli dela z mano. Na koncu sem se s časom malo pod uro tričetrt uvrstil na sredino lestvice. OK, … Krstni izziv odkljukan. V bistvu zmorem brez večjih težav. Kaj pa kaj težjega, oziroma daljšega? In sem se prijavil na razvpiti GM4O ali gorski maraton štirih občin. Takrat je to pomenilo vzpon in spust na dve gori zaporedoma 38,5km ob 2300 višinskih metrih vzpona in 2800m spusta. Skratka strašljiv podvig na meji človeških zmogljivosti. Samo za tiste norce, ki vsak dan pred službo skočijo vsaj na Grintovec ali do Kredarice. No, če mi odpade noga lahko še vedno odstopim. Pred tem sem naredil še izlet v trekingaške vode. Na tekmi slovenske treking lige na Koroškem sem v dobrih šestih urah in pol opravil z 42km gori doli po hostah, kar mi dalo precej več upanja, da dejansko zmorem GM4O. Seveda sem tudi na GM4O kljub lovljenju pobeglih pljuč po bregu in preklinjanju pekočih stegen prišel do cilja. In to brez večjih fizičnih ali psihičnih poškodb. Z uvrstitvijo malo pod polovico lestvice sem bil spet zelo zadovoljen. Neverjetno! Tudi pet ur in pol preganjanja po klancih ni še niti blizu meja mojih zmogljivosti. Verjetno že vidite trend. Vsaka naslednja tekma mora biti daljša in težja. Izboljševanje rezultatov na enaki razdalji ali celo isti tekmi ni niti približno tako zanimivo, kot poizkusiti nekaj novega. Na blogu prijatelja iz mojih alpinističnih časov sem našel povezavo do dirke vseh dirk v svetu ultratraila, slavnega UTMB. Težko predstavljive tekme, ki v enem zamahu obkroži masiv Mont Blanca. Vse skupaj znese neverjetnih 165km z 10 tisočaki višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Kateri vesoljci uspejo to preteči? Marsikateri. Najhitrejši celo prej kot v enem dnevu. Na primer tale. No, na žalost ali pa mogoče na srečo so za tako tekmo potrebne kvalifikacije. Pobiranje onemoglih pogumnežev po pobočjih centralnih Alp je precej drago in lahko tudi nevarno početje. Zato moraš že pred prijavo opraviti nekaj ultra trailov, da nabereš vsaj malo izkušenj. Spletna stran UTMB postreže s seznamom dirk po celem svetu na katerih lahko dobiš kvalifikacijske točke. Pa začnimo z zbiranjem. . . V Sloveniji sta bili samo ena ali dve tekmi za eno točko. (Potreboval sem jih sedem iz treh dirk). Torej je najbližje Italija. Problem je, ker tudi ostale večje dirke zahtevajo predhodne izkušnje na ultratrailih. Seveda si nihče ne želi zelencev s katerimi je največ dela. Končno najdem ambiciozno mlado dirko, ki je bila organizirana šele drugič. Adamello super trail je potekal po gorski skupini Adamello s startom v Brescii (dirke žal ne organizirajo več, zato ni spletne strani). Na voljo so bile tri variante: 90km s 5400m vzpona, 120km s 7000m vzpona in 165km z 10000m vzpona. Zanimivo, kako kontekst zamegli presojo. V senci daljših sester se mi je 90km zdelo premalo. Na najkrajšo se pa že ne bom prijavljal! Pa še točki sta samo dve. In sem se prijavil na 120km. Ljudje smo nagnjeni k temu, da izberemo srednjo pot. 🙂 Če bi bile možnosti 42, 63 in 84km, je vprašanje na koliko bi se prijavil. Na koncu sem kot popolni zelenec v tem svetu seveda odstopil. Z zvitim gležnjem sem se privlekel do 90km v 15 urah in pol. Če bi se prijavil na “krajšo” razdaljo, bi imel zelo solidno uvrstitev in dve točki za UTMB. Tako pa sem odnesel domov kup dragocenih izkušenj. Na tej tekmi sem prvič tekel več kot sedem ur skupaj, prvič tekel skoraj celo noč, prvič driskal za vsakim tretjim grmom, prvič bil v isti dirki na začetku blizu pregretja in se na koncu tresel od mraza kljub lepi in brezveterni noči, prvič tekel z dvema krožnikoma makaronov v želodcu, prvič superg nisem več spravil gor zaradi oteklih nog, prvič tekel na tekmi dalj časa čisto sam itd. Dogodivščina je bila enkratna. Videl sem, da zmorem marsikaj in še več. Vedel sem, da bom še kdaj poizkusil to in še več. Bil sem pečen!