pot pod noge

iskat meje


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav


Komentiraj

Test Slovenske turnokolesarske poti

Že pred časom sem zasledil na strani Planinske Zveze Slovenije prav dobrodošlo novost. Začrtali so namreč slovensko turno kolesarsko pot. Zastavljena je po vzoru slovenske planinske poti z vsem kar spada zraven. Ima začrtano traso, dnevnik v katerem zbiraš štemplje obveznih točk, vodi mimo okrepčevalnic in prenočišč . . . Le, da je še bolj pompozna in preko cele Slovenije napravi mega pentljo v dolžini 1800km. Lepo je razparcelirana na luškane etape. Na spletu so objavljene gps sledi. Skratka, vse krupaj kar kliče po testiranju.

Če sem že delal generalni servis na biciklu, ga je treba malo sprobat, a ne? Za začetek sem se odločil za severozahodni ovinek STKP. V nedeljo zvečer sem spet lepo počasi napakiral stari 15 litrski ruzak namenjen vsakovrstnim pustolovščinam in se odpeljal od doma. Tik pred polnočjo sem poskušal ujeti energijski napitek na šentviški pumpi. Na vratih me pričaka napis »Zaradi dnevnega obračuna začasno zaprto« Notri nobenega. . . Kot izumrlo. . .  No, lepa reč. Ko bi vedel, koliko časa bodo obračunavali. Po igračkanju z Garminom in uro, ravno hočem oditi, ko se od nekod prikaže prodajalka. No, pa sem vseeno prišel do kofeinskega kickstarta. Z zložnim tempom odbrcam v noč in kot bi mignil sem v Škofji Loki. Poizkus polnjenja bidonov na glavnem trgu je neuspešen. Vodnjak je sicer zelo lep, častitljive starosti, le napis pitna voda je bolj za okras. Ven ne priteče niti kaplja. No, saj liter še imam. Bom na poti kaj našel. Tu se priključim na STKP, ki me po stari blegoški cesti pelje pod Lubnik, mimo Starega vrha. Ko se noč prične malce vleči, si jo skrajšam z glasbo iz MP3-ja.

IMG_0718

Pri toliko markacijah bo pa že ena prava

IMG_0719

Lahko kar rožcam sledim. Kar bo, pa bo.

Končno pribrcam do koče na Blegošu. Tu majo zunaj pipco, kjer se dobro napojim in natankam rezervo za naprej. Od tu me pelje sled malo po pešpoti skozi gozd in nato spet po cesti na smučišče Cerkno. Tu je že kar svetlo.

IMG_0721

Alpska perla pod mesecem

Sledi kratek spust ob smučišču in nato gori doli v družbi srnjadi na jutranji paši skozi Davčo. Krajev se spomnim z Ultra pušeljc traila. Ovinek na Porezen spustim, ker se mi ne da vračati po isti poti. Pod eno od raztresenih kmetij me razveseli jutranje sonce. IMG_0728

IMG_0725

Čao sonček . . .

IMG_0731

Pot pod kolesa

IMG_0730

Tole je pa od ene druge dogodivščine

IMG_0734

Popolno počivališče. Tudi pipca je zraven jezuščka

Na Petrovem Brdu je gostilna še zaprta. Delavci, ki obnavljajo cesto proti Sorici, se zbirajo ob jutranjem čiku. Zagotovijo mo, da s kolesom ni problema. Samo gas dalje. Pri brunarici na Soriški planini nič ne kaže na višek poletne sezone. Parkirani so štirje avtomobili jn en avtodom. Češka družina se ravno kobaca iz spalk na parkirišču. Tudi jaz si privoščim 15 minut dremeža na lesenem podestu pod jutranjim sončkom. Od tu se že svetijo Julijci v vsej svoji mogočnosti.

IMG_0737

Lej ga Triglav!

IMG_0739

Nindža oprema za spust

Sledi precej mrzel spust v Bohinjsko Bistrico, kjer se zapodim v Mecator. »Burek, burek mi ful pomaga« pravi Ali-En. Če je zraven še jogurt je pa sploh super. Pozajtrkujem na klopci pred štacuno v družbi nahrbtnikarjev. Naprej gre pot po lepi kolesarski stezi ob Savi Bohinjki navzgor. Pri jezeru naredim še kratek ovinek v Ribčev Laz do spomenika štirim srčnim možem, nato pa direkt v Fužinarski zaliv na jutranje plavanje. AAAAAHHHHHH!!!! Že samo zaradi tega se splača celo noč vrtet pedala. Vsak zamah posebej je užitek. Tudi tu so obiskovalci precej redki. Na parkirišču pri Kramarju je vsega skupaj ene pet avtov. Očitno so se bohinjci zamerili ljudem in nočejo več prihajat. Je pa zato toliko lepše za tiste, ki smo tam. He, he, he.

IMG_0740

Štirje prvopristopniki

IMG_0741

Kopališče z razgledom

Burek se mi je ravno prav usedel, da lahko zmažem še dve banani in dve frutabeli za naskok na Uskovnico. Vidim, da se slavna bohinjska prireditev ne imenuje zaman triatlon jeklenih. Ovinki so kar sitni in strmi. Tudi vročina že kar pošteno pritiska. No, seveda tudi tu gor pridrsam brez večjih težav.

IMG_0745

Pumpa za ta žejne

IMG_0747

Tud čez Triglav bi blo fajn, samo ne s kolesom

Pomalicam štrudl in pivo, potem pa pot pod kolesa dalje čez Pokljuko. Gori doli po neskončnih  makadamih in kolovozih skozi širne cerkvene gozdove in prek idiličnih planin. V MuUu  baru pri Šport hotelu je čas za kosilo. V družbi Božička, Kosobrina in še parih lokalcev pomljaskam ajdove žgančke z ocvirki in dve porciji najboljšega kislega mleka daleč naokoli. Tisto, a veš, ki ima pol cm rjavkasto rumene smetane in je čvrsto, kot žolca.

IMG_0753

Majo tud ta boli kisu mlek

FullSizeRender

Za sladico

IMG_0749

Tole si pa sigurno na kakem koledarju videl

IMG_0761

U Bohinju se še krave držijo predpisov. Pešci lepo ob robu ceste.

Gozdovi se seveda vlečejo še naprej. Kar lep del dneva še brcam, ves čas gori doli, preden se strmo spustim v dolino Radovne in naprej v Krmo. Ovinek h Kovinarski koči spet izpustim in jo mahnem kar direkt v Mojstrano, kjer se priključim na znano kolesarsko stezo Jureta Robiča. Tu začnem počasi kalkulirati, kje bom večerjal preden me spet ujame noč. No, prva postaja je itak Kranjska Gora, potem bomo pa videli. Mogoče se mi uspe še skopati v Jasni. Po drugi strani bi blo fino potegnit na Vršič in večerjati na vrhu. Kljub slovesu lahke ravninske poti, primerne za otroke, se proti Kranjski kar vleče. Stalno se blago vzpenja, da imaš občutek, kot bi te nekdo rahlo nazaj vlekel. V Kranjski se odločim za ponoven obisk trgovine in malico na pomolu pri Jasni s pogledom na Prisanek. Kopanju se zaradi sence in nizkih temperatur odpovem.

IMG_0768

Spomenik gorenjski trmi

IMG_0769

Lahka malica pred vzponom

Naslednji cilj je Koča na Gozdu. Tja pribrcam še kar svež. Za trenutek pomislim in se odločim tvegati z vzponom prav na vrh. Gor bom prišel ravno do teme. Upam, da bom še kje dobil kaj za pod zob. Pri Tonkini koči se začne prava radost vzpona na Vršič. Stara vršiška cesta je kot iz pravljice. Ravno prav položne serpentine prekrite z mehko tratico, po sredini pa pelje lepa singlca. Vse skupaj se vije v senci smrek in macesnov med katerimi se odpirajo pogledi na okoliške gore. To je prava kekčeva dežela!

IMG_0771

Ena izmed serpentin. Sploh nimaš občutka, da je to cesta

Kar prehitro se konča in me pripelje naravnost do Poštarskega doma. Tam mi dvajset minut čez devet oznanijo, da je šla kuharica že ob devetih v dolino. Ti smola! Vprašajo me še po zdravju, ker ponoči kolesarim. Kaj hitro se poberem v Tičarjev dom poizkusit srečo. Tam so kuhinjo tudi uradno zaprli že ob devetih. A vseeno mi prijazno postrežejo z golažem, polento in štruklji za sladico. Zraven sede seveda pivo in red bull za popotnico. Malo čez deset se poln novih moči spokam ven noč. Prej sem seveda navlekel nase vse mogoče cunje, ki jih premorem. Spust bo dolg in mrzel. Pravi užitek je polagati ovinke, ko slišiš le šum vetra in vidiš le odsevnike in črte pred sabo. O nemških motoristih, nizozemskih avtodomih ali italijanskih stričkih v terencih seveda ne duha ne sluha. Kočo pri izviru Soče zopet izpustim in se kmalu preselim na levi breg Soče na stranske ceste in kolovoze. Ti zadnji so na primorski strani precej bolj divji z velikimi ostrimi kamni, ki prav nemarno tresejo mojo ubogo zmahano zadnjico. Tudi ovinek v Lepeno izpustim. Nekje vmes se ustavim in si polepim ožuljeno zadnjo plat. Vendar sem se tega manevra lotil prepozno. Škoda je že narejena in razdrapani kolovozi postanejo prave mučilne steze. Malo naprej od Čezsoče se dokončno odpovem STKP in jo čez enega od visečih mostov ucvrem nazaj na gladek asfalt magistralke. IMG_0772

Naslednji cilj je, s čim manj mučenja zadnjice prispeti domov. Malo po četrti uri zjutraj na železniški postaji v Mostu na Soči kupim karto do Vižmarij in se parkiram na toplo v čakalnico, kjer dobro urco zadremam. Od Vršiča do Tolmina sem srečal vsega pet avtomobilov, pa še od teh je bil eden policijski na obhodu. Ob šestih in sedem minut odpelje vlak, ki me s prestopom na Jesenicah pripelje skoraj do doma. Še pred deseto sem že v domači postelji.

 

TEHNIKALIJE:

Na malce okrnjenem škofjeloško-gorenjsko-posoškem delu STKP sem naklepal dobrih 250km dolžine in cca 6500 višinskih metrov vzpona v enem dobrem dnevu (bruto 28 ur). Po STKP so to etape 2 do 7 z nekaj bližnjicami oziroma posekanimi ovinki + del 8. etape +  cca 50km asfalta na začetku in koncu.

STKP-sled


2 komentarja

Great Divine combo

Vsi poznamo priljubljene kombo krožnike iz turističnih prehranjevalnic širom sveta, kot ti zraven kosa mesa namečejo še riž ali krompir, malo solate, lahko kak bajt za predjed, nekateri stisnejo v kot celo sladico. No, . . . to.

Nakaj podobnega se mi je prejšnji vikend zgodilo v športnem smislu. V soboto je bil napovedan tradicionalni tek trojk na katerem se vsako leto ista trojka borimo, da čim prej pridemo do zasluženega pira. In potem se dva dni prej za isto soboto pojavi razpis za dogodivščino imenovano Great Divine . . . Kaj za vraga je to ?!?!?

Imena, kot so sv Jakob, sv Katarina, sv Andrej, sv. Uršula, sv Ožbolt verjetno marsikoga asociirajo na cerkvico na vrhu grička:

sv. jakob nad katarino

Polhograjsko hribovje je priljubljeno igrišče za rekreativce in izletnike iz širšega ljubljanskega, škofjeloškega, in še katerega drugega konca. Vsak drugi hrib in vsaka tretja vas ima cerkvico. Ena bolj cartkana od druge. Pa se ti najde model, ki vse cerkvice lepo prešteje, označi na karti, jih uvrsti lepo po vrsti na seznam in se domisli izzviva: . . .  Usesti se na kolo in se v enem samem dnevu fizično dotakniti vseh 50 cerkva v Polhograjskem hribovju. Kar znese, reci in piši malo več, kot dve cerkvi na uro. SVAŠTA!  .  .  .  Poimenuje ga petdeset božjih dotikov ali Great Divine.

Izzviv je ravno dovolj odbit, da hitro postane neustavljivo privlačen. Jasno mi v petek popoldne ne uspe najti kandidata, ko bi šel tečt namesto mene. Trojke pa tudi ne morem kar tako pustiti na cedilu. Očitno bom moral nekaj skombinirati  .  .  .  .  . 🙂

Začne se v petek zvečer na rednem basketu. Rekreacija, je rekreacija. Tu se pač ne manjka. Še posebaj od kar Jovo vodi statistiko in deli neopravičene ure. Po dobri uri intenzivnega laufanja in kakem litru znoja, je seveda treba na pivo. Tokrat res spijem le enega in grem ob desetih zvečer novim dogodivščinam naproti. Spotoma odložim tekaško opremo pri članu jutrišnje trojke. Doma vržem v ruzak par čokoladic, čelko, kompas, nekaj oblačil in petnajst čez enajst že kolesarim proti Sori na štart dogodivščine. Tam naletim na neke sumljive ljudi, dve ženski in dva moška, ki v petek zvečer vneto skačejo okoli avtomobilov v kolesarski opremi. V pozdrav dobim komentar: “Tale je siugurno naš. Sem ga vidla kako kolesari skozi Medno v petek ob pol polnoči. Normalni ljudje tega ne počno.” Točno ob polnoči smo družno zajahali konjičke in jo mahnili za ogrevanje v zloglasni klanec proti Osolniku. Vmes sam sebe malo sprašujem po zdravju. No, tudi če se mi rit vname bom še vedno lahko tekel. Do Ljubljane bom že prišel do jutri. Ostalo bomo pa sproti videli. Z vrha jo mahnemo kar po grebenu na drugo stran. Kolo za roge in peš dol po nemogoči strmini. Hitro se je začelo! In tudi nadaljevalo  .  .  .  vso noč. Večino na kolesu, nekaj peš. Po asfaltu, makadamu, kolovozu, stezi, brezpotju, vlaki in tako random naprej prek sv Barbare, sv Andreja, sv Ožbolta, sv Jedert, Sv Filipa in Jakoba, Sv Sobote, do sv Loenarta na Črnem vrhu kjer se končno zdani.

IMG_0212

Sredi noči pri cerkvi

Aja, tukaj moram omenit tudi predpisan način orientacije za ta podvig, ki je izključno s papirnato karto in kompasom. Brez elektronskih pripomočkov. Kar zna bit problem tudi podnevi, kaj šele ponoči sredi gozda med neštetimi kolovozi in vlakami. Variante za pridne so na taki turi obvezna popestritev tudi za izkušene pustolovce. No, podnevi in po cestah je vendar nekaj lažje.

IMG_0215

Pri Lenartu se dani

IMG_0219

Sončni vzhod pri Lovrencu

Tako v prešernem razpoloženju obiščemo še sv Lovrenca na polhograjski gori in sv Jurija v Prapročah. Tu se začasno poslovim od druščine in ga zagonim proti Ljubljani. Vmes pofočkam še tri cerkvice v Polhovem gradcu in Dvoru. Ob 8:20 se na dogovorjenem mestu pred hramom slovenske politike dobim s tekaško druščino. Med čvekanjem se na hitro preoblečem, oddam garderobo in že smo na štartu prav na tromostovju. Vsi okoli mene so lepi, dišeči, polni adrenalina, nekateri tudi treme. No, sveže cunje sem tudi jaz oblekel, čeprav nisem ravno dišeč in se me še malo drži blato.  🙂 Letos je presenetljivo malo komolčanja in prehitevanja. Očitno so tekači posvojili sistem štartnih con. Prvih nekaj kilometrov so noge malo bolj lesene, potem pa kar steče. Le hitrost je bolj maratonska, če ne kar ultramaratonska. Za visoke obrate ni dinamita v nogah. Letos sem torej jaz najšibkejši člen, kar je v neizmerno veselje dosedanjemu tradicionalnemu najšibkejšemu členu. Vseeno zborbamo do cilja v kar solidnem času in si privoščimo seveda tradicionalno pivo. Tu me obide trenutek slabosti, da bi kar obsedel in za danes zaključil. Na srečo v lokalu, kjer sedimo ne strežejo hrane. Tako me lakota prežene naprej. Spet smuknem v kolesarska oblačila in jo mahnem proti Šiški. Okrepčilo si omislim pri tržnici v Kosezah. Burek, albuminska skuta in jogurt. Zleknem se pod drevo in med malico opazujem trume pohodnikov na PST. Šele zdaj mi kapne, kaj je mislila prodajalka, ko me je spraševala, če sem šel cel krog. Moj odgovor je bil, da sem šele na polovici. Vmes telefoniram kolesarski druščini, ki se bliža Medvodam. Odločim se, da jih počakam pred cerkvijo v Dravljah, kjer si na klopci privoščim krepčilni dremež. Kmalu se pojavi nočna druščina in pičimo dalje. Kljub vetru in grozečim črnim oblakom odlično napredujemo. Čaka nas še mala Franja z nekaj ovinki na bližnje hribčke. Vse zdelamo brez večjih težav. Vmes se sicer ločimo na hitrejšo in počasnejšo ekipo, ki pa prideta v cilj z le pol urno razliko. Prvi ekipa celo še po svetlem.

IMG_0237

IMG_0234

Hvala podpornemu članu za kosilo!

IMG_0236

Sv Urh

IMG_0220

Bo treba kar peš

IMG_0218

IMG_0239

Številka 50

Great divine

Kar petdeset jih je

REZIME:

Odlična kombinacija.  En tistih norih izzivov, ki te že s samo zgodbo zrajcajo, da moraš probat. Če to narediš še v družbi izkušenih pustolovcev, je pa sploh žur. Glede na mojo kilometrino na kolesu sem pričakoval bolečine v riti, hrbtu in vratu, ter odstop oziroma krajšanje potil. Letos sem bil na kolesu namreč le dvakrat. Kar je 100% več, kot lani. Kljub temu niti med, niti po turi, nisem imel večjih težav. Vse skupaj je zneslo 185km s 4200m vzponov na kolesu + ta kratke trojke 12,5km in nekaj vzpona na Golovec. Čas slabih 22 ur. Obiskal sem 37 cerkvic od 50. Če bi izpustil pivo po teku, bi jih lahko teoretično oddelal 45. No, tura je tako kičasto lepa in izziv tako mikaven, da bo treba enkrat odpeljat vseh 50. Mogoče za spremembo v obratnem vrstnem redu.

Hvala Rajdovci za odlično dogodivščino!

GPS sled

poročilo in fotke na FB


6 komentarjev

En krog okol hriba (UTMB 2016)

 

UVODNO NAKLADANJE:

Po večletnem zbiranju točk na manj prestižnih, a prav nič krajših, dirkah. Ter po dveh neuspešnih prijavah, je šlo v tretje končno rado.  Trme, ki dvakrat izpadejo v žrebu, pridejo tretjič notri na ta hitri vhod. Prišel je torej čas, da naredim še eno kljukico na svojem ajmar seznamu ali bucket list po angleško. Letos sicer zaradi peripetij na drugih področjih ni najboljši čas za velike dirke. A kaj hočemo. UTMB je za stezičarja oz trail tekača podobno, kot je za maratonca maraton v NY. Ko imaš enkrat zagotovljen štart, ni kaj cincat. Čez leto treniraš lepo po pameti, da ne srečaš kakšne zoprnije po imenu poškodba. Potem greš na štart in daš vse od sebe. Simpl ko pasulj! Ja, no . . . Vmes je še par drobnih haklcev in fint, ki vam jih lahko zaupam kdaj ob pivu ali dveh.

Zimsko navdušenje me je ob vsem službenem in osebnem dogajanju ter spomladanskem n-tič poškodovanem gležnju hitro minilo. Tudi štartnino za Vipava trail kot uvod v sezono sem moral kar lepo prodati in vse skupaj spremljati s kavča. Ampak, dopust je bil splaniran in  apartma plačan brez rizika odpovedi. Se bomo šli pa turizem. Saj so lepi konci tam pod streho evrope. Do poletja sem poškodbo uspel sanirati, da sem lahko opravil nekaj dolgih treningov pred avgustovskim počitkom pred dirko. Po kilometrini sodeč bi rekel, da se pripravljam za desetko na Ljubljancu in ne za enega najtežjih 100miljskih tekov. Kot vedno mi je tapering oz zmanjšanje količine treninga pred tekmo odlično uspel. Z ukinitvijo piva in sladkarij mi je uspelo ukiniti tudi 4kg žive teže, ki mi jih ne bo treba nositi prek hribov in dolin. Priprave so torej kar solidno uspele.

Tako sva neke lepe srede ob štirih zjutraj odrasla polovica družine odnesla svoja speča otroka v že napakirano srebrno križarko in nas usmerila prek dolgočasne padske nižine proti zahodnim Alpam. 10 ur, dva prometna zastoja, tri postaje za lulanje, nekaj kofetkov, en tank dizla in 105 evrov cestnin kasneje smo prišli direktno na štart dirke .  .  .

lumpitek-utmb

Tri, štiri, ZDAJ! Brez milosti!

 

Ne, ne še moje. Najprej je bil na vrsti cici, lumpi ali kakorkoli že imenujete otroško različico teka. Mularija! Če hočete sladkarije, si jih je treba prislužit. Tako je Slovenija dobila prva finišerja na letošnji prireditvi UTMB. Čestitke!!!

UTMB01

Tekaška malica

 

Čez dva dni je prišel tudi moj čas. Dopoldne me je družina uvidevno pustila samega. Čas sem zapolnil s prehranjevanjem, pripravo opreme, nalaganjem zemlevidov na GPS v zadnjem trenutku, zadnjim preverjanjem vremena in tudi krajšim dremežem.

 

Za tek naj bi človek potreboval bore malo. Hlače, majico in superge. Ali pa še tega ne. Od kod potem cela postelja boj ali manj obvezne robe???? Vseeno gladko spakiram ruzak za tekmo in vrečo za rezervo, ter se odpravim z vlakom proti štartu. Spotoma kupim še dva bidona. Sledi zadnje prehranjevanje, mazanje z vazelinom, oddaja vreče za na polovico poti, obisk WC-ja in srečanje z domačimi v štartnem vrvežu. Ko so objavili zadnji klic za odhod na štart je bil prostor seveda le še na repu dvatisočglave množice. Jebiga! Saj bo dolga pot, ki bo vsakega postavila tja, kjer mu je mesto. Med dolgoveznim nakladanjem napovedovalca in drenjanjem ugotovim, da imam s sabo ključ od apartmaja z ogromnim obeskom. Neka blazna teža ravno ni, je pa precej odveč vlačit karkoli okoli Mont Blanc-a. Moji bodo navijali zame ob levi strani proge. Mogoče mi ga celo uspe oddati. Na moji levi deklina miže doživlja zen s slušalkami v ušesih. Na moji desni dva nemca živčno zbijata šale, medtem ko ju v riti stiska, da bi z rinčkom cvek preščipnila. Poševnooki in seveda tudi kup ostalih mahajo z razno elektroniko na krajših ali daljših palicah. Superge imam primerno zavezane, žuli me nikjer nič, ura kaže srčni utrip kot mora, Garmin je našel satelite, v ruzaku je vse pritrjeno in na dosegu roke, . . .  Čas je za pot pod noge. Nakladač končno za hip utihne in zaslišijo se takti za ježenje kocin:

https://soundcloud.com/jcpiscis/vangelis-conquest-of-paradise

Končno pok pištole in nekje spredaj se že začne stampedo.

utmb701

 

DIRKA:

Po nekaj minutah hoje tudi jaz stopim pod štartni obok. Še nadaljnih pet minut in lahko celo stečem par korakov. Med vreščečo množico celo lociram sina na remenih žene. Padejo petke, oddam ključ in dirka se končno začne. V lahnem drncu, kot čreda ovac po koridorju skozi mesto. Naslednjih 8 km je v bistvu en zelo natlačen cestni tek. Cesta oziroma pot je vseeno dovolj široka za tek v svojem tempu in prehitevanje brez akrobacij. Ura je čez šesto zvečer, zrak ima 28 stopinj in sonce nabija direkt v glavo. Zeblo nas ni. 🙂 V kraju Les Houches se na začetku singlce naredi manjši zamašek. Ni sile. Minuto ali dve in promet spet steče. Tokrat v pošten klanec. Prvi vzpon za ogrevanje gre po sloviti smukaški progi Kandahar. Najlaži se je po snegu dol pelat. Probajte v vročini gor laufat. Saj ni tako hudo. En švoh vertikal kilometer z nekaj serpentinami, ki ublažijo strmino. S strumnim korakom sem hitro na vrhu. Na spustu jih spet kar nekaj pustim za sabo. En poljak se me je tako ustrašil, da je zlomil palco. Sem slišal precej kletvic. Še dobro, da je bil že precej utrujen, sicer bi kaj lahko pobliže spoznal ostanke njegove karbonske lepotice. Uvodni polmaratonček me v dveh urah tričetrt pripelje na najnižjo točko dirke. Dan se počasi poslavlja, a je še vedno vroče k pr norcih. Pijem liter na uro, a vse izpuhti. Teren se spet prične zlagoma vzpenjati. Naslednjih 25km se bo strmina samo večala. Kljub vročini mi gre dobro. Ob litrih izotonika mi uspe celo malo jesti. Na naslednji okrepčevalnici naletim na čudo tehnike, ki ga je častil Camelbak. Imenuje se hidration station. Izgleda kot izdelek vodoinštalaterskih vajencev iz katerega štrli 5 do 10 navadnih pipc. Tistih za šlauf gor nataknit. Vse skupaj izjemno prav pride ubogim ovčicam za namakanje od zunaj in znotraj, ter polnjenje vodnih zalog. Za razliko od scavnice iz plastenk je voda prijetno hladna. Carsko!!!! Ob pol dveh ponoči pririnem na prvi resni prelaz na 2500m. Španci in ta poševni se že oblačijo v goretekse in vlačejo nase volnene kape. Meni je še vedno vroče, a sem po poti uspel pridelati celo nekaj temno rumenega urina. Prvič po šestih urah in še nekaj več litrih tekočine. Počasi se obrača na bolje. Tudi guarana počasi prijemlje ob pomoči CocaCole. Pred in za mano vujuga nepregledna kača svetilk, kot bi odsevalo zvezdno nebo. Tiste zvezde gor pred mano so pa res svetle. Ne! Tisto se premika. Niso zvezde. Moji predhodniki so. A tja gor je treba?!?!? Ajga muflon! Kam to rineš?! Na naslednjem vzponu se končno resno ohladi. Reševalci šklepetajoče osebke že zavijajo v dekce in folije. V kratkih rokavih se odlično počutim. Končno lahko tudi kaj pojem. Človek ne more verjet, da navadna LeClercova juha iz vrečke lahko tako sede v želodček. Vmes poleg nekaj melišč in snežišč prečkamo tudi državno mejo in nadaljujemo po Italiji. Med vožnjo proti Franciji so se mi v spomin zapekle otroške pesmice. Celo noč si prepevam o petelinčkih in žabicah. Na spustu proti Courmayerju se prične daniti. Kar naenkrat iz teme vstanejo rožnati granitni zidovi obloženi z belim okrasjem. Svet dobiva tretjo dimenzijo. In ta je reeeees globoka!

utmb601

Tja kjer se sveti in levo okrog hriba

Na tranziciji se ne zamudim dosti. Zamenjam baterije, pojem župco, zamenjam majico za še bolj poletni model in gasa dalje. Za prvih 80 km in 4600m vzpona sem potreboval dobrih 14 ur. Počutim se odlično, vendar je ob osmih zjutraj že vroče. Čaka me peklenski dan. Takoj me čaka precej strm vzpon, ki ga počasi a vztrajno zgrizem. Vmes tudi prebavim jutranjo juhico. Pred dvema letoma sem tu doli dobesedno letel. Navzgor ne gre tako hitro. Do polenajste ure in devetdesetega kilometra se v mehko skuham v lastnem soku. Zelena veja v smislu hidracije, ki sem jo uspešno zajahal ponoči se je zlomila, kot zobotrebec. Sonce prižiga kot pri norcih. Jesti sploh ne morenm več. Pitje tekočine mi samo poslabša pljuskanje v trebuhu, ki močno ovira tek. Med hojo je malo bolje. Počutim se kot suha cunja polna žab. Dvakrat poskusim bruhati, a ne gre. Žabe so se očitno preselile iz želodca naprej v čreva. JEBA! Gravitacija na srečo še vedno brezhibno deluje. Prepustim se ji in se nekako prikotalim do okrepčevalnice na slabih 100km. Svetijo mi opozorilne lučke za pregrevanje mašine, prazen tank, dehidracijo in še kakšna. V želodcu mi še vedno pljuska. Pod šotorom je vroče. Vsa hrana in pijača je topla. Vrag počasi prevzema vajeti. Nimam prav dosti izbire. Požvečim par kosov pomaranče in jo mahnem dalje. Na lep strm vzpon proti švicarski meji. V senci, če bi bilo kaj sence, bi bilo 30 stopinj. Visokogorsko sonce je točno nad glavo. Še sreča, da grem navzgor. Tako nimam slabe vesti, če ne tečem. Pri prečkanju ledeniškega potočka potopim noter kar celo glavo. Mislim, da je celo malo zacvrčalo. Zmočim si obleko ob čemer poskušam ohraniti suhe superge. Počutim se kot prerojen. Za pet minut. Čez dobrih 10 minut so oblačila spet suha in jaz primerno kuhan. Skupaj s sotrpini se vlečemo po serpentinah kot kaznjenci. Kljub polžjemu tempu me kar nočejo prehitet. Očitno smo vsi v istem zosu na ta močnem ognju. Studenčki ob poti nas vsakič znova rešijo bridkega konca. Korak za korakom zdelam tudi ta klanec in se zazrem na drugo stran v Švico. Zabave še ne bo tako hitro konec. Desetkilometrskega spusta se moje žabe v trebuhu prav nič ne veselijo. Vseeno se trudim s tekom, ker mi tako vsaj malo pihne okoli ušes. Pljuskanje v trebuhu me vedno manj moti. Očitno pametnejši popušča. Saj bi kar šlo, le tank je vedno bolj prazen. Od jutra sem pojedel le nekaj koščkov pomaranče in dva koščka energijske ploščice, ki ju še vedno čutim nekje v žlički. Hvala bogu za Coca-Colo. Bo že . . . Tudi to bo minilo. Če ne prej, zvečer, ko bo hladneje. Zdaj sem tako počasen, da se itak lahko poslovim od solidne uvrstitve. Do cilja bom pa že pridrsal. Do limitnega časa imam tako rezervo, da grem lahko za par ur spat, na kosilo in še kaj. Vasice na poti so kot iz pravljic. Saj francozi in italijani imajo tudi lepo. Samo švicarj majo pa u nulo spedenan. Hiške so vse lepo obnovljene v starinskem slogu s kamnitimi fasadami in starimi lesenimi ostrešji. Pred eno takih hišk je travca lepo pokošena na milimeter, na skrbno urejenem parkirišču stoji novejši športni terenec, pred hišo nizka kamnita škarpa, ob njej žar iz katerega se še kadi  . . .  Na škarpi, prosim lepo, leži tip na trebuhu, brhka deklina ga pa gnete po hrbtu. In mi cepci tečemo mimo, kot da smo plačani za to????????  Na vsakem drugem vogalu je korito s hladno studenčnico. Ob stalnem vodnem hlajenju mašina za čuda kar gre na neke neznane notranje rezerve. Tudi žabe ne regljajo več tako intenzivno. Počasi, res počasi se dvigujem. Kot pohojen flancat, bi lahko rekli. Del poti se zamotim s klepetom s sotekačem iz Belgije. On je v še slabši koži kot jaz, a je strašno nezadovoljen zaradi “slabe” pozicije na lestvici. Pravi, da se trenutno gibava okoli 300 mesta. Meni se zdi to odlično! Tip ne more verjet, da vse teke oddelam sam. Brez zunanje podpore na okrepčevalnica. On je lastnik športne trgovine in ga, kjer je le možno pričaka žena s punklčkom, da lahko poljubno menja opravo. V petdesetih kilometrih je trikrat menjal superge. Da o oblačilih ne govorim. Meni se ne bi dalo.

Tu, na senčni strani Bele Gore se sonce prej skrije. Ob šestih zvečer je že senčka in vročina popušča. Ob idiličnem jezercu Champex-Lac spet zapaše celo župca in banane. Konj je že blizu. Še malo, pa ga zajaham. Na naslednjem vzponu se uresničuje napoved popoldanskih plohic. Zanimivo je gledati taktiko oblačenja. Nekateri se zadekajo v goretekse že ob prvih kapljah, drugi so raje kar mokri, tretji ne vedo točno kaj bi . . .Verjetno bo samo kratka plohica. Hitro vržem nase tanko polivinilno plerino in grem dalje. Pod njo mi je sicer vroče, a pod jakno bi mi bilo še bolj. Po 10 minutah je dežja konec in en za drugim se zopet slačimo. To se ponovi še ene štirikrat tekom vzpona. Vsakič dlje odlašamo z oblačenjem in upamo, da bo hitro nehalo padat. Nazadnje se ploha prelevi v konkretno nevihto. Strma steza se v minuti spremeni v hudournik, da ne veš ali bi skakal sem in tja, ali bi kar brodil po vodi. Ko pridem iz gozda na pašnike se usuje še sodra. Sicer gosta, a le pol cm debeline. Ne moti preveč. Všeč mi je, da se je končno shladilo. Kar me moti so vedno krajši razmaki med bliskom in gromom. Ko pridejo pod eno sekundo, postanem malo nervozen. Poka, kot na fronti. V tem nasproti prilomasti čreda ogromnih črnih govedi. Komaj se jim spravim s poti v zamočvirjeno travo. Tudi živali so nervozne. Tole ni več zabavno!!! Pri neki pastirski bajti skupina sotekačev poizkuša najti zavetje. Ven prinori eno zmešano ženšče in se dere na nas v svoji hribovski francoščini, ter odriva tiste, ki so ji najbližji. Kljub neznanju jezika razumemo sporočilo in se odpravimo dalje. Japončkom tole švicarsko gostoljubje ne gre in gre gre v račun. Na čudake lahko naletiš povsod. Za sabo zaslišimo lajanje pastirskega psa. Očitno teta res ne mara obiskovalcev. No, po dveh km pridem do uradne okrepčevalnice v naslednji planšariji. Kar naenkrat nas je polna bajta mokrih tekačev. Domačini pravijo, da bo čez petnajst minut nehalo deževati. Če vsi vedrijo, bom pa še jaz, čeprav je grmenje ponehalo. Saj je kar lušno mal poklepetat in v miru pomalicat (stoje v kotu med stopnicami in skladiščem). Po pol ure se odpravim. Tokrat ves v goreteksu. Juhej!!! Gremo v drugo noč. Na spustu imam sicer že malo trde noge, a energija se vrača. Sledi še en tisočmetrski vzpon, podoben spust mimo številnih krav in že sem v Vallorcinu na 150km, kjer tudi mene pričaka navijačica. :))))  Tu že počasi voham cilj. Samo še polmaratonček čez zadnji hrib. Ko izvem, da sem okoli odličnega 200 mesta in celo prvi med slovenci dobim dodatni zalet. Juhca, banana, kokakola v bidon, lupčka za navijačico in gasa dalje!!!!! Dejmo že enkrat končat tole reč!

UTMB05

Kje se gre do cilja?

 

No, zadnji hrib seveda ne more bit en izi sprehod. Na podlago 150km hribov so za lepo razmehčane noge pripravili za začetek vzpon z miljavžnt polmetrskih šteng prek skal in korenin. Stegna se hočejo nekaj pritoževat. Palce v roke, pa gremo. Nisem hiter. Proti cilju grem pa vseeno. Tudi prvi del spusta je pretty  f…… technical, če citiram kolege z druge strani atlantika. Ali po slovensko: “Pot je skalnata”.Tek po takem terenu je odlična vaja za propriocepcijo, vedar jo je priporočljivo delat spočit in ne na tridest ur podlage. Srečno prispem do zadnje okrepčevalnice, kjer se mi že prikažejo luči Chamonixa. Samo še dobrih 7km in 900m spusta po potki. Eno urco in klobasa bo zašpiljena. Na spustu pritisnem na gas in prehitim še kar nekaj kandidatov. Ko končno pridem na asfalt pospravim palice in se umirim. Tu me nekateri zopet prehitijo v finišu, a se ne dam motiti. V “uživaškem” tempu odkruzam do cilja, kjer me na zadnjem ovinku čakajo moji sončki. Otroka sta očitno prišla na gušt in sta z veseljem vstala ob štirih zjutraj, da sta lahko z mano odtekla ciljno ravnino.  JUHUUUU!!!!

Najprej se je treba malo navadit, da zdaj pa res ni treba več tečt. Bi šel še kar kakšen krog po mestu. Pol se pa človek usede, .   .   .   si odpre pivo, .   .   .   stisne otroke v naročje in navija za ostale, ki kapljajo v cilj. En najboljših občutkov! Ko me malo zazebe, je naslednji projekt pripravit olesenele noge na vstajanje s stola in sprehod do avta. Saj bi počakal še kakšnega našega, da mu stisnem roko, a počasi ugašam. Gremo spat. Dovolj za tokrat.

 

REZIME:

Moram se malo pohvalit, da je družinska odprava na največji svetovni trail dogodek uspela nad pričakovanji. Otroka sta verjetno prva slovenska finišerja na letošnjem dogodku. (naj me kdo popravi, če je drugače). Oče, pa sem najboljši slovenec na osrednji tekmi z uvrstitvijo med zgornjih deset procentov tekmovalcev. V sej zgodovini dirke UTMB sta se od slovencev bolje odrezala le vrhunska ultraša David Kadunc in Toni Vencelj. Česa takega pred in med dirko nisem niti slutil. Očitno smo imeli letos vsi težave z vročino. Presenečen sem, da lahko funkcioniram tudi, če cel dan skoraj nič ne jem. Trodnevni muskelfiber sem uspešno pregnal v bazenu, da smo lahko z družino še malo kolovratili po hribih in iskali skrite zaklade. Naj prišepnem, da okoli Bele Gore škrati skrivajo pod kamne Smarties bonbone. Preverjeno!

 

TEHNIKALIJE:

Cel krog po poti TMB okoli Mont Blanc-a. Markirano za 8-10 dni planinske hoje. 170km, 10000m vzpona, 10000m spusta, 35ur 15min, porabljenih cca 20000 kcal,

Uradna stran UTMB

statistika

casovnice


Komentiraj

Barjanska runda

Prišla je pomlad in privabila iz lukenj dvokolesnike vseh vrst. Kaj pa, če bi še jaz potegnil iz kleti svoje zvesto kljuse in malo zavrtel pedala. Sicer redno gonim mestno kočijo v službo, a to seveda ni to. Treba je oblečt kolesarske hlače, napolnit bidone in zavrtet na polno več ur. Pa še noge za spremembo ne bodo deležne vedno istega nabijanja, kot pri teku. Moderno se reče temu cross training. Večerni destminutni pregled pokaže kar solidno stanje zapostavljenega konjička. Sicer mu ne bi škodilo temeljito čiščenje, ali še bolje generalka. Žal ni časa. Malo masti na ketno, pa bo. Glavno, da bremze delajo.

Zdaj pa k cilju, oziroma poti. Mora biti v bližini, ker bom štartal od doma. Cestni dirkači imajo več variant  Barjanske runde oziroma kroga. Lahko bi zadevo malce razširil. Seveda predvsem v smeri manj asfalta in več klancev. Ob brskanju za idejami najdem še zanimivo pustolovščino po hribčkih okoli Ljubljane.  Porodi se mi izvrstna ideja! Obkrožiti Ljubljansko Barje in se hkrati čim manj voziti po njem. Vmes pa obiskati še najbolj znane hribčke. Verjetno bi šlo do sončnega zahoda. Za vsak primer vseeno spakiram čelko. Juhuuuuu! Se že veselim!

Zaradi družinskega usklajevanja štartam šele po Živžavu in zajtrku ob poldesetih dopoldne. Da se čim prej znebim asfalta jo uberem kar direkt iz Stanežič na Šenviški hrib in naprej proti Toškemu čelu. Že v prve pol ure dobim seveda prvo lekcijo. Običajno kompakten kolovoz ima po dežju in obdelavi z gozdarskih traktorjem povsem druge dimenzije, kot ponavadi. Pet let stare nizkoprofilne gume mi ne pomagajo kaj dosti. Sledi lepa singlca po grebenu in nato iskanje odcepa za Toško čelo, ki vključuje 100m spuščanja po strmem brezpotju in plezanja čez podrta drevesa z biciklom na ramah. Sklenem, da bom turo vseeno moral nadaljevati malo bolj on in manj off road, če želim danes kam prit. No, kmalu sem spet na asfaltu na Toškem čelu, ter uro in pol po štartu že na prvem hribu.

barjanski krog05

Katarina nad Ljubljano

S Katarine jo hitro mahnem v dolino in pred Polhovim Gradcem zavijem proti Horjulu. Izkusim še eno kolesarsko pravilo. Kamorkoli greš je, ali v klanec, ali proti vetru. Po dolini piha kar konkreten nasprotni veter. Prehiti me nekaj barvno usklajenih kolesarjev, katerih kolesa imajo verjetno ceno v evrih višjo, kot težo v gramih. Kako za vraga jih ne odpihne s ceste?? Po krajšem preračunavanju preostalega časa in poti, se odpovem vzponu na Koreno nad Horjulom in jo pičim direktno skozi Horjul proti Ligojni. Vmes na pumpi natankam cuker in vodo. Sledi vzpon na Planino nad Vrhniko in prva manjša krizica. Po treh urah na kolesu stegna prvič pečejo, glikogen sem počasi pokuril, klanec imam v spominu krajši . . . Ampak tudi najdaljši vzpon se enkrat konča. Po treh urah in pol sem na drugem hribu.

 

barjanski krog14

Planina nad Vrhniko

barjanski krog10

Jugozahodni del Barja. Zadaj Krim in na desni hoste, ki me še čakajo.

 

Med konzumiranjem gibanice naštudiram naboljšo varianto za naprej. Spust na Vrhniko mi zaradi neizbežnega ponovnega vzpona ne diši. Zato izberem bolj zahodno varianto. Hiter asfaltni spust skozi Zaplano in Strmico me pripelje do ceste in železnice Vrhnika-Logatec, ki jo prečkam malo pred obrtno cono. Zdaj vstopam na medvedovo ozemlje.

barjanski krog16

Po žledolomu je proga spet elektrificirana.

Ena od velikih prednosti kolesarjenja pred tekom je, da se lahko na spustih spočiješ. Gibanica je prijela in pekoča stegna so le še spomin. Z veseljem jo mahnem v hosto.

barjanski krog18

Avtocesta z medvedje perspektive.

Od zoprnega vetra je v gozdu ostala le osvežilna sapica. Prav uživaško! Medveda ni na spregled. Pač pa srečam eno živo srno in enega malo manj živega jelena.

barjanski krog17

Lubadarji so imeli tukaj pravi razvrat. Bo še kar trajalo preden bodo gozdarji počistili suhe smreke. Makadamska cesta gre najprej za kratek čas vzporedno z avtocesto, nato pa zavije v notranjost. Seveda ima kar nekaj odcepov in križišč. Brez zemljevida si hitro pri medvedu v brlogu. Jaz se držim svoje nekaj let stare sledi, ki me brez težav pripelje na Pokojišče.

barjanski krog19

Nekaj žigov in dve vpisni knjigi je vse kar je ostalo od nekdanje okrepčevalnice.

 

Tukaj na odprtem spet nemarno piha. Vzamem si le deset minut za hiter prigrizek in gasa dalje. Na poti sem 5 ur in pol. Za sabo ima od oka slabo polovico poti. Plan se mi zdi vedno bolj realno izvedljiv. S Pokojišča nadaljujem proti Rakitni.

barjanski krog20

Rabi kdo čemaž?

Po nadaljni uri in pol divjine padem na Rakitni spet v civilizacijo. Parčki na sprehodu, otroci na igrišču, rohnenje motorjev.

barjanski krog22

Ke želim čim prej opravit s Krimom, samo na britofu dotankam vodo in pičim dalje. Res v slabi uri pribrcama na najvišjo točko tokratnega potepa. Stegna spet pečejo kt pr norcih. Približno tako tudi piha okol vogalov. Na vodo in cukr očitno ne gre več. Situacija je zrela za radikalno korekcijo. Ričet s klobaso in radler zadevo v pol urce drastično popravita.

barjanski krog23

Sledi dolg spust v dolino Iške, ki je prav nemarno na poti vsem kolesarjem, ki se izogibajo Barja. Ker je do sončnega zahoda le še uro in pol, sklenem malo pogoljufati in jo posekam kar čez Barje skozi Ig do Škofljice. Tokrat imam veter v hrbet. Z lahkoto leti 35 do 40km/h, potem pa mi zmanjka prestava ali dve. Šer dobro, da nimam specialke. Bi me še policaji ustavili. Na Lavrici končam z goljufanjem in jo mahnem na Orle, ter po grebenu Golovca proti centru Ljubljane. Na Ljubljanskem Gradu za las ujamem sončni zahod.

barjanski krog26

Spustim se na Vodnikov trg, kjer se zopet napojim. In nato mimo Prešerna v Tivoli.

barjanski krog29

Razstave na Jakopičevem sprehajališču so vedno zanimive. Tokratna tema so narodni parki.

 

Za zaključek kroga si privoščim še Rožnik, kjer pomalicam zadnje zaloge, prižgem čelko odpujsam domov.

barjanski krog33

 

TEHNIKALIJE: Garmin je naštel 148km dolžine in dobrih 3000 višinskih metrov vzponov v 11 urah in pol bruto. Pametna ura pravi, da sem pokuril okoli 7000 kcal. Pogled na zemljevid pa izda, da sem obiskal celih enajst občin in štiri upravne enote.

barjanski krog34

REZIME: Vrhunska dogodivščina. Plan izpolnjen. Zadovoljen v vseh pogledih. Ob zgodnejšem štartu oziroma boljši pripravi na nočno vožnjo bi lahko JV del kroga odpeljal bolj pravoverno in vključil še Kurešček in Lipoglav. Vmes so me peklensko pekoča stegna spomnila, da je kolesarjenje precej drugačno od teka. Vseeno ni slabo za prvo letošnjo turo. Naslednjič pa peš? 🙂


2 komentarja

Graparski šopek

Pobje! Tu niso špasi!

Šopek vsebuje seveda obilo divjega cvetja, ki si ga je potrebno ogledati v naravnem okolju. V originalu se imenuje Ultra Pušeljc Trail. Precej nerodno ime za ultra gorski tek, kajne? Gre za mlajšega in razširjenega brata znanega Gorskega Maratona Štirih Občin, ki se že leta dokazuje z vrhunsko organizacijo, čudovitim ambientom, srčnimi navijači in je sploh ena najboljših tekaških prireditev v bližnji in daljni okolici. Ko je decembra lani prišlo na dan, da bo imel GM4O mlade, sem takoj vedel: “Moram biti zraven!” Seveda na kraljevski 100km razdalji. Prvi del po znani trasi GM4O, potem pa še pošten ovinek čez dva večja in nekaj “manjših” hribov. Za povrh prejšnja leta v Sloveniji sploh še ni bilo tako dolgega gorskega teka. Črna Prst, Porezen, Blegoš, Ratitovec in kar nekaj vzpetin vmes. Vse to non stop v enem krožnem zamahu. Vedel sem, da bo nepozabno. V začetku leta sem saniral lansko poškodbo, potem pa sem imel plan tri mesece malo bolj trenirati. Žal so domače in službene obveznosti precej klestile treninge. Ves čas sem se zanašal, da je še čas za tisti udarni mesec treninga in počitek pred tekmo. Pred mesecem dni sem celo uspel spacati en konkreten dan treninga, kar pa je bilo bolj ali manj vse. Tik pred tekmo se pa s treningi itak lahko samo poslabša stvari. Vrstili so se naporni dnevi v službi in doma, ko je prišel čas za pot pod noge.

S petka na soboto ponoči, ko je friday night fever v polnem zamahu in delovno ljudstvo zasluženo počiva pod rjuhami, se jaz peljem na najboljši žur v bližnji in daljni okolici. Po poti uspešno zgrešim nekaj primerkov srnjadi in nekaj čez četrto zjutraj parkiram v Podbrdu. 100m od štarta, 200m od cilja in 50m od generalštaba v OŠ Podbrdo. Ha, ha, kakšna strateška lokacija! Kljub pomanjkanju treninga in zadnji teden tudi spanca se počutim odlično in sem prav željan pustolovščine. Izkušnje iz prejšnjih let mi dajejo samozavest, da morebitni odstop sloh ni opcija. Med pripravami v glavi malo ugibam, v kakšnem času lahko pridem v cilj. V 16 urah pred trdo temo, so verjetno le pobožne želje. 18 ur, tja do polnoči se mi zdi kar realno. Pred štartom se še pošteno userjem (dobesedno). Da se ne bom potem na progi (v prenesenem pomenu).

Pot pod noge

Pot pod noge

Začnem seveda lepo zadaj. Po pameti. Saj sem vendar izkušen maček. He, he. Po poti se zaklepetam z legendama slovenskega ultra traila Petrom Macuhom in Stojanom Košmrlom. Kar malo nerodno mi je, ko mi čestitata za lanski dosežek. Desca bi mi namreč lahko bila fotra, pa jo še vedno krepko režeta v breg. In to dan za dnem, vikend za vikendom. Uf! Uf! Malo popametujemo kako je boljše počasi začet, da spustov ne smeš gnati na polno in podobne finte. Na vrh prvega vzpona pod Črno prst pridem dokaj spočit v laganem tempu. Počutim se odlično in kar poletim v dolino prek spolzkih skal mimo previdnih sotekmovalcev. Na asfaltnem delu spusta celo dohitim nekaj stalnih udeležencev takih dogodkov, ki so sicer vedno par ur pred mano. Prvič me malo zaskrbi, da nisem morda prehiter. Noge delajo, zadihan nisem. Pa pejmo! Sledi slavna “ura resnice” Gorskega Maratona štirih občin. Vzpon prek Durnika na Porezen, je res odurno strm. Gre mi odlično. Kljub strmini kar držim tempo in se silim v previsoke obrate.

Žičnica danes ne dela. Bo treba kar peš.

Žičnica danes ne dela. Bo treba kar peš.

 

Na pol poti me prehiti nevesta. Ja, nevesta! Ljudje se danes poročajo na plaži, v zraku, pod zemljo in kaj jaz vem še kje. Katja in Toni sta si zaželela poroko na ultra teku. Najprej sta oba odtekla 100km traso. Ženin na koncu absolutno drugi. Nevesta prva med ženskami, seveda v belem s čipkasto kiklco. Na cilju pa direkt pred matičarja. BRAVOOOO!

No kakorkoli. Nevesto sem seveda poskušal malo lovit. Ohceti pa ja ne gre zamuditi. Lahko bi vedel, da je baba, ko lovi deca presneto hitra. Do vrha Porezna mi je seveda ušla. Moje noge pa so se že začele malo oglašati. Spust v Kopačnico prek Črnega vrha mi je dokončno razjasnil situacijo. Stegna so postala trda in pekoča. Kaj sva že govorila s Petrom o prehitrem začetku? No, to še niti začetek ni bil. Kljub dežju, mi je bilo jasno, da me čaka okoli petnajst ur resnice, proti katerim je Durnik navaden špancir. No, pot je dolga in dogovišvčine se šele začenjajo. . . Pri Jezeršku v Kopačnici so nas vse stregli spredi in zadi. Dve porciji telečje obare in kruh z zaseko je sedlo kot ps na kuzlo.

OH ali maščobe? Oboje, da bo držalo!

OH ali maščobe? Oboje, da bo držalo!

Z nasmeškom sem se podal na deževni vzpon na Blegoš. Opustil sem misli na rezultat in jo po občutku ucvrl dalje. Ker samo zmerno dežuje in ne piha močno, vržem nase le tanko PVC pelerino. Super se obnese. Pa še ruzak ostane suh. Vmes sem v Leskovici pri cerkvi namesto desno, zavil levo in naredil še en ovinek za pridne. Sledila sta mi še dva tekmovalca, ki jima pripetlljaj ni bil prav nič smešen.  Šele zdaj sem šel prvič lulat. Urina je bore malo in vleče na rjavo. Še tega se je manjkalo! Vseeno je čez Blegoš kar šlo, čeprav so se stegna malo oglašala. Vnos tekočine sem malo okrepil. Z euforičnim sotekmovalcem sva celo eno zapela. Pri koči srečam Mateja, ki je odstopil zaradi mraza med nevihto na Blegošu. Pravi, da nima več motivacije za nadaljevanje. Kolega z GRS me bodri, da sem glavne vzpone že podelal in imam “samo” še Porezen. No ja . . . V bistvu sem na dobri polovici poti. Spust v Železnike postreže z okoli 10km asfalta, ki mojim ubogim stegnom zada smrtni udarec. Trde in pekoče mišice se spremenijo v mehke in še bolj pekoče. Lahko izbiram med svinjsko bolečim tekom in malce hitrejšim spustom, ali zmerno bolečim dolgotrajnim pešačenjem v dolino. Omislim si muziko in izberem prvo varianto. Dokler gre, gre. Zadnji del spusta asfalt zamenja čudovita gozdna potka. Noge takoj pol manj bolijo.

Po takem tepihu bi pa šlo, ja!

Po takem tepihu bi pa šlo, ja!

Železniki: Na hitro polepim žulj in  preobujem štumfe. Vmes zmečem vase mrzlo govejo juho. Jebi ga! Za toplo župo sem prepozen. Končno spet vzpon! Stegna se sicer malo oglašajo, a so precej bolj zadovoljna, kot pri spustih. Počasi se mrači. Malo pod vrhom Ratitovca prižgem čelko. Na vrhu je kar mraz. Kljub kratkem postanku v topli koči, se kar ohladim. Na vrsto pride nočna oprema: vetrovka, buf okoli vratu, buf na glavo in deblejše rokavice. Dolge hlače sem bumbar v Železnikih pozabil vzet. Mraz naredi že tako zdelane noge še bolj kamnite. Tek je le še pobožna želja. Čaka me doooolg in počasen sprehod do cilja. Noč je jasna in polna zvezd. Jaz pa španciram po grebenu Ratitovca. Vrhunsko! Malo za naslednjo okrepčevalnico zmotim čredo konj na nočni paši. Z dvema se malo pomenimo in mahnem jo dalje . . .     in dalje . . .    in dalje . . .  No, zdaj bi pa že moralo biti spet napajališče. Saj vode še imam. Samo tako, za občutek, da je cilj bližje. Aha! Makadamski spust. Dober znak. V levi nogi me vedno bolj zateguje. Kaj čmo? Cilj je v dolini in v dolino se gre navzdol . . .     in navzdol . . . pa malo po ravnem . . .  še mali vzpon . . . in spet navzdol.  V daljavi zagledam luči, cesto in avtomobile. To mora biti Petrovo brdo! Kar dobre volje prikrevsam na okrepčevalnico. Nekdo se pogovarja po UKV postaji: “Tukaj na Soriški planini jih je do sedaj prišlo mimo petdeset.” Na kartonski škatli s hrano vidim napis Soriška planina??? “Fantje, ne me nategovat. Saj nisem elastika!” To pomeni, da me čaka še več kot 1000m spusta.  Ja nič! Pot pod noge. Vsak meter, ko naredim, mi ostane en meter manj. Vleče se kot ta zelen smrkelj.  .  .  . No, tudi Petrovo Brdo pride kmalu. Tam spet presenečenje: “Maš še sto višincev gor, pol pa samo še dol”. “Bentiboga! Ta “samo še dol” poslušam že zadnje tri ure. In naredil sem že več kot obljubljenih 100km, pa je še vedno samo še malo!” Saj vzpon še gre. Samo potem je treba tolk več dol! A razumeš!? Seveda ni bilo samo sto višincev. Kar konkretno je bilo treba zavit nazaj proti Poreznu. In potem RES zadnji spust po razvlečenih ridah do cilja s pivom in obaro.  :))))))))

Pojedel sem, popil sem. Malo me že zebe. Kaj pa zdaj? Lahko probam vstat?  Lahko pa počakam, da me pospravijo skupaj s klopco? Saj sva iz podobnega materiala. Itak jo bo treba razžagat, če me hočejo dol dobit. Izbral sem prvo možnost. Uspelo mi je odkrevsati tistih 200m do OŠ. Tam pa tuš, masaža, čepki v ušesa, buf čez oči in v spalko. Vrhunsko!!!!!

Hvala vsem, ki ste prispevali k temu enkratnemu dogodku, organizatorjem, prostovoljcem, navijačem, soudeležencem . . .

Pa cestitke mladoporočencema seveda!

 

TEHNIKALIJE:

Bojda cca 107km in cca 6500m vzpona (meni je ura namerila 6750m). Čas 21ur in drobiž.

UPT2015_002

ANALIZA:

Ko pogledam nazaj, moram biti izjemno zadovoljen s potekom dogodkov. Na tekmo sem se namreč odpravil, kot na počitnice. V glavi sem imel samo lepe razglede in navdušne navijače. Ves čas sem si mislil, če sem jih 330, bom pa tudi stotko. Saj to še en dan ni. Ja pa ja de! Kršil sem kar nekaj pravil za uspešno udeležbo na ultra preizkušnjah:

Na tekmo pojdi spočit. (jaz sem si pridno nabiral minus spanja več tednov)

Jej in pij že v začetku tekme pogosto in po malem. (na polovico sem prišel precej dehidriran)

Prvo polovico pojdi zelo počasi. (na prvem spustu in drugem vzponu sem se prekuril)

Bolje priti na tekmo malo podtreniran, kot malo poškodovan. (Pozabil sem na besedico “malo”. Kolesarjenje v službo in nazaj pač ni zadosten trening za kaj takega.)

Vsako tekmo je treba vzeti zares. (Vse skupaj sem vzel precej ležerno in ob tem pričakoval boljši rezultat)

Skratka: Trasa je lepa. Organizacija teče, kot namazana. Vzdušje na progi je enkratno. Bo za ponovit. Če ne stotke pa “vsaj” 42ko.

 

Howgh

 

 

 


1 komentar

Čari ultra preizkušenj.

Po vsaki dirki imam nekajdnevno obdobje, ko podoživljam in analiziram dogajanje. Po zadnjih dogodivščinah na TDG traja to že kar cel mesec. Jasno se vedno že od prijave dalje, med tekom in tudi po teku, večkrat vprašam a mi je tega treba? Zakaj ne grem raje na pivo ali ležat na plažo? Preprosto zato, ker je ultra tek miljonkrat boljši, kot cisterna najboljšega piva in vse plaže tega sveta. Saj pivo paše. Ampak se je treba prej malo potrudit.

ZAKAJ?

Seveda obstaja precej kratkih odgovorov, nekateri resnični drugi ne. Da vidim, če zmorem. Oziroma, kot je rekel Mallory ob poizkusu vzpona na Everest: “Because it’s there.” Za čast in slavo. Za stavo. Za denar. Ker imam obveznosti do sponzorjev. Ker to rad počnem. Ker se tako pobegnem pred ženo. Ker mi je sicer dolgčas v življenju. Ker sem mazohist.

En razlog bi lahko bil, da nam civiliziranim ljudem, navajenim na udobje, manjka fizične akcije in stika za naravo.  Skozi zgodovino so bili naši predniki poleg vsakodnevnega fizičnega dela od časa do časa deležni tudi ekstremnih in dolgotrajnih psihičnih in fizičnih naporov. Naj bo to v obliki celonočnega pogona divjadi, bega pred naravnimi katastrofami, branjenja svojega ozemlja pred sosednjimi plemeni, bojnih pohodov na nova ozemlja itd. Take pustolovščine so se verjetno lahko zavlekle vsaj nekaj dni, če ne dlje. In naši predniki so vse to preživeli. Evolucijsko smo torej opremljeni, da lahko zdržimo več, kot si sploh lahko predstavljamo. Naši možgani nas za vztrajanje, kadar je to res potrebno, nagradijo z občutki evforije, bolečine ne občutimo več, skratka noro nam je.  Problem je samo prepričat možgane, da je res potrebno teči nekaj dni skupaj, čeprav nam ne grozi smrt pod sulicami krvoločnih sosedov.

Drug razlog je lahko človeška lastnost, da hočemo vedno več in vedno nekaj novega.

NEVŠEČNOSTI

Za razliko od normalnih razdalj, se je treba na ultra tekih ukvarjati s precej več pomembnimi podrobnostmi tudi med samo tekmo. Pri teku, ki traja eno uro ni kaj filozofirat. Zavežeš superge, se ogreješ in gasa. Vmes mogoče kak požirek vode ali mokra goba za vrat, ostalo je pa dihanje in vrtenje nog. Z morebitnimi žulji, muskelfibrom in hrano se ukvarjaš po tekmi. Na ultra preizkušnji, ki traja 12, 24, 48 ali več ur nepretrgoma, pa ti mečejo polena pod noge razne male podrobnosti na katere se je treba prej pripraviti. Mali žulji na primer zrastjo v velike in postanejo precejšnja ovira. Primeren vnos hrane in pijače je lahko cela znanost. V osnovi je stvar precej preprosta. Vnesti vase čim več kalorij in ravno prav tekočine z nekaj minerali ob izogibanju driski, bruhanju in izgubi apetita. Hudič je, kot vedno v detajlih. Če traja dirka dve ali več noči se oglasi tudi pomanjkanje spanja, ki poleg utrujenosti prinese tudi halucinacije, nihanja razpoloženja in podobne zanimivosti. Kofein in druga poživila seveda delujejo le omejen čas po katerem se lahko utrujenost vrne s trojno mero. Bolečine v raznih delih telesa se ciklično ponavljajo in izginevajo. Treba je ločiti med bolečino, ki bo minila in bolečino, ki opozarja na resno poškodbo. Vse to je sestavni del ultra tekov. Tisti, ki dopustijo, da jim katera od teh neprijetnosti pride do živega, tekmo seveda predčasno končajo.

KAKO DO CILJA?

En pristop je bit največji zajebanec. Ponavljaš si razne mantre kot so:  “I am so tough, I make the rock cry!” , “Mene nou nuben jebou!” in podobno. Mogoče si kaj podobnega celo posnameš  na mp3. Boriš se z vsemi zgoraj naštetimi tegobami in traso ultra preizkušnje. Na koncu pametnejši popusti. Na žalost je to pogosto telo tekača.

Če zgoraj omenjen pristop kombiniraš z znanstvenim, je rezultat že precej boljši. Pred tekmo do potankosti izračunaš kaj, kdaj in koliko boš jedel in pil. V naprej določiš tempo in čase na posameznih točkah. Postanke tempiraš do minute natančno. Na tekmi se trdno držiš načrta, ki ti daje neko varnost in povzroča še kup novih problemov. Na koncu verjetno prideš do cilja z velikimi mukami, prebavnimi motnjami, dehidracijo, hiperhidracijo, poškodbo …

Problem zgornjih dveh pristopov je, da greš na silo in ne poslušaš samega sebe. Čeprav smo opremljeni za premagovanje ekstremnih naporov, se jim naše telo izogiba. Narejeni smo, da varčujemo z močmi za takrat, ko bo res šlo za življenje. Zato nam naše telo in možgani pošiljajo razno razne signale od občutka utrujenosti do bolečine, ki nas odvračajo od aktivnosti, ki nam lahko škodijo oziroma tratijo energijo v prazno. Trik za obvladovanje bolečine in utrujenosti je torej naslednji. Možgane je treba prelisičiti, da mislijo, da gre za življenje, ali da napor sploh ni tako hud in lahko mirno porabijo rezerve, ki jih sicer hranijo za hude čase.  Brez skrbi. Do sedaj je verjetno edini, ki se je uspel “zgonit” do smrti legendarni maratonec Filipides. Naši občutki, pa niso samo nepotrebno upiranje telesa in podzavesti naši volji, ampak so predvsem nehen vir dragocenih informacij. Naši možgani namreč stalno procesirajo ogromno količino podatkov od katerih le peščica pride v našo zavest, pa še tisti so filtrirani skozi razne podzavestne regulatorne mehanizme. Od signalov iz prebavil, receptorjev za koncetracijo hranil v krvi in različnih organih itd, ki regulirajo občutek lakote, do signalov iz mišic, kit, vezi o napetosti in krčenju posameznih mišic, na osnovi katerih nam možgani servirajo občutke utrujenosti ali bolečin, do temperature v posameznih delih telesa na osnovi katere občutimo vročino ali mraz itd.  Potem je tu še gora informacij iz okolice, ki jo prejemajo naša čutila. Vse te informacije možgani obdelujejo simultano in jih primerjajo s preteklimi izkušnjami. Od vse te gore dobimo v zavest redke izbrane informacije iz naših čutil in celo paleto občutkov (slabost, utrujenost, ugodje, bolečina, omotica, energičnost…), ter čustev (optimizem, sreča, žalost, obup …). Tako v bistvu ne vemo kdo koga vodi, naš ego našo podzavest ali obratno. In pridemoi do pogosto omenjenega stavka, da je (ultra)maraton boj s samim seboj. Če je ta boj prehud, oba udeleženca predčasno podležeta. Če poslušaš signale, ki ti jih dajeta tvoje telo in podzavest, odpade precejšen del naporov in preračunavanj. Glede hrane in pijače si daš neke grobe smernice, potem ti pa telo samo pove kaj mu paše in kdaj. Enako je s tempom. Tudi za počitke in spanje na dolgih ultramaratonih je bolje poslušati svoje telo. Seveda nas telo še vedno želi odvrniti od naše zamisli, da tečemo dva, tri dni skupaj. Zato jasno ne počivamo ob prvi napadu utrujenosti. Poleg osnovnih signalov nam možgani pogosto podajo informacijo tudi kot nejasen notranji občutek čemur pravimo intuicija. Ta je destilat vseh trenutnih informacij primerjanih s preteklimi izkušnjami, ki naj bi nas vodila k preživetju oziroma obvarovala pred slabim. Torej, boj sam s sabo je precej potraten in ne vodi k najboljšim rezultatom. Kaj je alternativa?

Tretja taktika na ultra teku  je težnja k stanju, ki je dano le redkim in še to za omejen čas in ne vedno. V angleščini se to stanje imenuje flow ali zone. Slovenskega prevoda nimam. To je stanje, ko se popolnoma poistovetimo z dejavnostjo, ki jo trenutno počnemo. Izpraznimo našo zavest nepotrebnih misli in pustimo naši podzavesti, da nas vodi. Takrat za nas obstaja samo sedanjost in tisto, kar trenutno počnemo. Zdi se nam, da stvari tečejo same od sebe brez našega vpliva. V bistvu pa vse vodijo naši možgani s polno zmogljivostjo in ne samo z desetimi procenti, kot ponavadi. Med tekom v takem stanju imamo občutek, da lebdimo nad terenom oziroma se prelivamo preko njega. Kot je rekel Bruce Lee: “Empty your mind, be formless. Shapeless, like water. If you put water into a cup, it becomes the cup. You put water into a bottle and it becomes the bottle. You put it in a teapot, it becomes the teapot. Now, water can flow or it can crash. Be water, my friend.”  Izgine občutek za čas. Še vedno lahko občutimo bolečino, lakoto in podobno, vendar so to za nas le informacije in ne ovire. Avtomatsko se prilagajamo trenutni situaciji, ne da bi morali o tem razmišljati. Nič več se ne bojujemo sami s sabo, ampak kot celota potujemo proti cilju, ki smo si ga zadali. Osnove za to stanje so, da imamo od prej dovolj izkušenj z aktivnostjo oziorma jo obvladamo. Da je naloga dovolj zahtevna, da nam je izziv. In najtežja stvar, da izpraznimo glavo nepotrebnih misli in se prepustimo avtopilotu. To stanje seveda ni značilno samo za tek ampak se pojavlja tudi pri drugih športih, umetnosti, znanstvenih odkitjih. Po mojem je večina velikih dosežkov od športa do umetnosti doseženih v takem stanju. Pianist se zlije s klavirjem, namesto, da bi le igral nanj. Michael Jordan da odločilne koše v končnici tekme in ob tem lebdi v zraku, čeprav vsi vedo, da jih bo dal, a ga ne morejo ustaviti. Tina Maze prehiti vse za sekundo ali dve, pa vendar je njena vožnja videti lahkotna, kot po tirnicah. Vse to je flow. In preklemano težko ga je doseči.

Pri ultra teku se mi zdi, da je stanje flowa lažje doseči bolj proti koncu dirke. Ko so naši možgani primerno utrujeni, lažje izpraznemo glavo in se prepustimo avtopilotu. Nimamo več moči, da bi se borili sami s sabo. Tudi trajanje flowa je na ultra tekih daljše, kot pri drugih športih, ker vse traja dlje. Seveda nihče ni ves čas v stanju flowa. V bistvu smo večino časa v nekem vmesnem stanju med borbo s samim sabo in flowom. Zdaj bližje temu, zdaj onemu ekstremu.

Zame je glavni čar ultra traila, da si pripraviš opremo in grobo taktiko glede na prejšnje izkušnje. Ko stopiš na štart, pa se prepustiš dogodku in se zabavaš do cilja. Vmes pridejo slaba obdobja, ko te vse boli, ne gre nikamor, nimaš apetita . . .  Ampak veš, da slej ko prej pride tudi čas, ko poletiš in te nič ne ustavi. Na cilju, pa te tvoji lastni možgani nagradijo s pošteno dozo endorfinov, dopamina in kar še je podobnih sladkih substanc. In to še ni vse. Tudi kasneje se lahko ob gledanju fotografij, posnetkov, branju zapisov ali samo s spominjanjem vrneš nazaj v tiste najlepše trenutke.

Ena boljših lastnosti flowa je, da se lahko naučiš, kako ga doseči. Vsakič naslednjič je lažje. Če le ne poizkušaš na silo. Ali, če nisi preambiciozen. Če pustimo vodenje avtopilotu, nas bo peljal ravno tako hitro, da bomo na koncu odnesli celo kožo. Začnemo nežno, da se ogrejemo na delovno temperaturo, vmes vohamo vonj jesenskega listja, čutimo vlažen zrak na licih, opazujemo oblake v daljavi, razlijemo se prek travnika na gozdno stezo . . . Čakaj! Smo se že razlili . . Juhuuuu!

Naj živi flow!


Komentiraj

Kako sem zajadral v svet ultra teka.

 

KAJ JE ULTRATEK:

Za tiste, ki niste v teh vodah naj najprej na hitro razdelim kategorije ultratekov. V osnovi naj bi bil ultratek vse, kar je daljše od maratona. Torej več kot 42km. Prva delitev je na cestne teke oziroma teke po urejeni podlagi in na tako imenovani trail run oziroma tek  gori doli po makadamu, kolovozih, stezah, skalah, brezpotjih. Cestni teki imajo discipline glede na razdaljo (50km, 100km, 50milj, 100milj …) ali glede na čas (12 ur, 24 ur, 48ur, 6dni). Trail teki so ponavadi na fiksno razdaljo (50km, 10km, 50milj, 100milj ali katerakoli fiksna razdalja). Cestni ali trail tek je lahko v enem kosu, da se ura ne ustavlja. Lahko pa je etapni, pri katerem je vsak dan določena razdalja po kateri se ura ustavi. Na koncu šteje seštevek časov vseh etap. Jaz imam izkušnje samo iz trail tekov v enem kosu in bom o teh tudi govoril v nadaljevanju. Po cesti več kot 42km v kosu še nisem pretekel.

 

MOJI ZAČETKI:

Tek po asfaltu in po ravnini mi je bil vedno nekako dolgočasen. Zato sem vedno iskal bolj razgiban teren z različnimi podlagami. Za razliko od cestnih tekov, je še do nedavnega pri nas primanjkovalo tekaških tekem po neurejeni podlagi. No, tudi sedaj jih razen specialnih gorskih tekov ni na pretek. Zato sem večinoma tekel bolj zase kadar sem rabil odklop in malo nabiranja kondicije. Ko je v začetku leta 2011 prišel prvi otrok, je kar naenkrat zmanjkalo časa za časovno bolj potratne športe. Večerni enourni tekaški odklop je bil bolj pogosto na sporedu. Končno sem bil enkrat v taki tekaški kondiciji, da sem se začel ozirati po tekmah. Če že drgnem vsak dan iste potke, se pa lahko tudi z drugimi malo pomerim. Da vidim kje sem. Razen teka trojk do takrat nisem tekel na uradnih tekih. Prvi tek je bil KBK, vzpon na Blegoš iz vasi Kopačnica in spust nazaj na izhodišče. Skupno dobrih 13km ob dobrih 1000 višinskih metrih vzpona in prav toliko spusta. Pred štartom se mi je zdel ogromen zalogaj in imel sem pošteno tremo. Seveda mi kljub dihanju na škrge, niso odpovedale noge, nisem padel v nezavest, tudi reševalci niso imeli dela z mano. Na koncu sem se s časom malo pod uro tričetrt uvrstil na sredino lestvice. OK, … Krstni izziv odkljukan. V bistvu zmorem brez večjih težav. Kaj pa kaj težjega, oziroma daljšega? In sem se prijavil na razvpiti GM4O ali gorski maraton štirih občin. Takrat je to pomenilo vzpon in spust na dve gori zaporedoma 38,5km ob 2300 višinskih metrih vzpona in 2800m spusta. Skratka strašljiv podvig na meji človeških zmogljivosti. Samo za tiste norce, ki vsak dan pred službo skočijo vsaj na Grintovec ali do Kredarice. No, če mi odpade noga lahko še vedno odstopim. Pred tem sem naredil še izlet v trekingaške vode. Na tekmi slovenske treking lige na Koroškem sem v dobrih šestih urah in pol opravil z 42km gori doli po hostah, kar mi dalo precej več upanja, da dejansko zmorem GM4O. Seveda sem tudi na GM4O kljub lovljenju pobeglih pljuč po bregu in preklinjanju pekočih stegen prišel do cilja. In to brez večjih fizičnih ali psihičnih poškodb. Z uvrstitvijo malo pod polovico lestvice sem bil spet zelo zadovoljen. Neverjetno! Tudi pet ur in pol preganjanja po klancih ni še niti blizu meja mojih zmogljivosti. Verjetno že vidite trend. Vsaka naslednja tekma mora biti daljša in težja. Izboljševanje rezultatov na enaki razdalji ali celo isti tekmi ni niti približno tako zanimivo, kot poizkusiti nekaj novega. Na blogu prijatelja iz mojih alpinističnih časov sem našel povezavo do dirke vseh dirk v svetu ultratraila, slavnega UTMB. Težko predstavljive tekme, ki v enem zamahu obkroži masiv Mont Blanca. Vse skupaj znese neverjetnih 165km z 10 tisočaki višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Kateri vesoljci uspejo to preteči? Marsikateri. Najhitrejši celo prej kot v enem dnevu. Na primer tale. No, na žalost ali pa mogoče na srečo so za tako tekmo potrebne kvalifikacije. Pobiranje onemoglih pogumnežev po pobočjih centralnih Alp je precej drago in lahko tudi nevarno početje. Zato moraš že pred prijavo opraviti nekaj ultra trailov, da nabereš vsaj malo izkušenj. Spletna stran UTMB postreže s seznamom dirk po celem svetu na katerih lahko dobiš kvalifikacijske točke. Pa začnimo z zbiranjem. . . V Sloveniji sta bili samo ena ali dve tekmi za eno točko. (Potreboval sem jih sedem iz treh dirk). Torej je najbližje Italija. Problem je, ker tudi ostale večje dirke zahtevajo predhodne izkušnje na ultratrailih. Seveda si nihče ne želi zelencev s katerimi je največ dela. Končno najdem ambiciozno mlado dirko, ki je bila organizirana šele drugič. Adamello super trail je potekal po gorski skupini Adamello s startom v Brescii (dirke žal ne organizirajo več, zato ni spletne strani). Na voljo so bile tri variante: 90km s 5400m vzpona, 120km s 7000m vzpona in 165km z 10000m vzpona. Zanimivo, kako kontekst zamegli presojo. V senci daljših sester se mi je 90km zdelo premalo. Na najkrajšo se pa že ne bom prijavljal! Pa še točki sta samo dve. In sem se prijavil na 120km. Ljudje smo nagnjeni k temu, da izberemo srednjo pot. 🙂 Če bi bile možnosti 42, 63 in 84km, je vprašanje na koliko bi se prijavil. Na koncu sem kot popolni zelenec v tem svetu seveda odstopil. Z zvitim gležnjem sem se privlekel do 90km v 15 urah in pol. Če bi se prijavil na “krajšo” razdaljo, bi imel zelo solidno uvrstitev in dve točki za UTMB. Tako pa sem odnesel domov kup dragocenih izkušenj. Na tej tekmi sem prvič tekel več kot sedem ur skupaj, prvič tekel skoraj celo noč, prvič driskal za vsakim tretjim grmom, prvič bil v isti dirki na začetku blizu pregretja in se na koncu tresel od mraza kljub lepi in brezveterni noči, prvič tekel z dvema krožnikoma makaronov v želodcu, prvič superg nisem več spravil gor zaradi oteklih nog, prvič tekel na tekmi dalj časa čisto sam itd. Dogodivščina je bila enkratna. Videl sem, da zmorem marsikaj in še več. Vedel sem, da bom še kdaj poizkusil to in še več. Bil sem pečen!


3 komentarji

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (ANALIZA)

KAKO JE TAM?
Mnogo ljudi me sprašuje kako je preteči oz prehoditi kaj takega. Ponavadi taki, ki me v isti sapi sprašujejo kako je preteči maraton? Hja, . . . Težka naloga je slepcu opisati barve. Najbolj zanesljiv način je it in probat. To velja za karkoli. Za tiste, ki ste vajeni gorskih tekov lahko povem, da je predvsem tempo veeeeliiiiko počasnejši, kot na običajnih gorskih tekih in gorskih maratonih. V bistvu je to tekmovalni gorski ultramaraton le za peščico vrhunsko pripravljenih. Za večino pa je glavni cilj preživeti in priti do cilja v tem vrstnem redu.  Samo prvi tekmovalci pretečejo lep kos poti. Že pri tekmovalcih s sredine lestvice prevladuje hoja različnih hitrosti. Tistemu, ki ga mika kaj takega, svetujem naj se najprej udeleži vsaj enega teka po gorskem terenu, ki traja več kot 24ur. Na primer kateri od 100 miljskih trail tekov.

Kaj lahko pričakuješ na taki tekmi? Nekatere stvari sem doživel sam, nekatere sem videl pri drugih. Da si na poti tako dolgo, da prvi musklefiber izzveni in se pojavi že drugi. Ko se ti zdi dve uri spanja v kosu čisto razkošje in zapravljanje časa. Ko se ti zdijo kombinacije sir+čokolada ali salama+pomaranča najboljše kar se da dobiti. Mirno poješ dve porciji mineštre, tri jajca, tuno in nekaj kosov kruha, ter čez deset minut že na polno maširaš v klanec. Ob tem veselo rigaš. Ko iz istega lončka piješ juho, čaj, Coca Colo, izotonik, kavo in ima vse priokus po vsem, pa te to niti malo ne moti, ker imaš dovolj drugih problemov. Bruhneš ob pot in tečeš dalje, kot da ni nič. Svojih dve številki prevelikih superg ne spraviš več gor. Spiš za mizo z obrazom v polenti. Hodiš vzvratno, ker je manj boleče. Skrotum ti tako oteče, da moraš odrezati sprednji del hlač. Žulji vseh vrst so običajni, kot kaplje potu. Po 30 urah na nogah v dežju in blatu sezuvaš nogavice in se bojiš, da boš hkrati sezul kar vso kožo s podplata. Za svoje koleno ali gleženj si prabil že vse zaloge bandažnih trakov, ta vrag pa še kar narašča in boli. Ožuli te lahko čisto vsaka stvar od nahrbtnika, do majice, gat, slušalk mp3 playerja, ure …  Ob polni luni stojiš na vrhu prelaza, gledaš svetlikajoče se ledenike in se sprašuješ kako si prišel tja. Ob poti nabereš pest svežih borovnic ali malin in odvriskaš dalje sončku naproti. Sredi noči v megli sestopaš po navpični blatno skalnati drsalnici in se trudiš, da ne bi še tretjič zlomil palice. Prividi te sprva motijo, potem jih pa sprejmeš kot del igre. Isto je z občutki deja vu. Ko misliš, da zdaj pa RES ne moreš več, hodiš še dva dni. Po dirki prevzameš tranzicijsko vrečo, jo avtomatsko odpreš in želiš vzet ven sveže baterije za čelko, gele, obliže za žulje in podobno, kar se rabi med dirko. Po tekmi se brez nahrbtnika počutiš gol.

NAPOTKI ZA PONAVLJALCE:
Solidna fizična pripravljenost in precej gorskih kilometrov v nogah je seveda osnovni pogoj predvsem za prevetivo pred poškodbami. Potem pa na tekmi stopijo v ospredje čisto druge stvari. Če spomnim na tiste pregovore, da se prva polovica maratona teče z nogami in druga z glavo, ali obratno, saj ne vem več. Pa še srce nekateri omenjajo zraven. Tukaj je na prvem mestu definitivno glava. Če na startu nisi stoprocentno prepričan, da to zmoreš in to prepričanost ohraniš do konca, potem odstopiš ob prvi priliki, ki jih ni malo. Potem je pomembna hrana in pijača. Osnovno pravilo je, da piješ ravno prav in ješ največ, kar lahko spraviš vase brez negativnih vplivov na želodec. To pomeni jesti non stop in tisto, kar ti trenutno paše. Predvsem je to pomembno v prvih dveh tretjinah tekme. Vse manjše probleme je treba reševati sproti in takoj, ko se pojavijo. Žulj je treba polepit, ko je še majhen. Barabe imajo to nerodno lastnost, da samo še rastejo v širino in globino. Vazelin za predele izpostavljene drgnenju je skoraj obvezen. Optimalno doziranje spanja je spet poglavje zase.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

Včasih je treba pogledat tudi malo navzgor.

TEHNIČNI PODATKI:
Celotna pot naj bi bila dolga približno 333km in ima približno 24000 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov. Na poti je šest baznih postaj plus ena na cilju. Poleg tega je še cca 39 okrepčevalnic. Pot je sicer razdeljena na etape, vendar se ura ne ustavlja. Od štarta do cilja je treba priti v maksimalno 150urah. Ustrezno temu, so tudi vmes časovne zapore na progi. Jaz sem za vse skupaj rabil 131ur, 51minut in 11 sekund. Od 770 na startu nas je končalo 440.
Trasa sledi dvema markiranima potema Alta Via nr 1 in nr 2. V baznih postajah je na voljo topla hrana, pijača, tuši, masaša, ležalniki za spanje in zdravniška oskrba. Poleg tega te v vsaki bazi čaka torba, ki si jo pred startom napolniš s čimer želiš.
– PIJAČA
na prav vseh okrepčevalnicah je na voljo navadna in gazirana voda, Coca Cola in izotonik, večinoma pa tudi topel čaj in čista juha
v bazah je na voljo tudi pivo in energijski napitek, pogosto se dobi tudi kava (pravi espreso ali iz kafetirce)
Jaz sem večinoma konzumiral izotonik, čaj in vodo. Coca cola se mi je tokrat zamerila.

-HRANA
Na vseh okrepčevalnicah so bile na voljo pomaranče, sir, slani krekerji, sladkor v kockah, rozine in suhe marelice. Pogosti so bili tudi suhomesnati izdelki, čokolada, piškoti, kruh, banane, grozdje, pašta

V bazah, pa poleg vsega prej naštetega še želenjavna mineštra, solatni bar, kuhana jajca, piščančji zrezki, krompir, tuna itd Jaz sem v bazah poizkušal pojesti čim več beljakovin, sicer pa kar mi je pasalo v najbolj čudnih kombinacijah

-SPANJE:
V bazah je bilo omogočeno spanje v šotorih ali telovadnicah na nekakšnih ležalnikih oz posteljah civilne zaščite. Povedal si kdaj naj te zbudijo in šel spat. Čepki za ušesa in buf čez oči so kar obvezna oprema. Časovno si omejen le s splošnim časovnim limitom na vsaki bazi oz metlo. Vmes lahko spiš tudi v planinskih kočah in manjših šotorih na nekaterih kontrolnih točkah. Tam je spanje omejeno na 30 minut do dveh ur odvisno od kapacitet. Torej možnosti za počitek je dovolj. Le čas te preganja. 🙂 Jaz sem imel sprva plan spati po 2 uri na vsakih 24 ur. Zaradi težav z dihali sem moral počivati več.

-TRASA: Teren je zelo raznolik. Od asfaltnih cest v dolinah, prek makadamov, kolovozov, s kamni tlakovanih peš poti, do gozdnih in travniških potk in visokogorskega kamnenja. Tehnično ni dosti bolj zahtevno od poti na Grintovec. Na nekaj mestih so napete vrvi in napravljeni jekleni stopi. Označena je odlično z rumenimi zastavicami in odsevniki za ponoči. Razen na dveh predelih, kjer so krave pojedle zastavice, nisem imel niti malo težav z orientacijo. Vsekakor so več kot priporočljive bogate izkušnje z gibanjem v gorah. Predvsem na spustih tisti bolj domači v gorah ogromno pridobimo v primerjavi z bolj ravninskimi tekači.

-OPREMA Predpisana je obvezna oprema s strani organizatorja, ki jo moraš imeti vedno s seboj. Seznam je podoben tistemu za UTMB. 10l ruzak je torej hitro poln. Jaz sem imel na štartu na sebi majico s kratkimi rokavi, rokavčke, kratke hlače, kompresijske nogavčke in quade, tanke rokavice, buf, nogavice in superge INOV8 Trailroc 255. V nahrbtniku pa še puli, majico brez rokavov, gore tex hlače + jakno,  kapo, 2 bufa, soft shell rokavice, folijo in mini pelerino (35g). Palice BD Distance od katerih sem uspel zaradi motoviljenja med skalami eno zlomiti. Nahrbtnik Salomon S-lab 12 z dvema bidonoma brez meha. Garmin Oregon z naloženo sledjo poti za vsak slučaj (rabil ga nisem). Majhen fotoaparat. Telefon. (ugasnjen zaradi vrčevanja z baterijo). Čelki Petzl MYO RXP in neka no name za rezervo.

V tranzicijski torbi, ki je mimo grede malce večja od tiste z ljubljanskega maratona, sem imel kar nekaj rezervnih oblačil, dva para superg, vrečko gelov, nekaj toalete in prve pomoči in vrečo baterij za čelko in Garmina. Uporabljal sem litijeve baterije, ki ob pol manjši teži držijo dlje in se bolje obnesejo v mrazu.
Med potjo sem pogosto preobul nogavice in polepil žulje. Redno sem uporablal vazelin na kritičnih mestih. Nekajkrat sem preoblekel majico. Proti koncu poti sem kompresijske quade in nogavčke zaradi oteklih kolen zamenjal s kompresijskimi dolgimi pajkicami. Enkrat sem preobul superge, ker so bile čisto premočene. Drugi del sem odtekel v INOV8 roclite 295. Oboje so se odlično obnesle.
VTISI PO TEKMI:
Po dirki sem relativno hitro prišel k sebi. Žulji so vsi že suhi, musklefibra ni več, kašelj se umirja, dihanje je normalno. Le dobre tri kile mišic moram počasi nadoknadit. Skupno sem izgubil 4 kile in pol telesne teže. Zadnje dni sem non stop lačen. Pomanjkanje spanja sem tudi hitro nadoknadil. Z doseženim sem na splošno zelo zadovoljen. Glede na vnetje dihal, sem vesel, da sem uspel priti do konca. Lahko bi sicer jamral, da bi bil v normalnih okoliščinah približno en dan hitrejši. Toda v tem primeru bi trčil ob omejitve pri pomanjkanju spanja in bolečinah v mišicah in sklepih. Težave z dihanjem so me prisile k relativno pogostim in dolgim počitkom, da sem imel noge precej bolj spočite, kot med kakšno krajšo dirko, ko gre na polno. Lahko bi pa seveda tudi gladko odstopil ali se huje poškodoval. Na koncu torej zelo dober izkupiček. Da ne govorim o izkušnjah, ki jih je bilo še mnogo več, kot sem pričakoval. Nekoč bi definitivno šel še enkrat. Mogoče ne ravno drugo leto. In tudi ne vsako leto. Me pa mika, da bi šel naslednjič probat kako hiter sem lahko, če nimam problemov z dihanjem in preizkusit meje pomanjkanja spanja in utrujenosti mišic. Še ena vrhunska dogodivščina je za mano. Zdaj lahko v miru jem in počivam, dokler me spet ne zasrbijo pete.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.

Za konec še podpis na plakat vseh finišerjev.


5 komentarjev

TOR DES GEANTS 2014 – jebeno dolga pot. (DIRKA)

map_tor_

PRVA ETAPA: Courmayeur – Valgrisenche 49km 3996m vzpona ( 10 ur 23min + 53min v bazi)

Stage 1Vse skupaj se začne podobno kot Ljubljanski maraton. Prvi se izstrelijo s štarta, kot da je cij za tretjim ovinkom. Glavnina se v lahnem drncu vije skozi mesto. Iz zraka nas spremljajo droni. Prvih nekaj km je po asfaltu v gruči, kjer je treba paziti, da ti kdo ne iztakne očesa s pohodnimi palicami. Pred prvim klancem je zastoj, ker se oblikuje kolona eden po eden. Nato gremo v počasnem tempu v prvi klanec, ki že takoj postreže s 1300m vzpona na Col du Arp. Strnjeno kolono ves čas preletava helikopter s snemalci.

Kolona na prvem vzponu

Kolona na prvem vzponu

Med vzponom srečam Tadejo Krušec. Slovenko, ki živi na Hrvaškem. Oni so se cela ekipa odpravili s kamperjem, ki jih bo spremljal v baznih postajah. Kar luksuz. Tudi ona nima drugih ambicij, kot končati dirko. Še malo poklepetava in se spet potopiva vsak v svoj tempo. Pot je lepa. Malo me spominja na Karavanke. Po 11km je prva okrepčevalnica. Pograbim par kosov pomaranče, dotankam vodo in pičim dalje. Spuščamo se po lepi poti prek pašnikov in skozi gozd. Trudim se, da ne bi šlo prehitro. Nočem si že na prvem klancu nabrat muskelfibra. Tik tak prispem v vasico La Thuile, kjer prvič poskenirajo moj čip za kontrolo in za on line vmesne rezultate. Vreme je sončno, ne prevroče. Počutim se odlično in jo kar hitro pobrišem v naslednji klanec na prvi višji prelaz 2857m visoki Haut Pas. Proti vrhu se mi malo pozna višina. Malo globlje diham in grem malo počasneje. Ampak na spustih itak vse nadoknadim. Sledi še en višji prelaz pod katerim stoji spomenik kitajcu, ki je na lanski tekmi zdrsnil v smrt. Teren ni ekstremno zahteven, vendar so imeli lani dež in meglo. Sledi še spust v dolino, nekaj kilometrov blagega vzpona nazaj ob reki navzgor in že sem v prvi bazni postaji Valgrisenche. Dobim svojo torbo iz katere trenutno sicer nič ne rabim. Bolj iz preventive in, da imam občutek da sem nekaj neredil pregledam stopala in preobujem nogavice. Vse je tip top. Pojem še enolončnico in že je okoli skoraj ena ura. Nič obotavljanja! Kar gremo dalje.

DRUGA ETAPA: Valgrisenche – Cogne 43,5km 4141m vzpona (16 ur 1min + 4ur 33min v bazi)

Stage 2

Teren sicer ni nič posebnega, a so na vrsti triije visoki prelazi, dva prek 3000m, s konkretnimi vzponi. Na tej etapi sem spoznal, da v Italiji ježi živijo nad 2000m. Višje ko greš, več jih je in raje se parijo z nič hudega slutečimi mimoidočimi. Jaz sem si jih pošteno privoščil večkrat od zadaj. Na prvi prelaz je bil vzpon sicer kar težaven, a sem zmogel brez problemov. Noč je bila jasna s polno luno. Večino vzpona sem napravil brez čelke. Le kakšen kreten me je vmes zaslepil s vojim reflektorjem in mi pokvaril vid za naslednjih nekaj minut. Da bi pregnal spanec, sem prešaltal na Coca Colo.  Očitno sem z njo malo pretiraval, kar se je pokazalo s slabostjo in krči v trebuhu. Na drugi vzpon sem se precej bolj vlekel. Imel sem slabost, vrtoglavico, bil sem brez moči, zadihan. Vse skupaj je bila verjetno kombinacija vpliva višine in premajhnega vnosa hrane. Nič kaj dobra popotnica za prvo noč. Na nameček sem med vzponom na drugi prelaz uspel zlomiti palico. Poizkus popravila z bandažnim trakom klavrno propade. To pomeni še večjo obremenitev za noge. Na okrepčevalnici Eaux Rousse odspim pol ure, kolikor maksimalno dovolijo na tej točki in nekaj pojem. Apetiti se mi vrača in tudi moči imam malo več. A čaka me še dolg vzpon na najvišji prelaz dirke 3296m visoki Col Loson. Izbire nimam prav velike. Postlo sem moral izpraznit za druge reveže. Za odstopit je pa tudi še malo prezgodaj. V zmernem tempu jo mahnem dalje in se sprašujem do kdaj bo trajalo relativno dobro počutje. Srečam rusa, ki se pohvali v vrhunsko uvrstitvijo na 200km gorskem teku Swiss Iron Trail. Tudi on je precej utrujen. Pravi, da je opustil misli na dober rezultat in želi le priti do cilja. Grem mimo table kjer piše Col Loson 4ure 30min. V normalnem stanju bi to zame pomenilo 2 do 2uri in pol. Kmalu začnem sopihati kot lokomotiva. Vsemu skupaj se pridruži še nadležen kašelj zaradi suhega in mrzlega zraka. Občasno tudi piskanje, ki hitro popusti. Po dobrih petih urah dihanja na škrge sem končno na vrhu tega pof… prelaza.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Col Loson 3299m. Počutim se kot parna lokomotiva.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Gran Paradiso. Eden od štirih velikanov.

Na spustu do naslednje bazne postaje v kraju Cogne pridem spet malo k sebi. Apetit se vrne, tudi utrujenosti ni ne vem kakšne po 27 urah na poti. Le stegna malo čutim in premišljujem kako bi usposobil palico. Na poti skozi vas opazim nekaj trgovin s športno opremo in bankomat. Bomo že nekaj uštimali. V bazi so sicer zelo prijazni, a niti power tejpa ne premorejo, kaj šele česa močnejšega. Najem se in se odpravim v vas na lov za novo palico. V eni trgovini jih nimajo. V drugi pa imajo samo navadne pohodne, težke kot vrag. Če ne bo drugega, bo pač ta dobra. Na koncu se znajdem še pri lokalnem čevljarju po imenu Agostino, ki ima v izložbi tudi neke pohodne palice. Izkaže se, da so njegov osebni par in mi želi eno gladko podariti. Ko vidi, da so moje občutno lažje od njegovih motikc, si postavi nov osebni projekt. Popraviti mojo vesoljsko aluminijasto palico, da bom lahko končal Tor, dirko vseh dirk. Med krajšim brskanjem po delavnici in nekaj neuspelih poizkusih popravila, izvem, da je sicer po poklicu kovač za podkovanje konj, zdaj pa popravlja čevlje. Uči se nemško, ker njegovi hčeri živita v Nemčiji. Naenkrat skoči pokonci, zajaha kolo in pravi: “Remain here! I be back!” Čez dobrih pet minut se vrne z aluminijasto cevjo in močnim lepilnim trakom. Odreže še kos gumijaste cevi in z vsem skupaj mojstrsko pokrpa palico. AGOSTINO, GRAZIE MILLE!!!

Hitro se vrnem nazaj v bazo in se skidam dalje. Nekaj ur sem sicer izgubil, a imam spet dve funkcionalni palici in sem poln energije.

TRETJA ETAPA: Cogne – Donnas 46,5km  3348m vzpona (12 ur 16 min od tega 2 uri spanja, + 1uro 50min v bazi)

Stage 3Tretja etapa je trajala celo drugo noč. Dolgemu vzponu na edini prelaz je sledil še daljši spust s številnimi krajšimi vzpončki. Vmes sem v eni od koč odspal dve uri. Nisem si želel že tako zgodaj nakopati hujšega pomanjkanja spanca. Proti jutru je malo rosilo. Teren je bil zoprn. Večinoma so bile to skalnate planinske poti. Ali  široke peš poti, tlakovane z ogromnimi kamni. Spust se je kar vlekel. Ni in ni bilo konca teh mokrih skal. Vsaj počutje je bilo dobro in noge ne preveč utrujene. Tudi pitje in hranjenje se je normaliziralo. Le z dihanjem je bilo vse slabše. Staknil sem nadležen bronhitis. Zaradi pospešenega dihanja mrzlega zraka so se mi obloge v dihalnih poteh sproti zasušile in jih nisem mogel izkašljati. Po prihodu v dolino me je čakalo še več km asfalta skozi vasi do bazne postaje Donnas, ki je tudi najnižja točka dirke 330m nad morjem.

Tekači nabirajo nove moči.

Tekači nabirajo nove moči.

Tam pa spet topla hrana, pijača, menjava nogavic, obliži na prve žulje. Med mirovanjem sem se tudi uspel nekoliko izkašljati, da sem lažje dihal. Medicinsko osebje mi je svetovalo naj več pijem. Saj to deluje dokler miruješ. Ko pa globlje dihaš, se izločki sproti sušijo in se nalagajo na stene dihalnih poti. Že ob osmih zjutraj je bilo vroče, zato sem se poskušal čim prej skidati dalje, da pridem čim prej kam višje.

ČETRTA ETAPA: Donnas – Gressoney 53km 4107m vzpona ( 27ur 22min od tega 3 ure spanja + 2uri 36min v bazi)

Stage 4 Prišla je najtežja etapa. Za težaven teren sem vedel že prej. Dodatno so ga začinile še težave z dihanjem in dež. Profil etape izgleda prav ugoden. Razen začetnega dviga iz doline, ni večjih vzponov. Slika ne bi mogla biti bolj varljiva. Že na začetku, preden prideš iz glavne doline, se dodobra naužiješ strmih asfaltnih in kamnitih klancev skozi vasice v dopoldanski vročini. Ko sem končno prispel malo višje, da se je malo shladilo, se je tudi hitro pooblačilo in pričelo deževati. V dihalih sem spet pridelal konkretne obloge. Dihal sem tako, kot bi imel v ustih tanko slamico, ki je dovoljevala le minimalno pospešenje dihanja. Prehitevali so me po levi in desni, ko sem se vlekel v klanec, kot parna lokomotiva. Zvečer sem končno prispel do koče Coda. Po večerji in dveh urah spanja, se mi je spet odprl tudi kašelj. Napolnil sem umivalnik z rumenorjavimi kosi sluzi in kot bi nekdo odprl ventil, sem spet zadihal. Navlečem nase nazaj mokre nogavice in blatne superge. Tokrat namesto lahke pelerine kar Gore Tex spodaj in zgoraj in jo mahnem v noč. Mokra trava zakriva blatne skale in jezerca med njimi. Čeprav ni “večjih” vzponov, je pa zato toliko več manjših in nič manj strmih. Še najbolje se da hoditi prek polj balvanov, ki vsaj niso blatni in jih je dež že tako dobro opral ,da ne drsijo. Potem pa spet prečenje manjših hodournikov, drsanje po navpičnem blatu in blatnih skalah ter vse še enkrat od začetka. Vse to v dežju, megli, ponoči. JUHUUUU!!!! Slišijo se kletvice v raznih jezikih. Kljub pomanjkanju spanja mora biti vsak korak popolen. Zbranost je na višku. Enkrat se nerodno ujamem na popravljeno palico in RESSSK! je spet zlomljena. V noč zmečem kamion kletvic, ki mi trenutno padejo na pamet in grem dalje. Kaj mi pa preostane drugega? V naslednji koči uspem nazaj zakrpat palico. Še enkrat hvala Agostino za aluminij. V soju čelne svetilke se skale nenavadno svetlikajo in prelivajo barve od rdeče, zelene, modre do črne, srebrne in spet nazaj. Povsod se prikazujejo vilinski simboli, obrazi starodavnih škratov in podobno. Zdaj vem od kod razne bajke in legende.  Proti jutru prispem v vasico Niel. V koči se vsedem na stol in izvlečem mobitel, da bi napisal SMS. Naslednji trenutek me zbudi zvok mobitela, ki mi je padel iz rok na tla. Po hrani in krajšem počitku se silim s kašljem, da bi si spet čim bolj sčistil dihala. Razburjeno osebje me odpelje nadstropje nižje, kjer me obstopijo tri lušne reševalke. Saturacija 95% in RR 150/100. Niso zadovoljne. Pravijo, da je dirke zame konec. O kakšnem sredstvu za izkašljevanje nočejo nič slišati. Jaz hropem in oksimeter kaže 95%. Your breathing not good! Pika! Na koncu mi dajo pol ure časa, da si malo odpočijem in se pridem nazaj pokazat. Malo se še hidriram, izkašljam, naredim par dihalnih vaj in ekola! SpO2 98% in RR 140/90mmHg. S tem so dekleta zadovoljna in pomahamo si v pozdrav. Po celem dopoldnevu nerodnih spustov končno prispem v naslednjo bazo. Gressoney. Aleluja!! Tole je pa trajal. Več kot 27 ur za 53km. Takoj na vstopu v bazo me napotijo v medicinsko oskrbo. Očitno je dekleta skrbelo zame in so poklicale naprej. Pohvalno!. Tokrat želim govoriti z zdravnikom. Zdravnici je vse jasno. Strinja se, da potrebujem sredstvo za izkašljevanje npr N-acetil-cistein, vendar ona tega nima. Lekarna pa je bila odprta samo dopoldne. Bolj na blef mi da dva vpiha Ventolina in priporoči počitek. Po obilni hidraciji in počitku se spet izkašljam in krenem dalje. Do sedaj sem v dobrih treh dneh premagal 200km. Pravijo, da se tekma šele sedaj zares začne. No, da vidimo . . .

PETA ETAPA: Gressoney – Valtournenche  36km 2601m vzpona  (15 ur 58 minut, od tega 2 uri spanja + 2 uri 13 min v bazi)

Stage 5Ta se je izkazala za eno najlepših etap. Potekala je po lepih potkah prek travnikov in po gozdnih cestah. Na poti proti prvem prelazu sem se v popoldanskem soncu pasel na zrelih borovnicah. Kaj bi človek lepšega.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Med zobanjem borovnic jo počasi maham navzgor.

Za dihanje sem že vedel, da bo zdržalo večji del dneva, zvečer se bo pa treba spet ustavit v kakšni koči in se malo izkašljat. No, do takrat pa uživam v gibanju po gorski pokrajini. S strumnim korakom v klanec, in v lahnem drncu navzdol. Od vsega počivanja zaradi pljuč so noge sveže, kot bi začel teči danes. Proti večeru se ustavim v neki koči, ki ima zunaj plakate od Tor Des Geants. Ker domnevam, da je notri kontrolna točka se ustavim. Sprejme me prijazna tetka, ki streže tekače od vseh strani. Na mojo željo, da bi jedel zelenjavo, mi napravi špinačo z domačim sirom. Sledi še toplo domače čokoladno pecivo in kava ali čaj. MLJASK!! Vse to za hvala lepa v čast junakom. Poln želodec me naslednjo uro ali dve malo ovira, a je bilo vredno vsakega grižljaja. Pozno zvečer me na vzponu proti koči Grand Tournalin zopet stisne dihanje. Po polžje sopiham ob potoku navzgor. Doživim tako močan občutek deja vu, da se kar ustrašim. Občutek imam, da poznam vsak ovinek na poti. Da sem po tej poti v podobnih okoliščinah že šel, da bo za naslednjim hribčkom kmetija pri kateri sem takrat moral odtočit. Res je za hribčkom kmetija in res me pritisne na malo potrebo. Podobne izkušnje se dogajajo celih 12 ur. Preden pridem do koče, vem za katerim ovinkom stoji, čeprav je ne vidim. Še preden stopim v kočo, poznam razporeditev notranjih prostorov, da lahko od vhodnih vrat brez ustavljanja odkorakam naravnost na WC. Tudi tu grem po večerji počivat, da si dihala opomorejo. Še pred zoro se prek prelaza spustim na drugo stran v dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Monte Cervinio ali Materhorn nad dolino Valtournenche.

Ves čas me spremlja občutek deja vu. Strašljiva izkušnja. Ob osmih zjutraj vkorakam v bazo. Po zajtrku končno pridem do lekarne, kjer se založim z zdravili za moja dihala. Spočit in dobre volje napadem novo etapo.

ŠESTA ETAPA: Valtournenche – Ollomont 47km 2702m vzponov  (17 ur 3 minute +  5ur 42 minut v bazi)

Stage 6Na izhodu iz baze se je javil lokalec, da me spremi ven iz vasi. Kitast možakar v šesdesetih leti, ki se mu na obrazu kažejo vsi višinski metri, ki jih je prehodil po domačih hribih. Izpod košatih obrvi me gledajo iskrive oči. V čast mu je, da mi lahko nese palice. Meni pa je precej nerodno. Jaz bi mu moral nesti malico na hrib. Ko ga sprašujem kakšna je pot, pravi, da je na začetku malo vzpona pol pa gori doli. Do prve koče pravi, da ima on uro in pol. Jaz, ki imam dolge noge pa naj bi bil gor v eni uri. Iz srca se mu zahvalim in jo hitro mahenem v klanec. Poženem se do meje udobja, ker želim preizkusiti besede modrega lokalca. Ob izdatnem priganjanju mi uspe priti do koče v uri petnajst. Se mi je zdelo, da imajo lokalci hude časovnice. Od tam naprej je teren precej razgiban in tekaški. Kljub temu, da lep kos poti pretečem se vleče kot jara kača. Tisti mali zobčki na višinskem grafu so kar konkretni vzpončki in ni jih malo. Pot se ves čas mota okoli nekih grebenčkov, preči pobočja in gre mimo več jezerc. Izjemno slikovita je Vendar je kljub navitem tempu tu kmalu večer, in do baze je še daleč. Dirkanje po raznoliki pokrajini me je malo zaneslo, da sem premalo pil in se mi je spet zabasalo v dihalih. Na zadnji in edini večji vzpon etape spet sopiham. Tudi tega vzpona je enkrat konec in sledi “le še” spust v bazo. Prva polovica je kar v redu po gorski poti. Potem pa sledi še 5km po razriti kamniti cesti polni drobnega peska, ki sili v čevlje in velikih ostrih kamnov, ki tolčejo po gležnjih. Čisti užitek! Tudi to se konča in ob treh zjutraj, dihajoč skozi slamico, pridrsam v zadnjo bazo.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače.

Torbe lepo zložene čakajo na tekače. Red mora bit!

Spet grem spat in spim kar malo predolgo. Imam samo še eno etapo. Sliši se blizu, vendar sem še precej daleč od cilja. Kar malo mi popusti motivacija. Vseeno se mi nekako uspe zbrcati na še zadnjo etapo.

SEDMA ETAPA: Ollomont – Courmayeur  49km 2880 m vzpona (13ur 1 minuto)

Stage 7Začelo se je z vzponom prek pašnikov na Col Champillion. Na travnikih se je zdelo, kot da sem in tja kakšna zastavica manjka. Ostale pa so bile sumljivo pomečkane. Kot bi jih krave prežvečile.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Takole izgleda neužitna zastavica. Od bolj slastnih ostanejo le bele palčke.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Krivci za izgubljanje tekačev.

Po krajšem spustu s prelaza, se je pot nadaljevala po ravnem oziroma v rahlem spustu po gozdni cest. Ob cesti je bilo bogato obloženo malinovje. Spet en moteč faktor!. Kako naj človek sploh kam pride? 🙂  Po 10 km je cesta pripeljala do vasice St Rhemy en Bosses, ki leži ob cesti na prelaz veliki Sant Bernard. Od tu se je že videlo proti zadnjemu prelazu tekme s katerega vodi pot le še navzdol. Tudi na tablah so se pričele pojavljati konnčne točke poti.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Zadnja koča, kjar piše 9 ur, je od cilja oddaljena uro in pol. Torej smo že v predstavljivih okvirih.

Še prej pa je treba ob močnem vetru zagristi v zadnji klanec. Še podnevi želim priti prek prelaza in počasi že voham cilj. Zato jo kar dobro cvirnam. Ustavim se le, za odlaganje biološkega orožja ob opuščeni kmetiji. Po treh urah in pol sem v koči pod prelazom in kar hitro se poberem naprej. Tudi tu so krave počistile oznake na poti.

Proti zadnjemu prelazu

Proti zadnjemu prelazu

Zadnji prelaz.

Zadnji prelaz.

Samo še navzdol

Samo še navzdol

Ob 19:15 sem na vrhu Col Malatra. Na zadnjem izmed mnogih prelazov. Tu se definitivno že voha cilj. Hitro se poženem navzdol, da izkoristim še zadnjo dnevno svetlobo. V 45 minutah sem že pri prvi koči, kjer povprašam koliko je še do cilja. 13km od tega nekaj gori doli in na koncu strm spust. Javim svojim, da bom čez dve uri v cilju, montiram čelko in gas do daske. Ustavim se samo v naslednji koči na en čaj in kontrolo čipa, ter za menjavo baterij v čelki. Sicer pa tiščim do cilja. Tam me čakajo moji.  . . .  S hčerko skupaj stečeva po rdeči preprogi . . .   Neverjetno!!!!    Vsega je enkrat konec.

 

TOR0025