pot pod noge

iskat meje


7 komentarjev

Tor Des Geants 2018 (hard reset)

Na kratko: Bilo je, kot bi rekel kolega s košarke, norrrrro, nepozabno, vrhunsko doživetje, ki ga priporočam vsakemu. Kogar zanimajo tehnikalije vključno z rezultati, si jih lahko ogleda tukaj  ali  tukaj.  Komur se ljubi brati malo, pardon veliko več, pa naj nadaljuje . . .

 

V trenutku šibkosti in želji imeti dolgoročno kontrolo vsaj nad enim delčkom svojega urnika za 2018 sem se ponovno prijavil na mati vseh ultratrailov The Thor z namenom izkusiti še eno nepozabno dogodivščino in po možnosti poravnati del računov iz leta 2014. Seveda me je tekom leta posrkal vrtinec življenja, da sem komaj sproti dihal. Prijava na jesensko dirko mi je ostala nekje v malih možganih kot opomnik, da sem bil vsaj približno redno fizično aktiven in sem skrbel, da ne staknem kake poškodbe, kar je v vseh pogledih dobro, a ne?  Čez poletje pa BUM!, TRESK!, BAM! in življenje se ti dokončno sesuje, kot hišica iz kart. Če pogledaš lestvico stresnih dogodkov se seštevek šteje v stotinah. Po svetu hodi le moja lupina. Jaz jo opazujem od daleč, ker je to zame preveč. Tor postane popolnoma postranski. Še tri dni pred tekmo, bi se najraje prebudil iz morastih sanj, ki kar vztrajajo. Fak!!! Včasih najbolj moraste niso sanje, ampak realnost. Prljavo kazalište so imeli dobro idejo: “Zaustavite Zemlju, silazim! Nije mi do ničeg odlazim.” No zgodilo se je, kar se je. Naresti se trenutno ne da nič nujnega. Lahko se doma smilim sam sebi, ali pa vseeno grem na že davno splanirano in plačano pot. Največ kar se lahko zgodi je, da pač odstopim. Neke blazne življenjske energije, ki naj bi bila nujna za tako pot itak ni. V bistvu sem, kot ožeta cunja, pozabljena zraven korita, potem ko so z njo zdrgnili vse, kar se je zdrgnit dalo, jo oželi in ponovili še dvakrat. Vseeno se zadnji hip odločim, da grem. Že zato, da zamenjam okolje.

Rezerviran imam slavni Ryanair na kolesih oz Flixbus, ki naj bi me dostavil direktno iz Ljubljane v Courmayeur. Sliši se precej kul. No zvečer dobim SMS, da gre bus ob 9h namesto ob 6:30 in da bo bel in ne zelenorumen, kot ostali te firme. Tako se naslednje jutro ob 8:30 z dvema potovalkama in malim ruzakom narišem na glavni avtobusni v Ljubljani. Ja, saj vem. Grem na tek kamor bom vzel 4kg ruzak, meni je pa spet uspelo napakirati 30kg. Na okencu me usmerijo na perona 29 in 30, kjer ustavljajo Flixbusi. Tam z ostalimi turisti veselo napadem vsakega šoferja, če ve, kje je moj bus. Sumljivo mi postane, ko nek drug bus pobere potnike z mojega, ampak samo tiste, ki gredo do Benetk. Hm? Ob 8:55 ponovno vprašam nekega šoferja, ki pravi, da so zamude pogoste. Online sledenje ne deluje. Obvestila po sms-u ali emailu nobenega. Busa od nikoder. Ob 9:15 kličem na centralo Flixbusa v Berlin, kjer ne znajo angleško. Z mojo polomljeno nemščino izvem, da je bus odpeljal po voznem redu ob 9:00 z Ljubljanske avtobusne postaje. Grem do vodje postaje, kjer pregledava kamere. Omenjenega busa med 8:45 in 9:15 ni bilo na postaji. Gonite se vsi skupaj banda !!!  No, pustolovščina se pričenja .  .  .   Hitro pretresem nadaljne možnosti. Lahko grem na bus do Trsta in tam na naprej na vlak. Spomnim se tudi, da gre prijateljica s spremljevalcem na tek v Dolomite. Na hitro se zmenim za prevoz do Verone in naštudiram vlake od tam. Nato se prestavim z LPP na Dolgi most in nadaljujem s čakanjem. V štirih urah sem se premaknil za 10km. Samo še 700 mi jih je ostalo. Vsaj hrane in vode imam dovolj. V bistvu je kar sproščujoče v miru zajtrkovat na klopci. Po mirni vožnji z avtom, ki ob klepetu hitro mine, se ob polštirih v Veroni vkrcam na vlak  za Torino. Čakajo me štirje vlaki s tremi tesnimi prestopi in en avtobus. Če bo vse po sreči, bom ob 22h v hotelu. Na vlaku malo pokukam tudi na nesojeni Flixbus, ki je čudežno usposobil sledenje. V Milano smo prispeli celo hkrati, vendar na drugi konec mesta. Ob opazovanju pokrajine, ki šviga mimo, v miru pokosim s seboj prinešeno rižoto.

20180907_162603

No, začelo se je premikat . . .

 

Kljub vesoljskemu vlaku, ki doseže hitrost 300km/h, v Torino vseeno prispem z 12minutno zamudo in zgrešim že prvega od treh prestopov. Malce tvegam in do naslednjega prestopa vzamem lokalni vlak, ki je ravno na odhodu. Vseeno mi ne uspe ujeti planirane povezave. V miru prestopim še dvakrat in Aosti sedem na avtobus do končne destinacije Courmayeur. V hotel prispem malo pred 23 uro, kjer se še isti dan zvrnem v posteljo. Rezime poti: taksi, LPP, avto, štirje vlaki in še en avtobus za konec v 15 urah. Kar dolga pot za začetek. Naslednji dan mine v polnjenju zalog, beri najedanju z vsem živim in izkoriščanju hotelske postelje za dremanje. Zvečer moram vseeno po štartno številko, kar mi vzame dobri dve uri, pakiranje in oddaja torbe za tranzicijo eno uro in brifing z goro pašte še eno uro. Nato odvlečem sebe in svojo karjolo pašte nazaj v posteljo na zaslužen počitek. Štart je ob zelo človeški uri v nedeljo točno opoldne. To pomeni dolg spanec, lagan zajtrk, čekaut iz hotela in lagano na štart. No, ne bi bilo zabavno, če ne bi zadnji trenutek ugotovil, da sem rezervno čelko in komplet baterije spakiral v tranzicijsko vrečo. Na srečo so v turističnem kraju športne trgovine odprte tudi v nedeljo. Za vogalom me čisto nova Petzlova Tikkina z dvema kompletoma baterij in sončna krema stane 40 EUR in 20 minut. Brez problema. Lepo počasi se odkotalim na štart, kjer me po odčitku čipa spustijo v ogrado z ostalimi ovcami, ki čakajo na stampedo. Usedem se v senco in opazujem najrazličnejše pojave, ki se pripravljajo na dolgo pot.

20180909_103536

Modifikacija tekaškega ruzaka by grandma

20180909_120154 - Copy

Ovce čakamo na stampedo

Kar hitro so mimo razne govorance komentatorjev, približa se poldne, odštevnaje in reka se začne premikati po ulicah Courmayeurja. Čau, čau . . .  Se vidimo čez nekaj dni. Že prvi dan je, kot napovedano pasje vroč. Stopinj je sicer dobrih dvajset, a sonce je na tej višini neusmiljeno. Trudim se, da ne bi bil prehiter, kar mi gre po moji oceni kar dobro.

20180909_140846 - Copy

Gneča na prvem vzponu

20180909_140926 - Copy

Prvemu vzponu sledi prvi spust

Vseeno mi je vroče za znoret. Po nekaj urah se pojavijo krči v trebuhu, ki zahtevajo pogoste skoke za grm. Hrana mi ne gre. Še s pijačo se moram malo silit. V prvih 12 urah zaužijem poleg pijače vsega dva gela in petkrat obiščem grmovje. Takole ne bo šlo dolgo. Vsaj bruham še ne. Nada (prehranska strokovnjakinja dr. Kozjek) bi me že pred pol dneva za ušesa zvlekla s proge v senco počivat, jest in pit. Ko se takole vlečem na drugega izmed dobrih dvajset prelazov na poti dohitim tekača po imenu Joe Grant. Za tiste, ki ga ne poznate. Lani je bil tretji na enem izmed najtežjih in najbolj znanih ameriških ultratrailov Hardrock. Se pravi prva svetovna liga. Hm?!?! Če se midva srečava, pomeni da je nekdo od naju hudo zajebal vse skupaj. Resnici na ljubo zgleda tip precej zdelan. Malo naprej sedi na skali Stephanie, druga na Toru v ženski konkurenci pred dvema letoma. Ne vem, a sem jaz totalno izgubil občutek za hitrost, ali je pol ljudi podleglo vročini? Zj…. sem, kot stara ukrajinka. Kot v posmeh mi nek američan prijavi “Nice ride man!”. Ja, . . .  nice ride. Samo tokrat nisem bil jaz zgoraj.

20180909_181436 - Copy

Teren ni najbolj tekaški

 

20180909_181303 - Copy

20180909_182313 - Copy

20180909_182450 - Copy

Drugi prelaz od več, kot dvajsetih

Privlečem se do prve tranzicije z mislijo na odstop. Enostavno, je nivo energije na nuli, v želodcu kamen. Čim začnem malo poskakovati oz imitirati tek, me stisne na veliko potrebo.  Pred mano je še okoli tristo km hribov. No f…. way!!! Niet vozmožno!!! Das geht leider nicht!!! Na tranziciji sem preveč utrujen, da bi se takoj menil o odstopu. Na hitro nekaj popijem, pojem mineštro in grem za pol ure spat. Po spancu pojem še eno mineštro . . .    In glej ga zlomka! Rezervoar ni več čisto prazen, ampak je že tam, ko se rdeča lučka prižge samo občasno. Mogoče je pa vseeno še prezgodaj za odstop. Saj imam še šest dni časa. Grem probat še malo. Še banano in kuhano jajce za popotnico in jo mahnem v noč trem najvišjim prelazom naproti. Ponoči se ravno prav ohladi, da se da normalno migat. Tudi želodec je okreval in sprejema vse sorte trdnih in tekočih hranil. Juhuuu!! Kaj naredi ena dobra mineštra! Mine prvi prelaz 2900m. Vse OK, super mi gre. In drugi prelaz 3000m. Malo sem utrujen, diham kot lokomotiva, a sem dobro. Šibam dalje. V dolini se zdani in že napadam tretji, najvišji prelaz. Sonce je vedno močnejše, zrak vedno redkejši, teren vedno težji, dihanje vedno hitrejše in napredovanje vedno počasnejše. No, saj sem pričakoval, da ne bo lahko. Točno opoldne po 24 urah na poti se privlečem na najvišjo točko 3300m visoki Col Loson. Dobro me je zmahal. Na spustu ugotovim, da vedno težje diham in da se mi v dihalih nabira nadležna rumena sluz. No, pa smo tam! Enake težave, kot pred štirimi leti, le da so tokrat nastopile en dan prej. Do naslednje tranzicije se spet komaj privlečem.  Zopet imam v načrtu vrniti štartno številko, se usesti v kot in spiti par pirov. Namesto tega spijem liter in pol brezalkoholne tekočine, en Fluimukan in grem za dve uri spat. To je edino, kar mi pomaga sčistiti bronhije. Že po uri in pol me zbudi cmok v grlu. Vstanem, izkašljam nekaj konkretnih rumenih kep in spet diham s polnimi pljuči. Še preverjen recept z dvojno mineštro in kuhanimi jajci in spet sem se začasno rešil odstopa. Nadaljujem v znanem ritmu iz doline navzgor, čez prelaz in spet navzdol. Vmes seveda malo gori doli. Vzponov nižjih od 300 višinskih metrov se na profilu sploh ne vidi. Na enem od bolj položnih delov me ujame Predrag iz sosednje Hrvaške. Malo poklepetava, nato odbrzi vsak s svojim tempom naprej. Na naslednjo tranzicijo, ki je hkrati najnižja točka dirke dobrih 300m nad morjem pridem ob polštirih zjutraj. Kar se da hitro se podvizam dalje, ker se želim izogniti neznosni vročini, ki bo zavladala tukaj sredi dneva. Tudi v jutranjem hladu pot nikakor ni lahka. Najprej malo po cesti, potem pa strmo navzgor po starodavnih prehodih med vinogradi, sadovnjaki in nasadi kostanja od vasi do vasi po polmetrskih stopnicah 500 višincev v dobrih dveh kilometrih. Pol pa 300 višincev dol in sedaj se šele začne pravi vzpon v hribe.

20180911_113731 - Copy

Punkt čarovnic

20180911_113737 - Copy

Tamle majo že drva za pod kotel pripravljena

20180911_121918 - Copy

Na prvi okrepčevalnici spet diham na škrge in zvedem svoj že standardni protokol s hidracijo, spanjem in izkašljevanjem. Očitno bom moral stvar ponavljati vsakih dvanajst ur. Vsaj zaspan ne bom preveč. Kamor pridem pač pridem. Na vrhu tega vzpona se itak začne najtežji del celotne poti. 40km balvanov in skal gori doli brez metra ravnine, kot uvod v drugo polovico Tora. Na profilu je to tisti del, ki nima omembe vredne špice, ampak je samo malce nažagan. Skoraj ravnina bi človek rekel. Le kje potem ta etapa naklepa največ višinskih metrov izmed vseh šestih? Okoli so sicer živo zeleni macesnovi gozdovi, cela pobočja zrelih borovničk, in modra jezerca, kot iz turističnega prospekta. Na okrepčevalnicah pa strežejo nad bukovim ogljem popečeno šunko, domačo polento iz kotla in podobne dobrote. Vreme je še vedno ponoči vrhunsko, podnevi pa malce prevroče. Na naslednji tranziciji srečam popolno hrvaško ekipo. Predrag in Domagoj tečeta, Nikola in Petra ju oskrbujeta z vso logistiko. Super ekipa. Prav prijetno je poklepetat. Od tu naprej se stalno prehitevamo in srečujemo. Pojavijo se prve male težavice, ki jih rešujem sproti. Žulji na mezinčkih – hidrogel obliži, boleč stopalni lok desno – bandažni trak, dražena ahilova tetiva levo – takisto potejpana. Ob tem seveda vsakih dvanajst ur postopek za izkašljevanje rumenih kep. Želodec na srečo sprejema vse, kokakolo, juho, izotonik, suho sadje, gele, pašto, sir, banane, pomaranče, polento, čokolado, jajca, tuno, solato, krompir, sadne sokove, itd, itd. Samo ena suha klobasa je bila preveč pikantna in sem jo v izogib še večji zgagi moral odložiti v grmovju na enem izmed ovinkov.  Tako v sledenju zastavicam gori doli naokoli mineta tretji in četrti dan na poti.

20180912_101908

Še ena za pustolovec. GO RAJD!

20180913_102647 - Copy

20180913_155808 - Copy

Malo drugačna okrepčevalnica

V četrtek proti večeru, ko mine že kar lep kos petega dne, prispem na zadnjo tranzicijo. Tu je naenkrat vse drugače. Kar naenkrat se človek zave, da bo tudi te poti enkrat konec. Še zadnjič dobiš v roke svojo zvesto torbo, da obnoviš zaloge za zadnji del poti. Tu je še zadnja priložnost za malo večjo izbiro konkretne hrane. Zadnja možnost tuša, masaže, zdravniške oskrbe. V vasi po dolgem času zagledaš celo tablo z napisom ciljnega kraja. Le številka, ki napoveduje čas hoje je čudno visoka. A do sem smo itak že vsi izgubili občutek za čas.

20180913_171504

Ata smrk, a je še daleč?

20180913_174544

Jedilni list v petih jezikih

Skratka, tu se že voha tisti sladki vznemirljivi vonj po cilju. Od nekod se pojavijo nove moči. Žulji niso več tako boleči, noge so spet sveže. Samo še 50km in 4200 višincev. Mala malca! Bratje hrvati se nekaj obirajo in odpravljajo spat. Mene pa vleče proti cilju. Počasi je dovolj tega kolovratenja. Še malo stisnem in prav zares bom naokoli. Neverjetno! Dovolj je bilo! Dajmo končat tole odisejado! Pošteno se najem, zamenjam superge za mezinčkom bolj prijazen model in gasa v breg. Nevihte, ki so se repenčile med postankom so se že umaknile na sosednji hrib. Zdaj se ni več kaj šparat. Popijem eno guarano, navijem mp3 in zagrizem v strmino. Juhuuuuu! Ravno, ko se dela mrak pridem na ogromen pašnik, kjer se dvesto krav odpravlja v štalo. Stojijo ravno na moji poti.  Vse poteka precej ležerno. V bistvu vsi trije, pastir in dva psa pol ure lovijo eno kravo čez drn in strn. Ostale gredo itak same domov. Da ne bi po nepotrebnem preplašil in razbil črede, čelke še ne prižigam Lepo uvidevno obhodim čredo. Kar malo tesno mi je, ko grem mimo skupine 800 kilogramskih bikov, ki se nekaj butajo in ruvajo z rogovi. Naše poti se srečno križajo in vsak gre svojo pot. Malce nad planino, se odpre fantastičen prizor. Na tleh je že tema, le velik bel oblak je še obsijan z zadnjo sončno svetlobo. Hkrati cel oblak utripa v svetlobi strel, kot bi imel v sebi gigantsko neonsko žarnico. Južno, nad ledeniki Gran paradisa je še ena skupina nevihtnih oblakov, ki ima svoj light shov. Tu in tam se vse razsvetli in prikaže se ogromna nevihta, ki zliva dež poševno čez pol Gran paradisa. Uaaaauuuuuu!!!! Stojim tam pod macesnom kakih 10 minut in se čudim. Nato počasi poberem čeljust, ki mi je padla po tleh in jo mahnem dalje.

20180913_202829 - Copy

Pri prvi planinski koči me že spet zeza dihanje. OK. Bom spet naredil pavzo. Upam, da zadnjič na tej dirki. Notri je prešerno vzdušje. Skupina mladih prostovoljcev si je naredila konkretno fešto. Vsakega tekmovalca pozdravijo z bučnim aplavzom. Ko vstopim mi mladenič takoj ponudi pomoč. “Boš jedel, pil, spal, kako ti lahko pomagam? Vse lahko dobiš, razen viskija. Ta je rezerviran zame.” Pri tem se prav nevarno maje in škili. Kljub temu, da so fantje in dekleta precej veseli imajo vse pod kontrolo in okrepčevalnica laufa, kot namazan stroj. Malo se napojim in odpravim spat. V sobi s tremi pogradi nek nesrečnik namaka žuljave noge v slani vodi. Nato jih eden od osebja poslika in pošlje slike zdravniku v dolino, ki naj bi dal zeleno ali rdečo luč za nadaljevanje poti. Držimo pesti. Spravim se na spodnje ležišče in že skoraj zaspim, ko se v sobo prihihita mlad par. Spravita se na ležišče nad mano. Po začetnem hihitanju in vzdihovanju, se začne pograd ritmično zibati in udarjati ob steno. Kako lepo, da nam še sredi Alp pričarajo malo morskega vzdušja. Vse skupaj me ne moti preveč. Kljub temu odspim svojo dobro urco. Zbudijo me točno na minuto, kot je dogovorjeno. Vsa čast! Ekipa, kot se šika. Ob prihodu v jedilnico, je prav zanimivo ugibati kdo sta razigrani parček? Dve skupini fantov in deklet igrata karte. Kar nekaj je sumljivih. 🙂 Ko sprašujem po naslednji okrepčevalnici, si s fantom nekaj mahava in momljava. Na koncu izjavi: “No rifugio, stala.” Aha! . . .   Tako povej, da se razumemo. Okrepčevalnica je torej na opuščeni planini v nekdanji štali.

20180912_191920

Večerno poziranje

Po prečkanju predzadnjega prelaza in lahnem teku po makadamu, sredi noči res pridrajsam do opuščene štale v kateri gori luč. Notri pa spet prijetno presenečenje. Tu skrbi za okrepčevalnico skupina upokojencev, ki daje poudarek dobremu razpoloženju ob vrhunski domači hrani. Suhih mesnin je seveda, kot na kakem tekmovanju za najboljšo salamo. In to ni roba iz Hoferja. O ne! Tega si ata ne dovoli, da bi stregel “gigante” z industrijsko robo. Tole se je sušilo na domači podstrehi. Drugi ata je verjetno ves prejšnji dan počasi kuhal polento, ki zdaj lepo ohlajena in natrgana na kose čaka, da jo za vsakega tekača posebaj lepo popeče na litoželezni ponvi zraven kosa šunke. Na mizi je seveda poleg običajnih tekaških tekočin tudi vino rosso in birra. Tule je bila potrebna železna volja, da sem se po izvrstnem obroku odlepil od obložene mize in jo mahnil naprej v noč. Zlahka bi z veselo kompanijo zaružil do jutra in še naprej. Ob treh zjutraj prispem pod vznožje zadnjega prelaza. Tu se cilj voha že na vsakem koraku. Na okrepčevalnici srečam Domagoja, ki škili v svoj krožnik pašte in spi z odprtimi očmi. Še jaz si naročim porcijo pašte in ga povabim zraven, da skupaj stisneva do cilja. On raje izbere spanje česar ni počel že zadnjih 30ur. Verjetno modra odločitev. Jaz jo hitro pobrišem dalje preden se shladim. Za popotnico še dve guarani, mp3 in gasa na zadnji prelaz. Kaj kmalu začne deževati. Ker je še relativno toplo, vržem nase le tanko polivinilno pelerino in še pospešim. Do koče imam še eno uro. Višje se temperature nižajo in veter krepi. Vseeno stisnem do koče, ki je polna tekačev, ki čakajo, da mine slabo vreme. Jaz samo malo pojem in se odločim, da grem dalje, pa če ošpičene prekle dol padajo. Navlečem nase vse nepremočljive stvari, ki jih imam s sabo in se v spremstvu aplavza odpravim v deževno noč. Do vrha prelaza ravno preneha deževati in skozi raztrgane oblake se že kaže Monte Bianco. Juhuuu!!! Še dobri dve urci spusta in prav zares bo konec. Navzdol me nese kot na krilih. Šele po eni uri se za trenutek ustavim, da olupim s sebe odvečne cunje. Zadnjega tekača sem prehitel pred pol ure. Pred sabo daleč naprej ni sem videl nobenega. Tarej se lahko v miru v lahnem drncu odkotalim do cilja. Ko jo takole maham po “ravni” prečki proti zadnjemu checkpointu pri koči Bertone pred finalnim spustom, kar naenkrat pade mimo zagrizen japonček v kratkih hlačah in majici z naramnicami.  Tip po 330km dejansko laufa v klanec. V meni se zbudi lovski nagon. Odločim se, da ga bom preganjal, kot volk srno. No pa dajva. V klanec mi on z napornim tekom malce pobegne, jaz ga sledim s hitro hojo. Po klancu navzdol se mu zopet približam in mu diham za ovratnik. Tako se podiva cca pol urce. Vmes padeva mimo začudenega italijana, ki mu ni jasno kaj se greva midva po petih dneh hribov. Na vrhu nekega klančka me japonček počaka in zadihan spusti predse. He, he, he . . .  Pa sem te! Pot do cilja je odprta. Na zadnji kontroli le pomaham s štartno številko in na glavo v ciljni spust. Še par uličic skozi mesto in že je pred mano rumena preproga do ciljnega oboka. Neverjetno!!! Kar do konca sem prigural. Tri dni na trmo, potem je počasi steklo. Navijaška ekipa v cilju je sicer v popolnoma drugačni zasedbi, kot pred štirimi leti, a me ne pričaka nič manj navdušeno. Zdaj se nekaj časa pogovarjam o kilometrih le v povezavi z motornim prevozom. Če mi še kdo omeni kakšen Col, Passo ali kaj podobnega, ga obesim na prvo vejo.

received_301018860486803

Balkanska naveza – prek tisoč km v petih dneh

 

REZIME: Tor se je zopet izkazal za precej več, kot samo tekaško, pardon pešaško dirko. To je potovanje polno dogodivščin. Čisto vsakega postavi točno tja, kamor v tistem trenutku spada. Blefiranja ni. Tudi izgovarjanje na slab dan ne drži vode, saj ima čisto vsak na tej tekmi vsaj en slab dan. S končnim izidom moram biti zelo zadovoljen. Izpolnil sem dva cilja od treh. Prišel sem do cilja in to brez večjih poškodb. Tudi rezultat je glede na ostale okoliščine poravzaprav vrhunski. Predvsem pa je Tor idealno opravil vsaj delni reset moje glave. Mama, ki me je pred štirimi leti pričakala v cilju, me je tokrat varovala od zgoraj. Hvala ti, mama!!!!

V bistvu stvar sploh ni težka. Rabiš le nekaj financ, dobre volje in par kosov opreme. Ko si tam, je vse čisto enostavno. Za vse je poskrbljeno. Pot je označena, na voljo je hrana, pijača, masaža, postelje, zdravniška oskrba, tuši . . . All inclusive. Edina naloga udeleženca je, da prestavlja noge eno pred drugo, je in pije. To za pa velika večina zemljanov že od malih nog a ne? Ljudstvo, navalite! Ne bo vam žal.

 

TEHNIKALIJE: slabih pet dni na poti, skupaj 15 ur spanja, 350km, 27.000m vzpona, porabljenih cca 60.000 kalorij, izgubil 3 kg telesne mase

 

 

ŠE PAR UTRINKOV S POTI:

Sredi noči, verjetno je bila tretja ali četrta, se spuščam po strmi skalnati poti v sotesko. Bučanje vode je vedno bližje. Listje na skalah neprijetno drsi. Tema je črna, kot se le da. Bližje vode rahla meglica še poslabša vidljivost. Kar naenkrat pred mano zrase viseči most, na katerega pogumno zakoračim. Po nekaj deset metrih se sredi majave konstrukcije ustavim in pogledam okoli sebe. Ne spredaj, ne zadaj ne vidim konca mostu. Prav tako je črna, meglena tema tudi levo, desno, zgoraj in spodaj. V globini se sliši bučanje vode, ki odmeva od sten kanjona, katere slutim nekje v temi. Scena za v grozljivko.      Med tekom se spomnim mame in oblijejo me solze. Jokam in tečem .  .  . Cesto in drevesa ob njej vidim, kot skozi vetrobransko steklo v dežju brez brisalcev. Spet neke moraste sanje. Čakam, da se zbudim, a se vse samo nadaljuje. Tokrat so sanje žal resničnost. Na srečo so zdelani obrazi in zabuhle oči na Toru dokaj normalen pojav.       Na širokem makadamu dohitim tipa, ki vijuga levo in desno od roba do roba. Včasih malo postane, klecne, poskoči in steče dalje. Ko pridem bližje, razločno slišim glasbo iz njegovih slušalk. Očitno ima glasnost na maksimum. Od komunikacije zmore le komaj razločno momljanje: “I need to sleep for one hour.” Malo ga poženem in čez pol ure prideva do okrepčevalnice v megalomanski planinski koči/gostilni/hotelu, karkoli že to je. Le v preddverju je odprt en prostor z osnovno hrano in pijačo. Za spanje naju napotijo uro in pol teka dalje do naslednje koče. Revežu ne pustijo zaspati niti na stolu.      Sredi najhujše vročine na robu gozda v hladni senčki zagazim v celo grmovje prepolnih sladkih malin. Na! Zdej se pa pejt dirkanje! Podobna scena se večkrat ponovi tudi z borovnicami.     Prisopihaš v temni noči sam na vrh prelaza v čistem brezveterju. Ugasneš čelko . . . Se zazreš v milijarde zvezd nad špičastimi vrhovi s snegom pokritih masivov in se med poslušanjem bitja svojega srca zliješ z vesoljem. Jaaaaa!  To je to!!!   Tečeš po markirani stezici navzdol in si skoraj zlomiš nogo, ko stopiš direkt v svizčevo luknjo, ki jo je frajer izkopal na sredi poti.       Sredi največje vročine prikrevsaš v vasico bogu za ritjo in potopiš glavo v vaško korito, polno bistre studenčnice.          Podnevi in ponoči prečkaš nešteto opuščenih planin. Nekatere na pol podrte, druge, kot bi parstirji šele včeraj odšli. Še štrikci, za krave privezat in posode za molžo so na svojem mestu. Do njih pa vodi le ozka stezica nekaj ur hoda iz doline.       Sredi dneva se odločim za počitek v majhnem šotoru s petimi posteljami. Pred spanjem še na kratko pobrskam po nahrbtniku za polnilcem za uro in čepki za ušesa. S sosednje postelje sem deležen ostrega opozorila, da je v spalnici potrebna tišina. Med tem dvajset metrov stran navijači ves čas glasno navijajo z večkilogramskimi kravjimi zvonci, kot bi imel kurente v spalnici. Kako je tip sploh slišal šumenje nahrbtnika, mi ni jasno.         Dva japonca, ki govorita nekaj malega angleško želita naročiti hrano pri prostovoljki, ki govori le italijansko in francosko. Vsi skupaj so hudo neprespani. Zaplete se pri tem, iz katere živali je zrezek. Na meniju je svinjina. Zdi se, da bi japonček rad piščanca. Eden od njiju oponaša neko žival, krili po zraku in spušča glasove kra, kra in hrk hrk. Ne znam povedat, a je to svinja ali vrana. N koncu si vsi pokimajo in se strinjajo.  Prvi japonček dobi, kar je pač na meniju, tisti, ki je oponašal živali pa si privošči še eno pivo.

Advertisements


3 komentarji

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (ANALIZA)

KAKO JE TAM?
Mnogo ljudi me sprašuje kako je preteči oz prehoditi kaj takega. Ponavadi taki, ki me v isti sapi sprašujejo kako je preteči maraton? Hja, . . . Težka naloga je slepcu opisati barve. Najbolj zanesljiv način je it in probat. To velja za karkoli. Za tiste, ki ste vajeni gorskih tekov lahko povem, da je predvsem tempo veeeeliiiiko počasnejši, kot na običajnih gorskih tekih in gorskih maratonih. V bistvu je to tekmovalni gorski ultramaraton le za peščico vrhunsko pripravljenih. Za večino pa je glavni cilj preživeti in priti do cilja v tem vrstnem redu.  Samo prvi tekmovalci pretečejo lep kos poti. Že pri tekmovalcih s sredine lestvice prevladuje hoja različnih hitrosti. Tistemu, ki ga mika kaj takega, svetujem naj se najprej udeleži vsaj enega teka po gorskem terenu, ki traja več kot 24ur. Na primer kateri od 100 miljskih trail tekov.

Kaj lahko pričakuješ na taki tekmi? Nekatere stvari sem doživel sam, nekatere sem videl pri drugih. Da si na poti tako dolgo, da prvi musklefiber izzveni in se pojavi že drugi. Ko se ti zdi dve uri spanja v kosu čisto razkošje in zapravljanje časa. Ko se ti zdijo kombinacije sir+čokolada ali salama+pomaranča najboljše kar se da dobiti. Mirno poješ dve porciji mineštre, tri jajca, tuno in nekaj kosov kruha, ter čez deset minut že na polno maširaš v klanec. Ob tem veselo rigaš. Ko iz istega lončka piješ juho, čaj, Coca Colo, izotonik, kavo in ima vse priokus po vsem, pa te to niti malo ne moti, ker imaš dovolj drugih problemov. Bruhneš ob pot in tečeš dalje, kot da ni nič. Svojih dve številki prevelikih superg ne spraviš več gor. Spiš za mizo z obrazom v polenti. Hodiš vzvratno, ker je manj boleče. Skrotum ti tako oteče, da moraš odrezati sprednji del hlač. Žulji vseh vrst so običajni, kot kaplje potu. Po 30 urah na nogah v dežju in blatu sezuvaš nogavice in se bojiš, da boš hkrati sezul kar vso kožo s podplata. Za svoje koleno ali gleženj si prabil že vse zaloge bandažnih trakov, ta vrag pa še kar narašča in boli. Ožuli te lahko čisto vsaka stvar od nahrbtnika, do majice, gat, slušalk mp3 playerja, ure …  Ob polni luni stojiš na vrhu prelaza, gledaš svetlikajoče se ledenike in se sprašuješ kako si prišel tja. Ob poti nabereš pest svežih borovnic ali malin in odvriskaš dalje sončku naproti. Sredi noči v megli sestopaš po navpični blatno skalnati drsalnici in se trudiš, da ne bi še tretjič zlomil palice. Prividi te sprva motijo, potem jih pa sprejmeš kot del igre. Isto je z občutki deja vu. Ko misliš, da zdaj pa RES ne moreš več, hodiš še dva dni. Po dirki prevzameš tranzicijsko vrečo, jo avtomatsko odpreš in želiš vzet ven sveže baterije za čelko, gele, obliže za žulje in podobno, kar se rabi med dirko. Po tekmi se brez nahrbtnika počutiš gol.

NAPOTKI ZA PONAVLJALCE:
Solidna fizična pripravljenost in precej gorskih kilometrov v nogah je seveda osnovni pogoj predvsem za prevetivo pred poškodbami. Potem pa na tekmi stopijo v ospredje čisto druge stvari. Če spomnim na tiste pregovore, da se prva polovica maratona teče z nogami in druga z glavo, ali obratno, saj ne vem več. Pa še srce nekateri omenjajo zraven. Tukaj je na prvem mestu definitivno glava. Če na startu nisi stoprocentno prepričan, da to zmoreš in to prepričanost ohraniš do konca, potem odstopiš ob prvi priliki, ki jih ni malo. Potem je pomembna hrana in pijača. Osnovno pravilo je, da piješ ravno prav in ješ največ, kar lahko spraviš vase brez negativnih vplivov na želodec. To pomeni jesti non stop in tisto, kar ti trenutno paše. Predvsem je to pomembno v prvih dveh tretjinah tekme. Vse manjše probleme je treba reševati sproti in takoj, ko se pojavijo. Žulj je treba polepit, ko je še majhen. Barabe imajo to nerodno lastnost, da samo še rastejo v širino in globino. Vazelin za predele izpostavljene drgnenju je skoraj obvezen. Optimalno doziranje spanja je spet poglavje zase.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

TEHNIČNI PODATKI:
Celotna pot naj bi bila dolga približno 333km in ima približno 24000 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Na poti je šest baznih postaj plus ena na cilju. Poleg tega je še cca 39 okrepčevalnic. Pot je sicer razdeljena na etape, vendar se ura ne ustavlja. Od štarta do cilja je treba priti v maksimalno 150urah. Ustrezno temu, so tudi vmes časovne zapore na progi. Jaz sem za vse skupaj rabil 131ur, 51minut in 11 sekund. Od 770 na startu nas je končalo 440.
Trasa sledi dvema markiranima potema Alta Via nr 1 in nr 2. V baznih postajah je na voljo topla hrana, pijača, tuši, masaša, ležalniki za spanje in zdravniška oskrba. Poleg tega te v vsaki bazi čaka torba, ki si jo pred startom napolniš s čimer želiš.
– PIJAČA
na prav vseh okrepčevalnicah je na voljo navadna in gazirana voda, Coca Cola in izotonik, večinoma pa tudi topel čaj in čista juha
v bazah je na voljo tudi pivo in energijski napitek, pogosto se dobi tudi kava (pravi espreso ali iz kafetirce)
Jaz sem večinoma konzumiral izotonik, čaj in vodo. Coca cola se mi je tokrat zamerila.

-HRANA
Na vseh okrepčevalnicah so bile na voljo pomaranče, sir, slani krekerji, sladkor v kockah, rozine in suhe marelice. Pogosti so bili tudi suhomesnati izdelki, čokolada, piškoti, kruh, banane, grozdje, pašta

V bazah, pa poleg vsega prej naštetega še želenjavna mineštra, solatni bar, kuhana jajca, piščančji zrezki, krompir, tuna itd Jaz sem v bazah poizkušal pojesti čim več beljakovin, sicer pa kar mi je pasalo v najbolj čudnih kombinacijah

-SPANJE:
V bazah je bilo omogočeno spanje v šotorih ali telovadnicah na nekakšnih ležalnikih oz posteljah civilne zaščite. Povedal si kdaj naj te zbudijo in šel spat. Čepki za ušesa in buf čez oči so kar obvezna oprema. Časovno si omejen le s splošnim časovnim limitom na vsaki bazi oz metlo. Vmes lahko spiš tudi v planinskih kočah in manjših šotorih na nekaterih kontrolnih točkah. Tam je spanje omejeno na 30 minut do dveh ur odvisno od kapacitet. Torej možnosti za počitek je dovolj. Le čas te preganja. 🙂 Jaz sem imel sprva plan spati po 2 uri na vsakih 24 ur. Zaradi težav z dihali sem moral počivati več.

-TRASA: Teren je zelo raznolik. Od asfaltnih cest v dolinah, prek makadamov, kolovozov, s kamni tlakovanih peš poti, do gozdnih in travniških potk in visokogorskega kamnenja. Tehnično ni dosti bolj zahtevno od poti na Grintovec. Na nekaj mestih so napete vrvi in napravljeni jekleni stopi. Označena je odlično z rumenimi zastavicami in odsevniki za ponoči. Razen na dveh predelih, kjer so krave pojedle zastavice, nisem imel niti malo težav z orientacijo. Vsekakor so več kot priporočljive bogate izkušnje z gibanjem v gorah. Predvsem na spustih tisti bolj domači v gorah ogromno pridobimo v primerjavi z bolj ravninskimi tekači.

-OPREMA Predpisana je obvezna oprema s strani organizatorja, ki jo moraš imeti vedno s seboj. Seznam je podoben tistemu za UTMB. 10l ruzak je torej hitro poln. Jaz sem imel na štartu na sebi majico s kratkimi rokavi, rokavčke, kratke hlače, kompresijske nogavčke in quade, tanke rokavice, buf, nogavice in superge INOV8 Trailroc 255. V nahrbtniku pa še puli, majico brez rokavov, gore tex hlače + jakno,  kapo, 2 bufa, soft shell rokavice, folijo in mini pelerino (35g). Palice BD Distance od katerih sem uspel zaradi motoviljenja med skalami eno zlomiti. Nahrbtnik Salomon S-lab 12 z dvema bidonoma brez meha. Garmin Oregon z naloženo sledjo poti za vsak slučaj (rabil ga nisem). Majhen fotoaparat. Telefon. (ugasnjen zaradi vrčevanja z baterijo). Čelki Petzl MYO RXP in neka no name za rezervo.

V tranzicijski torbi, ki je mimo grede malce večja od tiste z ljubljanskega maratona, sem imel kar nekaj rezervnih oblačil, dva para superg, vrečko gelov, nekaj toalete in prve pomoči in vrečo baterij za čelko in Garmina. Uporabljal sem litijeve baterije, ki ob pol manjši teži držijo dlje in se bolje obnesejo v mrazu.
Med potjo sem pogosto preobul nogavice in polepil žulje. Redno sem uporablal vazelin na kritičnih mestih. Nekajkrat sem preoblekel majico. Proti koncu poti sem kompresijske quade in nogavčke zaradi oteklih kolen zamenjal s kompresijskimi dolgimi pajkicami. Enkrat sem preobul superge, ker so bile čisto premočene. Drugi del sem odtekel v INOV8 roclite 295. Oboje so se odlično obnesle.
VTISI PO TEKMI:
Po dirki sem relativno hitro prišel k sebi. Žulji so vsi že suhi, musklefibra ni več, kašelj se umirja, dihanje je normalno. Le dobre tri kile mišic moram počasi nadoknadit. Skupno sem izgubil 4 kile in pol telesne teže. Zadnje dni sem non stop lačen. Pomanjkanje spanja sem tudi hitro nadoknadil. Z doseženim sem na splošno zelo zadovoljen. Glede na vnetje dihal, sem vesel, da sem uspel priti do konca. Lahko bi sicer jamral, da bi bil v normalnih okoliščinah približno en dan hitrejši. Toda v tem primeru bi trčil ob omejitve pri pomanjkanju spanja in bolečinah v mišicah in sklepih. Težave z dihanjem so me prisile k relativno pogostim in dolgim počitkom, da sem imel noge precej bolj spočite, kot med kakšno krajšo dirko, ko gre na polno. Lahko bi pa seveda tudi gladko odstopil ali se huje poškodoval. Na koncu torej zelo dober izkupiček. Da ne govorim o izkušnjah, ki jih je bilo še mnogo več, kot sem pričakoval. Nekoč bi definitivno šel še enkrat. Mogoče ne ravno drugo leto. In tudi ne vsako leto. Me pa mika, da bi šel naslednjič probat kako hiter sem lahko, če nimam problemov z dihanjem in preizkusit meje pomanjkanja spanja in utrujenosti mišic. Še ena vrhunska dogodivščina je za mano. Zdaj lahko v miru jem in počivam, dokler me spet ne zasrbijo pete.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.


5 komentarjev

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (DIRKA)

map_tor_

PRVA ETAPA: Courmayeur – Valgrisenche 49km 3996m vzpona ( 10 ur 23min + 53min v bazi)

Stage 1Vse skupaj se začne podobno kot Ljubljanski maraton. Prvi se izstrelijo s štarta, kot da je cij za tretjim ovinkom. Glavnina se v lahnem drncu vije skozi mesto. Iz zraka nas spremljajo droni. Prvih nekaj km je po asfaltu v gruči, kjer je treba paziti, da ti kdo ne iztakne očesa s pohodnimi palicami. Pred prvim klancem je zastoj, ker se oblikuje kolona eden po eden. Nato gremo v počasnem tempu v prvi klanec, ki že takoj postreže s 1300m vzpona na Col du Arp. Strnjeno kolono ves čas preletava helikopter s snemalci.

Kolona na prvem vzponu

Kolona na prvem vzponu

Med vzponom srečam Tadejo Krušec. Slovenko, ki živi na Hrvaškem. Oni so se cela ekipa odpravili s kamperjem, ki jih bo spremljal v baznih postajah. Kar luksuz. Tudi ona nima drugih ambicij, kot končati dirko. Še malo poklepetava in se spet potopiva vsak v svoj tempo. Pot je lepa. Malo me spominja na Karavanke. Po 11km je prva okrepčevalnica. Pograbim par kosov pomaranče, dotankam vodo in pičim dalje. Spuščamo se po lepi poti prek pašnikov in skozi gozd. Trudim se, da ne bi šlo prehitro. Nočem si že na prvem klancu nabrat muskelfibra. Tik tak prispem v vasico La Thuile, kjer prvič poskenirajo moj čip za kontrolo in za on line vmesne rezultate. Vreme je sončno, ne prevroče. Počutim se odlično in jo kar hitro pobrišem v naslednji klanec na prvi višji prelaz 2857m visoki Haut Pas. Proti vrhu se mi malo pozna višina. Malo globlje diham in grem malo počasneje. Ampak na spustih itak vse nadoknadim. Sledi še en višji prelaz pod katerim stoji spomenik kitajcu, ki je na lanski tekmi zdrsnil v smrt. Teren ni ekstremno zahteven, vendar so imeli lani dež in meglo. Sledi še spust v dolino, nekaj kilometrov blagega vzpona nazaj ob reki navzgor in že sem v prvi bazni postaji Valgrisenche. Dobim svojo torbo iz katere trenutno sicer nič ne rabim. Bolj iz preventive in, da imam občutek da sem nekaj neredil pregledam stopala in preobujem nogavice. Vse je tip top. Pojem še enolončnico in že je okoli skoraj ena ura. Nič obotavljanja! Kar gremo dalje.

DRUGA ETAPA: Valgrisenche – Cogne 43,5km 4141m vzpona (16 ur 1min + 4ur 33min v bazi)

Stage 2

Teren sicer ni nič posebnega, a so na vrsti triije visoki prelazi, dva prek 3000m, s konkretnimi vzponi. Na tej etapi sem spoznal, da v Italiji ježi živijo nad 2000m. Višje ko greš, več jih je in raje se parijo z nič hudega slutečimi mimoidočimi. Jaz sem si jih pošteno privoščil večkrat od zadaj. Na prvi prelaz je bil vzpon sicer kar težaven, a sem zmogel brez problemov. Noč je bila jasna s polno luno. Večino vzpona sem napravil brez čelke. Le kakšen kreten me je vmes zaslepil s vojim reflektorjem in mi pokvaril vid za naslednjih nekaj minut. Da bi pregnal spanec, sem prešaltal na Coca Colo.  Očitno sem z njo malo pretiraval, kar se je pokazalo s slabostjo in krči v trebuhu. Na drugi vzpon sem se precej bolj vlekel. Imel sem slabost, vrtoglavico, bil sem brez moči, zadihan. Vse skupaj je bila verjetno kombinacija vpliva višine in premajhnega vnosa hrane. Nič kaj dobra popotnica za prvo noč. Na nameček sem med vzponom na drugi prelaz uspel zlomiti palico. Poizkus popravila z bandažnim trakom klavrno propade. To pomeni še večjo obremenitev za noge. Na okrepčevalnici Eaux Rousse odspim pol ure, kolikor maksimalno dovolijo na tej točki in nekaj pojem. Apetiti se mi vrača in tudi moči imam malo več. A čaka me še dolg vzpon na najvišji prelaz dirke 3296m visoki Col Loson. Izbire nimam prav velike. Postlo sem moral izpraznit za druge reveže. Za odstopit je pa tudi še malo prezgodaj. V zmernem tempu jo mahnem dalje in se sprašujem do kdaj bo trajalo relativno dobro počutje. Srečam rusa, ki se pohvali v vrhunsko uvrstitvijo na 200km gorskem teku Swiss Iron Trail. Tudi on je precej utrujen. Pravi, da je opustil misli na dober rezultat in želi le priti do cilja. Grem mimo table kjer piše Col Loson 4ure 30min. V normalnem stanju bi to zame pomenilo 2 do 2uri in pol. Kmalu začnem sopihati kot lokomotiva. Vsemu skupaj se pridruži še nadležen kašelj zaradi suhega in mrzlega zraka. Občasno tudi piskanje, ki hitro popusti. Po dobrih petih urah dihanja na škrge sem končno na vrhu tega pof… prelaza.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Na spustu do naslednje bazne postaje v kraju Cogne pridem spet malo k sebi. Apetit se vrne, tudi utrujenosti ni ne vem kakšne po 27 urah na poti. Le stegna malo čutim in premišljujem kako bi usposobil palico. Na poti skozi vas opazim nekaj trgovin s športno opremo in bankomat. Bomo že nekaj uštimali. V bazi so sicer zelo prijazni, a niti power tejpa ne premorejo, kaj šele česa močnejšega. Najem se in se odpravim v vas na lov za novo palico. V eni trgovini jih nimajo. V drugi pa imajo samo navadne pohodne, težke kot vrag. Če ne bo drugega, bo pač ta dobra. Na koncu se znajdem še pri lokalnem čevljarju po imenu Agostino, ki ima v izložbi tudi neke pohodne palice. Izkaže se, da so njegov osebni par in mi želi eno gladko podariti. Ko vidi, da so moje občutno lažje od njegovih motikc, si postavi nov osebni projekt. Popraviti mojo vesoljsko aluminijasto palico, da bom lahko končal Tor, dirko vseh dirk. Med krajšim brskanjem po delavnici in nekaj neuspelih poizkusih popravila, izvem, da je sicer po poklicu kovač za podkovanje konj, zdaj pa popravlja čevlje. Uči se nemško, ker njegovi hčeri živita v Nemčiji. Naenkrat skoči pokonci, zajaha kolo in pravi: “Remain here! I be back!” Čez dobrih pet minut se vrne z aluminijasto cevjo in močnim lepilnim trakom. Odreže še kos gumijaste cevi in z vsem skupaj mojstrsko pokrpa palico. AGOSTINO, GRAZIE MILLE!!!

Hitro se vrnem nazaj v bazo in se skidam dalje. Nekaj ur sem sicer izgubil, a imam spet dve funkcionalni palici in sem poln energije.

TRETJA ETAPA: Cogne – Donnas 46,5km  3348m vzpona (12 ur 16 min od tega 2 uri spanja, + 1uro 50min v bazi)

Stage 3Tretja etapa je trajala celo drugo noč. Dolgemu vzponu na edini prelaz je sledil še daljši spust s številnimi krajšimi vzpončki. Vmes sem v eni od koč odspal dve uri. Nisem si želel že tako zgodaj nakopati hujšega pomanjkanja spanca. Proti jutru je malo rosilo. Teren je bil zoprn. Večinoma so bile to skalnate planinske poti. Ali  široke peš poti, tlakovane z ogromnimi kamni. Spust se je kar vlekel. Ni in ni bilo konca teh mokrih skal. Vsaj počutje je bilo dobro in noge ne preveč utrujene. Tudi pitje in hranjenje se je normaliziralo. Le z dihanjem je bilo vse slabše. Staknil sem nadležen bronhitis. Zaradi pospešenega dihanja mrzlega zraka so se mi obloge v dihalnih poteh sproti zasušile in jih nisem mogel izkašljati. Po prihodu v dolino me je čakalo še več km asfalta skozi vasi do bazne postaje Donnas, ki je tudi najnižja točka dirke 330m nad morjem.

Tekači nabirajo nove moči.

Tekači nabirajo nove moči.

Tam pa spet topla hrana, pijača, menjava nogavic, obliži na prve žulje. Med mirovanjem sem se tudi uspel nekoliko izkašljati, da sem lažje dihal. Medicinsko osebje mi je svetovalo naj več pijem. Saj to deluje dokler miruješ. Ko pa globlje dihaš, se izločki sproti sušijo in se nalagajo na stene dihalnih poti. Že ob osmih zjutraj je bilo vroče, zato sem se poskušal čim prej skidati dalje, da pridem čim prej kam višje.

ČETRTA ETAPA: Donnas – Gressoney 53km 4107m vzpona ( 27ur 22min od tega 3 ure spanja + 2uri 36min v bazi)

Stage 4 Prišla je najtežja etapa. Za težaven teren sem vedel že prej. Dodatno so ga začinile še težave z dihanjem in dež. Profil etape izgleda prav ugoden. Razen začetnega dviga iz doline, ni večjih vzponov. Slika ne bi mogla biti bolj varljiva. Že na začetku, preden prideš iz glavne doline, se dodobra naužiješ strmih asfaltnih in kamnitih klancev skozi vasice v dopoldanski vročini. Ko sem končno prispel malo višje, da se je malo shladilo, se je tudi hitro pooblačilo in pričelo deževati. V dihalih sem spet pridelal konkretne obloge. Dihal sem tako, kot bi imel v ustih tanko slamico, ki je dovoljevala le minimalno pospešenje dihanja. Prehitevali so me po levi in desni, ko sem se vlekel v klanec, kot parna lokomotiva. Zvečer sem končno prispel do koče Coda. Po večerji in dveh urah spanja, se mi je spet odprl tudi kašelj. Napolnil sem umivalnik z rumenorjavimi kosi sluzi in kot bi nekdo odprl ventil, sem spet zadihal. Navlečem nase nazaj mokre nogavice in blatne superge. Tokrat namesto lahke pelerine kar Gore Tex spodaj in zgoraj in jo mahnem v noč. Mokra trava zakriva blatne skale in jezerca med njimi. Čeprav ni “večjih” vzponov, je pa zato toliko več manjših in nič manj strmih. Še najbolje se da hoditi prek polj balvanov, ki vsaj niso blatni in jih je dež že tako dobro opral ,da ne drsijo. Potem pa spet prečenje manjših hodournikov, drsanje po navpičnem blatu in blatnih skalah ter vse še enkrat od začetka. Vse to v dežju, megli, ponoči. JUHUUUU!!!! Slišijo se kletvice v raznih jezikih. Kljub pomanjkanju spanja mora biti vsak korak popolen. Zbranost je na višku. Enkrat se nerodno ujamem na popravljeno palico in RESSSK! je spet zlomljena. V noč zmečem kamion kletvic, ki mi trenutno padejo na pamet in grem dalje. Kaj mi pa preostane drugega? V naslednji koči uspem nazaj zakrpat palico. Še enkrat hvala Agostino za aluminij. V soju čelne svetilke se skale nenavadno svetlikajo in prelivajo barve od rdeče, zelene, modre do črne, srebrne in spet nazaj. Povsod se prikazujejo vilinski simboli, obrazi starodavnih škratov in podobno. Zdaj vem od kod razne bajke in legende.  Proti jutru prispem v vasico Niel. V koči se vsedem na stol in izvlečem mobitel, da bi napisal SMS. Naslednji trenutek me zbudi zvok mobitela, ki mi je padel iz rok na tla. Po hrani in krajšem počitku se silim s kašljem, da bi si spet čim bolj sčistil dihala. Razburjeno osebje me odpelje nadstropje nižje, kjer me obstopijo tri lušne reševalke. Saturacija 95% in RR 150/100. Niso zadovoljne. Pravijo, da je dirke zame konec. O kakšnem sredstvu za izkašljevanje nočejo nič slišati. Jaz hropem in oksimeter kaže 95%. Your breathing not good! Pika! Na koncu mi dajo pol ure časa, da si malo odpočijem in se pridem nazaj pokazat. Malo se še hidriram, izkašljam, naredim par dihalnih vaj in ekola! SpO2 98% in RR 140/90mmHg. S tem so dekleta zadovoljna in pomahamo si v pozdrav. Po celem dopoldnevu nerodnih spustov končno prispem v naslednjo bazo. Gressoney. Aleluja!! Tole je pa trajal. Več kot 27 ur za 53km. Takoj na vstopu v bazo me napotijo v medicinsko oskrbo. Očitno je dekleta skrbelo zame in so poklicale naprej. Pohvalno!. Tokrat želim govoriti z zdravnikom. Zdravnici je vse jasno. Strinja se, da potrebujem sredstvo za izkašljevanje npr N-acetil-cistein, vendar ona tega nima. Lekarna pa je bila odprta samo dopoldne. Bolj na blef mi da dva vpiha Ventolina in priporoči počitek. Po obilni hidraciji in počitku se spet izkašljam in krenem dalje. Do sedaj sem v dobrih treh dneh premagal 200km. Pravijo, da se tekma šele sedaj zares začne. No, da vidimo . . .

PETA ETAPA: Gressoney – Valtournenche  36km 2601m vzpona  (15 ur 58 minut, od tega 2 uri spanja + 2 uri 13 min v bazi)

Stage 5Ta se je izkazala za eno najlepših etap. Potekala je po lepih potkah prek travnikov in po gozdnih cestah. Na poti proti prvem prelazu sem se v popoldanskem soncu pasel na zrelih borovnicah. Kaj bi človek lepšega.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Za dihanje sem že vedel, da bo zdržalo večji del dneva, zvečer se bo pa treba spet ustavit v kakšni koči in se malo izkašljat. No, do takrat pa uživam v gibanju po gorski pokrajini. S strumnim korakom v klanec, in v lahnem drncu navzdol. Od vsega počivanja zaradi pljuč so noge sveže, kot bi začel teči danes. Proti večeru se ustavim v neki koči, ki ima zunaj plakate od Tor Des Geants. Ker domnevam, da je notri kontrolna točka se ustavim. Sprejme me prijazna tetka, ki streže tekače od vseh strani. Na mojo željo, da bi jedel zelenjavo, mi napravi špinačo z domačim sirom. Sledi še toplo domače čokoladno pecivo in kava ali čaj. MLJASK!! Vse to za hvala lepa v čast junakom. Poln želodec me naslednjo uro ali dve malo ovira, a je bilo vredno vsakega grižljaja. Pozno zvečer me na vzponu proti koči Grand Tournalin zopet stisne dihanje. Po polžje sopiham ob potoku navzgor. Doživim tako močan občutek deja vu, da se kar ustrašim. Občutek imam, da poznam vsak ovinek na poti. Da sem po tej poti v podobnih okoliščinah že šel, da bo za naslednjim hribčkom kmetija pri kateri sem takrat moral odtočit. Res je za hribčkom kmetija in res me pritisne na malo potrebo. Podobne izkušnje se dogajajo celih 12 ur. Preden pridem do koče, vem za katerim ovinkom stoji, čeprav je ne vidim. Še preden stopim v kočo, poznam razporeditev notranjih prostorov, da lahko od vhodnih vrat brez ustavljanja odkorakam naravnost na WC. Tudi tu grem po večerji počivat, da si dihala opomorejo. Še pred zoro se prek prelaza spustim na drugo stran v dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Ves čas me spremlja občutek deja vu. Strašljiva izkušnja. Ob osmih zjutraj vkorakam v bazo. Po zajtrku končno pridem do lekarne, kjer se založim z zdravili za moja dihala. Spočit in dobre volje napadem novo etapo.

ŠESTA ETAPA: Valtournenche – Ollomont 47km 2702m vzponov  (17 ur 3 minute +  5ur 42 minut v bazi)

Stage 6Na izhodu iz baze se je javil lokalec, da me spremi ven iz vasi. Kitast možakar v šesdesetih leti, ki se mu na obrazu kažejo vsi višinski metri, ki jih je prehodil po domačih hribih. Izpod košatih obrvi me gledajo iskrive oči. V čast mu je, da mi lahko nese palice. Meni pa je precej nerodno. Jaz bi mu moral nesti malico na hrib. Ko ga sprašujem kakšna je pot, pravi, da je na začetku malo vzpona pol pa gori doli. Do prve koče pravi, da ima on uro in pol. Jaz, ki imam dolge noge pa naj bi bil gor v eni uri. Iz srca se mu zahvalim in jo hitro mahenem v klanec. Poženem se do meje udobja, ker želim preizkusiti besede modrega lokalca. Ob izdatnem priganjanju mi uspe priti do koče v uri petnajst. Se mi je zdelo, da imajo lokalci hude časovnice. Od tam naprej je teren precej razgiban in tekaški. Kljub temu, da lep kos poti pretečem se vleče kot jara kača. Tisti mali zobčki na višinskem grafu so kar konkretni vzpončki in ni jih malo. Pot se ves čas mota okoli nekih grebenčkov, preči pobočja in gre mimo več jezerc. Izjemno slikovita je Vendar je kljub navitem tempu tu kmalu večer, in do baze je še daleč. Dirkanje po raznoliki pokrajini me je malo zaneslo, da sem premalo pil in se mi je spet zabasalo v dihalih. Na zadnji in edini večji vzpon etape spet sopiham. Tudi tega vzpona je enkrat konec in sledi “le še” spust v bazo. Prva polovica je kar v redu po gorski poti. Potem pa sledi še 5km po razriti kamniti cesti polni drobnega peska, ki sili v čevlje in velikih ostrih kamnov, ki tolčejo po gležnjih. Čisti užitek! Tudi to se konča in ob treh zjutraj, dihajoč skozi slamico, pridrsam v zadnjo bazo.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače. Red mora bit!

Spet grem spat in spim kar malo predolgo. Imam samo še eno etapo. Sliši se blizu, vendar sem še precej daleč od cilja. Kar malo mi popusti motivacija. Vseeno se mi nekako uspe zbrcati na še zadnjo etapo.

SEDMA ETAPA: Ollomont – Courmayeur  49km 2880 m vzpona (13ur 1 minuto)

Stage 7Začelo se je z vzponom prek pašnikov na Col Champillion. Na travnikih se je zdelo, kot da sem in tja kakšna zastavica manjka. Ostale pa so bile sumljivo pomečkane. Kot bi jih krave prežvečile.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Po krajšem spustu s prelaza, se je pot nadaljevala po ravnem oziroma v rahlem spustu po gozdni cest. Ob cesti je bilo bogato obloženo malinovje. Spet en moteč faktor!. Kako naj človek sploh kam pride? 🙂  Po 10 km je cesta pripeljala do vasice St Rhemy en Bosses, ki leži ob cesti na prelaz veliki Sant Bernard. Od tu se je že videlo proti zadnjemu prelazu tekme s katerega vodi pot le še navzdol. Tudi na tablah so se pričele pojavljati konnčne točke poti.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Še prej pa je treba ob močnem vetru zagristi v zadnji klanec. Še podnevi želim priti prek prelaza in počasi že voham cilj. Zato jo kar dobro cvirnam. Ustavim se le, za odlaganje biološkega orožja ob opuščeni kmetiji. Po treh urah in pol sem v koči pod prelazom in kar hitro se poberem naprej. Tudi tu so krave počistile oznake na poti.

Proti zadnjemu prelazu

Proti zadnjemu prelazu

Zadnji prelaz.

Zadnji prelaz.

Samo še navzdol

Samo še navzdol

Ob 19:15 sem na vrhu Col Malatra. Na zadnjem izmed mnogih prelazov. Tu se definitivno že voha cilj. Hitro se poženem navzdol, da izkoristim še zadnjo dnevno svetlobo. V 45 minutah sem že pri prvi koči, kjer povprašam koliko je še do cilja. 13km od tega nekaj gori doli in na koncu strm spust. Javim svojim, da bom čez dve uri v cilju, montiram čelko in gas do daske. Ustavim se samo v naslednji koči na en čaj in kontrolo čipa, ter za menjavo baterij v čelki. Sicer pa tiščim do cilja. Tam me čakajo moji.  . . .  S hčerko skupaj stečeva po rdeči preprogi . . .   Neverjetno!!!!    Vsega je enkrat konec.

 

TOR0025


1 komentar

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (UVOD)

Tisti, ki prviš slišite za to najprej kliknite tukaj: http://www.tordesgeants.it/en

Za primerjavo pa še najbolj razvpita ultra trail tekma na svetu, sloviti UTMB.

Veni, vidi, dobil po p….(skoraj)

Ko sem januarja izpadel pri žrebu za UTMB, sem iskal alternativo. Na krajše variante francoske tekme ne bom prenašal prijave. Bom raje prihranil bonus za drugo leto. Swiss Irontrail je malo prezgodaj, pa še vreme jim pogosto kroji potek dirke. Torej ostane še tole.  Khm! Prijavljam in pripravljam se na najbolj razvpit ultra trail na svetu, 165 km okoli Mont Blanc-a. Ko nisem sprejet, se želim prijaviti na stvar, ki je dvakrat daljša in ima več kot dvakrat toliko vzponov. A ni to malo otročje? Zadnjič sem slišal dobro izjavo: “Old enough to know better and young enough to do it anyway.” Torej, prijaviti se je najlažje. Par klikov z domačega kavča in stvar je končana. Do dirke je pa itak še tako dolgo, da se trenutno sploh še ne ukvarjam s tem. Stvar spet postane aktualna, ko sem izbran. Ja, tudi za tako norost je več kandidatov, kot jih sprejmejo. Letos 2000 prijav na 700 mest. Na srečo sta iz vsake države prva dva avtomatično notri. Torej je prišel čas, da plačam kar zasoljeno štartnino, če ne dajo mesto drugemu. Po krajšem preračunavanju sklenem, da lahko pridem do konca tudi s hojo in relativno veliko spanja. Torej grem probat.

Dirka sama sebe imenuje The Worlds Toughest Endurance Trail. Podoben naziv ima dandanašnji sicer vsak drugi trail tek. Vendar tukaj stvar ni daleč od resnice. Obstajajo daljši teki, tudi bolj strmi in po slabšem terenu v bolj odročnih krajih itd. Vendar, če gledamo enoetapne teke s fiksno traso, za posamezne tekmovalce, bi težko našli težjo dirko. Ža tiste, ki poznate naš Gorski Maraton Štirih Občin, je to približno osem teh maratonov zaporedoma, samo klanci so malo bolj strmi. Ali pa dvanajstkrat na Grintovec od spodnje postaje gondole za Veliko Planino, da se še kak kilometer nabere. 🙂 Stvar je dolga 330km in ima 24000m vzponov in prav toliko spustov. Zaradi logistike in boljše preglednosti je razdeljena na sedem etap med katerimi so bazne postaje, kjer imaš na voljo hrano, tuše, ležalnike, masažo in svojo prtljago. Vmes se ura seveda ne ustavlja, zato to ni etapna dirka.

Če poletje poizkušam zmerno trenirat in se predvsem izognit poškodbam. Razen blažjega vnetja ahilove tetive zaradi preobsežnega eksperimetiranja z zero drop supergami, mi uspe ostati zdrav. Če bi pogledal količino treninga, bi človek mislil, da se pripravljam na Lumpi tek na Rožnik, ampak take so možnosti. Še vedno mislim, da je bolje štartati malo slabše natreniran, kot malo poškodovan. Poletje gre mimo. Vmes se nekajkrat vprašam, zakaj nisem denarja za štartnino raje zapravil, kako drugače. Še s prstom po zemljevidu oziroma višinskem profilu je pot nepredstavljivo dolga. Če si jo skušam predstavljati v živo, mi pa mozak zašteka. Tik tak je tu čas odhoda. Spet standardno letanje po trgovinah za geli, nogavicami, nepremočljivimi hlačami in hop!. Tja sem šel z javnim prevozom, ker so moji kasneje prišli z avtom za mano. Od Ljubljane do Courmayeurja sem rabil najprej prijatelja z avtom, nato štiri vlake in še avtobus. Skupaj 12 ur. Minilo je kot bi mignil. Prispel sem v petek zveček, da sem imel do štarta v nedeljo zjutraj dovolj časa za počitek in mirne priprave. Nastanil sem se v hotelu 100m od štarta in 350m od športnega centra, kjer so delili štartne številke in sprejemali tranzicijske torbe. Naslednji dan dopoldne prelenarim in se ob dveh popoldne, takoj ko naj bi začeli deliti štartne številke narišem v športnem centru. Seveda nisem edini s to idejo. Gneča je nepopisna in v eni uri se skoraj nikamor ne premakne. Ob treh obupam in grem nazaj v hotel spat. Sprehod ponovim ob petih, ko se zopet obrnem. Z veliko žalostjo ugotovim, da se je pokvarila vsa zaloga njami hrane ,ki sem jo imel pripravljeno za po poti. Vključno s polovico moje rojstnodnevne torte, ki je bila presna čokoladno oreščkasta njami energijska bomba. Skupaj z energijskimi bombicami je končala v WC školjki. Na srečo ja šla direktno in ne preko mojega želodca. Za po poti so mi ostali samo geli in glukozne tabletke. Pri sotekmovalcih sem videl tranzicijske torbe, ki se mi zdijo podobne velikosti, kot moja z Ljubljanskega maratona. Zato v miru napakiram vse in polno opremljen ob pol osmih zvečer že tretjič maširam proti športni dvorani.

Obvezne opreme se kar nabere

Obvezne opreme se kar nabere

Za izdajo tekaške številke moram namreč pokazati vso tekaško opremo in nahrbtnik napolnjen z obvezno opremo, ki je ni malo. Zraven tovorim še tranzicijsko torbo, ki me bo čakala na šestih mestih med dirko. Tokrat uletim direktno do mize za pregled opreme in v desetih minutah končam vse, vključno z oddajo tranzicijske torbe. Na roki imam motirano magnetno zapestnico, kot v bolnici. Zdaj sem notri. Sledi še briefing in obvezna pašta. Na tekmi sem si kot glavni cilj postavil prihod v cilj brez večjih poškodb. Nekaj sem sicer računal kakšne čase sem sposoben doseči, a je vse skupaj prevelika neznanka. Terena ne poznam. Še profila nisem naštudiral v nulo, ker je vsega enostavno preveč in si nisem vzel toliko časa. Kar se tiče trajanja, si do 48 sli 72 ur še nekako predstavljam kako bo šlo, potem pa je čisto nov svet. Torej lepo počasi od klanca do klanca, pa bomo sproti videli kaj bo.

Kljub temu, da imam vse pripravljeno me po dolgem času pred tekmo daje trema in ponoči slabo spim. Zjutraj ležernemu zajtrku sledi počasen sprehod na štart, kjer je energija že v polnem razmahu.

Še mal, pa gremo.

Še mal, pa gremo.

Še napoved favoritov, pozrav župana, muska za kocine ježit, odštevanje in presenetljivo točno ob 10h GREEEEEMOOOOO!!!!!!

 

Nadaljevanje: