pot pod noge

iskat meje


2 komentarja

100 milj Istre ali Kdo je tu nor

Ta vikend je potekal največji trail dogodek v tem končku Evrope. Tekma 100 milj Istre je v šestih letih iz ljubiteljskega eksperimenta prerasla v spektakel s prek 1600 tekači na štirh razdaljah od 41 do 167km. Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vedno bolj priljubljenim trail tekom so že bili ali imajo željo nekoč biti del tega dogodka. Kaj torej narediti, če človeka zamika udeležba sredi vikenda, ko je vse že v polnem teku, so prijave že zdavnaj zaprte in se večina tekačev že bojuje z zahtevno progo . . .

Stvar je zelo preprosta. Enostavno obuješ superge in vzameš pot pod noge, a ne?!

Po sobotnih obveznostih torej štart ob 15h iz Ljubljane, ko je dogodek v polnem razmahu in so prvi tekači že v cilju na zasluženem pivu, večina pa grize kamnite istrske klance. Seveda greva v popolni tekaški opremi. Priložnosti za trening ne gre kar tako izpustiti. Spotoma na pumpi poleg avta natankava tudi najine želodčke. Vsevedi telefon naju pelje čez neznani maloobmejni prehod, kjer nama prijazna policaja pogledata skozi prste in naju po par besedah o istrskem dogodku spustita čez. Ob 17h se tako končno parkirava v Oprtalju ob trasi, označenimi z značilnimmi rdečimi zastavicami in vzameva pot pod noge. Seveda v obratno smer, kot tekmovalci, da jih lahko srečava čim več in glasno navijava. Prvi dve uri sva kar zaposlena z navijanjem in umikanjem tekačem. Nato “zelenih” na 67km počasi zmanjka in ostanejo le še posamezni “rdeči” na kraljevski 167km progi. Vzdušje je enkratno!!! Vsi so veseli spodbudnih besed in ploskanja. Za kako urco se pojavi celo sonček in prav lepo greje. Srečava precej znanih obrazov (Silvo, Tadeja, Borut . . .), ki so prav vsi po več, kot enem dnevu na poti v odličnem stanju in strumno napredujejo proti cilju. Vmes pade kako vprašanje, če sva kaj izgubila in če je vse v redu, vendar se večini zdi popolnoma normalno, da na tak lep dan pač tečeva v naravi in pozdravljava sotekače. Res je noro vzdušje!!! Zanimivo je opazovati tekače in njihove odzive. Nekateri so v svojem svetu in naju komaj pogledajo, drugi bi se kar ustavili in klepetali, nekateri so v krizi, jezni na cel svet, drugi sveži, kot bi ravno začeli nedeljski špancir, nekateri se nasmehnejo, drugi pomahajo, odzdravijo z besedo ali dvema, da izmenjamo pozitivno energijo, ki nas vse žene naprej . . .   Čisto v vsakem se dogaja drugačna burna zgodba o kateri bo še dolgo pripovedoval vsakemu, ki bo pripravljen poslušati.

56877153_755642061499582_3693918409977757696_n

Pot pod noge

56883543_2264192830487179_6415012927681593344_n

57190430_314757392547662_3676241986739765248_n

Ko zvečer pospremiva sonce k počitku in počasi montirava lučki na čelo, pojačava tempo in odbrziva v noč.

57012623_2310871449001531_514291268197548032_n

 

Pri jezeru Butoniga iščeva sledi Urše in Andreje znanih pod imenom Drejka tim, ki sta tam bodrili tekače. Vendar Drejkamobila ni navidiku. Očitno sta po naporem dnevu že pospravili šila in kopita. Na drugem koncu jezera, ko se pot spremeni v serijo blatnih luž, se obrneva za 360, pardon 180, stopinj in odkorakava nazaj od koder sva prišla.

56881372_1170854913114475_5468152812791660544_n.jpg

57155389_421681841930415_561577127254687744_n

Vmes prehitevava tekače, ki sva jim prej prišla nasproti. Njihovi pogledi so malce bolj začudeni, kot prej. Padajo vprašanja kam greva, koga iščeva, če sva na pravi poti . . .  Vendar so vsi po vrsti veseli, da jima razbijeva monotonijo druge noči na poti. Nekdo celo vpraša, če delava to za zabavo. Po odgovoru, če je on plačan za to, se goboko zamisli in nasmehne. 🙂 Po šestih urah poti prideva že drugič do vesele druščine v vasici Zamask na enem od neštetih hribčkov. Izjemno se razveseliva pipe, ki nama jo pokažejo tam za škarpo. V tem času sva namreč vsak popila le liter tekočine in pojedla tri frutabele. Ni ravno dovolj za kak ultra podvig, a ne? Sevedaj naju v druge ne spustijo kar tako mimo. Treba se je ustaviti ob ognju, probati svinjsko pečenko s krompirčkom in zapeti na planincah. Ko se odpravljava slišiva iz zvočnika komad “Da mi je biti morski pas“, ki tako dobro povzame vzdušje na ultra tekih, da ga proglasiva za najino himno v bodoče.

57109979_592035457947153_6943550005399519232_n

Gutao bih sve po redu . . . (morski pas)

Skratka, vedno bolj se nama dogaja! Ko sva malo pred polnočjo korakala skozi Motovun je prav malo manjkalo, da se nisva povabila na privatno zabavo družbe v belih srajcah in kravatah, ha, ha, ha . . .   No, rešili so naju prijazni prostovoljci na kontrolni točki, ki so naju tudi brez številke povabili v šotor. Slane prestice in čips so sedle, kot  . . .   Kljub temu se pozna pomanjkanje goriva in noge postajajo vedno težje. Prava rešitev pride v obliki banan in čokolade iz najinega prtljažnika. Ker sva si zadala nalogo narediti 50 km in sva šele pri 35, se seveda odpraviva raziskat progo še v drugo smer. Torej v smeri tekačev naprej proti Grožnjanu. Delno po Parenzani skozi tunelčke in prek viaduktov, delno po gozdnih in travniških blatnih bližnjicah. Na kontrolni točki mladenka misli, da jo zafrkavava, da nimava štartne številk. Pravi, da sva ji sumljiva. Kdo normalen, pa teka ponoči naokoli? Hm??? Ta vikend na primer 1600 tekačev. Očitno gospodična še ni slišala za Rajdovske torkove mikroavanture. Ha, ha,ha . . .   Ob 2h ponoči v vasi Završje naletiva na reveža, ki na tablici kljuka številke tekačev, ki tečejo mimo. Spet en, ki ne ve kaj bi z nama. Prav zmeden je, ker ne more opraviti svoje naloge in odkljukati najine štartne številke. Ko mu razloživa, da samo malo tekava naokoli ob dveh ponoči, je odgovor: “Vi ste ludi, totalno!” Hvaležna za idejo si zavrtiva “Totalno sam lud” in jo zagrizeva dalje v klanec, Ha ha he. Sledi še morski pas. Zabava je na vrhuncu!

Ko izračunava, da sva dovolj daleč, da izpolniva zadanih 50km, se spet obrneva za 360. Joj spet! za 180 stopinj in nazaj proti avtu. Zdaj se zabava šele začne. Dogaja se nama na polno. Še bolj pa se dogaja tekmovalcem. Predstavljaj si, da si na poti že drugo noč brez spanja, doživel si že sneg, veter, sonce, kamenje, blato, lakoto, žejo, boli te celo telo, možgani so na avtopilotu, komaj se vlečeš naprej . . . In potem se že tretjič to noč iz teme izlušči tekaški par in priskaklja mimo vsakič iz druge smeri. Jebemti!!!! Roza samorog bi se zdel verjetno bolj resničen. Sedaj se že vsi poznamo. Srečujemo se že tretjič, z nekaterimi celo četrtič. Tako se v zgodnjih jutranjih urah sredi istrskih host rojevajo taki pogovori: “So, you have a trainig run? Hm . . I see . . .” uboga neprespana pamet ne more sprocesirat takih nepredvidenih dogodkov, ha,ha,ha. In “Šta radite vi tu?” “Treniramo.” sledi nasmeh sam sebi v brado in “Naravno, noč je baš prava za trening.”  Nasledenja spet skupina hrvatov:”Opet vi! Šta  radite!” “Navijamo!” “Pa za koga navijate????”. Sledi neprespan tujec, ki se opoteka sem in tja. Spet razlage o treniranju itd. In pravi z zapletajočim jezikom in motnimi očmi: “Soooo, do you train all the time????” Za finale pa še trije srbi, ki se že od daleč derejo: “Vidi! opet ovi ludi slovenci!” Hm!!??? Človek, ki je na poti že 36ur in je prešel 140km, ti pravi, da si nor, ker tečeš že 10 ur?????? Faaaak!!!! Za to moraš res biti morski pas! Ha, ha, ha . . .

In, ko se ob osmih zjutraj uležeš v posteljo si misliš: “Takega žura pa že dolgo ne!!!”

TEHNIKALIJE: Oprtalj-Butoniga-Oprtalj-Završje-Oprtalj 50km in 2500vm, 11ur od 17:30 do 5h.

57595641_280243706248509_9052606946074427392_n


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav


Komentiraj

Test Slovenske turnokolesarske poti

Že pred časom sem zasledil na strani Planinske Zveze Slovenije prav dobrodošlo novost. Začrtali so namreč slovensko turno kolesarsko pot. Zastavljena je po vzoru slovenske planinske poti z vsem kar spada zraven. Ima začrtano traso, dnevnik v katerem zbiraš štemplje obveznih točk, vodi mimo okrepčevalnic in prenočišč . . . Le, da je še bolj pompozna in preko cele Slovenije napravi mega pentljo v dolžini 1800km. Lepo je razparcelirana na luškane etape. Na spletu so objavljene gps sledi. Skratka, vse krupaj kar kliče po testiranju.

Če sem že delal generalni servis na biciklu, ga je treba malo sprobat, a ne? Za začetek sem se odločil za severozahodni ovinek STKP. V nedeljo zvečer sem spet lepo počasi napakiral stari 15 litrski ruzak namenjen vsakovrstnim pustolovščinam in se odpeljal od doma. Tik pred polnočjo sem poskušal ujeti energijski napitek na šentviški pumpi. Na vratih me pričaka napis »Zaradi dnevnega obračuna začasno zaprto« Notri nobenega. . . Kot izumrlo. . .  No, lepa reč. Ko bi vedel, koliko časa bodo obračunavali. Po igračkanju z Garminom in uro, ravno hočem oditi, ko se od nekod prikaže prodajalka. No, pa sem vseeno prišel do kofeinskega kickstarta. Z zložnim tempom odbrcam v noč in kot bi mignil sem v Škofji Loki. Poizkus polnjenja bidonov na glavnem trgu je neuspešen. Vodnjak je sicer zelo lep, častitljive starosti, le napis pitna voda je bolj za okras. Ven ne priteče niti kaplja. No, saj liter še imam. Bom na poti kaj našel. Tu se priključim na STKP, ki me po stari blegoški cesti pelje pod Lubnik, mimo Starega vrha. Ko se noč prične malce vleči, si jo skrajšam z glasbo iz MP3-ja.

IMG_0718

Pri toliko markacijah bo pa že ena prava

IMG_0719

Lahko kar rožcam sledim. Kar bo, pa bo.

Končno pribrcam do koče na Blegošu. Tu majo zunaj pipco, kjer se dobro napojim in natankam rezervo za naprej. Od tu me pelje sled malo po pešpoti skozi gozd in nato spet po cesti na smučišče Cerkno. Tu je že kar svetlo.

IMG_0721

Alpska perla pod mesecem

Sledi kratek spust ob smučišču in nato gori doli v družbi srnjadi na jutranji paši skozi Davčo. Krajev se spomnim z Ultra pušeljc traila. Ovinek na Porezen spustim, ker se mi ne da vračati po isti poti. Pod eno od raztresenih kmetij me razveseli jutranje sonce. IMG_0728

IMG_0725

Čao sonček . . .

IMG_0731

Pot pod kolesa

IMG_0730

Tole je pa od ene druge dogodivščine

IMG_0734

Popolno počivališče. Tudi pipca je zraven jezuščka

Na Petrovem Brdu je gostilna še zaprta. Delavci, ki obnavljajo cesto proti Sorici, se zbirajo ob jutranjem čiku. Zagotovijo mo, da s kolesom ni problema. Samo gas dalje. Pri brunarici na Soriški planini nič ne kaže na višek poletne sezone. Parkirani so štirje avtomobili jn en avtodom. Češka družina se ravno kobaca iz spalk na parkirišču. Tudi jaz si privoščim 15 minut dremeža na lesenem podestu pod jutranjim sončkom. Od tu se že svetijo Julijci v vsej svoji mogočnosti.

IMG_0737

Lej ga Triglav!

IMG_0739

Nindža oprema za spust

Sledi precej mrzel spust v Bohinjsko Bistrico, kjer se zapodim v Mecator. »Burek, burek mi ful pomaga« pravi Ali-En. Če je zraven še jogurt je pa sploh super. Pozajtrkujem na klopci pred štacuno v družbi nahrbtnikarjev. Naprej gre pot po lepi kolesarski stezi ob Savi Bohinjki navzgor. Pri jezeru naredim še kratek ovinek v Ribčev Laz do spomenika štirim srčnim možem, nato pa direkt v Fužinarski zaliv na jutranje plavanje. AAAAAHHHHHH!!!! Že samo zaradi tega se splača celo noč vrtet pedala. Vsak zamah posebej je užitek. Tudi tu so obiskovalci precej redki. Na parkirišču pri Kramarju je vsega skupaj ene pet avtov. Očitno so se bohinjci zamerili ljudem in nočejo več prihajat. Je pa zato toliko lepše za tiste, ki smo tam. He, he, he.

IMG_0740

Štirje prvopristopniki

IMG_0741

Kopališče z razgledom

Burek se mi je ravno prav usedel, da lahko zmažem še dve banani in dve frutabeli za naskok na Uskovnico. Vidim, da se slavna bohinjska prireditev ne imenuje zaman triatlon jeklenih. Ovinki so kar sitni in strmi. Tudi vročina že kar pošteno pritiska. No, seveda tudi tu gor pridrsam brez večjih težav.

IMG_0745

Pumpa za ta žejne

IMG_0747

Tud čez Triglav bi blo fajn, samo ne s kolesom

Pomalicam štrudl in pivo, potem pa pot pod kolesa dalje čez Pokljuko. Gori doli po neskončnih  makadamih in kolovozih skozi širne cerkvene gozdove in prek idiličnih planin. V MuUu  baru pri Šport hotelu je čas za kosilo. V družbi Božička, Kosobrina in še parih lokalcev pomljaskam ajdove žgančke z ocvirki in dve porciji najboljšega kislega mleka daleč naokoli. Tisto, a veš, ki ima pol cm rjavkasto rumene smetane in je čvrsto, kot žolca.

IMG_0753

Majo tud ta boli kisu mlek

FullSizeRender

Za sladico

IMG_0749

Tole si pa sigurno na kakem koledarju videl

IMG_0761

U Bohinju se še krave držijo predpisov. Pešci lepo ob robu ceste.

Gozdovi se seveda vlečejo še naprej. Kar lep del dneva še brcam, ves čas gori doli, preden se strmo spustim v dolino Radovne in naprej v Krmo. Ovinek h Kovinarski koči spet izpustim in jo mahnem kar direkt v Mojstrano, kjer se priključim na znano kolesarsko stezo Jureta Robiča. Tu začnem počasi kalkulirati, kje bom večerjal preden me spet ujame noč. No, prva postaja je itak Kranjska Gora, potem bomo pa videli. Mogoče se mi uspe še skopati v Jasni. Po drugi strani bi blo fino potegnit na Vršič in večerjati na vrhu. Kljub slovesu lahke ravninske poti, primerne za otroke, se proti Kranjski kar vleče. Stalno se blago vzpenja, da imaš občutek, kot bi te nekdo rahlo nazaj vlekel. V Kranjski se odločim za ponoven obisk trgovine in malico na pomolu pri Jasni s pogledom na Prisanek. Kopanju se zaradi sence in nizkih temperatur odpovem.

IMG_0768

Spomenik gorenjski trmi

IMG_0769

Lahka malica pred vzponom

Naslednji cilj je Koča na Gozdu. Tja pribrcam še kar svež. Za trenutek pomislim in se odločim tvegati z vzponom prav na vrh. Gor bom prišel ravno do teme. Upam, da bom še kje dobil kaj za pod zob. Pri Tonkini koči se začne prava radost vzpona na Vršič. Stara vršiška cesta je kot iz pravljice. Ravno prav položne serpentine prekrite z mehko tratico, po sredini pa pelje lepa singlca. Vse skupaj se vije v senci smrek in macesnov med katerimi se odpirajo pogledi na okoliške gore. To je prava kekčeva dežela!

IMG_0771

Ena izmed serpentin. Sploh nimaš občutka, da je to cesta

Kar prehitro se konča in me pripelje naravnost do Poštarskega doma. Tam mi dvajset minut čez devet oznanijo, da je šla kuharica že ob devetih v dolino. Ti smola! Vprašajo me še po zdravju, ker ponoči kolesarim. Kaj hitro se poberem v Tičarjev dom poizkusit srečo. Tam so kuhinjo tudi uradno zaprli že ob devetih. A vseeno mi prijazno postrežejo z golažem, polento in štruklji za sladico. Zraven sede seveda pivo in red bull za popotnico. Malo čez deset se poln novih moči spokam ven noč. Prej sem seveda navlekel nase vse mogoče cunje, ki jih premorem. Spust bo dolg in mrzel. Pravi užitek je polagati ovinke, ko slišiš le šum vetra in vidiš le odsevnike in črte pred sabo. O nemških motoristih, nizozemskih avtodomih ali italijanskih stričkih v terencih seveda ne duha ne sluha. Kočo pri izviru Soče zopet izpustim in se kmalu preselim na levi breg Soče na stranske ceste in kolovoze. Ti zadnji so na primorski strani precej bolj divji z velikimi ostrimi kamni, ki prav nemarno tresejo mojo ubogo zmahano zadnjico. Tudi ovinek v Lepeno izpustim. Nekje vmes se ustavim in si polepim ožuljeno zadnjo plat. Vendar sem se tega manevra lotil prepozno. Škoda je že narejena in razdrapani kolovozi postanejo prave mučilne steze. Malo naprej od Čezsoče se dokončno odpovem STKP in jo čez enega od visečih mostov ucvrem nazaj na gladek asfalt magistralke. IMG_0772

Naslednji cilj je, s čim manj mučenja zadnjice prispeti domov. Malo po četrti uri zjutraj na železniški postaji v Mostu na Soči kupim karto do Vižmarij in se parkiram na toplo v čakalnico, kjer dobro urco zadremam. Od Vršiča do Tolmina sem srečal vsega pet avtomobilov, pa še od teh je bil eden policijski na obhodu. Ob šestih in sedem minut odpelje vlak, ki me s prestopom na Jesenicah pripelje skoraj do doma. Še pred deseto sem že v domači postelji.

 

TEHNIKALIJE:

Na malce okrnjenem škofjeloško-gorenjsko-posoškem delu STKP sem naklepal dobrih 250km dolžine in cca 6500 višinskih metrov vzpona v enem dobrem dnevu (bruto 28 ur). Po STKP so to etape 2 do 7 z nekaj bližnjicami oziroma posekanimi ovinki + del 8. etape +  cca 50km asfalta na začetku in koncu.

STKP-sled


Komentiraj

S Šmarke na Grintovec

Vedno, ko občudujem širne razglede s hišnega hriba, me prime, da bi se zapičil v enega in kar šel gor. Od tukaj in zdaj. Peš, po čim krajši poti, s čim manj asfalta. Izbira je res pestra. Od Kamniških Alp, Karavank in Julijcev s predgorji, do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja. Pa nisem obdelal niti 180 stopinj panorame. Ta bližnje kuclje sem že povezoval. Tokrat sem se spravil na ta velike. Če letos ni Papež organiziral teka na Grintovec, si ga bom pa sam.

IMG_0689

Na topel sobotni večer se tako malo pred deseto uro znajdem na vrhu Šmarke. Pri prenovljeni pipci napolnim bidone, stisnem start in vzamem pot pod noge. V soju polne lune se v daljavi sluti obris pravilne piramide Grintovca. Dolga pot bo. Ampak časa imam tudi dovolj. Tik tak sem v Povodju, mimo ribogojnice in že se ponovno vzpenjam proti Rašici. Koča na vrhu je ob tej uri sicer zaprta, a zunanji zasilni šank deluje 24/7.

IMG_0691

Za ta žejne je vsaka pipa dobra.

Vsak obisk Rašice je seveda treba sklenit na stolpu. Razgled kot vedno trga gate. V soju lune se vidijo obrisi gora. Po dolinah pa tisoče lučk. Za dodatek na zahodu nevihtni light show.

IMG_0694

IMG_0697

Ponoči se vseeno malo slabše vidi, kot podnevi.

Noge me nesejo naprej po grebenski poti proti Mengeški koči. Čeprav pot poznam, uspem pri vseh ovinkih levo-desno, gori-doli smer zgrešiti za 180 stopinj. Sumljiv položaj lune na nebu me opozori, da delam varianto za pridne. Pogled na Garmina razjasni situacijo in me utiri nazaj na prvotno traso. Malo pred Mengerško kočo jo mahnem proti severu. Po krajšem spustu, sledi duhamoren ravninski cestni odsek skozi vasi do Komende. Bidoni bodo pred ponovnim vzponom potrebni polnjenja. Sredi noči so seveda tudi bifeji že zaprti. Da o trgovinah ne govorimo. K sreči ima vsaka poštena slovenska vas cerkev. In zraven cerkve je po navadi tudi britof na katerem je polno zalivanja potrebnih rož. V te namene se v kakem kotu ali za zidom skriva pipca. Lažje jo najdemo, če sledimo zelenim kanticam za zalivanje, ki so razobešene v okolici.

IMG_0701

Sem že blizu. Samo še pipco najdem.

IMG_0700

Aha! Tale je bla kar dobro skrita.

Malca na britofu ob enih ponoči je že sama po sebi posebno doživetje. Vse skupaj še popestri eden tistih gigantskih traktorjev, ki se z osvetlitvijo primerno fuzbal tekme in mega cisterno vozaka sem in tja po vasi. Ker se mi ne da okoli po cesti omenjenemu traktorju pod kolesa, raje nekaj sto metrov kolovratim čez travnike do naslednje zanimivosti. Tu okoli se marsikdo očitno raje vozi s traktorejm, kot hodi v hribe. Zato stoji Planinski dom Komenda, kar lepo na robu vasi. Praktično na ravnini, da še z avtom ni treba daleč. Na križišču se razveselim table za pešpot proti Krvavcu in markacij. Vseeno na hitro povohljam okoli gostilne, pardon Planinskega doma. Radovedni konjiček si vmes prisluži nekaj čohanja za ušesi. Zgledno markirana pot me hitro pripelje v Šenturško goro, kjer me spet čaka nekaj asfalta. Med drugim me pot sredi noči pelje tudi mimo pasjega hotela. Ko se zbudi prvi gost, mu kmalu sledijo še ostali. Galama do jutra je zagotovljena. Kmalu zavijem spet navzgor v gozd do Ambroža pod Krvavcem. Britofa sicer ni pri cerkvici, je pa prav lepo hladna tekoča voda. Eno etapo višje na Kriški planini že lahko ugasnem čelko in jo zarinem kar direktno po travniku proti televizijskemu stolpu.

IMG_0703

Vrh je že v soncu

IMG_0702

Na srečo nisem na kolesih

Še prečka čez Njivice, ciljna strmina in že pozdravljam sonce na Zvohu.

IMG_0707

Ob taki suši, je tabla za prepovedano kopanje precej odveč

IMG_0708

Čao sonček . . .

IMG_0705

Ni videt posebne strmine . . .

IMG_0706

Na tisto špičko zadaj grem . . .

Tu se končno začne bolj gorski teren. Ker grebensko pot prek Kalškega grebena že poznam, tokrat uberem spodnjo varianto. Pelje me čez razgiban kraški teren z ruševjem, skalami, travami, vrtačami in kar je še podobnih zanimivosti. Vmes imam priložnost občudovati gamse pri lahkotnem premagovanju terena. Po ostrih balvanih nametanih na strmem pobočju šprintajo navzdol, kot Usain Bolt po tartanu. Nad zglajenimi ploščami, kjer bi imel mariskateri plezalec težave si vzamejo le sekundo za premislek in odskakljajo navzdol, kot po stopnicah.

IMG_0710

Ko pridrsam do Cojzove koče, je sonce že kar pošteno vroče. In ta zgodnji se že vračajo z vrha. Čas je za zajtrk. Privoščim si hemeneks sa jajima in brezalkoholno pivo. Neverjetno! Po pol ure sem kot nov in pripravljen na zloglasno streho Grintovca, kjer tudi najboljši pljuvajo ven pljuča in tudi najbolj potrpežljivi izgubljajo živce na neskončnih ridah. V zmernem tempu se prebijem do vrha precej lažje, kot na tekmi, ko gre na polno. Tako 12 ur po štartu s Šmarne gore stojim na najvišjem vrhu Kamniških Alp. IMG_0711

S pogledom zadovoljno prečesavam pretečeno oz prehojeno pot. Počasi se že oziram proti zahodu. Kaj, ko bi potegnil še na najvišji vrh Karavank. Ne bi blo slabo. Sestop na severno stran čez Mlinarsko sedlo je milo rečeno zoprn. Ali se bodo naše gore vsak čas podrle, ali sem pa že pozabil kolk je enega šodra tam gor. Vseeno hitro in brez zapletov priskakljam do Češke koče, kjer je čas za malico. Dokaj hladno pivo ponikne, kot voda v Sahari. Sledi dokaz, da je Jezersko res na Gorenjskem. Kislo mleko dobim v šalci od kofeta. Trikrat zajamem z žlico in ga ni več. Žgančkov ni bilo dosti več. Pa to ni slow food z desetimi hodi, da bi se preseraval z mikro porcijami, gorenci smotani! Ljudje pridemo peš sem in smo lačni!!! No, vsaj kelnarca je prijazna in mi napolni bidone z vodo iz pipe. Na spustu proti Jezerskemu je gretje vedno močnejše. V dolini mi dokončno zakuha. Tudi mrzla voda iz vodnjaka in energetski napitek s pumpe me ne spravita k sebi. Na senčni klopci pod drevesom sredi Jezerskega razglasim tokratno turo za zaključeno in uštopam prevoz domov.

Tehnikalije:

Z vrha Šmarne gore prek Grintovca do Jezerskega je naneslo dobrih 59km, in 3600 višinskih metrov vzpona v dobrih 16 urah bruto.

Šmarka - Jezersko

Prihodnjič dalje . . .


Komentiraj

Zima na sončni strani Karavank

Leto se je začelo s tako kičastim vremenom, da je bilo absolutno nujno it pogledat v višje nadmorske višine. Nenavadna “zima” omogoča poletno planinarjenje tja do 2200m nad morjem. Tako so namesto smuči, derez, cepinov in podobne ropotije v igri še vedno superge in lahek tekaški nahrbtnik. Čudna oprema za prvi dan leta. No, gori v najvišjih legah Julijcev ali na koncu kake mrzle senčne doline se da tudi cepine koristno uporabit. Ampak nekateri  imamo raje sonce in se nam ne da tričetrt poti prenašat težke zimske opreme na hrbtu in s težkimi zimskimi gojzarji velikosti manjših mlinskih kamnov kolovratiti po kopnih skalah. Torej bo na novega leta dan padla pomladno-jesenska lahka in hitra varianta.

No, pa smo ga dočakali .   .   .   Spet en “nou let”. Vsake, še tako dobre fešte je enkrat konec. Obiski so popokali jokajoče otroke, domači živelj se je z zadnjimi močmi zavlekel v postelje, sosedom je zmanjkalo pirotehnike in zavladal je spokoj prve letošnje noči .   .   .  Taka, mirna in mehka je bila. Škoda bi jo bilo prespat. Spokam ruzak, skuham čaj in pravac gorenjska. Med vožnjo se kratkočasim s štetjem avtomobilov. Od Ljubljane do Žirovnice po avtocesti sem jih naštel 30 v nasprotni smeri in dva v moji smeri. Še vedno bolje, kot na božično jutro, ko sem na poti v službo prvozil pol Ljubljane vključnio s severno obvoznico in srečal tam nekje, če bi na grobo ocenil, ene pet do šest  štirikolesnikov. Od tega vsaj tri taksije. Ob pol petih parkiram pred Valvazorjevim domom po Stolom. Tema je kot v riti. Lune ni na vidiku. Je pa zato toliko več zvezd. Lepo počasi in z andahtjo se v toplem avtu pripravim. Ko stopim ven, me mraz kar malo zareže v nos. Tudi, če ni snega, je vseeno zima. Predvsem ponoči ni nekega silnega ogrevanja. Mahnem jo mimo doma in katerega se sliši kašljanje in smrčanje omaganih žurerjev. Planiram ogled sončnega vzhoda na Stolu. Da ne bi bil prehitro gor, naredim ovinek levo proti Hrašenski planini. Spotoma naletim na nek razpadajoč bivak poln mišjih drekcev, preperelih penastih podlog na majavih pogradih, rjastih loncev in podobne šare. Ampak prav na sredi prostora, med vso to ropotijo, blesti snop dilc. In to ne kar enih! Ne, ne! Tam, dragi moji, so njihovo visočanstvo Elan RC z Marker okovjem. Mokre sanje vsakega mulca na hribčku za vasjo. Nonšalantno slonijo tam na pogradu, kot da sta Bojan in Rok samo skočila na čajček in jih bosta zdaj zdaj spet pognala po bregu.

stol01

Klik! Spet sem v letu 2017. Obut v superge tekam po mehki suhi travi. Ko stopim iz gozda, me pozdravijo neštete lučke v dolini in na nebu. Ma, kakšne smrekce in pirotehnika. Lepo vas prosim!  Tole je treba videt! Ugasnem čelko, se usedem na travo in čas se ustavi. Potopim se v temno, mehko noč. V vseh smereh vseh dimenzij vidim le drobne lučke na temni podlagi do neskončnosti. Skoraj popolno brezvetrje je in tišina, da bi jo lahko z žlico zajemal. Slišim le lastno srce, ki mi šumi v ušesih in zamolklo tolče v grlu. Po kratkem opazovanju v tej zamrznjeni sliki opazim znake življenja. Nakatere lučke na nebu niso zvezde, ampak letala, ki počasi peljejo prek neba. Tudi v dolini tu in tam opazim kak avto na cesti. Kar brez luči se odpravim naprej. Je ne potrebujem več. Kot tudi poti ne. Saj je itak ne vidim. Kar naravnost gor proti grebenu tipam preko mehkih trav in redkih skal. Ko en čut izločim, se drugi okrepijo in gora mi je bližje.

Na grebenu me pozdravi blag severnik. Kot bi se film okoli mene spet pričekl vrteti. Konec pavze. Tudi luč spet prižgem. Na severno stran je kar konkreten prepad. Ne bi rad na hitro končal pri sosedih. Malo po potki in malo počez jo maham prek zaobljenih hribčkov, med tem ko se počasi dani. Do koče na Stolu pidem ravno pred zadnjim dejanjem veličastne predstave. Na klopci uživam v najboljšem kinu na svetu 3D v najvišji možni resoluciji, surround sound, toplota prvih sončnih žarkov na obrazu in še mnogi efekti na razno razne čute. Med tem me je prehitela družba z Bleda in skupaj se kot prvi leto povzpnemo na vrh Karavank.

stol02

Vrhunec jutranje predstave. (na sporedu je vsak dan brez izjeme in vsakokrat je drugačna)

 

Šele, ko si na čokoladni ploščici skoraj polomim zobe, ugotovim, da je v bistvu kar mrzlo. Po desetih minutah jo odkurim naprej preden se do konca polenim in otrdim. Jasno imam še ogromno časa. Saj je sonce komaj vzšlo. Če sem naredil ovinek na zahod, ga dajmo pa pa še na vzhod. Da bo klobasa bolj simetrična. Na spustu s Stola se mi pošteno smilijo nove superge, ko se plazim prek strmih melišč. Kmalu pridem v ruševje in v gozd, kjer hitro napredujem po razgibani mehki singlci. Sonce ravno malo jača ogrevanje in mu že pobegnem spet v senco na severno stran Begunjščice. Pri domu na Zelenici le od zunaj pomaham omizju pri zajtrku in se zagrizem spet v strmino. Na vrsti je še Begunjščica. Je kar dolga in razgibana pot. Ko pridem končno spet na južno stran, se mi že pošteno spremenijo prioritete. Na vrhu liste želja so trenutno pivo, hrana in spanje. Stisnem še spust do Roblekovega doma in si vse troje tudi privoščim. Ostali pohodniki ravno začenjajo v malo večjem številu lest iz dolin v višave, ko jaz pred koncem ture že zadovoljno srkam pivo na sončku v zavetju skladovnice drv. Nato dam seveda ruzak po glavo in še eno kitico oddremljem. Malo sem len, a se vseeno nekako spravim v pogon. Na dolgi prečki po južnih pobočjih Stola uživam v lahkotnem tekljanju. Sploh ne vem kdaj se znajdem spet pred Valvazorjevim domom. Pasji lajež, brnenje avtomobilov in cigaretnio dim me sicer kar grobo vržejo nazaj v civilizacijo. A pivo v ležalniku na sončku vseeno pošteno sede.

Ni še konec. V bajti pozdravim še par ta hitrih tekačev gospodarjev Polhograjske Grmade in se okrepčam z obaro. Štrudle vzamem za domov, da me bodo moji še kdaj spustili na kakšno potepanje.

TEHNIKALIJE:

cca 25km, 2300m vzpona, Valvazor – Vajnež – Stol – Zelenica – Roblek – Valvazor

stol-roblek

 


2 komentarja

Učka (off) trail

Leto je naokoli in zgodi se repriza prvomajskih praznikov v Moščenički dragi. Seveda zopet Učka vabi. Tokrat je cilj najvišji vrh Vojak, ki leži 1400m nad štartom ob morju. Odločim se za kombinacijo lanske poti in trase tekmovanja Učka trail, ki bo septembra potekalo tu okoli. Odpravim se light and fast. Poleg običajne tekaške opreme vzamem še GPS, telefon in dolgo majico okoli pasu. Brez hrane in pijače. Saj bom itak do večerje nazaj. V lahnem drncu jo manhem direkt gor po dolini. Kot lani sledim učni poti o starih slovanih, ki pelje na vrh z imenom Perun. Ob poti so table z razlagami slovanske mitologije v štirih jezikih (nekaj slik omenjenih tabel tukaj).

Učka iz Moščeničke03

V zadnji naseljeni vasi Potoki se cesta spremeni v pot.

 

Učka iz Moščeničke07

Markacija zgodovinske učne poti. Zraven pa tekaška nebesa.

Učka iz Moščeničke05

Drevo indoevropskih jezikov

Učka iz Moščeničke08

Staroslovanski sveti hrast oziroma os sveta.

Učka iz Moščeničke09

Po pol urce sem v zapuščeni mlinarski vasici Trebišća.

 

Kako sede pit bistro studenčnico direkt iz potoka! UF, UF!! Po okrepčilu jo za razliko od lanskega leta tokrat mahnem v levi breg.

Učka iz Moščeničke12

Po nekaj strmih serpentinah pridem na makadamsko cesto kjer pot proti Perunu zavije levo, jaz pa jo uberem desno proti vrhu Učke. Bom nazaj grede delal ovinke, če bo še kaj časa. Vodno zajetje mi zopet ponudi prijetno hladne požirke.

Učka iz Moščeničke14

Kdor nima posode za zajem vode, mora plezati.

 

Sredozemsko rastje se počasi umakne bukovim gozdovom in pašnikom. Sonček ravno prav boža kožo in vetrič ravno prav pihlja. Čisti užitek!

Učka iz Moščeničke15

Za razliko od poletja, je zdaj vse zeleno. (zadaj cilj Vojak)

Učka iz Moščeničke16

Po uri in pol prispem v vas Mala Učka. S 100 milj Istre imam v spominu, da mora biti nekje nek vodnjak. Aha!! Nisem se motil.

Učka iz Moščeničke23

Žal je pipa suha 😦

 

Obrnem se na peti in jo mahnem dalje. Še par serpentin pod budnim očesom policijskega helikopterja in že je tu Vojak. Od tu ne gre več navzgor. Dve urci od štarta. Odlično! Odkrijem celo razlog preletavanja helikopterja. Pri anteni na vrhu je namreč cilj kraljevske etape letošnjega Tour of Croatia. Kolesarji bodo šli dol z avtom, mene pa čaka še kar zahteven spust.

Učka iz Moščeničke22

Samo še malo

 

Učka iz Moščeničke18

Kjer je šlo gor, bo šlo tudi dol

Učka iz Moščeničke19

Reka

 

Par fotk in gas nazaj dol. Okrepčil itak nimam s sabo. V Mali Učki tokrat zavijem desno. Da ne bom ponavljal iste poti imam namen obiskati Perun z druge (SZ) strani in se nato spustiti nazaj v dolino.

 

Učka iz Moščeničke24

Kar za nosom. Pardon, Garminom.

 

Učka iz Moščeničke25

Kjer je volja ni ovir

 

Učka iz Moščeničke28

Temu bi za silo še lahko rekli steza oziroma trail.

 

Učka iz Moščeničke29

No tole je pa že off trail

 

Po krajšem spoznavanju lokalnih kozjih stezic, se zopet priključim na markirano pot proti Perunu. Juhuu! Spet lahko brez skrbi malo privijem tempo.Zadnji vzpon k vrhovnmu božanstvu mine tik tak. Lutanje se je kar poznalo. Od Vojaka je minilo že uro in pol. No, saj se le še spustim nazaj v dolino. Seveda bi bilo dolgčas po isti poti. Na zemljevidu je polno nekih stezic. Ni vrag, da me katera ne popelje v dolino. Problem je le, da je pikčasta črta na zemljevidu lahko vse od makadamske ceste, do neprehodnega brezpotja. Žal je večina bližje drugi varianti. Lokalci pač ne pešačijo več po bližnici do sosednje vasi, ampak se lepo peljejo z avtom naokoli po cesti. Z makadama, ki me jasno pelje v napačno smer, zavijem na prvo stezico, ki se mi ponudi. Seveda je občasno vidna bolj na GPS-u, kot v živo. Trenutek nepazljivosti je potreben, da neprijetno zvijem gleženj. Po plohi kletvic in zategovanju vezalk odkrevsam dalje. Saj mi drugega ne preostane. Teren itak ni primeren za tek, tako da me poškodba ne upočasni preveč.

Učka iz Moščeničke31

Pogled nazaj. Spredaj Suhi vrh, levo zadaj se skriva Vojak

 

Učka iz Moščeničke35

Skozi tole žbunje je lahko do morja kar daleč

 

Ko se oko privadi na lokalne razmere, je v bistvu dokaj lahko uganiti, kej naj bi peljala domnevna stezica. V vasi Grabrova zopet naletim na asfalt. Gleženj sem že lepo razhodil, da lahko spet tečem. Čas se mi počasi izteka, zato se odločim za ziher varianto po cesti do Moščenic. Le ta mine presenetljivo hitro. Ostane mi le še 150 višinskih metrov spusta po stopnicah in dober kilometer promenade ob morju. Z lahkoto zmorem tudi to.

Učka iz Moščeničke37

Promenada mimo vikendov avstroogrske elite

Seveda skok v morje ne izostane. Voda je prav prijetna za kratko plavanje. Precej toplejša, kot dva tedna nazaj na slovenski obali. Ko vstopim v hotel ravno odprejo jedilnico za prvi trop sestradanih azijcev. Kar naj se gužva malo poleže. Med tem skočim pod tuš.

TEHNIKALIJE: 26km dolžine in 1600 vm vzpona. 2 uri gor, 2 uri 45 minut dol s kopanjem vred.

Učka iz Moščeničke D sled

EPILOG:Učka nikoli ne razočara. Vedno pokaže kaj novega in lepega. Vedno je tudi kak trenutek, ko pomisliš  “Učka ti materina”. Na koncu je vedno sklep: “Še bo treba it!”

Učka iz Moščeničke33

Pot pod noge

 

 

 


Komentiraj

Barjanska runda

Prišla je pomlad in privabila iz lukenj dvokolesnike vseh vrst. Kaj pa, če bi še jaz potegnil iz kleti svoje zvesto kljuse in malo zavrtel pedala. Sicer redno gonim mestno kočijo v službo, a to seveda ni to. Treba je oblečt kolesarske hlače, napolnit bidone in zavrtet na polno več ur. Pa še noge za spremembo ne bodo deležne vedno istega nabijanja, kot pri teku. Moderno se reče temu cross training. Večerni destminutni pregled pokaže kar solidno stanje zapostavljenega konjička. Sicer mu ne bi škodilo temeljito čiščenje, ali še bolje generalka. Žal ni časa. Malo masti na ketno, pa bo. Glavno, da bremze delajo.

Zdaj pa k cilju, oziroma poti. Mora biti v bližini, ker bom štartal od doma. Cestni dirkači imajo več variant  Barjanske runde oziroma kroga. Lahko bi zadevo malce razširil. Seveda predvsem v smeri manj asfalta in več klancev. Ob brskanju za idejami najdem še zanimivo pustolovščino po hribčkih okoli Ljubljane.  Porodi se mi izvrstna ideja! Obkrožiti Ljubljansko Barje in se hkrati čim manj voziti po njem. Vmes pa obiskati še najbolj znane hribčke. Verjetno bi šlo do sončnega zahoda. Za vsak primer vseeno spakiram čelko. Juhuuuuu! Se že veselim!

Zaradi družinskega usklajevanja štartam šele po Živžavu in zajtrku ob poldesetih dopoldne. Da se čim prej znebim asfalta jo uberem kar direkt iz Stanežič na Šenviški hrib in naprej proti Toškemu čelu. Že v prve pol ure dobim seveda prvo lekcijo. Običajno kompakten kolovoz ima po dežju in obdelavi z gozdarskih traktorjem povsem druge dimenzije, kot ponavadi. Pet let stare nizkoprofilne gume mi ne pomagajo kaj dosti. Sledi lepa singlca po grebenu in nato iskanje odcepa za Toško čelo, ki vključuje 100m spuščanja po strmem brezpotju in plezanja čez podrta drevesa z biciklom na ramah. Sklenem, da bom turo vseeno moral nadaljevati malo bolj on in manj off road, če želim danes kam prit. No, kmalu sem spet na asfaltu na Toškem čelu, ter uro in pol po štartu že na prvem hribu.

barjanski krog05

Katarina nad Ljubljano

S Katarine jo hitro mahnem v dolino in pred Polhovim Gradcem zavijem proti Horjulu. Izkusim še eno kolesarsko pravilo. Kamorkoli greš je, ali v klanec, ali proti vetru. Po dolini piha kar konkreten nasprotni veter. Prehiti me nekaj barvno usklajenih kolesarjev, katerih kolesa imajo verjetno ceno v evrih višjo, kot težo v gramih. Kako za vraga jih ne odpihne s ceste?? Po krajšem preračunavanju preostalega časa in poti, se odpovem vzponu na Koreno nad Horjulom in jo pičim direktno skozi Horjul proti Ligojni. Vmes na pumpi natankam cuker in vodo. Sledi vzpon na Planino nad Vrhniko in prva manjša krizica. Po treh urah na kolesu stegna prvič pečejo, glikogen sem počasi pokuril, klanec imam v spominu krajši . . . Ampak tudi najdaljši vzpon se enkrat konča. Po treh urah in pol sem na drugem hribu.

 

barjanski krog14

Planina nad Vrhniko

barjanski krog10

Jugozahodni del Barja. Zadaj Krim in na desni hoste, ki me še čakajo.

 

Med konzumiranjem gibanice naštudiram naboljšo varianto za naprej. Spust na Vrhniko mi zaradi neizbežnega ponovnega vzpona ne diši. Zato izberem bolj zahodno varianto. Hiter asfaltni spust skozi Zaplano in Strmico me pripelje do ceste in železnice Vrhnika-Logatec, ki jo prečkam malo pred obrtno cono. Zdaj vstopam na medvedovo ozemlje.

barjanski krog16

Po žledolomu je proga spet elektrificirana.

Ena od velikih prednosti kolesarjenja pred tekom je, da se lahko na spustih spočiješ. Gibanica je prijela in pekoča stegna so le še spomin. Z veseljem jo mahnem v hosto.

barjanski krog18

Avtocesta z medvedje perspektive.

Od zoprnega vetra je v gozdu ostala le osvežilna sapica. Prav uživaško! Medveda ni na spregled. Pač pa srečam eno živo srno in enega malo manj živega jelena.

barjanski krog17

Lubadarji so imeli tukaj pravi razvrat. Bo še kar trajalo preden bodo gozdarji počistili suhe smreke. Makadamska cesta gre najprej za kratek čas vzporedno z avtocesto, nato pa zavije v notranjost. Seveda ima kar nekaj odcepov in križišč. Brez zemljevida si hitro pri medvedu v brlogu. Jaz se držim svoje nekaj let stare sledi, ki me brez težav pripelje na Pokojišče.

barjanski krog19

Nekaj žigov in dve vpisni knjigi je vse kar je ostalo od nekdanje okrepčevalnice.

 

Tukaj na odprtem spet nemarno piha. Vzamem si le deset minut za hiter prigrizek in gasa dalje. Na poti sem 5 ur in pol. Za sabo ima od oka slabo polovico poti. Plan se mi zdi vedno bolj realno izvedljiv. S Pokojišča nadaljujem proti Rakitni.

barjanski krog20

Rabi kdo čemaž?

Po nadaljni uri in pol divjine padem na Rakitni spet v civilizacijo. Parčki na sprehodu, otroci na igrišču, rohnenje motorjev.

barjanski krog22

Ke želim čim prej opravit s Krimom, samo na britofu dotankam vodo in pičim dalje. Res v slabi uri pribrcama na najvišjo točko tokratnega potepa. Stegna spet pečejo kt pr norcih. Približno tako tudi piha okol vogalov. Na vodo in cukr očitno ne gre več. Situacija je zrela za radikalno korekcijo. Ričet s klobaso in radler zadevo v pol urce drastično popravita.

barjanski krog23

Sledi dolg spust v dolino Iške, ki je prav nemarno na poti vsem kolesarjem, ki se izogibajo Barja. Ker je do sončnega zahoda le še uro in pol, sklenem malo pogoljufati in jo posekam kar čez Barje skozi Ig do Škofljice. Tokrat imam veter v hrbet. Z lahkoto leti 35 do 40km/h, potem pa mi zmanjka prestava ali dve. Šer dobro, da nimam specialke. Bi me še policaji ustavili. Na Lavrici končam z goljufanjem in jo mahnem na Orle, ter po grebenu Golovca proti centru Ljubljane. Na Ljubljanskem Gradu za las ujamem sončni zahod.

barjanski krog26

Spustim se na Vodnikov trg, kjer se zopet napojim. In nato mimo Prešerna v Tivoli.

barjanski krog29

Razstave na Jakopičevem sprehajališču so vedno zanimive. Tokratna tema so narodni parki.

 

Za zaključek kroga si privoščim še Rožnik, kjer pomalicam zadnje zaloge, prižgem čelko odpujsam domov.

barjanski krog33

 

TEHNIKALIJE: Garmin je naštel 148km dolžine in dobrih 3000 višinskih metrov vzponov v 11 urah in pol bruto. Pametna ura pravi, da sem pokuril okoli 7000 kcal. Pogled na zemljevid pa izda, da sem obiskal celih enajst občin in štiri upravne enote.

barjanski krog34

REZIME: Vrhunska dogodivščina. Plan izpolnjen. Zadovoljen v vseh pogledih. Ob zgodnejšem štartu oziroma boljši pripravi na nočno vožnjo bi lahko JV del kroga odpeljal bolj pravoverno in vključil še Kurešček in Lipoglav. Vmes so me peklensko pekoča stegna spomnila, da je kolesarjenje precej drugačno od teka. Vseeno ni slabo za prvo letošnjo turo. Naslednjič pa peš? 🙂


1 komentar

Jahanje Košute

Košuta se poleg žene od jelena imenuje tudi obsežen greben vzhodnih Karavank. Z gorenjske avtoceste se nad Tržičem lepo vidi strma travnata pobočja nad katerimi se nizajo dvatisočaki en za drugim brez večjih sedel. Zid iz enega kosa kar vabi na sprehod v višave. Že južna travnata pobočja so od blizu precej strma in tudi kamenja se ne manjka. Na severno, avstrijsko stran pa pada nemarno krušljiva skalnata stena, ki jo sekajo strme grape. Kitajci so morali zid graditi od temeljev. Jugoslavija pa ga je le okrasila z malo žice in postavila gor nekaj graničarjev. Od kar niče več ne sili mladeničev, naj čepijo na prepišnem grebenu in streljajo vse kar se premika, ponuja greben prav nebeške sprehode po zračnih višavah in tudi po nižje ležečih planinah. Več kot 10km naj bi bilo od vzhodnega Velikega vrha do Tolste Košute na vzhodu. Vmes pa ves čas gori doli prek številnih večjih in manjših kucljev, po travah, skalah, grušču, zemlji …

Že dolgo me vabi, da bi ga odtekel v enem kosu. Sploh od kar smo z otroki odkrili planino Kofce in se bolj pogosto znajdem v tistih koncih. Seveda nisem prvi s to idejo. Že kratko iskanje po spletu pokaže, da so greben obiskali že tako gorniki, kot tudi gorski tekači. No, prišel je tudi moj čas:

Ob šestih zjutraj parkiram na praznem parkirišču nekaj ovinkov pod kmetijo Matizovec. Do doma na Kofcah se ravno ogrejem na delovno temperaturo kjer jo brez ustavljanja mahnem dalje proti planini Šija. Odločil sem se namreč, da Košuto zajaham od zadaj. Torej najprej prečim južna pobočja prek planin Kofce, Šija, Pungrat, do planin Spodnja in Zgornja Dolga njiva. Smerokazi obljubljajo kar dolgo pot. Nič hudega. Svojevrsten užitek je v jutranjem sončku ob ptičjem petju tekati po samotnih stezicah.

Malo po sončku, malo po senčki

Malo po sončku, malo po senčki

Po treh urah se končno zavihtim na Košutin hrbet. Na Tolsti Košuti si privoščim krajši postanek. Ptiči so utihnili, tudi iz doline ni slišati nič. Od tišine mi kar šumi v ušesih, kot po kakšnem glasnem koncertu. Končno odklopljen od vsakodnevnih zvokov. Ozračje postaja bolj resno. Od jugozahoda se bliža neka sivina. S severne strani občasno zaveje hladen vetrič, sicer je pa sumljivo mirno. Bo treba kar it. Zabava se šele začenja.

Nad Vadinami je še kar spodobno zasneženo

Nad Vadinami je še kar spodobno zasneženo

Tole  je šele četrtina grebena

Tole je šele četrtina grebena

Moram priznat, da poti nisem študiral do zadnje podrobnosti. Imel sem namen držati se grebena kolikor se da. Po spominu naj bi bila pot markirana. Z vrha Tolste Košute jo mahnem proti zahodu. Prek prvih dveh ali treh kucljev tečejo lepe gamsje stezice po katerih se podi manjši trop teh elegantnih koz. Stezice postajajo vedno ožje in bolj strme. Ves čas se gibljem v območju državne meje. Ponekod iz trave gledajo zarjaveli ostanki žičnatih ograj. Idealno za spotikanje nepazljivih obiskovalcev samote.

Očitno so tudi gamsi pismeni

Očitno so tudi gamsi pismeni

 

Kmalu se znajdem v svetu skalnih škrbin in strmega skrotja. Gamsi tu še vedno z lahkoto tečejo. Tudi jaz moram vključiti vse štiri okončine. Podrte škrbine pred mano izgledajo prav nagnusno krušljive. Ker sem pričel tečt in ne z zobmi držat šopov trave, sledim gamsjim prehodom levo navzdol pod greben. Prečim nekaj grapic. Poplezam prek dveh krajših skokov in se priključim na pot, ki gre z Dolge Njive na Košutnikov Turn. Gamsja telovadba mi vzame dobre pol ure. Kasneje doma pogledam zemljevid in ugotovim, da med Tolsto Košuto in Košutnikovim turnom ni markirane poti. Kdor nima v glavi, .   .  .  se zapleza. Po lepi cik-cak stezici se hitro spet povzpnem na najvišji vrh, Košutnikov Turn. Severna in južna stran sta kot jin in jang. Na severu mrzle skale, na jugu sončne trave.

S severa je precej drugače

S severa je precej drugače

Naprej postane greben bolj priljuden. Večinoma prav uživaški. Ravnine ni nobene. Samo gori doli prek neštetih kucljev. Ko prisopiham proti vrhu neimenovane travnate špičke, se petnajst metrov stran dvigne ogromna rjava senca. Kot bi veter odpihnil šotorsko krilo. Presenečen občudujem njegovo veličanstvo Planinskega Orla, kako počasi odjadra v bolj mirne konce. Tako blizu ga ne vidiš vsak dan. Uf, … uf…  Za fotko sem seveda prepozen. Šer kar lep čas sedim na obmejnem kamnu in ga občudujem, kako pluje proti Grintovcem, kot zračna križarka. OK, dovolj sanjarjenja! Pot je še dolga. Kucljev zlepa še ne bo zmanjkalo. Vsi tam okoli dvatisoč metrov visoki. Sledijo si Ostrv, Macesje, Užnik, Tegoška gora z več vrhovi . . . Nato malce več spusta v Škrbino, ki je s 1869mnv najnižja točka grebena. Ko mi na lepo travnati potki misli malo odplavajo, se mi med pod nogami zabliska nekaj črnega in podolgovatega. V trenutku, dam noge narazen in odskočim, da ne pohodim črne kače. Na srečo je bila od hlada čisto otrpla in ni se ni premaknila. Jaz je pa tudi nisem izzival. A kdo ve pasmo te lepotičke?

Blackadder jaha Košuto

Blackadder jaha Košuto

Iz šrbine se vzpnem na Veliko in Malo Kladivo. Pot je vedno bolje uhojena. Tudi ljudi je kar nekaj. Kot bi iz zakotne ulice prišel na Čopovo. Prek Kofce gore in Toplarja pridirkam na Veliki vrh, kjer se moje grebenarjenje konča. Še hiter spust prek cvetočih travnikov in že sem pri domu na Kofcah med množico planincev. Predirljivo otroško vreščanje mi hitro pričara domače vzdušje. Sledijo obilne porcije piva, vode, žgancev, zelja, klobas, štrukljev. Po dobri uri se odkotalim v dolino kot nosečnica.

Košuta010

 

TEHNIKALIJE:

Sam greben naj bi bil dolg prek 10km.

Ura je namerila 2900m vzponov in prav toliko spustov.

Glede na predhodnike, sem verjetno opravil slabih 35km.

Od Matizovca do vrha Tolste Košute 3 ure,

Tolsta Košuta – Košutnikov Turn dobro uro

Košutnikov turn – Veliki Vrh 2 uri in pol.

Skupno od Matizovca do Doma na Kofcah 7 ur.


Komentiraj

Vikend sendvič s kislimi kumaricami

Z Ultrablues-om so na tekaški sceni postali moderni sendviči. In to raznih sort. Od pustih tek + tek, prek kombiniranih s cestnim, gorskim, trail, itervalnim in kar je še podobnik tekov. Pa kombinacije s kolesarjenjem, plavanjem poodništvom. In tudi bolj eksotične. Na primer s  smučanjem. Neposvečeni ste verjetno uganili, da ne gre za rezine kruha z nadevom. Temveč za kombinacije daljših treningov v dveh ali treh dneh zaporedoma.

Pri meni se je začelo s povabilom na drugi tradicionalni turnosmučarski vikend nad Pokljuko. Seveda je bilo treba takoj rezervirati termin na koledarju. Smuči je treba vsaj enkrat letno prezračiti, da se ne zlepijo med sabo. Za čiščenje rje z robnikov, pa priporočam drsanje po ledu in ruševju. Od lanskih petih bolj ali manj zagrizenih turašev sva se v petek zjutraj znašla na Rudnem polju le dva pjeba. Ampak toliko bolj zagreta, z visokoletečimi načrti, opremljena do zob in ušes. Že ob zlaganju opreme iz črne limuzine se zgodi prvi zaplet. Ruzak je sumljivo moker. Takih, ki bi švicali namesto tebe še ne delajo. Vonj hitro pokaže krivca. Kumarice v originalno zaprtem kozarčku so ostale na suhem. Za reklamacijo pri “najboljšem” sosedu žal ni časa. Ob sončnem vzhodu počasi odpujsava mimo smučišča in levo proti planini Konjščici. Nikjer nobenega, sliši se le podrsavanje smuči in dihanje. Telefoni molčijo, vse obveznosti so do ponedeljka na čakanju. Med mogočnimi smrekami se iskrijo prvi sončni žarki. Počasi se ogrevava na delovno temperaturo. Na Konjščici deponirava odvečno prtljago in se veselo poženeva naprej. Snega je sicer za tretjino lanske količine, a naju ne moti. Sonce, voda, zrak, svoboda velja tudi, če je voda zmrznjena. Vonj kumaric iz nahrbtnika me spominja na šolske ekskurzije. Saj veste: žemlja s posebno salamo, sirom, majonezo in kislimi kumaricami. Zraven pa Pingo sok. Po nekaj malega motoviljenja prek skal in ruševja, prideva do Jezerc, kjer je podoba že bolj zimska. Napihan suh snega na trdi skorji obeta celo zelo solidno smuko. S Studorskega prevala se odpre zanimiv pogled, ki oklesti najine visokoleteče cilje.  Na trasi planiranega spusta oziroma prečenja na smučeh, med kamenjem že zeleni trava. Na nej se mirno pase kakih trideset gamsov. Nekajurnemu pešačenju s smučkami na hrbtu se kaj hitro odrečeva. Namesto proti Velem Polju jo skleneva mahnit na sosednji Veliki Draški Vrh. Kam pa drugam. Lagodno pomalicava in natakneva dereze. “Z derezami moraš hoditi bolj na široko. In pazi, da ne zapneš za hlače!” Pospravljava opremo v ruzake. “Rresssk!” Zob derez odtrga lep kos hlač pri kolenu. “Aha! O tem si mi govoril.” No, prva lekcija je za nama. Do vrha je samo še uživaški sprehod z razgledi za vikat. Na vrhu pa sonček in brezvetrje. Dobro, da imava ušesa. Če ne, bi nama čeljusti popadale dol v Krmo. Sneg je ravno malo začel popuščati, kar je naredilo smuko do Jezerc naravnost odlično. Nižje pa spet rodeo med ruševjem in skalami. Tokrat navzdol. Na Konjščici si spet oprtava vso prtljago. Z ene strani mi dišijo kumarice, z druge klobase, jaz pa neumorno pujsam dalje.  Nekaj smrčjih vprašanj (A je še daleč?) in že sva pri koči na Pšincu. Tam se ta glavni štos turnega smučanja šele začne: . . .  Na sončku s pogledom na zasnežene spodnje bohinjske gore tavajočih misli srkava hmelji napitek .  .  .  .

Laško ma novo f ..... No tud piksna bo v redu.

Laško ma novo f ….. No tud piksna bo v redu.

 

A je to nirvana?  .  .  .  Tudi če ni, je jebeno dobro.

Med odpravljanjem na večerno sranje po dolgem času opazim, da je na nebu res ogromno zvezd. Ampak reeees jih je veliiiiiko. Se ne hecam. Iz osvetljenih civiliziranih krajev se jih vidi bolj za vzorec.

Po krepčilnem deseturnem spancu, pride naslednje jutro na vrsto sendvič s klobaso in slavnimi kumaricami vloženimi v zrak. Kljub napovedi poslabšanja vremena, je spet sonce. Jebi ga! Spet bo treba na turo. Tokrat na Srenjski preval in skok še na Malega (Mali Draški Vrh). Smučava na drugo stran na Kačji Rob s katerega zaruživa direkt v najgostejše ruševje. Hm! Pozimi bi morala biti tukaj uživaška flanka pršiča, srenca, ali kar je še podobnih dobrot. Tale smolnata zelenjava ni nič zimska.

Še za slalom so količki pregosti

Še za slalom so količki pregosti

Kljub vsemu, brez večjih prigod prikolovrativa do smučišča, kjer se posladkava še z nekaj zavoji karvinga po mehkem polikanem snegu. Neprecenljivo! Med tem se dokončno pooblači. Brez slabe vesti odkruzava nazaj proti domu.

 

V nedeljo me kar razganja od energije. O kakšni boleči ali zategli mišici ne duha ne sluha. To pa je bilo polnjenje baterij!

Seveda mora imeti sendvič tri plasti. Zato zvlečem Šnitko na tekaški potep na Rašico. Počasi ob Savi do Gameljn in po cesi na vrh. Zmaževa štrudel in čaj in odmeljeva v dolino. Tokrat v Povodje. Jaz seveda še nima dovolj in podaljšam še na Šmarno Goro na čaj. K Šmarni seveda spada tudi Grmada. 🙂 Med tekom po grebenu grmade čutim že malo trde noge. Tek je zgleda res bolj neprizanesljiv do nog, kot kolovratenje na smučeh. Na najbolj strmem in sklanatem delu mi uspe prehiteti lastne noge. Na hitro skeniram teren pod sabo in se že vidim v bolnici z nekaj zlomi. Nasledni trenutek slišim pok udarca ob skale. Na srečo se je razpletlo, kot v tistem komadu od Zmelkow “Njemu ni blo nič. Malo je okrušil skalo.” Od daleč sem verjetno izgledal kot ustreljen jelen na begu. Po nekaj metrih hoje, mi je spet steklo do doline.

Še tehnični podatki:

Prvi dan: 6ur turne smuke 1500m vzpona.

Drugi dan: 4,5 ure turne smuke 1300m vzpona.

Tretji dan: 3 ure teka 800m vzpona

 

Konkreten senvič! Kajne?