pot pod noge

iskat meje


7 komentarjev

Tor Des Geants 2018 (hard reset)

Na kratko: Bilo je, kot bi rekel kolega s košarke, norrrrro, nepozabno, vrhunsko doživetje, ki ga priporočam vsakemu. Kogar zanimajo tehnikalije vključno z rezultati, si jih lahko ogleda tukaj  ali  tukaj.  Komur se ljubi brati malo, pardon veliko več, pa naj nadaljuje . . .

 

V trenutku šibkosti in želji imeti dolgoročno kontrolo vsaj nad enim delčkom svojega urnika za 2018 sem se ponovno prijavil na mati vseh ultratrailov The Thor z namenom izkusiti še eno nepozabno dogodivščino in po možnosti poravnati del računov iz leta 2014. Seveda me je tekom leta posrkal vrtinec življenja, da sem komaj sproti dihal. Prijava na jesensko dirko mi je ostala nekje v malih možganih kot opomnik, da sem bil vsaj približno redno fizično aktiven in sem skrbel, da ne staknem kake poškodbe, kar je v vseh pogledih dobro, a ne?  Čez poletje pa BUM!, TRESK!, BAM! in življenje se ti dokončno sesuje, kot hišica iz kart. Če pogledaš lestvico stresnih dogodkov se seštevek šteje v stotinah. Po svetu hodi le moja lupina. Jaz jo opazujem od daleč, ker je to zame preveč. Tor postane popolnoma postranski. Še tri dni pred tekmo, bi se najraje prebudil iz morastih sanj, ki kar vztrajajo. Fak!!! Včasih najbolj moraste niso sanje, ampak realnost. Prljavo kazalište so imeli dobro idejo: “Zaustavite Zemlju, silazim! Nije mi do ničeg odlazim.” No zgodilo se je, kar se je. Naresti se trenutno ne da nič nujnega. Lahko se doma smilim sam sebi, ali pa vseeno grem na že davno splanirano in plačano pot. Največ kar se lahko zgodi je, da pač odstopim. Neke blazne življenjske energije, ki naj bi bila nujna za tako pot itak ni. V bistvu sem, kot ožeta cunja, pozabljena zraven korita, potem ko so z njo zdrgnili vse, kar se je zdrgnit dalo, jo oželi in ponovili še dvakrat. Vseeno se zadnji hip odločim, da grem. Že zato, da zamenjam okolje.

Rezerviran imam slavni Ryanair na kolesih oz Flixbus, ki naj bi me dostavil direktno iz Ljubljane v Courmayeur. Sliši se precej kul. No zvečer dobim SMS, da gre bus ob 9h namesto ob 6:30 in da bo bel in ne zelenorumen, kot ostali te firme. Tako se naslednje jutro ob 8:30 z dvema potovalkama in malim ruzakom narišem na glavni avtobusni v Ljubljani. Ja, saj vem. Grem na tek kamor bom vzel 4kg ruzak, meni je pa spet uspelo napakirati 30kg. Na okencu me usmerijo na perona 29 in 30, kjer ustavljajo Flixbusi. Tam z ostalimi turisti veselo napadem vsakega šoferja, če ve, kje je moj bus. Sumljivo mi postane, ko nek drug bus pobere potnike z mojega, ampak samo tiste, ki gredo do Benetk. Hm? Ob 8:55 ponovno vprašam nekega šoferja, ki pravi, da so zamude pogoste. Online sledenje ne deluje. Obvestila po sms-u ali emailu nobenega. Busa od nikoder. Ob 9:15 kličem na centralo Flixbusa v Berlin, kjer ne znajo angleško. Z mojo polomljeno nemščino izvem, da je bus odpeljal po voznem redu ob 9:00 z Ljubljanske avtobusne postaje. Grem do vodje postaje, kjer pregledava kamere. Omenjenega busa med 8:45 in 9:15 ni bilo na postaji. Gonite se vsi skupaj banda !!!  No, pustolovščina se pričenja .  .  .   Hitro pretresem nadaljne možnosti. Lahko grem na bus do Trsta in tam na naprej na vlak. Spomnim se tudi, da gre prijateljica s spremljevalcem na tek v Dolomite. Na hitro se zmenim za prevoz do Verone in naštudiram vlake od tam. Nato se prestavim z LPP na Dolgi most in nadaljujem s čakanjem. V štirih urah sem se premaknil za 10km. Samo še 700 mi jih je ostalo. Vsaj hrane in vode imam dovolj. V bistvu je kar sproščujoče v miru zajtrkovat na klopci. Po mirni vožnji z avtom, ki ob klepetu hitro mine, se ob polštirih v Veroni vkrcam na vlak  za Torino. Čakajo me štirje vlaki s tremi tesnimi prestopi in en avtobus. Če bo vse po sreči, bom ob 22h v hotelu. Na vlaku malo pokukam tudi na nesojeni Flixbus, ki je čudežno usposobil sledenje. V Milano smo prispeli celo hkrati, vendar na drugi konec mesta. Ob opazovanju pokrajine, ki šviga mimo, v miru pokosim s seboj prinešeno rižoto.

20180907_162603

No, začelo se je premikat . . .

 

Kljub vesoljskemu vlaku, ki doseže hitrost 300km/h, v Torino vseeno prispem z 12minutno zamudo in zgrešim že prvega od treh prestopov. Malce tvegam in do naslednjega prestopa vzamem lokalni vlak, ki je ravno na odhodu. Vseeno mi ne uspe ujeti planirane povezave. V miru prestopim še dvakrat in Aosti sedem na avtobus do končne destinacije Courmayeur. V hotel prispem malo pred 23 uro, kjer se še isti dan zvrnem v posteljo. Rezime poti: taksi, LPP, avto, štirje vlaki in še en avtobus za konec v 15 urah. Kar dolga pot za začetek. Naslednji dan mine v polnjenju zalog, beri najedanju z vsem živim in izkoriščanju hotelske postelje za dremanje. Zvečer moram vseeno po štartno številko, kar mi vzame dobri dve uri, pakiranje in oddaja torbe za tranzicijo eno uro in brifing z goro pašte še eno uro. Nato odvlečem sebe in svojo karjolo pašte nazaj v posteljo na zaslužen počitek. Štart je ob zelo človeški uri v nedeljo točno opoldne. To pomeni dolg spanec, lagan zajtrk, čekaut iz hotela in lagano na štart. No, ne bi bilo zabavno, če ne bi zadnji trenutek ugotovil, da sem rezervno čelko in komplet baterije spakiral v tranzicijsko vrečo. Na srečo so v turističnem kraju športne trgovine odprte tudi v nedeljo. Za vogalom me čisto nova Petzlova Tikkina z dvema kompletoma baterij in sončna krema stane 40 EUR in 20 minut. Brez problema. Lepo počasi se odkotalim na štart, kjer me po odčitku čipa spustijo v ogrado z ostalimi ovcami, ki čakajo na stampedo. Usedem se v senco in opazujem najrazličnejše pojave, ki se pripravljajo na dolgo pot.

20180909_103536

Modifikacija tekaškega ruzaka by grandma

20180909_120154 - Copy

Ovce čakamo na stampedo

Kar hitro so mimo razne govorance komentatorjev, približa se poldne, odštevnaje in reka se začne premikati po ulicah Courmayeurja. Čau, čau . . .  Se vidimo čez nekaj dni. Že prvi dan je, kot napovedano pasje vroč. Stopinj je sicer dobrih dvajset, a sonce je na tej višini neusmiljeno. Trudim se, da ne bi bil prehiter, kar mi gre po moji oceni kar dobro.

20180909_140846 - Copy

Gneča na prvem vzponu

20180909_140926 - Copy

Prvemu vzponu sledi prvi spust

Vseeno mi je vroče za znoret. Po nekaj urah se pojavijo krči v trebuhu, ki zahtevajo pogoste skoke za grm. Hrana mi ne gre. Še s pijačo se moram malo silit. V prvih 12 urah zaužijem poleg pijače vsega dva gela in petkrat obiščem grmovje. Takole ne bo šlo dolgo. Vsaj bruham še ne. Nada (prehranska strokovnjakinja dr. Kozjek) bi me že pred pol dneva za ušesa zvlekla s proge v senco počivat, jest in pit. Ko se takole vlečem na drugega izmed dobrih dvajset prelazov na poti dohitim tekača po imenu Joe Grant. Za tiste, ki ga ne poznate. Lani je bil tretji na enem izmed najtežjih in najbolj znanih ameriških ultratrailov Hardrock. Se pravi prva svetovna liga. Hm?!?! Če se midva srečava, pomeni da je nekdo od naju hudo zajebal vse skupaj. Resnici na ljubo zgleda tip precej zdelan. Malo naprej sedi na skali Stephanie, druga na Toru v ženski konkurenci pred dvema letoma. Ne vem, a sem jaz totalno izgubil občutek za hitrost, ali je pol ljudi podleglo vročini? Zj…. sem, kot stara ukrajinka. Kot v posmeh mi nek američan prijavi “Nice ride man!”. Ja, . . .  nice ride. Samo tokrat nisem bil jaz zgoraj.

20180909_181436 - Copy

Teren ni najbolj tekaški

 

20180909_181303 - Copy

20180909_182313 - Copy

20180909_182450 - Copy

Drugi prelaz od več, kot dvajsetih

Privlečem se do prve tranzicije z mislijo na odstop. Enostavno, je nivo energije na nuli, v želodcu kamen. Čim začnem malo poskakovati oz imitirati tek, me stisne na veliko potrebo.  Pred mano je še okoli tristo km hribov. No f…. way!!! Niet vozmožno!!! Das geht leider nicht!!! Na tranziciji sem preveč utrujen, da bi se takoj menil o odstopu. Na hitro nekaj popijem, pojem mineštro in grem za pol ure spat. Po spancu pojem še eno mineštro . . .    In glej ga zlomka! Rezervoar ni več čisto prazen, ampak je že tam, ko se rdeča lučka prižge samo občasno. Mogoče je pa vseeno še prezgodaj za odstop. Saj imam še šest dni časa. Grem probat še malo. Še banano in kuhano jajce za popotnico in jo mahnem v noč trem najvišjim prelazom naproti. Ponoči se ravno prav ohladi, da se da normalno migat. Tudi želodec je okreval in sprejema vse sorte trdnih in tekočih hranil. Juhuuu!! Kaj naredi ena dobra mineštra! Mine prvi prelaz 2900m. Vse OK, super mi gre. In drugi prelaz 3000m. Malo sem utrujen, diham kot lokomotiva, a sem dobro. Šibam dalje. V dolini se zdani in že napadam tretji, najvišji prelaz. Sonce je vedno močnejše, zrak vedno redkejši, teren vedno težji, dihanje vedno hitrejše in napredovanje vedno počasnejše. No, saj sem pričakoval, da ne bo lahko. Točno opoldne po 24 urah na poti se privlečem na najvišjo točko 3300m visoki Col Loson. Dobro me je zmahal. Na spustu ugotovim, da vedno težje diham in da se mi v dihalih nabira nadležna rumena sluz. No, pa smo tam! Enake težave, kot pred štirimi leti, le da so tokrat nastopile en dan prej. Do naslednje tranzicije se spet komaj privlečem.  Zopet imam v načrtu vrniti štartno številko, se usesti v kot in spiti par pirov. Namesto tega spijem liter in pol brezalkoholne tekočine, en Fluimukan in grem za dve uri spat. To je edino, kar mi pomaga sčistiti bronhije. Že po uri in pol me zbudi cmok v grlu. Vstanem, izkašljam nekaj konkretnih rumenih kep in spet diham s polnimi pljuči. Še preverjen recept z dvojno mineštro in kuhanimi jajci in spet sem se začasno rešil odstopa. Nadaljujem v znanem ritmu iz doline navzgor, čez prelaz in spet navzdol. Vmes seveda malo gori doli. Vzponov nižjih od 300 višinskih metrov se na profilu sploh ne vidi. Na enem od bolj položnih delov me ujame Predrag iz sosednje Hrvaške. Malo poklepetava, nato odbrzi vsak s svojim tempom naprej. Na naslednjo tranzicijo, ki je hkrati najnižja točka dirke dobrih 300m nad morjem pridem ob polštirih zjutraj. Kar se da hitro se podvizam dalje, ker se želim izogniti neznosni vročini, ki bo zavladala tukaj sredi dneva. Tudi v jutranjem hladu pot nikakor ni lahka. Najprej malo po cesti, potem pa strmo navzgor po starodavnih prehodih med vinogradi, sadovnjaki in nasadi kostanja od vasi do vasi po polmetrskih stopnicah 500 višincev v dobrih dveh kilometrih. Pol pa 300 višincev dol in sedaj se šele začne pravi vzpon v hribe.

20180911_113731 - Copy

Punkt čarovnic

20180911_113737 - Copy

Tamle majo že drva za pod kotel pripravljena

20180911_121918 - Copy

Na prvi okrepčevalnici spet diham na škrge in zvedem svoj že standardni protokol s hidracijo, spanjem in izkašljevanjem. Očitno bom moral stvar ponavljati vsakih dvanajst ur. Vsaj zaspan ne bom preveč. Kamor pridem pač pridem. Na vrhu tega vzpona se itak začne najtežji del celotne poti. 40km balvanov in skal gori doli brez metra ravnine, kot uvod v drugo polovico Tora. Na profilu je to tisti del, ki nima omembe vredne špice, ampak je samo malce nažagan. Skoraj ravnina bi človek rekel. Le kje potem ta etapa naklepa največ višinskih metrov izmed vseh šestih? Okoli so sicer živo zeleni macesnovi gozdovi, cela pobočja zrelih borovničk, in modra jezerca, kot iz turističnega prospekta. Na okrepčevalnicah pa strežejo nad bukovim ogljem popečeno šunko, domačo polento iz kotla in podobne dobrote. Vreme je še vedno ponoči vrhunsko, podnevi pa malce prevroče. Na naslednji tranziciji srečam popolno hrvaško ekipo. Predrag in Domagoj tečeta, Nikola in Petra ju oskrbujeta z vso logistiko. Super ekipa. Prav prijetno je poklepetat. Od tu naprej se stalno prehitevamo in srečujemo. Pojavijo se prve male težavice, ki jih rešujem sproti. Žulji na mezinčkih – hidrogel obliži, boleč stopalni lok desno – bandažni trak, dražena ahilova tetiva levo – takisto potejpana. Ob tem seveda vsakih dvanajst ur postopek za izkašljevanje rumenih kep. Želodec na srečo sprejema vse, kokakolo, juho, izotonik, suho sadje, gele, pašto, sir, banane, pomaranče, polento, čokolado, jajca, tuno, solato, krompir, sadne sokove, itd, itd. Samo ena suha klobasa je bila preveč pikantna in sem jo v izogib še večji zgagi moral odložiti v grmovju na enem izmed ovinkov.  Tako v sledenju zastavicam gori doli naokoli mineta tretji in četrti dan na poti.

20180912_101908

Še ena za pustolovec. GO RAJD!

20180913_102647 - Copy

20180913_155808 - Copy

Malo drugačna okrepčevalnica

V četrtek proti večeru, ko mine že kar lep kos petega dne, prispem na zadnjo tranzicijo. Tu je naenkrat vse drugače. Kar naenkrat se človek zave, da bo tudi te poti enkrat konec. Še zadnjič dobiš v roke svojo zvesto torbo, da obnoviš zaloge za zadnji del poti. Tu je še zadnja priložnost za malo večjo izbiro konkretne hrane. Zadnja možnost tuša, masaže, zdravniške oskrbe. V vasi po dolgem času zagledaš celo tablo z napisom ciljnega kraja. Le številka, ki napoveduje čas hoje je čudno visoka. A do sem smo itak že vsi izgubili občutek za čas.

20180913_171504

Ata smrk, a je še daleč?

20180913_174544

Jedilni list v petih jezikih

Skratka, tu se že voha tisti sladki vznemirljivi vonj po cilju. Od nekod se pojavijo nove moči. Žulji niso več tako boleči, noge so spet sveže. Samo še 50km in 4200 višincev. Mala malca! Bratje hrvati se nekaj obirajo in odpravljajo spat. Mene pa vleče proti cilju. Počasi je dovolj tega kolovratenja. Še malo stisnem in prav zares bom naokoli. Neverjetno! Dovolj je bilo! Dajmo končat tole odisejado! Pošteno se najem, zamenjam superge za mezinčkom bolj prijazen model in gasa v breg. Nevihte, ki so se repenčile med postankom so se že umaknile na sosednji hrib. Zdaj se ni več kaj šparat. Popijem eno guarano, navijem mp3 in zagrizem v strmino. Juhuuuuu! Ravno, ko se dela mrak pridem na ogromen pašnik, kjer se dvesto krav odpravlja v štalo. Stojijo ravno na moji poti.  Vse poteka precej ležerno. V bistvu vsi trije, pastir in dva psa pol ure lovijo eno kravo čez drn in strn. Ostale gredo itak same domov. Da ne bi po nepotrebnem preplašil in razbil črede, čelke še ne prižigam Lepo uvidevno obhodim čredo. Kar malo tesno mi je, ko grem mimo skupine 800 kilogramskih bikov, ki se nekaj butajo in ruvajo z rogovi. Naše poti se srečno križajo in vsak gre svojo pot. Malce nad planino, se odpre fantastičen prizor. Na tleh je že tema, le velik bel oblak je še obsijan z zadnjo sončno svetlobo. Hkrati cel oblak utripa v svetlobi strel, kot bi imel v sebi gigantsko neonsko žarnico. Južno, nad ledeniki Gran paradisa je še ena skupina nevihtnih oblakov, ki ima svoj light shov. Tu in tam se vse razsvetli in prikaže se ogromna nevihta, ki zliva dež poševno čez pol Gran paradisa. Uaaaauuuuuu!!!! Stojim tam pod macesnom kakih 10 minut in se čudim. Nato počasi poberem čeljust, ki mi je padla po tleh in jo mahnem dalje.

20180913_202829 - Copy

Pri prvi planinski koči me že spet zeza dihanje. OK. Bom spet naredil pavzo. Upam, da zadnjič na tej dirki. Notri je prešerno vzdušje. Skupina mladih prostovoljcev si je naredila konkretno fešto. Vsakega tekmovalca pozdravijo z bučnim aplavzom. Ko vstopim mi mladenič takoj ponudi pomoč. “Boš jedel, pil, spal, kako ti lahko pomagam? Vse lahko dobiš, razen viskija. Ta je rezerviran zame.” Pri tem se prav nevarno maje in škili. Kljub temu, da so fantje in dekleta precej veseli imajo vse pod kontrolo in okrepčevalnica laufa, kot namazan stroj. Malo se napojim in odpravim spat. V sobi s tremi pogradi nek nesrečnik namaka žuljave noge v slani vodi. Nato jih eden od osebja poslika in pošlje slike zdravniku v dolino, ki naj bi dal zeleno ali rdečo luč za nadaljevanje poti. Držimo pesti. Spravim se na spodnje ležišče in že skoraj zaspim, ko se v sobo prihihita mlad par. Spravita se na ležišče nad mano. Po začetnem hihitanju in vzdihovanju, se začne pograd ritmično zibati in udarjati ob steno. Kako lepo, da nam še sredi Alp pričarajo malo morskega vzdušja. Vse skupaj me ne moti preveč. Kljub temu odspim svojo dobro urco. Zbudijo me točno na minuto, kot je dogovorjeno. Vsa čast! Ekipa, kot se šika. Ob prihodu v jedilnico, je prav zanimivo ugibati kdo sta razigrani parček? Dve skupini fantov in deklet igrata karte. Kar nekaj je sumljivih. 🙂 Ko sprašujem po naslednji okrepčevalnici, si s fantom nekaj mahava in momljava. Na koncu izjavi: “No rifugio, stala.” Aha! . . .   Tako povej, da se razumemo. Okrepčevalnica je torej na opuščeni planini v nekdanji štali.

20180912_191920

Večerno poziranje

Po prečkanju predzadnjega prelaza in lahnem teku po makadamu, sredi noči res pridrajsam do opuščene štale v kateri gori luč. Notri pa spet prijetno presenečenje. Tu skrbi za okrepčevalnico skupina upokojencev, ki daje poudarek dobremu razpoloženju ob vrhunski domači hrani. Suhih mesnin je seveda, kot na kakem tekmovanju za najboljšo salamo. In to ni roba iz Hoferja. O ne! Tega si ata ne dovoli, da bi stregel “gigante” z industrijsko robo. Tole se je sušilo na domači podstrehi. Drugi ata je verjetno ves prejšnji dan počasi kuhal polento, ki zdaj lepo ohlajena in natrgana na kose čaka, da jo za vsakega tekača posebaj lepo popeče na litoželezni ponvi zraven kosa šunke. Na mizi je seveda poleg običajnih tekaških tekočin tudi vino rosso in birra. Tule je bila potrebna železna volja, da sem se po izvrstnem obroku odlepil od obložene mize in jo mahnil naprej v noč. Zlahka bi z veselo kompanijo zaružil do jutra in še naprej. Ob treh zjutraj prispem pod vznožje zadnjega prelaza. Tu se cilj voha že na vsakem koraku. Na okrepčevalnici srečam Domagoja, ki škili v svoj krožnik pašte in spi z odprtimi očmi. Še jaz si naročim porcijo pašte in ga povabim zraven, da skupaj stisneva do cilja. On raje izbere spanje česar ni počel že zadnjih 30ur. Verjetno modra odločitev. Jaz jo hitro pobrišem dalje preden se shladim. Za popotnico še dve guarani, mp3 in gasa na zadnji prelaz. Kaj kmalu začne deževati. Ker je še relativno toplo, vržem nase le tanko polivinilno pelerino in še pospešim. Do koče imam še eno uro. Višje se temperature nižajo in veter krepi. Vseeno stisnem do koče, ki je polna tekačev, ki čakajo, da mine slabo vreme. Jaz samo malo pojem in se odločim, da grem dalje, pa če ošpičene prekle dol padajo. Navlečem nase vse nepremočljive stvari, ki jih imam s sabo in se v spremstvu aplavza odpravim v deževno noč. Do vrha prelaza ravno preneha deževati in skozi raztrgane oblake se že kaže Monte Bianco. Juhuuu!!! Še dobri dve urci spusta in prav zares bo konec. Navzdol me nese kot na krilih. Šele po eni uri se za trenutek ustavim, da olupim s sebe odvečne cunje. Zadnjega tekača sem prehitel pred pol ure. Pred sabo daleč naprej ni sem videl nobenega. Tarej se lahko v miru v lahnem drncu odkotalim do cilja. Ko jo takole maham po “ravni” prečki proti zadnjemu checkpointu pri koči Bertone pred finalnim spustom, kar naenkrat pade mimo zagrizen japonček v kratkih hlačah in majici z naramnicami.  Tip po 330km dejansko laufa v klanec. V meni se zbudi lovski nagon. Odločim se, da ga bom preganjal, kot volk srno. No pa dajva. V klanec mi on z napornim tekom malce pobegne, jaz ga sledim s hitro hojo. Po klancu navzdol se mu zopet približam in mu diham za ovratnik. Tako se podiva cca pol urce. Vmes padeva mimo začudenega italijana, ki mu ni jasno kaj se greva midva po petih dneh hribov. Na vrhu nekega klančka me japonček počaka in zadihan spusti predse. He, he, he . . .  Pa sem te! Pot do cilja je odprta. Na zadnji kontroli le pomaham s štartno številko in na glavo v ciljni spust. Še par uličic skozi mesto in že je pred mano rumena preproga do ciljnega oboka. Neverjetno!!! Kar do konca sem prigural. Tri dni na trmo, potem je počasi steklo. Navijaška ekipa v cilju je sicer v popolnoma drugačni zasedbi, kot pred štirimi leti, a me ne pričaka nič manj navdušeno. Zdaj se nekaj časa pogovarjam o kilometrih le v povezavi z motornim prevozom. Če mi še kdo omeni kakšen Col, Passo ali kaj podobnega, ga obesim na prvo vejo.

received_301018860486803

Balkanska naveza – prek tisoč km v petih dneh

 

REZIME: Tor se je zopet izkazal za precej več, kot samo tekaško, pardon pešaško dirko. To je potovanje polno dogodivščin. Čisto vsakega postavi točno tja, kamor v tistem trenutku spada. Blefiranja ni. Tudi izgovarjanje na slab dan ne drži vode, saj ima čisto vsak na tej tekmi vsaj en slab dan. S končnim izidom moram biti zelo zadovoljen. Izpolnil sem dva cilja od treh. Prišel sem do cilja in to brez večjih poškodb. Tudi rezultat je glede na ostale okoliščine poravzaprav vrhunski. Predvsem pa je Tor idealno opravil vsaj delni reset moje glave. Mama, ki me je pred štirimi leti pričakala v cilju, me je tokrat varovala od zgoraj. Hvala ti, mama!!!!

V bistvu stvar sploh ni težka. Rabiš le nekaj financ, dobre volje in par kosov opreme. Ko si tam, je vse čisto enostavno. Za vse je poskrbljeno. Pot je označena, na voljo je hrana, pijača, masaža, postelje, zdravniška oskrba, tuši . . . All inclusive. Edina naloga udeleženca je, da prestavlja noge eno pred drugo, je in pije. To za pa velika večina zemljanov že od malih nog a ne? Ljudstvo, navalite! Ne bo vam žal.

 

TEHNIKALIJE: slabih pet dni na poti, skupaj 15 ur spanja, 350km, 27.000m vzpona, porabljenih cca 60.000 kalorij, izgubil 3 kg telesne mase

 

 

ŠE PAR UTRINKOV S POTI:

Sredi noči, verjetno je bila tretja ali četrta, se spuščam po strmi skalnati poti v sotesko. Bučanje vode je vedno bližje. Listje na skalah neprijetno drsi. Tema je črna, kot se le da. Bližje vode rahla meglica še poslabša vidljivost. Kar naenkrat pred mano zrase viseči most, na katerega pogumno zakoračim. Po nekaj deset metrih se sredi majave konstrukcije ustavim in pogledam okoli sebe. Ne spredaj, ne zadaj ne vidim konca mostu. Prav tako je črna, meglena tema tudi levo, desno, zgoraj in spodaj. V globini se sliši bučanje vode, ki odmeva od sten kanjona, katere slutim nekje v temi. Scena za v grozljivko.      Med tekom se spomnim mame in oblijejo me solze. Jokam in tečem .  .  . Cesto in drevesa ob njej vidim, kot skozi vetrobransko steklo v dežju brez brisalcev. Spet neke moraste sanje. Čakam, da se zbudim, a se vse samo nadaljuje. Tokrat so sanje žal resničnost. Na srečo so zdelani obrazi in zabuhle oči na Toru dokaj normalen pojav.       Na širokem makadamu dohitim tipa, ki vijuga levo in desno od roba do roba. Včasih malo postane, klecne, poskoči in steče dalje. Ko pridem bližje, razločno slišim glasbo iz njegovih slušalk. Očitno ima glasnost na maksimum. Od komunikacije zmore le komaj razločno momljanje: “I need to sleep for one hour.” Malo ga poženem in čez pol ure prideva do okrepčevalnice v megalomanski planinski koči/gostilni/hotelu, karkoli že to je. Le v preddverju je odprt en prostor z osnovno hrano in pijačo. Za spanje naju napotijo uro in pol teka dalje do naslednje koče. Revežu ne pustijo zaspati niti na stolu.      Sredi najhujše vročine na robu gozda v hladni senčki zagazim v celo grmovje prepolnih sladkih malin. Na! Zdej se pa pejt dirkanje! Podobna scena se večkrat ponovi tudi z borovnicami.     Prisopihaš v temni noči sam na vrh prelaza v čistem brezveterju. Ugasneš čelko . . . Se zazreš v milijarde zvezd nad špičastimi vrhovi s snegom pokritih masivov in se med poslušanjem bitja svojega srca zliješ z vesoljem. Jaaaaa!  To je to!!!   Tečeš po markirani stezici navzdol in si skoraj zlomiš nogo, ko stopiš direkt v svizčevo luknjo, ki jo je frajer izkopal na sredi poti.       Sredi največje vročine prikrevsaš v vasico bogu za ritjo in potopiš glavo v vaško korito, polno bistre studenčnice.          Podnevi in ponoči prečkaš nešteto opuščenih planin. Nekatere na pol podrte, druge, kot bi parstirji šele včeraj odšli. Še štrikci, za krave privezat in posode za molžo so na svojem mestu. Do njih pa vodi le ozka stezica nekaj ur hoda iz doline.       Sredi dneva se odločim za počitek v majhnem šotoru s petimi posteljami. Pred spanjem še na kratko pobrskam po nahrbtniku za polnilcem za uro in čepki za ušesa. S sosednje postelje sem deležen ostrega opozorila, da je v spalnici potrebna tišina. Med tem dvajset metrov stran navijači ves čas glasno navijajo z večkilogramskimi kravjimi zvonci, kot bi imel kurente v spalnici. Kako je tip sploh slišal šumenje nahrbtnika, mi ni jasno.         Dva japonca, ki govorita nekaj malega angleško želita naročiti hrano pri prostovoljki, ki govori le italijansko in francosko. Vsi skupaj so hudo neprespani. Zaplete se pri tem, iz katere živali je zrezek. Na meniju je svinjina. Zdi se, da bi japonček rad piščanca. Eden od njiju oponaša neko žival, krili po zraku in spušča glasove kra, kra in hrk hrk. Ne znam povedat, a je to svinja ali vrana. N koncu si vsi pokimajo in se strinjajo.  Prvi japonček dobi, kar je pač na meniju, tisti, ki je oponašal živali pa si privošči še eno pivo.

Advertisements


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b


6 komentarjev

Kozara ultra trail (i najhrabriji su se usrali)

V začetku leta se nisem pustil preveč prepričevati, ko so me pustolovci vabili na dogodivščino v bosanske gozdove. Kraji so lepi, družba bo dobra, stroški nizki. Enostavno ni bilo resnega argumenta proti. Za razliko od slovenske in hrvaške trail scene, je bosanska bolj na začetku. Vsaka tekma je v svoji prvi verziji nekaj posebnega. Vedno je polno presenečenj. Tako dobrih, kot tudi kako manj dobro. Kozara je gozdnato hribovje, ki se dviga tja do 1000m višine. Znana je po svojih gostih gozdovih. Organizatorji so obljubljali 80% trase v senci na 103km dolžine in 4500m vzponov. Nekaj dni pred startom, so objavili neko zakvačkano sled, ki se ji nisem imel ne časa ne volje vnaprej posvetiti.

V petek popoldne se nas je šestorica napokala v kombi in se usmerila proti jugovzhodu. Oče slovenskih pustolovcev je za popotnico vsakemu namenil sendvič s kislo kumarico in Pingo sok. Na bosanski meji uradna oseba bistro ugotovi, da smo v večini kar suhi in primerni za tek. Le Boris je verjetno selektor, ker tak pa že ne more tečt na 100km. Od meje smo pričakovali le še pol urce ovinkov na vrh Kozare. No ja, . . .   Samo gugl in jabuk se nista mogla zmenit, kje naj bi ti ovinki bili. Vsak nas je usmerjal na svojo pot, ki je drugi sploh ni imel narisane. Najprej do znaka za prepovedan promet, nato malo po nasvetu domačinov, malo po guglovih stopinjah zarinemo direkt v breg. Najprej širok asfalt, nato ozek asfalt, pa makadam in še malo slabši makadam, ki preide v kolovoz. Na koncu pa ata z motorko v eni in čikom v drugi roki. Se počasi primaje do avta, me vidi s telefonom v roki in izjavi: “Eeeee!!! Zajebo te ovaj stroj. Ovde je kraj sveta.” Ja, najlepša hvala striček, pa srečno. In smo šli še malo naokoli.

IMG_2175

Drugič si bomo zemljevid, kar na kombi narisali

Na koncu smo prispeli le uro in pol kasneje. Tako smo bili poleg predaje štartnih številk deležni še individualnega brifinga. Sam traser osebno nam je zatrdil da je steza super označena. Samo sledimo roza trakcem in se ne moremo izgubiti. Če trakcev ni, se gre “Samo ravno!”. Moram priznat, da je bil zelo prepričljiv. Hotel naj bi imel sicer štiri zvezdice, če štejemo zraven še kako z neba. Na vseh vogalih so viseli napisi da voda ni pitna. Po našem povpraševanju, kako je s tem, je receptorka enostavno strgala napis s stene in nas pomirila, da vodo vsi pijejo.

Malo pred šesto zjutraj že postopamo okoli startnega loka. Jutranje formalnosti so opravljene, oprema je na svojem mestu bo treba kar it. Obeta se dolg in vroč dan. Prvi del trase je bil prav sanjski z mehkimi stezicami pod sveže olistanimi bukvami, mimo številnih cvetočih češenj, čez zelene travnike s samotnimi grobovi in ostanki domačij, skozi globoke skalnate soteske, na strme vrhove in naprej v goste smrekove gozdove po še mehkejših stezicah na debelo posutih z iglicami. Kar greh bi bil preveč hiteti, in spregledati vvso to lepoto.

IMG_2154

Jutro se prebuja

IMG_2161

V soteski

Na prvi okrepčevalnici skupina deklet za vsakega posebaj zapleše navijaški ples. Zmeraj boljše je. Kaj šele bo. Del poti me spremlja prijazen kuža, ki se mi je pridružil pri gorskih reševalcih. Idila še malo traja. Na dvajsetem kilometru pa križišče in oznake v obe smeri. Kot v stripu o Alanu Fordu: Ovamo, onamo. Odločim se za drugo možnost in meljem dalje. Po krajšem vzponu po cesti pridem do sumljivo znane stavbe. Seveda! To je naš hotel in pred njim cilj. Juhuuuu!!! Prvi v cilju vsaj deset ur prezgodaj. Z mano je še tekmovalka z Madžarske, ki besno izvleče telefon in začne regljat svoj ekete pekete, da se kar iskri. Grem notri vprašat kaj zdaj in mi teta enostavno reče: “Promašio si. Diskvalifikacija.” Prezgodaj je še, da bi kar nehal. Grem v sobo, da razmislim kot človek. Pojem banano, popijem kokakolo, položim konkretno mino v WC školjko in se kot nov odpravim dalje tekat po kozarskim šumama. Po poti srečam še vsaj deset kandidatov, ki so na križišču prav tako narobe vrgli kovanec. Vsi so precej kisle volje. Jaz pa sem se ravno otresel pritiska dirkanja na rezultat. Pred sabo imam še ves lep sončen dan na svežem zraku in prav nič mi ne manjka. Kaj kmalu sem spet na prej omenjenem križišču. Nabral sem približno dve uri zamude, kar sploh ni bistveno, če se ne boriš ravno za zmago. Od tu naprej je svet malo bolj odprt prek travnikov, poljskih cest, mimo ovc, krav, brinovja . . . Tudi gretje privijajo iz ure v uro. Grizemo dalje.

vuckovci

To ti je odmah pored vukojebine

Na 40km srečam Francija, ki ga je izdalo koleno. Pravi, da so vodilnega Tomaža poslali v napačno smer in da so štirje prišli na prejšnjo kontrolo iz napačne smeri. Torej smo se še pred polovico poti skoraj vsi že vsaj enkrat izgubili. Sledijo desetine kilometrov po takih in drugačnih cestah. Sonce vedno bolj pripeka. Meljem neskončne makadamske ovinke in goltam prah prijaznih dirkačev na štirih kolesih.

IMG_2173

Operacija na terenu

Malo zahodim in se spet spomnim Alana Forda: “Ko hoda, ne trči.” In spet stečem, da bo prej mimo.

IMG_2177

Se je tko vleklo, da mi je noge raztegnilo

No, tudi cestarskega kroga je enkrat konec. Obrnem se zopet nazaj v breg. Vmes se je prej omenjena madžarka dokončno izgubila in obrnila nazaj od koder je prišla. Tako besno žensko redko vidiš. Malo po sončnem zahodu ponovno prispem do glavne tranzicijske okrepčevalnice, kjer me sprejmejo, ko kralja. Masažo sicer odklonim. Dobim pa krožnik čorbe in pošten mesarski nož s katerim lahko sam po želji posmukam pečenega jagenjčka, ki je v kotu prislonjen ob zid. Kaj še še hočeš boljšega?

IMG_2181

Tole je pa boljš, kot arašidi in pomaranče

Po izdatnem okrepčilu si nadenem slušalke in jo v ritmu muzike urežem skozi noč. Ko pošteno rignem začutim okus po jagenjčku, kokakoli, proteinskem napitku in čorbi. Ja, res sem se dobro podprl. Končno se je malo ohladilo, da se lažje diha. Kilometri kar sami letijo pod noge in čez dobre štiri ure sem v cilju, kjer me kljub pozni nočni uri spet pričakajo glasne navijačice.

Naslednji dan pa regeneracija v obliki gore umešanih jajc za zajtrk. Sledi nekaj slikanja na cilju in pozdravljanja z organizatorji in prostovoljci. Za zaključek pa na poti domov še dvojna porcija čevapov.

REZIME:

Bilo je nepreglednih gozdov, grap, močvirja, sončne pripeke, komarjev, klopov, volkov, modrasov, podrtih dreves, trnja,  . . .  Sredi dirke nihče ni vedel kje sploh so tekmovalci. Pol se nas je izgubilo že po 20km, vodilnega so prostovoljci poslali v napačno smer, nekaj jih je naredilo bližnjico na enega od hribov s kontra smeri. Med tem je osebje na glavni okrepčevalnici peklo jagenjčka in za zabavo streljalo v gozd. Proti večeru so se reševalci pričeli s terencem počasi voziti po trasi in pobirati onemogle in izgubljene. Vsi so bili izjemno prijazni in ustrežljivi. Okrepčevalnice so bile z nekaj malimi spodrsljaji izvrstno založene. Polovica trase je bila rajska, ostalo pa bolj ali manj peklensko. Ekipa Pustolovec Rajd je ob dveh odstopih pobrala prvo, tretje, peto in osmo mesto. Od 19 tekačev na štartu je bilo na koncu uvrščenih osem. S tem, da smo največ trije ali štirje dejansko opravli celotno traso. Najbolj priljubljena izjava tega vikenda: “Ovo je Bosna.” Še pridemo.

Hvala vsem organizatorjem in prostovoljcem za izjemno gostoljuben in srčen sprejem, ter Franciju, Borisu, Barbari, Tomažu in Juretu za odlično družbo.

 

TEHNIKALIJE: Na 103 kilometrski progi sem napravil 118 km v slabih 19 urah. Za to sem porabil cca 10.000 kcal, ki sem jih delno nadomestil s petimi litri kokakole, šestimi geli, čorbo, dvema litroma izotonika in drobnarijami (rozine, arašidi, banane, pomaranče).

http://kozaraultratrail.com/

https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1694/ukupni_poredak


Komentiraj

Skozi trnje do prve stezice (Brtonigla adventure trek 2018)

Ste ljubitelji gibanja v naravi, a vam je tek sam po sebi dolgočasen? Imate radi športno druženje, pa so vam običajne tekaške prireditve vključno z vedno bolj popularnimi traili preveč množične in tekmovalne? Radi spoznavate nove kraje in ne veste kam se obrnit? Iščete vonj po pustolovščini v dokaj varnih in organiziranih okvirih? Potem je tekmovanje v trekingu ravno prava stvar za vas. Vključuje orientacijo, tek, hojo, plazenje skozi grmovje, spoznavanje novih krajev, družinski sprehod, privatno zabavo in še kaj. Kakor komu paše. Ste že slišali za Butare, Mužiće, Donjo Gomilo, Preputišta, Šavarinovac, Kućibreg, Morožijo, Fornaže, Kruje, Visli, Kalondrijo . . .  ?   Morda za Brtoniglo ali Momjan? Vsaj za Buje pa sigurno že. To je tam kjer se gre na morje a ne? No, tam so zagnani Trickeri iz Pazina organizirali tradicionalni BAT (Brtonigla adventure trek). Razpisali so razdalje 10, 20 in 40km, ki jih je treba podaljšati za 10 do 50% odvisno od posameznikovih sposobnosti orientacije.

V soboto navsezgodaj na Dolgem Mostu poskačeno v kombi in se odpeljemo med gričke severozahodne Istre. V Brtonigli se pofočkamo, poberemo startne kartončke, WC, za nekatere hitra kava in hop na avtobus na dodatne pol urce ovinkov. Štart naj bi bil v vasici Kućibreg ob slovensko-hrvaški meji. Avtobus ustavi v vasi, poskačemo ven in čakamo. Kuće so, .  .  .  breg je, .  .  .  cerkvica je zraven, .  .  .  torej smo v centru Kućibrega. Ponuja se lep razgled prek gričkov na obe strani meje. Po nekaj minutah igranja s telefoni in nekaj telefonskih klicih je jasno, da nas je avtobusar vrgel ven v napačni vasi. Kar hitro pride spet po nas in nas tokrat dostavi na pravo mesto. Takoj po izstopu dobimo v roke opis kontrolnih točk in zemljevid, kjer so le te  vrisane.

IMG_1948-1

Žal trnje ni označeno na zemljevidu

 

Po dveh minutah uvodnega govora nas že postrojijo v vrsto in začne se kronometerski štart na 15 sekund. Za podrobno študiranje poti ni časa. Približno si ogledam smer proti prvi kontrolo in gasa iz Kućibrega dol po bregu. Kam pa drugam. Prek teras skozi grmovje do prvega potoka in naprej v sosednji breg. Vzorec, ki se bo ponavljal še kar nekaj ur. Do prve kontrole kar dobro zadanem smer, a vseno porabim 50minut. Vseh kontrol je 17 plus tri na mestni orientaciji v Bujah. Hm? Zdaj mi je jasno od kod predvideni čas do 12ur. Vseeno bi ga bilo fino malo skrajšati. Sledita točki na zanimivi peščeni sipini in v votlem drevesu ob cerkvici, ki ju skupaj poberem v manj, kot pol ure. No, saj mogoče bo pa steklo.

IMG_1942

Zasnežene peščene sipine med katerimi se vijejo zaledeneli potočki. SVAŠTA!

Kraji so le streljaj od morja in civilizacije, a delujejo bogu za ritjo. Stoletja stare kamnite hiške večinoma razpadajo. A nekatere so še naseljene. Na stopnišču se greje na soncu mačka, na verandi stojijo gumijasti škornji za na njivo, po poti počasi krevsa sključena mamka v doma štrikani jopi in nogavicah v enaki temno rdeči barvi. Na dvorišču je parkiran prastar mnajhen traktorček, zraven pa rjavi nekaj generacij avtomobilov, ki so nekoč služili prebivalcem. Kot bi tekel skozi časovni stroj. Izza hiše pride tip v copatih s skledo svežega radiča. Seveda mi vsi vaški čistokrvni mešanci pripravijo sovražen sprejem z grlenim renčanjem, bevskanjem in ježenjem dlake na hrbtu. Po krajšem kolovratenju po vrtači poberem štirko in že sledi naslednji primer istrijanskega humorja. Za številko 5 piše: “Perforator je na drvu u šumi.”. Nič lažjega. Zaviješ v gozd, ki je itak vse naokrog, in najdeš drevo. Na koncu ni bilo tako težko. Šestica je spet pri luškani cerkvici od kateren sledi spust skozi trnje do potoka in nato v nasprotni breg do ceste. NPreprosto! Samo ceste od nikoder. Mogoče je pa malo višje. In grizem dalje v klanec. No, saj smer je prava in tudi prehodno je še kar. To pomeni, da ima trnje le vsak drugi grm. Na grebenu naletim celo na kolovoz po katerem mi gre kar hitro. Samo višina sumljivo hitro in preveč narašča. Še enkrat pogledam kompas. Ko ga izravnam in se igla sprosti, vidim, da sem smer zgrešil za dobrih 100 stopinj. GRRRRRR! Odtečem po kolovozu nazaj, se še enkrat orientiram in na sosednjem hribu zagledam vasico s sedmo kontrolno točko. Vmes je seveda grapa s potočkom in celimi nasadi robidovja. Pa je šla ena ura po gobe. Malo se potolažim, ko v vasici padem iz največjega trnja dobesedno na kontrolo. Samo roko stegnem in poštempljam kartonček. Sledijo sotočje obskurnih potočkov v zabačeni grapi, drevo ob eni izmed neštetih poti, lep grad v Momjanu, pa spet drevo ob potoku. Seveda je večino potokov treba tudi prečkat, kar mi začuda uspe brez večjega zajemanja vode v čevlje. Do slapov v soteski potoka Argile naj bi bila pot sicer markirana, a je vseeno potrebno uporabiti vse stezosledske sposobnosti, da zadaneš začetek zajle, ki te popelje čez steno. Na dnu čakajo prijazni reševalci, ki usmerjajo tekomovalce čez potok in tako vsem skupaj prihranijo morebitno neprijetno kopanje. Kontrola številka 14 se nahaja globoko v luknji ob poti iz soteske.

IMG_1943

Momjanski grad

IMG_1945

Tudi pri sosedih so jame popularne

Štirinajsto kontrolo ob stebru daljnovoda kar dobro in hitro naciljam. Naprej pa se poskus krajšanja po azimutu klavrno konča v zidu tri metre visokega gostega robidovja. Zakaj so sploh postavljali bodečo žico na mejo, če ima narava precej boljše ovire. Na petnajsti kontroli je končno okrepčevalnica. Za pet ur in pol, kolikor sem že na poti je bil liter tekočine malo premalo. Spijem liter in natankam pol litra. Do cilja mora biti dovolj. Še en preboj skozi trnje do lovske preže, 2km ceste in že sem v Bujah. Tu namesto štemplja dobim dodatni zemljevid z nalogo. Podoben je tistim brezplačnim zemljevidom, ki jih delijo v turističnih informacijskih centrih in se potem turisti z njimi pred nosom izgubljajo naokoli. Samo tokrat ne iščem glavnega trga in najbližje gostilne, ampak drevo v neki zakotni ulici, žleb na najbolj skriti hiši v mestu in točko pod glavno cesto. Dobesedno v luknji pod zadnjim obokom pod cesto. Tu se formira skupinica štirih, tako da skupaj v lahnem drncu poiščemo še grm na vrhu obraščenega hriba in drevo na zaraščeni jasi, ki jasno ni edina v okolici. Še malce nadležnega asfalta, in končno pride na vrsto tudi ciljni obok.

TEHNIKALIJE: Namesto obljubljenih 40km in 900vm vzpona, sem naredil 50km in 1550vm vzpona v 7h 20min. Nekateri so naklepali tudi do 60km.

REZIME: Težka trasa, super družba, lepi kraji, dober trening s pridihom avanture. Le trnja bi bilo lahko malenkost manj. Z rezultatom sem za moj drugi pravi treking zelo zadovoljen. Naslednjič, pa na enega obmorskega, da se lahko na cilju v vodo vržeš. 🙂


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav


Komentiraj

Test Slovenske turnokolesarske poti

Že pred časom sem zasledil na strani Planinske Zveze Slovenije prav dobrodošlo novost. Začrtali so namreč slovensko turno kolesarsko pot. Zastavljena je po vzoru slovenske planinske poti z vsem kar spada zraven. Ima začrtano traso, dnevnik v katerem zbiraš štemplje obveznih točk, vodi mimo okrepčevalnic in prenočišč . . . Le, da je še bolj pompozna in preko cele Slovenije napravi mega pentljo v dolžini 1800km. Lepo je razparcelirana na luškane etape. Na spletu so objavljene gps sledi. Skratka, vse krupaj kar kliče po testiranju.

Če sem že delal generalni servis na biciklu, ga je treba malo sprobat, a ne? Za začetek sem se odločil za severozahodni ovinek STKP. V nedeljo zvečer sem spet lepo počasi napakiral stari 15 litrski ruzak namenjen vsakovrstnim pustolovščinam in se odpeljal od doma. Tik pred polnočjo sem poskušal ujeti energijski napitek na šentviški pumpi. Na vratih me pričaka napis »Zaradi dnevnega obračuna začasno zaprto« Notri nobenega. . . Kot izumrlo. . .  No, lepa reč. Ko bi vedel, koliko časa bodo obračunavali. Po igračkanju z Garminom in uro, ravno hočem oditi, ko se od nekod prikaže prodajalka. No, pa sem vseeno prišel do kofeinskega kickstarta. Z zložnim tempom odbrcam v noč in kot bi mignil sem v Škofji Loki. Poizkus polnjenja bidonov na glavnem trgu je neuspešen. Vodnjak je sicer zelo lep, častitljive starosti, le napis pitna voda je bolj za okras. Ven ne priteče niti kaplja. No, saj liter še imam. Bom na poti kaj našel. Tu se priključim na STKP, ki me po stari blegoški cesti pelje pod Lubnik, mimo Starega vrha. Ko se noč prične malce vleči, si jo skrajšam z glasbo iz MP3-ja.

IMG_0718

Pri toliko markacijah bo pa že ena prava

IMG_0719

Lahko kar rožcam sledim. Kar bo, pa bo.

Končno pribrcam do koče na Blegošu. Tu majo zunaj pipco, kjer se dobro napojim in natankam rezervo za naprej. Od tu me pelje sled malo po pešpoti skozi gozd in nato spet po cesti na smučišče Cerkno. Tu je že kar svetlo.

IMG_0721

Alpska perla pod mesecem

Sledi kratek spust ob smučišču in nato gori doli v družbi srnjadi na jutranji paši skozi Davčo. Krajev se spomnim z Ultra pušeljc traila. Ovinek na Porezen spustim, ker se mi ne da vračati po isti poti. Pod eno od raztresenih kmetij me razveseli jutranje sonce. IMG_0728

IMG_0725

Čao sonček . . .

IMG_0731

Pot pod kolesa

IMG_0730

Tole je pa od ene druge dogodivščine

IMG_0734

Popolno počivališče. Tudi pipca je zraven jezuščka

Na Petrovem Brdu je gostilna še zaprta. Delavci, ki obnavljajo cesto proti Sorici, se zbirajo ob jutranjem čiku. Zagotovijo mo, da s kolesom ni problema. Samo gas dalje. Pri brunarici na Soriški planini nič ne kaže na višek poletne sezone. Parkirani so štirje avtomobili jn en avtodom. Češka družina se ravno kobaca iz spalk na parkirišču. Tudi jaz si privoščim 15 minut dremeža na lesenem podestu pod jutranjim sončkom. Od tu se že svetijo Julijci v vsej svoji mogočnosti.

IMG_0737

Lej ga Triglav!

IMG_0739

Nindža oprema za spust

Sledi precej mrzel spust v Bohinjsko Bistrico, kjer se zapodim v Mecator. »Burek, burek mi ful pomaga« pravi Ali-En. Če je zraven še jogurt je pa sploh super. Pozajtrkujem na klopci pred štacuno v družbi nahrbtnikarjev. Naprej gre pot po lepi kolesarski stezi ob Savi Bohinjki navzgor. Pri jezeru naredim še kratek ovinek v Ribčev Laz do spomenika štirim srčnim možem, nato pa direkt v Fužinarski zaliv na jutranje plavanje. AAAAAHHHHHH!!!! Že samo zaradi tega se splača celo noč vrtet pedala. Vsak zamah posebej je užitek. Tudi tu so obiskovalci precej redki. Na parkirišču pri Kramarju je vsega skupaj ene pet avtov. Očitno so se bohinjci zamerili ljudem in nočejo več prihajat. Je pa zato toliko lepše za tiste, ki smo tam. He, he, he.

IMG_0740

Štirje prvopristopniki

IMG_0741

Kopališče z razgledom

Burek se mi je ravno prav usedel, da lahko zmažem še dve banani in dve frutabeli za naskok na Uskovnico. Vidim, da se slavna bohinjska prireditev ne imenuje zaman triatlon jeklenih. Ovinki so kar sitni in strmi. Tudi vročina že kar pošteno pritiska. No, seveda tudi tu gor pridrsam brez večjih težav.

IMG_0745

Pumpa za ta žejne

IMG_0747

Tud čez Triglav bi blo fajn, samo ne s kolesom

Pomalicam štrudl in pivo, potem pa pot pod kolesa dalje čez Pokljuko. Gori doli po neskončnih  makadamih in kolovozih skozi širne cerkvene gozdove in prek idiličnih planin. V MuUu  baru pri Šport hotelu je čas za kosilo. V družbi Božička, Kosobrina in še parih lokalcev pomljaskam ajdove žgančke z ocvirki in dve porciji najboljšega kislega mleka daleč naokoli. Tisto, a veš, ki ima pol cm rjavkasto rumene smetane in je čvrsto, kot žolca.

IMG_0753

Majo tud ta boli kisu mlek

FullSizeRender

Za sladico

IMG_0749

Tole si pa sigurno na kakem koledarju videl

IMG_0761

U Bohinju se še krave držijo predpisov. Pešci lepo ob robu ceste.

Gozdovi se seveda vlečejo še naprej. Kar lep del dneva še brcam, ves čas gori doli, preden se strmo spustim v dolino Radovne in naprej v Krmo. Ovinek h Kovinarski koči spet izpustim in jo mahnem kar direkt v Mojstrano, kjer se priključim na znano kolesarsko stezo Jureta Robiča. Tu začnem počasi kalkulirati, kje bom večerjal preden me spet ujame noč. No, prva postaja je itak Kranjska Gora, potem bomo pa videli. Mogoče se mi uspe še skopati v Jasni. Po drugi strani bi blo fino potegnit na Vršič in večerjati na vrhu. Kljub slovesu lahke ravninske poti, primerne za otroke, se proti Kranjski kar vleče. Stalno se blago vzpenja, da imaš občutek, kot bi te nekdo rahlo nazaj vlekel. V Kranjski se odločim za ponoven obisk trgovine in malico na pomolu pri Jasni s pogledom na Prisanek. Kopanju se zaradi sence in nizkih temperatur odpovem.

IMG_0768

Spomenik gorenjski trmi

IMG_0769

Lahka malica pred vzponom

Naslednji cilj je Koča na Gozdu. Tja pribrcam še kar svež. Za trenutek pomislim in se odločim tvegati z vzponom prav na vrh. Gor bom prišel ravno do teme. Upam, da bom še kje dobil kaj za pod zob. Pri Tonkini koči se začne prava radost vzpona na Vršič. Stara vršiška cesta je kot iz pravljice. Ravno prav položne serpentine prekrite z mehko tratico, po sredini pa pelje lepa singlca. Vse skupaj se vije v senci smrek in macesnov med katerimi se odpirajo pogledi na okoliške gore. To je prava kekčeva dežela!

IMG_0771

Ena izmed serpentin. Sploh nimaš občutka, da je to cesta

Kar prehitro se konča in me pripelje naravnost do Poštarskega doma. Tam mi dvajset minut čez devet oznanijo, da je šla kuharica že ob devetih v dolino. Ti smola! Vprašajo me še po zdravju, ker ponoči kolesarim. Kaj hitro se poberem v Tičarjev dom poizkusit srečo. Tam so kuhinjo tudi uradno zaprli že ob devetih. A vseeno mi prijazno postrežejo z golažem, polento in štruklji za sladico. Zraven sede seveda pivo in red bull za popotnico. Malo čez deset se poln novih moči spokam ven noč. Prej sem seveda navlekel nase vse mogoče cunje, ki jih premorem. Spust bo dolg in mrzel. Pravi užitek je polagati ovinke, ko slišiš le šum vetra in vidiš le odsevnike in črte pred sabo. O nemških motoristih, nizozemskih avtodomih ali italijanskih stričkih v terencih seveda ne duha ne sluha. Kočo pri izviru Soče zopet izpustim in se kmalu preselim na levi breg Soče na stranske ceste in kolovoze. Ti zadnji so na primorski strani precej bolj divji z velikimi ostrimi kamni, ki prav nemarno tresejo mojo ubogo zmahano zadnjico. Tudi ovinek v Lepeno izpustim. Nekje vmes se ustavim in si polepim ožuljeno zadnjo plat. Vendar sem se tega manevra lotil prepozno. Škoda je že narejena in razdrapani kolovozi postanejo prave mučilne steze. Malo naprej od Čezsoče se dokončno odpovem STKP in jo čez enega od visečih mostov ucvrem nazaj na gladek asfalt magistralke. IMG_0772

Naslednji cilj je, s čim manj mučenja zadnjice prispeti domov. Malo po četrti uri zjutraj na železniški postaji v Mostu na Soči kupim karto do Vižmarij in se parkiram na toplo v čakalnico, kjer dobro urco zadremam. Od Vršiča do Tolmina sem srečal vsega pet avtomobilov, pa še od teh je bil eden policijski na obhodu. Ob šestih in sedem minut odpelje vlak, ki me s prestopom na Jesenicah pripelje skoraj do doma. Še pred deseto sem že v domači postelji.

 

TEHNIKALIJE:

Na malce okrnjenem škofjeloško-gorenjsko-posoškem delu STKP sem naklepal dobrih 250km dolžine in cca 6500 višinskih metrov vzpona v enem dobrem dnevu (bruto 28 ur). Po STKP so to etape 2 do 7 z nekaj bližnjicami oziroma posekanimi ovinki + del 8. etape +  cca 50km asfalta na začetku in koncu.

STKP-sled


2 komentarja

Great Divine combo

Vsi poznamo priljubljene kombo krožnike iz turističnih prehranjevalnic širom sveta, kot ti zraven kosa mesa namečejo še riž ali krompir, malo solate, lahko kak bajt za predjed, nekateri stisnejo v kot celo sladico. No, . . . to.

Nakaj podobnega se mi je prejšnji vikend zgodilo v športnem smislu. V soboto je bil napovedan tradicionalni tek trojk na katerem se vsako leto ista trojka borimo, da čim prej pridemo do zasluženega pira. In potem se dva dni prej za isto soboto pojavi razpis za dogodivščino imenovano Great Divine . . . Kaj za vraga je to ?!?!?

Imena, kot so sv Jakob, sv Katarina, sv Andrej, sv. Uršula, sv Ožbolt verjetno marsikoga asociirajo na cerkvico na vrhu grička:

sv. jakob nad katarino

Polhograjsko hribovje je priljubljeno igrišče za rekreativce in izletnike iz širšega ljubljanskega, škofjeloškega, in še katerega drugega konca. Vsak drugi hrib in vsaka tretja vas ima cerkvico. Ena bolj cartkana od druge. Pa se ti najde model, ki vse cerkvice lepo prešteje, označi na karti, jih uvrsti lepo po vrsti na seznam in se domisli izzviva: . . .  Usesti se na kolo in se v enem samem dnevu fizično dotakniti vseh 50 cerkva v Polhograjskem hribovju. Kar znese, reci in piši malo več, kot dve cerkvi na uro. SVAŠTA!  .  .  .  Poimenuje ga petdeset božjih dotikov ali Great Divine.

Izzviv je ravno dovolj odbit, da hitro postane neustavljivo privlačen. Jasno mi v petek popoldne ne uspe najti kandidata, ko bi šel tečt namesto mene. Trojke pa tudi ne morem kar tako pustiti na cedilu. Očitno bom moral nekaj skombinirati  .  .  .  .  . 🙂

Začne se v petek zvečer na rednem basketu. Rekreacija, je rekreacija. Tu se pač ne manjka. Še posebaj od kar Jovo vodi statistiko in deli neopravičene ure. Po dobri uri intenzivnega laufanja in kakem litru znoja, je seveda treba na pivo. Tokrat res spijem le enega in grem ob desetih zvečer novim dogodivščinam naproti. Spotoma odložim tekaško opremo pri članu jutrišnje trojke. Doma vržem v ruzak par čokoladic, čelko, kompas, nekaj oblačil in petnajst čez enajst že kolesarim proti Sori na štart dogodivščine. Tam naletim na neke sumljive ljudi, dve ženski in dva moška, ki v petek zvečer vneto skačejo okoli avtomobilov v kolesarski opremi. V pozdrav dobim komentar: “Tale je siugurno naš. Sem ga vidla kako kolesari skozi Medno v petek ob pol polnoči. Normalni ljudje tega ne počno.” Točno ob polnoči smo družno zajahali konjičke in jo mahnili za ogrevanje v zloglasni klanec proti Osolniku. Vmes sam sebe malo sprašujem po zdravju. No, tudi če se mi rit vname bom še vedno lahko tekel. Do Ljubljane bom že prišel do jutri. Ostalo bomo pa sproti videli. Z vrha jo mahnemo kar po grebenu na drugo stran. Kolo za roge in peš dol po nemogoči strmini. Hitro se je začelo! In tudi nadaljevalo  .  .  .  vso noč. Večino na kolesu, nekaj peš. Po asfaltu, makadamu, kolovozu, stezi, brezpotju, vlaki in tako random naprej prek sv Barbare, sv Andreja, sv Ožbolta, sv Jedert, Sv Filipa in Jakoba, Sv Sobote, do sv Loenarta na Črnem vrhu kjer se končno zdani.

IMG_0212

Sredi noči pri cerkvi

Aja, tukaj moram omenit tudi predpisan način orientacije za ta podvig, ki je izključno s papirnato karto in kompasom. Brez elektronskih pripomočkov. Kar zna bit problem tudi podnevi, kaj šele ponoči sredi gozda med neštetimi kolovozi in vlakami. Variante za pridne so na taki turi obvezna popestritev tudi za izkušene pustolovce. No, podnevi in po cestah je vendar nekaj lažje.

IMG_0215

Pri Lenartu se dani

IMG_0219

Sončni vzhod pri Lovrencu

Tako v prešernem razpoloženju obiščemo še sv Lovrenca na polhograjski gori in sv Jurija v Prapročah. Tu se začasno poslovim od druščine in ga zagonim proti Ljubljani. Vmes pofočkam še tri cerkvice v Polhovem gradcu in Dvoru. Ob 8:20 se na dogovorjenem mestu pred hramom slovenske politike dobim s tekaško druščino. Med čvekanjem se na hitro preoblečem, oddam garderobo in že smo na štartu prav na tromostovju. Vsi okoli mene so lepi, dišeči, polni adrenalina, nekateri tudi treme. No, sveže cunje sem tudi jaz oblekel, čeprav nisem ravno dišeč in se me še malo drži blato.  🙂 Letos je presenetljivo malo komolčanja in prehitevanja. Očitno so tekači posvojili sistem štartnih con. Prvih nekaj kilometrov so noge malo bolj lesene, potem pa kar steče. Le hitrost je bolj maratonska, če ne kar ultramaratonska. Za visoke obrate ni dinamita v nogah. Letos sem torej jaz najšibkejši člen, kar je v neizmerno veselje dosedanjemu tradicionalnemu najšibkejšemu členu. Vseeno zborbamo do cilja v kar solidnem času in si privoščimo seveda tradicionalno pivo. Tu me obide trenutek slabosti, da bi kar obsedel in za danes zaključil. Na srečo v lokalu, kjer sedimo ne strežejo hrane. Tako me lakota prežene naprej. Spet smuknem v kolesarska oblačila in jo mahnem proti Šiški. Okrepčilo si omislim pri tržnici v Kosezah. Burek, albuminska skuta in jogurt. Zleknem se pod drevo in med malico opazujem trume pohodnikov na PST. Šele zdaj mi kapne, kaj je mislila prodajalka, ko me je spraševala, če sem šel cel krog. Moj odgovor je bil, da sem šele na polovici. Vmes telefoniram kolesarski druščini, ki se bliža Medvodam. Odločim se, da jih počakam pred cerkvijo v Dravljah, kjer si na klopci privoščim krepčilni dremež. Kmalu se pojavi nočna druščina in pičimo dalje. Kljub vetru in grozečim črnim oblakom odlično napredujemo. Čaka nas še mala Franja z nekaj ovinki na bližnje hribčke. Vse zdelamo brez večjih težav. Vmes se sicer ločimo na hitrejšo in počasnejšo ekipo, ki pa prideta v cilj z le pol urno razliko. Prvi ekipa celo še po svetlem.

IMG_0237

IMG_0234

Hvala podpornemu članu za kosilo!

IMG_0236

Sv Urh

IMG_0220

Bo treba kar peš

IMG_0218

IMG_0239

Številka 50

Great divine

Kar petdeset jih je

REZIME:

Odlična kombinacija.  En tistih norih izzivov, ki te že s samo zgodbo zrajcajo, da moraš probat. Če to narediš še v družbi izkušenih pustolovcev, je pa sploh žur. Glede na mojo kilometrino na kolesu sem pričakoval bolečine v riti, hrbtu in vratu, ter odstop oziroma krajšanje potil. Letos sem bil na kolesu namreč le dvakrat. Kar je 100% več, kot lani. Kljub temu niti med, niti po turi, nisem imel večjih težav. Vse skupaj je zneslo 185km s 4200m vzponov na kolesu + ta kratke trojke 12,5km in nekaj vzpona na Golovec. Čas slabih 22 ur. Obiskal sem 37 cerkvic od 50. Če bi izpustil pivo po teku, bi jih lahko teoretično oddelal 45. No, tura je tako kičasto lepa in izziv tako mikaven, da bo treba enkrat odpeljat vseh 50. Mogoče za spremembo v obratnem vrstnem redu.

Hvala Rajdovci za odlično dogodivščino!

GPS sled

poročilo in fotke na FB