Med tem, ko sem se mudil na zadnji tranziciji, se je zunaj zopet stemnilo. Začela se je že šesta noč. V petih dneh in petih nočeh sem prešel 287km in se vzpel za 24400m. Marsikateri ultratekač bi si mislil, da zmore kaj takega precej hitreje npr v treh dneh. Mogoče res, samo ne po takem terenu in ob tako redkih okrepčevalnicah. Tole ni ultratek ampak hribolazenje na ultra dolge razdalje. Po terenu, kjer se mi podimo v supergah in lahki vetrovki, se še tisti redki gorniki, ki se sploh odpravijo sem, gibljejo v konkretnih gojzarjih in s polnimi 30 do 50 litrskimi nahrbtniki opreme. No, jaz vstopam v zadnjo tretjino. Pred mano je še 160km in 13000vm. Daleč je še. Vse sorte se lahko še zgodi. Vendar imam občutek, da me nič ne more presenetiti. Kljub utrujenosti in neprespanosti mi je nekako steklo. Rutina premikanja nog, iskanja poti, hranjenja z vsem kar mi pride pod zob in občasnega kratkega spanca mi je postala domača. To so zdaj moje vsakdanje tirnice. Vse ostalo bi bilo čudno. Pred mano je okoli 40 tekmovalcev, za mano okoli 10. Ostali so že odstopili.
Po kratkem sprehodu skozi vas zastavice zavijejo levo, zahodno v breg, mene pa vodi gps dalje na sever še 10km po dolini in šele nato v breg po smučišču. Prav gor pod mogočno Monte Rosso.
Monte Rossa
Med tem so se po urci hoje stopala zopet skrčila na normalno velikost in vložki so romali nazaj v superge. Uf! Tale problem je nepričakovano hitro izginil. Še en dokaz, da je treba samo it in se s problemi sproti ukvarjat. Na 2300 metrih nad morjem pridem do ogromnega gostinskega objekta, kjer je naša okrepčevalnica. Ura je ena ponoči, ko praktično istočasno vstopimo trije premraženi tekmovalci v prazno jedilnico s 100 sedeži. Tam naš čaka gazda osebno, štirje natakarji in kuhar. Posedejo nas za mizo in takoj dobimo pred sebe pogrinjke. Mene vpraša prvega, kaj bi jedel. Na moje previdno vprašanje, kaj je na voljo, dobim odgovor: “Samo povej, kaj si želiš jesti. Tam je kuhar in bo naredil. Bi meso, testenine, krompir, zelenjavo, riž . . . ?” Kar malo zmeden sem ob taki velikodušnosti. Na koncu se zmeniva za svinjsko pečenko z blitvo. Kolega zraven mene ne želi komplicirati in naroči isto kot jaz. Gazda je užaljen in pravi, da njemu sigurno paše kaj drugega. In ponovi podobno zasliševanje, kot sem ga bil deležen jaz. Zadnji pravi, da ni preveč lačen in bi, če že mora nekaj naročiti samo eno malo sladico. Ker se ne more odločiti, dobi polmetrski krožnik s malimi porcijami vseh sladic, ki so na voljo od tort, štrudla, tiramisuja, kremšnite . . . Po dveh konkretnih porcijah pečenke in tiramisuju nam pokažejo sobo za počitek. Ubogi reveži, navajeni pogradov in zasilnih ležišč civilne zaščite se kar ne znajdemo v tem luksuznem apartmaju in si skoraj ne upamo položiti svojih prešvicanih teles na dišeče rjuhe. Dilema ne traja dolgo. Čim se uležem, že spim. Ko se čez dve uri zbudim, ostalih dveh ni več. Pa jo spet sam maham naprej v klanec proti še enemu prelazu prek 3000m. V želodčku mi prav prijetno počiva nočna pojedina. Ko pridem gor, je na vrhu samo kamenje in prepadi na vse strani. Gps signal pa nekaj leta sem in tja. Dve lučki vidim še višje v strmini, kje gre pot proti koči pod Lyskamom, zahodnim sosedom Monte Rosse. Sta to sotekača, ki sta zgrešila pot ali dva gornika, ki gresta proti štiritisočakom? Ko takole nekaj minut tavam sem in tja v mrzli in vetrovni noči, čisto slučajno pred nosom zagledam puščico, ki kaže dol za rob. Pogledam čez in res vidim navpičen zasnežen kamnolom in nekaj rumenih pik na skalah. “No pa imam spet nekaj za noge lomit!” Ostre spolzke skale se premikajo pod nogami, kot bi bile žive. Podobno sem na tej dirki že večkrat doživel, tako da nisem posebno presenečen. Zoprno je pa vseeno. Ko takole plešem v temi, mi noga naenkrat zdrsne naprej in pristane v luknji 30cm nižje, oster rob skale pa se mi zažre direktno v ahilovo tetivo. “No, pa smo tam! Ali je to konec?” Previdno izvlečem nogo in malo pomigam. Tetiva je na otip nepoškodovana. Tudi hodim lahko brez večjih bolečin. “Uf! Spet je nekdo pazil name.”
S
Še en dan se je rodil
Spustim se po prelepi samotni dolini mimo sinje modrega jezera pod ledeniki, ki visijo izpod štiritisočakov. Srečam nekaj gornikov, ki otovorjeni z vso zimsko opremo počasi stopajo navzgor.
Nekdo se je kopal
Ravno v času zajtrka prispem do naslednje postaje v idilični leseni koči sredi gozda. Na vprašanje, če lahko dobim kaj hrane mi oskrbnica le na kratko pomigne proti mizi, da naj si kar sam postrežem. Tam so v bistvu ostanki zajtrka predhodnikov. Nekaj prepečenca, masla in marmelade, ter kup papirčkov . . . “Kaj se hoče. Ni povsod pojedina.” Izprosim si še skodelico čaja za zraven in pomeljem, kar pač je na voljo. Do naslednje koče je 22km in 2000vm. Bom moral k tem par prepečencem dodat še kako malenkost iz nahrbtnika. Ha, ha, ha … Vsaj vode je dovolj. Pred kočo teče iz pipe bistra hladna studenčnica. Spet se vzpenjam sprva skozi hladen gozd in nato prek neskončnih pašnikov. Sonce neusmiljeno žge. Na 3000 metrih spet pokukam eno dolino bolj zahodno. Tu spet stopim na prostrana smučišča, ki pa ne pripadajo več kompleksu pod Monte Rosso, ampak se nad njimi boči mogočna piramida Materhorna.
Tole še ni Materhorn
Tole tudi še ne
Je treba še mimo jezerc
in “jezerc”
in pokaže se Piramida
Seveda ni fore, če bi šli po najkrajši poti prek smučišča. Treba je it z zgornje postaje sedežnice na spodnjo postajo in potem spet na zgornjo postajo sosednje žičnice, . . . pa nazaj na spodnjo postajo tretje. Višince je treba nekje nabrat. Nič ne rečem. Samo kamnite planjave pod žgočim soncem niso ravno najprimernejši kraj za cikcakanje gori doli . . . Pogled na opustošenje, ki ga povzroča masovni turizem je prav žalosten. Celotna južna pobočja pod Materhornom so zminirana in poravnana z buldožerji, da je pozimi lepše vijugat v dolino. Verjetno Švicarji na severni strani niso nič bolj nežni z goro. Ampak kljub žičnicam, ki kazijo podobo, je pogled na mogočno piramido vseeno hudo impresiven. Tudi tlake po smučišču je enkrat konec. Pozno popoldne se že krepčam s slastno mineštro v koči Orionde, ki je sicer izhodišče za vzpon na Materhorn, katerega mogočna piramida se vzpenja v nebo točno nad njo. Ko v lahnem drncu prečim proti jugu nad dolino Valtournenche, za mojim hrbtom žari piramida v barvah zahajajočega sonca. “Uf! To je to!” Take trenutke bi človek raztegnil v večnost.
Tja na drugo stran doline moram
singlca po ledeniški moreni: “To je to!”
Materhorn na zatrepom doline Valtournenche
Adijo sonce, pozdravljena luna
Spusta ni prav dosti, zato tudi vzpon na naslednji 3000m visok prelaz ni prav hud. V kočo pod vrhom pridem že spet v temi. Začenja se sedma noč. Ko sem že blizu doline na drugi strani, zagledam močno svetilko, ki mi gre nasproti. “Kateri norec hodi tukaj sredi noči?” Ko pridem blizu, se ustavi in mi sveti naravnost v oči. “Bojana moja, si to ti?” “Jaz sem, a me ne poznaš?” “Seveda ne, če imaš dolge luči prižgane, buča! :)” Nekaj trenutkov samo stojiva tam sredi divjine in ne veva ali sanjava, ali je vse res. Jaz, da se najdražja oseba, s katero sva zadnji teden v stiku le prek redkih SMSov kar naenkrat udejani pred mano. In Bojana, da sem po vsem tem lomastenju po groznemm terenu živ in zdrav pred njo. Brez besed si padeva v objem, tako močan, da kar pokajo kosti. Govorijo le solzice v očeh . . . Od veselja, bi kar stal tam, da se dotikava in gledava brez odvečnih besed, izgubljena v noči pod milijardami zvezd. Čas se je dobesedno ustavil . . . Zapiha hladna sapica in me vrže nazaj v realnost. Zazeblo naju bo, če bova predolgo pri miru. Z veseljem v srcu in lahkih nog odskakljava v dolino do koče. Po poti se nama spet vrne dar govora in klepetava, kot na nedeljskem izletu. Bojana je prej že preverila situacijo v koči. Tu je spet nočna varianta. Koča je zaklenjena in temna. Le zadaj je odprta sobica zraven savne. Na mizi je čaj prepečenec, maslo in marmelada. “Hm! Kila makaronov bi trenutno precej bolj pasala, kot tele grickalice.” Na srečo mi Bojana velikodušno odstopi svojo večerjo. Hvala, hvala!!!! To je bil eden od rešilnih momentov dirke!!! Na zadnji prosti postelji odspim dve uri in nato skupaj kreneva dalje. V dvoje gre čisto drugače. Tisočkrat lažje. Energija je na vrhuncu, kot bi se ravno dobro ogrel. Počutim se, kot na torkovi mikroavanturi. Ko ponoči iščeva pot po grmovju in med neštetimi kravjimi stezicami v blatu do gležnjev, se smejeva, kot dva razigrana otroka. Žal je ravno naslednji prelaz tisti, za katerega naj bi bile obvezne dereze. Zato se morava mnogo prekmalu ločiti. Bojana se na križišču ustavi, me poljubi v slovo in me nažene naprej. Jaz pa kar obstojim tam in debelo gledam. “A to je to? Konec veselja? Kaj boš pa ti? Boš našla pot v dolino sredi noči brez zemljevida? Kako boš prišla v dolino? Saj te ne morem kar pustiti tu sredi ničesar!” Priznam, da je prav malo manjkalo, da nisem zavil z njo v dolino. Nekaj najtežjega je bilo resetirati glavo in jo nastaviti nazaj na na samotno dirko brez ljube Bojane. Šele vztrajno prepričevanje z njene strani in obljuba, da bo vse v redu in da lahko za napotke pokliče starosto slovenskih pustolovcev, ki doma za računalnikom spremlja vsak najin korak me prepriča, da se nerad obrnem v svojo smer. Po poti se še večkrat ustavim in gledam navzdol lučko, ki se izgublja vedno dlje . . . Jutri zvečer se spet vidiva. Komaj čakam!!!
Pod vrhom prelaza se naredi dan. Ravno pospravljam čelko in se razgledujem po najugodnejšem prehodu navzgor, ko mi nasproti po skalovju navzdol priskaklja zanimiva pojava. Podoben je malo večjemu Kosobrinu. Ata v sedemdesetih letih, suhljat, žilav, oblečen v flis, ki je blizu njegove starosti in ga verjetno že dolgo ni slekel. Obraz ima ustrojen od sonca in vetra. Izpod zelenega klobučka, pa gledajo iskrive oči. Pozdravi v francoščini in mi v pozdrav jekleno stisne roko. “O ja!!! Tak hočem bit, ko bom velik!” Ugotoviva, da on govori samo francosko in italijansko, jaz pa samo angleško in nemško. Vseeno potegne iz žepa kovinski tulček in iz tega majhen svitek papirja na katerem je na roko s črnilom narisana skica sestopa po ledeniku na drugo stran. Izgleda, kot starodavni gusarski zemljevid trenutne situacije na ledeniku, ki se spreminja iz dneva v dan. Posveti se mi, da je ata lokalc, ki ima nalogo vsakemu razložiti, kje sestopit, da nas ne bo treba še teden dni vlečt iz raznih brezen. Kljub jezikovnim barieram nama gre odlično. Ob skici možak razlaga malo v francoščini, malo v italijanščini s kako nemško besedo, če mu ravno pade na pamet. Zraven pa vneto krili z rokami in bliska z očmi. Jaz zavzeto kimam, odgovarjam z oui in si, ter s kretnjami kažem, da razumem. Slovenski prevod navodil za 7km in 1000 vm spusta prek strmih skalnih sten, med balvani, neštetimi vodnimi tokovi in ledeniškimi jezerci, prek ledeniških moren, kjer se razmere vsakodnevno spreminjajo, izgleda nekako takole. S sedla najprej po desni strani ledenika cik cak preko stene med balvani, naprej po grebenu do velike skale z rumeno puščico, ki kaže desno. Nadaljujemo še 200m naravnost in nato zavijemo desno po naravnih prehodih navzdol in levo na nov greben po katerem se spustimo v dolino. Srečanje se zaključi s konkretnim udarcem po rami in besedami, da ve, da jaz to zmorem. Hm . . . Če ne bi bil vajen opisov alpinističnih sestopov bi mislil, da me ata malo zeza. Ampak njegov skop opis in skica je bil vse kar sem rabil, da optimalno sestopim brez potrebe po derezah, plavutkah, jamarstvu ali plezanju. “To je to!!! Takih ne delajo več!!!” Slabe pol urce kasneje se mi s prelaza odpre pogled na pokrajino z gusarskega zemljevida. Na levi, kjer naj bi bil ledenik, so neke strme skalne stene in pod njimi ledenik, prepreden s pravimi rečicami, ki se na dnu zlivajo v jezerce. Proti desni skale niso tako zelo strme in se nadaljujejo v razbit greben, desno od katerega je zopet odsekano pobočje in druga dolina. Jp. Cikcakanje proti desni navzdol po zglajeni monolitni skali, izogibajoč se pragovom, je edini možni peš sestop. Kmalu ujamem skupino špansko govorečih sotrpinov, ki imajo kar nekaj težav z mikroorientacijo in jim prav pride, da se mi lahko prilepijo za pete. Kmalu naletimo na tisto veliko skalo, kjer puščica kaže desno v pobočje po katerem teče ledeniški potok, ki se zliva v še eno jezero. In 200m dalje je teren v desno res bolj prehoden. Sledi še 500m motoviljenja prek naloženih balvanov in že sem ob prvem jezercu, kjer se tu in tam pojavi celo kak ostanek stezice. Med vsem tem motoviljenjem seveda čas leti, kot za stavo. Ko pridem spet na nekaj, kar bi lahko imenoval pot, je sonce že visoko in peče, kot pri norcih. Vode imam le še par požirkov. Do naslednje okrepčevalnice pa je še okoli 12km in 1000vm. Tam se moram pofočkat do 15h, če ne sem izpadel iz igre. Obkrožit moram še zatrep doline Ollomont in se povzpeti do koče Champillon, kjer se spet pridružim zastavicam. Kljub žeji in vročini nimam druge izbire, kot teči po neskončnem kolovozu pod pripekajočim soncem. “Šta se mora nije težko.” pravijo naši južni bratje. Do zadnjega limita pred ciljem pridem s kar pošteno rezervo. Sledita dve jedi z menija, pustošenje sadja z okrepčevalnice in nalivanje z vsem, kar teče. Dušo sem privezal, zdaj jo pa lahko v miru mahnem dalje . . .
Do cilja je “samo” še 50km in 4000vm
pot pod noge 