pot pod noge

iskat meje

Tor des Glaciers – preko vseh meja 1. del

4 komentarji

Hm,   .  .  .   Kje naj sploh začnem. Dva tedna po koncu dirke še vedno prinašam not pomanjkanje spanca in hrane. Vame dobesedno poniknejo enormne količine hrane. Na primer kila skute za zajtrk, za kosilo 2 litra čorbe, kranjska klobasa in tričetrt kile skutinega peciva, za večerjo polkilski steak in podobno. V trgovino sploh ne smem, ker ne morem nest vse hrane,  ki bi jo nagrabil. Misli še vedno večkrat dnevno zaplavajo v vzporedno vesolje in se vrnejo v gore okoli Aoste. Bolj, ko poskušam stvari sortirati in racionalno umestiti v prostor in čas, bolj neverjetno se mi zdi vse skupaj. Ne bi se čudil, če so bile vse skupaj le najbolj bizarne sanje, kar si jih človek lahko zamisli.

Kaj hudiča, se je sploh zgodilo???!!!

Verjetno ste zasledili, da se zadnje čase vedno bolj govori o nekih ultratrailih v dolžinah prek 100km in tudi 100 milj, kar je 167km. In to gori doli, najraje po gorah. Tudi pri nas in v bližnji soseščini imamo kar nekaj takih zdaj že legendarnih dirk, ki jih končajo le najbolj vzdržljivi in trmasti tekači. V svetovnem merilu sta najprestižnejši in tudi eni najtežjih UTMB, ki dobesedno obkroži najvišjo goro Alp in Hardrock, ki poteka v visokih gorah Kolorada v ZDA. Obe sta dolgi 170km in zahtevata od norcev ki se ju lotijo, prek 10.000 višinskih metrov vzpona. Kdor jih uspešno zaključi si zasluži posebno spoštovanje med trail tekači. Vrhunski tekmovalci ju opravijo celo prej, kot v 24 urah. Od večine udeležencev pa terjata dve neprespani noči. Ampak,  .  .  .  100milj se dandanes organizira že na vsakem vogalu. Obstajajo tudi tekme, proti katerim sta UTMB in Hardrock, kot popoldanski tek na Rožnik. Prva taka je Tor des Geants, v zadnjem letu pa se mu je pridružil še Swisspeaks. Oba sta pravi pošasti z dobrimi 350km dolžine in okoli 25000 višinskimi metri vzpona. Najboljši potrebujejo za to tri dni in tri noči brez spanja. Tisti pri repu karavane pa so na poti cel teden. Vsi od prvega do zadnjega so vrhunsko pripravljeni tako fizično, kot psihično. To ni samo čisto nov nivo, to je nekaj nivojev višje in precej bolj kompleksno, kot dirke na 100milj. Tudi Slovencev nas je že kar lepo število, ki smo uspešno zaključili tako dirko. O mojih izkušnjah sem pisal tukaj in tukaj.

Nori valdostani so se ob deseti obletnici Tora spomnili nove ideje, ki meji že na norost. Da bi krog okoli svoje doline po katerem poteka slovita dirka gigantov oz Tor des Geants še razširili, ga potisnili še višje pod štiritisočake, v še bolj odročne kraje, na še bolj zajeban teren . . . Nastala je dirka, ki tudi nam, ki smo “običajen” Tor že dali skozi, polni gate že s samimi številkami. 450km in 32000 metrov vzpona je pisalo v razpisu. Takoj sem vedel, da moram stati na štartni črti tega norega dogodka. Ooooo, sirota, ko bi takrat vedel, da so številke vedno zavajajoče in v tem primeru precej podcenjujejo zahtevnost dirke, se verjetno ne bi spustil v kaj takega. Poleg samih številk, je bil tudi koncept dirke precej drugačen od običajnih trailov. Neoznačena trasa terja kar precej stezosledskih in orientacijskih sposobnosti, ter posledično dodatne zbranosti in energije. Okrepčevalnice so le v planinskih kočah, ki so v nekaj primerih oddaljene tudi po 10 ur teka oz hitre hoje. Prva tranzicija, kjer dobiš svojo prej napakirano opremo pride šele po 160km! Torej 100milj za ogrevanje. 🙂 Zavarovane poti z verigami in vrvmi, polja ostrih balvanov, kamnite ledeniške morene, zaraščene planine brez poti in podobno so bile stalnica in ne izjema. Že pred tekmo se mi je dozdevalo, da tole ne bo hec. A realnost je presegla najbolj neverjetne predstave.

6. septembra zvečer se nas je torej 100 prekaljenih lisjakov zbralo na štartu poti, za katero nihče ni prav dobro vedel. kako se bo odvijala. Še najmanj sami organizatorji. Vse skupaj je potekalo precej po domače, brez glamuroznega pompa, ki je standard na velikih dogodkih. Bolj je zgledalo, kot da se organizatorji še niso dobro zbudili pred štartom “ta pravega” Tora, ki bo čez dva dni in so danes poslali na pot le nekakšno izvidnico. Na brifingu pred štartom se je porodilo precej več vprašanj, kot odgovorov. Izvedeli smo, da moramo biti pripravljeni na vse in se držati GPS sledi. V kočah bomo verjetno dobili kaj za pod zob, podrobnosti bomo videli na licu mesta. Vreme bo mrzlo. Imejte dovolj toplih oblačil. Pa srečno!  Hm . . .    “OK, pol pa srečno.” No, v bistviu je bila organizacija in varnost precej na nivoju. GPS sled je bila izjemno natančna, dobili smo GPS oddajnike za sledenje v živo in prek aplikacije na telefonu smo vsak dan dobili svežo vremensko napoved napisano posebej za nas.

Malo pred osmo zvečer torej stojimo sredi Courmayeurja in čakamo, da nas spustijo na potovanje. Nejeverno zrem v zlovešče številke na črnem oboku – 450km in 32000vm. “Matej! Kam si to padel?” Zatresejo se mi hlače in ima me, da bi se odtihotapil stran do prve gostilne na pet pirov in pico. Vendar je pred in za mano množica. “Nič, kar si skuhal, to pojej. Do cilja, pa če crknem!” Obrazi sopotnikov so presenetljivo mirni. Le tu in tam se za trenutek pokaže kanček treme ali zaskrbljenosti. Brezglave euforije, kot ponavadi na trailih tudi ni čutiti. Vsi mirni in zbrani, kot da gredo na vikend turo v hribe. Večina nad 40 let starosti. Nobenih naspidiranih mladeničev v najnovejši Salomon opravi. Tu ni prostora za zelence.

20190906_194439

O sveta pomagalka!!! Kam sem padel???!!!

V kratkem nagovoru organizator pravi, da nihče ne ve, če je ta nora ideja sploh izvedljiva in pozove nas sto poizkusnih zajčkov naj to preverimo. “Srečno argonavti!”, pravi in prične odštevati . . . 3,2,1 . . .  pa smo šli. Skozi špalir navijačev, skozi mesto, prek reke in kmalu v prvi klanec. Lepo v koloni, brez prerivanja ali prehitevanja. Pot je tako dolga, da ti postane slabo, če samo poizkusis pomisliti kam vse te pelje. Prvi in trenutno edini cilj je prva koča čez 6km. Tukaj je ključni tisti trik, kako pojesti slona? – (en grižljaj naenkrat). Kmalu je tu prva koča, pa prvi prelaz, pa druga koča. Lepo počasi se ogrevam na delovno temperaturo.

20190907_005331

Prvi prelaz . . . Le koliko jih še čaka?

Pride tudi prva dolga etapa brez vmesnega okrepčila. 27km, 2000 višincev gor in 1500 dol. No v kraju la Thuile računam na kako fontano za dotočit vodo. Gelov in ploščic imam pa kar nekaj s sabo. Na 30km malo pred la Thuilom mi uspe ob robu asfaltne ceste skoraj zviti gleženj in ob tem zlomim palico. “Bravo bumbar! In ti misliš narediti še dobrih 400km po hribih, pa se polomiš na asfaltu.” No, pet minutni postanek na klopci v vasi, kos bandažnega traku, nekaj izunajdljivosti in že jo maham v naslednji klanec z dvema popolnoma funkcionalnima palicama. Jiiiiiiiihaaaaa!!! Kmalu se zasveti pred mano koča in s tem konec prve dolge etape. V bistvu niti nisem pogrešal okrepčevalnice vmes. V koči imajo standardno ponudbo: pasta rosa (makaroni s paradajzom) ali mineštra (vse od goveje juhe z zvezdicami, zelenjavne enolončnice, ričeta, do fižolove juhe z rižem, skratka loterija). Aja, možna je seveda tudi pasta bianca (suhi makaroni s parmezanom).

20190907_071039

Večer nad ledenikom . . .

20190907_071046

20190907_073417

Sledi prvi prelaz nad 3000m. Vzpon je še kar ok. Veliko peska in kamenja, malo snega, shojen pot. Spust je pa druga pesem. Predstavljaj si pokonci postavljenega križanca med peskovnikom in kamnolomom, katerega skale so lepo na tanko prevlečene z ledom. Zmagovito! Vsak korak sta najverjetnejši opciji, da se skotali v dolino skala ali pa ti. Ne pomaga noben megagrip, še manj dereze. Edina možnost je odplesati v dolino tako, da se tako hitro premikaš, da ti noga nima časa zdrsnit ali se ti skala zakotalit pod nogami. Dolg spust pripelje v vas Planaval, kjer je sumljiv vaški lokal in pipa za dotočit vodo. Lokalc, ki zgleda, da ne zna do pet štet pravi, da je do naslednje koče 2 uri hoda. “No, to bom pa že spičil.” Po eni uri konkretnega grizenja v klanec pridem do table, ki pravi, da je do koče še tri ure in pol. Hm???  S čim se futrajo tele lokalci? Ta etapa je imela 25km in celo 2500vm. Zadnji vzpon se je kar pošteno vlekel. Moj poizkus, da bi na hitro potegnil do koče je seveda klavrno padel v vodo. Na polovici vzpona sem postal precej “slaboten”. Ulegel sem se na travo pod macesen in naenkrat potamanil tri ploščice in dva gela. Po desetih minutah počitka sem lahko počasi nadaljeval. Jp! . . .  Očitno tukaj ne bo bližnjic. Do koče sem že malo prišel k sebi. Prvih 70km za ogrevanje je že postreglo s prvimi ocvirki in nevšečnostmi, ki sem jih solidno prebrodil. Malo me že daje utrujenost, noge niso več najbolj sveže, sicer mi gre pa odlično! Tudi z daljšimi razdaljmi med okrepčevalnicami presenetljivo nimam večjih težav. Se pozna, da je precej hladno in ne pijem toliko, kot ponavadi.

20190907_145251

Od angelske koče (Rifugio degli Angeli) na 2900 metrih pelje dolga zavita prečka mimo jezera san Grato in se nato spusti do koče Bezzi v zatrepu divje doline Valgrissenche. Pričelo se je mračiti. Potem je se je ohladilo, . . .   potem je zavel mrzel veter z bližnjih štiritisočakov, . . .  Zadišalo je po snegu in zimi.  Tisti ta pravi, . .  beli, . . . z modrikastim pridihom, ki reže v nosnice in mrtvi prste. Od tu pa spet navzgor prek visokih prelazov 3000m nad morjem. Zdaj vem zakaj se prelazu reče passo, Ker je zgoraj mraz kot pes! Tja do 2700m še nekako gre, pol je pa edini cilj čim hitreje prit gor in nazaj dol. -10 stopinj celzija ni ravno najprimernejše vreme za lahko tekaško opravo. Po neskončnih zasneženih poljanah kamenja in skalovja tudi orientacija ni najlažja. Sploh ne ponoči. Na izbiro imam dve precej mrzli varianti orientacije. Ali mazohistično snamem rokavice in preverim položaj na telefonu, ali si vzamem nekaj minut več in uporabim počasnega Garmina z majhnim ekranom in se v tem času cel še bolj ohladim. No, uspelo mi je je pregurati s telefonom, ne da bi mi zmrznili prsti. Druga noč torej mine v borbi z mrazom. Bolj se bliža jutro, bolj grize do kosti. BRRRRRRR!!!!!! Ravno se prične daniti, ko že drugič to noč prisopiham nad 3000 metrov.  Ena konkretna stotka je za mano (dobrih 100km in slabih 9000vm).  S prelaza Roset se odpre nezemeljski razgled na širne kamnite planjave pobeljene s svežim snegom. V kotanjah ležijo številna jezerca. Celotna pokrajina je tiha, mrzla z modrikastim pridihom. Skratka, prišel sem v ledeno kraljestvo. Oblečen sem v vse, kar imam in mi je še vedno hladno, kljub stalnemu gibanju.

20190908_064749

20190908_064803

Ledeno kraljestvo

20190908_072625

500metrov nižje pridem na neko planino. Trave ni videti niti bilke. Vse je pobeljeno. Pred hlevom žalostno bleja čreda ovac. Prav ubogo zgledajo sredi snega, do ušes umazane od lastnega blata. Ni ravno planinska idila. Z otrplimi prsti na vseh štirih okončinah hitim v dolino v upanju, da je tam vsaj kako stopinjo manj mrzlo. Žal nisem te sreče. “Dolina” je tukaj 2000m nad morjem in navsezgodaj zjutraj ni neke vročine. Na vzponu skozi čudovit macesnov gozd do koče Vitorio Emanuele se končno malo odtajam. Po obvezni pašti,  . . . ali sem tam jedel mineštro? Hm?  Kdo bi vedel. Skratka po polnjenju zalog se kaj kmalu odpravim naprej. Dan je lep in do naslednje koče je le 6km “skoraj” po ravnem. Tam ugotavljam, da sta mrzel zrak in nadmorska višina že pustila posledice na mojih dihalih. “Pa ne, da se bo ponovila zgodba s prejšnjih dveh TOR-ov s strašanskim kašljem in dihanjem na škrge? Saj sem ja bolj izkušen in pametnejši. Pa še pulmolog me je porihtal.” Vseeno bolj preventivno spijem en Fluimukan, se najem in dve urci odspim. Po tem izkašljam nekaj rumenih, a ni sile. Čaka me eden najzahtevnejših delov že tako zahtevne trase prek dveh najvišjih prelazov na celotni poti. Še dobro, da se tega še ne zavedam. Najprej Passage du Grand Neyron.

20190908_183233

Mraz in kamenje, ter puščice namesto poti . . .

Gor grede gre z zmernim tempom ob izdatnem dihanju mrzlega zraka. Na peščenih ovinkih me prehiti par divjakov, ki ga ženejo, kot, da je na vrhu že konec vsega. No dva dohitim že kmalu po tem, ko se pojavi sneg. Nekaj motovilita z derezami in ne vesta najbolje, kje se lotit težav. Na vrh pridem sicer zadihan, a v dobrem stanju. Na balvanu sedi gorski reševalec, ter si počasi in z užitkom zvija čik. Zavit je v nekaj plasti zimskih oblačil s himalajsko puhovko vred, a mi potoži, da ga zebe v noge. “Jp! Res je zima tu gori.” Zraven njega leži kup železnine, nekaj vrvi in puhastih spalk. To je ena redkih točk s potencialno pomočjo na celi trasi, poleg koč seveda. Ko se zazrem v dolino na drugo stran mi je takoj jasno koliko je ura. Prek skoraj navpične stene je speljana neke vrste ferata z zaledenelimi verigami in lestvami. Sledi strmo polje balvanov in nato ledeniška morena. Vse skupaj na tanko poprhano s snegom in požledom, ter konretno zmrznjeno. Po ketnah in skalah se obeša okoli petnajst sotekmovalcev. Nekateri napredujejo s hitrostjo lenivca, drugi pa le malce hitreje. Mraz grize do kosti. Hm!  Treba bo hitro in hkrati previdno v dolino, dokler še čutim prste na rokah in se lahko kam primem. No če izvzamemo poledico, je bil spust prav lušten. Za dober kilometer sem vseeno rabil 20min. S tem tempom, bi trajalo dva tedna, da pridem do cilja. V teh 20min sem jih vseeno prehitel okoli 12. Kasneje sem izvedel, da je zmagovalec za ta odsek porabil eno uro. Zadovoljen se zapodim navdol po ledeniški moreni, malo gori, malo doli in že se priključim trasi Tor des Geants pri vzponu na najvišji prelaz Col Loson.

20190908_185722

Pa gre spet za goro . . .

Sonce je med tem spet zašlo in mraz še bolj pritiska. Seveda je vzpon jeben, kot vedno. Bolj, ko dihaš, počasneje gre. No, vsaj pot je lepo shojena in prava avtocesta proti tistemu, kar je bilo prej. Seveda je tudi tega vzpona enkrat konec.

20190908_212248

Najvišja točka poti

Sledu mu strm vijugast zasnežen spust, ki ga brez težav odtečem. V koči Sella sledi obvezno filanje s kalorijami. Tu je tudi okrepčevalnica sestrske dirke, kar pomeni dobrodošlo razširjeno ponudbo prigrizkov in pijače. Zastavice klasičnega Tor-a gredo tu po najkrajši poti v dolino. Mi moramo pa okoli riti v žep še malo spoznavat lokalne vukojebine. Konkretnih 18km je še do doline, kar se seveda vleče kar lep del noči. Vmes so sicer neki “toplejši” pasovi, a doli ob reki je spet svinjsko mrzlo in vlažno. No, okoli štirih zjutraj končno pricepetam v veliki šotor v Cogne. Za mano je 160km, se pravi skoraj 100milj in dobrih 12100 metrov vzponov (več, kot na UTMB, več, kot na Hardrocku) in jaz sem končno prispel do prve baze oz tranzicije, kjer me čaka torba z mojo robo, raznovrstna hrana v neomejenih količinah, masaža, zdravniška oskrba. Na večini tekem, bi že zdavnaj pil zasluženo pivo v cilju in se verjetno tudi že naspal. Tukaj se pa le neskončno veselim čokolade in slušalk za mp3 iz moje torbe. Ha, ha, ha . . . Med tem, ko s kolegom iz kanade mlativa makarone in analizirava dosedanji potek, v šotor že prihiti vodeči na Tor des Geants. Do sem je potreboval 16ur za 100km, midva pa 56ur za 160km.

In to je bila šele prva tretjina . . .

4 thoughts on “Tor des Glaciers – preko vseh meja 1. del

  1. Top sh.t! Zaenkrat ti gre dobr. 😉💪 Grem po kokice.🍿Drugi del prosim…

  2. Bravo, komaj sem čakal tvoje poročilo. Zares velik poklon in čestitke, upam da tudi sam nekoč zamenjam Salomon opravo 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.