pot pod noge

iskat meje


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Advertisements


3 komentarji

S Šmarke na Triglav v iskanju Marije

So rekli, da bo šla Marija gor v nebo in sem ji šel zaželet srečno pot. Samo kje naj jo najdem? Če se gora imenuje po njej, bo verjetno tam štartala a ne. In sem se ob zori narisal pri cerkvici na Šmarni gori. Tam gori pa običajna jutranja scena. Nekaj obiskovalcev je že zasedlo strateške pozicije za slikanje sončnega vzhoda, drugi pijejo jutranji čaj za pravkar odprtim šankom. O Mariji ne duha, ne sluha. Da ni že šla? Kaj pa vem, kako dolgo pot ima pred sabo. Grem še na Brezje pogledat. Tam se bo gotovo ustavila. Bližje, ko sem bil Brezju, več romarjev je bilo na cestah. Lezli so iz vseh koncev, kot mravlje. Očitno bo na Brezju kar gneča. Jo grem raje malo naprej počakat. Nekam višje moram, če bo šla gor. In sem zlezel najvišje kar se v naši deželici da. Na Triglavu spet gneča. Dan se je že prevesil v drugo polovico, Marije pa od nikoder. Ja nič! Očitno je šla po svoje. Saj sama najbolje pozna pot. Je nima smisla lovit naokoli. In sem obrnil nazaj proti domu.

 

Če te dni iz družabnih omrežij odstranite morske fotke, ostanejo gore. Za ljubljančane Šmarna gora, za slovence nasploh Triglav, sončni vzhodi in zahodi so pa itak na vsaki drugi sliki. Dejmo bit mal dolgočasno povprečni. Zjutraj torej na Šmarko poslikat in objavit selfi ob sončnem vzhodu. Po kosilu se peljat v Vrata, odsopihat na Kredarco objavit selfi ob sončnem zahodu in za ta ekstremne še en sončni vzhod, tokrat na Triglavu. Neeee!!! Tolk povprečen pa tudi ni treba bit. Pa še časa imam samo en dan. Dajmo malo drugače.

Ideja je torej: Štart na Šmarni gori ob sončnem vzhodu, obiskat vrh Triglava in končati zopet na Šmarni gori še pred sončnim zahodom. Vse to na lastni pogon brez zunanje pomoči.

Bomo zmogli? Bomo ja!

Sončni vzhod je bil naročen za 6:01, zahod pa za 20:11. Torej točno 14 ur in deset minut časa za pustolovščino. Kot rečeno, sem se nekaj pred šesto zjutraj na Šmarni gori pridružil opazovalcem veličastnega astronomskega pojava, ki se zgodi skoraj natanko vsakih štiriindvajset ur. Imel sem še ravno dovoj časa za ležerne opravke, kot je obisk stranišča, polnjenje bidona, nastavitev ure in seveda foto ali dve.

IMG_0960

Dobro jutro

Ob 6:02 sem stisnil start, sedel na kolo in se pognal proti severu. So se mi kar malo smilile bremze na spustu. Pri prvi koruzi naprej od Smlednika sem že srečal prva romarja. Kar nekaj sem jih moral prehiteti, da mi je vklopilo, zakaj kar naenkrat toliko ljudi pešači po cestah navsezgodaj zjutraj.

IMG_0962

Obračališče v ozadju

Šibam skozi Kranj in po eni uri sem v Naklem. Prebudi se lep sončen dan. Do tukaj sama ravnina, koruza, krompir, krompir, koruza, . . .   Od tu naprej se pjavijo prvi klančki, Podbrezje, Posavec, Mošnje. Stalno gori-doli. Na enem od klančkov prehitim starejšega gospoda, ki šepajoče rine kolo v klanec. Na hrbtu ima ruzak s pohodnimi palicami. Najin pogovor zgleda približno takole: “A bo šlo?”, “Boo boo! Sm biu učas maratonc. Sm to use prelaufou! Kam pa greš?” ,”Na Triglav.” ,”Aaa, jest pa na Korošico. Tud jest sm učas dirkou. Zdej mam pa 82 let, pa mi gre bl počas.” ,”Super vam gre! Srečno!”, “Srečno!”  Tale bi moral knjigo napisat. Bi jo z veseljem prebral. Bližje, ko sem Brezju, več je romarjev. Cele kolone. Dobro, da je malo prometa. Lahko bolj po sredini ceste vozim. Mine še ena ura in že sem v Lescah, kjer se priključim na lepo kolesarsko stezo do Bleda. Seveda gre tudi ta doli-gori. Počasi se mi začenja oglašati želodec. Pravi, da mu je izotonik in ploščice premalo. V Zgornjih Gorjah torej obiščem zadnjo odprto trgovino ta dan. Ker nočem izgubljati časa, kar po poti po dolini Radovne meljem sendvič z mortadelo in kislo mleko. Bolje, da se premikam malo počasneje, kot da se sploh ne. Na enem od klančkov me prehiti sedemdesetletna gospa. Po začetni osuplosti, ugotovim, da ima električno kolo. Sploh je tu cesta prav hinavska. Stalno so neki klančki, ki se sicer na videz zravnajo, ampak ne popolnoma. Izgleda, kot bi vozil po ravnem z rahlo zategnjeno ročno zavoro. Vseeno v skupno treh urah in pol prispem do Kovinarske koče v Krmi. Sendvič se je ravno prav polegel, da z lahkoto sprejme še pol litra kokakole. Malo naprej pri Lesi je nekaj krav in gora pločevine, ki se cmari na soncu. Studenca sta oba suha. Dobro, da sem vodo natočil v koči. Zapeljem se še petnajst minut dalje. Ko se pot zoži in postavi pokonci, aluminijastega konjička privežem za drevo, se preobujem in vzamem pot pod noge.

IMG_0963

Tranzicija

Prva etapa z menjavo vred mi je vzela 4 ure dvajset minut. Za enkrat sem znotraj planov. Kar paše malo spremenit način gibanja in obremenit druge mišice. Prav lahkotno se počutim. A vse skupaj ne traja prav dolgo. Ko pridem iz gozda me dobi poletno gorsko sonce. Sedaj omejevalnik hitrosti niso več noge ali sapa ampak teperatura v glavi. Malo pomaga puščavska kapa, še bolj pa izvir v Zgornji Krmi. Vanj potopim kar celo glavo za pol minute, se napijem, namočim še kapo in sem kot nov. Čez Kurico je še malo matranja, višje pa ob nižjih temperaturan malo pihlja, tako da je prav prijetno. Sredi ruševja pod Konjskim sedlom srečam legendo Jerryja pri opravljanju vodniškega poklica. Ja, nekaterim so hribi tudi služba. Še zdaj ne vem točno, ali naj mu zavidam ali ne. Vsekako je vedno lepo videt stare prijatelje. Pri Planiki imam dve varianti. Bolj obljudeno in malenkost manj izpostavljeno pot čez Mali Triglav ali manj obljudeno in v srednjem delu bolj izpostavljeno kamenju čez Triglavsko škrbino. Ker kamenje ponavadi prožijo ljudje, izberem slednjo. Okoli vrha plešejo oblaki, ki niso ravno najbolj beli, vendar trenutno še ne kaže, da bi blo treba bežat.

IMG_0965

Gori se nekaj kuha

IMG_0964

puščava

Izbira poti se izkaže za pravilno. Do vrha srečam le pet ljudi, medtem ko je na grebenu prek Malega Triglava strnjena kolona. Po sedmih urah in desetih minutah se dotaknem Aljaževega stolpa. Vmesni čas je dober. Zadovoljno se zleknem v skalovje in opazujem vrvež okoli mene. Kola, fanta, kokice, kikiriki, majice, selfiji, en čez drugega, kot na Portoroški plaži. Presenečen sem, da na vrhu ni vpisne knjige. Samo nekaj zmečkanih listov je pod pultom pri štemplju.

IMG_0969

Obrat in nazaj domov

Kar hitro se mi povrnejo moči in jo pobrišem v dolino. Na veliko presenečenje srečam isti par tujcev, kot sem jih srečal gor grede. Še vedno poskušata sestopiti s čudnim telovadenjem ob zajlah. V slabe tričetrt ure sta napredovala celih petdeset metrov. Pa ne višinskih, da ne bo pomote. Na sestopu zaradi smotane kamnite podlage malce trpijo noge, a gre vseeno precej gladko in hitro. Po uri in pol sem spet pri kolesu. Med preobuvanjem se okrepčam z dvema bananama in nekaj frutabelami. Če ne bo česa nepredvidljivega bom zlahka ujel zastavljeni časovni limit. V spustu prav uživam. Skozi Krmo in Radovno gre kot veter. Šele zdaj vidim, zakaj se mi je tja grede zdelo, da me nekdo nazaj vleče. Celo pot ogledujem bistro Radovno in tik pred Gorjami me dokončno premami zelenkast tolmun. Kolo pod drevo, cunje na skalo in hop noter. AAAAHHHH!!!!! Vrhunsko!! Po tem je klanček proti Gorjam mala malica. Na Bledu naletim na stoječo kolono vozil, ki jo po desni prehitevam vse do Lesc.

IMG_0973

Vredi je na Bledi bi rekli vzhodnjaki

Kar smeji se mi, he he he. V Lescah se zalepim za eno deklino na specialki in se do Radovljice prav luštno pošlepam. Tam se najini poti žal razideta. Čeprav je na prvi pogled bolj ravnina, narediš od Bleda do Ljubljane prek 400 višinskih metrov vzpona. Klančke sicer zvozim brez težav, vendar noge postajajo malce težke. V Naklem me čaka le še ura in pol do cilja, zato si privoščim doping za finiš. Stisnem enega, ki ti da krila, dam slušalke v ušesa in pritisnm na pedala. Do Kranja doping ravno prav prime, da gredo noge kar same v ritmu muzike.

IMG_0978IMG_0979IMG_0974

ZVIZZZ mimo koruze, skozi vas, mimo krompirja, skozi gozd, pa spet skozi vas. To nekajkrat ponovim, in že sem v zloglasnem lokalu v Pirničah, kjer bicikel zaparkiram v gozd in peš lagano sportski odmaširam na vrh Šmarke. Uro ustavim na 13 ur in 29 minut, 41 minut pred limitom.  Med krepčanjem z dobrotami gostilne Ledinek zadovoljno opazujem sončni zahod.

IMG_0987

Yes, I did it!!

Marije sicer nisem srečal. Sem pa zopet imel lepo dogodivščino. Pa nadirkal sem se tudi kar lepo. Vso pot sem opravil brez dodatne logistike. Samo ruzak na rame in gasa. Alpinisti bi rekli v alpskem slogu. Morebitnim ponavljalcem priporočam cestno specialko, kar prinese sicer malo več pešačenja, vendar časovno mnogo pridobiš na 120km asfalta kjer je gorsko kolo precej počasnejše.

 

TEHNIKALIJE: 160km, 3600m vzpona, bruto 13ur in pol (cca 8ur kolesa in 5ur peš), stroški na poti cca 35EUR za hrano in pijačo vključno s tistim kar sem pobral doma.

Šmarka-Triglav


Komentiraj

Test Slovenske turnokolesarske poti

Že pred časom sem zasledil na strani Planinske Zveze Slovenije prav dobrodošlo novost. Začrtali so namreč slovensko turno kolesarsko pot. Zastavljena je po vzoru slovenske planinske poti z vsem kar spada zraven. Ima začrtano traso, dnevnik v katerem zbiraš štemplje obveznih točk, vodi mimo okrepčevalnic in prenočišč . . . Le, da je še bolj pompozna in preko cele Slovenije napravi mega pentljo v dolžini 1800km. Lepo je razparcelirana na luškane etape. Na spletu so objavljene gps sledi. Skratka, vse krupaj kar kliče po testiranju.

Če sem že delal generalni servis na biciklu, ga je treba malo sprobat, a ne? Za začetek sem se odločil za severozahodni ovinek STKP. V nedeljo zvečer sem spet lepo počasi napakiral stari 15 litrski ruzak namenjen vsakovrstnim pustolovščinam in se odpeljal od doma. Tik pred polnočjo sem poskušal ujeti energijski napitek na šentviški pumpi. Na vratih me pričaka napis »Zaradi dnevnega obračuna začasno zaprto« Notri nobenega. . . Kot izumrlo. . .  No, lepa reč. Ko bi vedel, koliko časa bodo obračunavali. Po igračkanju z Garminom in uro, ravno hočem oditi, ko se od nekod prikaže prodajalka. No, pa sem vseeno prišel do kofeinskega kickstarta. Z zložnim tempom odbrcam v noč in kot bi mignil sem v Škofji Loki. Poizkus polnjenja bidonov na glavnem trgu je neuspešen. Vodnjak je sicer zelo lep, častitljive starosti, le napis pitna voda je bolj za okras. Ven ne priteče niti kaplja. No, saj liter še imam. Bom na poti kaj našel. Tu se priključim na STKP, ki me po stari blegoški cesti pelje pod Lubnik, mimo Starega vrha. Ko se noč prične malce vleči, si jo skrajšam z glasbo iz MP3-ja.

IMG_0718

Pri toliko markacijah bo pa že ena prava

IMG_0719

Lahko kar rožcam sledim. Kar bo, pa bo.

Končno pribrcam do koče na Blegošu. Tu majo zunaj pipco, kjer se dobro napojim in natankam rezervo za naprej. Od tu me pelje sled malo po pešpoti skozi gozd in nato spet po cesti na smučišče Cerkno. Tu je že kar svetlo.

IMG_0721

Alpska perla pod mesecem

Sledi kratek spust ob smučišču in nato gori doli v družbi srnjadi na jutranji paši skozi Davčo. Krajev se spomnim z Ultra pušeljc traila. Ovinek na Porezen spustim, ker se mi ne da vračati po isti poti. Pod eno od raztresenih kmetij me razveseli jutranje sonce. IMG_0728

IMG_0725

Čao sonček . . .

IMG_0731

Pot pod kolesa

IMG_0730

Tole je pa od ene druge dogodivščine

IMG_0734

Popolno počivališče. Tudi pipca je zraven jezuščka

Na Petrovem Brdu je gostilna še zaprta. Delavci, ki obnavljajo cesto proti Sorici, se zbirajo ob jutranjem čiku. Zagotovijo mo, da s kolesom ni problema. Samo gas dalje. Pri brunarici na Soriški planini nič ne kaže na višek poletne sezone. Parkirani so štirje avtomobili jn en avtodom. Češka družina se ravno kobaca iz spalk na parkirišču. Tudi jaz si privoščim 15 minut dremeža na lesenem podestu pod jutranjim sončkom. Od tu se že svetijo Julijci v vsej svoji mogočnosti.

IMG_0737

Lej ga Triglav!

IMG_0739

Nindža oprema za spust

Sledi precej mrzel spust v Bohinjsko Bistrico, kjer se zapodim v Mecator. »Burek, burek mi ful pomaga« pravi Ali-En. Če je zraven še jogurt je pa sploh super. Pozajtrkujem na klopci pred štacuno v družbi nahrbtnikarjev. Naprej gre pot po lepi kolesarski stezi ob Savi Bohinjki navzgor. Pri jezeru naredim še kratek ovinek v Ribčev Laz do spomenika štirim srčnim možem, nato pa direkt v Fužinarski zaliv na jutranje plavanje. AAAAAHHHHHH!!!! Že samo zaradi tega se splača celo noč vrtet pedala. Vsak zamah posebej je užitek. Tudi tu so obiskovalci precej redki. Na parkirišču pri Kramarju je vsega skupaj ene pet avtov. Očitno so se bohinjci zamerili ljudem in nočejo več prihajat. Je pa zato toliko lepše za tiste, ki smo tam. He, he, he.

IMG_0740

Štirje prvopristopniki

IMG_0741

Kopališče z razgledom

Burek se mi je ravno prav usedel, da lahko zmažem še dve banani in dve frutabeli za naskok na Uskovnico. Vidim, da se slavna bohinjska prireditev ne imenuje zaman triatlon jeklenih. Ovinki so kar sitni in strmi. Tudi vročina že kar pošteno pritiska. No, seveda tudi tu gor pridrsam brez večjih težav.

IMG_0745

Pumpa za ta žejne

IMG_0747

Tud čez Triglav bi blo fajn, samo ne s kolesom

Pomalicam štrudl in pivo, potem pa pot pod kolesa dalje čez Pokljuko. Gori doli po neskončnih  makadamih in kolovozih skozi širne cerkvene gozdove in prek idiličnih planin. V MuUu  baru pri Šport hotelu je čas za kosilo. V družbi Božička, Kosobrina in še parih lokalcev pomljaskam ajdove žgančke z ocvirki in dve porciji najboljšega kislega mleka daleč naokoli. Tisto, a veš, ki ima pol cm rjavkasto rumene smetane in je čvrsto, kot žolca.

IMG_0753

Majo tud ta boli kisu mlek

FullSizeRender

Za sladico

IMG_0749

Tole si pa sigurno na kakem koledarju videl

IMG_0761

U Bohinju se še krave držijo predpisov. Pešci lepo ob robu ceste.

Gozdovi se seveda vlečejo še naprej. Kar lep del dneva še brcam, ves čas gori doli, preden se strmo spustim v dolino Radovne in naprej v Krmo. Ovinek h Kovinarski koči spet izpustim in jo mahnem kar direkt v Mojstrano, kjer se priključim na znano kolesarsko stezo Jureta Robiča. Tu začnem počasi kalkulirati, kje bom večerjal preden me spet ujame noč. No, prva postaja je itak Kranjska Gora, potem bomo pa videli. Mogoče se mi uspe še skopati v Jasni. Po drugi strani bi blo fino potegnit na Vršič in večerjati na vrhu. Kljub slovesu lahke ravninske poti, primerne za otroke, se proti Kranjski kar vleče. Stalno se blago vzpenja, da imaš občutek, kot bi te nekdo rahlo nazaj vlekel. V Kranjski se odločim za ponoven obisk trgovine in malico na pomolu pri Jasni s pogledom na Prisanek. Kopanju se zaradi sence in nizkih temperatur odpovem.

IMG_0768

Spomenik gorenjski trmi

IMG_0769

Lahka malica pred vzponom

Naslednji cilj je Koča na Gozdu. Tja pribrcam še kar svež. Za trenutek pomislim in se odločim tvegati z vzponom prav na vrh. Gor bom prišel ravno do teme. Upam, da bom še kje dobil kaj za pod zob. Pri Tonkini koči se začne prava radost vzpona na Vršič. Stara vršiška cesta je kot iz pravljice. Ravno prav položne serpentine prekrite z mehko tratico, po sredini pa pelje lepa singlca. Vse skupaj se vije v senci smrek in macesnov med katerimi se odpirajo pogledi na okoliške gore. To je prava kekčeva dežela!

IMG_0771

Ena izmed serpentin. Sploh nimaš občutka, da je to cesta

Kar prehitro se konča in me pripelje naravnost do Poštarskega doma. Tam mi dvajset minut čez devet oznanijo, da je šla kuharica že ob devetih v dolino. Ti smola! Vprašajo me še po zdravju, ker ponoči kolesarim. Kaj hitro se poberem v Tičarjev dom poizkusit srečo. Tam so kuhinjo tudi uradno zaprli že ob devetih. A vseeno mi prijazno postrežejo z golažem, polento in štruklji za sladico. Zraven sede seveda pivo in red bull za popotnico. Malo čez deset se poln novih moči spokam ven noč. Prej sem seveda navlekel nase vse mogoče cunje, ki jih premorem. Spust bo dolg in mrzel. Pravi užitek je polagati ovinke, ko slišiš le šum vetra in vidiš le odsevnike in črte pred sabo. O nemških motoristih, nizozemskih avtodomih ali italijanskih stričkih v terencih seveda ne duha ne sluha. Kočo pri izviru Soče zopet izpustim in se kmalu preselim na levi breg Soče na stranske ceste in kolovoze. Ti zadnji so na primorski strani precej bolj divji z velikimi ostrimi kamni, ki prav nemarno tresejo mojo ubogo zmahano zadnjico. Tudi ovinek v Lepeno izpustim. Nekje vmes se ustavim in si polepim ožuljeno zadnjo plat. Vendar sem se tega manevra lotil prepozno. Škoda je že narejena in razdrapani kolovozi postanejo prave mučilne steze. Malo naprej od Čezsoče se dokončno odpovem STKP in jo čez enega od visečih mostov ucvrem nazaj na gladek asfalt magistralke. IMG_0772

Naslednji cilj je, s čim manj mučenja zadnjice prispeti domov. Malo po četrti uri zjutraj na železniški postaji v Mostu na Soči kupim karto do Vižmarij in se parkiram na toplo v čakalnico, kjer dobro urco zadremam. Od Vršiča do Tolmina sem srečal vsega pet avtomobilov, pa še od teh je bil eden policijski na obhodu. Ob šestih in sedem minut odpelje vlak, ki me s prestopom na Jesenicah pripelje skoraj do doma. Še pred deseto sem že v domači postelji.

 

TEHNIKALIJE:

Na malce okrnjenem škofjeloško-gorenjsko-posoškem delu STKP sem naklepal dobrih 250km dolžine in cca 6500 višinskih metrov vzpona v enem dobrem dnevu (bruto 28 ur). Po STKP so to etape 2 do 7 z nekaj bližnjicami oziroma posekanimi ovinki + del 8. etape +  cca 50km asfalta na začetku in koncu.

STKP-sled