100 milj mestne občine Ljubljana

V medijih se pojavijo apokaliptične novice o smrtonosnem virusu, ulice se izpraznijo, javno življenje usahne in čez noč smo zaprti v kletke imenovane občine. Sicer je priporočljivo gibanje na svežem zraku v varni razdalji do drugih ljudi, a le do meja svoje občine. Samo kako naj vem kje so te meje? Rečejo ljudje:  prižgi računalnik, pametni telefon, poglej na zemljevid . . . Že že, samo kje so v resnici? Do kam se sme? A je tisto drevo tam še v občini, ali ne? Je meja na koncu te njive, ali naslednje? Ponekod meje potekajo logično, v sozvočju z naravo, ponekod pa kar počez, kot bi jih narisal zagnan prvošolček, ki je navdušeno odkril uporabnost ravnila. Nikoli ne veš kako točno bo to izgledalo na terenu.

Če ti vlada naše domovine zapove strogo spoštovanje meja, je treba preverit kje točno so te namišljene črte. Le tako boš lahko striktno in vestno spoštoval odlok.

Pa sva šla z Bojano na veliki petek, ko je ura odbila polnoč in so vsi sladko spali, s strumnim korakom iskat to skrivnostno rdečo črto, ki na zemljevidu preseka hribe, reke, ceste, polja . . .

Že takoj po štartu na tromeji Ljubljana-Polhov Gradec-Brezovica nama je pot grobo presekala primorska avtocesta. In že sva morala delati ovinek globoko v domače ozemlje in nato spet nazaj na mejo. Sledil je maraton (42km) čez Barje. Res ni bilo niti metra vzpona, a zato toliko več vodnih kanalov, preoranih njiv, robidovja, poplavnega gozda, rose, slane in nenazadnje reka Ljubljanica, ter posledično ovinek do prvega “mostu”. 10 ur za maraton se sliši veliko, a vam zagotavljam, da se nisva prav nič obirala do prve vnaprej postavljene okrepčevalnice pri AC razcepu Malence. Tu se je začela druge vrste zabava. Pohod na Golovec se sliši prav lenobna nedeljska aktivnost. A kaj, ko meja in steza nista usklajeni. Zato morava pač direktno gor v strmino po suhem listju, kjer v prvi grapici tudi prvič namočiva superge, ki sva jih uspela pripeljati suhe čez celo Barje. Ravno se malo navadiva kolovratenja po goščavi gori doli, ko naju preseneti Borut z okrepčilom. Domač kruh s sirom in potička se prav lepo usede v želodček. In že šibamo dalje v varni medsebojni razdalji in seveda na naši strani meje. Na drugi strani prepovedane črte  je zdaj Škofljica. Ig in Brezovico sva pustila za sabo. Kamalu bova prišla do Grosuplja. Meja se neusmiljeno zvija in beži zdaj dol v grapo, zdaj gor na hrib, pa spet poševno prek strmine in midva ji neusmiljeno slediva. Ne bo nama pobegnila podlasica mala!!! Ena najbolj psiholomnih zank je pri Malem Lipoglavu. Namesto 200 meterskega enominutnega ravnega asfaltnega izleta v Grosupeljsko občino je treba narediti 150 višinskih metrov spusta po grapi, se obrniti za 180 stopinj in se po drugi grapi vrniti nazaj gor. Šus v glavo! Ampak meja je meja. Divji vzhod Ljubljane potreže z vsemi vrstami divjih strmin, zaraščenih grap, robidovja, podrtih dreves ipd. Prav vesela sva, da se iz gozda prikaže oče Pustolovcev Janez, ki hodi, kot duh 10m pred nama in nama pomaga loviti to izmuzljivo beštijo od mejne črte. Toda tudi on se prerano poslovi in spet sama grizeva skozi goščavo. Med tavanjem po stečinah divjih svinj, poslušanjem lisjakovega laježa in  spremljanju neštetih svetlečih očk mine že druga noč na poti. Vmes se, kot v sanjah usedeva na mehko listje, nasloniva na debelo bukev in drug na drugega, ter za 20 min odplavava v čisti zen. Zjutraj se drugič razveseliva prvih sončnih žarkov, ki naju čez uro ali dve že neusmiljeno žgejo. Robidovje je vedno gostejše in grape vedno bolj strme. Uf, Uf. Divja je tale četrtna skupnost Sostro. Tudi tukaj nama meja ne pobegne več, kot za nekaj deset metrov. Drživa jo, kot pes ježa. Na drugi strani se izmenjajo občine Ivančna Gorica, Šmartno pri Litiji in Litija. Drugi dan popoldne si privoščiva tranzicijo s konkretno hrano in spanjem, kar nama vlije novih moči. Polnoč tretje noči odbije, ko se zopet v varnem spremstvu Janeza prebijava po eni najbolj zametanih in zaraščenih grap v tem koncu sveta. Nato po drugi podobni dol, po tretji spet gor in tako naprej. Izumimo nov pustolovski moto: “Še dobro, da je polno robidovja. Se lahko človek vsaj česa prime v taki strmini”. Z zadnjega vrha se že vidi reka Sava in ravnina, ki obeta odsek brez hujših klancev. Samo še spust po borovničevem grebenčku. Mala malca. No tale grebenček se proti dnu lomi vedno bolj strmo navzdol. 20m nad dolino zarijeva v goščavo podrtih dreves in grmovja, ki naju poleg železniške proge in zasebnega dvorišča loči od ravnice ob Savi. Ravno tu čez bova morala. Povsod drugod je prepad. Ko se ob 6h zjutraj le skobacava čez vso vejevje in padeva dobesedno nekomu na prag, gospa ravno odpre vrata terase in spusti lovskega psička na jutranje opravke. Tajming pa tak! Na srečo še stoje spi in ji ni do poslušanja najine razlage, kaj počneva navsezgodaj na njenem dvorišču, ampak samo požvižga psu, da greva lahko mimo in prek ograje, na zunanji strani katere piše pozor hud pes. Občutek, ko po takem dogodku stopiš na cesto in travnik je nepopisljiv. Čista svoboda!!! Kolovratenje po savskem bregu, ki sledi je prav sproščujoče. Sledi nakaj ceste, ki ravno postane dolgočasna, ko je na vrsti prečkanje Ljubljanice pri trotočju. Sega le “malce” nad kolena. No, odvisno od velikosti človeka. Z malo majanja in držanja za roke nama uspe brez težav. Nato je treba še enkrat nazaj po palice, ki sva jih pozabila na drugem bregu. S palicami gre lažje, vendar je v tretje voda že kar hladna – ha, ha, ha. Med oblačenjem suhih oblačil naju preseneti Marko s svežo potratno potičko. Kaj si lahko še želiš lepšega. Sledi odsek cicak čez polje do tromeje Dol pri Ljubljani – Domžale – Lj. Tam naju za obloženo mizo s toplo juhico čaka profesor orientacije Dušan. Stvari gredo vedno bolje :).  Spremlja naju po Domžalski meji, ki jo ima naštudirano v nulo. Kako paše pospraviti GPS navigacijo v žep in dati možgane na off. Ob Trzinski meji se Dušan poslovi in štafeto prevzameta Aleš in Barbara. Skupaj se prebijemo skozi močvirje ob Dobravščici do vznožja Rašice, kjer imava skrito drugo okrepčevalnico. Neka zagrizena zverinica nama je uspela preglodati štiri od petih plastenk s pijačo in zdaj verjetno pola Cocacole divja po gmajni – ha,ha,ha.  Če ne bi dobila nenapovedane pomoči pustolovskih prijateljev bi se ekspedicija tukaj verjetno končala. V sproščenem klepetu odvandramo po grebenu mimo vrha Rašice kjer nas na tromeji Vodice-Mengeš-Lj čakata Boris in Gregor. Na spustu proti Povodju narediva prvi večji odmik od mejne črte. Namesto ob robu podrtega kamnoloma, jo raje mahneva po markirani poti okoli. Varnost je le na prvem mestu.  V Vodicah nova podpora in novi navijači: Bogo, Marija, Borut in ponovno Janez. Mimo Šmarne Gore gre vse b.p. Prek Grmade pa spet malo poovinkarimo. Tukaj je meja namreč potegnjena z ravnilom prek JZ najbolj strmega pobočja Grmade. Pred Motelom Medno se zopet zgodi menjava spremljevalne ekipe in prisrčna okrepčevalnica s toplo juhco by Marija, ki naju od tu spremlja del poti. Zagonetna črta poteka daleč od udobja uhojenih stezic sprva ob potoku Babniščici in nato gori doli skozi gosto rastje iz grape v grapo, da se domačinki kar mali kameček odvali od srca, ko pademo od nikoder na znano križišče. Tu zavije proti domu, midva pa tudi vsak po svoje. Bojana jo mahne kar po poti proti Toškemu čelu, jaz pa naprej v boj z brezpotnimi strminami severnih pobočij Šentviškega hriba. Držim se meje, kot razjarjeno ščene roba hlačnice. V strmih grapah mi najprej podivja GPS. Četrta noč terja svoj davek v obliki utrujenosti in zaspanosti. Marijina bomba, petarda al kako se že reče tistemu kofeinskemu zvarku dokončno popusti in ostanem sam sredi goščave nekje med sanjami in resničnostjo. Očitno sem blizu meje. Če že ne občinske, svoje sigurno. Sotočje Grabnarice in Ostrožnika je kot fatamorgana z živo zeleno močvirsko tratico. Tam nekje izgubim še karto in po spominu s pomočjo kompasa zarinem direktno v strmino proti Bercetovem hribu. Nočni vzpon po vzhodnem razu Bercetovega hriba ni ravno tura, ki bi jo priporočil ponavljalcem. Strmina je vedno bližje vertikali, poraščeni s pritlikavim bukovjem po katerem se na pol vlečem na pol rijem navzgor. Na vrhu me mine želja po raziskovanju meja in jo samo po poti usekam do ceste Toško Čelo-Katarina kjer čakata Bojana in zopet, kot vedno v najbolj pravem trenutku, Janez. Izreče par spodbudnih besed, prevzame v roke navigacijo in že “hitimo” dalje ob meji. Tu vajeti malo popustimo in pustimo izmuzljivi črti, da se sem in tja oddalji na kakih 100 ali 200 metrov v goščavo, mi pa usekamo nekaj bližnjic po stezicah. Predvsem na Klobuku je mejna črta dobesedno zavozlana v pravi gordijski vozel, ki ga Janez mojstrsko preseka na dvoje. Sledi le še cikcak med njivami čez polje do AC priključka Brezovica, kjer čaka na cilju Boris. Po treh dneh in štirih nočeh slovesno zaključimo najin špancir po ljubljanski meji. Ob šampanjcu, kot se za Rajdovce spodobi seveda.

Sedaj se lahko mirno gibava v naši ljubi mestni občini, ker točno veva do kod smeva in in kam ne več. Če bi mi kdo prej rekel, da obstaja v Ljubljani taka divjina, tako samotni in nedostopni kraji, bi ga poslal v norišnico.

Po uradnih podatkih je dožina meje mestne občine Ljubljana 137,3km. Tisti bolj našpičeni trail tekači s podobnimi razdaljami opravijo v enem dolgem dnevu. (po potkah seveda – he, he, he). Meji na štirinajst sosednjih občin, torej ima prav tako število tromej, katere sva bolj ali manj uspešno locirala.V treh dneh in štirih nočeh sva naredila 187km in 6860vm vzponov. Poštena stomajlerica torej. Le da to ni bil trail, ampak off-trail.

Hvala vsem pustolovskim prijateljem, ki so navijali za naju in nama prišli pomagat na teren, kljub težkim in negotovim časom. Seveda v varni razdalji na prostem ob upoštevanju varnostnih ukrepov. Hvala Borut, Janez, Marko, Dušan, Barbara, Aleš, Gregor, Boris, Marija in Bogo. Če sem koga pozabil se mu že vnaprej opravičujem. Je le že več, kot dve leti tega.

Dobrova-Polhov Gradec/Brezovica

Brezovica/Ig

Ig/Škofljica

Škofljica/Grosuplje

Grosuplje/Ivančna Gorica

Ivančna Gorica/Šmartno pri Litiji

Šmartno pri Litiji/Litija

Litija/Dol pri Ljubljani

Dol Pri Ljubljani/Domžale

Domžale/Trzin

Trzin/Mengeš

Mengeš/Vodice

Vodice/Medvode

Medvode/Dobrov-Polhov Gradec

Shramba

Najnižja točka MOL

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

Pa pojdimo . . .

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

Tukaj se začne pravi klanec

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

Nad Alpami se dani

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Graničarski posli

Šem šel malo prekontrolirat severno mejo. Da niso slučajno avstrijski sosedje kakšne žice postavljali gor. Pa, da nimajo kontrabantarji kje kakšnih taborov za begunce.

Vsak posel je seveda treba začeti na začetku. In en začetek severne meje je v severozahodnem vogalu naše preljube domovine na vrhu imenovanem Peč, Monte forno, Dreilandereck, Ofen ali kar Tromeja. Tam se stikajo meje Slovenije, Avstrije in Italije. Že zarana sem se narisal tam gori. Dan se je komaj dobro začel, pa je bil že kičast, kot iz turistične reklame. Razgledi na vse strani, da se ti čeljust v dolino zakotali. Poleg drvarnice, antenskega stolpa, ter kupa spomenikov in obeležij je tam tudi prvi od mnogih mejnih kamnov, ki jih imam danes obiskati. Tale je malo poseben, ker je eden izmed samo treh takih pri nas.

Levo Jalovec, desno Mangart, vmes pa smreka

Tale zmečkan kos kovine je v bistvu maketa Julijcev

Levo eni, desno drugi, naravnost tretji

Nad Koroško se dani

Še eno od obeležij na vrhu

V treh deželah hkrati brez potnega lista

AHA!! Arabske številke! Da ni tukaj pot migrantov!??

Po krajšem občudovanju razgledov in manjšem okrepčilu, se namenim dalje na obhod meje. Grem čim bolj po meji od mejnika do mejnika. Bomo videli do kam pridem danes. Prvi sprehod ob robu avstrijskega smučišča Arnoldstein je bil prav lušten po lepo pokošeni in popaseni travi do vrha Petelinjek. Tam pa so kamni vodili kar naravnost v hosto.

Bodeča žica je za pusije. Avstrijci so raje potegnili kar električno.

Obmejni pas je tudi na sveže miniran. Potrebna je skrajna previdnost.

Kljub prej videnim tehničnim oviram so tik ob meji obsežne naselbine. Za koga vohunijo prebivalci je skrivnost.

Kot rečeno, sledim kamnom kar naprej v hosto in navzdol v strmo zaraščeno grapo. Meja gre jasno po dnu grape. Ker bi jih tam odnesla voda, so mejnike postavili izmenično na desni in levi breg. Malo sem še motovilil sem in tja od kamna do kamna, potem pa sem zrahljal kriterije o obisku vseh mejnikov in jo mahnil kar po dnu. Na izravnavi sem iz gozda padel direktno na sredino mejnega prehoda Korensko sedlo. Ob sumljivih pogledih avstrijskega uradnika, sem že pomislil, da bo moje današnje vandranje skrenilo v nepredvideno smer na policijsko postajo. Flegma in po hitrem postopku prečkam cesto in izginem v gozdu na drugi strani.

Iztek zoprne grape

En na levi, en na desni. Mora bit pravično.

Na drugi strani zopet zagrizem v breg in tudi tu se znajdem v grapi. Direktno navzgor skozi šavje, ki je tu res konkretno. Koprive te žgačkajo po obrazu, osati za vratom, da o malinovji  sploh ne govorim. Vseeno kar hitro prilezem na naslednji vrh Jerebikovec, kjer se začne prava uživancija. Od tu naprej gre točno po grebenu, kar pomeni tudi po meji, sanjska stezica. Mejni kamni so za markacije, trava in iglice za mehkobo. Nimaš kje falit. Samo pohajaš in uživaš.

Če tole ni idealno za tekanje, naj me pes oščije!

Okroglo številko se že spodobi slikat

Malo zračenja ne škodi

Divja ali domača, svinja vse razrije

Na obisku pri Janku in Metki (tudi razgled imata za vikat)

depandansa

prazna avtocesta  Samo gas!

Nagazna mina, velikog kalibra.

Minerska zaseda

AHA! Nekdo je podrl ograjo. Vroča točka za ilegalni prehod meje!

Na eni strani Beljak

Na drugi strani Jalovec

Zraven pa pravljični gozd

Še ena okrogla cifra

Tudi na “senčni” strani Karavank je sončno

Spet znaki civilizacije

Številne malokalibrske mine ali po domače “šrot”

Pogled naprej

Pogled nazaj

kavč

Martuljška skupina za kuliso

Poležavanje na sončku, grizljanje datljev in občudovanje martuljških špic. Kaj še hoče človek lepšega! Samo temperatura je nastavljena bolj jesensko. Ko začne nohtat, je skrajni čas za it naprej. Gori, doli naokoli preh številnih vrškov in mimo še številnejših mejnih kamnov.

samo še petdeset

pa smo spet pri višjih številkah

tudi lokalci včasih omagajo

Tudi Očak se je pokazal

Tele imajo pa verjetno dvojno državljanstvo

Še zadnji mejnik za danes

Tako, čas je, da zavijemo nazaj v dolino. Prišel sem od Tromeje do Jepce. Na glavno cesto sem stopil spet v Belci blizu Mojstrane. Vse skupaj je zneslo 35km in 3200m vzpona. Od tega približno 20km po meji. Kot ste opazili je na meji stanje na videz mirno, vendar v zakulisju poteka tiho utrjevanje mejne črte in nadzorovanje premikov. Bil je izjemen potep po luštnih stezicah, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Je imel Prle še kako prav, ko omenjenemu odseku pel hvalnice v svoji zbirki grebenov.

S Šmarke na Grintovec

Vedno, ko občudujem širne razglede s hišnega hriba, me prime, da bi se zapičil v enega in kar šel gor. Od tukaj in zdaj. Peš, po čim krajši poti, s čim manj asfalta. Izbira je res pestra. Od Kamniških Alp, Karavank in Julijcev s predgorji, do Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja. Pa nisem obdelal niti 180 stopinj panorame. Ta bližnje kuclje sem že povezoval. Tokrat sem se spravil na ta velike. Če letos ni Papež organiziral teka na Grintovec, si ga bom pa sam.

Na topel sobotni večer se tako malo pred deseto uro znajdem na vrhu Šmarke. Pri prenovljeni pipci napolnim bidone, stisnem start in vzamem pot pod noge. V soju polne lune se v daljavi sluti obris pravilne piramide Grintovca. Dolga pot bo. Ampak časa imam tudi dovolj. Tik tak sem v Povodju, mimo ribogojnice in že se ponovno vzpenjam proti Rašici. Koča na vrhu je ob tej uri sicer zaprta, a zunanji zasilni šank deluje 24/7.

Za ta žejne je vsaka pipa dobra.

Vsak obisk Rašice je seveda treba sklenit na stolpu. Razgled kot vedno trga gate. V soju lune se vidijo obrisi gora. Po dolinah pa tisoče lučk. Za dodatek na zahodu nevihtni light show.

Ponoči se vseeno malo slabše vidi, kot podnevi.

Noge me nesejo naprej po grebenski poti proti Mengeški koči. Čeprav pot poznam, uspem pri vseh ovinkih levo-desno, gori-doli smer zgrešiti za 180 stopinj. Sumljiv položaj lune na nebu me opozori, da delam varianto za pridne. Pogled na Garmina razjasni situacijo in me utiri nazaj na prvotno traso. Malo pred Mengerško kočo jo mahnem proti severu. Po krajšem spustu, sledi duhamoren ravninski cestni odsek skozi vasi do Komende. Bidoni bodo pred ponovnim vzponom potrebni polnjenja. Sredi noči so seveda tudi bifeji že zaprti. Da o trgovinah ne govorimo. K sreči ima vsaka poštena slovenska vas cerkev. In zraven cerkve je po navadi tudi britof na katerem je polno zalivanja potrebnih rož. V te namene se v kakem kotu ali za zidom skriva pipca. Lažje jo najdemo, če sledimo zelenim kanticam za zalivanje, ki so razobešene v okolici.

Sem že blizu. Samo še pipco najdem.

Aha! Tale je bla kar dobro skrita.

Malca na britofu ob enih ponoči je že sama po sebi posebno doživetje. Vse skupaj še popestri eden tistih gigantskih traktorjev, ki se z osvetlitvijo primerno fuzbal tekme in mega cisterno vozaka sem in tja po vasi. Ker se mi ne da okoli po cesti omenjenemu traktorju pod kolesa, raje nekaj sto metrov kolovratim čez travnike do naslednje zanimivosti. Tu okoli se marsikdo očitno raje vozi s traktorejm, kot hodi v hribe. Zato stoji Planinski dom Komenda, kar lepo na robu vasi. Praktično na ravnini, da še z avtom ni treba daleč. Na križišču se razveselim table za pešpot proti Krvavcu in markacij. Vseeno na hitro povohljam okoli gostilne, pardon Planinskega doma. Radovedni konjiček si vmes prisluži nekaj čohanja za ušesi. Zgledno markirana pot me hitro pripelje v Šenturško goro, kjer me spet čaka nekaj asfalta. Med drugim me pot sredi noči pelje tudi mimo pasjega hotela. Ko se zbudi prvi gost, mu kmalu sledijo še ostali. Galama do jutra je zagotovljena. Kmalu zavijem spet navzgor v gozd do Ambroža pod Krvavcem. Britofa sicer ni pri cerkvici, je pa prav lepo hladna tekoča voda. Eno etapo višje na Kriški planini že lahko ugasnem čelko in jo zarinem kar direktno po travniku proti televizijskemu stolpu.

Vrh je že v soncu

Na srečo nisem na kolesih

Še prečka čez Njivice, ciljna strmina in že pozdravljam sonce na Zvohu.

Ob taki suši, je tabla za prepovedano kopanje precej odveč

Čao sonček . . .

Ni videt posebne strmine . . .

Na tisto špičko zadaj grem . . .

Tu se končno začne bolj gorski teren. Ker grebensko pot prek Kalškega grebena že poznam, tokrat uberem spodnjo varianto. Pelje me čez razgiban kraški teren z ruševjem, skalami, travami, vrtačami in kar je še podobnih zanimivosti. Vmes imam priložnost občudovati gamse pri lahkotnem premagovanju terena. Po ostrih balvanih nametanih na strmem pobočju šprintajo navzdol, kot Usain Bolt po tartanu. Nad zglajenimi ploščami, kjer bi imel mariskateri plezalec težave si vzamejo le sekundo za premislek in odskakljajo navzdol, kot po stopnicah.

Ko pridrsam do Cojzove koče, je sonce že kar pošteno vroče. In ta zgodnji se že vračajo z vrha. Čas je za zajtrk. Privoščim si hemeneks sa jajima in brezalkoholno pivo. Neverjetno! Po pol ure sem kot nov in pripravljen na zloglasno streho Grintovca, kjer tudi najboljši pljuvajo ven pljuča in tudi najbolj potrpežljivi izgubljajo živce na neskončnih ridah. V zmernem tempu se prebijem do vrha precej lažje, kot na tekmi, ko gre na polno. Tako 12 ur po štartu s Šmarne gore stojim na najvišjem vrhu Kamniških Alp.

S pogledom zadovoljno prečesavam pretečeno oz prehojeno pot. Počasi se že oziram proti zahodu. Kaj, ko bi potegnil še na najvišji vrh Karavank. Ne bi blo slabo. Sestop na severno stran čez Mlinarsko sedlo je milo rečeno zoprn. Ali se bodo naše gore vsak čas podrle, ali sem pa že pozabil kolk je enega šodra tam gor. Vseeno hitro in brez zapletov priskakljam do Češke koče, kjer je čas za malico. Dokaj hladno pivo ponikne, kot voda v Sahari. Sledi dokaz, da je Jezersko res na Gorenjskem. Kislo mleko dobim v šalci od kofeta. Trikrat zajamem z žlico in ga ni več. Žgančkov ni bilo dosti več. Pa to ni slow food z desetimi hodi, da bi se preseraval z mikro porcijami, gorenci smotani! Ljudje pridemo peš sem in smo lačni!!! No, vsaj kelnarca je prijazna in mi napolni bidone z vodo iz pipe. Na spustu proti Jezerskemu je gretje vedno močnejše. V dolini mi dokončno zakuha. Tudi mrzla voda iz vodnjaka in energetski napitek s pumpe me ne spravita k sebi. Na senčni klopci pod drevesom sredi Jezerskega razglasim tokratno turo za zaključeno in uštopam prevoz domov.

Tehnikalije:

Z vrha Šmarne gore prek Grintovca do Jezerskega je naneslo dobrih 59km, in 3600 višinskih metrov vzpona v dobrih 16 urah bruto.

Prihodnjič dalje . . .

Z Gorenjske na Primorsko

Kdo ne pozna pravljice o Kekcu v kateri se je Jerica odpravila k teti Nežari onkraj Škrlatice in Prisanka. Torej iz zgornjesavske doline v dolino Soče. Ponoči so se s Kekcem in Tinko izgubili in se po prigodah pri vili Škrlatici in divjem možu Prisanku vrnili nazaj domov v okolico Kranjske Gore, ne da bi sploh pokukali na primorsko stran.

V izogib temu, sem se sam dal na Vršič lepo pripeljati z našo limuzino. Pardon, karavanom. Po zračenju, pretegovanju nog, občudovanju ovc, slikanju in kar je še podobnih turističnih aktivnosti na znamenitem prelazu, so se moji odpeljali  naprej proti Soči, jaz pa sem zagrizel v pobočje Male Mojstrovke. Do škrbine v Grebencu se lepo ogrejem na delovno temperaturo, da lažje prenašam “zmeren severni veter”. Tako namreč vremenarji imenujejo razmere, ko zoprno in mrzlo piha. Sredi avgusta se spodobi nabijanje sonca v glavo in kuhanje, ne pa nohtanje in žvižganje okoli ušes. No, saj sončka vseno nekaj pride mimo meglic, ki se podijo naokoli, kot podivjane ovce. Direkt po grebenu priguram na obljuden vrh Male Mojstrovke. Od tu jo spet lepo po grebenu mahnem prek Velike in Zadnje mojstrovke proti Travniku. Sprva za kratek čas ujamem razgled proti Planici, nato pa s severa pridivja megla in vse naokoli osivi.

Tisoč metrov nižje je Tamar. Če znaš plezat po megli, kot Čopov Joža, ni problema.

Gneče ni več nobene. Srečam le skupino avstrijskih penzionistov. Nisem prepričan, ali so popolnoma izgubljeni, ali poznajo teren bolje od mene? Skale so sicer ostre, vendar nezahtevne. Lep kos poti lahko celo pretečem. Z vrha Travnika se spustim na zahod in med Travnikom in Kolom zavijem levo po grapi proti jugu. Kot piše v opisih, ki sem jih doma na hitro preletel. Hitro pridem na skrotje in strme trave. Redki možici me vodijo nazaj proti vzhodu. Uspe mi najti pravo grapico za sestop preko stranskega grebena, ki se vleče s Travnika. Po krajšem direktnem sestopu prek strmih trav in ruševja celo zaslutim lovsko pot, ki naj bi prečila pobočje proti zahodu vse do markirane poti na Jalovec. Lovska steza se od gamsove stečine precej razlikuje. Čeprav sta obe skoraj nevidni. Ker gamsi hodijo po štirih nogan in ne po dveh, ter ne nosijo težkega nahrbtnika niti puške jim ni treba delati položnih serpentin pri vzp0nu ali spustu.

Poglej! Steza!

Dober kilometer ji sledim brez težav, nato pa jo med podrtimi mecesni, visoko travo in ruševjem izgubim. Po polurnem kroženju na območju 50x50m se že odločam za direktno lomastenje prek ruševja do markirane poti, ki poteka vzporedno nekaj nižje. Na srečo dodatnih 50m nižje zopet vdenem prav lepo lovsko pot, ki me tokrat brez težav pripelje do markirane poti proti zavetišču pod Špičkom.

Ni je čez bistro studenčnico

Nepredvideno izgubljanje mi je vzelo kar nekaj časa, zato jo namesto proti Bavškemu Grintovcu obrnem kar dol proti Trenti, kamor pridem tik tak. Spotoma se skočim še skopat pod Zapotoški slap.

kopalnica gorskih vil

Proti izviru soče zopet padem med trume turistov. Od tam jo mahnem po Soški poti, ki poteka od izvira Soče do Bovca. Senčna pešpot se izkaže za odlično alternativo prometni glavni cesti. Le kilometrov in višinsih metrov se nabere še kar precej. Ker sem v dobrih štirih urah pojedel le pol vrečke rozin, mi mašina počasi crkuje. Pot se vleče, kot bi jo nekdo sproti delal.

Kapo dol ta pravim gamsom!

 

V dolini seveda ni več vetra in tudi sonce je vedno močnejše. Na srečo je pri roki odličen naravni hladilnik v obliki reke Soče. Če vtakneš vanjo glavo za kakih 10 do 20 sekund te kar dobro pogrize v ušesa. Pol mrtev se vseeno privlečem do naše postojanke za ta vikend. Kamp Jelinc v vasi Soča. (Priporočam tako za outdor navdušence, kot družine z otroki!) Domač jabolčnik, pivo, postrv z ovčjim sirom in pečen krompirček mi zopet vrnejo barvo v lica. Na sosednji mizi so razstavljene dvesto let stare citre. Morda je pa Kekec vendarle našel pot onkraj Prisanka.

Naslednje jutro je na vrsti slasten regeneracijski zajtrk v obliki domače sladke skute,vratovine, kruha in domače kakijeve marmelade. Vrhunsko!

 

 

TEHNIKALIJE: dobrih 32km, 2000m vzpona, 2800m spusta v šestih urah bruto

Osorščica, večerna izdaja

Vsak večer s plaže opazujem sonce, ki pobegne za hrib. Kaj, če bi odhitel gor in ga ujel, kako se na drugi strani potaplja v morje.

Naprej pa po dveh nogah

S kombinacijo kolesa in hitrejše hoje čez 40minut že spet gledam sonce, ki se sramežljivo umika za koprenaste oblake.

Edina pohodnika, ki sem ju srečal, se prav kmalu pobereta v dolino. Tako se lahko v miru posvetim igranju s fotoaparatom. Ko se sonce 10 minut pred predvidenim terminom dokončno skrije za oblake, pride čas za meditacijo. Zleknem se med tople skale in v miru srkam okolico z vsemi čuti. Z zahoda rahlo pihlja, po grmovju letajo zelenčki, na rahlo nakodranem morju še odseva oranžna zarja. Nekaj jadrnic počasi pluje proti uvalama na nočno sidrišče. V daljavi je tovorna ladja, kot igračka, ki jo je nekdo prilepil na gladino morja. Izpod desne noge se širi omamni vonj timijana. Na sosednjem bregu je slišati ovce, ki se v nedogled potikajo med makijo. Barva neba in morja se skoraj neopazno spreminja iz svetle v vedno bolj temno modro. Po otočkih se, kot kresničke prižigajo posamezne lučke. Iz nahrbtnika potegnem hladno pivce in ga počasi z užitkom srebam.

Misli mi tavajo sem in tja. Pomislim kako lepo bi bilo kar ostati tukaj .  .  .  .  .  v miru .  .  .  .    dihati z materjo zemljo .  .  .  .  .  Kako urco ali dve. Dokler ne postanem žejen, lačen, ožuljen od ostrih skal, ponoči premražen, podnevi ožgan od sonca . . . V bistvu je tole za preživetje precej negostoljuben kraj. Zavem se, kakšen tujek sem v bistvu tukaj. S sabo imam ropotijo, ki je večkrat obkrožila planet in potrošila precej naravnih virov preden se je znašla tukaj, kjer koristi le meni. Sicer pa je nerazgradljiv odpadek. Angleške superge, narejene v Vietnamu iz verjetno kitajskega materiala kupljene v Sloveniji, finska ura iz material od bogve kod, baterija v tej uri iz Koreje, francoski nahrbtnik narejen nekje na daljnem vzhodu, poslan po pošti iz Anglije v Slovenijo, kot tudi nogavice,  . . . . Podobno zgodbo, bo lahko napisali tudi za japonski fotoaparat, francosko čelko, baterije, spominske kartice, korejski telefon, slovenske hlače iz švicarskega materiala . . . Če bi šli raziskovat poti za surovino, osnovni material, polizdelek, sestavni del, sestavljen izdelek, bi res naklepali kilometrov, da jih v celem življenju ne moreš prepotovati. Pa imam v bistvu pol prazen desetlitrski nahrbtnik in par cunjic na sebi.

Po meditiranju še malo poizkušam nočno fotografiranje in se pomirjen spustim nazaj v dolino na nočno kopanje.

Mali in Veli

Osorščica na tešče

Nekega lepega poletnega dne zgodaj popoldne kraljujem pred počitniško kučico v senci debelih borov. Otročad v postelji polni baterije za popoldansko vreščanje, žena ima svojo urico na plaži, jaz pa lagano sportski s  pivom v roki sledim Nives Meroi na osemtisočake. Ne  nje, ne Romana na poznam osebno. Vendar imam po prebrani knjigi občutek, kot da smo že stari prijatelji. O, kako bi šel zraven. Vendar nisem pripravljen žrtvovati toliko vsega, kot  zahteva vzpon na osemtisočaka. Sploh otroci precej spremenijo prioritete v življenju.Zame bo, kot že nekaj let, čisto dovolj lokalni hribček. Trenutno je to Osorščica.

Budilka zvoni ob treh zjutraj. Tiho, kot miška, si vstavim leče v oči, pograbim pripravljeno robo in se odtihotapim v noč. Prvi naloga opravljena. Nikogar nisem zbudil. Pred hiško se oblečem, spakiram meh, nataknem čelko in gasa!. Podnevi živahno počitniško naselje je ob tej uri, kot izumrlo. Tišino le tu in tam zmoti šumenje klime obešene, na steno hiške. Po nekaj težavah z Garminom (v nočnem načinu ima pretemen zaslon in se ne vidi stezic na zemljevidu), Malo pred polčetrto končno stisnem start na štoparici in odbrzim skozi Nerezine. Direktno pred mano je nad obzorjem veliki voz. Nad mano pa crkuje lunin krajec. Saj veste tisto: Če luna crkuje, je zadnji krajec, če se debeli, je pa prvi. Asfalt kmalu zamenja grob makadam in le tega kamnita pešpot skozi makijo. Sem že pozabil, kako grob je primorski teren. Potka se vije sem in tja ob kamnitih zidovih skozi visoko travo in kamenje. Čelka sicer pomaga slediti pot. Kaj je direktno pod nogami, pa morajo noge sproti tipati same. Sem ter tja se pojavi pred obrazom veja, ki terja hitro sklanjanje. Kljub zahtevnem terenu enakomerno meljem v položen klanček. Samo jaz in steza.

Po eni uri prispem na greben do planinskega doma na Osorščici. Tu me pozdravi veter, ki pa ni premočan in prav prijetno osveži, ter še ojača občutek svobode. Prav dobrodošel je odsek makadamske ceste, kjer lahko noge malo bolj spustim po svoje in jo ucvrem vetru naproti. Zvezde so medtem večinoma že ugasnile, nebo se iz črne barva v temno modro, na vzhodu pa se že kaže rdeča črta. Pod mano se na temnem morju rišejo še bolj temni obrisi otokov z redkimi lučkami. V daljavi se vidi vrh Učke z dvema špičkama in utripajočo lučjo, kot Sauronovo oko. Kmalu zavijem s ceste na pešpot po grebenu. Brezskrbnega teka je konec. Spet po ostrem kamenju in skalovju vijugam med grmovjem. Kratek postanek na najvišjem vrhu Televrinu in gas dalje. Do sončnega vzhoda je še 20 minut. Mimo oddajnika odbrzim na obisk k Miklavžu. Na najbolj razgledni točki grebena namreč stoji kapelica sv Nikolaja. Tam sem 8 minut pred sončnim vzhodom. Vzamem si malo daljši postanek za fotografiranje in posedanje v tišini. Vrhunsko!

Čao sonček!

Adijo luna!

potpodnoge

Če sem se že lotil prečenja grebena, ga bom vsaj približno izpeljal. Zato navzdol krenem po daljši poti preko sedla Počivalice. Zgornji del je bolj markirano brezpotje, kot pot.

Kar počez, kot koza!

Naravne ovire

Vseeno kar uspešno skakljam za kozami in se otepam pajkovih mrež. Kmalu po vzhodu, sonce že pošteno navije jakost. Na srečo po 40 minutah spusta, že zaplavam v mirnem, ravno prav toplem morju. Ob polsedmih sem nazaj in s knjigo v roki čakam, da se odpre trgovina s svežim kruhom.

 

Tehnikalije:

Iz Nerezin vzpon do planinskega doma na Osorščici in nato prečenje grebena Osorščice prek Televrina, Sv Mikula do sedla Počivalice, ter spust nazaj v Nerezine. Skupaj 18km, 780m vzpona, 2 uri in 40minut bruto, dobri dve uri neto.

Učka (off) trail

Leto je naokoli in zgodi se repriza prvomajskih praznikov v Moščenički dragi. Seveda zopet Učka vabi. Tokrat je cilj najvišji vrh Vojak, ki leži 1400m nad štartom ob morju. Odločim se za kombinacijo lanske poti in trase tekmovanja Učka trail, ki bo septembra potekalo tu okoli. Odpravim se light and fast. Poleg običajne tekaške opreme vzamem še GPS, telefon in dolgo majico okoli pasu. Brez hrane in pijače. Saj bom itak do večerje nazaj. V lahnem drncu jo manhem direkt gor po dolini. Kot lani sledim učni poti o starih slovanih, ki pelje na vrh z imenom Perun. Ob poti so table z razlagami slovanske mitologije v štirih jezikih (nekaj slik omenjenih tabel tukaj).

V zadnji naseljeni vasi Potoki se cesta spremeni v pot.

 

Markacija zgodovinske učne poti. Zraven pa tekaška nebesa.

Drevo indoevropskih jezikov

Staroslovanski sveti hrast oziroma os sveta.

Po pol urce sem v zapuščeni mlinarski vasici Trebišća.

 

Kako sede pit bistro studenčnico direkt iz potoka! UF, UF!! Po okrepčilu jo za razliko od lanskega leta tokrat mahnem v levi breg.

Po nekaj strmih serpentinah pridem na makadamsko cesto kjer pot proti Perunu zavije levo, jaz pa jo uberem desno proti vrhu Učke. Bom nazaj grede delal ovinke, če bo še kaj časa. Vodno zajetje mi zopet ponudi prijetno hladne požirke.

Kdor nima posode za zajem vode, mora plezati.

 

Sredozemsko rastje se počasi umakne bukovim gozdovom in pašnikom. Sonček ravno prav boža kožo in vetrič ravno prav pihlja. Čisti užitek!

Za razliko od poletja, je zdaj vse zeleno. (zadaj cilj Vojak)

Po uri in pol prispem v vas Mala Učka. S 100 milj Istre imam v spominu, da mora biti nekje nek vodnjak. Aha!! Nisem se motil.

Žal je pipa suha 😦

 

Obrnem se na peti in jo mahnem dalje. Še par serpentin pod budnim očesom policijskega helikopterja in že je tu Vojak. Od tu ne gre več navzgor. Dve urci od štarta. Odlično! Odkrijem celo razlog preletavanja helikopterja. Pri anteni na vrhu je namreč cilj kraljevske etape letošnjega Tour of Croatia. Kolesarji bodo šli dol z avtom, mene pa čaka še kar zahteven spust.

Samo še malo

 

Kjer je šlo gor, bo šlo tudi dol

Reka

 

Par fotk in gas nazaj dol. Okrepčil itak nimam s sabo. V Mali Učki tokrat zavijem desno. Da ne bom ponavljal iste poti imam namen obiskati Perun z druge (SZ) strani in se nato spustiti nazaj v dolino.

 

Kar za nosom. Pardon, Garminom.

 

Kjer je volja ni ovir

 

Temu bi za silo še lahko rekli steza oziroma trail.

 

No tole je pa že off trail

 

Po krajšem spoznavanju lokalnih kozjih stezic, se zopet priključim na markirano pot proti Perunu. Juhuu! Spet lahko brez skrbi malo privijem tempo.Zadnji vzpon k vrhovnmu božanstvu mine tik tak. Lutanje se je kar poznalo. Od Vojaka je minilo že uro in pol. No, saj se le še spustim nazaj v dolino. Seveda bi bilo dolgčas po isti poti. Na zemljevidu je polno nekih stezic. Ni vrag, da me katera ne popelje v dolino. Problem je le, da je pikčasta črta na zemljevidu lahko vse od makadamske ceste, do neprehodnega brezpotja. Žal je večina bližje drugi varianti. Lokalci pač ne pešačijo več po bližnici do sosednje vasi, ampak se lepo peljejo z avtom naokoli po cesti. Z makadama, ki me jasno pelje v napačno smer, zavijem na prvo stezico, ki se mi ponudi. Seveda je občasno vidna bolj na GPS-u, kot v živo. Trenutek nepazljivosti je potreben, da neprijetno zvijem gleženj. Po plohi kletvic in zategovanju vezalk odkrevsam dalje. Saj mi drugega ne preostane. Teren itak ni primeren za tek, tako da me poškodba ne upočasni preveč.

Pogled nazaj. Spredaj Suhi vrh, levo zadaj se skriva Vojak

 

Skozi tole žbunje je lahko do morja kar daleč

 

Ko se oko privadi na lokalne razmere, je v bistvu dokaj lahko uganiti, kej naj bi peljala domnevna stezica. V vasi Grabrova zopet naletim na asfalt. Gleženj sem že lepo razhodil, da lahko spet tečem. Čas se mi počasi izteka, zato se odločim za ziher varianto po cesti do Moščenic. Le ta mine presenetljivo hitro. Ostane mi le še 150 višinskih metrov spusta po stopnicah in dober kilometer promenade ob morju. Z lahkoto zmorem tudi to.

Promenada mimo vikendov avstroogrske elite

Seveda skok v morje ne izostane. Voda je prav prijetna za kratko plavanje. Precej toplejša, kot dva tedna nazaj na slovenski obali. Ko vstopim v hotel ravno odprejo jedilnico za prvi trop sestradanih azijcev. Kar naj se gužva malo poleže. Med tem skočim pod tuš.

TEHNIKALIJE: 26km dolžine in 1600 vm vzpona. 2 uri gor, 2 uri 45 minut dol s kopanjem vred.

EPILOG:Učka nikoli ne razočara. Vedno pokaže kaj novega in lepega. Vedno je tudi kak trenutek, ko pomisliš  “Učka ti materina”. Na koncu je vedno sklep: “Še bo treba it!”

Pot pod noge

 

 

 

Barjanska runda

Prišla je pomlad in privabila iz lukenj dvokolesnike vseh vrst. Kaj pa, če bi še jaz potegnil iz kleti svoje zvesto kljuse in malo zavrtel pedala. Sicer redno gonim mestno kočijo v službo, a to seveda ni to. Treba je oblečt kolesarske hlače, napolnit bidone in zavrtet na polno več ur. Pa še noge za spremembo ne bodo deležne vedno istega nabijanja, kot pri teku. Moderno se reče temu cross training. Večerni destminutni pregled pokaže kar solidno stanje zapostavljenega konjička. Sicer mu ne bi škodilo temeljito čiščenje, ali še bolje generalka. Žal ni časa. Malo masti na ketno, pa bo. Glavno, da bremze delajo.

Zdaj pa k cilju, oziroma poti. Mora biti v bližini, ker bom štartal od doma. Cestni dirkači imajo več variant  Barjanske runde oziroma kroga. Lahko bi zadevo malce razširil. Seveda predvsem v smeri manj asfalta in več klancev. Ob brskanju za idejami najdem še zanimivo pustolovščino po hribčkih okoli Ljubljane.  Porodi se mi izvrstna ideja! Obkrožiti Ljubljansko Barje in se hkrati čim manj voziti po njem. Vmes pa obiskati še najbolj znane hribčke. Verjetno bi šlo do sončnega zahoda. Za vsak primer vseeno spakiram čelko. Juhuuuuu! Se že veselim!

Zaradi družinskega usklajevanja štartam šele po Živžavu in zajtrku ob poldesetih dopoldne. Da se čim prej znebim asfalta jo uberem kar direkt iz Stanežič na Šenviški hrib in naprej proti Toškemu čelu. Že v prve pol ure dobim seveda prvo lekcijo. Običajno kompakten kolovoz ima po dežju in obdelavi z gozdarskih traktorjem povsem druge dimenzije, kot ponavadi. Pet let stare nizkoprofilne gume mi ne pomagajo kaj dosti. Sledi lepa singlca po grebenu in nato iskanje odcepa za Toško čelo, ki vključuje 100m spuščanja po strmem brezpotju in plezanja čez podrta drevesa z biciklom na ramah. Sklenem, da bom turo vseeno moral nadaljevati malo bolj on in manj off road, če želim danes kam prit. No, kmalu sem spet na asfaltu na Toškem čelu, ter uro in pol po štartu že na prvem hribu.

Katarina nad Ljubljano

S Katarine jo hitro mahnem v dolino in pred Polhovim Gradcem zavijem proti Horjulu. Izkusim še eno kolesarsko pravilo. Kamorkoli greš je, ali v klanec, ali proti vetru. Po dolini piha kar konkreten nasprotni veter. Prehiti me nekaj barvno usklajenih kolesarjev, katerih kolesa imajo verjetno ceno v evrih višjo, kot težo v gramih. Kako za vraga jih ne odpihne s ceste?? Po krajšem preračunavanju preostalega časa in poti, se odpovem vzponu na Koreno nad Horjulom in jo pičim direktno skozi Horjul proti Ligojni. Vmes na pumpi natankam cuker in vodo. Sledi vzpon na Planino nad Vrhniko in prva manjša krizica. Po treh urah na kolesu stegna prvič pečejo, glikogen sem počasi pokuril, klanec imam v spominu krajši . . . Ampak tudi najdaljši vzpon se enkrat konča. Po treh urah in pol sem na drugem hribu.

 

Planina nad Vrhniko

Jugozahodni del Barja. Zadaj Krim in na desni hoste, ki me še čakajo.

 

Med konzumiranjem gibanice naštudiram naboljšo varianto za naprej. Spust na Vrhniko mi zaradi neizbežnega ponovnega vzpona ne diši. Zato izberem bolj zahodno varianto. Hiter asfaltni spust skozi Zaplano in Strmico me pripelje do ceste in železnice Vrhnika-Logatec, ki jo prečkam malo pred obrtno cono. Zdaj vstopam na medvedovo ozemlje.

Po žledolomu je proga spet elektrificirana.

Ena od velikih prednosti kolesarjenja pred tekom je, da se lahko na spustih spočiješ. Gibanica je prijela in pekoča stegna so le še spomin. Z veseljem jo mahnem v hosto.

Avtocesta z medvedje perspektive.

Od zoprnega vetra je v gozdu ostala le osvežilna sapica. Prav uživaško! Medveda ni na spregled. Pač pa srečam eno živo srno in enega malo manj živega jelena.

Lubadarji so imeli tukaj pravi razvrat. Bo še kar trajalo preden bodo gozdarji počistili suhe smreke. Makadamska cesta gre najprej za kratek čas vzporedno z avtocesto, nato pa zavije v notranjost. Seveda ima kar nekaj odcepov in križišč. Brez zemljevida si hitro pri medvedu v brlogu. Jaz se držim svoje nekaj let stare sledi, ki me brez težav pripelje na Pokojišče.

Nekaj žigov in dve vpisni knjigi je vse kar je ostalo od nekdanje okrepčevalnice.

 

Tukaj na odprtem spet nemarno piha. Vzamem si le deset minut za hiter prigrizek in gasa dalje. Na poti sem 5 ur in pol. Za sabo ima od oka slabo polovico poti. Plan se mi zdi vedno bolj realno izvedljiv. S Pokojišča nadaljujem proti Rakitni.

Rabi kdo čemaž?

Po nadaljni uri in pol divjine padem na Rakitni spet v civilizacijo. Parčki na sprehodu, otroci na igrišču, rohnenje motorjev.

Ke želim čim prej opravit s Krimom, samo na britofu dotankam vodo in pičim dalje. Res v slabi uri pribrcama na najvišjo točko tokratnega potepa. Stegna spet pečejo kt pr norcih. Približno tako tudi piha okol vogalov. Na vodo in cukr očitno ne gre več. Situacija je zrela za radikalno korekcijo. Ričet s klobaso in radler zadevo v pol urce drastično popravita.

Sledi dolg spust v dolino Iške, ki je prav nemarno na poti vsem kolesarjem, ki se izogibajo Barja. Ker je do sončnega zahoda le še uro in pol, sklenem malo pogoljufati in jo posekam kar čez Barje skozi Ig do Škofljice. Tokrat imam veter v hrbet. Z lahkoto leti 35 do 40km/h, potem pa mi zmanjka prestava ali dve. Šer dobro, da nimam specialke. Bi me še policaji ustavili. Na Lavrici končam z goljufanjem in jo mahnem na Orle, ter po grebenu Golovca proti centru Ljubljane. Na Ljubljanskem Gradu za las ujamem sončni zahod.

Spustim se na Vodnikov trg, kjer se zopet napojim. In nato mimo Prešerna v Tivoli.

Razstave na Jakopičevem sprehajališču so vedno zanimive. Tokratna tema so narodni parki.

 

Za zaključek kroga si privoščim še Rožnik, kjer pomalicam zadnje zaloge, prižgem čelko odpujsam domov.

 

TEHNIKALIJE: Garmin je naštel 148km dolžine in dobrih 3000 višinskih metrov vzponov v 11 urah in pol bruto. Pametna ura pravi, da sem pokuril okoli 7000 kcal. Pogled na zemljevid pa izda, da sem obiskal celih enajst občin in štiri upravne enote.

REZIME: Vrhunska dogodivščina. Plan izpolnjen. Zadovoljen v vseh pogledih. Ob zgodnejšem štartu oziroma boljši pripravi na nočno vožnjo bi lahko JV del kroga odpeljal bolj pravoverno in vključil še Kurešček in Lipoglav. Vmes so me peklensko pekoča stegna spomnila, da je kolesarjenje precej drugačno od teka. Vseeno ni slabo za prvo letošnjo turo. Naslednjič pa peš? 🙂

“Bolje kukavički pobeći nego junački poginuti.”

Na začetku ni nič kazalo, da bo dogodivščina podobna tistim iz stripov o Alanu Fordu. Ob precej spremenljivem vremenu zadnje čase, se je na prvi februarski dan obetala vremenska luknja, ki je ni kazalo kar tako izpustiti. V noči iz januarja na februar naj bi se zjasnilo in otoplilo. Vremenski modeli so napovedali razjasnitve nekje sredi noči. Super! Če štartam ponoči, lahko naredim kar konkretno turo in vseeno ob štirih poberem otroke v vrtcu.

Planiral sem malce okleščeno verzijo UPT-ja. Iz Zalega loga na Ratitovec, po skrajšani trasi prek Porezna do Blegoša in spust nazaj v Zali log. Od oka okoli 50km. Malo ponoči in malo po toplem sončku. Jupiiii!!!! Na mp3 si za spremembo naložim podcaste o dolgoprogaški hrani s tele strani. Mogoče pa kaj novega izvem. Na Garmina naložim sledi UPT in poti iz Zalega Loga na Ratitovec, napokam ruzak in namesto v posteljo smuknem v avto.

Ob dveh ponoči štartam s prav lepo urejenega parkirišča med otroškim igriščem in britofom v Zalem Logu. Ni preveč mrzlo, le vlažno in oblačno. Nad vasjo se pot kar hitro v ostrih ridah zagrize v strm breg. Nad mano se sveti par oči. Verjetno kaka lisica, ali pa samo večji mačkon. V ušesih mi žuborijo debate o ogljikovih hidratih. Epizodo o maščobah sem poslušal že v avtu. Zanimiv nov občutek, ko se skoncentriraš na vsebino pogovora in slediš poti kot z avtopilotom. Po nekaj 100 višinskih metrih vzpona pridem v meglo, ki se kar gosti in gosti. Kmalu, kljub čelni svetilki, komaj vidim do naslednje smreke oziroma kak meter ali dva pred mano. Če pojačam svetlobo, vidim le bolj svetlo meglo. Kot bi hodil z zavezanimi očmi in malo škilil pod prevezo pod noge. Ker markacije niso ravno na vsakem drevesu moram za iskanje poti vklopiti vseh šestnajst čutov. Je bolj shojeno po levi strani smreke, ali po desni? Je to ovinek v levo ali v desno? Ko se pot razširi na več kot meter, ne vidim niti stranskega roba. Z Garminom se vsaj ne morem popolnoma izgubit, čeprav v gozdu ni ravno na meter natančen. Malo poslušam nakladanja o prebavnih motnjah med ultra preizkušnjami, malo iščem pot in dokaj gladko napredujem. Z višino temperatura pada. Kmalu se pridruži še zoprn veter, ki se na vršnjih goličavah prav nemarno okrepi. Megla je jasno še vedno gosta, le bolj dinamično je vse skupaj zaradi vetra. Po tleh so zmrznjeni ostanki snega in ledu. Pot ima pa po teh travnatih pobočjih itak sto variant. Garmina vzamem kar v roke in poskušam sledit črti. Postaja prekleto mraz. Navlečem vetrovko in tipam dalje. Kar naenkrat zraste pred mano nek jambor. Aha! Kažipot na križišču nevidnih poti. Hitro naprej, da se še bolj ne shladim. Malo naprej se skoraj zaletim v leseno steno. No, tole je pa nekaj večjega. Kratek obhod razkrije Krekovo kočo na Ratitovcu. Skrijem se v zavetrje pred vhod za krajši razmislek. Termometer na steni kaže malo pod ničlo. Če dodamo še veter, pridemo do krepkih minus deset. Hitro navlečem nase vse kar imam. Po pravici povedano precej premalo. V bistvu imam enako opremo, kot junija na UPT. Dodatno imam le kapo in palčnike iz kuhane volne. Slednji mi hitro ogrejejo že precej trde prste. Malo se poigram z Garminom in med preklinjanjem ugotovim, da mi ne prikaže doma naložene sledi UPT. No, markirane poti so vseeno vidne, samo pravo moram vdet. Čaj v mehu je še približno topel. Verjetno ne bo dolgo. Ja nič . . . Na poti sem šele dve uri. Grem dalje. Po petih minutah mi čelka signalizira skoraj prazne baterije. Hm, očitno se stvari začenjajo komplicirat. Hitro odtavam nazaj do koče v zavetrje menjat baterije. Ponovno se naučim, zakaj je treba imet s sabo rezervno čelko. Če ne drugega, je v temi preklemano težko zamenjat baterije. Pa še tople rokavice je treba snet. Po nekaj akrobacijah s pomočjo svetlobe telefona, mi tudi ta podvig uspe. Pa se pejmo naprej izgubljat. Malo levo, malo desno po zmrznjenih travah in snegu. Sem in tja kaka skala. Povečevanje in zmanjševanje karte na Garminu. Tudi njega zebe. Je precej upočasnil. Aha! Očitno sem zgrešil smer za devetdeset stopinj. Nazaj po svojih sledeh in v novo smer. Če ne bi poznal odtisov svojih superg, bi mislil, da tu še nisem hodil. Spet se zaletim v neko kočo. Ta je precej manjša. Kot neka drvarnica. Iz firbca malo pošnofam naokoli. Glej, glej! Saj to je zimski bivak. Nemudoma se skrijem pred vetrom v barako. Zdi se, kot da sem prišel v zakurjen prostor, čeprav sem se le umaknil z vetra. Notri je prav fletno: miza, klop, pograd, deke. Vsedem se na klop, pokrijem z deko po nogah in med zobanjem rozin delam analizo. Stvari se vedno bolj komplicirajo. Megla še vedno noče nikamor, veter je se mi zdi vedno močnejši. Do svita je še tri ure. Če grem naprej, me čaka v najboljšem primeru 10km odprtega terena gori doli po vetru, megli in snegu z neprestanim izgubljanjem. Oblečen sem za silo dovolj le za hitro gibanje. Garmin ima le še polovico baterije. Rezervo sem že porabil za čelko. Če počakam do jutra in grem dalje se bo zavleklo precej dlje, kot do zgodnjega popoldneva. Kakšno krajšanje trase s tacanjem po asfaltu in bognedaj po brezpotnih hostah mi pa ne diši preveč. Kaj hitro mi je jasno, da danes prav daleč ne bom prišel. Le škoda mi je tako hitro odnehat. Po enournem bivakiranju se končno odločim za naslovni moto in se obrnem od koder sem prišel. Tudi tokrat seveda ne gre brez tavanja okoli koče in spoznavanja lastnih sledi. Obiščem še nekaj ograj, klopc in kažipotov, preden končno vdenem pot po kateri sem prišel. Med spustom gre vse v obratnem vrstnem redu. Veter pojenja, počasi slačim odvečna oblačila, nižje se redči tudi megla in postaja topleje. Ob sedmih zjutraj sem spet pri avtu.

REZIME: Komentarji bi lahko bili precej različni. Npr: “Usral se je že na prvem hribu.” Ali: “Kljub nečloveškim razmeram je vztrajal, a nadaljevanje ni bilo možno.” Res je bil vse skupaj le nočni vzpon na srednje visok hrib. Naneslo je dobrih 12km in 1200m vzpona. Dogodivščina je bila pa dobra. In to je tisto, kar šteje. Še zdaj si nisem čisto na jasnem, ali sem malo čez les, da se sploh lotim česa takega, ali sem samo pusi, ki je vrgel puško v koruzo ob prvi težavi?

Čez dva dni sem poslušal Messnerja, kako je dal vse premoženje, da je lahko sam šel pod Everest in tam padel v špaltno. “Sem vedel, da so moje dogodivščine neškodljiva zabava za amaterske rekreativce.”

Tavanje okoli koče na Ratitovcu