pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Tor des Glaciers – preko vseh meja – zaključek

Še 50km in 4000vm torej. En luškan trailček torej. Mala malca. Da je vse skupaj na 400km in 7 neprespanih noči podlage, me trenutno ne gane. Veselo pridiham na prelaz Champillon in na drugi strani spet dol. Sonce se zopet bliža gorskim vrhovom. Kmalu je tu že okrepčevalnica klasičnega TOR-a, kjer vesela družba peče morsko hrano na žaru. Sardelce, kozice, lignji in podobno v pastirski kolibi pod alpskimi štiritisočaki. Uf, uf,!!!  Tokrat sem prepričan, da ne haluciniram, čeprav je scena hudo bizarna. Kljub polnemu želodcu seveda probam vsakega malo in nato hitro spet pot pod noge. 10km teka po kolovozih mine, kot bi mignil.

TDG002

Ob sončnem zahodu se spet ločim od udobne označene trase. Glavnina nadaljuje s prečko proti vasi Saint Rhemy, jaz pa desno proti prelazu veliki Sv Bernard. Seveda tudi do tega ne po najbližji markirani poti, ampak po brezpotnem grebenu na švicarsko stran in okoli riti v žep nazaj na prelaz. Pričenja se osma noč na poti. 8km in dobrih 1000vm računam, da bom stisnil v dobrih dveh urah. Bojani, ki me bo spet čakala na prelazu, najavim svoj prihod med 21 in 22. uro in zagrizem v klanec. Tu spet, kot že prej na TORu doživim deja vu. Ker mi je pojav že poznan, se ne sekiram prav dosti. Čeprav je občutek strašljiv. Pri ruševinah iz prve svetovne vojne poti zmanjka in sled me vodi navzgor po brezpotnem grebenu. Vzpenjam se med travami, nizkim grmičevjem in z lišajem poraslimi skalami. Pravi užitek je po pustolovsko sekati azimut po grebenu. V dolini se svetijo lučke vasi in avtoceste na veliki Sv Bernard. Stisnem gel, nekaj požirkov kokakole in zagrizem kolena, kolikor dajo pljuča. JUHUUUUUU!!! Še dve urci in spet bom padel v objem svoje drage. Višje se grmovje in trave umaknejo skalam. Superge na lišajih sicer odlično primejo, a je vseeno zamudno plezati s skale na skalo in iskati prehode. Po krajši izravnavi se teren popolnoma spremeni. Namesto skal pridem na nekakšen čuden sprijet pesek po katerem se dričam, kot na rolerjih. Sled me pelje v prečko po strmini. Vsak korak je, kot bi stopil na kroglice iz ležajev. Pod mano je strmina, ki se konča bog ve kje . . . Zapiha zlovešč leden veter.” FAK!!! Kam so nas to poslali?! Pa ti niso normalni!” Tukaj ne bi šel niti spočit podnevi, kaj šele ponoči po celem tednu nespanja. Ampak sled me pelje ravno tukaj. Odstop in vrnitev od koder sem prišel seveda ne pride v poštev. Ne po vsem kar sem že dal skozi. Bolj po palicah, kot po supergah se splazim preko prečke in spet navzgor po prekleti drsalnici. Poti ali steze seveda nikjer nobene. Priplezam preko strmega kupa peska in pred mano kar naenkrat zrase gigantski steber daljnovoda. Mimo njega je dvajset metrov ravnine, potem pa spet nekam gor v strmino po jebenem pesku po vseh štirih. Strah me je zdrsa. Skoncetriram se samo na vsak korak posebaj. Ne obstaja nič drugega, kot jaz in ta prekleta drsalnica. Po treh urah, ko sem računal, da bom že zdavnaj na kontroli, imam do tja še 4km okoli hriba z imenom Mont Mort. Hm . . . kar pravšnje ime za tak teren. Za 3km sem porabil 2 uri. Bojana me že čaka na prelazu. Poskušam poslati sporočilo, vendar ni signala. Telefon preklopim nazaj na letalski način in stečem na drugo stran v Švico. Tu so spet domače skale in grmičevje.

TDG201

Ko je na brezpotju občutek, kot bi prišel na avtocesto

Za konec še poslastica 200vm vzpona nazaj na prelaz. In ob polnoči končno spet močno stisnem Bojano, ki je že prav pošteno v skrbeh zame. Še dobro, da ji je družbo delal Peter, ki me je prav tako prišel pozdravit in preverit moje stanje po enem tednu na poti. Pravita, da se jima je čudno zdelo, ker sta videla, tekače ki so tekli po cesti, ki pelje na prelaz. “Oooo, ko bi vedela kje sem kolovratil!” Na toplem ob ljubljeni osebi in polni skledi makaronov mi vse pade dol. Adrenalin popusti. Na pleča mi pade vsa utrujenost celega tedna. Ob meni sedi moja draga od katere sem se včeraj tako težko ločil in se je ves dan veselil. Zdaj pa kar sedim tam in ne morem verjeti kje sem. Iz ust spravim le tu in tam kako besedo, ko počasi meljem pašto. Bojana me samo zaskrbljeno gleda in ne ve kaj bi. Kar na jok ji gre. Sem in tja jo pobožam in potolažim, da sem dobro. Za kaj več nimam energije. Hm . . . Verjetno res zgledam precej ubogo. Saj tako nekako se tudi počutim. Kot ožeta, tisočkrat zribana cunja. Ooooo kako sladko bi bilo zdaj oditi do avta, se skupaj zaplužiti v toplo spalko in mrkniti za nedoločen čas.

received_1134967056688863mde

V tem čudnem transu mineta dve dragoceni uri in treba je sprejeti odločitev: ali it spat tukaj, ali stisniti 10km do naslednje koče od koder je do cilja le še že znana pot preko zadnjega prelaza. Odločim se za drugo možnost. Natankam kokakolo, spijem guarano in skupaj stopimo v mrzlo noč. Peter zajaha motor v dolino, Bojana pa me spremi prek parkirišča do začetka poti. Oba sva v nekem čudnem transu. Skrbi jo zame. Verjetno upravičeno. Težko mi jo je kar pustiti sredi noči tam na mrzli cesti na 2500m, po tem, ko se že dva dni vozi sem in tja po ovinkih in me čaka na mrzlih prelazih. A, če želim končati to megalomansko dirko, moram naprej. Močno se stisneva in polupčkava za srečo in mahnem jo v noč. Čeprav je ne vidim, čutim kako gleda za mano. To mi da še dodaten pospešek. Če bo vse po sreči se vidiva popoldne v cilju. Hitim gori doli po stezici, da bi bil čim prej pri koči preden izpuhti učinek kofeina. Navijem si muziko in ob spremljavi polne lune šibam dalje. Nekje na pol poti čutim, da me spet zmanjkuje. Vedno več energije moram vlagati, a vseeno mi tempo pada. Pričnejo se dogajati čudne reči. Potegnem ven telefon, da bi preveril sled in čez nekaj trenutkov se zbudim iz globokega sna. Stojim tam pod luno sredi gora s telefonom v roki in ne vem, kaj počnem tam. Ne vem niti ali sanjam, ali je vse to res. Zberem se, preverim smer, navijem muziko do konca in ponovno zagrizem v klanec. Med grizenjem na polno in premikanjem nog v taktu štanc glasbe, se kar naenkrat zbudim iz spanja, z rameni naslonjen na ročaje palic. Podobne bizarnosti se še večkrat ponovijo. Sem na meji svojih rezerv. Če se zdaj ustavim, ali bog ne daj usedem, me zmanjka v trenutku in vprašanje, če se še kdaj zbudim. Lučki tekačev za mano se mi ne približujeta prav dosti. Hm . . . Ali sta tudi tako uničena, kot jaz, ali sem kljub zaspanosti vseeno spodobno hiter, ali sta tisto le zvezdi na obzorju, ali pa haluciniram. Na TOR-u je vse možno. Po izdatnem nalivanju s kokakolo in uveljavljanju živalske trme zaspanost toliko popusti, da me ne zmanjkuje več med hojo. Premikam se, kot v transu. Izmenično z enim očesom spim in z drugim na pol gledam. Vseeno prek ledeniških moren in hudournikov po brezpotju najdem pravo pot brez enega samega odvečnega koraka. Kot bi me vodila nevidna roka. Nekajkrat preverim položaj na telefonu in se čudim, da ostajam točno na sledi. Po dveh urah in pol agonije z zadnjimi močmi padem v toplo kočo Frassati. Tu zagnani kontrolorji želijo od mene zapestnico s čipom. To je preveč za moje neprespane možgane. Na vseh ostalih kontrolah je namreč zadostoval vpis v zvezek in ura. Bolj, ko razlagam, bolj se stric dere chip, chip, chip, kot preplašen papagaj. “Pa p… ti materina božja!!! Tista jebena zapestnica se mi je strgala že predvčerajšnjim, ko sem se prebijal skozi neprehodno grmovje in sedaj čepi na dnu ruzaka. Jaz pa nujno rabim skledo čorbe in posteljo preden kolabiram kar tukaj pod šankom!!!” V jezi mu stresem vsebino ruzaka po celi mizi in izbrskam zapestnico. Ko ga poprosim, če jo zna pokrpat, da jo bom spet lahko nosil na zapestju me spet gleda, kot tele. Nimam energije za pregovarjanje. Na hitro vržem vase dve čorbi. Za mizo sedim s fantom s klasične razdalje, ki javka kako je težko in da ne ve, če bo zmogel. Pokimam mu, da sigurno bo in se pustim odvesti do postelje v kateri zaspim še preden se dobro uležem. Po treh urcah krepčilnega spanca se, kot prerojen prebudim v prelepo sončno jutro.  Juhuuuuu!!!! To je to!!!! Nič me ne more ustaviti!! Še 21km preko zadnjega prelaza po lepi označeni poti, ki sem jo prehodil že dvakrat. Energija je na višku. Vzpon na zloglasni col Malatra mine, kot bi mignil. Odpre se pogled na mogočno pogorje Mont Blanca, ki se kopa v soncu. O jaaaaaa!!!!!!

TDG004

Col malatra – še zadnji od velikih prelazov

TDG005

Desno Mont Blanc, levo Courmayeur, jaz pa kar naravnost. JUHUUUUU!!!

Lahkih nog odletim v dolino, kot na zračni blazini. Noge letijo kar same. Za razliko od klasikov so nam začinili spust še z vzponom na Tete de la Troche, kar me sploh ne moti. Kaj pa je 700 višincev vzpona? P . . . dim!  Potka se vije po travnatem grebenčku, kot iz reklame za trail run. JUHUUUUU! Pri koči Bertone se sploh ne ustavljam, samo pomaham s štartno številko in gasaaaaa! Kmalu mu pride nasproti Bojana. Z nasmehom do ušes ji padem v objem in skupaj odtečeva proti cilju. Vzdušje je sproščeno, polno sonca. Oba imava nasmeh do ušes. Čisto drugače, kot ob najinem zadnjem srečanju.

Nekaj čez drugo popoldne po sedmih dneh in osmih nočeh kolovratenja po hribih s skupno okoli dvajsetimi urami spanja končno prestopim ciljno črto . . . . . . . . .

sdr

Objamem in polupčkam Bojano, ki ne ve ali bi me slikala, objemala, jokala al kaj . . . Meni je tudi nekam čudno. Po enem tednu mi ni treba nikamor več. Če hočem, se lahko z drago tukaj usedeva na škarpo in sediva dokler naju ne prerase mah in prav nihče naju ne bo preganjal. Prejmem še čestitke od Petra in ob pivu se kar na uličnem vogalu lotimo vrhunskega štrudla Bojanine mame, ki mi ga je na mojo željo prinesla v cilj. Perfektni trenutek! HVALA!!!!!!

2020-01-04-19-52-10-613CYMERA_20200104_195829

REZIME:

Vse skupaj je zneslo 450km razdalje in 37000vm vzponov. Na poti sem bil 186ur, kar je sedem dni in pol, ter osem noči. Skupno sem vknjižil 20 ur spanja in izgubil 7kg žive teže. Vedel sem, da bo težko. A realnost je presegla moje najbolj divje predstave. To ni bil trail, niti tek. To je bilo hribolazenje na dolge proge ob stalnem časovnem pritisku in boju z vremenom in neizprosnim terenom. To je bila prva tekma na kateri me je lovil časovni limit. Prva tekma na kateri me je bilo na trenutke strah, da padem v dolino. Prva tekma na kateri sem bil brez vode in hrane tudi po deset ur skupaj. Prva tekma po kateri lahko rečem, da se na težjo stvar, kot je tole verjetno ne bi prijavil. Tole je bilo presneto blizu mojemu limitu. Na trenutke celo preblizu. V cilj nas je prišlo le 40 od 100 izbrancev, čeprav je bil pogoj za prijavo uvrstitev v prvo četrtino na klasičnem TOR-u

Hvala vsem navijačem, ki ste stiskali pesti zame doma, še posebaj Ajdi in Gabru. Hvala Petru, Uršuli in Andreji, da ste se potrudili priti na sam kraj dogodka.

Predvsem pa hvala Bojana, da si prenašala vse moje priprave in občasno slabo voljo v dneh pred odhodom. Hvala, da si doma prebedela noči pred računalnikom, in neprespana prišla na drugi konec Evrope me čakat sredi noči na mrzle prelaze. Hvala za vse tople besede, objeme, poljube . . . za slasten štrudel v cilju. Bojana, hvala, ker si bila z mano na dirki.

dav

S Petrom se mastiva

FB_IMG_1569871222067

Drejka tim me futra na tranziciji

received_1145849038935759

Z Domagojem in Nikolo na zadnji tranziciji

davdav

mde

čislani prostori

sdr

ugani katere so stare tri tedne in katere eno leto?

FB_IMG_1569871205616

servisni prostori v na tranziciji

IMG-4f00eaaa140836f6bec3b803ae79480b-V

FB_IMG_1569871110888

vsi finišerji Tor des Glaciers

received_418201282167048

Čtivo pred štartom

IMG-a66f284505c7a9eab4c023bbf4e578e3-V

še dobro, da je veliko platno

IMG-4b6403100a9f1722dd148d87b62f110f-V

še štartal nisem, pa imam že poflajštrane prste

 


Komentiraj

Tor des Glaciers – preko vseh meja 3. del

Med tem, ko sem se mudil na zadnji tranziciji, se je zunaj zopet stemnilo. Začela se je že šesta noč. V petih dneh in petih nočeh sem prešel 287km in se vzpel za 24400m. Marsikateri ultratekač bi si mislil, da zmore kaj takega precej hitreje npr v treh dneh. Mogoče res, samo ne po takem terenu in ob tako redkih okrepčevalnicah. Tole ni ultratek ampak hribolazenje na ultra dolge razdalje. Po terenu, kjer se mi podimo v supergah in lahki vetrovki, se še tisti redki gorniki, ki se sploh odpravijo sem, gibljejo v konkretnih gojzarjih in s polnimi 30 do 50 litrskimi nahrbtniki opreme. No, jaz vstopam v zadnjo tretjino. Pred mano je še 160km in 13000vm. Daleč je še. Vse sorte se lahko še zgodi. Vendar imam občutek, da me nič ne more presenetiti. Kljub utrujenosti in neprespanosti mi je nekako steklo. Rutina premikanja nog, iskanja poti, hranjenja z vsem kar mi pride pod zob in občasnega kratkega spanca mi je postala domača. To so zdaj moje vsakdanje tirnice. Vse ostalo bi bilo čudno. Pred mano je okoli 40 tekmovalcev, za mano okoli 10. Ostali so že odstopili.

Po kratkem sprehodu skozi vas zastavice zavijejo levo, zahodno v breg, mene pa vodi gps dalje na sever še 10km po dolini in šele nato  v breg po smučišču. Prav gor pod mogočno Monte Rosso.

TDG001

Monte Rossa

Med tem so se po urci hoje stopala zopet skrčila na normalno velikost in vložki so romali nazaj v superge. Uf! Tale problem je nepričakovano hitro izginil. Še en dokaz, da je treba samo it in se s problemi sproti ukvarjat. Na 2300 metrih nad morjem pridem do ogromnega gostinskega objekta, kjer je naša okrepčevalnica. Ura je ena ponoči, ko praktično istočasno vstopimo trije premraženi tekmovalci v prazno jedilnico s 100 sedeži. Tam naš čaka gazda osebno, štirje natakarji in kuhar. Posedejo nas za mizo in takoj dobimo pred sebe pogrinjke. Mene vpraša prvega, kaj bi jedel. Na moje previdno vprašanje, kaj je na voljo, dobim odgovor: “Samo povej, kaj si želiš jesti. Tam je kuhar in bo naredil. Bi meso, testenine, krompir, zelenjavo, riž . . . ?” Kar malo zmeden sem ob taki velikodušnosti. Na koncu se zmeniva za svinjsko pečenko z blitvo. Kolega zraven mene ne želi komplicirati in naroči isto kot jaz. Gazda je užaljen in pravi, da njemu sigurno paše kaj drugega. In ponovi podobno zasliševanje, kot sem ga bil deležen jaz. Zadnji pravi, da ni preveč lačen in bi, če že mora nekaj naročiti samo eno malo sladico. Ker se ne more odločiti, dobi polmetrski krožnik s malimi porcijami vseh sladic, ki so na voljo od tort, štrudla, tiramisuja, kremšnite . . . Po dveh konkretnih porcijah pečenke in tiramisuju nam pokažejo sobo za počitek. Ubogi reveži, navajeni pogradov in zasilnih ležišč civilne zaščite se kar ne znajdemo v tem luksuznem apartmaju in si skoraj ne upamo položiti svojih prešvicanih teles na dišeče rjuhe. Dilema ne traja dolgo. Čim se uležem, že spim. Ko se čez dve uri zbudim, ostalih dveh ni več.  Pa jo spet sam maham naprej v klanec proti še enemu prelazu prek 3000m. V želodčku mi prav prijetno počiva nočna pojedina. Ko pridem gor, je na vrhu samo kamenje in prepadi na vse strani. Gps signal pa nekaj leta sem in tja. Dve lučki vidim še višje v strmini, kje gre pot proti koči pod Lyskamom, zahodnim sosedom Monte Rosse. Sta to sotekača, ki sta zgrešila pot ali dva gornika, ki gresta proti štiritisočakom? Ko takole nekaj minut tavam sem in tja v mrzli in vetrovni noči, čisto slučajno pred nosom zagledam puščico, ki kaže dol za rob. Pogledam čez in res vidim navpičen zasnežen kamnolom in nekaj rumenih pik na skalah. “No pa imam spet nekaj za noge lomit!” Ostre spolzke skale se premikajo pod nogami, kot bi bile žive. Podobno sem na tej dirki že večkrat doživel, tako da nisem posebno presenečen. Zoprno je pa vseeno. Ko takole plešem v temi, mi noga naenkrat zdrsne naprej in pristane v luknji 30cm nižje, oster rob skale pa se mi zažre direktno v ahilovo tetivo. “No, pa smo tam! Ali je to konec?” Previdno izvlečem nogo in malo pomigam. Tetiva je na otip nepoškodovana. Tudi hodim lahko brez večjih bolečin. “Uf! Spet je nekdo pazil name.”

TDG002

S

TDG003

Še en dan se je rodil

Spustim se po prelepi samotni dolini mimo sinje modrega jezera pod ledeniki, ki visijo izpod štiritisočakov. Srečam nekaj gornikov, ki otovorjeni z vso zimsko opremo počasi stopajo navzgor.

TDG004

TDG005

Nekdo se je kopal

TDG006

Ravno v času zajtrka prispem do naslednje postaje v idilični leseni koči sredi gozda. Na vprašanje, če lahko dobim kaj hrane mi oskrbnica le na kratko pomigne proti mizi, da naj si kar sam postrežem. Tam so v bistvu ostanki zajtrka predhodnikov. Nekaj prepečenca, masla in marmelade, ter kup papirčkov . . .    “Kaj se hoče. Ni povsod pojedina.” Izprosim si še skodelico čaja za zraven in pomeljem, kar pač je na voljo. Do naslednje koče je 22km in 2000vm. Bom moral k tem par prepečencem dodat še kako malenkost iz nahrbtnika. Ha, ha, ha … Vsaj vode je dovolj. Pred kočo teče iz pipe bistra hladna studenčnica. Spet se vzpenjam sprva skozi hladen gozd in nato prek neskončnih pašnikov. Sonce neusmiljeno žge. Na 3000 metrih spet pokukam eno dolino bolj zahodno. Tu spet stopim na prostrana smučišča, ki pa ne pripadajo več kompleksu pod Monte Rosso, ampak se nad njimi boči mogočna piramida Materhorna.

TDG007

Tole še ni Materhorn

TDG008

Tole tudi še ne

TDG009

Je treba še mimo jezerc

TDG010

in “jezerc”

TDG011

in pokaže se Piramida

Seveda ni fore, če bi šli po najkrajši poti prek smučišča. Treba je it z zgornje postaje sedežnice na spodnjo postajo in potem spet na zgornjo postajo sosednje žičnice, . . . pa nazaj na spodnjo postajo tretje. Višince je treba nekje nabrat. Nič ne rečem. Samo kamnite planjave pod žgočim soncem niso ravno najprimernejši kraj za cikcakanje gori doli . . . Pogled na opustošenje, ki ga povzroča masovni turizem je prav žalosten. Celotna južna pobočja pod Materhornom so zminirana in poravnana z buldožerji, da je pozimi lepše vijugat v dolino. Verjetno Švicarji na severni strani niso nič bolj nežni z goro. Ampak kljub žičnicam, ki kazijo podobo, je pogled na mogočno piramido vseeno hudo impresiven. Tudi tlake po smučišču je enkrat konec. Pozno popoldne se že krepčam s slastno mineštro v koči Orionde, ki je sicer izhodišče za vzpon na Materhorn, katerega mogočna piramida se vzpenja v nebo točno nad njo. Ko v lahnem drncu prečim proti jugu nad dolino Valtournenche, za mojim hrbtom žari piramida v barvah zahajajočega sonca. “Uf! To je to!” Take trenutke bi človek raztegnil v večnost.

TDG012TDG013

TDG014

Tja na drugo stran doline moram

TDG015

singlca po ledeniški moreni: “To je to!”

TDG016

Materhorn na zatrepom doline Valtournenche

TDG017

Adijo sonce, pozdravljena luna

Spusta ni prav dosti, zato tudi vzpon na naslednji 3000m visok prelaz ni prav hud. V kočo pod vrhom pridem že spet v temi. Začenja se sedma noč. Ko sem že blizu doline na drugi strani, zagledam močno svetilko, ki mi gre nasproti. “Kateri norec hodi tukaj sredi noči?” Ko pridem blizu, se ustavi in mi sveti naravnost v oči. “Bojana moja, si to ti?” “Jaz sem, a me ne poznaš?” “Seveda ne, če imaš dolge luči prižgane, buča! :)” Nekaj trenutkov samo stojiva tam sredi divjine in ne veva ali sanjava, ali je vse res. Jaz, da se najdražja oseba, s katero sva zadnji teden v stiku le prek redkih SMSov kar naenkrat udejani pred mano. In Bojana, da sem po vsem tem lomastenju po groznemm terenu živ in zdrav pred njo. Brez besed si padeva v objem, tako močan, da kar pokajo kosti. Govorijo le solzice v očeh . . .  Od veselja, bi kar stal tam, da se dotikava in gledava brez odvečnih besed, izgubljena v noči pod milijardami zvezd. Čas se je dobesedno ustavil . . .    Zapiha hladna sapica in me vrže nazaj v realnost. Zazeblo naju bo, če bova predolgo pri miru. Z veseljem v srcu in lahkih nog odskakljava v dolino do koče. Po poti se nama spet vrne dar govora in klepetava, kot na nedeljskem izletu.  Bojana je prej že preverila situacijo v koči. Tu je spet nočna varianta. Koča je zaklenjena in temna. Le zadaj je odprta sobica zraven savne. Na mizi je čaj prepečenec, maslo in marmelada. “Hm! Kila makaronov bi trenutno precej bolj pasala, kot tele grickalice.” Na srečo mi Bojana velikodušno odstopi svojo večerjo. Hvala, hvala!!!! To je bil eden od rešilnih momentov dirke!!! Na zadnji prosti postelji odspim dve uri in nato skupaj kreneva dalje. V dvoje gre čisto drugače. Tisočkrat lažje. Energija je na vrhuncu, kot bi se ravno dobro ogrel. Počutim se, kot na torkovi mikroavanturi. Ko ponoči iščeva pot po grmovju in med neštetimi kravjimi stezicami v blatu do gležnjev, se smejeva, kot dva razigrana otroka. Žal je ravno naslednji prelaz tisti, za katerega naj bi bile obvezne dereze. Zato se morava mnogo prekmalu ločiti. Bojana se na križišču ustavi, me poljubi v slovo in me nažene naprej. Jaz pa kar obstojim tam in debelo gledam. “A to je to? Konec veselja? Kaj boš pa ti? Boš našla pot v dolino sredi noči brez zemljevida? Kako boš prišla v dolino? Saj te ne morem kar pustiti tu sredi ničesar!” Priznam, da je prav malo manjkalo, da nisem zavil z njo v dolino. Nekaj najtežjega je bilo resetirati glavo in jo nastaviti nazaj na na samotno dirko brez ljube Bojane. Šele vztrajno prepričevanje z njene strani in obljuba, da bo vse v redu in da lahko za napotke pokliče starosto slovenskih pustolovcev, ki doma za računalnikom spremlja vsak najin korak me prepriča, da se nerad obrnem v svojo smer. Po poti se še večkrat ustavim in gledam navzdol lučko, ki se izgublja vedno dlje . . .   Jutri zvečer se spet vidiva. Komaj čakam!!!

Pod vrhom prelaza se naredi dan. Ravno pospravljam čelko in se razgledujem po najugodnejšem prehodu navzgor, ko mi nasproti po skalovju navzdol priskaklja zanimiva pojava. Podoben je malo večjemu Kosobrinu. Ata v sedemdesetih letih, suhljat, žilav, oblečen v flis, ki je blizu njegove starosti in ga verjetno že dolgo ni slekel. Obraz ima ustrojen od sonca in vetra. Izpod zelenega klobučka, pa gledajo iskrive oči. Pozdravi v francoščini in mi v pozdrav jekleno stisne roko. “O ja!!! Tak hočem bit, ko bom velik!” Ugotoviva, da on govori samo francosko in italijansko, jaz pa samo angleško in nemško. Vseeno potegne iz žepa kovinski tulček in iz tega majhen svitek papirja na katerem je na roko s črnilom narisana skica sestopa po ledeniku na drugo stran. Izgleda, kot starodavni gusarski zemljevid trenutne situacije na ledeniku, ki se spreminja iz dneva v dan. Posveti se mi, da je ata lokalc, ki ima nalogo vsakemu razložiti, kje sestopit, da nas ne bo treba še teden dni vlečt iz raznih brezen. Kljub jezikovnim barieram nama gre odlično. Ob skici možak razlaga malo v francoščini, malo v italijanščini s kako nemško besedo, če mu ravno pade na pamet. Zraven pa vneto krili z rokami in bliska z očmi. Jaz zavzeto kimam, odgovarjam z oui in si, ter s kretnjami kažem, da razumem. Slovenski prevod navodil za 7km in 1000 vm spusta prek strmih skalnih sten, med balvani, neštetimi vodnimi tokovi in ledeniškimi jezerci, prek ledeniških moren, kjer se razmere vsakodnevno spreminjajo, izgleda nekako takole. S sedla najprej po desni strani ledenika cik cak preko stene med balvani, naprej po grebenu do velike skale z rumeno puščico, ki kaže desno. Nadaljujemo še 200m naravnost in nato zavijemo desno po naravnih prehodih navzdol in levo na nov greben po katerem se spustimo v dolino. Srečanje se zaključi s konkretnim udarcem po rami in besedami, da ve, da jaz to zmorem. Hm .  .  . Če ne bi bil vajen opisov alpinističnih sestopov bi mislil, da me ata malo zeza. Ampak njegov skop opis in skica je bil vse kar sem rabil, da optimalno sestopim brez potrebe po derezah, plavutkah, jamarstvu ali plezanju. “To je to!!! Takih ne delajo več!!!” Slabe pol urce kasneje se mi s prelaza odpre pogled na pokrajino z gusarskega zemljevida. Na levi, kjer naj bi bil ledenik, so neke strme skalne stene in pod njimi ledenik, prepreden s pravimi rečicami, ki se na dnu zlivajo v jezerce. Proti desni skale niso tako zelo strme in se nadaljujejo v razbit greben, desno od katerega je zopet odsekano pobočje in druga dolina. Jp. Cikcakanje proti desni navzdol po zglajeni monolitni skali, izogibajoč se pragovom, je edini možni peš sestop. Kmalu ujamem skupino špansko govorečih sotrpinov, ki imajo kar nekaj težav z mikroorientacijo in jim prav pride, da se mi lahko prilepijo za pete. Kmalu naletimo na tisto veliko skalo, kjer puščica kaže desno v pobočje po katerem teče ledeniški potok, ki se zliva v še eno jezero. In 200m dalje je teren v desno res bolj prehoden. Sledi še 500m motoviljenja prek naloženih balvanov in že sem ob prvem jezercu, kjer se tu in tam pojavi celo kak ostanek stezice. Med vsem tem motoviljenjem seveda čas leti, kot za stavo. Ko pridem spet na nekaj, kar bi lahko imenoval pot, je sonce že visoko in peče, kot pri norcih. Vode imam le še par požirkov. Do naslednje okrepčevalnice pa je še okoli 12km in 1000vm. Tam se moram pofočkat do 15h, če ne sem izpadel iz igre. Obkrožit moram še zatrep doline Ollomont in se povzpeti do koče Champillon, kjer se spet pridružim zastavicam. Kljub žeji in vročini nimam druge izbire, kot teči po neskončnem kolovozu pod pripekajočim soncem. “Šta se mora nije težko.” pravijo naši južni bratje. Do zadnjega limita pred ciljem pridem s kar pošteno rezervo. Sledita dve jedi z menija, pustošenje sadja z okrepčevalnice in nalivanje z vsem, kar teče. Dušo sem privezal, zdaj jo pa lahko v miru mahnem dalje . . .

Do cilja je “samo” še 50km in 4000vm


3 komentarji

Tor des Glaciers – preko vseh meja 2. del

Po 160km konkretnih hribov torej končno prva tranzicija. Vame ponikne pol kariole hrane. Kot pravi morski pas gutam sve od reda. Mineštra s kuhanimi jajci, zrezki s pečenim krompirjem, rižota, sadna solata in še kaj vmes. Vse to seveda zalijem z litrom sadnega soka in fluimukanom za vsak slučaj. Zimski zrak v višavah je malo načel moja dihala. Nabutan kot sod odspim kvalitetni dve urci in se zbudim kot prerojen. Še menjava nogavic in nekaj obližev za preventivo pred žulji in gasa dalje. Ko tako v ranem jutru maširam skozi vas, vidim, da me ni brez razloga zeblo ponoči. Pršilka za zalivanje trave je ponoči travnik odela v nekaj centimetrov debel leden oklep. Dvomim, da je kdo želel ta efekt. 🙂 Pot se počasi vzpenja po dolgi, sončni dolini. V nahrbtnik počasi roma kos za kosom obleke, dokler ne ostane le majica s kratkimi rokavi. Vse naokrog so samotne gore, travnate planjave, bistri potoček, modro jezerce . . . 19km in 1900vm samote mine, kot bi mignil.

tor2019002

tor2019003

tor2019004

Malo pred jezerom in kočo Miserin se priključimo trasi Tor des Geants. To pomeni precej bolje uhojeno pot, označeno z rumenimi zastavicami in pogostejše srečevanje drugih tekačev. Kot bi s stranskega kolovoza zavil na avtocesto.  Pri koči se naše poti spet začasno ločita. Zastavice so lepo napikane ob “avtocesti” direktno v dolino. Mene pa gps sled vodi v prečko po strmem pobočju pod daljnovodom. Zakaj bi bi šli tam, kot ostali, če lahko naredimo še kak ovinek? No, po treh km je tu že naslednja koča in zopet zastavice. Prav uživaško je teči po uhojeni potki in dati možgane na pašo, med tem ko zastavice padajo mimo ena za drugo. Tik tak sem v vasici Chardonney. Tu izkoristim okrepčevalnico originalnega Tora, ki je sicer ni v mojem roadbooku in se žal spet poslovim od “civilizacije” lepih označenih potk, pogostih okrepčevalnic in ljudi ob poti. Torovci tu že vohajo naslednjo tranzicijo, ki je za njih oddaljena 18km lepega spusta. Mene pa čaka še 36km in 3700vm po enih najbolj zabačenih krajev, kar si jih človek lahko zamisli. Tisti trenutek, ko zavijem stran od zastavic se pot popolnoma spremeni. Kot ne bi že leta tu nihče stopal. Sem in tja so sicer neke rumene oznake na skalah. Sicer je pa pot skalnata, polna odpadlega vejevja. Vmes moram prečiti več plazov skalovja. Skratka tu tudi najboljši in najbolj spočiti bolj malo tečejo.

tor2019005

tor2019006

tor2019007

Zdaj pa teci, če moreš . . .

Prejšnji mrzli dnevi in današnje malce bolj brezskrbno tekanje so mi uničili pljuča, kot lansko leto. Spet izkašljujem ta rumene in diham skozi slamico. Nujno čim prej rabim ene dva litra pijače in posteljo za eno urco, če se hočem spet spraviti v red. Po ravnem in skalnatem terenu še kar gre. Samo kaj, ko je do naslednje okrepčevalnice po roadbooku še 15km in 1500vm vzpona. AAAAAAAAA!!!!! To lahko traja v nedogled. Vsekakor pa vsaj 5 ur. Do tja moram priti z litrom vode, ki mi je še ostal v bidonu. No, zdaj smo pa tam!!! Tisto poledenelo skalovje na tritisočakih je bilo očitno samo uvod. Prava jeba se začenja tule na “spustu” proti najnižji točki dirke. Kaj hočem. Pot pod noge in gremo! Od zadnje okrepčevalnice nisem srečal žive duše. Pri tem mojem tempu ranjenega lenivca bi me morali prehiteti vsi, ki vsaj malo upajo na prihod v cilj. Prvič in zadnjič na dirki odprem stran za live sledenje, da se prepričam, če je sploh še kdo za mano. Ene deset mi jih še sledi, a me to ne spravi v nič kaj boljšo voljo, ker sem prepričan, da so itak že, ali še bodo odstopili, kot jih je naredilo že 30 od 100. Pot se začne vzpenjati skozi gozd, preko zaraščenih planin. Dan se počasi poslavlja. Kraji zgledajo, kot zamrznjeni v času izpred 100 in več let. Zadnjih nekaj ur nisem srečal žive duše. Noč se bliža, mrzlo je, vlažno, dihat ne morem, vode imam še pol litra. Telefonskega signala seveda ni. A lahko vsaj odstopim, kot človek?!?!?!? Ne, ne Matej . . .  kar lepo sam se boš moral zmazati iz te godlje. Leva, desna, leva, desna . . .  Vsak korak je bližje vodi in postelji. Ko takole priracam do ne vem že katerega travnika,  zagledam čisto pravo pravcato domovanje Hobitov.  No, se mi je zdelo, da je tole poštena vukojebina. Prigural sem naravnost v Hobiton! In seveda moram še naprej. Samo, da ne pridem v Mordor.

tor2019008

Še Hobitov ni bilo doma

tor2019011

 

tor2019012

En štuk višje se tudi sonce poslovi . . .

Po mukotrpnem maratonskem polžjem grizenju v klanec se tja proti polnoči končno prebijem do prelaza colle della Fricolla. Res, da je visok le nekaj čez 2500m, a je zame večja zmaga, kot vsi tritisočaki pred in po tem. Vode mi je že zdavnaj zmanjkalo, ko od samega veselja, da je vzpona konec spet tečem v dolino.

tor2019009

Tale mi je pa dal vetra!!!

tor2019010

Hm . . . Tole stoji sredi markirane poti . . .

Malo pred eno uro ponoči se znajdem pri naslednji okrepčevalnici, ki se izkaže za nekakšen bivak oz neoskrbovano planinsko zavetišče v eni izmed hiš sredi zapuščene vasice. Trik je seveda najti pravo od dvajsetih bajt. Kar nekaj dvorišč obrnem, preden naciljam pravo. Na dvorišču ima čisto pravo pipo iz katere teče bistra studenčnica. Mamma mia!!! Napolnim bidon in pijem, kot da prvič vidim vodo. Vstopim v notranjost, kjer me pozdravi scena, kot po kakšnem hudem študentskem žuru. V prostoru je miza, dve klopi, kuhinjski pult, štedilnik, korito in nekaj omaric. Vse je na debelo nastlano s papirčki, plastičnimi krožniki in kozarčki, po mizi je polita kava, na štedilniku lonec z nekaj makarončki, ostanki makaronov so celo na okenski polici. Tako sem utrujen, da se ne sekiram prav dosti. Nalokam se vode, pojem par ploščic in gelov iz ruzaka, ter se en štuk višje zaplužim v eno od prostih postelj. Čez ene pol ure se mi bronhi začneje odmakat. Skoraj se zadušim z lastnimi grklji. Hitro stečem ven iz sobe in kar z balkona izkašljam cele kepe rumene sluzi dol pred vhod. Ob 2h zjutraj sredi zapuščene gorske vasice. Če to ni najbolj odbit žur, naj me pes oščije! S tem dejanjem seveda spet svobodno zadiham in v miru odspim še eno urco. Stisnem še en gel in jo mahnem dalje. Ne morem rečt, da sem ravno na konju, sem pa definitivno v mnogo boljši koži, kot pred par urami. S strumnim korakom jo urežem navzdol, čez potok in spet gor na sosednji hrib, kjer naj bi bil še en bivak. Mogoče bo pa tam kaj za jest??? Bivak je sicer konkretna velika hiša na kateri piše, da je odprto. Obstaja le manjša težava v obliki treh pastirskih mrcin, ki divje lajajo name s svojimi hripavimi glasovi. Ker me niti malo ne mika preizkušati njihovega gostoljubja, grem lepo v varni razdalji mimo. Itak se zdaj ne smem preveč obirat. Če želim na tranziciji v Donnasu opraviti še kaj več, kot se pofočkat in it dalje bo treba malo pospešit. Tale zadnja kriza me je postavila nevarno blizu časovnemu limitu. Naslednjega odseka se ne spomnim prav dobro. 18km in dva “manjša” prelaza kasneje se znajdem na tranziciji uro in pol pred limitom. Drejka tima, ki sta se napovedali, da me bosta čakali v dolini ni od nikoder. No, se bosta že našli. Jaz bom za sebe poskrbel. Pojem dvojno porcijo mesa s krompirjem in grem hitro spat za pol urce. Med drugo rundo prehranjevanja se pojavita tudi Drejka tim. Prav prijetno je videti znana obraza in reči kakšno besedo v slovenskem jeziku. Njuna skrivna maža za kravje vime je pa itak eden od rešilnih momentov celotne dirke. Težave z mojo vneto zadnjico so bile v trenutku odpravljene. Hvala Drejka tim!!!. Po bliskovitem družnem pakiranju in oddaji torbe se odčekiram zadnjo minuto pred iztekom limita. Do konca vasi gremo še skupaj, potem pa Andreja in Uršula obrneta in sam spet zagrizem v klanec . . . Kmalu prične rahlo deževati. Ravno toliko, da je treba navlečt nase pelerino. Par kilometrov gremo po svoje, pri naslednji okrepčevalnici pa se zopet pridružimo rumenim zastavicam. Tam opustošim zalogo domačih flancatov in gasa dalje. Počasi me spet začne dajati dihanje. Do naslednje postaje pridem že kar zdelan. Ko zaprosim za spanje, mi “prijazna” gospa razloži, da je ta postaja le za klasični Tor in jaz nimam tam kaj iskati. No, na brifingu sem slišal drugače. Ko se noče več truditi z mano angleško, ampak mi nekaj zabrusi v italijanščini, tudi jaz preklopim na drug jezik. Usedem se točno zraven mize, kjer beležijo rezultate in izdatno kašljam, da kak mali rumen košček tu in tam odleti na njihove papirje. Po destih minutah “prepričevanja” dobim prijazno povabilo v posvečeni spalni šotor, kjer oddremam svoji dve urci. Med tem tudi dež poneha in z novimi močmi spet vzamem pot pod noge. “Mene nau noben jebou! Sploh pa ne ena taljanska babura!” Seveda gredo zastavice direktno gor do naslednje koče, mi pa prečimo proti desni in spotoma obredemo še en čudovit greben, ki zahteva malo orientacijskih spretnosti. V koči Coda se poti spet združita. Tu so spet tradicionalno osorni. Porcija makaronov je bolj primerna za dojenčka, ki mu uvajajo trdno hrano, kot za sestradanega človeka, ki se že peti dan podi po gorah. Na prošnjo po dvojni porciji mi zabrusi: “Najprej to pojej, potem boš pa še dobil!!!” Še dobro, da bodo zdaj bolj pogoste okrepčevalnice. Naslednjih 40km se namreč v večini pokriva s traso klasičnega Tora. Ta etapa tam velja za eno najtežjih s težkim skalnatim terenom in številnimi krajšimi vzponi, ki parajo živce. No, po jebi, ki sem jo dal skozi do sedaj, so tole zame počitnice. Pot je lepo prehodna oziroma tekaška in označena z zastavicami. Okrepčevalnice so pogoste. Noč je lepa. Dežja ni več. Je pa zračna vlaga skoraj sto procentna, kar izjemno ugodno vpliva na moja dihala. Pravzaprav mi gre vse skupaj, kot po maslu. Očitno je trajalo pet dni, da mi je steklo. Okoli 2h zjutraj sredi ničesar naletim na prizor, ki me sezuje, čeprav ga vidim že tretjič. Na prejšnjih dveh moji Torih je bilo namreč isto. Pred samotno hišo stoji velika miza, ki se kar šibi od vsakovrstnih doborot. Domače salame, piškoti, peciva, sveže sadje od lubenice do grozdja,  . . . .  Ne, ni fatamorgana, čeprav je težko verjeti. Ko tako stojim tam in ne vem česa bi se lotil, pride ven dobra žena in me prijazno vpraša, če sem zadovoljen s tem kar je na mizi, ali še kaj prinese. Predobro, da bi bilo res. Če bi bil v kaki izmed Grimovih pravljic, bi imela sigurno zadaj kotel v katerem bi kuhala žajfo iz nič hudega slutečih tekačev. Noč mine brez večjih težav in zjutraj pridem do vasi Niel, kjer si privoščim kup polente s sirom in mesom, ter spet dve urci spanca.

tor2019014

tor2019016

utrinek z avtoceste

tor2019015

tor2019017

peti sončni vzhod na poti

Sredi prelepega sončnega dneva jo mahnem proti zadnjem prelazu pred tretjo in zadnjo tranzicijo. Sonce kar dobro žge. Kratki rokavi in puščavska kapa pride še kako prav. Na drugi strani se spustim do zadnje okrepčevalnice pred tranzicijo. Ker je od tam le še 7km spusta jo marsikdo kar izpusti. Reveži ne vedo kaj zamujajo. Priznam, da sem tudi jaz imel podobne načrte. Vsakega tekača že na daleč podravi zvonenje celega orkestra ogromnih kravjih zvoncev, katere poganja vesela družba, ki si je iz vodenja okrepčevalnice naredila vrhunsko zabavo. Pristopim k mizi s hrano z namenom, da pograbim par pomaranč in banan in pičim dalje. Ha, ha, ha!! Račun brez krčmarja. Naslednji trenutek že mažem na kruh namaze iz domače rikote. Ravno testiram tretjega, zadnjega od vrhunskih namazov, ko pristopi brko, ki ima na čez kuhinjo in me povabi noter . . .  Ohoho! Tule se pa znam zadržati malo dlje. Na štedilniku na drva stojijo lonci iz katerih se vijejo omamne vonjave. Najprej možak odgrne folijo s pekača v katerem je nekakšna musaka iz malancanov in domačega sira. Bi najprej tole probal, ali bi šel kar direkt na kozličkov golaž s polento? Hm…. Zdaj se pa drži načrtov o minimalnem ustavljanju na okrepčevalnicah. Mmmmmm! Košta je božanska! Kar topi se v ustih. Vmes pa vaški fantje še urežejo par domačih viž v spremljavi saksofona, harmonike in tamburina. Če to ni za Michelinovih šestnajst zvezdic, pa tudi nič ne rečem! Po dveh porcijah malancanov in božanskem golažu zadnji trenutek pobegnem naprej, ko mi možakarji pričnejo ponujati vino. No, takole bi se pa dalo biti navijač. Tistih par km spusta je sedaj le še formalnost. Na tranziciji me zopet pričakata Drejka tim. Tokrat dobro zadaneta moj prihod in se ne lovimo naokoli. Notri srečamo še hrvaška kolega Domagoja in njegovega zvestega pomagača Nikolo. Tudi njemu prav pride maža za vime, ki je hit letošnje dirke. Zvrnemo par pirčkov in vzdušje postane nevarno domače in sproščeno. Vseeno ura teče. Treba je postoriti najnujnejše in iti dalje. Napravil sem napako, da sem ob prihodu na tranzicijo sezul superge. V pol ure so mi noge tako otekle, da me sedaj kar zoprno tiščijo. V torbi imam dva rezervna para, ki tiščita še bolj. O ti šit! Kaj pa zdaj??? Iz dosedanjega para, ki je največji, odstranim vložke in jih spravim v nahrbtnik za vsak slučaj. Bom probal tako, druge nimam. Preverim še vsebino nahrbtnika, če je vse najnujneše na svojem mestu. Dereze po navodilu organizatorjev ostanejo z menoj. Do sedaj sem jih nosil s sabo za balast. Sedaj naj bi bile obvezne.

Tukaj v Gressoneyu je zadnja tranzicija na tej dirki. Do cilja bom moral priti s tem, kar imam v nahrbtniku. Do sedaj sem napravil 290km in 24000vm. Na klasičnem Toru po taki razdalji že pošteno vohaš cilj. Tu imam pa še 100milj prek nekaj tritisočakov . . .

No, da vidimo kaj mi bo pot še prinesla . . .


4 komentarji

Tor des Glaciers – preko vseh meja 1. del

Hm,   .  .  .   Kje naj sploh začnem. Dva tedna po koncu dirke še vedno prinašam not pomanjkanje spanca in hrane. Vame dobesedno poniknejo enormne količine hrane. Na primer kila skute za zajtrk, za kosilo 2 litra čorbe, kranjska klobasa in tričetrt kile skutinega peciva, za večerjo polkilski steak in podobno. V trgovino sploh ne smem, ker ne morem nest vse hrane,  ki bi jo nagrabil. Misli še vedno večkrat dnevno zaplavajo v vzporedno vesolje in se vrnejo v gore okoli Aoste. Bolj, ko poskušam stvari sortirati in racionalno umestiti v prostor in čas, bolj neverjetno se mi zdi vse skupaj. Ne bi se čudil, če so bile vse skupaj le najbolj bizarne sanje, kar si jih človek lahko zamisli.

Kaj hudiča, se je sploh zgodilo???!!!

Verjetno ste zasledili, da se zadnje čase vedno bolj govori o nekih ultratrailih v dolžinah prek 100km in tudi 100 milj, kar je 167km. In to gori doli, najraje po gorah. Tudi pri nas in v bližnji soseščini imamo kar nekaj takih zdaj že legendarnih dirk, ki jih končajo le najbolj vzdržljivi in trmasti tekači. V svetovnem merilu sta najprestižnejši in tudi eni najtežjih UTMB, ki dobesedno obkroži najvišjo goro Alp in Hardrock, ki poteka v visokih gorah Kolorada v ZDA. Obe sta dolgi 170km in zahtevata od norcev ki se ju lotijo, prek 10.000 višinskih metrov vzpona. Kdor jih uspešno zaključi si zasluži posebno spoštovanje med trail tekači. Vrhunski tekmovalci ju opravijo celo prej, kot v 24 urah. Od večine udeležencev pa terjata dve neprespani noči. Ampak,  .  .  .  100milj se dandanes organizira že na vsakem vogalu. Obstajajo tudi tekme, proti katerim sta UTMB in Hardrock, kot popoldanski tek na Rožnik. Prva taka je Tor des Geants, v zadnjem letu pa se mu je pridružil še Swisspeaks. Oba sta pravi pošasti z dobrimi 350km dolžine in okoli 25000 višinskimi metri vzpona. Najboljši potrebujejo za to tri dni in tri noči brez spanja. Tisti pri repu karavane pa so na poti cel teden. Vsi od prvega do zadnjega so vrhunsko pripravljeni tako fizično, kot psihično. To ni samo čisto nov nivo, to je nekaj nivojev višje in precej bolj kompleksno, kot dirke na 100milj. Tudi Slovencev nas je že kar lepo število, ki smo uspešno zaključili tako dirko. O mojih izkušnjah sem pisal tukaj in tukaj.

Nori valdostani so se ob deseti obletnici Tora spomnili nove ideje, ki meji že na norost. Da bi krog okoli svoje doline po katerem poteka slovita dirka gigantov oz Tor des Geants še razširili, ga potisnili še višje pod štiritisočake, v še bolj odročne kraje, na še bolj zajeban teren . . . Nastala je dirka, ki tudi nam, ki smo “običajen” Tor že dali skozi, polni gate že s samimi številkami. 450km in 32000 metrov vzpona je pisalo v razpisu. Takoj sem vedel, da moram stati na štartni črti tega norega dogodka. Ooooo, sirota, ko bi takrat vedel, da so številke vedno zavajajoče in v tem primeru precej podcenjujejo zahtevnost dirke, se verjetno ne bi spustil v kaj takega. Poleg samih številk, je bil tudi koncept dirke precej drugačen od običajnih trailov. Neoznačena trasa terja kar precej stezosledskih in orientacijskih sposobnosti, ter posledično dodatne zbranosti in energije. Okrepčevalnice so le v planinskih kočah, ki so v nekaj primerih oddaljene tudi po 10 ur teka oz hitre hoje. Prva tranzicija, kjer dobiš svojo prej napakirano opremo pride šele po 160km! Torej 100milj za ogrevanje. 🙂 Zavarovane poti z verigami in vrvmi, polja ostrih balvanov, kamnite ledeniške morene, zaraščene planine brez poti in podobno so bile stalnica in ne izjema. Že pred tekmo se mi je dozdevalo, da tole ne bo hec. A realnost je presegla najbolj neverjetne predstave.

6. septembra zvečer se nas je torej 100 prekaljenih lisjakov zbralo na štartu poti, za katero nihče ni prav dobro vedel. kako se bo odvijala. Še najmanj sami organizatorji. Vse skupaj je potekalo precej po domače, brez glamuroznega pompa, ki je standard na velikih dogodkih. Bolj je zgledalo, kot da se organizatorji še niso dobro zbudili pred štartom “ta pravega” Tora, ki bo čez dva dni in so danes poslali na pot le nekakšno izvidnico. Na brifingu pred štartom se je porodilo precej več vprašanj, kot odgovorov. Izvedeli smo, da moramo biti pripravljeni na vse in se držati GPS sledi. V kočah bomo verjetno dobili kaj za pod zob, podrobnosti bomo videli na licu mesta. Vreme bo mrzlo. Imejte dovolj toplih oblačil. Pa srečno!  Hm . . .    “OK, pol pa srečno.” No, v bistviu je bila organizacija in varnost precej na nivoju. GPS sled je bila izjemno natančna, dobili smo GPS oddajnike za sledenje v živo in prek aplikacije na telefonu smo vsak dan dobili svežo vremensko napoved napisano posebej za nas.

Malo pred osmo zvečer torej stojimo sredi Courmayeurja in čakamo, da nas spustijo na potovanje. Nejeverno zrem v zlovešče številke na črnem oboku – 450km in 32000vm. “Matej! Kam si to padel?” Zatresejo se mi hlače in ima me, da bi se odtihotapil stran do prve gostilne na pet pirov in pico. Vendar je pred in za mano množica. “Nič, kar si skuhal, to pojej. Do cilja, pa če crknem!” Obrazi sopotnikov so presenetljivo mirni. Le tu in tam se za trenutek pokaže kanček treme ali zaskrbljenosti. Brezglave euforije, kot ponavadi na trailih tudi ni čutiti. Vsi mirni in zbrani, kot da gredo na vikend turo v hribe. Večina nad 40 let starosti. Nobenih naspidiranih mladeničev v najnovejši Salomon opravi. Tu ni prostora za zelence.

20190906_194439

O sveta pomagalka!!! Kam sem padel???!!!

V kratkem nagovoru organizator pravi, da nihče ne ve, če je ta nora ideja sploh izvedljiva in pozove nas sto poizkusnih zajčkov naj to preverimo. “Srečno argonavti!”, pravi in prične odštevati . . . 3,2,1 . . .  pa smo šli. Skozi špalir navijačev, skozi mesto, prek reke in kmalu v prvi klanec. Lepo v koloni, brez prerivanja ali prehitevanja. Pot je tako dolga, da ti postane slabo, če samo poizkusis pomisliti kam vse te pelje. Prvi in trenutno edini cilj je prva koča čez 6km. Tukaj je ključni tisti trik, kako pojesti slona? – (en grižljaj naenkrat). Kmalu je tu prva koča, pa prvi prelaz, pa druga koča. Lepo počasi se ogrevam na delovno temperaturo.

20190907_005331

Prvi prelaz . . . Le koliko jih še čaka?

Pride tudi prva dolga etapa brez vmesnega okrepčila. 27km, 2000 višincev gor in 1500 dol. No v kraju la Thuile računam na kako fontano za dotočit vodo. Gelov in ploščic imam pa kar nekaj s sabo. Na 30km malo pred la Thuilom mi uspe ob robu asfaltne ceste skoraj zviti gleženj in ob tem zlomim palico. “Bravo bumbar! In ti misliš narediti še dobrih 400km po hribih, pa se polomiš na asfaltu.” No, pet minutni postanek na klopci v vasi, kos bandažnega traku, nekaj izunajdljivosti in že jo maham v naslednji klanec z dvema popolnoma funkcionalnima palicama. Jiiiiiiiihaaaaa!!! Kmalu se zasveti pred mano koča in s tem konec prve dolge etape. V bistvu niti nisem pogrešal okrepčevalnice vmes. V koči imajo standardno ponudbo: pasta rosa (makaroni s paradajzom) ali mineštra (vse od goveje juhe z zvezdicami, zelenjavne enolončnice, ričeta, do fižolove juhe z rižem, skratka loterija). Aja, možna je seveda tudi pasta bianca (suhi makaroni s parmezanom).

20190907_071039

Večer nad ledenikom . . .

20190907_071046

20190907_073417

Sledi prvi prelaz nad 3000m. Vzpon je še kar ok. Veliko peska in kamenja, malo snega, shojen pot. Spust je pa druga pesem. Predstavljaj si pokonci postavljenega križanca med peskovnikom in kamnolomom, katerega skale so lepo na tanko prevlečene z ledom. Zmagovito! Vsak korak sta najverjetnejši opciji, da se skotali v dolino skala ali pa ti. Ne pomaga noben megagrip, še manj dereze. Edina možnost je odplesati v dolino tako, da se tako hitro premikaš, da ti noga nima časa zdrsnit ali se ti skala zakotalit pod nogami. Dolg spust pripelje v vas Planaval, kjer je sumljiv vaški lokal in pipa za dotočit vodo. Lokalc, ki zgleda, da ne zna do pet štet pravi, da je do naslednje koče 2 uri hoda. “No, to bom pa že spičil.” Po eni uri konkretnega grizenja v klanec pridem do table, ki pravi, da je do koče še tri ure in pol. Hm???  S čim se futrajo tele lokalci? Ta etapa je imela 25km in celo 2500vm. Zadnji vzpon se je kar pošteno vlekel. Moj poizkus, da bi na hitro potegnil do koče je seveda klavrno padel v vodo. Na polovici vzpona sem postal precej “slaboten”. Ulegel sem se na travo pod macesen in naenkrat potamanil tri ploščice in dva gela. Po desetih minutah počitka sem lahko počasi nadaljeval. Jp! . . .  Očitno tukaj ne bo bližnjic. Do koče sem že malo prišel k sebi. Prvih 70km za ogrevanje je že postreglo s prvimi ocvirki in nevšečnostmi, ki sem jih solidno prebrodil. Malo me že daje utrujenost, noge niso več najbolj sveže, sicer mi gre pa odlično! Tudi z daljšimi razdaljmi med okrepčevalnicami presenetljivo nimam večjih težav. Se pozna, da je precej hladno in ne pijem toliko, kot ponavadi.

20190907_145251

Od angelske koče (Rifugio degli Angeli) na 2900 metrih pelje dolga zavita prečka mimo jezera san Grato in se nato spusti do koče Bezzi v zatrepu divje doline Valgrissenche. Pričelo se je mračiti. Potem je se je ohladilo, . . .   potem je zavel mrzel veter z bližnjih štiritisočakov, . . .  Zadišalo je po snegu in zimi.  Tisti ta pravi, . .  beli, . . . z modrikastim pridihom, ki reže v nosnice in mrtvi prste. Od tu pa spet navzgor prek visokih prelazov 3000m nad morjem. Zdaj vem zakaj se prelazu reče passo, Ker je zgoraj mraz kot pes! Tja do 2700m še nekako gre, pol je pa edini cilj čim hitreje prit gor in nazaj dol. -10 stopinj celzija ni ravno najprimernejše vreme za lahko tekaško opravo. Po neskončnih zasneženih poljanah kamenja in skalovja tudi orientacija ni najlažja. Sploh ne ponoči. Na izbiro imam dve precej mrzli varianti orientacije. Ali mazohistično snamem rokavice in preverim položaj na telefonu, ali si vzamem nekaj minut več in uporabim počasnega Garmina z majhnim ekranom in se v tem času cel še bolj ohladim. No, uspelo mi je je pregurati s telefonom, ne da bi mi zmrznili prsti. Druga noč torej mine v borbi z mrazom. Bolj se bliža jutro, bolj grize do kosti. BRRRRRRR!!!!!! Ravno se prične daniti, ko že drugič to noč prisopiham nad 3000 metrov.  Ena konkretna stotka je za mano (dobrih 100km in slabih 9000vm).  S prelaza Roset se odpre nezemeljski razgled na širne kamnite planjave pobeljene s svežim snegom. V kotanjah ležijo številna jezerca. Celotna pokrajina je tiha, mrzla z modrikastim pridihom. Skratka, prišel sem v ledeno kraljestvo. Oblečen sem v vse, kar imam in mi je še vedno hladno, kljub stalnemu gibanju.

20190908_064749

20190908_064803

Ledeno kraljestvo

20190908_072625

500metrov nižje pridem na neko planino. Trave ni videti niti bilke. Vse je pobeljeno. Pred hlevom žalostno bleja čreda ovac. Prav ubogo zgledajo sredi snega, do ušes umazane od lastnega blata. Ni ravno planinska idila. Z otrplimi prsti na vseh štirih okončinah hitim v dolino v upanju, da je tam vsaj kako stopinjo manj mrzlo. Žal nisem te sreče. “Dolina” je tukaj 2000m nad morjem in navsezgodaj zjutraj ni neke vročine. Na vzponu skozi čudovit macesnov gozd do koče Vitorio Emanuele se končno malo odtajam. Po obvezni pašti,  . . . ali sem tam jedel mineštro? Hm?  Kdo bi vedel. Skratka po polnjenju zalog se kaj kmalu odpravim naprej. Dan je lep in do naslednje koče je le 6km “skoraj” po ravnem. Tam ugotavljam, da sta mrzel zrak in nadmorska višina že pustila posledice na mojih dihalih. “Pa ne, da se bo ponovila zgodba s prejšnjih dveh TOR-ov s strašanskim kašljem in dihanjem na škrge? Saj sem ja bolj izkušen in pametnejši. Pa še pulmolog me je porihtal.” Vseeno bolj preventivno spijem en Fluimukan, se najem in dve urci odspim. Po tem izkašljam nekaj rumenih, a ni sile. Čaka me eden najzahtevnejših delov že tako zahtevne trase prek dveh najvišjih prelazov na celotni poti. Še dobro, da se tega še ne zavedam. Najprej Passage du Grand Neyron.

20190908_183233

Mraz in kamenje, ter puščice namesto poti . . .

Gor grede gre z zmernim tempom ob izdatnem dihanju mrzlega zraka. Na peščenih ovinkih me prehiti par divjakov, ki ga ženejo, kot, da je na vrhu že konec vsega. No dva dohitim že kmalu po tem, ko se pojavi sneg. Nekaj motovilita z derezami in ne vesta najbolje, kje se lotit težav. Na vrh pridem sicer zadihan, a v dobrem stanju. Na balvanu sedi gorski reševalec, ter si počasi in z užitkom zvija čik. Zavit je v nekaj plasti zimskih oblačil s himalajsko puhovko vred, a mi potoži, da ga zebe v noge. “Jp! Res je zima tu gori.” Zraven njega leži kup železnine, nekaj vrvi in puhastih spalk. To je ena redkih točk s potencialno pomočjo na celi trasi, poleg koč seveda. Ko se zazrem v dolino na drugo stran mi je takoj jasno koliko je ura. Prek skoraj navpične stene je speljana neke vrste ferata z zaledenelimi verigami in lestvami. Sledi strmo polje balvanov in nato ledeniška morena. Vse skupaj na tanko poprhano s snegom in požledom, ter konretno zmrznjeno. Po ketnah in skalah se obeša okoli petnajst sotekmovalcev. Nekateri napredujejo s hitrostjo lenivca, drugi pa le malce hitreje. Mraz grize do kosti. Hm!  Treba bo hitro in hkrati previdno v dolino, dokler še čutim prste na rokah in se lahko kam primem. No če izvzamemo poledico, je bil spust prav lušten. Za dober kilometer sem vseeno rabil 20min. S tem tempom, bi trajalo dva tedna, da pridem do cilja. V teh 20min sem jih vseeno prehitel okoli 12. Kasneje sem izvedel, da je zmagovalec za ta odsek porabil eno uro. Zadovoljen se zapodim navdol po ledeniški moreni, malo gori, malo doli in že se priključim trasi Tor des Geants pri vzponu na najvišji prelaz Col Loson.

20190908_185722

Pa gre spet za goro . . .

Sonce je med tem spet zašlo in mraz še bolj pritiska. Seveda je vzpon jeben, kot vedno. Bolj, ko dihaš, počasneje gre. No, vsaj pot je lepo shojena in prava avtocesta proti tistemu, kar je bilo prej. Seveda je tudi tega vzpona enkrat konec.

20190908_212248

Najvišja točka poti

Sledu mu strm vijugast zasnežen spust, ki ga brez težav odtečem. V koči Sella sledi obvezno filanje s kalorijami. Tu je tudi okrepčevalnica sestrske dirke, kar pomeni dobrodošlo razširjeno ponudbo prigrizkov in pijače. Zastavice klasičnega Tor-a gredo tu po najkrajši poti v dolino. Mi moramo pa okoli riti v žep še malo spoznavat lokalne vukojebine. Konkretnih 18km je še do doline, kar se seveda vleče kar lep del noči. Vmes so sicer neki “toplejši” pasovi, a doli ob reki je spet svinjsko mrzlo in vlažno. No, okoli štirih zjutraj končno pricepetam v veliki šotor v Cogne. Za mano je 160km, se pravi skoraj 100milj in dobrih 12100 metrov vzponov (več, kot na UTMB, več, kot na Hardrocku) in jaz sem končno prispel do prve baze oz tranzicije, kjer me čaka torba z mojo robo, raznovrstna hrana v neomejenih količinah, masaža, zdravniška oskrba. Na večini tekem, bi že zdavnaj pil zasluženo pivo v cilju in se verjetno tudi že naspal. Tukaj se pa le neskončno veselim čokolade in slušalk za mp3 iz moje torbe. Ha, ha, ha . . . Med tem, ko s kolegom iz kanade mlativa makarone in analizirava dosedanji potek, v šotor že prihiti vodeči na Tor des Geants. Do sem je potreboval 16ur za 100km, midva pa 56ur za 160km.

In to je bila šele prva tretjina . . .


7 komentarjev

Tor Des Geants 2018 (hard reset)

Na kratko: Bilo je, kot bi rekel kolega s košarke, norrrrro, nepozabno, vrhunsko doživetje, ki ga priporočam vsakemu. Kogar zanimajo tehnikalije vključno z rezultati, si jih lahko ogleda tukaj  ali  tukaj.  Komur se ljubi brati malo, pardon veliko več, pa naj nadaljuje . . .

 

V trenutku šibkosti in želji imeti dolgoročno kontrolo vsaj nad enim delčkom svojega urnika za 2018 sem se ponovno prijavil na mati vseh ultratrailov The Thor z namenom izkusiti še eno nepozabno dogodivščino in po možnosti poravnati del računov iz leta 2014. Seveda me je tekom leta posrkal vrtinec življenja, da sem komaj sproti dihal. Prijava na jesensko dirko mi je ostala nekje v malih možganih kot opomnik, da sem bil vsaj približno redno fizično aktiven in sem skrbel, da ne staknem kake poškodbe, kar je v vseh pogledih dobro, a ne?  Čez poletje pa BUM!, TRESK!, BAM! in življenje se ti dokončno sesuje, kot hišica iz kart. Če pogledaš lestvico stresnih dogodkov se seštevek šteje v stotinah. Po svetu hodi le moja lupina. Jaz jo opazujem od daleč, ker je to zame preveč. Tor postane popolnoma postranski. Še tri dni pred tekmo, bi se najraje prebudil iz morastih sanj, ki kar vztrajajo. Fak!!! Včasih najbolj moraste niso sanje, ampak realnost. Prljavo kazalište so imeli dobro idejo: “Zaustavite Zemlju, silazim! Nije mi do ničeg odlazim.” No zgodilo se je, kar se je. Naresti se trenutno ne da nič nujnega. Lahko se doma smilim sam sebi, ali pa vseeno grem na že davno splanirano in plačano pot. Največ kar se lahko zgodi je, da pač odstopim. Neke blazne življenjske energije, ki naj bi bila nujna za tako pot itak ni. V bistvu sem, kot ožeta cunja, pozabljena zraven korita, potem ko so z njo zdrgnili vse, kar se je zdrgnit dalo, jo oželi in ponovili še dvakrat. Vseeno se zadnji hip odločim, da grem. Že zato, da zamenjam okolje.

Rezerviran imam slavni Ryanair na kolesih oz Flixbus, ki naj bi me dostavil direktno iz Ljubljane v Courmayeur. Sliši se precej kul. No zvečer dobim SMS, da gre bus ob 9h namesto ob 6:30 in da bo bel in ne zelenorumen, kot ostali te firme. Tako se naslednje jutro ob 8:30 z dvema potovalkama in malim ruzakom narišem na glavni avtobusni v Ljubljani. Ja, saj vem. Grem na tek kamor bom vzel 4kg ruzak, meni je pa spet uspelo napakirati 30kg. Na okencu me usmerijo na perona 29 in 30, kjer ustavljajo Flixbusi. Tam z ostalimi turisti veselo napadem vsakega šoferja, če ve, kje je moj bus. Sumljivo mi postane, ko nek drug bus pobere potnike z mojega, ampak samo tiste, ki gredo do Benetk. Hm? Ob 8:55 ponovno vprašam nekega šoferja, ki pravi, da so zamude pogoste. Online sledenje ne deluje. Obvestila po sms-u ali emailu nobenega. Busa od nikoder. Ob 9:15 kličem na centralo Flixbusa v Berlin, kjer ne znajo angleško. Z mojo polomljeno nemščino izvem, da je bus odpeljal po voznem redu ob 9:00 z Ljubljanske avtobusne postaje. Grem do vodje postaje, kjer pregledava kamere. Omenjenega busa med 8:45 in 9:15 ni bilo na postaji. Gonite se vsi skupaj banda !!!  No, pustolovščina se pričenja .  .  .   Hitro pretresem nadaljne možnosti. Lahko grem na bus do Trsta in tam na naprej na vlak. Spomnim se tudi, da gre prijateljica s spremljevalcem na tek v Dolomite. Na hitro se zmenim za prevoz do Verone in naštudiram vlake od tam. Nato se prestavim z LPP na Dolgi most in nadaljujem s čakanjem. V štirih urah sem se premaknil za 10km. Samo še 700 mi jih je ostalo. Vsaj hrane in vode imam dovolj. V bistvu je kar sproščujoče v miru zajtrkovat na klopci. Po mirni vožnji z avtom, ki ob klepetu hitro mine, se ob polštirih v Veroni vkrcam na vlak  za Torino. Čakajo me štirje vlaki s tremi tesnimi prestopi in en avtobus. Če bo vse po sreči, bom ob 22h v hotelu. Na vlaku malo pokukam tudi na nesojeni Flixbus, ki je čudežno usposobil sledenje. V Milano smo prispeli celo hkrati, vendar na drugi konec mesta. Ob opazovanju pokrajine, ki šviga mimo, v miru pokosim s seboj prinešeno rižoto.

20180907_162603

No, začelo se je premikat . . .

 

Kljub vesoljskemu vlaku, ki doseže hitrost 300km/h, v Torino vseeno prispem z 12minutno zamudo in zgrešim že prvega od treh prestopov. Malce tvegam in do naslednjega prestopa vzamem lokalni vlak, ki je ravno na odhodu. Vseeno mi ne uspe ujeti planirane povezave. V miru prestopim še dvakrat in Aosti sedem na avtobus do končne destinacije Courmayeur. V hotel prispem malo pred 23 uro, kjer se še isti dan zvrnem v posteljo. Rezime poti: taksi, LPP, avto, štirje vlaki in še en avtobus za konec v 15 urah. Kar dolga pot za začetek. Naslednji dan mine v polnjenju zalog, beri najedanju z vsem živim in izkoriščanju hotelske postelje za dremanje. Zvečer moram vseeno po štartno številko, kar mi vzame dobri dve uri, pakiranje in oddaja torbe za tranzicijo eno uro in brifing z goro pašte še eno uro. Nato odvlečem sebe in svojo karjolo pašte nazaj v posteljo na zaslužen počitek. Štart je ob zelo človeški uri v nedeljo točno opoldne. To pomeni dolg spanec, lagan zajtrk, čekaut iz hotela in lagano na štart. No, ne bi bilo zabavno, če ne bi zadnji trenutek ugotovil, da sem rezervno čelko in komplet baterije spakiral v tranzicijsko vrečo. Na srečo so v turističnem kraju športne trgovine odprte tudi v nedeljo. Za vogalom me čisto nova Petzlova Tikkina z dvema kompletoma baterij in sončna krema stane 40 EUR in 20 minut. Brez problema. Lepo počasi se odkotalim na štart, kjer me po odčitku čipa spustijo v ogrado z ostalimi ovcami, ki čakajo na stampedo. Usedem se v senco in opazujem najrazličnejše pojave, ki se pripravljajo na dolgo pot.

20180909_103536

Modifikacija tekaškega ruzaka by grandma

20180909_120154 - Copy

Ovce čakamo na stampedo

Kar hitro so mimo razne govorance komentatorjev, približa se poldne, odštevnaje in reka se začne premikati po ulicah Courmayeurja. Čau, čau . . .  Se vidimo čez nekaj dni. Že prvi dan je, kot napovedano pasje vroč. Stopinj je sicer dobrih dvajset, a sonce je na tej višini neusmiljeno. Trudim se, da ne bi bil prehiter, kar mi gre po moji oceni kar dobro.

20180909_140846 - Copy

Gneča na prvem vzponu

20180909_140926 - Copy

Prvemu vzponu sledi prvi spust

Vseeno mi je vroče za znoret. Po nekaj urah se pojavijo krči v trebuhu, ki zahtevajo pogoste skoke za grm. Hrana mi ne gre. Še s pijačo se moram malo silit. V prvih 12 urah zaužijem poleg pijače vsega dva gela in petkrat obiščem grmovje. Takole ne bo šlo dolgo. Vsaj bruham še ne. Nada (prehranska strokovnjakinja dr. Kozjek) bi me že pred pol dneva za ušesa zvlekla s proge v senco počivat, jest in pit. Ko se takole vlečem na drugega izmed dobrih dvajset prelazov na poti dohitim tekača po imenu Joe Grant. Za tiste, ki ga ne poznate. Lani je bil tretji na enem izmed najtežjih in najbolj znanih ameriških ultratrailov Hardrock. Se pravi prva svetovna liga. Hm?!?! Če se midva srečava, pomeni da je nekdo od naju hudo zajebal vse skupaj. Resnici na ljubo zgleda tip precej zdelan. Malo naprej sedi na skali Stephanie, druga na Toru v ženski konkurenci pred dvema letoma. Ne vem, a sem jaz totalno izgubil občutek za hitrost, ali je pol ljudi podleglo vročini? Zj…. sem, kot stara ukrajinka. Kot v posmeh mi nek američan prijavi “Nice ride man!”. Ja, . . .  nice ride. Samo tokrat nisem bil jaz zgoraj.

20180909_181436 - Copy

Teren ni najbolj tekaški

 

20180909_181303 - Copy

20180909_182313 - Copy

20180909_182450 - Copy

Drugi prelaz od več, kot dvajsetih

Privlečem se do prve tranzicije z mislijo na odstop. Enostavno, je nivo energije na nuli, v želodcu kamen. Čim začnem malo poskakovati oz imitirati tek, me stisne na veliko potrebo.  Pred mano je še okoli tristo km hribov. No f…. way!!! Niet vozmožno!!! Das geht leider nicht!!! Na tranziciji sem preveč utrujen, da bi se takoj menil o odstopu. Na hitro nekaj popijem, pojem mineštro in grem za pol ure spat. Po spancu pojem še eno mineštro . . .    In glej ga zlomka! Rezervoar ni več čisto prazen, ampak je že tam, ko se rdeča lučka prižge samo občasno. Mogoče je pa vseeno še prezgodaj za odstop. Saj imam še šest dni časa. Grem probat še malo. Še banano in kuhano jajce za popotnico in jo mahnem v noč trem najvišjim prelazom naproti. Ponoči se ravno prav ohladi, da se da normalno migat. Tudi želodec je okreval in sprejema vse sorte trdnih in tekočih hranil. Juhuuu!! Kaj naredi ena dobra mineštra! Mine prvi prelaz 2900m. Vse OK, super mi gre. In drugi prelaz 3000m. Malo sem utrujen, diham kot lokomotiva, a sem dobro. Šibam dalje. V dolini se zdani in že napadam tretji, najvišji prelaz. Sonce je vedno močnejše, zrak vedno redkejši, teren vedno težji, dihanje vedno hitrejše in napredovanje vedno počasnejše. No, saj sem pričakoval, da ne bo lahko. Točno opoldne po 24 urah na poti se privlečem na najvišjo točko 3300m visoki Col Loson. Dobro me je zmahal. Na spustu ugotovim, da vedno težje diham in da se mi v dihalih nabira nadležna rumena sluz. No, pa smo tam! Enake težave, kot pred štirimi leti, le da so tokrat nastopile en dan prej. Do naslednje tranzicije se spet komaj privlečem.  Zopet imam v načrtu vrniti štartno številko, se usesti v kot in spiti par pirov. Namesto tega spijem liter in pol brezalkoholne tekočine, en Fluimukan in grem za dve uri spat. To je edino, kar mi pomaga sčistiti bronhije. Že po uri in pol me zbudi cmok v grlu. Vstanem, izkašljam nekaj konkretnih rumenih kep in spet diham s polnimi pljuči. Še preverjen recept z dvojno mineštro in kuhanimi jajci in spet sem se začasno rešil odstopa. Nadaljujem v znanem ritmu iz doline navzgor, čez prelaz in spet navzdol. Vmes seveda malo gori doli. Vzponov nižjih od 300 višinskih metrov se na profilu sploh ne vidi. Na enem od bolj položnih delov me ujame Predrag iz sosednje Hrvaške. Malo poklepetava, nato odbrzi vsak s svojim tempom naprej. Na naslednjo tranzicijo, ki je hkrati najnižja točka dirke dobrih 300m nad morjem pridem ob polštirih zjutraj. Kar se da hitro se podvizam dalje, ker se želim izogniti neznosni vročini, ki bo zavladala tukaj sredi dneva. Tudi v jutranjem hladu pot nikakor ni lahka. Najprej malo po cesti, potem pa strmo navzgor po starodavnih prehodih med vinogradi, sadovnjaki in nasadi kostanja od vasi do vasi po polmetrskih stopnicah 500 višincev v dobrih dveh kilometrih. Pol pa 300 višincev dol in sedaj se šele začne pravi vzpon v hribe.

20180911_113731 - Copy

Punkt čarovnic

20180911_113737 - Copy

Tamle majo že drva za pod kotel pripravljena

20180911_121918 - Copy

Na prvi okrepčevalnici spet diham na škrge in zvedem svoj že standardni protokol s hidracijo, spanjem in izkašljevanjem. Očitno bom moral stvar ponavljati vsakih dvanajst ur. Vsaj zaspan ne bom preveč. Kamor pridem pač pridem. Na vrhu tega vzpona se itak začne najtežji del celotne poti. 40km balvanov in skal gori doli brez metra ravnine, kot uvod v drugo polovico Tora. Na profilu je to tisti del, ki nima omembe vredne špice, ampak je samo malce nažagan. Skoraj ravnina bi človek rekel. Le kje potem ta etapa naklepa največ višinskih metrov izmed vseh šestih? Okoli so sicer živo zeleni macesnovi gozdovi, cela pobočja zrelih borovničk, in modra jezerca, kot iz turističnega prospekta. Na okrepčevalnicah pa strežejo nad bukovim ogljem popečeno šunko, domačo polento iz kotla in podobne dobrote. Vreme je še vedno ponoči vrhunsko, podnevi pa malce prevroče. Na naslednji tranziciji srečam popolno hrvaško ekipo. Predrag in Domagoj tečeta, Nikola in Petra ju oskrbujeta z vso logistiko. Super ekipa. Prav prijetno je poklepetat. Od tu naprej se stalno prehitevamo in srečujemo. Pojavijo se prve male težavice, ki jih rešujem sproti. Žulji na mezinčkih – hidrogel obliži, boleč stopalni lok desno – bandažni trak, dražena ahilova tetiva levo – takisto potejpana. Ob tem seveda vsakih dvanajst ur postopek za izkašljevanje rumenih kep. Želodec na srečo sprejema vse, kokakolo, juho, izotonik, suho sadje, gele, pašto, sir, banane, pomaranče, polento, čokolado, jajca, tuno, solato, krompir, sadne sokove, itd, itd. Samo ena suha klobasa je bila preveč pikantna in sem jo v izogib še večji zgagi moral odložiti v grmovju na enem izmed ovinkov.  Tako v sledenju zastavicam gori doli naokoli mineta tretji in četrti dan na poti.

20180912_101908

Še ena za pustolovec. GO RAJD!

20180913_102647 - Copy

20180913_155808 - Copy

Malo drugačna okrepčevalnica

V četrtek proti večeru, ko mine že kar lep kos petega dne, prispem na zadnjo tranzicijo. Tu je naenkrat vse drugače. Kar naenkrat se človek zave, da bo tudi te poti enkrat konec. Še zadnjič dobiš v roke svojo zvesto torbo, da obnoviš zaloge za zadnji del poti. Tu je še zadnja priložnost za malo večjo izbiro konkretne hrane. Zadnja možnost tuša, masaže, zdravniške oskrbe. V vasi po dolgem času zagledaš celo tablo z napisom ciljnega kraja. Le številka, ki napoveduje čas hoje je čudno visoka. A do sem smo itak že vsi izgubili občutek za čas.

20180913_171504

Ata smrk, a je še daleč?

20180913_174544

Jedilni list v petih jezikih

Skratka, tu se že voha tisti sladki vznemirljivi vonj po cilju. Od nekod se pojavijo nove moči. Žulji niso več tako boleči, noge so spet sveže. Samo še 50km in 4200 višincev. Mala malca! Bratje hrvati se nekaj obirajo in odpravljajo spat. Mene pa vleče proti cilju. Počasi je dovolj tega kolovratenja. Še malo stisnem in prav zares bom naokoli. Neverjetno! Dovolj je bilo! Dajmo končat tole odisejado! Pošteno se najem, zamenjam superge za mezinčkom bolj prijazen model in gasa v breg. Nevihte, ki so se repenčile med postankom so se že umaknile na sosednji hrib. Zdaj se ni več kaj šparat. Popijem eno guarano, navijem mp3 in zagrizem v strmino. Juhuuuuu! Ravno, ko se dela mrak pridem na ogromen pašnik, kjer se dvesto krav odpravlja v štalo. Stojijo ravno na moji poti.  Vse poteka precej ležerno. V bistvu vsi trije, pastir in dva psa pol ure lovijo eno kravo čez drn in strn. Ostale gredo itak same domov. Da ne bi po nepotrebnem preplašil in razbil črede, čelke še ne prižigam Lepo uvidevno obhodim čredo. Kar malo tesno mi je, ko grem mimo skupine 800 kilogramskih bikov, ki se nekaj butajo in ruvajo z rogovi. Naše poti se srečno križajo in vsak gre svojo pot. Malce nad planino, se odpre fantastičen prizor. Na tleh je že tema, le velik bel oblak je še obsijan z zadnjo sončno svetlobo. Hkrati cel oblak utripa v svetlobi strel, kot bi imel v sebi gigantsko neonsko žarnico. Južno, nad ledeniki Gran paradisa je še ena skupina nevihtnih oblakov, ki ima svoj light shov. Tu in tam se vse razsvetli in prikaže se ogromna nevihta, ki zliva dež poševno čez pol Gran paradisa. Uaaaauuuuuu!!!! Stojim tam pod macesnom kakih 10 minut in se čudim. Nato počasi poberem čeljust, ki mi je padla po tleh in jo mahnem dalje.

20180913_202829 - Copy

Pri prvi planinski koči me že spet zeza dihanje. OK. Bom spet naredil pavzo. Upam, da zadnjič na tej dirki. Notri je prešerno vzdušje. Skupina mladih prostovoljcev si je naredila konkretno fešto. Vsakega tekmovalca pozdravijo z bučnim aplavzom. Ko vstopim mi mladenič takoj ponudi pomoč. “Boš jedel, pil, spal, kako ti lahko pomagam? Vse lahko dobiš, razen viskija. Ta je rezerviran zame.” Pri tem se prav nevarno maje in škili. Kljub temu, da so fantje in dekleta precej veseli imajo vse pod kontrolo in okrepčevalnica laufa, kot namazan stroj. Malo se napojim in odpravim spat. V sobi s tremi pogradi nek nesrečnik namaka žuljave noge v slani vodi. Nato jih eden od osebja poslika in pošlje slike zdravniku v dolino, ki naj bi dal zeleno ali rdečo luč za nadaljevanje poti. Držimo pesti. Spravim se na spodnje ležišče in že skoraj zaspim, ko se v sobo prihihita mlad par. Spravita se na ležišče nad mano. Po začetnem hihitanju in vzdihovanju, se začne pograd ritmično zibati in udarjati ob steno. Kako lepo, da nam še sredi Alp pričarajo malo morskega vzdušja. Vse skupaj me ne moti preveč. Kljub temu odspim svojo dobro urco. Zbudijo me točno na minuto, kot je dogovorjeno. Vsa čast! Ekipa, kot se šika. Ob prihodu v jedilnico, je prav zanimivo ugibati kdo sta razigrani parček? Dve skupini fantov in deklet igrata karte. Kar nekaj je sumljivih. 🙂 Ko sprašujem po naslednji okrepčevalnici, si s fantom nekaj mahava in momljava. Na koncu izjavi: “No rifugio, stala.” Aha! . . .   Tako povej, da se razumemo. Okrepčevalnica je torej na opuščeni planini v nekdanji štali.

20180912_191920

Večerno poziranje

Po prečkanju predzadnjega prelaza in lahnem teku po makadamu, sredi noči res pridrajsam do opuščene štale v kateri gori luč. Notri pa spet prijetno presenečenje. Tu skrbi za okrepčevalnico skupina upokojencev, ki daje poudarek dobremu razpoloženju ob vrhunski domači hrani. Suhih mesnin je seveda, kot na kakem tekmovanju za najboljšo salamo. In to ni roba iz Hoferja. O ne! Tega si ata ne dovoli, da bi stregel “gigante” z industrijsko robo. Tole se je sušilo na domači podstrehi. Drugi ata je verjetno ves prejšnji dan počasi kuhal polento, ki zdaj lepo ohlajena in natrgana na kose čaka, da jo za vsakega tekača posebaj lepo popeče na litoželezni ponvi zraven kosa šunke. Na mizi je seveda poleg običajnih tekaških tekočin tudi vino rosso in birra. Tule je bila potrebna železna volja, da sem se po izvrstnem obroku odlepil od obložene mize in jo mahnil naprej v noč. Zlahka bi z veselo kompanijo zaružil do jutra in še naprej. Ob treh zjutraj prispem pod vznožje zadnjega prelaza. Tu se cilj voha že na vsakem koraku. Na okrepčevalnici srečam Domagoja, ki škili v svoj krožnik pašte in spi z odprtimi očmi. Še jaz si naročim porcijo pašte in ga povabim zraven, da skupaj stisneva do cilja. On raje izbere spanje česar ni počel že zadnjih 30ur. Verjetno modra odločitev. Jaz jo hitro pobrišem dalje preden se shladim. Za popotnico še dve guarani, mp3 in gasa na zadnji prelaz. Kaj kmalu začne deževati. Ker je še relativno toplo, vržem nase le tanko polivinilno pelerino in še pospešim. Do koče imam še eno uro. Višje se temperature nižajo in veter krepi. Vseeno stisnem do koče, ki je polna tekačev, ki čakajo, da mine slabo vreme. Jaz samo malo pojem in se odločim, da grem dalje, pa če ošpičene prekle dol padajo. Navlečem nase vse nepremočljive stvari, ki jih imam s sabo in se v spremstvu aplavza odpravim v deževno noč. Do vrha prelaza ravno preneha deževati in skozi raztrgane oblake se že kaže Monte Bianco. Juhuuu!!! Še dobri dve urci spusta in prav zares bo konec. Navzdol me nese kot na krilih. Šele po eni uri se za trenutek ustavim, da olupim s sebe odvečne cunje. Zadnjega tekača sem prehitel pred pol ure. Pred sabo daleč naprej ni sem videl nobenega. Tarej se lahko v miru v lahnem drncu odkotalim do cilja. Ko jo takole maham po “ravni” prečki proti zadnjemu checkpointu pri koči Bertone pred finalnim spustom, kar naenkrat pade mimo zagrizen japonček v kratkih hlačah in majici z naramnicami.  Tip po 330km dejansko laufa v klanec. V meni se zbudi lovski nagon. Odločim se, da ga bom preganjal, kot volk srno. No pa dajva. V klanec mi on z napornim tekom malce pobegne, jaz ga sledim s hitro hojo. Po klancu navzdol se mu zopet približam in mu diham za ovratnik. Tako se podiva cca pol urce. Vmes padeva mimo začudenega italijana, ki mu ni jasno kaj se greva midva po petih dneh hribov. Na vrhu nekega klančka me japonček počaka in zadihan spusti predse. He, he, he . . .  Pa sem te! Pot do cilja je odprta. Na zadnji kontroli le pomaham s štartno številko in na glavo v ciljni spust. Še par uličic skozi mesto in že je pred mano rumena preproga do ciljnega oboka. Neverjetno!!! Kar do konca sem prigural. Tri dni na trmo, potem je počasi steklo. Navijaška ekipa v cilju je sicer v popolnoma drugačni zasedbi, kot pred štirimi leti, a me ne pričaka nič manj navdušeno. Zdaj se nekaj časa pogovarjam o kilometrih le v povezavi z motornim prevozom. Če mi še kdo omeni kakšen Col, Passo ali kaj podobnega, ga obesim na prvo vejo.

received_301018860486803

Balkanska naveza – prek tisoč km v petih dneh

 

REZIME: Tor se je zopet izkazal za precej več, kot samo tekaško, pardon pešaško dirko. To je potovanje polno dogodivščin. Čisto vsakega postavi točno tja, kamor v tistem trenutku spada. Blefiranja ni. Tudi izgovarjanje na slab dan ne drži vode, saj ima čisto vsak na tej tekmi vsaj en slab dan. S končnim izidom moram biti zelo zadovoljen. Izpolnil sem dva cilja od treh. Prišel sem do cilja in to brez večjih poškodb. Tudi rezultat je glede na ostale okoliščine poravzaprav vrhunski. Predvsem pa je Tor idealno opravil vsaj delni reset moje glave. Mama, ki me je pred štirimi leti pričakala v cilju, me je tokrat varovala od zgoraj. Hvala ti, mama!!!!

V bistvu stvar sploh ni težka. Rabiš le nekaj financ, dobre volje in par kosov opreme. Ko si tam, je vse čisto enostavno. Za vse je poskrbljeno. Pot je označena, na voljo je hrana, pijača, masaža, postelje, zdravniška oskrba, tuši . . . All inclusive. Edina naloga udeleženca je, da prestavlja noge eno pred drugo, je in pije. To za pa velika večina zemljanov že od malih nog a ne? Ljudstvo, navalite! Ne bo vam žal.

 

TEHNIKALIJE: slabih pet dni na poti, skupaj 15 ur spanja, 350km, 27.000m vzpona, porabljenih cca 60.000 kalorij, izgubil 3 kg telesne mase

 

 

ŠE PAR UTRINKOV S POTI:

Sredi noči, verjetno je bila tretja ali četrta, se spuščam po strmi skalnati poti v sotesko. Bučanje vode je vedno bližje. Listje na skalah neprijetno drsi. Tema je črna, kot se le da. Bližje vode rahla meglica še poslabša vidljivost. Kar naenkrat pred mano zrase viseči most, na katerega pogumno zakoračim. Po nekaj deset metrih se sredi majave konstrukcije ustavim in pogledam okoli sebe. Ne spredaj, ne zadaj ne vidim konca mostu. Prav tako je črna, meglena tema tudi levo, desno, zgoraj in spodaj. V globini se sliši bučanje vode, ki odmeva od sten kanjona, katere slutim nekje v temi. Scena za v grozljivko.      Med tekom se spomnim mame in oblijejo me solze. Jokam in tečem .  .  . Cesto in drevesa ob njej vidim, kot skozi vetrobransko steklo v dežju brez brisalcev. Spet neke moraste sanje. Čakam, da se zbudim, a se vse samo nadaljuje. Tokrat so sanje žal resničnost. Na srečo so zdelani obrazi in zabuhle oči na Toru dokaj normalen pojav.       Na širokem makadamu dohitim tipa, ki vijuga levo in desno od roba do roba. Včasih malo postane, klecne, poskoči in steče dalje. Ko pridem bližje, razločno slišim glasbo iz njegovih slušalk. Očitno ima glasnost na maksimum. Od komunikacije zmore le komaj razločno momljanje: “I need to sleep for one hour.” Malo ga poženem in čez pol ure prideva do okrepčevalnice v megalomanski planinski koči/gostilni/hotelu, karkoli že to je. Le v preddverju je odprt en prostor z osnovno hrano in pijačo. Za spanje naju napotijo uro in pol teka dalje do naslednje koče. Revežu ne pustijo zaspati niti na stolu.      Sredi najhujše vročine na robu gozda v hladni senčki zagazim v celo grmovje prepolnih sladkih malin. Na! Zdej se pa pejt dirkanje! Podobna scena se večkrat ponovi tudi z borovnicami.     Prisopihaš v temni noči sam na vrh prelaza v čistem brezveterju. Ugasneš čelko . . . Se zazreš v milijarde zvezd nad špičastimi vrhovi s snegom pokritih masivov in se med poslušanjem bitja svojega srca zliješ z vesoljem. Jaaaaa!  To je to!!!   Tečeš po markirani stezici navzdol in si skoraj zlomiš nogo, ko stopiš direkt v svizčevo luknjo, ki jo je frajer izkopal na sredi poti.       Sredi največje vročine prikrevsaš v vasico bogu za ritjo in potopiš glavo v vaško korito, polno bistre studenčnice.          Podnevi in ponoči prečkaš nešteto opuščenih planin. Nekatere na pol podrte, druge, kot bi parstirji šele včeraj odšli. Še štrikci, za krave privezat in posode za molžo so na svojem mestu. Do njih pa vodi le ozka stezica nekaj ur hoda iz doline.       Sredi dneva se odločim za počitek v majhnem šotoru s petimi posteljami. Pred spanjem še na kratko pobrskam po nahrbtniku za polnilcem za uro in čepki za ušesa. S sosednje postelje sem deležen ostrega opozorila, da je v spalnici potrebna tišina. Med tem dvajset metrov stran navijači ves čas glasno navijajo z večkilogramskimi kravjimi zvonci, kot bi imel kurente v spalnici. Kako je tip sploh slišal šumenje nahrbtnika, mi ni jasno.         Dva japonca, ki govorita nekaj malega angleško želita naročiti hrano pri prostovoljki, ki govori le italijansko in francosko. Vsi skupaj so hudo neprespani. Zaplete se pri tem, iz katere živali je zrezek. Na meniju je svinjina. Zdi se, da bi japonček rad piščanca. Eden od njiju oponaša neko žival, krili po zraku in spušča glasove kra, kra in hrk hrk. Ne znam povedat, a je to svinja ali vrana. N koncu si vsi pokimajo in se strinjajo.  Prvi japonček dobi, kar je pač na meniju, tisti, ki je oponašal živali pa si privošči še eno pivo.


3 komentarji

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (ANALIZA)

KAKO JE TAM?
Mnogo ljudi me sprašuje kako je preteči oz prehoditi kaj takega. Ponavadi taki, ki me v isti sapi sprašujejo kako je preteči maraton? Hja, . . . Težka naloga je slepcu opisati barve. Najbolj zanesljiv način je it in probat. To velja za karkoli. Za tiste, ki ste vajeni gorskih tekov lahko povem, da je predvsem tempo veeeeliiiiko počasnejši, kot na običajnih gorskih tekih in gorskih maratonih. V bistvu je to tekmovalni gorski ultramaraton le za peščico vrhunsko pripravljenih. Za večino pa je glavni cilj preživeti in priti do cilja v tem vrstnem redu.  Samo prvi tekmovalci pretečejo lep kos poti. Že pri tekmovalcih s sredine lestvice prevladuje hoja različnih hitrosti. Tistemu, ki ga mika kaj takega, svetujem naj se najprej udeleži vsaj enega teka po gorskem terenu, ki traja več kot 24ur. Na primer kateri od 100 miljskih trail tekov.

Kaj lahko pričakuješ na taki tekmi? Nekatere stvari sem doživel sam, nekatere sem videl pri drugih. Da si na poti tako dolgo, da prvi musklefiber izzveni in se pojavi že drugi. Ko se ti zdi dve uri spanja v kosu čisto razkošje in zapravljanje časa. Ko se ti zdijo kombinacije sir+čokolada ali salama+pomaranča najboljše kar se da dobiti. Mirno poješ dve porciji mineštre, tri jajca, tuno in nekaj kosov kruha, ter čez deset minut že na polno maširaš v klanec. Ob tem veselo rigaš. Ko iz istega lončka piješ juho, čaj, Coca Colo, izotonik, kavo in ima vse priokus po vsem, pa te to niti malo ne moti, ker imaš dovolj drugih problemov. Bruhneš ob pot in tečeš dalje, kot da ni nič. Svojih dve številki prevelikih superg ne spraviš več gor. Spiš za mizo z obrazom v polenti. Hodiš vzvratno, ker je manj boleče. Skrotum ti tako oteče, da moraš odrezati sprednji del hlač. Žulji vseh vrst so običajni, kot kaplje potu. Po 30 urah na nogah v dežju in blatu sezuvaš nogavice in se bojiš, da boš hkrati sezul kar vso kožo s podplata. Za svoje koleno ali gleženj si prabil že vse zaloge bandažnih trakov, ta vrag pa še kar narašča in boli. Ožuli te lahko čisto vsaka stvar od nahrbtnika, do majice, gat, slušalk mp3 playerja, ure …  Ob polni luni stojiš na vrhu prelaza, gledaš svetlikajoče se ledenike in se sprašuješ kako si prišel tja. Ob poti nabereš pest svežih borovnic ali malin in odvriskaš dalje sončku naproti. Sredi noči v megli sestopaš po navpični blatno skalnati drsalnici in se trudiš, da ne bi še tretjič zlomil palice. Prividi te sprva motijo, potem jih pa sprejmeš kot del igre. Isto je z občutki deja vu. Ko misliš, da zdaj pa RES ne moreš več, hodiš še dva dni. Po dirki prevzameš tranzicijsko vrečo, jo avtomatsko odpreš in želiš vzet ven sveže baterije za čelko, gele, obliže za žulje in podobno, kar se rabi med dirko. Po tekmi se brez nahrbtnika počutiš gol.

NAPOTKI ZA PONAVLJALCE:
Solidna fizična pripravljenost in precej gorskih kilometrov v nogah je seveda osnovni pogoj predvsem za prevetivo pred poškodbami. Potem pa na tekmi stopijo v ospredje čisto druge stvari. Če spomnim na tiste pregovore, da se prva polovica maratona teče z nogami in druga z glavo, ali obratno, saj ne vem več. Pa še srce nekateri omenjajo zraven. Tukaj je na prvem mestu definitivno glava. Če na startu nisi stoprocentno prepričan, da to zmoreš in to prepričanost ohraniš do konca, potem odstopiš ob prvi priliki, ki jih ni malo. Potem je pomembna hrana in pijača. Osnovno pravilo je, da piješ ravno prav in ješ največ, kar lahko spraviš vase brez negativnih vplivov na želodec. To pomeni jesti non stop in tisto, kar ti trenutno paše. Predvsem je to pomembno v prvih dveh tretjinah tekme. Vse manjše probleme je treba reševati sproti in takoj, ko se pojavijo. Žulj je treba polepit, ko je še majhen. Barabe imajo to nerodno lastnost, da samo še rastejo v širino in globino. Vazelin za predele izpostavljene drgnenju je skoraj obvezen. Optimalno doziranje spanja je spet poglavje zase.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

TEHNIČNI PODATKI:
Celotna pot naj bi bila dolga približno 333km in ima približno 24000 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Na poti je šest baznih postaj plus ena na cilju. Poleg tega je še cca 39 okrepčevalnic. Pot je sicer razdeljena na etape, vendar se ura ne ustavlja. Od štarta do cilja je treba priti v maksimalno 150urah. Ustrezno temu, so tudi vmes časovne zapore na progi. Jaz sem za vse skupaj rabil 131ur, 51minut in 11 sekund. Od 770 na startu nas je končalo 440.
Trasa sledi dvema markiranima potema Alta Via nr 1 in nr 2. V baznih postajah je na voljo topla hrana, pijača, tuši, masaša, ležalniki za spanje in zdravniška oskrba. Poleg tega te v vsaki bazi čaka torba, ki si jo pred startom napolniš s čimer želiš.
– PIJAČA
na prav vseh okrepčevalnicah je na voljo navadna in gazirana voda, Coca Cola in izotonik, večinoma pa tudi topel čaj in čista juha
v bazah je na voljo tudi pivo in energijski napitek, pogosto se dobi tudi kava (pravi espreso ali iz kafetirce)
Jaz sem večinoma konzumiral izotonik, čaj in vodo. Coca cola se mi je tokrat zamerila.

-HRANA
Na vseh okrepčevalnicah so bile na voljo pomaranče, sir, slani krekerji, sladkor v kockah, rozine in suhe marelice. Pogosti so bili tudi suhomesnati izdelki, čokolada, piškoti, kruh, banane, grozdje, pašta

V bazah, pa poleg vsega prej naštetega še želenjavna mineštra, solatni bar, kuhana jajca, piščančji zrezki, krompir, tuna itd Jaz sem v bazah poizkušal pojesti čim več beljakovin, sicer pa kar mi je pasalo v najbolj čudnih kombinacijah

-SPANJE:
V bazah je bilo omogočeno spanje v šotorih ali telovadnicah na nekakšnih ležalnikih oz posteljah civilne zaščite. Povedal si kdaj naj te zbudijo in šel spat. Čepki za ušesa in buf čez oči so kar obvezna oprema. Časovno si omejen le s splošnim časovnim limitom na vsaki bazi oz metlo. Vmes lahko spiš tudi v planinskih kočah in manjših šotorih na nekaterih kontrolnih točkah. Tam je spanje omejeno na 30 minut do dveh ur odvisno od kapacitet. Torej možnosti za počitek je dovolj. Le čas te preganja. 🙂 Jaz sem imel sprva plan spati po 2 uri na vsakih 24 ur. Zaradi težav z dihali sem moral počivati več.

-TRASA: Teren je zelo raznolik. Od asfaltnih cest v dolinah, prek makadamov, kolovozov, s kamni tlakovanih peš poti, do gozdnih in travniških potk in visokogorskega kamnenja. Tehnično ni dosti bolj zahtevno od poti na Grintovec. Na nekaj mestih so napete vrvi in napravljeni jekleni stopi. Označena je odlično z rumenimi zastavicami in odsevniki za ponoči. Razen na dveh predelih, kjer so krave pojedle zastavice, nisem imel niti malo težav z orientacijo. Vsekakor so več kot priporočljive bogate izkušnje z gibanjem v gorah. Predvsem na spustih tisti bolj domači v gorah ogromno pridobimo v primerjavi z bolj ravninskimi tekači.

-OPREMA Predpisana je obvezna oprema s strani organizatorja, ki jo moraš imeti vedno s seboj. Seznam je podoben tistemu za UTMB. 10l ruzak je torej hitro poln. Jaz sem imel na štartu na sebi majico s kratkimi rokavi, rokavčke, kratke hlače, kompresijske nogavčke in quade, tanke rokavice, buf, nogavice in superge INOV8 Trailroc 255. V nahrbtniku pa še puli, majico brez rokavov, gore tex hlače + jakno,  kapo, 2 bufa, soft shell rokavice, folijo in mini pelerino (35g). Palice BD Distance od katerih sem uspel zaradi motoviljenja med skalami eno zlomiti. Nahrbtnik Salomon S-lab 12 z dvema bidonoma brez meha. Garmin Oregon z naloženo sledjo poti za vsak slučaj (rabil ga nisem). Majhen fotoaparat. Telefon. (ugasnjen zaradi vrčevanja z baterijo). Čelki Petzl MYO RXP in neka no name za rezervo.

V tranzicijski torbi, ki je mimo grede malce večja od tiste z ljubljanskega maratona, sem imel kar nekaj rezervnih oblačil, dva para superg, vrečko gelov, nekaj toalete in prve pomoči in vrečo baterij za čelko in Garmina. Uporabljal sem litijeve baterije, ki ob pol manjši teži držijo dlje in se bolje obnesejo v mrazu.
Med potjo sem pogosto preobul nogavice in polepil žulje. Redno sem uporablal vazelin na kritičnih mestih. Nekajkrat sem preoblekel majico. Proti koncu poti sem kompresijske quade in nogavčke zaradi oteklih kolen zamenjal s kompresijskimi dolgimi pajkicami. Enkrat sem preobul superge, ker so bile čisto premočene. Drugi del sem odtekel v INOV8 roclite 295. Oboje so se odlično obnesle.
VTISI PO TEKMI:
Po dirki sem relativno hitro prišel k sebi. Žulji so vsi že suhi, musklefibra ni več, kašelj se umirja, dihanje je normalno. Le dobre tri kile mišic moram počasi nadoknadit. Skupno sem izgubil 4 kile in pol telesne teže. Zadnje dni sem non stop lačen. Pomanjkanje spanja sem tudi hitro nadoknadil. Z doseženim sem na splošno zelo zadovoljen. Glede na vnetje dihal, sem vesel, da sem uspel priti do konca. Lahko bi sicer jamral, da bi bil v normalnih okoliščinah približno en dan hitrejši. Toda v tem primeru bi trčil ob omejitve pri pomanjkanju spanja in bolečinah v mišicah in sklepih. Težave z dihanjem so me prisile k relativno pogostim in dolgim počitkom, da sem imel noge precej bolj spočite, kot med kakšno krajšo dirko, ko gre na polno. Lahko bi pa seveda tudi gladko odstopil ali se huje poškodoval. Na koncu torej zelo dober izkupiček. Da ne govorim o izkušnjah, ki jih je bilo še mnogo več, kot sem pričakoval. Nekoč bi definitivno šel še enkrat. Mogoče ne ravno drugo leto. In tudi ne vsako leto. Me pa mika, da bi šel naslednjič probat kako hiter sem lahko, če nimam problemov z dihanjem in preizkusit meje pomanjkanja spanja in utrujenosti mišic. Še ena vrhunska dogodivščina je za mano. Zdaj lahko v miru jem in počivam, dokler me spet ne zasrbijo pete.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.


5 komentarjev

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (DIRKA)

map_tor_

PRVA ETAPA: Courmayeur – Valgrisenche 49km 3996m vzpona ( 10 ur 23min + 53min v bazi)

Stage 1Vse skupaj se začne podobno kot Ljubljanski maraton. Prvi se izstrelijo s štarta, kot da je cij za tretjim ovinkom. Glavnina se v lahnem drncu vije skozi mesto. Iz zraka nas spremljajo droni. Prvih nekaj km je po asfaltu v gruči, kjer je treba paziti, da ti kdo ne iztakne očesa s pohodnimi palicami. Pred prvim klancem je zastoj, ker se oblikuje kolona eden po eden. Nato gremo v počasnem tempu v prvi klanec, ki že takoj postreže s 1300m vzpona na Col du Arp. Strnjeno kolono ves čas preletava helikopter s snemalci.

Kolona na prvem vzponu

Kolona na prvem vzponu

Med vzponom srečam Tadejo Krušec. Slovenko, ki živi na Hrvaškem. Oni so se cela ekipa odpravili s kamperjem, ki jih bo spremljal v baznih postajah. Kar luksuz. Tudi ona nima drugih ambicij, kot končati dirko. Še malo poklepetava in se spet potopiva vsak v svoj tempo. Pot je lepa. Malo me spominja na Karavanke. Po 11km je prva okrepčevalnica. Pograbim par kosov pomaranče, dotankam vodo in pičim dalje. Spuščamo se po lepi poti prek pašnikov in skozi gozd. Trudim se, da ne bi šlo prehitro. Nočem si že na prvem klancu nabrat muskelfibra. Tik tak prispem v vasico La Thuile, kjer prvič poskenirajo moj čip za kontrolo in za on line vmesne rezultate. Vreme je sončno, ne prevroče. Počutim se odlično in jo kar hitro pobrišem v naslednji klanec na prvi višji prelaz 2857m visoki Haut Pas. Proti vrhu se mi malo pozna višina. Malo globlje diham in grem malo počasneje. Ampak na spustih itak vse nadoknadim. Sledi še en višji prelaz pod katerim stoji spomenik kitajcu, ki je na lanski tekmi zdrsnil v smrt. Teren ni ekstremno zahteven, vendar so imeli lani dež in meglo. Sledi še spust v dolino, nekaj kilometrov blagega vzpona nazaj ob reki navzgor in že sem v prvi bazni postaji Valgrisenche. Dobim svojo torbo iz katere trenutno sicer nič ne rabim. Bolj iz preventive in, da imam občutek da sem nekaj neredil pregledam stopala in preobujem nogavice. Vse je tip top. Pojem še enolončnico in že je okoli skoraj ena ura. Nič obotavljanja! Kar gremo dalje.

DRUGA ETAPA: Valgrisenche – Cogne 43,5km 4141m vzpona (16 ur 1min + 4ur 33min v bazi)

Stage 2

Teren sicer ni nič posebnega, a so na vrsti triije visoki prelazi, dva prek 3000m, s konkretnimi vzponi. Na tej etapi sem spoznal, da v Italiji ježi živijo nad 2000m. Višje ko greš, več jih je in raje se parijo z nič hudega slutečimi mimoidočimi. Jaz sem si jih pošteno privoščil večkrat od zadaj. Na prvi prelaz je bil vzpon sicer kar težaven, a sem zmogel brez problemov. Noč je bila jasna s polno luno. Večino vzpona sem napravil brez čelke. Le kakšen kreten me je vmes zaslepil s vojim reflektorjem in mi pokvaril vid za naslednjih nekaj minut. Da bi pregnal spanec, sem prešaltal na Coca Colo.  Očitno sem z njo malo pretiraval, kar se je pokazalo s slabostjo in krči v trebuhu. Na drugi vzpon sem se precej bolj vlekel. Imel sem slabost, vrtoglavico, bil sem brez moči, zadihan. Vse skupaj je bila verjetno kombinacija vpliva višine in premajhnega vnosa hrane. Nič kaj dobra popotnica za prvo noč. Na nameček sem med vzponom na drugi prelaz uspel zlomiti palico. Poizkus popravila z bandažnim trakom klavrno propade. To pomeni še večjo obremenitev za noge. Na okrepčevalnici Eaux Rousse odspim pol ure, kolikor maksimalno dovolijo na tej točki in nekaj pojem. Apetiti se mi vrača in tudi moči imam malo več. A čaka me še dolg vzpon na najvišji prelaz dirke 3296m visoki Col Loson. Izbire nimam prav velike. Postlo sem moral izpraznit za druge reveže. Za odstopit je pa tudi še malo prezgodaj. V zmernem tempu jo mahnem dalje in se sprašujem do kdaj bo trajalo relativno dobro počutje. Srečam rusa, ki se pohvali v vrhunsko uvrstitvijo na 200km gorskem teku Swiss Iron Trail. Tudi on je precej utrujen. Pravi, da je opustil misli na dober rezultat in želi le priti do cilja. Grem mimo table kjer piše Col Loson 4ure 30min. V normalnem stanju bi to zame pomenilo 2 do 2uri in pol. Kmalu začnem sopihati kot lokomotiva. Vsemu skupaj se pridruži še nadležen kašelj zaradi suhega in mrzlega zraka. Občasno tudi piskanje, ki hitro popusti. Po dobrih petih urah dihanja na škrge sem končno na vrhu tega pof… prelaza.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Na spustu do naslednje bazne postaje v kraju Cogne pridem spet malo k sebi. Apetit se vrne, tudi utrujenosti ni ne vem kakšne po 27 urah na poti. Le stegna malo čutim in premišljujem kako bi usposobil palico. Na poti skozi vas opazim nekaj trgovin s športno opremo in bankomat. Bomo že nekaj uštimali. V bazi so sicer zelo prijazni, a niti power tejpa ne premorejo, kaj šele česa močnejšega. Najem se in se odpravim v vas na lov za novo palico. V eni trgovini jih nimajo. V drugi pa imajo samo navadne pohodne, težke kot vrag. Če ne bo drugega, bo pač ta dobra. Na koncu se znajdem še pri lokalnem čevljarju po imenu Agostino, ki ima v izložbi tudi neke pohodne palice. Izkaže se, da so njegov osebni par in mi želi eno gladko podariti. Ko vidi, da so moje občutno lažje od njegovih motikc, si postavi nov osebni projekt. Popraviti mojo vesoljsko aluminijasto palico, da bom lahko končal Tor, dirko vseh dirk. Med krajšim brskanjem po delavnici in nekaj neuspelih poizkusih popravila, izvem, da je sicer po poklicu kovač za podkovanje konj, zdaj pa popravlja čevlje. Uči se nemško, ker njegovi hčeri živita v Nemčiji. Naenkrat skoči pokonci, zajaha kolo in pravi: “Remain here! I be back!” Čez dobrih pet minut se vrne z aluminijasto cevjo in močnim lepilnim trakom. Odreže še kos gumijaste cevi in z vsem skupaj mojstrsko pokrpa palico. AGOSTINO, GRAZIE MILLE!!!

Hitro se vrnem nazaj v bazo in se skidam dalje. Nekaj ur sem sicer izgubil, a imam spet dve funkcionalni palici in sem poln energije.

TRETJA ETAPA: Cogne – Donnas 46,5km  3348m vzpona (12 ur 16 min od tega 2 uri spanja, + 1uro 50min v bazi)

Stage 3Tretja etapa je trajala celo drugo noč. Dolgemu vzponu na edini prelaz je sledil še daljši spust s številnimi krajšimi vzpončki. Vmes sem v eni od koč odspal dve uri. Nisem si želel že tako zgodaj nakopati hujšega pomanjkanja spanca. Proti jutru je malo rosilo. Teren je bil zoprn. Večinoma so bile to skalnate planinske poti. Ali  široke peš poti, tlakovane z ogromnimi kamni. Spust se je kar vlekel. Ni in ni bilo konca teh mokrih skal. Vsaj počutje je bilo dobro in noge ne preveč utrujene. Tudi pitje in hranjenje se je normaliziralo. Le z dihanjem je bilo vse slabše. Staknil sem nadležen bronhitis. Zaradi pospešenega dihanja mrzlega zraka so se mi obloge v dihalnih poteh sproti zasušile in jih nisem mogel izkašljati. Po prihodu v dolino me je čakalo še več km asfalta skozi vasi do bazne postaje Donnas, ki je tudi najnižja točka dirke 330m nad morjem.

Tekači nabirajo nove moči.

Tekači nabirajo nove moči.

Tam pa spet topla hrana, pijača, menjava nogavic, obliži na prve žulje. Med mirovanjem sem se tudi uspel nekoliko izkašljati, da sem lažje dihal. Medicinsko osebje mi je svetovalo naj več pijem. Saj to deluje dokler miruješ. Ko pa globlje dihaš, se izločki sproti sušijo in se nalagajo na stene dihalnih poti. Že ob osmih zjutraj je bilo vroče, zato sem se poskušal čim prej skidati dalje, da pridem čim prej kam višje.

ČETRTA ETAPA: Donnas – Gressoney 53km 4107m vzpona ( 27ur 22min od tega 3 ure spanja + 2uri 36min v bazi)

Stage 4 Prišla je najtežja etapa. Za težaven teren sem vedel že prej. Dodatno so ga začinile še težave z dihanjem in dež. Profil etape izgleda prav ugoden. Razen začetnega dviga iz doline, ni večjih vzponov. Slika ne bi mogla biti bolj varljiva. Že na začetku, preden prideš iz glavne doline, se dodobra naužiješ strmih asfaltnih in kamnitih klancev skozi vasice v dopoldanski vročini. Ko sem končno prispel malo višje, da se je malo shladilo, se je tudi hitro pooblačilo in pričelo deževati. V dihalih sem spet pridelal konkretne obloge. Dihal sem tako, kot bi imel v ustih tanko slamico, ki je dovoljevala le minimalno pospešenje dihanja. Prehitevali so me po levi in desni, ko sem se vlekel v klanec, kot parna lokomotiva. Zvečer sem končno prispel do koče Coda. Po večerji in dveh urah spanja, se mi je spet odprl tudi kašelj. Napolnil sem umivalnik z rumenorjavimi kosi sluzi in kot bi nekdo odprl ventil, sem spet zadihal. Navlečem nase nazaj mokre nogavice in blatne superge. Tokrat namesto lahke pelerine kar Gore Tex spodaj in zgoraj in jo mahnem v noč. Mokra trava zakriva blatne skale in jezerca med njimi. Čeprav ni “večjih” vzponov, je pa zato toliko več manjših in nič manj strmih. Še najbolje se da hoditi prek polj balvanov, ki vsaj niso blatni in jih je dež že tako dobro opral ,da ne drsijo. Potem pa spet prečenje manjših hodournikov, drsanje po navpičnem blatu in blatnih skalah ter vse še enkrat od začetka. Vse to v dežju, megli, ponoči. JUHUUUU!!!! Slišijo se kletvice v raznih jezikih. Kljub pomanjkanju spanja mora biti vsak korak popolen. Zbranost je na višku. Enkrat se nerodno ujamem na popravljeno palico in RESSSK! je spet zlomljena. V noč zmečem kamion kletvic, ki mi trenutno padejo na pamet in grem dalje. Kaj mi pa preostane drugega? V naslednji koči uspem nazaj zakrpat palico. Še enkrat hvala Agostino za aluminij. V soju čelne svetilke se skale nenavadno svetlikajo in prelivajo barve od rdeče, zelene, modre do črne, srebrne in spet nazaj. Povsod se prikazujejo vilinski simboli, obrazi starodavnih škratov in podobno. Zdaj vem od kod razne bajke in legende.  Proti jutru prispem v vasico Niel. V koči se vsedem na stol in izvlečem mobitel, da bi napisal SMS. Naslednji trenutek me zbudi zvok mobitela, ki mi je padel iz rok na tla. Po hrani in krajšem počitku se silim s kašljem, da bi si spet čim bolj sčistil dihala. Razburjeno osebje me odpelje nadstropje nižje, kjer me obstopijo tri lušne reševalke. Saturacija 95% in RR 150/100. Niso zadovoljne. Pravijo, da je dirke zame konec. O kakšnem sredstvu za izkašljevanje nočejo nič slišati. Jaz hropem in oksimeter kaže 95%. Your breathing not good! Pika! Na koncu mi dajo pol ure časa, da si malo odpočijem in se pridem nazaj pokazat. Malo se še hidriram, izkašljam, naredim par dihalnih vaj in ekola! SpO2 98% in RR 140/90mmHg. S tem so dekleta zadovoljna in pomahamo si v pozdrav. Po celem dopoldnevu nerodnih spustov končno prispem v naslednjo bazo. Gressoney. Aleluja!! Tole je pa trajal. Več kot 27 ur za 53km. Takoj na vstopu v bazo me napotijo v medicinsko oskrbo. Očitno je dekleta skrbelo zame in so poklicale naprej. Pohvalno!. Tokrat želim govoriti z zdravnikom. Zdravnici je vse jasno. Strinja se, da potrebujem sredstvo za izkašljevanje npr N-acetil-cistein, vendar ona tega nima. Lekarna pa je bila odprta samo dopoldne. Bolj na blef mi da dva vpiha Ventolina in priporoči počitek. Po obilni hidraciji in počitku se spet izkašljam in krenem dalje. Do sedaj sem v dobrih treh dneh premagal 200km. Pravijo, da se tekma šele sedaj zares začne. No, da vidimo . . .

PETA ETAPA: Gressoney – Valtournenche  36km 2601m vzpona  (15 ur 58 minut, od tega 2 uri spanja + 2 uri 13 min v bazi)

Stage 5Ta se je izkazala za eno najlepših etap. Potekala je po lepih potkah prek travnikov in po gozdnih cestah. Na poti proti prvem prelazu sem se v popoldanskem soncu pasel na zrelih borovnicah. Kaj bi človek lepšega.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Za dihanje sem že vedel, da bo zdržalo večji del dneva, zvečer se bo pa treba spet ustavit v kakšni koči in se malo izkašljat. No, do takrat pa uživam v gibanju po gorski pokrajini. S strumnim korakom v klanec, in v lahnem drncu navzdol. Od vsega počivanja zaradi pljuč so noge sveže, kot bi začel teči danes. Proti večeru se ustavim v neki koči, ki ima zunaj plakate od Tor Des Geants. Ker domnevam, da je notri kontrolna točka se ustavim. Sprejme me prijazna tetka, ki streže tekače od vseh strani. Na mojo željo, da bi jedel zelenjavo, mi napravi špinačo z domačim sirom. Sledi še toplo domače čokoladno pecivo in kava ali čaj. MLJASK!! Vse to za hvala lepa v čast junakom. Poln želodec me naslednjo uro ali dve malo ovira, a je bilo vredno vsakega grižljaja. Pozno zvečer me na vzponu proti koči Grand Tournalin zopet stisne dihanje. Po polžje sopiham ob potoku navzgor. Doživim tako močan občutek deja vu, da se kar ustrašim. Občutek imam, da poznam vsak ovinek na poti. Da sem po tej poti v podobnih okoliščinah že šel, da bo za naslednjim hribčkom kmetija pri kateri sem takrat moral odtočit. Res je za hribčkom kmetija in res me pritisne na malo potrebo. Podobne izkušnje se dogajajo celih 12 ur. Preden pridem do koče, vem za katerim ovinkom stoji, čeprav je ne vidim. Še preden stopim v kočo, poznam razporeditev notranjih prostorov, da lahko od vhodnih vrat brez ustavljanja odkorakam naravnost na WC. Tudi tu grem po večerji počivat, da si dihala opomorejo. Še pred zoro se prek prelaza spustim na drugo stran v dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Ves čas me spremlja občutek deja vu. Strašljiva izkušnja. Ob osmih zjutraj vkorakam v bazo. Po zajtrku končno pridem do lekarne, kjer se založim z zdravili za moja dihala. Spočit in dobre volje napadem novo etapo.

ŠESTA ETAPA: Valtournenche – Ollomont 47km 2702m vzponov  (17 ur 3 minute +  5ur 42 minut v bazi)

Stage 6Na izhodu iz baze se je javil lokalec, da me spremi ven iz vasi. Kitast možakar v šesdesetih leti, ki se mu na obrazu kažejo vsi višinski metri, ki jih je prehodil po domačih hribih. Izpod košatih obrvi me gledajo iskrive oči. V čast mu je, da mi lahko nese palice. Meni pa je precej nerodno. Jaz bi mu moral nesti malico na hrib. Ko ga sprašujem kakšna je pot, pravi, da je na začetku malo vzpona pol pa gori doli. Do prve koče pravi, da ima on uro in pol. Jaz, ki imam dolge noge pa naj bi bil gor v eni uri. Iz srca se mu zahvalim in jo hitro mahenem v klanec. Poženem se do meje udobja, ker želim preizkusiti besede modrega lokalca. Ob izdatnem priganjanju mi uspe priti do koče v uri petnajst. Se mi je zdelo, da imajo lokalci hude časovnice. Od tam naprej je teren precej razgiban in tekaški. Kljub temu, da lep kos poti pretečem se vleče kot jara kača. Tisti mali zobčki na višinskem grafu so kar konkretni vzpončki in ni jih malo. Pot se ves čas mota okoli nekih grebenčkov, preči pobočja in gre mimo več jezerc. Izjemno slikovita je Vendar je kljub navitem tempu tu kmalu večer, in do baze je še daleč. Dirkanje po raznoliki pokrajini me je malo zaneslo, da sem premalo pil in se mi je spet zabasalo v dihalih. Na zadnji in edini večji vzpon etape spet sopiham. Tudi tega vzpona je enkrat konec in sledi “le še” spust v bazo. Prva polovica je kar v redu po gorski poti. Potem pa sledi še 5km po razriti kamniti cesti polni drobnega peska, ki sili v čevlje in velikih ostrih kamnov, ki tolčejo po gležnjih. Čisti užitek! Tudi to se konča in ob treh zjutraj, dihajoč skozi slamico, pridrsam v zadnjo bazo.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače. Red mora bit!

Spet grem spat in spim kar malo predolgo. Imam samo še eno etapo. Sliši se blizu, vendar sem še precej daleč od cilja. Kar malo mi popusti motivacija. Vseeno se mi nekako uspe zbrcati na še zadnjo etapo.

SEDMA ETAPA: Ollomont – Courmayeur  49km 2880 m vzpona (13ur 1 minuto)

Stage 7Začelo se je z vzponom prek pašnikov na Col Champillion. Na travnikih se je zdelo, kot da sem in tja kakšna zastavica manjka. Ostale pa so bile sumljivo pomečkane. Kot bi jih krave prežvečile.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Po krajšem spustu s prelaza, se je pot nadaljevala po ravnem oziroma v rahlem spustu po gozdni cest. Ob cesti je bilo bogato obloženo malinovje. Spet en moteč faktor!. Kako naj človek sploh kam pride? 🙂  Po 10 km je cesta pripeljala do vasice St Rhemy en Bosses, ki leži ob cesti na prelaz veliki Sant Bernard. Od tu se je že videlo proti zadnjemu prelazu tekme s katerega vodi pot le še navzdol. Tudi na tablah so se pričele pojavljati konnčne točke poti.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Še prej pa je treba ob močnem vetru zagristi v zadnji klanec. Še podnevi želim priti prek prelaza in počasi že voham cilj. Zato jo kar dobro cvirnam. Ustavim se le, za odlaganje biološkega orožja ob opuščeni kmetiji. Po treh urah in pol sem v koči pod prelazom in kar hitro se poberem naprej. Tudi tu so krave počistile oznake na poti.

Proti zadnjemu prelazu

Proti zadnjemu prelazu

Zadnji prelaz.

Zadnji prelaz.

Samo še navzdol

Samo še navzdol

Ob 19:15 sem na vrhu Col Malatra. Na zadnjem izmed mnogih prelazov. Tu se definitivno že voha cilj. Hitro se poženem navzdol, da izkoristim še zadnjo dnevno svetlobo. V 45 minutah sem že pri prvi koči, kjer povprašam koliko je še do cilja. 13km od tega nekaj gori doli in na koncu strm spust. Javim svojim, da bom čez dve uri v cilju, montiram čelko in gas do daske. Ustavim se samo v naslednji koči na en čaj in kontrolo čipa, ter za menjavo baterij v čelki. Sicer pa tiščim do cilja. Tam me čakajo moji.  . . .  S hčerko skupaj stečeva po rdeči preprogi . . .   Neverjetno!!!!    Vsega je enkrat konec.

 

TOR0025


1 komentar

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (UVOD)

Tisti, ki prviš slišite za to najprej kliknite tukaj: http://www.tordesgeants.it/en

Za primerjavo pa še najbolj razvpita ultra trail tekma na svetu, sloviti UTMB.

Veni, vidi, dobil po p….(skoraj)

Ko sem januarja izpadel pri žrebu za UTMB, sem iskal alternativo. Na krajše variante francoske tekme ne bom prenašal prijave. Bom raje prihranil bonus za drugo leto. Swiss Irontrail je malo prezgodaj, pa še vreme jim pogosto kroji potek dirke. Torej ostane še tole.  Khm! Prijavljam in pripravljam se na najbolj razvpit ultra trail na svetu, 165 km okoli Mont Blanc-a. Ko nisem sprejet, se želim prijaviti na stvar, ki je dvakrat daljša in ima več kot dvakrat toliko vzponov. A ni to malo otročje? Zadnjič sem slišal dobro izjavo: “Old enough to know better and young enough to do it anyway.” Torej, prijaviti se je najlažje. Par klikov z domačega kavča in stvar je končana. Do dirke je pa itak še tako dolgo, da se trenutno sploh še ne ukvarjam s tem. Stvar spet postane aktualna, ko sem izbran. Ja, tudi za tako norost je več kandidatov, kot jih sprejmejo. Letos 2000 prijav na 700 mest. Na srečo sta iz vsake države prva dva avtomatično notri. Torej je prišel čas, da plačam kar zasoljeno štartnino, če ne dajo mesto drugemu. Po krajšem preračunavanju sklenem, da lahko pridem do konca tudi s hojo in relativno veliko spanja. Torej grem probat.

Dirka sama sebe imenuje The Worlds Toughest Endurance Trail. Podoben naziv ima dandanašnji sicer vsak drugi trail tek. Vendar tukaj stvar ni daleč od resnice. Obstajajo daljši teki, tudi bolj strmi in po slabšem terenu v bolj odročnih krajih itd. Vendar, če gledamo enoetapne teke s fiksno traso, za posamezne tekmovalce, bi težko našli težjo dirko. Ža tiste, ki poznate naš Gorski Maraton Štirih Občin, je to približno osem teh maratonov zaporedoma, samo klanci so malo bolj strmi. Ali pa dvanajstkrat na Grintovec od spodnje postaje gondole za Veliko Planino, da se še kak kilometer nabere. 🙂 Stvar je dolga 330km in ima 24000m vzponov in prav toliko spustov. Zaradi logistike in boljše preglednosti je razdeljena na sedem etap med katerimi so bazne postaje, kjer imaš na voljo hrano, tuše, ležalnike, masažo in svojo prtljago. Vmes se ura seveda ne ustavlja, zato to ni etapna dirka.

Če poletje poizkušam zmerno trenirat in se predvsem izognit poškodbam. Razen blažjega vnetja ahilove tetive zaradi preobsežnega eksperimetiranja z zero drop supergami, mi uspe ostati zdrav. Če bi pogledal količino treninga, bi človek mislil, da se pripravljam na Lumpi tek na Rožnik, ampak take so možnosti. Še vedno mislim, da je bolje štartati malo slabše natreniran, kot malo poškodovan. Poletje gre mimo. Vmes se nekajkrat vprašam, zakaj nisem denarja za štartnino raje zapravil, kako drugače. Še s prstom po zemljevidu oziroma višinskem profilu je pot nepredstavljivo dolga. Če si jo skušam predstavljati v živo, mi pa mozak zašteka. Tik tak je tu čas odhoda. Spet standardno letanje po trgovinah za geli, nogavicami, nepremočljivimi hlačami in hop!. Tja sem šel z javnim prevozom, ker so moji kasneje prišli z avtom za mano. Od Ljubljane do Courmayeurja sem rabil najprej prijatelja z avtom, nato štiri vlake in še avtobus. Skupaj 12 ur. Minilo je kot bi mignil. Prispel sem v petek zveček, da sem imel do štarta v nedeljo zjutraj dovolj časa za počitek in mirne priprave. Nastanil sem se v hotelu 100m od štarta in 350m od športnega centra, kjer so delili štartne številke in sprejemali tranzicijske torbe. Naslednji dan dopoldne prelenarim in se ob dveh popoldne, takoj ko naj bi začeli deliti štartne številke narišem v športnem centru. Seveda nisem edini s to idejo. Gneča je nepopisna in v eni uri se skoraj nikamor ne premakne. Ob treh obupam in grem nazaj v hotel spat. Sprehod ponovim ob petih, ko se zopet obrnem. Z veliko žalostjo ugotovim, da se je pokvarila vsa zaloga njami hrane ,ki sem jo imel pripravljeno za po poti. Vključno s polovico moje rojstnodnevne torte, ki je bila presna čokoladno oreščkasta njami energijska bomba. Skupaj z energijskimi bombicami je končala v WC školjki. Na srečo ja šla direktno in ne preko mojega želodca. Za po poti so mi ostali samo geli in glukozne tabletke. Pri sotekmovalcih sem videl tranzicijske torbe, ki se mi zdijo podobne velikosti, kot moja z Ljubljanskega maratona. Zato v miru napakiram vse in polno opremljen ob pol osmih zvečer že tretjič maširam proti športni dvorani.

Obvezne opreme se kar nabere

Obvezne opreme se kar nabere

Za izdajo tekaške številke moram namreč pokazati vso tekaško opremo in nahrbtnik napolnjen z obvezno opremo, ki je ni malo. Zraven tovorim še tranzicijsko torbo, ki me bo čakala na šestih mestih med dirko. Tokrat uletim direktno do mize za pregled opreme in v desetih minutah končam vse, vključno z oddajo tranzicijske torbe. Na roki imam motirano magnetno zapestnico, kot v bolnici. Zdaj sem notri. Sledi še briefing in obvezna pašta. Na tekmi sem si kot glavni cilj postavil prihod v cilj brez večjih poškodb. Nekaj sem sicer računal kakšne čase sem sposoben doseči, a je vse skupaj prevelika neznanka. Terena ne poznam. Še profila nisem naštudiral v nulo, ker je vsega enostavno preveč in si nisem vzel toliko časa. Kar se tiče trajanja, si do 48 sli 72 ur še nekako predstavljam kako bo šlo, potem pa je čisto nov svet. Torej lepo počasi od klanca do klanca, pa bomo sproti videli kaj bo.

Kljub temu, da imam vse pripravljeno me po dolgem času pred tekmo daje trema in ponoči slabo spim. Zjutraj ležernemu zajtrku sledi počasen sprehod na štart, kjer je energija že v polnem razmahu.

Še mal, pa gremo.

Še mal, pa gremo.

Še napoved favoritov, pozrav župana, muska za kocine ježit, odštevanje in presenetljivo točno ob 10h GREEEEEMOOOOO!!!!!!

 

Nadaljevanje: