Lublanc 2016

01/11/2016 by potpodnoge 3 komentarji

Na Ljubljanskem maratonu je tradicionalno super vzdušje. Če ti ponudijo še zastonj štartnino, bi bil greh, če ne bi šel. In seveda sem šel . . . .

NA KRATKO: Ljudi je vsako leto več. Navijači vedno glasni. Energija je taprava. Strojmachine vsako leto sekajo, kot se spodobi. Vreme vedno je. Okrepčevalnice so založene, proga označena. Ob in na sami progi znani nasmejani obrazi.

Tudi letos je bilo tako. Kljub manjši krizici na koncu  sem v lepem sončnem vremenu odtekel nad pričakovanji. Hvala družini Dobelšek, podjetju Medis, organizatorjem in vsem navijačem, da so mi omogočili udeležbo na tem prekrasnem dogodku.

 

 

Precej brezvezen zapis. A ne?

 

 

 

Kdor se še ni naveličal, lahko bere naprej:

 

Tokrat sem šel na maraton izključno spucat glavo. Da imam štiri urce mir in nihče noče nič od mene. Premikam noge, kot vsi ostali, gledam naravnost z možgani v brainsave mode, sem in tja zamižim, malo popravim kurz in to je to. Nobene jedrske fizike in reševanja problemov. Jedača in pijača je lepo po reglcih vsakih 5 km, jaz pa lepo pocasi odmetavam vso napetost in frustracije, ki se mi valjajo po podstrehi.

Jasno se je nor vsakdanji tempo služba, družina, birokratske prepreke, iskanje lukenj v “učinkoviti” državni upravi,  vlekel vse do zadnjega. Še dobro, da smo prestavli uro, da sem lahko vsaj pozajtrkoval v miru. Dve uri pred štartom sem namreč doma brskal po omari za tekaško opremo in ostanki gelov ali česa podobnega. Vmes sva z ženo priganjala otroke naj se vendar že oblečejo. Štartne številke in čipa seveda še nisem imel pri sebi. Vse skupja je šlo za čuda kar hitro. Uro in pol pred štartom sva že v avtu. Kot ponavadi tuhtam, kaj sem pozabil. Seveda!! Kontaktne leče!! Ja nič!  Bom sprobal, kako je tečt z očali. Največ, kar se mi lahko zgodi je, da jih dam v žep in tečem brez njih. Tudi zapestni trak za brisanje švica je ostal doma. Na srečo to nalogo super opravljajo tanke rokavice.Te pa so z mano v nahrbtniku. Uro pred štartom dvignem čip pri skupini, ki me je prijavila. Malce pospešim priprave in uspe mi opravit nameščanje opreme, obvezno fotografiranje, kratko ogrevanje, razmigavanje, obisk WC-ja in ponovno preverjanje opreme v dobre tričetrt ure. Pet minut pred štartom se znajdem pred maso nestrpnih tekačev na drugi strani ograje. Treba se bo pridružit ovčicam. Kam se čem postavit?   .  .  .   Hm?  .  .  .   Lani sem štartal čisto na koncu in je bilo potrebno celo Dunajsko salomirat med počasnejšimi tekači. Letos mogoče vseeno malce naprej? A koliko? Zagledam zajca za 3:30 in v glavi mi klikne: “Kaj, če bi mu sledil kolikor se bo dalo!?” Ne, no . . . Spet te shizofrene misli. Razum pravi: “Letošnja asfaltna kilometrina, ki se je spomnim, obsega dva krat deset km pred dvema tednoma in 12km pred desetimi dnevi. Tempo teki, intervali, hitri teki, trening hitrosti zame letos ne obstajajo. Zadnja dva tedna sem kar se treninga tiče res počival. Vendar imam v življenju kup drugih stresorjev s pomanjkanjem spanca vred. Pivo, pica in tortica dan pred tekmo tudi ni idealen karboloading. Torej je 3:30 vsaj pol ure prehitro in idealen recept vsaj za en pošten trk v maratonski zid, če že ne kakšno bolj neprijetno prigodo.”

Let’s hit the road!                     Samo tole je zid, ne cesta.

Ampak mali vragec jasno ne da miru: “Pejd probat! Kaj pa, če ti rata. Do tridesetega kilometra se držiš zajcev, potem pa gas do daske! Če gre, gre, če ne, pa ne.” Tale notranji monolog je trajal vsega nekaj sekund. Dva hrvata sta namreč lezla čez ograjo in delala prostor. Seveda sem izkoristil ponujeno priložnost in še sam smuknil prek ograje. Tako sem se znašel 10m za zajcema za 3:30. Ravno je napovedovalec oznanil minuto do štarta, ko sem ugotovil, da sem pozabil tudi rokavice. Se že vidim, kako mi švic megli očala in prav nemarno zaliva oči. No, če ne bo hujšega . . . Strojmachine zasekajo, množica se počasi premakne in v lahnem drcu odpeketamo proti Kamniškim Alpam v daljavi. Saj je kar udobno takole za zajcem. Tempo je enakomeren, skupina ti dela prostor ob prehitevanju počasnejših. Ti se samo prilepiš zraven, kot piškur in jadraš v zaveterju. Ura sicer pravi, da se preveč naprezam in da takole ne bo šlo dolgo. Kaj pa butasta ura ve! Saj niti tuch screena nima. Če drugega ne, želim vsaj hranjenje med tekmo izpeljati, kot je treba. Kilometer pred vsako okrepčevalnico prigriznem nekaj cukra iz svojih zalog in ga na okrepčevalnici poplaknem z izotonikom. Vse teče, kot po maslu. Spomnim se na ultraški pregovor, ki pravi: “Če ti gre dobro, ne skrbi! Minilo bo.” No, dokler ne mine lahko dam možgane na pašo in res uživam. Zajca me celo malo bremzata. Na deset km ugotovim, da smo minuto za predvidenim tempom, kar mi da izgovor da grem malo naprej. Vmes seveda delim petke otrokom, razlagam hrvaškim kolegom, kje poteka trasa, maham znanim obrazom ob poti in se imam sploh fino. Kilometri kar letijo mimo. Pri petnajstem mi začne malo pljuskati v želodcu. “Ni panike! Eno okrepčevalnico bom spustil in bo spet OK.” Malo računam, da bodo pri 20km spet delili Red Bull, kot lani. V drugi polovici bi mi prav prišla krila. Žal so bili letos geli. Saj cukr je že OK. Samo včasih paše še malo kofeina zraven. No, prvo polovico odpeketam brez težav. Večina zavije levo v cilj polmaratona. Množica se razredči in ostanemo le še tisti z zelenimi štartnimi številkami. Poseben užitek je teči po sredini skoraj prazne dvopasovne ceste v centru mesta. Pri 24km že počasi dobivam težke noge in za vzdrževanje tempa je potreben vedno večji napor. Tu in tam me tudi že kdo prehiti. “No zdaj se pa začenja!”  .  .  .  “Jebi ga. Saj si vedel kaj bo.”  .  .  .  Kot smo se razredčili tekači, so se žal razredčili tudi navijači. Barjanski konec Ljubljane  očitno še ni sprejel maratona za svojega. Noge so vedno težje, a glava se ne da. Dejmo razčefukat ta zid!!!! Ma da letijo cegli čez pol Ljubljane!!!!Sem in tja prehitim tekača, ki hodi ali masira zakrčene noge. Še precej več jih prehiti mene. Kljub temu, da imam konstantno gas do dile. Jasno mi je, da takole do konca ne more iti. Pri 28 km me dohitita zajca za 3:30. Prav ležerno se pripeljeta mimo in živahno debatirata. Počutim se kot stoenka na nemški avtocesti. Nekaj poizkušam, a je efekt podoben, kot bi poskušal plavat za motornim čolnom. V bistvu si kar oddahnem, ko je neizbežno mimo. Sedaj lahko tempo nastavim na približno znosnega in vso energijo usmerim v premikanje nog. Nekoč mi je nek psihiatrični bolnik pripovedoval, kako so ga ujeli marsovci in mu pod kožo vbrizgali cement, da se ni mogel premikati. No, točno tako sem se počutil tam pod Golovcem. Okrepčevalnice sem pričel izkoriščat za izgovor za tistih nekaj deset metrov hoje. Sicer pa borba do konca! Vsak kilometer enkrat mine in ne vem od kod je kar na enkrat tu 38km. Cilj se že voha . . .  Sicer ostanem približno enako počasen, a napor je vedno manjši. Boleče noge se lažje vrtijo, ker vedo, da bo kmalu konec. In res je tik tak mimo tržnica, Prešernov trg, sodnija. Že je tu Slovenska cesta, še zadnji ovinek na modro preprogo in KONČNO CILJ!!!!!  Kar ne morem verjeti, da se mi ni treba več gnat.

 

REZIME: Jasno sem se takoj po teku pridušal, da se tega ne grem nikoli več. Mogoče res ne na tak mazohističen način. Brez treninga z glavo skozi zid. A se da tudi drugače in vseeno ostanejo tiste lepe stvari zaradi katerih bi še šel na LM.  Da vsako leto srečaš iste ljudi, ki jih vidiš le na LM in teku trojk. Da se pridružiš neverjetni energiji množice, ki jo dvigujejo Strojmachine. Da morje navijačev navija tudi zate. Da mahaš znanim obrazom ob progi in deliš petke otrokom. Da ob progi navija tudi najhitrejši slovenec, pa legenda rekreativnega športa Tone Fornezzi Tof  in mnogi drugi bolj ali manj znani obrazi. . . Da se smejiš duhovitim navijaškim transparentom. In ne nazadnje si po koncu, prijetno utrujen, vsem pravilom regeneracije navkljub, privoščiš mrzlo pivo.

 

Drugo leto torej spet malo drugače.