pot pod noge

iskat meje


1 komentar

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

20180714_162833

Pa pojdimo . . .

20180714_164808

20180714_165231

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

20180714_173739

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

20180714_175336

Tukaj se začne pravi klanec

20180714_184241

20180714_191215

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

20180714_210218

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

20180714_210248

20180715_044934

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

20180715_050137

Nad Alpami se dani

20180715_050120

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

20180715_054854

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

20180715_093508

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

20180715_072105

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Advertisements


Komentiraj

Graničarski posli

Šem šel malo prekontrolirat severno mejo. Da niso slučajno avstrijski sosedje kakšne žice postavljali gor. Pa, da nimajo kontrabantarji kje kakšnih taborov za begunce.

Vsak posel je seveda treba začeti na začetku. In en začetek severne meje je v severozahodnem vogalu naše preljube domovine na vrhu imenovanem Peč, Monte forno, Dreilandereck, Ofen ali kar Tromeja. Tam se stikajo meje Slovenije, Avstrije in Italije. Že zarana sem se narisal tam gori. Dan se je komaj dobro začel, pa je bil že kičast, kot iz turistične reklame. Razgledi na vse strani, da se ti čeljust v dolino zakotali. Poleg drvarnice, antenskega stolpa, ter kupa spomenikov in obeležij je tam tudi prvi od mnogih mejnih kamnov, ki jih imam danes obiskati. Tale je malo poseben, ker je eden izmed samo treh takih pri nas.

IMG_1156

Levo Jalovec, desno Mangart, vmes pa smreka

IMG_1154

Tale zmečkan kos kovine je v bistvu maketa Julijcev

IMG_1170

Levo eni, desno drugi, naravnost tretji

IMG_1159

Nad Koroško se dani

IMG_1161

Še eno od obeležij na vrhu

IMG_1163

IMG_1174

V treh deželah hkrati brez potnega lista

IMG_1176

AHA!! Arabske številke! Da ni tukaj pot migrantov!??

Po krajšem občudovanju razgledov in manjšem okrepčilu, se namenim dalje na obhod meje. Grem čim bolj po meji od mejnika do mejnika. Bomo videli do kam pridem danes. Prvi sprehod ob robu avstrijskega smučišča Arnoldstein je bil prav lušten po lepo pokošeni in popaseni travi do vrha Petelinjek. Tam pa so kamni vodili kar naravnost v hosto.

IMG_1183

Bodeča žica je za pusije. Avstrijci so raje potegnili kar električno.

IMG_1184

Obmejni pas je tudi na sveže miniran. Potrebna je skrajna previdnost.

IMG_1187

Kljub prej videnim tehničnim oviram so tik ob meji obsežne naselbine. Za koga vohunijo prebivalci je skrivnost.

Kot rečeno, sledim kamnom kar naprej v hosto in navzdol v strmo zaraščeno grapo. Meja gre jasno po dnu grape. Ker bi jih tam odnesla voda, so mejnike postavili izmenično na desni in levi breg. Malo sem še motovilil sem in tja od kamna do kamna, potem pa sem zrahljal kriterije o obisku vseh mejnikov in jo mahnil kar po dnu. Na izravnavi sem iz gozda padel direktno na sredino mejnega prehoda Korensko sedlo. Ob sumljivih pogledih avstrijskega uradnika, sem že pomislil, da bo moje današnje vandranje skrenilo v nepredvideno smer na policijsko postajo. Flegma in po hitrem postopku prečkam cesto in izginem v gozdu na drugi strani.

IMG_1193

Iztek zoprne grape

IMG_1196

En na levi, en na desni. Mora bit pravično.

Na drugi strani zopet zagrizem v breg in tudi tu se znajdem v grapi. Direktno navzgor skozi šavje, ki je tu res konkretno. Koprive te žgačkajo po obrazu, osati za vratom, da o malinovji  sploh ne govorim. Vseeno kar hitro prilezem na naslednji vrh Jerebikovec, kjer se začne prava uživancija. Od tu naprej gre točno po grebenu, kar pomeni tudi po meji, sanjska stezica. Mejni kamni so za markacije, trava in iglice za mehkobo. Nimaš kje falit. Samo pohajaš in uživaš.

IMG_1204

Če tole ni idealno za tekanje, naj me pes oščije!

IMG_1202

Okroglo številko se že spodobi slikat

IMG_1206

Malo zračenja ne škodi

IMG_1207

Divja ali domača, svinja vse razrije

IMG_1214

Na obisku pri Janku in Metki (tudi razgled imata za vikat)

IMG_1219

depandansa

IMG_1220

prazna avtocesta  Samo gas!

IMG_1221

Nagazna mina, velikog kalibra.

IMG_1227

Minerska zaseda

IMG_1236

AHA! Nekdo je podrl ograjo. Vroča točka za ilegalni prehod meje!

IMG_1240

Na eni strani Beljak

IMG_1244

Na drugi strani Jalovec

IMG_1249

Zraven pa pravljični gozd

IMG_1248

Še ena okrogla cifra

IMG_1259

Tudi na “senčni” strani Karavank je sončno

IMG_1256

Spet znaki civilizacije

IMG_1267

Številne malokalibrske mine ali po domače “šrot”

IMG_1264

Pogled naprej

IMG_1265

Pogled nazaj

IMG_1276

kavč

IMG_1260

Martuljška skupina za kuliso

Poležavanje na sončku, grizljanje datljev in občudovanje martuljških špic. Kaj še hoče človek lepšega! Samo temperatura je nastavljena bolj jesensko. Ko začne nohtat, je skrajni čas za it naprej. Gori, doli naokoli preh številnih vrškov in mimo še številnejših mejnih kamnov.

IMG_1252

samo še petdeset

IMG_1268

pa smo spet pri višjih številkah

IMG_1269

tudi lokalci včasih omagajo

IMG_1271

Tudi Očak se je pokazal

IMG_1278

Tele imajo pa verjetno dvojno državljanstvo

IMG_1283

Še zadnji mejnik za danes

Tako, čas je, da zavijemo nazaj v dolino. Prišel sem od Tromeje do Jepce. Na glavno cesto sem stopil spet v Belci blizu Mojstrane. Vse skupaj je zneslo 35km in 3200m vzpona. Od tega približno 20km po meji. Kot ste opazili je na meji stanje na videz mirno, vendar v zakulisju poteka tiho utrjevanje mejne črte in nadzorovanje premikov. Bil je izjemen potep po luštnih stezicah, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Je imel Prle še kako prav, ko omenjenemu odseku pel hvalnice v svoji zbirki grebenov.


1 komentar

S Šmarke na Grintovec

Vedno, ko občudujem širne razglede s hišnega hriba, me prime, da bi se zapičil v enega in kar šel gor. Od tukaj in zdaj. Peš, po čim krajši poti, s čim manj asfalta. Izbira je res pestra. Od Kamniških Alp, Karavank in Julijcev s predgorji, do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja. Pa nisem obdelal niti 180 stopinj panorame. Ta bližnje kuclje sem že povezoval. Tokrat sem se spravil na ta velike. Če letos ni Papež organiziral teka na Grintovec, si ga bom pa sam.

IMG_0689

Na topel sobotni večer se tako malo pred deseto uro znajdem na vrhu Šmarke. Pri prenovljeni pipci napolnim bidone, stisnem start in vzamem pot pod noge. V soju polne lune se v daljavi sluti obris pravilne piramide Grintovca. Dolga pot bo. Ampak časa imam tudi dovolj. Tik tak sem v Povodju, mimo ribogojnice in že se ponovno vzpenjam proti Rašici. Koča na vrhu je ob tej uri sicer zaprta, a zunanji zasilni šank deluje 24/7.

IMG_0691

Za ta žejne je vsaka pipa dobra.

Vsak obisk Rašice je seveda treba sklenit na stolpu. Razgled kot vedno trga gate. V soju lune se vidijo obrisi gora. Po dolinah pa tisoče lučk. Za dodatek na zahodu nevihtni light show.

IMG_0694

IMG_0697

Ponoči se vseeno malo slabše vidi, kot podnevi.

Noge me nesejo naprej po grebenski poti proti Mengeški koči. Čeprav pot poznam, uspem pri vseh ovinkih levo-desno, gori-doli smer zgrešiti za 180 stopinj. Sumljiv položaj lune na nebu me opozori, da delam varianto za pridne. Pogled na Garmina razjasni situacijo in me utiri nazaj na prvotno traso. Malo pred Mengerško kočo jo mahnem proti severu. Po krajšem spustu, sledi duhamoren ravninski cestni odsek skozi vasi do Komende. Bidoni bodo pred ponovnim vzponom potrebni polnjenja. Sredi noči so seveda tudi bifeji že zaprti. Da o trgovinah ne govorimo. K sreči ima vsaka poštena slovenska vas cerkev. In zraven cerkve je po navadi tudi britof na katerem je polno zalivanja potrebnih rož. V te namene se v kakem kotu ali za zidom skriva pipca. Lažje jo najdemo, če sledimo zelenim kanticam za zalivanje, ki so razobešene v okolici.

IMG_0701

Sem že blizu. Samo še pipco najdem.

IMG_0700

Aha! Tale je bla kar dobro skrita.

Malca na britofu ob enih ponoči je že sama po sebi posebno doživetje. Vse skupaj še popestri eden tistih gigantskih traktorjev, ki se z osvetlitvijo primerno fuzbal tekme in mega cisterno vozaka sem in tja po vasi. Ker se mi ne da okoli po cesti omenjenemu traktorju pod kolesa, raje nekaj sto metrov kolovratim čez travnike do naslednje zanimivosti. Tu okoli se marsikdo očitno raje vozi s traktorejm, kot hodi v hribe. Zato stoji Planinski dom Komenda, kar lepo na robu vasi. Praktično na ravnini, da še z avtom ni treba daleč. Na križišču se razveselim table za pešpot proti Krvavcu in markacij. Vseeno na hitro povohljam okoli gostilne, pardon Planinskega doma. Radovedni konjiček si vmes prisluži nekaj čohanja za ušesi. Zgledno markirana pot me hitro pripelje v Šenturško goro, kjer me spet čaka nekaj asfalta. Med drugim me pot sredi noči pelje tudi mimo pasjega hotela. Ko se zbudi prvi gost, mu kmalu sledijo še ostali. Galama do jutra je zagotovljena. Kmalu zavijem spet navzgor v gozd do Ambroža pod Krvavcem. Britofa sicer ni pri cerkvici, je pa prav lepo hladna tekoča voda. Eno etapo višje na Kriški planini že lahko ugasnem čelko in jo zarinem kar direktno po travniku proti televizijskemu stolpu.

IMG_0703

Vrh je že v soncu

IMG_0702

Na srečo nisem na kolesih

Še prečka čez Njivice, ciljna strmina in že pozdravljam sonce na Zvohu.

IMG_0707

Ob taki suši, je tabla za prepovedano kopanje precej odveč

IMG_0708

Čao sonček . . .

IMG_0705

Ni videt posebne strmine . . .

IMG_0706

Na tisto špičko zadaj grem . . .

Tu se končno začne bolj gorski teren. Ker grebensko pot prek Kalškega grebena že poznam, tokrat uberem spodnjo varianto. Pelje me čez razgiban kraški teren z ruševjem, skalami, travami, vrtačami in kar je še podobnih zanimivosti. Vmes imam priložnost občudovati gamse pri lahkotnem premagovanju terena. Po ostrih balvanih nametanih na strmem pobočju šprintajo navzdol, kot Usain Bolt po tartanu. Nad zglajenimi ploščami, kjer bi imel mariskateri plezalec težave si vzamejo le sekundo za premislek in odskakljajo navzdol, kot po stopnicah.

IMG_0710

Ko pridrsam do Cojzove koče, je sonce že kar pošteno vroče. In ta zgodnji se že vračajo z vrha. Čas je za zajtrk. Privoščim si hemeneks sa jajima in brezalkoholno pivo. Neverjetno! Po pol ure sem kot nov in pripravljen na zloglasno streho Grintovca, kjer tudi najboljši pljuvajo ven pljuča in tudi najbolj potrpežljivi izgubljajo živce na neskončnih ridah. V zmernem tempu se prebijem do vrha precej lažje, kot na tekmi, ko gre na polno. Tako 12 ur po štartu s Šmarne gore stojim na najvišjem vrhu Kamniških Alp. IMG_0711

S pogledom zadovoljno prečesavam pretečeno oz prehojeno pot. Počasi se že oziram proti zahodu. Kaj, ko bi potegnil še na najvišji vrh Karavank. Ne bi blo slabo. Sestop na severno stran čez Mlinarsko sedlo je milo rečeno zoprn. Ali se bodo naše gore vsak čas podrle, ali sem pa že pozabil kolk je enega šodra tam gor. Vseeno hitro in brez zapletov priskakljam do Češke koče, kjer je čas za malico. Dokaj hladno pivo ponikne, kot voda v Sahari. Sledi dokaz, da je Jezersko res na Gorenjskem. Kislo mleko dobim v šalci od kofeta. Trikrat zajamem z žlico in ga ni več. Žgančkov ni bilo dosti več. Pa to ni slow food z desetimi hodi, da bi se preseraval z mikro porcijami, gorenci smotani! Ljudje pridemo peš sem in smo lačni!!! No, vsaj kelnarca je prijazna in mi napolni bidone z vodo iz pipe. Na spustu proti Jezerskemu je gretje vedno močnejše. V dolini mi dokončno zakuha. Tudi mrzla voda iz vodnjaka in energetski napitek s pumpe me ne spravita k sebi. Na senčni klopci pod drevesom sredi Jezerskega razglasim tokratno turo za zaključeno in uštopam prevoz domov.

Tehnikalije:

Z vrha Šmarne gore prek Grintovca do Jezerskega je naneslo dobrih 59km, in 3600 višinskih metrov vzpona v dobrih 16 urah bruto.

Šmarka - Jezersko

Prihodnjič dalje . . .


Komentiraj

Z Gorenjske na Primorsko

Kdo ne pozna pravljice o Kekcu v kateri se je Jerica odpravila k teti Nežari onkraj Škrlatice in Prisanka. Torej iz zgornjesavske doline v dolino Soče. Ponoči so se s Kekcem in Tinko izgubili in se po prigodah pri vili Škrlatici in divjem možu Prisanku vrnili nazaj domov v okolico Kranjske Gore, ne da bi sploh pokukali na primorsko stran.

V izogib temu, sem se sam dal na Vršič lepo pripeljati z našo limuzino. Pardon, karavanom. Po zračenju, pretegovanju nog, občudovanju ovc, slikanju in kar je še podobnih turističnih aktivnosti na znamenitem prelazu, so se moji odpeljali  naprej proti Soči, jaz pa sem zagrizel v pobočje Male Mojstrovke. Do škrbine v Grebencu se lepo ogrejem na delovno temperaturo, da lažje prenašam “zmeren severni veter”. Tako namreč vremenarji imenujejo razmere, ko zoprno in mrzlo piha. Sredi avgusta se spodobi nabijanje sonca v glavo in kuhanje, ne pa nohtanje in žvižganje okoli ušes. No, saj sončka vseno nekaj pride mimo meglic, ki se podijo naokoli, kot podivjane ovce. Direkt po grebenu priguram na obljuden vrh Male Mojstrovke. Od tu jo spet lepo po grebenu mahnem prek Velike in Zadnje mojstrovke proti Travniku. Sprva za kratek čas ujamem razgled proti Planici, nato pa s severa pridivja megla in vse naokoli osivi.

2016-08-06 11.33.48

Tisoč metrov nižje je Tamar. Če znaš plezat po megli, kot Čopov Joža, ni problema.

Gneče ni več nobene. Srečam le skupino avstrijskih penzionistov. Nisem prepričan, ali so popolnoma izgubljeni, ali poznajo teren bolje od mene? Skale so sicer ostre, vendar nezahtevne. Lep kos poti lahko celo pretečem. Z vrha Travnika se spustim na zahod in med Travnikom in Kolom zavijem levo po grapi proti jugu. Kot piše v opisih, ki sem jih doma na hitro preletel. Hitro pridem na skrotje in strme trave. Redki možici me vodijo nazaj proti vzhodu. Uspe mi najti pravo grapico za sestop preko stranskega grebena, ki se vleče s Travnika. Po krajšem direktnem sestopu prek strmih trav in ruševja celo zaslutim lovsko pot, ki naj bi prečila pobočje proti zahodu vse do markirane poti na Jalovec. Lovska steza se od gamsove stečine precej razlikuje. Čeprav sta obe skoraj nevidni. Ker gamsi hodijo po štirih nogan in ne po dveh, ter ne nosijo težkega nahrbtnika niti puške jim ni treba delati položnih serpentin pri vzp0nu ali spustu.

2016-08-06 13.08.44

Poglej! Steza!

Dober kilometer ji sledim brez težav, nato pa jo med podrtimi mecesni, visoko travo in ruševjem izgubim. Po polurnem kroženju na območju 50x50m se že odločam za direktno lomastenje prek ruševja do markirane poti, ki poteka vzporedno nekaj nižje. Na srečo dodatnih 50m nižje zopet vdenem prav lepo lovsko pot, ki me tokrat brez težav pripelje do markirane poti proti zavetišču pod Špičkom.

2016-08-06 14.30.20

Ni je čez bistro studenčnico

Nepredvideno izgubljanje mi je vzelo kar nekaj časa, zato jo namesto proti Bavškemu Grintovcu obrnem kar dol proti Trenti, kamor pridem tik tak. Spotoma se skočim še skopat pod Zapotoški slap.

2016-08-06 15.30.39

kopalnica gorskih vil

Proti izviru soče zopet padem med trume turistov. Od tam jo mahnem po Soški poti, ki poteka od izvira Soče do Bovca. Senčna pešpot se izkaže za odlično alternativo prometni glavni cesti. Le kilometrov in višinsih metrov se nabere še kar precej. Ker sem v dobrih štirih urah pojedel le pol vrečke rozin, mi mašina počasi crkuje. Pot se vleče, kot bi jo nekdo sproti delal.

2016-08-06 16.32.49

Kapo dol ta pravim gamsom!

 

V dolini seveda ni več vetra in tudi sonce je vedno močnejše. Na srečo je pri roki odličen naravni hladilnik v obliki reke Soče. Če vtakneš vanjo glavo za kakih 10 do 20 sekund te kar dobro pogrize v ušesa. Pol mrtev se vseeno privlečem do naše postojanke za ta vikend. Kamp Jelinc v vasi Soča. (Priporočam tako za outdor navdušence, kot družine z otroki!) Domač jabolčnik, pivo, postrv z ovčjim sirom in pečen krompirček mi zopet vrnejo barvo v lica. Na sosednji mizi so razstavljene dvesto let stare citre. Morda je pa Kekec vendarle našel pot onkraj Prisanka.

Naslednje jutro je na vrsti slasten regeneracijski zajtrk v obliki domače sladke skute,vratovine, kruha in domače kakijeve marmelade. Vrhunsko!

 

 

TEHNIKALIJE: dobrih 32km, 2000m vzpona, 2800m spusta v šestih urah bruto

Zemljevid brez naslova-page-001


Komentiraj

Osorščica, večerna izdaja

Vsak večer s plaže opazujem sonce, ki pobegne za hrib. Kaj, če bi odhitel gor in ga ujel, kako se na drugi strani potaplja v morje.

osorščica01

Naprej pa po dveh nogah

S kombinacijo kolesa in hitrejše hoje čez 40minut že spet gledam sonce, ki se sramežljivo umika za koprenaste oblake.

osorščica02

Edina pohodnika, ki sem ju srečal, se prav kmalu pobereta v dolino. Tako se lahko v miru posvetim igranju s fotoaparatom. Ko se sonce 10 minut pred predvidenim terminom dokončno skrije za oblake, pride čas za meditacijo. Zleknem se med tople skale in v miru srkam okolico z vsemi čuti. Z zahoda rahlo pihlja, po grmovju letajo zelenčki, na rahlo nakodranem morju še odseva oranžna zarja. Nekaj jadrnic počasi pluje proti uvalama na nočno sidrišče. V daljavi je tovorna ladja, kot igračka, ki jo je nekdo prilepil na gladino morja. Izpod desne noge se širi omamni vonj timijana. Na sosednjem bregu je slišati ovce, ki se v nedogled potikajo med makijo. Barva neba in morja se skoraj neopazno spreminja iz svetle v vedno bolj temno modro. Po otočkih se, kot kresničke prižigajo posamezne lučke. Iz nahrbtnika potegnem hladno pivce in ga počasi z užitkom srebam.

Misli mi tavajo sem in tja. Pomislim kako lepo bi bilo kar ostati tukaj .  .  .  .  .  v miru .  .  .  .    dihati z materjo zemljo .  .  .  .  .  Kako urco ali dve. Dokler ne postanem žejen, lačen, ožuljen od ostrih skal, ponoči premražen, podnevi ožgan od sonca . . . V bistvu je tole za preživetje precej negostoljuben kraj. Zavem se, kakšen tujek sem v bistvu tukaj. S sabo imam ropotijo, ki je večkrat obkrožila planet in potrošila precej naravnih virov preden se je znašla tukaj, kjer koristi le meni. Sicer pa je nerazgradljiv odpadek. Angleške superge, narejene v Vietnamu iz verjetno kitajskega materiala kupljene v Sloveniji, finska ura iz material od bogve kod, baterija v tej uri iz Koreje, francoski nahrbtnik narejen nekje na daljnem vzhodu, poslan po pošti iz Anglije v Slovenijo, kot tudi nogavice,  . . . . Podobno zgodbo, bo lahko napisali tudi za japonski fotoaparat, francosko čelko, baterije, spominske kartice, korejski telefon, slovenske hlače iz švicarskega materiala . . . Če bi šli raziskovat poti za surovino, osnovni material, polizdelek, sestavni del, sestavljen izdelek, bi res naklepali kilometrov, da jih v celem življenju ne moreš prepotovati. Pa imam v bistvu pol prazen desetlitrski nahrbtnik in par cunjic na sebi.

Po meditiranju še malo poizkušam nočno fotografiranje in se pomirjen spustim nazaj v dolino na nočno kopanje.

osorščica101

Mali in Veli


Komentiraj

Osorščica na tešče

Nekega lepega poletnega dne zgodaj popoldne kraljujem pred počitniško kučico v senci debelih borov. Otročad v postelji polni baterije za popoldansko vreščanje, žena ima svojo urico na plaži, jaz pa lagano sportski s  pivom v roki sledim Nives Meroi na osemtisočake. Ne  nje, ne Romana na poznam osebno. Vendar imam po prebrani knjigi občutek, kot da smo že stari prijatelji. O, kako bi šel zraven. Vendar nisem pripravljen žrtvovati toliko vsega, kot  zahteva vzpon na osemtisočaka. Sploh otroci precej spremenijo prioritete v življenju.Zame bo, kot že nekaj let, čisto dovolj lokalni hribček. Trenutno je to Osorščica.

Budilka zvoni ob treh zjutraj. Tiho, kot miška, si vstavim leče v oči, pograbim pripravljeno robo in se odtihotapim v noč. Prvi naloga opravljena. Nikogar nisem zbudil. Pred hiško se oblečem, spakiram meh, nataknem čelko in gasa!. Podnevi živahno počitniško naselje je ob tej uri, kot izumrlo. Tišino le tu in tam zmoti šumenje klime obešene, na steno hiške. Po nekaj težavah z Garminom (v nočnem načinu ima pretemen zaslon in se ne vidi stezic na zemljevidu), Malo pred polčetrto končno stisnem start na štoparici in odbrzim skozi Nerezine. Direktno pred mano je nad obzorjem veliki voz. Nad mano pa crkuje lunin krajec. Saj veste tisto: Če luna crkuje, je zadnji krajec, če se debeli, je pa prvi. Asfalt kmalu zamenja grob makadam in le tega kamnita pešpot skozi makijo. Sem že pozabil, kako grob je primorski teren. Potka se vije sem in tja ob kamnitih zidovih skozi visoko travo in kamenje. Čelka sicer pomaga slediti pot. Kaj je direktno pod nogami, pa morajo noge sproti tipati same. Sem ter tja se pojavi pred obrazom veja, ki terja hitro sklanjanje. Kljub zahtevnem terenu enakomerno meljem v položen klanček. Samo jaz in steza.

Po eni uri prispem na greben do planinskega doma na Osorščici. Tu me pozdravi veter, ki pa ni premočan in prav prijetno osveži, ter še ojača občutek svobode. Prav dobrodošel je odsek makadamske ceste, kjer lahko noge malo bolj spustim po svoje in jo ucvrem vetru naproti. Zvezde so medtem večinoma že ugasnile, nebo se iz črne barva v temno modro, na vzhodu pa se že kaže rdeča črta. Pod mano se na temnem morju rišejo še bolj temni obrisi otokov z redkimi lučkami. V daljavi se vidi vrh Učke z dvema špičkama in utripajočo lučjo, kot Sauronovo oko. Kmalu zavijem s ceste na pešpot po grebenu. Brezskrbnega teka je konec. Spet po ostrem kamenju in skalovju vijugam med grmovjem. Kratek postanek na najvišjem vrhu Televrinu in gas dalje. Do sončnega vzhoda je še 20 minut. Mimo oddajnika odbrzim na obisk k Miklavžu. Na najbolj razgledni točki grebena namreč stoji kapelica sv Nikolaja. Tam sem 8 minut pred sončnim vzhodom. Vzamem si malo daljši postanek za fotografiranje in posedanje v tišini. Vrhunsko!

IMG_2688

Čao sonček!

IMG_2679

Adijo luna!

IMG_2691

IMG_2692

potpodnoge

Če sem se že lotil prečenja grebena, ga bom vsaj približno izpeljal. Zato navzdol krenem po daljši poti preko sedla Počivalice. Zgornji del je bolj markirano brezpotje, kot pot.

IMG_2698

Kar počez, kot koza!

IMG_2701

Naravne ovire

Vseeno kar uspešno skakljam za kozami in se otepam pajkovih mrež. Kmalu po vzhodu, sonce že pošteno navije jakost. Na srečo po 40 minutah spusta, že zaplavam v mirnem, ravno prav toplem morju. Ob polsedmih sem nazaj in s knjigo v roki čakam, da se odpre trgovina s svežim kruhom.

 

Tehnikalije:

Iz Nerezin vzpon do planinskega doma na Osorščici in nato prečenje grebena Osorščice prek Televrina, Sv Mikula do sedla Počivalice, ter spust nazaj v Nerezine. Skupaj 18km, 780m vzpona, 2 uri in 40minut bruto, dobri dve uri neto.


2 komentarja

Učka (off) trail

Leto je naokoli in zgodi se repriza prvomajskih praznikov v Moščenički dragi. Seveda zopet Učka vabi. Tokrat je cilj najvišji vrh Vojak, ki leži 1400m nad štartom ob morju. Odločim se za kombinacijo lanske poti in trase tekmovanja Učka trail, ki bo septembra potekalo tu okoli. Odpravim se light and fast. Poleg običajne tekaške opreme vzamem še GPS, telefon in dolgo majico okoli pasu. Brez hrane in pijače. Saj bom itak do večerje nazaj. V lahnem drncu jo manhem direkt gor po dolini. Kot lani sledim učni poti o starih slovanih, ki pelje na vrh z imenom Perun. Ob poti so table z razlagami slovanske mitologije v štirih jezikih (nekaj slik omenjenih tabel tukaj).

Učka iz Moščeničke03

V zadnji naseljeni vasi Potoki se cesta spremeni v pot.

 

Učka iz Moščeničke07

Markacija zgodovinske učne poti. Zraven pa tekaška nebesa.

Učka iz Moščeničke05

Drevo indoevropskih jezikov

Učka iz Moščeničke08

Staroslovanski sveti hrast oziroma os sveta.

Učka iz Moščeničke09

Po pol urce sem v zapuščeni mlinarski vasici Trebišća.

 

Kako sede pit bistro studenčnico direkt iz potoka! UF, UF!! Po okrepčilu jo za razliko od lanskega leta tokrat mahnem v levi breg.

Učka iz Moščeničke12

Po nekaj strmih serpentinah pridem na makadamsko cesto kjer pot proti Perunu zavije levo, jaz pa jo uberem desno proti vrhu Učke. Bom nazaj grede delal ovinke, če bo še kaj časa. Vodno zajetje mi zopet ponudi prijetno hladne požirke.

Učka iz Moščeničke14

Kdor nima posode za zajem vode, mora plezati.

 

Sredozemsko rastje se počasi umakne bukovim gozdovom in pašnikom. Sonček ravno prav boža kožo in vetrič ravno prav pihlja. Čisti užitek!

Učka iz Moščeničke15

Za razliko od poletja, je zdaj vse zeleno. (zadaj cilj Vojak)

Učka iz Moščeničke16

Po uri in pol prispem v vas Mala Učka. S 100 milj Istre imam v spominu, da mora biti nekje nek vodnjak. Aha!! Nisem se motil.

Učka iz Moščeničke23

Žal je pipa suha 😦

 

Obrnem se na peti in jo mahnem dalje. Še par serpentin pod budnim očesom policijskega helikopterja in že je tu Vojak. Od tu ne gre več navzgor. Dve urci od štarta. Odlično! Odkrijem celo razlog preletavanja helikopterja. Pri anteni na vrhu je namreč cilj kraljevske etape letošnjega Tour of Croatia. Kolesarji bodo šli dol z avtom, mene pa čaka še kar zahteven spust.

Učka iz Moščeničke22

Samo še malo

 

Učka iz Moščeničke18

Kjer je šlo gor, bo šlo tudi dol

Učka iz Moščeničke19

Reka

 

Par fotk in gas nazaj dol. Okrepčil itak nimam s sabo. V Mali Učki tokrat zavijem desno. Da ne bom ponavljal iste poti imam namen obiskati Perun z druge (SZ) strani in se nato spustiti nazaj v dolino.

 

Učka iz Moščeničke24

Kar za nosom. Pardon, Garminom.

 

Učka iz Moščeničke25

Kjer je volja ni ovir

 

Učka iz Moščeničke28

Temu bi za silo še lahko rekli steza oziroma trail.

 

Učka iz Moščeničke29

No tole je pa že off trail

 

Po krajšem spoznavanju lokalnih kozjih stezic, se zopet priključim na markirano pot proti Perunu. Juhuu! Spet lahko brez skrbi malo privijem tempo.Zadnji vzpon k vrhovnmu božanstvu mine tik tak. Lutanje se je kar poznalo. Od Vojaka je minilo že uro in pol. No, saj se le še spustim nazaj v dolino. Seveda bi bilo dolgčas po isti poti. Na zemljevidu je polno nekih stezic. Ni vrag, da me katera ne popelje v dolino. Problem je le, da je pikčasta črta na zemljevidu lahko vse od makadamske ceste, do neprehodnega brezpotja. Žal je večina bližje drugi varianti. Lokalci pač ne pešačijo več po bližnici do sosednje vasi, ampak se lepo peljejo z avtom naokoli po cesti. Z makadama, ki me jasno pelje v napačno smer, zavijem na prvo stezico, ki se mi ponudi. Seveda je občasno vidna bolj na GPS-u, kot v živo. Trenutek nepazljivosti je potreben, da neprijetno zvijem gleženj. Po plohi kletvic in zategovanju vezalk odkrevsam dalje. Saj mi drugega ne preostane. Teren itak ni primeren za tek, tako da me poškodba ne upočasni preveč.

Učka iz Moščeničke31

Pogled nazaj. Spredaj Suhi vrh, levo zadaj se skriva Vojak

 

Učka iz Moščeničke35

Skozi tole žbunje je lahko do morja kar daleč

 

Ko se oko privadi na lokalne razmere, je v bistvu dokaj lahko uganiti, kej naj bi peljala domnevna stezica. V vasi Grabrova zopet naletim na asfalt. Gleženj sem že lepo razhodil, da lahko spet tečem. Čas se mi počasi izteka, zato se odločim za ziher varianto po cesti do Moščenic. Le ta mine presenetljivo hitro. Ostane mi le še 150 višinskih metrov spusta po stopnicah in dober kilometer promenade ob morju. Z lahkoto zmorem tudi to.

Učka iz Moščeničke37

Promenada mimo vikendov avstroogrske elite

Seveda skok v morje ne izostane. Voda je prav prijetna za kratko plavanje. Precej toplejša, kot dva tedna nazaj na slovenski obali. Ko vstopim v hotel ravno odprejo jedilnico za prvi trop sestradanih azijcev. Kar naj se gužva malo poleže. Med tem skočim pod tuš.

TEHNIKALIJE: 26km dolžine in 1600 vm vzpona. 2 uri gor, 2 uri 45 minut dol s kopanjem vred.

Učka iz Moščeničke D sled

EPILOG:Učka nikoli ne razočara. Vedno pokaže kaj novega in lepega. Vedno je tudi kak trenutek, ko pomisliš  “Učka ti materina”. Na koncu je vedno sklep: “Še bo treba it!”

Učka iz Moščeničke33

Pot pod noge