Beg iz zapora (Barkley marathons 2024)

Pravi en dan Bojana: “Ej Matej! A veš, da Tomislav iz Našic pozna Laza in te lahko spravi na Barkley marathons.” “Ne seri! Laza itak noben evropejec ne pozna in sploh vprašanje, če je preživel korono. Na Barkley se je nemogoče prijavit, ker nihče ne ve kdaj so prijave.” Vseeno pošljem pismo Tomislavu, da ga prepošlje prek luže. In čez mesec dni dobim sporočilo, da so prijave dne tega in tega dne po EST na spodnji mail. Takoj mi zalaufa hrček v glavi. Do tekme je še pet mesecev. V tem času se da kar nekaj natrenirat. Nisem več v najboljših letih za take neumnosti . . . Pot je draga . . . Tekma je eno samo trpljenje . . . Ah, klinc! To je enkratna priložnost, da vidim če je vse skupaj res, ali je samo zgodbica za velike otroke. Pošljem mail s pričakovanjem, da itak ne bom izbran in pozabim nanj. Proti koncu leta pride žalostna vest, ki se skrajšana glasi nekako takole: “It is my regrettable duty to inform you that you have been selected to run in the 2024 barkley marathons… and with that your fate is sealed . . . the only possible escape is to withdraw immediately . . . if you truly are as dumb as you look proceed . . . ” In moja usoda za prvo polovico leta je bila zapečatena!

Kdo ni med brskanjem za zanimivimi tekaškimi oz pustolovskimi izzivi naletel na omembo obskurnega dogodka nekje med hillbillyji v zabačenih prostranstvih ZDA. Zraven je fotka sivobradega strica z oranžno volneno kapo in karirasto srajco. Bojda najtežja tekaška tekma na svetu. Brez internetne strani, s skrivnim načinom prijave. Konča jo le tu in tam kak norec. Vsi ostali odstopijo oziroma zamudijo neizprosne časovne limite. Dolga naj bi bila 100milj, za kar je odmerjenih 60 ur. V časih, ko že vsak malo boljši rekreativec preteče stomiljko v 24 urah. Kaj za vraga je to??? Kdor že ve, naj izpusti naslednji odstavek.

Barkley marathons, je pogruntavščina upokojenega tekača z umetniškim imenom Lazarus Lake. Dogaja se v gozdovih državnega parka v nekem fuckvillu (pardon, pravo ime kraja je Wartburg) v vzhodnem Tennessie. Navdihnila ga je zgodba o begu iz bližnjega zapora, ko so pobeglega reveža našli po dveh dneh in pol le 8 milj stran v grmovju. Laz je šel stavit, da bi jih v tem času naredil vsaj 100. Vse ostalo je zgodovina, ki traja že od leta 1986. Če ti uspe izvohat datum in mail za prijavo, si Lazu dovolj zanimiv, uspešno rešiš prijavni test z vrašanji iz sinteze umetnih diamantov, nastanka prvih aminokislin, geometrije, algebre . . . se pojaviš na določen pomladanski dan v kampu državnega parka Frozen Head. Popoldne poravnaš štartnino 1.60USD + registrska tablica za novince, dva para štumfov za veterane, ali Camel cigareti za predhodne zmagovalce. Za to prejmeš podroben, poetično obarvan opis proge na šestih straneh in štartno številko. Master map je nalepljen na prijavni mizi in ga lahko po mili volji slikaš, ogleduješ in prerisuješ kamor želiš. Ker je vsa elektronika med tekmo prepovedana, ti fotka pomaga le kot spominček, če nisi po kakem čudnem naključju s s sabo na taborjenje prinesel A3 barvnega laserskega printerja. Trasa je dolga cca 40km in ima cca 4000vm vzponov. Poteka večinoma po brezpotjih. Krajšanje in spreminanje trase je prepovedano. Vmes je skritih 15 knjig iz katerih iztrgaš stran s svojo štartno številko, kot dokaz, da si bil tam. Za krog imaš časa 12ur, nato dobiš novo štartno številko in greš nov krog v obratni smeri. Skupaj 5 krogov v 60 urah. Za Fun Run dobiš gratis 4 ure (znese 40 ur za tri kroge). Zunanja pomoč je dovoljena le med ciljem prejšnjega in štartom naslednjega kroga. Na progi sta dve postaji z vodo. Za orientacijo je dovoljen le papirnat zemljevid, zapiski in kompas. Nobene elektronike, niti mp3, višinomer, ura, telefon …! Štart je enkrat med polnočjo in poldnevom naslednji dan. Ko si pripraviš opremo in zemljevid, je počasi večer in greš lahko malo spat. Budnica je eno uro pred štartom s piskom na školjko. Takrat dobiš uro, ki je nastavljena na Barkley time (00 pokaže točno ob štartu). Vsi se zberejo pred znamenito rumeno rampo. Ko Laz prižge cigareto, se začne stampedo v gozd.

Začnem pridno trenirati, vmes imam mesec počitka zaradi vnetja ahilove tetive in marec je hitro tu.

Hugh, prijatelj voznice Uberja

Že takoj po pristanku v Nashvillu naju pričaka prvi kulturni šok. Na letališču ni ne bifeja, ne trgovine, niti trafike, da bi človek kupil SIM kartico. Vse, kar imajo, je WC in pet izposojevalnic avtomobilov. No, vsaj wifi dela, da rezerviram Uber in hotel (po nesreči v mehiški četrti, kjer naju precej čudno gledajo :)). Receptor indijskega videza sprašuje katero valuto uporabljamo v Evropi in če tam govorimo angleško ali špansko. Welcome to America! Naslednji dan prevzameva rezerviran mini avtodomek in se odpraviva na širne ameriške ceste. Mimo drvijo pickupi velikosti manjših avtobusov in gigantski šleparji. Tukaj je vse XXXL. Ob cesti je polno smeti, ostankov počenih gum in povoženih živali. Sredi avtoceste so ogromne luknje, ki XXL koles ne motijo, za normalne 15 colske gume so pa nevarna past. Vse je precej zanemarjeno, vendar je zaradi širine ceste in števila pasov vožnja lagodna. Spotoma nabaviva fasungo v supermarketu. Kar umetnost je kupiti hrano, ki je vsaj približno naravna in brez dodanega sladkorja. Pri večini izdelkov ne veš ali je za jest ovitek, ali tisto, kar je notri. Po krajši triurni vožnji prispeva v državni park Frozen Head, ki je že zaprt, zato prespiva kar ob cesti. Tukaj je to precejšnja umetnost, saj je večina zemlje privatne.

Zjutraj plačava kamp za dneve, ko lahko. Vmes je dva dni zaseden, a se ne sekirava. Preseneti naju ogromno nekih pravil. Hoditi se sme le po markiranih potkah. Park je odprt od 8h do sončnega zahoda. Eno uro pred sončnim zahodom se morajo vsi kampisti vrniti v kamp. Ranger jih prešteje in zažene iskalno akcijo, če kdo manjka. Hm . . . podobno, kot zapor, mimo katerega sva se peljala na poti v park. Le, da imajo tam še trojno ograjo z bodečo žico okoli. Poltovornjak, ki patruljira okoli, je pa na las podoben temu od park rangerjev.

Nismo navajeni, da nam hosto zaprejo.

Ta zaresen zapor

V nekaj dneh se spoznava z okolico. Vse skupaj je še najbolj podobno polhograjskemu ali zasavskemu hribovju. Z listnatim gozdom porasli hribi, ki se dvigajo cca 500vm nad dolinami so si podobni kot jace jajcu. Potke so zelo položno speljane v mnogih okljukih in zelo dobro označene. Se vidi, da so narejene za mestne srajce. Na najvišjem vrhu je razgledni stolp od koder se med krošnjami dreves, ki so stolp že prerasla, odpira pogled na podobno gričevje daleč naokoli, na zapor v dolini in termoelektrarno v daljavi. Trbovlje so amerika za Ameriko. Zvečer naju v mehiški restavraciji zopet šokirajo ameriške XXXL velikosti. Za sosednjo mizo pijejo ogromne vrče neke limonadi podobne pijače. Vprašava kaj je to in izveva. Margerite so. Mala 4dl, srednja ima slab liter in velika slab liter in pol, za aperitiv pred večerjo. Na dan, ko je kamp polno zaseden, popoldne vprašava rangerko, če se smeva ponoči zaparkirat na velikem parkirišču za dnevne goste, ki itak sameva. Prišla sva namreč čez pol sveta samo zaradi njihove slavne dirke. Lahko seveda plačava kampiranje. Žal so pravila stroga in pred sončnim zahodom morava zapustiti park. Mimo table in zapornice se odpeljeva še 500m ven in zaparkirava ob cesti. Sredi noči naju zbudi hupanje. Prilezem ven in govorim z avtoritarno osebo, ki se skriva za žarometi poltovornjaka. Sam upravnik parka nama je prišel prebrat lekcijo, da sva še vedno na območju parka kjer je vse prepovedano. Welcome to prison!

Na dan D se klientela v kampu počasi spreminja. Namesto vikend piknikašev s tritonskim tovornjakom in povprečno težo 150kg, počasi kapljajo koščene postave v tekaških oblačilih z vseh koncev našega planeta. Tu sta Tano in August iz Argentine, japonec Tomo (že petič tukaj), Američani iz vseh mogočih zveznih držav, švicar Cristophe, več francozov, bolgar Nikolaj, španec, nemec, brazilec, bolivijec, . . . .

Slovensko-Argentinska ekipa

Ne vem kdo je bolj vesel slikanja 🙂

Levo Keth Dunn (edini uradni poročevalec:), desno glavni izvajalec del Carl Laniak

Ob prijavi me organizator presenečeno vpraša kje imam potico. Saj v Ameriki vsi vedo, da Slovenci ne gremo nikamor brez nje. Mimogrede največja slovenska zvezda v teh koncih ni Dončič, ampak Pogačar. Laz je z veseljem sprejel zemljevid Slovenije. Prav zavriskal pa je, ko sva mu podarila slovensko zastavo, saj mu je le ta še manjkala, da jo obesi na štartno ograjo med vse ostale.

Razvozlavanje road booka in risanje zemljevidov mi vzame skoraj štiri ure. Veterani pravijo, da je polovica knjig na novih lokacijah in da je cca 20% trase na novo začrtane. Road book je pa cela pravljica na šestih gosto tipkanih straneh teksta. Poleg podrobnih usmeritev in opisov mikrolokacij knjig vsebuje tudi polno koristnih nasvetov za zelence vseh sort. NPR: “There is an old trail wich follows this ridge. If you can find it, you are very good. Regardless of the level of visibility it is clearly marked on your map. Follow it. (warning: faillure to reach the correct stone at the top may result in disastrous and time consuming search for it)” ali “If you find yourself off the map, you have gone too far!” Preden prideš do tretje knjige od 15h je navodilo “If you have had enough fun for one year, you can turn right and return to camp the easy way. If you have learned nothing, you can turn left. Assuming you were not bright enough to drop, you will go . . . ” . . . / “Keep taking the steepest possible way until you belive the death is imminent.” . . . / “During your breathing breaks you can imagine the prisoners who used to be housed in those ruins at the bottom of the climb and marched up this trail every day to work in the mines. See? You don’t have it half bad.” . . . / “If you find yoursef being sliced apart by briers, you are possibly on course.” še posebno navodilo pri vzponu po enem od grebenov “Part way up you will come to a highwall. If you cannot scurry up it like a squirrel, then you can go around the end. It only extends another couple hundred yards. If you go in the wrong direction, you will come to a place where further progress impossible. Don’t go that way!” . . . /“You can be more confident that you are going the right way, if you start to wonder “How does the dirt even stay there? Why has it not already slid to the bottom of this steep slope???”” . . . ./ “Do not bother checking your watch, you can be sure your progress is too slow.” . . . /“After you have climbed forever and a half, you will reach the rocky bluffs at the top.” . . . /”About the time you’ve run out of curses, you will reach a false summit.” . . . /“Grab a drink and get mooving. The course is about to turn ugly.” Opis je poln zloveščih imen klancev, ki jih ni na nobenem zemljevidu. Tu so Little Hell in Big Hell, Rat Jaw, Zip Line Trail, Wrong Way Ridge, Jaque Mate Ridge, Butt-Slide 3.0, Rusty Spoon Trail, Meatgrinder, Hillpocalypse, . . .

Ob 21h le uspem spacati skupaj tri kopije zemljevida in dve kopiji plonk listkov, ter se odpravim spat že oblečen v tekaško opremo z napakiranim ruzakom. Bojana ostane budna in čaka na znameniti pisk školjke . . . Ob 3:17 navdušeno vdre v kombi in tuli: “Ustani, ustani, začelo se bo!” Počasi se odvlečem na WC, kjer izvem, da je bil lažni alarm. Nekdo se je usedel na hupo v avtu. Uležem se nazaj in točno čez eno uro zaslišim pravi glas. Tokrat gre zares. Dvignem slavno uro iz Walmarta, se zrihtam in postavim pred rampo.

V glavi premlevam taktiko. Sprva sem imel namen iti svoj tempo in se ne ozirati na druge. Nasvet Mika, ki že 20 let sodeluje pri pripravi dirke, mi zasadi dvome. Pravi, da se naj se prvi krog prilepim kakemu veteranu, ker oni naj bi že v nulo poznali lokacije knjig in bom s tem prihranil veliko časa za iskanje. Sliši se smiselno. Samo vseeno moram slediti karti za kasneje. In če grem na začetku prehitro, me bo potem pobralo. Če grem prepočasi, me bo pa limit ujel že v prvem krogu. Nabirajo se tekmovalci, ki so mi znani le s fotografij in youtuba. Same mašine. Tu sta dva od treh lanskih zmagovalcev, John in Aurelien, pa trikratni zmagovalec Jared, Jasmin (edina ženska, ki je naredila 4 kroge, Spine race je zmagala s petnajsturno prednostjo v absolutni konkurenci), Harvey (svetovni rekorder Backyard ultra s 108 urami), Ihor (Backyard ultra 107 ur), francoz Sebastien (dvakratni zmagovalec Tor des Glaciers), tudi večina ostalih ima za pasom razne zmage na ultrah, FKT-je, uspehe na orientacijskih tekmovanjih in podobno. Da ne govorimo tem, da jih je polovica že bila tukaj in to večkrat. Samo jaz imam skrivnega asa v rokavu, ki ga nima nihče. 🙂 Edini imam za sabo leta rednih tedenskih treningov na zelo podobnem terenu, kot je ta, na zelo podobno nenatančni karti, v vseh vremenskih pogojih, iskanja podobno obskurnih kontrolnih točk ponoči sredi gozda. V mislih imam seveda Rajdovske torkove mikroavanture. Ob legendarni rumeni rampi se že sprehaja Laz s svojo nepogrešljivo oranžno kapo in rdečo karirasto jakno, ki ni dosti mlajša od njega. “Matej, kam si to padel? Spet si imel prevelike oči. Doma pol Slovenije nestrpno klika in navija zate, ti pa špilaš turista med svetovno elito. Zdaj ni več poti nazaj. Kompas v roke in gasa v hosto.” Oglasi se še trobenta v spomin na vse preminule prijatelje Barkleya. Laz nam da napotke naj bomo pametni in izvlečemo iz vsega skupaj cele riti, ter ob tem uživamo.

Točno ob 5:17 po EST oz 00:00 po Barkley time ali 10:17 po srednjeevropskem času si Laz ležerno prižge svoj čik in avantura se začne. Takoj na štartu se vsi zapodijo, kot svinje v buče. Večina ima namen šlepanja na tistih par, ki progo poznajo in obvladajo navigacijo. Po nekaj sto metrih uvodne potke, že vsak po svoje poskačemo čez potok in zagrizemo v nasprotni breg. Prva polovica takoj pobegne naprej. Ostali se malo raztegnemo. Ujamem svoj tempo in odgrizem prvih 500 višincev na vrh in na drugi strani v isti smeri dol. Kar padem do lokacije prve knjige. Ene sedem tekačev že nestrpno išče pravo skalo. Po minuti ali dveh kaosa, jo končno najdemo in potrgamo vsak svoj list. V začetni mrzlici vsak zase razcufamo knjigo, kot piranhe. Dejmo, dejmo, gasa, mudi se! Vmes se nakapljajo z vseh koncev še tisti, ki jih je že na začetku odneslo preveč s poti. Znajdem se v skupini štirih. Poleg Tana iz Argentine, ki je tu že drugič, a se ne spomni nič poti, še dva američana, ki zgledata precej samozavestno, kot da imata vse pod kontrolo. Na ravnini, ki je eden redkih bolj tekaških delov trase me malo pustijo za sabo, a jih hitro prehitim skozi grmovje in na spustu. Vidim, da niso najbolj vešči sledenja karti med gibanjem. Pri drugi knjigi ujamemo še tri in spet preveč hitimo pri iskanju knjige, ter izgubimo par minut. No, meni bi pomagalo tudi, če bi vedel kako se reče Čugi po angleško in s tem kakšno drevo iščemo. :). “OK Matej, to je to. Vidiš, da so ti ta hitri pobegnili. S temi, ki so okoli tebe si pa nimaš kaj pomagat, ker tudi oni iščejo koga, da se mu nalimajo. Spoznal si se s karto. Zdaj pa pamet v roke in svoj tempo.” Naslednje tri knjige tekoče pobereva s Tanom, ki malce umiri svoj na začetku divjaški tempo. Sedaj lepo en potrga strani iz knjige, drugi naštudira pot dalje. Prav razveselim se rajdovske piramide z najine ogledne ture na enem od vrhov. Občasno se prehitevamo in pogrupiramo še s par drugimi. Bolgar Nikolaj je tu tretjič in je videti, da kar obvlada navigacijo. Vendar ne kaže kakega posebnega zanimanja za sodelovanje in občasno užge čisto svojo varianto. Včasih mu rata, včasih pa tudi ne. 🙂 Tano dobi krče v noge in zaostane, Nikolaj oddirja po svoje, američani imajo tudi svoj zmenek z grmovjem. Med KT 8 in 9 ostanem sam. Sonce že kar lepo greje. V senci je pošteno mraz. Pod nekim vrhom so celo ledene sveče in sneg. Na S piha, na J je vroče. Nekaj se trudim s slačenjem in oblačenjem, nato pa neham izgubljati čas in samo pičim. Ugotovim, da sem v ekstazi začetka tekme, lovljenju primerne grupe za sodelovanje, iskanju knjig in borbi z grmovjem malce zanemaril hrano in pijačo. Bom v dolini ob potoku dotankal. Hrana na suho itak ne gre po grlu. Na devetko naredim prvo večjo orientacijsko napako. Na spustu zajaham napačen jarek, malo lutam po grmovju in nato grizem nazaj gor dobrih 100 višincev po pravem jarku. V dolini se končno napijem in zagrizem ponovno v klanec. Zaradi vročine se mi hrana ustavi. Gele vseeno nekako stiskam vase. Prvič v življenju dobim krče v noge, ki na srečo hitro minejo. Med KT11 in KT12 pridem do razglednega stolpa z vodno postajo, ki je edino mesto, kjer imajo tudi navijači dostop do trase. Bojano seveda zaslišim še preden dobro pospravim stran iz zadnje knjige. 🙂 Do tu rabim osem ur. Kar OK. Vse je v časovnicah.

Galono na eks, kot vsak pravi Slovenec

Napojim se, kot vsaka poštena kamela in se poln energije zapodim dol po slavni poseki pod daljnovodom imenovani Rat Jaw. Robidovje je visoko od pol do dveh metrov. Enkrat te grabi za kolena, drugič za gležnje, za roke, za vrat, pa spet za komolce. Poskušam si dati čim manj dela s tem in vdrževati primeren tekaški korak. Vsaj glede navigacije lahko dam možgane na pašo. Daljnovod me izvrže naravnost pred vodni tunel po katerem se sprehodim na drugo stran zapora do KT12. Vmes je na izbiro ali 3m plezanja po navpičnem jašku, ali mokre noge. Izberem seveda prvo možnost. Naslov knjige pri zporu je “Shoot them if they run!” Res so se potrudili z naslovi. 🙂 Ponovno stran 45 v vrečko in gasa v hrib. 10m pred KT14 priskaklja za mano John Kelly (dvakratni zmagovalec dirke). “Hm . . .! Nekdo od naju je močno zajebal.” Izkaže se, da je v vodstvu in del že drugi krog v kontra smeri, malo popravlja, ker ga je zaneslo iz smeri. Pokaže mi kje je knjiga in celo iztrga stran zame. Med tem pridivja šest njegovih zasledovalcev. Tudi njim vsakemu posebaj iztrga stran iz knjige. Nato vsi počakajo njega, da pospravi knjigo, svojo stran, se napije in se v gosjem redu spet zapodijo za njim. “Tole je kar luksuz. Drugo leto si bom tudi jaz rezerviral lokalnega vodiča. Ha,ha” Na polovici zadnjega vzpona ugotovim, da me je pojava prve grupe tako zmedla, da sem pozabil tankat vodo. Nič ne pomaga. Skloni glavo in trpi. Tik pred ciljem grem mimo piknik placa, kjer dam glavo pod pipo in se spet delam, da sem kamela. Krog zaključim v dobrih 12urah, kar ni slabo za nepoznavalca trase, ki je praktično vse oddelal sam. Za naslednji krog vsaj mikrolokacije knjig že poznam. Za dobrodošlico mi Keith Dunn zabrunda, kje da sem hodil. Da me že ves dan čakajo.

V 15minutah pospravim v želodec in ruzak kolikor morem hrane in se optimistično zapodim v drugi krog v smer od koder sem ravnokar prišel. Načrtno jem in pijem čim več, da bi nadoknadil minus. Po trinajstih urah tekme grem tudi prvič lulat. Zdi se, da se stvari postavljajo na svoje mesto. Mašina dobro teče. Trasa je sicer že malo znana, a vseeno precej nova, kar je šlo prej dol, gre zdaj gor in obratno. Kjer sem prej samo padel do naslednje točke, je treba zdaj gledati na kompas in popravljati. Med KT 14 in 13 se znoči. Ponoči je težje zadeti azimut in je treba popravljati proti KT po zajebanem terenu, kar vzame 10min tukaj, 15min tam . . Tudi noge čutijo 5000+ višincev. Še vedno mi gre dobro. Grizem. Normalno jem in pijem. Pri zaporu mi podgana pokaže pot v tunel. No, tega bi našel tudi brez nje :). Rat Jaw je na momente res strm. Kot bi rekel Janez: “Še dobro, da so robide, da se ima človek za kaj prijet.” Jaz se raje povlečem za star električni kabel. Na pol klanca nekdo spi v grmovju. Pravi, da je ok, samo jesti ne more. Na vrhu ledeno piha. Do sem sem rabil 5ur, kar je sicer 45min več, kot v prvem krogu. Še vedno sem v igri. Tankam in pičim dalje. Ponoči se mi nabere še nekaj manjših popravkov smeri po nekaj minut vsak. Noge v klanec že kar pečejo, ampak dizel mašina gre. Malo naprej od KT 9 srečam skupino, ki sem jih pred eno uro videl zarinit v napačen jarek in niso slišali mojih klicev. Zdaj pojma nimajo kje so sredi noči v gozdu obračajo karte, kot prvošolčki. Usmerim jih nazaj v pravi jarek. Po prvem krogu so imeli uro in pol prednosti pred mano. Barkley že malica svoje mladiče. Še vedno sem v igri in grizem dalje. Nekje pri KT 5 pričenjam spoznavati, da bi lahko zamudil limit za v tretji krog. Pri KT3 mi je to dokončno jasno. Neham pritiskati na gas in lepo z užitkom odkruzam preostanek trase. Med spustom po enem od grebenov pred mano steče nekaj majhnega, belega s črnimi pikami. Dihur?, Izgubljen dalmatinček sredi gozda?. Ko pridem bližje skoraj pohodim štiri male divje prašičke (bele s črnimi pikami). Res sem imel za sabo eno in pol neprespano noč, ampak so bili res dalmatinčki. Mame na srečo ni bilo blizu in je tudi nisem čakal. Kasneje sem izvedel, da je neka mama pujsa enega od tekačev podrla na tla, da se je skotalil po bregu. Seveda želim pobrat vse knjige. Zaradi pomanjkanja koncentracije zadnjo knjigo pol ure iščem na napačnem mestu. Vse se ujema, jarek, balvan, skala obrasla z mahom, samo knjige ni. Poskušam izslediti sledi 50 parov nog pred mano, vendar so divje svinje tako temeljito preorale teren, da o človeški nogi ni niti sledu. Opravim se na bližnji vrh, da bom z vrha lažje naciljal pravo lokacijo. Ko prisopiham gor, vidim, da sem na napačnem vrhu. S pravega vrha potem takoj padem na knjigo, kot v prvem krogu. Zadovoljno se sprehodim v cilj z drugim knjižnim kompletom v žepu. Kot Boris na trekingu: nekaj ur čez limit, ves popraskan od robid. Oddelal sem traso v obe smeri, podnevi in ponoči. Bilo je lepo in težko. Za kaj več mi je zmanjkalo nekaj kondicije, nekaj znanja o tekmi, ki ga sedaj imam in kot vedno nekaj sreče. Po prespani noči se oba z Bojano preleviva v navijača in spremljava zgodoviski zaključek letošnje dirke z rekordnimi petimi zmagovalci, prvo žensko zmagovalko, tretjo zmago domačina Johna, rekordno četrto zmago Jareda, zmago novinca Ihorja, ki je po 60 urah brez spanja na cilju odrecitiral 15minutni srce parajoč govor brez napake, kot bi ga pisal že ves teden. UF! Danes, ko gledam vse slike in posnetke na internetu se mi zdi še bolj neverjetno, da sem bil med tisto peščico ljudi, ki smo dejansko bili v živo priča tem dogodkom.

Vsi zmagovalci z Lazom in Carlom

Girl power

Klemen, tale je zate

S šefom in teto iz ozadja

Rinem gor po grebenu. Strmo je kot pes. Na zemljevidu je samo ravna črta do vrha. Prerinem se skozi zid robidovja in padem na cesto. Nad cesto je odsekana stena. Se ji umakniti levo ali desno? V roadbooku piše, da naj izberemo pametno. Ha,ha,ha.. Vržeš v glavi kovanec in greš na eno stran, ter zarineš gor, čim se zazdi stena za silo plezljiva. To se do vrha ponovi še vsaj petkrat. Ovinki seveda niso všteti v uradne kilometre. Ta isti greben v drugem krogu seveda šibaš dol. Pred odsekano steno je priporočljivo pravočasno zabremzati na drsečem pesku. Cik-cak levo desno in ne vem več kje je greben. Padem na eno od cest in ne vem ali levo ali desno. Vse je nekam ovinkasto. Grem levo in nekaj močno zasmrdi (kislo zleje?, silaža?, plin? …). Pridem do plinske vrtine kjer na veliko piše no fire or smoking. Očitno bi moral zavit desno. Tečem nazaj po cesti do grebena in spet dol v trnje ponovi vajo.

Po dolini ob reki/potoku sledim kao cesti, ki je narisana na karti in opisana v roadbooku, skozi gozd. Vse je zaraslo. Ne veš, kaj je bila nekoč cesta in kaj je struga potoka. Tudi križišča in ruševine (vse je na karti) ni nikjer. KT naj bi bil pri slapu. Ko se mi po občutku zazdi, da sem že mimo, se vrnem 50m nazaj do skale s katere kaplja voda. Obrnem se in se spotaknem ob knjigo. Šele potem se razgledam naokoli in opazim pod mahom ostanke ruševin pri katerih naj bi začel iskati.

Kdor je bil kdaj na kakem trekingu v Istri mu je dobro znan opis kontrolne točke “drvo u šumi”. Očitno so nekatere ideje univerzalne po vsem svetu – ha,ha,ha. Pri iskanju pravega votlega drevesa med petdesetimi pride prav več parov oči in nekaj sreče. Podoben štos je z mahom porasla skala ob potoku. Vse skale so tam živo zelene od mahu. Karta je bolj Senadove sorte: “Nekih puteva ima, nekih puteva nema.”. No tukaj jih na enem hribu ni absolutno nič, na drugem jih je pa na desetine. Oba na zemljevidu izgledata brez poti.

Navdušeni iskalci geozakladov poznajo klasičen namig “štor”. Prideš tja in je tam pravo leglo velikih in malih štorov, en je videti bolj pravi, kot drug. Naravnost množijo se pred tabo in te vlečejo za nos. Na koncu je zaklad v tistem prvem, kamor je prej pogledalo že pet ljudi, ali pa ugotoviš, da si v napačni vrtači, jarku, hribu…

Ko veš, da je vsaka sekunda dragocena, se razveseliš bleska ziplock vrečke med koreninami, kot majhen otrok božičnih daril. S tresočimi prsti, trdimi od nočnega mraza jo poskušaš čim hitreje odpreti, izvleči knjigo, najti pravo stran in jo v enem kosu nežno iztrgati. Zadnje ni tako enostavno opravilo, kot bi si človek predstavljal. Vmes moraš verjetno še sneti rokavice. Med razbijanjem srca v grlu in lovljenjem sape hitro pospraviš knjigo nazaj, iztrgano stran v svojo vrečko, preveriš smer in se zapodiš dalje, kot lovski pes po sledi ranjene srne.

Na žalost moram povedat, da sem se na dirki, ki naj bi sumulirala pobeg iz zapora počutil še najbolj domače in svobodno od vseh dveh tednov Amerike. Teren je, kot rečeno zelo domač. Hribčki, poraščeni z listnatim gozdom, tu in tam nekaj skalovja, na posekah in ob cestah robidovje. Iskanje vrhov, sotočij, vulkančkov, ruševin sredi gozda, kot, bi bila to le še ena izmed ljubih torkovih mikroavantur. Bilo je sicer precej naporno, vendar sem užival od prve do zadnje minute tekme. Traso bi lahko opisal tudi bolj po ameriško. Da je brutalna in izbira najbolj strme komaj prehodne klance gor in dol, 80% je brezpotja po drsečem listju pod katerim so skriti kamni, drsečem blatu in pesku, trnju, grmovju. Vsebuje plezanje po skalovju, prebijanje po grapah gor in dol, jahanje grebenov, borbo s trnjem . . .

Še nekaj kalkulacij, če komu ni jasno kaj za vraga počne človek 12 ur na tako kratki razdalji, he, he, he. Dolžina naj bi bila 100milj oz 20 milj na krog. To znese povprečno 2,67km/h. Lagan špancir. Brez veze. Potem se začnejo stvari komplicirat. Trasa v resnici ni dolga samo 20milj ampak jih ima že idealna linija precej več, nekaj dodatnih naklepaš potem z izogibanjem oviram, kako dodatno z napakicami pri navigaciji in sežeš krepko prek maratonske razdalje. Saj že ime tekme pove svoje: Barkley Marathons (množina). To dvigne potrebno povprečno hitrost prek 3,7km/h v 12 urah. Še vedno lagano. Predstavljajte si, da je treba vmes najti še 15 srednje velikih geozakladov brez GPS-a, brez podrobne karte, samo po opisu, sredi gozda, ponoči . . . Koliko časa vam bi to vzelo? Dve uri za vseh 15? Imaš samo še 10ur. Potem je treba še jest, pit, tankat vodo v potokih, potrgat liste iz knjig in jih pospravit nazaj, spremljat kompas in zemljevid, plezat prek ovir, na koncu oddat liste Lazu in počakat da jih prešteje, se najest, dofilat ruzak, preoblečt majco. Vse skupaj še dodatna ura – imaš še devet ur. Po brezpotju si 15% počasnejši – imaš še osem ur. Ponoči si 15% počasnejši – za dnevni krog imaš 6,5 ur, ker moraš nadoknadit za nočnega. Torej 6,5 ur za gorski maraton s 4000 višinskimi metri vzponov, če so razmere idealne in nisi naredil nobene napake. Gre? Imaš še nekaj rezerve? OK enkrat. Kaj pa petkrat zapored? Potem so tu razne napake in težave. Srednja orientacijska napaka +30min, si že blizu limita. Večja orientacijska napaka +1ura – game over. Ne najdeš knjige – pohiti vsaka minuta šteje. Premalo tekočine ali hrane – si 15%počasnejši – hitro se spravi v red da izgubiš manj kot uro in ostaneš v igri. Premalo obleke, zebe te med iskanjem knjige, težko listaš po knjigi, težko se spet ogreješ – +30min – si na meji. Moker teren – 10%-30% počasneje – si na limitu ali že čez. Prehitro želiš nadoknaditi izgubljeno, padeš in stakneš manjšo poškodbo (udarec – ureznina…), ki te upočasni za dodatne pol ure. Srednja poškodba (zvit gleženj) – game over. Na tranziciji krpaš žulje – +20min – Laz se ti že navihano smeje in gleda na uro. Od drugega ali nakasneje tretjega kroga dalje se pridruži še neprespanost. Tekma je narejena tako, da se napake in zamude seštevajo in množijo. Jasmin, ki je letos zadnja prišla v cilj kompletne trase, je ostalo od 60 ur le še 99 sekund. Če bi se pri vsaki knjigi zadržala le sekudo in pol dlje, ali na vsaki tranziciji 25 sekund dlje, bi prekoračila limit. Eno uro, po zaključku tekme se je ulilo. Če bi napovedano deževje prišlo nekaj ur prej in teren spremenilo v drsalnico, bi namesto petih kaj lahko tekmo zaključil le eden. Skratka imeti moraš, kot pravijo američani, all the tools in the box + lepo vreme + tekočo izvedbo z minimalno napakic + veliko sreče, da ti uspe pobeg iz zapora.

Hvala Bojani za podporo ob trasi in PR službo, Janezu – PustolovecRajd za poetične zapise in rajcanje slovenske pustolovske in tekaške javnosti, ter seveda vsem, ki ste navijali in stiskali pesti zame. Čeprav je uradni rezultat le en krog od petih, sem dal vse od sebe in sem z dvema knjižnima kompletoma zadovoljen.

Barkley watch

Tudi tam imajo pustolovske tartufe

Bud Light 32oz = 0,95l

Barkley legs

Zaporniški avtobus

Ta star zapor

Past za divje svinje

Vodni objekt na izviru

Neznani objekt (rudnik)

Ruševine v gozdu

Slavna podganja čeljust s svežimi letošnjimi robidami

Vrh

Namig: z mahom porasla skala. 🙂

Tor des Glaciers – preko vseh meja – zaključek

Še 50km in 4000vm torej. En luškan trailček torej. Mala malca. Da je vse skupaj na 400km in 7 neprespanih noči podlage, me trenutno ne gane. Veselo pridiham na prelaz Champillon in na drugi strani spet dol. Sonce se zopet bliža gorskim vrhovom. Kmalu je tu že okrepčevalnica klasičnega TOR-a, kjer vesela družba peče morsko hrano na žaru. Sardelce, kozice, lignji in podobno v pastirski kolibi pod alpskimi štiritisočaki. Uf, uf,!!!  Tokrat sem prepričan, da ne haluciniram, čeprav je scena hudo bizarna. Kljub polnemu želodcu seveda probam vsakega malo in nato hitro spet pot pod noge. 10km teka po kolovozih mine, kot bi mignil.

Ob sončnem zahodu se spet ločim od udobne označene trase. Glavnina nadaljuje s prečko proti vasi Saint Rhemy, jaz pa desno proti prelazu veliki Sv Bernard. Seveda tudi do tega ne po najbližji markirani poti, ampak po brezpotnem grebenu na švicarsko stran in okoli riti v žep nazaj na prelaz. Pričenja se osma noč na poti. 8km in dobrih 1000vm računam, da bom stisnil v dobrih dveh urah. Bojani, ki me bo spet čakala na prelazu, najavim svoj prihod med 21 in 22. uro in zagrizem v klanec. Tu spet, kot že prej na TORu doživim deja vu. Ker mi je pojav že poznan, se ne sekiram prav dosti. Čeprav je občutek strašljiv. Pri ruševinah iz prve svetovne vojne poti zmanjka in sled me vodi navzgor po brezpotnem grebenu. Vzpenjam se med travami, nizkim grmičevjem in z lišajem poraslimi skalami. Pravi užitek je po pustolovsko sekati azimut po grebenu. V dolini se svetijo lučke vasi in avtoceste na veliki Sv Bernard. Stisnem gel, nekaj požirkov kokakole in zagrizem kolena, kolikor dajo pljuča. JUHUUUUUU!!! Še dve urci in spet bom padel v objem svoje drage. Višje se grmovje in trave umaknejo skalam. Superge na lišajih sicer odlično primejo, a je vseeno zamudno plezati s skale na skalo in iskati prehode. Po krajši izravnavi se teren popolnoma spremeni. Namesto skal pridem na nekakšen čuden sprijet pesek po katerem se dričam, kot na rolerjih. Sled me pelje v prečko po strmini. Vsak korak je, kot bi stopil na kroglice iz ležajev. Pod mano je strmina, ki se konča bog ve kje . . . Zapiha zlovešč leden veter.” FAK!!! Kam so nas to poslali?! Pa ti niso normalni!” Tukaj ne bi šel niti spočit podnevi, kaj šele ponoči po celem tednu nespanja. Ampak sled me pelje ravno tukaj. Odstop in vrnitev od koder sem prišel seveda ne pride v poštev. Ne po vsem kar sem že dal skozi. Bolj po palicah, kot po supergah se splazim preko prečke in spet navzgor po prekleti drsalnici. Poti ali steze seveda nikjer nobene. Priplezam preko strmega kupa peska in pred mano kar naenkrat zrase gigantski steber daljnovoda. Mimo njega je dvajset metrov ravnine, potem pa spet nekam gor v strmino po jebenem pesku po vseh štirih. Strah me je zdrsa. Skoncetriram se samo na vsak korak posebaj. Ne obstaja nič drugega, kot jaz in ta prekleta drsalnica. Po treh urah, ko sem računal, da bom že zdavnaj na kontroli, imam do tja še 4km okoli hriba z imenom Mont Mort. Hm . . . kar pravšnje ime za tak teren. Za 3km sem porabil 2 uri. Bojana me že čaka na prelazu. Poskušam poslati sporočilo, vendar ni signala. Telefon preklopim nazaj na letalski način in stečem na drugo stran v Švico. Tu so spet domače skale in grmičevje.

Ko je na brezpotju občutek, kot bi prišel na avtocesto

Za konec še poslastica 200vm vzpona nazaj na prelaz. In ob polnoči končno spet močno stisnem Bojano, ki je že prav pošteno v skrbeh zame. Še dobro, da ji je družbo delal Peter, ki me je prav tako prišel pozdravit in preverit moje stanje po enem tednu na poti. Pravita, da se jima je čudno zdelo, ker sta videla, tekače ki so tekli po cesti, ki pelje na prelaz. “Oooo, ko bi vedela kje sem kolovratil!” Na toplem ob ljubljeni osebi in polni skledi makaronov mi vse pade dol. Adrenalin popusti. Na pleča mi pade vsa utrujenost celega tedna. Ob meni sedi moja draga od katere sem se včeraj tako težko ločil in se je ves dan veselil. Zdaj pa kar sedim tam in ne morem verjeti kje sem. Iz ust spravim le tu in tam kako besedo, ko počasi meljem pašto. Bojana me samo zaskrbljeno gleda in ne ve kaj bi. Kar na jok ji gre. Sem in tja jo pobožam in potolažim, da sem dobro. Za kaj več nimam energije. Hm . . . Verjetno res zgledam precej ubogo. Saj tako nekako se tudi počutim. Kot ožeta, tisočkrat zribana cunja. Ooooo kako sladko bi bilo zdaj oditi do avta, se skupaj zaplužiti v toplo spalko in mrkniti za nedoločen čas.

V tem čudnem transu mineta dve dragoceni uri in treba je sprejeti odločitev: ali it spat tukaj, ali stisniti 10km do naslednje koče od koder je do cilja le še že znana pot preko zadnjega prelaza. Odločim se za drugo možnost. Natankam kokakolo, spijem guarano in skupaj stopimo v mrzlo noč. Peter zajaha motor v dolino, Bojana pa me spremi prek parkirišča do začetka poti. Oba sva v nekem čudnem transu. Skrbi jo zame. Verjetno upravičeno. Težko mi jo je kar pustiti sredi noči tam na mrzli cesti na 2500m, po tem, ko se že dva dni vozi sem in tja po ovinkih in me čaka na mrzlih prelazih. A, če želim končati to megalomansko dirko, moram naprej. Močno se stisneva in polupčkava za srečo in mahnem jo v noč. Čeprav je ne vidim, čutim kako gleda za mano. To mi da še dodaten pospešek. Če bo vse po sreči se vidiva popoldne v cilju. Hitim gori doli po stezici, da bi bil čim prej pri koči preden izpuhti učinek kofeina. Navijem si muziko in ob spremljavi polne lune šibam dalje. Nekje na pol poti čutim, da me spet zmanjkuje. Vedno več energije moram vlagati, a vseeno mi tempo pada. Pričnejo se dogajati čudne reči. Potegnem ven telefon, da bi preveril sled in čez nekaj trenutkov se zbudim iz globokega sna. Stojim tam pod luno sredi gora s telefonom v roki in ne vem, kaj počnem tam. Ne vem niti ali sanjam, ali je vse to res. Zberem se, preverim smer, navijem muziko do konca in ponovno zagrizem v klanec. Med grizenjem na polno in premikanjem nog v taktu štanc glasbe, se kar naenkrat zbudim iz spanja, z rameni naslonjen na ročaje palic. Podobne bizarnosti se še večkrat ponovijo. Sem na meji svojih rezerv. Če se zdaj ustavim, ali bog ne daj usedem, me zmanjka v trenutku in vprašanje, če se še kdaj zbudim. Lučki tekačev za mano se mi ne približujeta prav dosti. Hm . . . Ali sta tudi tako uničena, kot jaz, ali sem kljub zaspanosti vseeno spodobno hiter, ali sta tisto le zvezdi na obzorju, ali pa haluciniram. Na TOR-u je vse možno. Po izdatnem nalivanju s kokakolo in uveljavljanju živalske trme zaspanost toliko popusti, da me ne zmanjkuje več med hojo. Premikam se, kot v transu. Izmenično z enim očesom spim in z drugim na pol gledam. Vseeno prek ledeniških moren in hudournikov po brezpotju najdem pravo pot brez enega samega odvečnega koraka. Kot bi me vodila nevidna roka. Nekajkrat preverim položaj na telefonu in se čudim, da ostajam točno na sledi. Po dveh urah in pol agonije z zadnjimi močmi padem v toplo kočo Frassati. Tu zagnani kontrolorji želijo od mene zapestnico s čipom. To je preveč za moje neprespane možgane. Na vseh ostalih kontrolah je namreč zadostoval vpis v zvezek in ura. Bolj, ko razlagam, bolj se stric dere chip, chip, chip, kot preplašen papagaj. “Pa p… ti materina božja!!! Tista jebena zapestnica se mi je strgala že predvčerajšnjim, ko sem se prebijal skozi neprehodno grmovje in sedaj čepi na dnu ruzaka. Jaz pa nujno rabim skledo čorbe in posteljo preden kolabiram kar tukaj pod šankom!!!” V jezi mu stresem vsebino ruzaka po celi mizi in izbrskam zapestnico. Ko ga poprosim, če jo zna pokrpat, da jo bom spet lahko nosil na zapestju me spet gleda, kot tele. Nimam energije za pregovarjanje. Na hitro vržem vase dve čorbi. Za mizo sedim s fantom s klasične razdalje, ki javka kako je težko in da ne ve, če bo zmogel. Pokimam mu, da sigurno bo in se pustim odvesti do postelje v kateri zaspim še preden se dobro uležem. Po treh urcah krepčilnega spanca se, kot prerojen prebudim v prelepo sončno jutro.  Juhuuuuu!!!! To je to!!!! Nič me ne more ustaviti!! Še 21km preko zadnjega prelaza po lepi označeni poti, ki sem jo prehodil že dvakrat. Energija je na višku. Vzpon na zloglasni col Malatra mine, kot bi mignil. Odpre se pogled na mogočno pogorje Mont Blanca, ki se kopa v soncu. O jaaaaaa!!!!!!

Col malatra – še zadnji od velikih prelazov

Desno Mont Blanc, levo Courmayeur, jaz pa kar naravnost. JUHUUUUU!!!

Lahkih nog odletim v dolino, kot na zračni blazini. Noge letijo kar same. Za razliko od klasikov so nam začinili spust še z vzponom na Tete de la Troche, kar me sploh ne moti. Kaj pa je 700 višincev vzpona? P . . . dim!  Potka se vije po travnatem grebenčku, kot iz reklame za trail run. JUHUUUUU! Pri koči Bertone se sploh ne ustavljam, samo pomaham s štartno številko in gasaaaaa! Kmalu mu pride nasproti Bojana. Z nasmehom do ušes ji padem v objem in skupaj odtečeva proti cilju. Vzdušje je sproščeno, polno sonca. Oba imava nasmeh do ušes. Čisto drugače, kot ob najinem zadnjem srečanju.

Nekaj čez drugo popoldne po sedmih dneh in osmih nočeh kolovratenja po hribih s skupno okoli dvajsetimi urami spanja končno prestopim ciljno črto . . . . . . . . .

Objamem in polupčkam Bojano, ki ne ve ali bi me slikala, objemala, jokala al kaj . . . Meni je tudi nekam čudno. Po enem tednu mi ni treba nikamor več. Če hočem, se lahko z drago tukaj usedeva na škarpo in sediva dokler naju ne prerase mah in prav nihče naju ne bo preganjal. Prejmem še čestitke od Petra in ob pivu se kar na uličnem vogalu lotimo vrhunskega štrudla Bojanine mame, ki mi ga je na mojo željo prinesla v cilj. Perfektni trenutek! HVALA!!!!!!

REZIME:

Vse skupaj je zneslo 450km razdalje in 37000vm vzponov. Na poti sem bil 186ur, kar je sedem dni in pol, ter osem noči. Skupno sem vknjižil 20 ur spanja in izgubil 7kg žive teže. Vedel sem, da bo težko. A realnost je presegla moje najbolj divje predstave. To ni bil trail, niti tek. To je bilo hribolazenje na dolge proge ob stalnem časovnem pritisku in boju z vremenom in neizprosnim terenom. To je bila prva tekma na kateri me je lovil časovni limit. Prva tekma na kateri me je bilo na trenutke strah, da padem v dolino. Prva tekma na kateri sem bil brez vode in hrane tudi po deset ur skupaj. Prva tekma po kateri lahko rečem, da se na težjo stvar, kot je tole verjetno ne bi prijavil. Tole je bilo presneto blizu mojemu limitu. Na trenutke celo preblizu. V cilj nas je prišlo le 40 od 100 izbrancev, čeprav je bil pogoj za prijavo uvrstitev v prvo četrtino na klasičnem TOR-u

Hvala vsem navijačem, ki ste stiskali pesti zame doma, še posebaj Ajdi in Gabru. Hvala Petru, Uršuli in Andreji, da ste se potrudili priti na sam kraj dogodka.

Predvsem pa hvala Bojana, da si prenašala vse moje priprave in občasno slabo voljo v dneh pred odhodom. Hvala, da si doma prebedela noči pred računalnikom, in neprespana prišla na drugi konec Evrope me čakat sredi noči na mrzle prelaze. Hvala za vse tople besede, objeme, poljube . . . za slasten štrudel v cilju. Bojana, hvala, ker si bila z mano na dirki.

S Petrom se mastiva

Drejka tim me futra na tranziciji

Z Domagojem in Nikolo na zadnji tranziciji

čislani prostori

ugani katere so stare tri tedne in katere eno leto?

servisni prostori v na tranziciji

vsi finišerji Tor des Glaciers

Čtivo pred štartom

še dobro, da je veliko platno

še štartal nisem, pa imam že poflajštrane prste

 

Tor des Glaciers – preko vseh meja 3. del

Med tem, ko sem se mudil na zadnji tranziciji, se je zunaj zopet stemnilo. Začela se je že šesta noč. V petih dneh in petih nočeh sem prešel 287km in se vzpel za 24400m. Marsikateri ultratekač bi si mislil, da zmore kaj takega precej hitreje npr v treh dneh. Mogoče res, samo ne po takem terenu in ob tako redkih okrepčevalnicah. Tole ni ultratek ampak hribolazenje na ultra dolge razdalje. Po terenu, kjer se mi podimo v supergah in lahki vetrovki, se še tisti redki gorniki, ki se sploh odpravijo sem, gibljejo v konkretnih gojzarjih in s polnimi 30 do 50 litrskimi nahrbtniki opreme. No, jaz vstopam v zadnjo tretjino. Pred mano je še 160km in 13000vm. Daleč je še. Vse sorte se lahko še zgodi. Vendar imam občutek, da me nič ne more presenetiti. Kljub utrujenosti in neprespanosti mi je nekako steklo. Rutina premikanja nog, iskanja poti, hranjenja z vsem kar mi pride pod zob in občasnega kratkega spanca mi je postala domača. To so zdaj moje vsakdanje tirnice. Vse ostalo bi bilo čudno. Pred mano je okoli 40 tekmovalcev, za mano okoli 10. Ostali so že odstopili.

Po kratkem sprehodu skozi vas zastavice zavijejo levo, zahodno v breg, mene pa vodi gps dalje na sever še 10km po dolini in šele nato  v breg po smučišču. Prav gor pod mogočno Monte Rosso.

Monte Rossa

Med tem so se po urci hoje stopala zopet skrčila na normalno velikost in vložki so romali nazaj v superge. Uf! Tale problem je nepričakovano hitro izginil. Še en dokaz, da je treba samo it in se s problemi sproti ukvarjat. Na 2300 metrih nad morjem pridem do ogromnega gostinskega objekta, kjer je naša okrepčevalnica. Ura je ena ponoči, ko praktično istočasno vstopimo trije premraženi tekmovalci v prazno jedilnico s 100 sedeži. Tam naš čaka gazda osebno, štirje natakarji in kuhar. Posedejo nas za mizo in takoj dobimo pred sebe pogrinjke. Mene vpraša prvega, kaj bi jedel. Na moje previdno vprašanje, kaj je na voljo, dobim odgovor: “Samo povej, kaj si želiš jesti. Tam je kuhar in bo naredil. Bi meso, testenine, krompir, zelenjavo, riž . . . ?” Kar malo zmeden sem ob taki velikodušnosti. Na koncu se zmeniva za svinjsko pečenko z blitvo. Kolega zraven mene ne želi komplicirati in naroči isto kot jaz. Gazda je užaljen in pravi, da njemu sigurno paše kaj drugega. In ponovi podobno zasliševanje, kot sem ga bil deležen jaz. Zadnji pravi, da ni preveč lačen in bi, če že mora nekaj naročiti samo eno malo sladico. Ker se ne more odločiti, dobi polmetrski krožnik s malimi porcijami vseh sladic, ki so na voljo od tort, štrudla, tiramisuja, kremšnite . . . Po dveh konkretnih porcijah pečenke in tiramisuju nam pokažejo sobo za počitek. Ubogi reveži, navajeni pogradov in zasilnih ležišč civilne zaščite se kar ne znajdemo v tem luksuznem apartmaju in si skoraj ne upamo položiti svojih prešvicanih teles na dišeče rjuhe. Dilema ne traja dolgo. Čim se uležem, že spim. Ko se čez dve uri zbudim, ostalih dveh ni več.  Pa jo spet sam maham naprej v klanec proti še enemu prelazu prek 3000m. V želodčku mi prav prijetno počiva nočna pojedina. Ko pridem gor, je na vrhu samo kamenje in prepadi na vse strani. Gps signal pa nekaj leta sem in tja. Dve lučki vidim še višje v strmini, kje gre pot proti koči pod Lyskamom, zahodnim sosedom Monte Rosse. Sta to sotekača, ki sta zgrešila pot ali dva gornika, ki gresta proti štiritisočakom? Ko takole nekaj minut tavam sem in tja v mrzli in vetrovni noči, čisto slučajno pred nosom zagledam puščico, ki kaže dol za rob. Pogledam čez in res vidim navpičen zasnežen kamnolom in nekaj rumenih pik na skalah. “No pa imam spet nekaj za noge lomit!” Ostre spolzke skale se premikajo pod nogami, kot bi bile žive. Podobno sem na tej dirki že večkrat doživel, tako da nisem posebno presenečen. Zoprno je pa vseeno. Ko takole plešem v temi, mi noga naenkrat zdrsne naprej in pristane v luknji 30cm nižje, oster rob skale pa se mi zažre direktno v ahilovo tetivo. “No, pa smo tam! Ali je to konec?” Previdno izvlečem nogo in malo pomigam. Tetiva je na otip nepoškodovana. Tudi hodim lahko brez večjih bolečin. “Uf! Spet je nekdo pazil name.”

S

Še en dan se je rodil

Spustim se po prelepi samotni dolini mimo sinje modrega jezera pod ledeniki, ki visijo izpod štiritisočakov. Srečam nekaj gornikov, ki otovorjeni z vso zimsko opremo počasi stopajo navzgor.

Nekdo se je kopal

Ravno v času zajtrka prispem do naslednje postaje v idilični leseni koči sredi gozda. Na vprašanje, če lahko dobim kaj hrane mi oskrbnica le na kratko pomigne proti mizi, da naj si kar sam postrežem. Tam so v bistvu ostanki zajtrka predhodnikov. Nekaj prepečenca, masla in marmelade, ter kup papirčkov . . .    “Kaj se hoče. Ni povsod pojedina.” Izprosim si še skodelico čaja za zraven in pomeljem, kar pač je na voljo. Do naslednje koče je 22km in 2000vm. Bom moral k tem par prepečencem dodat še kako malenkost iz nahrbtnika. Ha, ha, ha … Vsaj vode je dovolj. Pred kočo teče iz pipe bistra hladna studenčnica. Spet se vzpenjam sprva skozi hladen gozd in nato prek neskončnih pašnikov. Sonce neusmiljeno žge. Na 3000 metrih spet pokukam eno dolino bolj zahodno. Tu spet stopim na prostrana smučišča, ki pa ne pripadajo več kompleksu pod Monte Rosso, ampak se nad njimi boči mogočna piramida Materhorna.

Tole še ni Materhorn

Tole tudi še ne

Je treba še mimo jezerc

in “jezerc”

in pokaže se Piramida

Seveda ni fore, če bi šli po najkrajši poti prek smučišča. Treba je it z zgornje postaje sedežnice na spodnjo postajo in potem spet na zgornjo postajo sosednje žičnice, . . . pa nazaj na spodnjo postajo tretje. Višince je treba nekje nabrat. Nič ne rečem. Samo kamnite planjave pod žgočim soncem niso ravno najprimernejši kraj za cikcakanje gori doli . . . Pogled na opustošenje, ki ga povzroča masovni turizem je prav žalosten. Celotna južna pobočja pod Materhornom so zminirana in poravnana z buldožerji, da je pozimi lepše vijugat v dolino. Verjetno Švicarji na severni strani niso nič bolj nežni z goro. Ampak kljub žičnicam, ki kazijo podobo, je pogled na mogočno piramido vseeno hudo impresiven. Tudi tlake po smučišču je enkrat konec. Pozno popoldne se že krepčam s slastno mineštro v koči Orionde, ki je sicer izhodišče za vzpon na Materhorn, katerega mogočna piramida se vzpenja v nebo točno nad njo. Ko v lahnem drncu prečim proti jugu nad dolino Valtournenche, za mojim hrbtom žari piramida v barvah zahajajočega sonca. “Uf! To je to!” Take trenutke bi človek raztegnil v večnost.

Tja na drugo stran doline moram

singlca po ledeniški moreni: “To je to!”

Materhorn na zatrepom doline Valtournenche

Adijo sonce, pozdravljena luna

Spusta ni prav dosti, zato tudi vzpon na naslednji 3000m visok prelaz ni prav hud. V kočo pod vrhom pridem že spet v temi. Začenja se sedma noč. Ko sem že blizu doline na drugi strani, zagledam močno svetilko, ki mi gre nasproti. “Kateri norec hodi tukaj sredi noči?” Ko pridem blizu, se ustavi in mi sveti naravnost v oči. “Bojana moja, si to ti?” “Jaz sem, a me ne poznaš?” “Seveda ne, če imaš dolge luči prižgane, buča! :)” Nekaj trenutkov samo stojiva tam sredi divjine in ne veva ali sanjava, ali je vse res. Jaz, da se najdražja oseba, s katero sva zadnji teden v stiku le prek redkih SMSov kar naenkrat udejani pred mano. In Bojana, da sem po vsem tem lomastenju po groznemm terenu živ in zdrav pred njo. Brez besed si padeva v objem, tako močan, da kar pokajo kosti. Govorijo le solzice v očeh . . .  Od veselja, bi kar stal tam, da se dotikava in gledava brez odvečnih besed, izgubljena v noči pod milijardami zvezd. Čas se je dobesedno ustavil . . .    Zapiha hladna sapica in me vrže nazaj v realnost. Zazeblo naju bo, če bova predolgo pri miru. Z veseljem v srcu in lahkih nog odskakljava v dolino do koče. Po poti se nama spet vrne dar govora in klepetava, kot na nedeljskem izletu.  Bojana je prej že preverila situacijo v koči. Tu je spet nočna varianta. Koča je zaklenjena in temna. Le zadaj je odprta sobica zraven savne. Na mizi je čaj prepečenec, maslo in marmelada. “Hm! Kila makaronov bi trenutno precej bolj pasala, kot tele grickalice.” Na srečo mi Bojana velikodušno odstopi svojo večerjo. Hvala, hvala!!!! To je bil eden od rešilnih momentov dirke!!! Na zadnji prosti postelji odspim dve uri in nato skupaj kreneva dalje. V dvoje gre čisto drugače. Tisočkrat lažje. Energija je na vrhuncu, kot bi se ravno dobro ogrel. Počutim se, kot na torkovi mikroavanturi. Ko ponoči iščeva pot po grmovju in med neštetimi kravjimi stezicami v blatu do gležnjev, se smejeva, kot dva razigrana otroka. Žal je ravno naslednji prelaz tisti, za katerega naj bi bile obvezne dereze. Zato se morava mnogo prekmalu ločiti. Bojana se na križišču ustavi, me poljubi v slovo in me nažene naprej. Jaz pa kar obstojim tam in debelo gledam. “A to je to? Konec veselja? Kaj boš pa ti? Boš našla pot v dolino sredi noči brez zemljevida? Kako boš prišla v dolino? Saj te ne morem kar pustiti tu sredi ničesar!” Priznam, da je prav malo manjkalo, da nisem zavil z njo v dolino. Nekaj najtežjega je bilo resetirati glavo in jo nastaviti nazaj na na samotno dirko brez ljube Bojane. Šele vztrajno prepričevanje z njene strani in obljuba, da bo vse v redu in da lahko za napotke pokliče starosto slovenskih pustolovcev, ki doma za računalnikom spremlja vsak najin korak me prepriča, da se nerad obrnem v svojo smer. Po poti se še večkrat ustavim in gledam navzdol lučko, ki se izgublja vedno dlje . . .   Jutri zvečer se spet vidiva. Komaj čakam!!!

Pod vrhom prelaza se naredi dan. Ravno pospravljam čelko in se razgledujem po najugodnejšem prehodu navzgor, ko mi nasproti po skalovju navzdol priskaklja zanimiva pojava. Podoben je malo večjemu Kosobrinu. Ata v sedemdesetih letih, suhljat, žilav, oblečen v flis, ki je blizu njegove starosti in ga verjetno že dolgo ni slekel. Obraz ima ustrojen od sonca in vetra. Izpod zelenega klobučka, pa gledajo iskrive oči. Pozdravi v francoščini in mi v pozdrav jekleno stisne roko. “O ja!!! Tak hočem bit, ko bom velik!” Ugotoviva, da on govori samo francosko in italijansko, jaz pa samo angleško in nemško. Vseeno potegne iz žepa kovinski tulček in iz tega majhen svitek papirja na katerem je na roko s črnilom narisana skica sestopa po ledeniku na drugo stran. Izgleda, kot starodavni gusarski zemljevid trenutne situacije na ledeniku, ki se spreminja iz dneva v dan. Posveti se mi, da je ata lokalc, ki ima nalogo vsakemu razložiti, kje sestopit, da nas ne bo treba še teden dni vlečt iz raznih brezen. Kljub jezikovnim barieram nama gre odlično. Ob skici možak razlaga malo v francoščini, malo v italijanščini s kako nemško besedo, če mu ravno pade na pamet. Zraven pa vneto krili z rokami in bliska z očmi. Jaz zavzeto kimam, odgovarjam z oui in si, ter s kretnjami kažem, da razumem. Slovenski prevod navodil za 7km in 1000 vm spusta prek strmih skalnih sten, med balvani, neštetimi vodnimi tokovi in ledeniškimi jezerci, prek ledeniških moren, kjer se razmere vsakodnevno spreminjajo, izgleda nekako takole. S sedla najprej po desni strani ledenika cik cak preko stene med balvani, naprej po grebenu do velike skale z rumeno puščico, ki kaže desno. Nadaljujemo še 200m naravnost in nato zavijemo desno po naravnih prehodih navzdol in levo na nov greben po katerem se spustimo v dolino. Srečanje se zaključi s konkretnim udarcem po rami in besedami, da ve, da jaz to zmorem. Hm .  .  . Če ne bi bil vajen opisov alpinističnih sestopov bi mislil, da me ata malo zeza. Ampak njegov skop opis in skica je bil vse kar sem rabil, da optimalno sestopim brez potrebe po derezah, plavutkah, jamarstvu ali plezanju. “To je to!!! Takih ne delajo več!!!” Slabe pol urce kasneje se mi s prelaza odpre pogled na pokrajino z gusarskega zemljevida. Na levi, kjer naj bi bil ledenik, so neke strme skalne stene in pod njimi ledenik, prepreden s pravimi rečicami, ki se na dnu zlivajo v jezerce. Proti desni skale niso tako zelo strme in se nadaljujejo v razbit greben, desno od katerega je zopet odsekano pobočje in druga dolina. Jp. Cikcakanje proti desni navzdol po zglajeni monolitni skali, izogibajoč se pragovom, je edini možni peš sestop. Kmalu ujamem skupino špansko govorečih sotrpinov, ki imajo kar nekaj težav z mikroorientacijo in jim prav pride, da se mi lahko prilepijo za pete. Kmalu naletimo na tisto veliko skalo, kjer puščica kaže desno v pobočje po katerem teče ledeniški potok, ki se zliva v še eno jezero. In 200m dalje je teren v desno res bolj prehoden. Sledi še 500m motoviljenja prek naloženih balvanov in že sem ob prvem jezercu, kjer se tu in tam pojavi celo kak ostanek stezice. Med vsem tem motoviljenjem seveda čas leti, kot za stavo. Ko pridem spet na nekaj, kar bi lahko imenoval pot, je sonce že visoko in peče, kot pri norcih. Vode imam le še par požirkov. Do naslednje okrepčevalnice pa je še okoli 12km in 1000vm. Tam se moram pofočkat do 15h, če ne sem izpadel iz igre. Obkrožit moram še zatrep doline Ollomont in se povzpeti do koče Champillon, kjer se spet pridružim zastavicam. Kljub žeji in vročini nimam druge izbire, kot teči po neskončnem kolovozu pod pripekajočim soncem. “Šta se mora nije težko.” pravijo naši južni bratje. Do zadnjega limita pred ciljem pridem s kar pošteno rezervo. Sledita dve jedi z menija, pustošenje sadja z okrepčevalnice in nalivanje z vsem, kar teče. Dušo sem privezal, zdaj jo pa lahko v miru mahnem dalje . . .

Do cilja je “samo” še 50km in 4000vm

Tor des Glaciers – preko vseh meja 2. del

Po 160km konkretnih hribov torej končno prva tranzicija. Vame ponikne pol kariole hrane. Kot pravi morski pas gutam sve od reda. Mineštra s kuhanimi jajci, zrezki s pečenim krompirjem, rižota, sadna solata in še kaj vmes. Vse to seveda zalijem z litrom sadnega soka in fluimukanom za vsak slučaj. Zimski zrak v višavah je malo načel moja dihala. Nabutan kot sod odspim kvalitetni dve urci in se zbudim kot prerojen. Še menjava nogavic in nekaj obližev za preventivo pred žulji in gasa dalje. Ko tako v ranem jutru maširam skozi vas, vidim, da me ni brez razloga zeblo ponoči. Pršilka za zalivanje trave je ponoči travnik odela v nekaj centimetrov debel leden oklep. Dvomim, da je kdo želel ta efekt. 🙂 Pot se počasi vzpenja po dolgi, sončni dolini. V nahrbtnik počasi roma kos za kosom obleke, dokler ne ostane le majica s kratkimi rokavi. Vse naokrog so samotne gore, travnate planjave, bistri potoček, modro jezerce . . . 19km in 1900vm samote mine, kot bi mignil.

Malo pred jezerom in kočo Miserin se priključimo trasi Tor des Geants. To pomeni precej bolje uhojeno pot, označeno z rumenimi zastavicami in pogostejše srečevanje drugih tekačev. Kot bi s stranskega kolovoza zavil na avtocesto.  Pri koči se naše poti spet začasno ločita. Zastavice so lepo napikane ob “avtocesti” direktno v dolino. Mene pa gps sled vodi v prečko po strmem pobočju pod daljnovodom. Zakaj bi bi šli tam, kot ostali, če lahko naredimo še kak ovinek? No, po treh km je tu že naslednja koča in zopet zastavice. Prav uživaško je teči po uhojeni potki in dati možgane na pašo, med tem ko zastavice padajo mimo ena za drugo. Tik tak sem v vasici Chardonney. Tu izkoristim okrepčevalnico originalnega Tora, ki je sicer ni v mojem roadbooku in se žal spet poslovim od “civilizacije” lepih označenih potk, pogostih okrepčevalnic in ljudi ob poti. Torovci tu že vohajo naslednjo tranzicijo, ki je za njih oddaljena 18km lepega spusta. Mene pa čaka še 36km in 3700vm po enih najbolj zabačenih krajev, kar si jih človek lahko zamisli. Tisti trenutek, ko zavijem stran od zastavic se pot popolnoma spremeni. Kot ne bi že leta tu nihče stopal. Sem in tja so sicer neke rumene oznake na skalah. Sicer je pa pot skalnata, polna odpadlega vejevja. Vmes moram prečiti več plazov skalovja. Skratka tu tudi najboljši in najbolj spočiti bolj malo tečejo.

Zdaj pa teci, če moreš . . .

Prejšnji mrzli dnevi in današnje malce bolj brezskrbno tekanje so mi uničili pljuča, kot lansko leto. Spet izkašljujem ta rumene in diham skozi slamico. Nujno čim prej rabim ene dva litra pijače in posteljo za eno urco, če se hočem spet spraviti v red. Po ravnem in skalnatem terenu še kar gre. Samo kaj, ko je do naslednje okrepčevalnice po roadbooku še 15km in 1500vm vzpona. AAAAAAAAA!!!!! To lahko traja v nedogled. Vsekakor pa vsaj 5 ur. Do tja moram priti z litrom vode, ki mi je še ostal v bidonu. No, zdaj smo pa tam!!! Tisto poledenelo skalovje na tritisočakih je bilo očitno samo uvod. Prava jeba se začenja tule na “spustu” proti najnižji točki dirke. Kaj hočem. Pot pod noge in gremo! Od zadnje okrepčevalnice nisem srečal žive duše. Pri tem mojem tempu ranjenega lenivca bi me morali prehiteti vsi, ki vsaj malo upajo na prihod v cilj. Prvič in zadnjič na dirki odprem stran za live sledenje, da se prepričam, če je sploh še kdo za mano. Ene deset mi jih še sledi, a me to ne spravi v nič kaj boljšo voljo, ker sem prepričan, da so itak že, ali še bodo odstopili, kot jih je naredilo že 30 od 100. Pot se začne vzpenjati skozi gozd, preko zaraščenih planin. Dan se počasi poslavlja. Kraji zgledajo, kot zamrznjeni v času izpred 100 in več let. Zadnjih nekaj ur nisem srečal žive duše. Noč se bliža, mrzlo je, vlažno, dihat ne morem, vode imam še pol litra. Telefonskega signala seveda ni. A lahko vsaj odstopim, kot človek?!?!?!? Ne, ne Matej . . .  kar lepo sam se boš moral zmazati iz te godlje. Leva, desna, leva, desna . . .  Vsak korak je bližje vodi in postelji. Ko takole priracam do ne vem že katerega travnika,  zagledam čisto pravo pravcato domovanje Hobitov.  No, se mi je zdelo, da je tole poštena vukojebina. Prigural sem naravnost v Hobiton! In seveda moram še naprej. Samo, da ne pridem v Mordor.

Še Hobitov ni bilo doma

 

En štuk višje se tudi sonce poslovi . . .

Po mukotrpnem maratonskem polžjem grizenju v klanec se tja proti polnoči končno prebijem do prelaza colle della Fricolla. Res, da je visok le nekaj čez 2500m, a je zame večja zmaga, kot vsi tritisočaki pred in po tem. Vode mi je že zdavnaj zmanjkalo, ko od samega veselja, da je vzpona konec spet tečem v dolino.

Tale mi je pa dal vetra!!!

Hm . . . Tole stoji sredi markirane poti . . .

Malo pred eno uro ponoči se znajdem pri naslednji okrepčevalnici, ki se izkaže za nekakšen bivak oz neoskrbovano planinsko zavetišče v eni izmed hiš sredi zapuščene vasice. Trik je seveda najti pravo od dvajsetih bajt. Kar nekaj dvorišč obrnem, preden naciljam pravo. Na dvorišču ima čisto pravo pipo iz katere teče bistra studenčnica. Mamma mia!!! Napolnim bidon in pijem, kot da prvič vidim vodo. Vstopim v notranjost, kjer me pozdravi scena, kot po kakšnem hudem študentskem žuru. V prostoru je miza, dve klopi, kuhinjski pult, štedilnik, korito in nekaj omaric. Vse je na debelo nastlano s papirčki, plastičnimi krožniki in kozarčki, po mizi je polita kava, na štedilniku lonec z nekaj makarončki, ostanki makaronov so celo na okenski polici. Tako sem utrujen, da se ne sekiram prav dosti. Nalokam se vode, pojem par ploščic in gelov iz ruzaka, ter se en štuk višje zaplužim v eno od prostih postelj. Čez ene pol ure se mi bronhi začneje odmakat. Skoraj se zadušim z lastnimi grklji. Hitro stečem ven iz sobe in kar z balkona izkašljam cele kepe rumene sluzi dol pred vhod. Ob 2h zjutraj sredi zapuščene gorske vasice. Če to ni najbolj odbit žur, naj me pes oščije! S tem dejanjem seveda spet svobodno zadiham in v miru odspim še eno urco. Stisnem še en gel in jo mahnem dalje. Ne morem rečt, da sem ravno na konju, sem pa definitivno v mnogo boljši koži, kot pred par urami. S strumnim korakom jo urežem navzdol, čez potok in spet gor na sosednji hrib, kjer naj bi bil še en bivak. Mogoče bo pa tam kaj za jest??? Bivak je sicer konkretna velika hiša na kateri piše, da je odprto. Obstaja le manjša težava v obliki treh pastirskih mrcin, ki divje lajajo name s svojimi hripavimi glasovi. Ker me niti malo ne mika preizkušati njihovega gostoljubja, grem lepo v varni razdalji mimo. Itak se zdaj ne smem preveč obirat. Če želim na tranziciji v Donnasu opraviti še kaj več, kot se pofočkat in it dalje bo treba malo pospešit. Tale zadnja kriza me je postavila nevarno blizu časovnemu limitu. Naslednjega odseka se ne spomnim prav dobro. 18km in dva “manjša” prelaza kasneje se znajdem na tranziciji uro in pol pred limitom. Drejka tima, ki sta se napovedali, da me bosta čakali v dolini ni od nikoder. No, se bosta že našli. Jaz bom za sebe poskrbel. Pojem dvojno porcijo mesa s krompirjem in grem hitro spat za pol urce. Med drugo rundo prehranjevanja se pojavita tudi Drejka tim. Prav prijetno je videti znana obraza in reči kakšno besedo v slovenskem jeziku. Njuna skrivna maža za kravje vime je pa itak eden od rešilnih momentov celotne dirke. Težave z mojo vneto zadnjico so bile v trenutku odpravljene. Hvala Drejka tim!!!. Po bliskovitem družnem pakiranju in oddaji torbe se odčekiram zadnjo minuto pred iztekom limita. Do konca vasi gremo še skupaj, potem pa Andreja in Uršula obrneta in sam spet zagrizem v klanec . . . Kmalu prične rahlo deževati. Ravno toliko, da je treba navlečt nase pelerino. Par kilometrov gremo po svoje, pri naslednji okrepčevalnici pa se zopet pridružimo rumenim zastavicam. Tam opustošim zalogo domačih flancatov in gasa dalje. Počasi me spet začne dajati dihanje. Do naslednje postaje pridem že kar zdelan. Ko zaprosim za spanje, mi “prijazna” gospa razloži, da je ta postaja le za klasični Tor in jaz nimam tam kaj iskati. No, na brifingu sem slišal drugače. Ko se noče več truditi z mano angleško, ampak mi nekaj zabrusi v italijanščini, tudi jaz preklopim na drug jezik. Usedem se točno zraven mize, kjer beležijo rezultate in izdatno kašljam, da kak mali rumen košček tu in tam odleti na njihove papirje. Po destih minutah “prepričevanja” dobim prijazno povabilo v posvečeni spalni šotor, kjer oddremam svoji dve urci. Med tem tudi dež poneha in z novimi močmi spet vzamem pot pod noge. “Mene nau noben jebou! Sploh pa ne ena taljanska babura!” Seveda gredo zastavice direktno gor do naslednje koče, mi pa prečimo proti desni in spotoma obredemo še en čudovit greben, ki zahteva malo orientacijskih spretnosti. V koči Coda se poti spet združita. Tu so spet tradicionalno osorni. Porcija makaronov je bolj primerna za dojenčka, ki mu uvajajo trdno hrano, kot za sestradanega človeka, ki se že peti dan podi po gorah. Na prošnjo po dvojni porciji mi zabrusi: “Najprej to pojej, potem boš pa še dobil!!!” Še dobro, da bodo zdaj bolj pogoste okrepčevalnice. Naslednjih 40km se namreč v večini pokriva s traso klasičnega Tora. Ta etapa tam velja za eno najtežjih s težkim skalnatim terenom in številnimi krajšimi vzponi, ki parajo živce. No, po jebi, ki sem jo dal skozi do sedaj, so tole zame počitnice. Pot je lepo prehodna oziroma tekaška in označena z zastavicami. Okrepčevalnice so pogoste. Noč je lepa. Dežja ni več. Je pa zračna vlaga skoraj sto procentna, kar izjemno ugodno vpliva na moja dihala. Pravzaprav mi gre vse skupaj, kot po maslu. Očitno je trajalo pet dni, da mi je steklo. Okoli 2h zjutraj sredi ničesar naletim na prizor, ki me sezuje, čeprav ga vidim že tretjič. Na prejšnjih dveh moji Torih je bilo namreč isto. Pred samotno hišo stoji velika miza, ki se kar šibi od vsakovrstnih doborot. Domače salame, piškoti, peciva, sveže sadje od lubenice do grozdja,  . . . .  Ne, ni fatamorgana, čeprav je težko verjeti. Ko tako stojim tam in ne vem česa bi se lotil, pride ven dobra žena in me prijazno vpraša, če sem zadovoljen s tem kar je na mizi, ali še kaj prinese. Predobro, da bi bilo res. Če bi bil v kaki izmed Grimovih pravljic, bi imela sigurno zadaj kotel v katerem bi kuhala žajfo iz nič hudega slutečih tekačev. Noč mine brez večjih težav in zjutraj pridem do vasi Niel, kjer si privoščim kup polente s sirom in mesom, ter spet dve urci spanca.

utrinek z avtoceste

peti sončni vzhod na poti

Sredi prelepega sončnega dneva jo mahnem proti zadnjem prelazu pred tretjo in zadnjo tranzicijo. Sonce kar dobro žge. Kratki rokavi in puščavska kapa pride še kako prav. Na drugi strani se spustim do zadnje okrepčevalnice pred tranzicijo. Ker je od tam le še 7km spusta jo marsikdo kar izpusti. Reveži ne vedo kaj zamujajo. Priznam, da sem tudi jaz imel podobne načrte. Vsakega tekača že na daleč podravi zvonenje celega orkestra ogromnih kravjih zvoncev, katere poganja vesela družba, ki si je iz vodenja okrepčevalnice naredila vrhunsko zabavo. Pristopim k mizi s hrano z namenom, da pograbim par pomaranč in banan in pičim dalje. Ha, ha, ha!! Račun brez krčmarja. Naslednji trenutek že mažem na kruh namaze iz domače rikote. Ravno testiram tretjega, zadnjega od vrhunskih namazov, ko pristopi brko, ki ima na čez kuhinjo in me povabi noter . . .  Ohoho! Tule se pa znam zadržati malo dlje. Na štedilniku na drva stojijo lonci iz katerih se vijejo omamne vonjave. Najprej možak odgrne folijo s pekača v katerem je nekakšna musaka iz malancanov in domačega sira. Bi najprej tole probal, ali bi šel kar direkt na kozličkov golaž s polento? Hm…. Zdaj se pa drži načrtov o minimalnem ustavljanju na okrepčevalnicah. Mmmmmm! Košta je božanska! Kar topi se v ustih. Vmes pa vaški fantje še urežejo par domačih viž v spremljavi saksofona, harmonike in tamburina. Če to ni za Michelinovih šestnajst zvezdic, pa tudi nič ne rečem! Po dveh porcijah malancanov in božanskem golažu zadnji trenutek pobegnem naprej, ko mi možakarji pričnejo ponujati vino. No, takole bi se pa dalo biti navijač. Tistih par km spusta je sedaj le še formalnost. Na tranziciji me zopet pričakata Drejka tim. Tokrat dobro zadaneta moj prihod in se ne lovimo naokoli. Notri srečamo še hrvaška kolega Domagoja in njegovega zvestega pomagača Nikolo. Tudi njemu prav pride maža za vime, ki je hit letošnje dirke. Zvrnemo par pirčkov in vzdušje postane nevarno domače in sproščeno. Vseeno ura teče. Treba je postoriti najnujnejše in iti dalje. Napravil sem napako, da sem ob prihodu na tranzicijo sezul superge. V pol ure so mi noge tako otekle, da me sedaj kar zoprno tiščijo. V torbi imam dva rezervna para, ki tiščita še bolj. O ti šit! Kaj pa zdaj??? Iz dosedanjega para, ki je največji, odstranim vložke in jih spravim v nahrbtnik za vsak slučaj. Bom probal tako, druge nimam. Preverim še vsebino nahrbtnika, če je vse najnujneše na svojem mestu. Dereze po navodilu organizatorjev ostanejo z menoj. Do sedaj sem jih nosil s sabo za balast. Sedaj naj bi bile obvezne.

Tukaj v Gressoneyu je zadnja tranzicija na tej dirki. Do cilja bom moral priti s tem, kar imam v nahrbtniku. Do sedaj sem napravil 290km in 24000vm. Na klasičnem Toru po taki razdalji že pošteno vohaš cilj. Tu imam pa še 100milj prek nekaj tritisočakov . . .

No, da vidimo kaj mi bo pot še prinesla . . .

Tor des Glaciers – preko vseh meja 1. del

Hm,   .  .  .   Kje naj sploh začnem. Dva tedna po koncu dirke še vedno prinašam not pomanjkanje spanca in hrane. Vame dobesedno poniknejo enormne količine hrane. Na primer kila skute za zajtrk, za kosilo 2 litra čorbe, kranjska klobasa in tričetrt kile skutinega peciva, za večerjo polkilski steak in podobno. V trgovino sploh ne smem, ker ne morem nest vse hrane,  ki bi jo nagrabil. Misli še vedno večkrat dnevno zaplavajo v vzporedno vesolje in se vrnejo v gore okoli Aoste. Bolj, ko poskušam stvari sortirati in racionalno umestiti v prostor in čas, bolj neverjetno se mi zdi vse skupaj. Ne bi se čudil, če so bile vse skupaj le najbolj bizarne sanje, kar si jih človek lahko zamisli.

Kaj hudiča, se je sploh zgodilo???!!!

Verjetno ste zasledili, da se zadnje čase vedno bolj govori o nekih ultratrailih v dolžinah prek 100km in tudi 100 milj, kar je 167km. In to gori doli, najraje po gorah. Tudi pri nas in v bližnji soseščini imamo kar nekaj takih zdaj že legendarnih dirk, ki jih končajo le najbolj vzdržljivi in trmasti tekači. V svetovnem merilu sta najprestižnejši in tudi eni najtežjih UTMB, ki dobesedno obkroži najvišjo goro Alp in Hardrock, ki poteka v visokih gorah Kolorada v ZDA. Obe sta dolgi 170km in zahtevata od norcev ki se ju lotijo, prek 10.000 višinskih metrov vzpona. Kdor jih uspešno zaključi si zasluži posebno spoštovanje med trail tekači. Vrhunski tekmovalci ju opravijo celo prej, kot v 24 urah. Od večine udeležencev pa terjata dve neprespani noči. Ampak,  .  .  .  100milj se dandanes organizira že na vsakem vogalu. Obstajajo tudi tekme, proti katerim sta UTMB in Hardrock, kot popoldanski tek na Rožnik. Prva taka je Tor des Geants, v zadnjem letu pa se mu je pridružil še Swisspeaks. Oba sta pravi pošasti z dobrimi 350km dolžine in okoli 25000 višinskimi metri vzpona. Najboljši potrebujejo za to tri dni in tri noči brez spanja. Tisti pri repu karavane pa so na poti cel teden. Vsi od prvega do zadnjega so vrhunsko pripravljeni tako fizično, kot psihično. To ni samo čisto nov nivo, to je nekaj nivojev višje in precej bolj kompleksno, kot dirke na 100milj. Tudi Slovencev nas je že kar lepo število, ki smo uspešno zaključili tako dirko. O mojih izkušnjah sem pisal tukaj in tukaj.

Nori valdostani so se ob deseti obletnici Tora spomnili nove ideje, ki meji že na norost. Da bi krog okoli svoje doline po katerem poteka slovita dirka gigantov oz Tor des Geants še razširili, ga potisnili še višje pod štiritisočake, v še bolj odročne kraje, na še bolj zajeban teren . . . Nastala je dirka, ki tudi nam, ki smo “običajen” Tor že dali skozi, polni gate že s samimi številkami. 450km in 32000 metrov vzpona je pisalo v razpisu. Takoj sem vedel, da moram stati na štartni črti tega norega dogodka. Ooooo, sirota, ko bi takrat vedel, da so številke vedno zavajajoče in v tem primeru precej podcenjujejo zahtevnost dirke, se verjetno ne bi spustil v kaj takega. Poleg samih številk, je bil tudi koncept dirke precej drugačen od običajnih trailov. Neoznačena trasa terja kar precej stezosledskih in orientacijskih sposobnosti, ter posledično dodatne zbranosti in energije. Okrepčevalnice so le v planinskih kočah, ki so v nekaj primerih oddaljene tudi po 10 ur teka oz hitre hoje. Prva tranzicija, kjer dobiš svojo prej napakirano opremo pride šele po 160km! Torej 100milj za ogrevanje. 🙂 Zavarovane poti z verigami in vrvmi, polja ostrih balvanov, kamnite ledeniške morene, zaraščene planine brez poti in podobno so bile stalnica in ne izjema. Že pred tekmo se mi je dozdevalo, da tole ne bo hec. A realnost je presegla najbolj neverjetne predstave.

6. septembra zvečer se nas je torej 100 prekaljenih lisjakov zbralo na štartu poti, za katero nihče ni prav dobro vedel. kako se bo odvijala. Še najmanj sami organizatorji. Vse skupaj je potekalo precej po domače, brez glamuroznega pompa, ki je standard na velikih dogodkih. Bolj je zgledalo, kot da se organizatorji še niso dobro zbudili pred štartom “ta pravega” Tora, ki bo čez dva dni in so danes poslali na pot le nekakšno izvidnico. Na brifingu pred štartom se je porodilo precej več vprašanj, kot odgovorov. Izvedeli smo, da moramo biti pripravljeni na vse in se držati GPS sledi. V kočah bomo verjetno dobili kaj za pod zob, podrobnosti bomo videli na licu mesta. Vreme bo mrzlo. Imejte dovolj toplih oblačil. Pa srečno!  Hm . . .    “OK, pol pa srečno.” No, v bistviu je bila organizacija in varnost precej na nivoju. GPS sled je bila izjemno natančna, dobili smo GPS oddajnike za sledenje v živo in prek aplikacije na telefonu smo vsak dan dobili svežo vremensko napoved napisano posebej za nas.

Malo pred osmo zvečer torej stojimo sredi Courmayeurja in čakamo, da nas spustijo na potovanje. Nejeverno zrem v zlovešče številke na črnem oboku – 450km in 32000vm. “Matej! Kam si to padel?” Zatresejo se mi hlače in ima me, da bi se odtihotapil stran do prve gostilne na pet pirov in pico. Vendar je pred in za mano množica. “Nič, kar si skuhal, to pojej. Do cilja, pa če crknem!” Obrazi sopotnikov so presenetljivo mirni. Le tu in tam se za trenutek pokaže kanček treme ali zaskrbljenosti. Brezglave euforije, kot ponavadi na trailih tudi ni čutiti. Vsi mirni in zbrani, kot da gredo na vikend turo v hribe. Večina nad 40 let starosti. Nobenih naspidiranih mladeničev v najnovejši Salomon opravi. Tu ni prostora za zelence.

O sveta pomagalka!!! Kam sem padel???!!!

V kratkem nagovoru organizator pravi, da nihče ne ve, če je ta nora ideja sploh izvedljiva in pozove nas sto poizkusnih zajčkov naj to preverimo. “Srečno argonavti!”, pravi in prične odštevati . . . 3,2,1 . . .  pa smo šli. Skozi špalir navijačev, skozi mesto, prek reke in kmalu v prvi klanec. Lepo v koloni, brez prerivanja ali prehitevanja. Pot je tako dolga, da ti postane slabo, če samo poizkusis pomisliti kam vse te pelje. Prvi in trenutno edini cilj je prva koča čez 6km. Tukaj je ključni tisti trik, kako pojesti slona? – (en grižljaj naenkrat). Kmalu je tu prva koča, pa prvi prelaz, pa druga koča. Lepo počasi se ogrevam na delovno temperaturo.

Prvi prelaz . . . Le koliko jih še čaka?

Pride tudi prva dolga etapa brez vmesnega okrepčila. 27km, 2000 višincev gor in 1500 dol. No v kraju la Thuile računam na kako fontano za dotočit vodo. Gelov in ploščic imam pa kar nekaj s sabo. Na 30km malo pred la Thuilom mi uspe ob robu asfaltne ceste skoraj zviti gleženj in ob tem zlomim palico. “Bravo bumbar! In ti misliš narediti še dobrih 400km po hribih, pa se polomiš na asfaltu.” No, pet minutni postanek na klopci v vasi, kos bandažnega traku, nekaj izunajdljivosti in že jo maham v naslednji klanec z dvema popolnoma funkcionalnima palicama. Jiiiiiiiihaaaaa!!! Kmalu se zasveti pred mano koča in s tem konec prve dolge etape. V bistvu niti nisem pogrešal okrepčevalnice vmes. V koči imajo standardno ponudbo: pasta rosa (makaroni s paradajzom) ali mineštra (vse od goveje juhe z zvezdicami, zelenjavne enolončnice, ričeta, do fižolove juhe z rižem, skratka loterija). Aja, možna je seveda tudi pasta bianca (suhi makaroni s parmezanom).

Večer nad ledenikom . . .

Sledi prvi prelaz nad 3000m. Vzpon je še kar ok. Veliko peska in kamenja, malo snega, shojen pot. Spust je pa druga pesem. Predstavljaj si pokonci postavljenega križanca med peskovnikom in kamnolomom, katerega skale so lepo na tanko prevlečene z ledom. Zmagovito! Vsak korak sta najverjetnejši opciji, da se skotali v dolino skala ali pa ti. Ne pomaga noben megagrip, še manj dereze. Edina možnost je odplesati v dolino tako, da se tako hitro premikaš, da ti noga nima časa zdrsnit ali se ti skala zakotalit pod nogami. Dolg spust pripelje v vas Planaval, kjer je sumljiv vaški lokal in pipa za dotočit vodo. Lokalc, ki zgleda, da ne zna do pet štet pravi, da je do naslednje koče 2 uri hoda. “No, to bom pa že spičil.” Po eni uri konkretnega grizenja v klanec pridem do table, ki pravi, da je do koče še tri ure in pol. Hm???  S čim se futrajo tele lokalci? Ta etapa je imela 25km in celo 2500vm. Zadnji vzpon se je kar pošteno vlekel. Moj poizkus, da bi na hitro potegnil do koče je seveda klavrno padel v vodo. Na polovici vzpona sem postal precej “slaboten”. Ulegel sem se na travo pod macesen in naenkrat potamanil tri ploščice in dva gela. Po desetih minutah počitka sem lahko počasi nadaljeval. Jp! . . .  Očitno tukaj ne bo bližnjic. Do koče sem že malo prišel k sebi. Prvih 70km za ogrevanje je že postreglo s prvimi ocvirki in nevšečnostmi, ki sem jih solidno prebrodil. Malo me že daje utrujenost, noge niso več najbolj sveže, sicer mi gre pa odlično! Tudi z daljšimi razdaljmi med okrepčevalnicami presenetljivo nimam večjih težav. Se pozna, da je precej hladno in ne pijem toliko, kot ponavadi.

Od angelske koče (Rifugio degli Angeli) na 2900 metrih pelje dolga zavita prečka mimo jezera san Grato in se nato spusti do koče Bezzi v zatrepu divje doline Valgrissenche. Pričelo se je mračiti. Potem je se je ohladilo, . . .   potem je zavel mrzel veter z bližnjih štiritisočakov, . . .  Zadišalo je po snegu in zimi.  Tisti ta pravi, . .  beli, . . . z modrikastim pridihom, ki reže v nosnice in mrtvi prste. Od tu pa spet navzgor prek visokih prelazov 3000m nad morjem. Zdaj vem zakaj se prelazu reče passo, Ker je zgoraj mraz kot pes! Tja do 2700m še nekako gre, pol je pa edini cilj čim hitreje prit gor in nazaj dol. -10 stopinj celzija ni ravno najprimernejše vreme za lahko tekaško opravo. Po neskončnih zasneženih poljanah kamenja in skalovja tudi orientacija ni najlažja. Sploh ne ponoči. Na izbiro imam dve precej mrzli varianti orientacije. Ali mazohistično snamem rokavice in preverim položaj na telefonu, ali si vzamem nekaj minut več in uporabim počasnega Garmina z majhnim ekranom in se v tem času cel še bolj ohladim. No, uspelo mi je je pregurati s telefonom, ne da bi mi zmrznili prsti. Druga noč torej mine v borbi z mrazom. Bolj se bliža jutro, bolj grize do kosti. BRRRRRRR!!!!!! Ravno se prične daniti, ko že drugič to noč prisopiham nad 3000 metrov.  Ena konkretna stotka je za mano (dobrih 100km in slabih 9000vm).  S prelaza Roset se odpre nezemeljski razgled na širne kamnite planjave pobeljene s svežim snegom. V kotanjah ležijo številna jezerca. Celotna pokrajina je tiha, mrzla z modrikastim pridihom. Skratka, prišel sem v ledeno kraljestvo. Oblečen sem v vse, kar imam in mi je še vedno hladno, kljub stalnemu gibanju.

Ledeno kraljestvo

500metrov nižje pridem na neko planino. Trave ni videti niti bilke. Vse je pobeljeno. Pred hlevom žalostno bleja čreda ovac. Prav ubogo zgledajo sredi snega, do ušes umazane od lastnega blata. Ni ravno planinska idila. Z otrplimi prsti na vseh štirih okončinah hitim v dolino v upanju, da je tam vsaj kako stopinjo manj mrzlo. Žal nisem te sreče. “Dolina” je tukaj 2000m nad morjem in navsezgodaj zjutraj ni neke vročine. Na vzponu skozi čudovit macesnov gozd do koče Vitorio Emanuele se končno malo odtajam. Po obvezni pašti,  . . . ali sem tam jedel mineštro? Hm?  Kdo bi vedel. Skratka po polnjenju zalog se kaj kmalu odpravim naprej. Dan je lep in do naslednje koče je le 6km “skoraj” po ravnem. Tam ugotavljam, da sta mrzel zrak in nadmorska višina že pustila posledice na mojih dihalih. “Pa ne, da se bo ponovila zgodba s prejšnjih dveh TOR-ov s strašanskim kašljem in dihanjem na škrge? Saj sem ja bolj izkušen in pametnejši. Pa še pulmolog me je porihtal.” Vseeno bolj preventivno spijem en Fluimukan, se najem in dve urci odspim. Po tem izkašljam nekaj rumenih, a ni sile. Čaka me eden najzahtevnejših delov že tako zahtevne trase prek dveh najvišjih prelazov na celotni poti. Še dobro, da se tega še ne zavedam. Najprej Passage du Grand Neyron.

Mraz in kamenje, ter puščice namesto poti . . .

Gor grede gre z zmernim tempom ob izdatnem dihanju mrzlega zraka. Na peščenih ovinkih me prehiti par divjakov, ki ga ženejo, kot, da je na vrhu že konec vsega. No dva dohitim že kmalu po tem, ko se pojavi sneg. Nekaj motovilita z derezami in ne vesta najbolje, kje se lotit težav. Na vrh pridem sicer zadihan, a v dobrem stanju. Na balvanu sedi gorski reševalec, ter si počasi in z užitkom zvija čik. Zavit je v nekaj plasti zimskih oblačil s himalajsko puhovko vred, a mi potoži, da ga zebe v noge. “Jp! Res je zima tu gori.” Zraven njega leži kup železnine, nekaj vrvi in puhastih spalk. To je ena redkih točk s potencialno pomočjo na celi trasi, poleg koč seveda. Ko se zazrem v dolino na drugo stran mi je takoj jasno koliko je ura. Prek skoraj navpične stene je speljana neke vrste ferata z zaledenelimi verigami in lestvami. Sledi strmo polje balvanov in nato ledeniška morena. Vse skupaj na tanko poprhano s snegom in požledom, ter konretno zmrznjeno. Po ketnah in skalah se obeša okoli petnajst sotekmovalcev. Nekateri napredujejo s hitrostjo lenivca, drugi pa le malce hitreje. Mraz grize do kosti. Hm!  Treba bo hitro in hkrati previdno v dolino, dokler še čutim prste na rokah in se lahko kam primem. No če izvzamemo poledico, je bil spust prav lušten. Za dober kilometer sem vseeno rabil 20min. S tem tempom, bi trajalo dva tedna, da pridem do cilja. V teh 20min sem jih vseeno prehitel okoli 12. Kasneje sem izvedel, da je zmagovalec za ta odsek porabil eno uro. Zadovoljen se zapodim navdol po ledeniški moreni, malo gori, malo doli in že se priključim trasi Tor des Geants pri vzponu na najvišji prelaz Col Loson.

Pa gre spet za goro . . .

Sonce je med tem spet zašlo in mraz še bolj pritiska. Seveda je vzpon jeben, kot vedno. Bolj, ko dihaš, počasneje gre. No, vsaj pot je lepo shojena in prava avtocesta proti tistemu, kar je bilo prej. Seveda je tudi tega vzpona enkrat konec.

Najvišja točka poti

Sledu mu strm vijugast zasnežen spust, ki ga brez težav odtečem. V koči Sella sledi obvezno filanje s kalorijami. Tu je tudi okrepčevalnica sestrske dirke, kar pomeni dobrodošlo razširjeno ponudbo prigrizkov in pijače. Zastavice klasičnega Tor-a gredo tu po najkrajši poti v dolino. Mi moramo pa okoli riti v žep še malo spoznavat lokalne vukojebine. Konkretnih 18km je še do doline, kar se seveda vleče kar lep del noči. Vmes so sicer neki “toplejši” pasovi, a doli ob reki je spet svinjsko mrzlo in vlažno. No, okoli štirih zjutraj končno pricepetam v veliki šotor v Cogne. Za mano je 160km, se pravi skoraj 100milj in dobrih 12100 metrov vzponov (več, kot na UTMB, več, kot na Hardrocku) in jaz sem končno prispel do prve baze oz tranzicije, kjer me čaka torba z mojo robo, raznovrstna hrana v neomejenih količinah, masaža, zdravniška oskrba. Na večini tekem, bi že zdavnaj pil zasluženo pivo v cilju in se verjetno tudi že naspal. Tukaj se pa le neskončno veselim čokolade in slušalk za mp3 iz moje torbe. Ha, ha, ha . . . Med tem, ko s kolegom iz kanade mlativa makarone in analizirava dosedanji potek, v šotor že prihiti vodeči na Tor des Geants. Do sem je potreboval 16ur za 100km, midva pa 56ur za 160km.

In to je bila šele prva tretjina . . .

UTVV 2019 – prva ultra v dvoje

Po vseh solo ultraških preizkušnjah in kar lepi beri večjih in manjših pustolovščin v dvoje je prišel čas za kombinacijo obojega. Dekle me je je že takoj na začetku vprašala, če grem z njo na 100km Vipave. Nekaj časa sem cincal, nato pa sva vplačala štartnino in zapečatila zadevo. Obetala se je vrhunka pustolovščina. Že goli tehnični podatki o 100km in 5000 metrih vzponov okoli vipavske doline po kraškem kamenju vzbujajo strahospoštovanje. Poleg tega je bil to zanjo sploh prvi ultra trail, zame pa prvi na katerem ne bom le borbal do cilja, odvisen sam od sebe, ampak bo moja naloga nuditi podporo, da skupaj zmoreva do cilja. Kar težka naloga za oba . . .

V tednih in dnevih pred tekmo sva se ukvarjala z običajnim preigravanjem možnih scenarijev, izbiranjem opreme, načrtovanjem prehrane med tekmo . . . Na koncu sva sklenila preprost in zmagovalen dogovor, da bova šla po občutku, ves čas jedla in pila in kar je najpomembnejše: “Kar se zgodi na ultri, ostane na ultri!”

Tako sva se v petek zvečer po napornem tednu znašla v Vipavi na prizorišču največje trail prireditve v sloveniji.

Čas je ob klepetu z vsemi bolj ali manj znanimi facami slovenske trail scene kar prehitro mineval. Tu so bili prostovoljci, med katerimi je so mnogi že premagali take in tudi daljše razdalje: ultra hodec Borut, Maja, Leon in druščina, na svojem štantu legenda slovenskega ultra teka Toni, ki naju mimogrede oskrbi z manjkajočim bidonom in Carico. Kjer je on je seveda tudi Katka. Pojavi se še Tadeja. Obe sta tokrat namenjeni na “regeneracijsko” krajšo progo. Na drugem koncu so Amfibijci, Anže, Silvo in ostali  v družbi klenega korošca Tomaža. Pred štartom v Vipavi se ogrevata že tudi prvi metli Urša (Drejkatim) in Klara. Na štartu pozdravita raketi Muc in Mato. Skratka tu je velik del slovenske ultra scene.  Kar naenkrat smo bile ovčke zbrane v ogradi, pričelo se je odštevanje in 3  2  1   GREMO!!!

Rakete so odbrzele naprej, midva pa sva v lahnem drncu mlinčkala mimo izvira Hublja proti Kovku. Pred prvo okrepčevalnico v Otlici smo se končno raztegnili po progi. Ostala sva sama na robu Gore z lučkami Ajdovščine v dolini. Bila ja jasna brezvetrna noč, idealna za tek. To je to!!!! Popolna svoboda.

Bojana ima kar soliden tempo. Občasno me zaskrbi, da bo to drago plačala proti koncu, a nočem kvariti flowa. V Otlico prideva v top formi. Ura je poltreh zjutraj, midva pa sva se ravno dobro ogrela. To je ta ultraski filing!!! Popade me strašen apetit. Pojem pet sendvičev s sirom salamo in paradajzom, čez pa pol litra kokakole. Juhuuuuu!!! Zdaj lahko srečava tudi medveda. Le tu in tam kakega prehitiva, malo manj jih prehiti naju, sicer sva samo midva in mogočni gozdovi. Angleški par pred nama zaide s proge in se pošali, da sta šla le pogledat hišo malo naprej. Hahaha! Res je. Pravi pustolovec se nikoli ne izgubi. Samo malo razišče okolico. Proti Golakom zaznam že prvo krizo, ki jo uspešno preženeva z guarano. Pri koči na Golakih spet kot “morski pas” gutam sve od reda. Za začetek spet sendviči, čez dva dizla in za sladico kruh z nutelo in suho salamo. Pol pa gasa dalje, hehehe! Bojani je tudi guarana prijela. Spet sva na konju. Kmalu se prične daniti. Res je kratka noč, če štartaš ob polnoči. 🙂 Vmes naju za nekaj minut sramežljivo pozdravi celo sonce preden se spet skrije za oblake.

Vipavska dolina s tržaškim zalivom

Nad Nanosom je še sonce

Kar hitro sva že pri tretji okrepčevalnici na Mali Gori. Tu kraljujejo narodnozabavne viže in motorka v živo, za šankom se toči jeger, višnjevc in ostale rcnije . . . Skratka nevaren teren za resno izgubo časa. Tu pride na vrsto jeger za aperitiv, za malico čips z rozinami in za konec kokakola. Za enkrat nama gre polnjenje rezervoarjev odlično. Sledi krasna razgledna z borovimi iglicami tlakovana Srednječaveska pot, ki naju pripelje na zmagoviti kotiček te prireditve. V Vitovljah je zraven cerkvice na čudoviti razgledni točki okrepčevalnica, kjer marljive gospe sproti odpirajo posode in razstavljajo raznovrstne nebeške dobrote. Tu so različne skutine kocke, pa orehovo pecivo, kokosove kocke, slastne kroglice, limonina pita . . . In kakor, da to ni dovolj se sproti pečejo sveže palačinke z nutelo. AAAAAAAAAAAA!!!!! A res hočete, da že tukaj zaključim pot? A me lahko sploh še kaj lepšega čaka? Ko meljem že četrto palačinko me gospa že malo postrani gleda in čas je za nadaljevanje poti. Opravila sva že polovico predvidenih vzponov in sva v tem neizmerno uživala. Do naslednje postaje je 13km, pol spusta in pol ravnine. Mala malica, sva naivno predvidevala. Bolj, ko se spuščava, bolj postaja vroče in soparno. Na koncu spusta spet pride kriza. Treba se je preoblačit, vezat vezalke, lulat, kakat, pa spet vezat vezalke . . . Vsakih pet minut se ustavljava. Za 7km spusta porabiva 2 uri in pol. No, tudi to je ultra.

Luksuzna kopalnica

vodni objekt

No, ko končno opraviva vse potrebno, lahko spet malo potečeva. Prečkava vipavsko dolino in se na drugi strani spet dvigneva med vinograde in sadovnjake. Ponekod ukradeva tudi kako zgodnjo češnjo. Po 13km bi že morala priti do okrepčevalnice, midva pa sva še vedno sredi blata na območju divje svinje z mladiči, brez vode, v pasji vročini. Evo ti ga na!!! Konc lušnega!

No, okrepčevalnica vseeno pride tri kilometre kasneje. So se pač malo zmotili. In na njej Bogo čakajoč svojo divjo ženo Marijo, ki dirja na stomiljski razdalji. Vročina že dela svoje. Razne jestvine ne pašejo več. Po grlu gre le voda in izotonik. Borbamo dalje. Kmalu oba dobiva betonske noge. Po štartu z naslednje postaje nekaj časa hodiva kot rački. Seveda, si to tudi zapojeva. Ultra spirit je v polnem razmahu. Dan tako mine v grizenju neskončno malih klančkov in občasnih poizkusih teka po cestah in kolovozih. Seveda oba pregurava vsak eno od svojih kriz. Vmes me prime, da bi dal zastavico, ki označuje traso med zobe, se ulegel v senco in počakal, da me pobere metla. Itak bodo prišli po zastavice. Tega guncanja gori doli po vročini imam polno malho! Zvečer dobim rezultat mojega testa. Poizkusil sem namreč, kako se nepremočljive nogavice obnesejo v toplem vremenu. Odgovor je pričakovan. Z žulji seveda. Noge so že trde in vedno manj jim je do teka. Precej hitro se posloviva od ideje o superhitrem zaključku tekme in pobegu pred napovedanim večernim dežjem. Bova pač mokra, pa kaj! Tudi planirani zaključek še isti dan, kot sva štartala, postane kmalu nedosegljiv. Takrat začneva lepo špancirati in uživati. Na postaji pred zadnjim vzponom na Nanos imajo spet palačinke, mljask! Tudi vročina se je poslovila. Juhuuuu!!! V olimpijskem vzdušju se podava proti Nanosu. Na pol poti prične deževati. Navlečeva tanke pelerine in pičiva dalje. Precej toplo je. Pri lovski koči začne po pričakovanju pihati. Navlečeva tanke doleg rokave in meljeva dalje. Vedno bolj piha in dežuje. Na odprtem robu Nanosa dež nese postrani. V daljavi se vidijo bliski nevihte, ki jo nosi proti nama. Zdaj je vrag odnesel šalo. Naenkrat so noge polne dinamita in naju nesejo proti vrhu. Ideje o iskanju zavetja zatrem v kali. Tu šteje samo gas do daske! Po 20 minutah, ki so se zdele, kot večnost, sediva v bunkerju pri oddajniku, zavita v dekce in srebava toplo juho, ki nama jo strežejo prijazni prostovoljci. Vse skupaj izgleda, kot neko zasilno zatočišče sredi fronte kamor se zavlečejo tisti srečneži, ki jim je uspoelo ubežati pred peklom zunaj. Po krajšem okrepčilu, se kar hitro odpraviva v dolino. V teh razmerah nimava tu kaj iskati. Pri spustu se nama pridruži Ivo, ki si želi družbe. V takih razmerah mu človek ne zameri, čeprav postane malce nadležen. No pri naslednji postojanki mu vseeno razložim, da nam družba tokrat ne paše in za zadnji del spusta sva spet sama. Dež je že tako izjemno zahteven spust spremenil v katastrofalnega. Namesto poti so tu le spolzke skale, globoke blatne luže in najbolj drseče blato, ki si ga človek lahko zamisli. In tega je dobrih 7km sredi druge noči brez spanja v dežju. Prave pustolovske razmere. Hahaha. V razmaku 30m se vsak v svojem transu premikava, vdana v usodo. Sliši se le škrebljanje dežja in občasno polglasno omenjanje organov in familije. No, v dobrih dveh urah zmoreva tudi ta spust. Še par ovinkov in že sva v centru Vipave. Pred ciljem si celo vzameva čas, da slečeva pelerini in poravnava štartni številki. Pred fotografski objektiv je treba stopiti vsaj približno urejen. 🙂 Juhuuuuu!!! Zmogla sva!!!

Sledi sprejem medalj in čestitk od neprespanih prostovoljcev (Hvala Maja, Ečo in ostali!!!), obvezno fotografiranje, mrzli makaroni, topel tuš in že drnjohava v najini mobilni spalnici na parkirišču pred bloki.

Bila je noro lepa pustolovščina. Zmogla sva res težko pot v zahtevnih vremenskih pogojih. Hvala Bojana za to dogodivščino in čestike za prvo stotko! Dobrodošla v ultra svetu! Hvala tudi vsem prostovoljcem na in ob progi, ki so poskrbeli, da smo udeleženci z užitkom in varno potovali po progi.

TEHNIKALIJE: 114km, 5200vm vzpona v 27 urah. Vseh kamnov, blatnih drč, vetra, vročine in hudournikov se pa ne da preštet.

100 milj Istre ali Kdo je tu nor

Ta vikend je potekal največji trail dogodek v tem končku Evrope. Tekma 100 milj Istre je v šestih letih iz ljubiteljskega eksperimenta prerasla v spektakel s prek 1600 tekači na štirh razdaljah od 41 do 167km. Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vedno bolj priljubljenim trail tekom so že bili ali imajo željo nekoč biti del tega dogodka. Kaj torej narediti, če človeka zamika udeležba sredi vikenda, ko je vse že v polnem teku, so prijave že zdavnaj zaprte in se večina tekačev že bojuje z zahtevno progo . . .

Stvar je zelo preprosta. Enostavno obuješ superge in vzameš pot pod noge, a ne?!

Po sobotnih obveznostih torej štart ob 15h iz Ljubljane, ko je dogodek v polnem razmahu in so prvi tekači že v cilju na zasluženem pivu, večina pa grize kamnite istrske klance. Seveda greva v popolni tekaški opremi. Priložnosti za trening ne gre kar tako izpustiti. Spotoma na pumpi poleg avta natankava tudi najine želodčke. Vsevedi telefon naju pelje čez neznani maloobmejni prehod, kjer nama prijazna policaja pogledata skozi prste in naju po par besedah o istrskem dogodku spustita čez. Ob 17h se tako končno parkirava v Oprtalju ob trasi, označenimi z značilnimmi rdečimi zastavicami in vzameva pot pod noge. Seveda v obratno smer, kot tekmovalci, da jih lahko srečava čim več in glasno navijava. Prvi dve uri sva kar zaposlena z navijanjem in umikanjem tekačem. Nato “zelenih” na 67km počasi zmanjka in ostanejo le še posamezni “rdeči” na kraljevski 167km progi. Vzdušje je enkratno!!! Vsi so veseli spodbudnih besed in ploskanja. Za kako urco se pojavi celo sonček in prav lepo greje. Srečava precej znanih obrazov (Silvo, Tadeja, Borut . . .), ki so prav vsi po več, kot enem dnevu na poti v odličnem stanju in strumno napredujejo proti cilju. Vmes pade kako vprašanje, če sva kaj izgubila in če je vse v redu, vendar se večini zdi popolnoma normalno, da na tak lep dan pač tečeva v naravi in pozdravljava sotekače. Res je noro vzdušje!!! Zanimivo je opazovati tekače in njihove odzive. Nekateri so v svojem svetu in naju komaj pogledajo, drugi bi se kar ustavili in klepetali, nekateri so v krizi, jezni na cel svet, drugi sveži, kot bi ravno začeli nedeljski špancir, nekateri se nasmehnejo, drugi pomahajo, odzdravijo z besedo ali dvema, da izmenjamo pozitivno energijo, ki nas vse žene naprej . . .   Čisto v vsakem se dogaja drugačna burna zgodba o kateri bo še dolgo pripovedoval vsakemu, ki bo pripravljen poslušati.

Pot pod noge

Ko zvečer pospremiva sonce k počitku in počasi montirava lučki na čelo, pojačava tempo in odbrziva v noč.

 

Pri jezeru Butoniga iščeva sledi Urše in Andreje znanih pod imenom Drejka tim, ki sta tam bodrili tekače. Vendar Drejkamobila ni navidiku. Očitno sta po naporem dnevu že pospravili šila in kopita. Na drugem koncu jezera, ko se pot spremeni v serijo blatnih luž, se obrneva za 360, pardon 180, stopinj in odkorakava nazaj od koder sva prišla.

Vmes prehitevava tekače, ki sva jim prej prišla nasproti. Njihovi pogledi so malce bolj začudeni, kot prej. Padajo vprašanja kam greva, koga iščeva, če sva na pravi poti . . .  Vendar so vsi po vrsti veseli, da jima razbijeva monotonijo druge noči na poti. Nekdo celo vpraša, če delava to za zabavo. Po odgovoru, če je on plačan za to, se goboko zamisli in nasmehne. 🙂 Po šestih urah poti prideva že drugič do vesele druščine v vasici Zamask na enem od neštetih hribčkov. Izjemno se razveseliva pipe, ki nama jo pokažejo tam za škarpo. V tem času sva namreč vsak popila le liter tekočine in pojedla tri frutabele. Ni ravno dovolj za kak ultra podvig, a ne? Sevedaj naju v druge ne spustijo kar tako mimo. Treba se je ustaviti ob ognju, probati svinjsko pečenko s krompirčkom in zapeti na planincah. Ko se odpravljava slišiva iz zvočnika komad “Da mi je biti morski pas“, ki tako dobro povzame vzdušje na ultra tekih, da ga proglasiva za najino himno v bodoče.

Gutao bih sve po redu . . . (morski pas)

Skratka, vedno bolj se nama dogaja! Ko sva malo pred polnočjo korakala skozi Motovun je prav malo manjkalo, da se nisva povabila na privatno zabavo družbe v belih srajcah in kravatah, ha, ha, ha . . .   No, rešili so naju prijazni prostovoljci na kontrolni točki, ki so naju tudi brez številke povabili v šotor. Slane prestice in čips so sedle, kot  . . .   Kljub temu se pozna pomanjkanje goriva in noge postajajo vedno težje. Prava rešitev pride v obliki banan in čokolade iz najinega prtljažnika. Ker sva si zadala nalogo narediti 50 km in sva šele pri 35, se seveda odpraviva raziskat progo še v drugo smer. Torej v smeri tekačev naprej proti Grožnjanu. Delno po Parenzani skozi tunelčke in prek viaduktov, delno po gozdnih in travniških blatnih bližnjicah. Na kontrolni točki mladenka misli, da jo zafrkavava, da nimava štartne številk. Pravi, da sva ji sumljiva. Kdo normalen, pa teka ponoči naokoli? Hm??? Ta vikend na primer 1600 tekačev. Očitno gospodična še ni slišala za Rajdovske torkove mikroavanture. Ha, ha,ha . . .   Ob 2h ponoči v vasi Završje naletiva na reveža, ki na tablici kljuka številke tekačev, ki tečejo mimo. Spet en, ki ne ve kaj bi z nama. Prav zmeden je, ker ne more opraviti svoje naloge in odkljukati najine štartne številke. Ko mu razloživa, da samo malo tekava naokoli ob dveh ponoči, je odgovor: “Vi ste ludi, totalno!” Hvaležna za idejo si zavrtiva “Totalno sam lud” in jo zagrizeva dalje v klanec, Ha ha he. Sledi še morski pas. Zabava je na vrhuncu!

Ko izračunava, da sva dovolj daleč, da izpolniva zadanih 50km, se spet obrneva za 360. Joj spet! za 180 stopinj in nazaj proti avtu. Zdaj se zabava šele začne. Dogaja se nama na polno. Še bolj pa se dogaja tekmovalcem. Predstavljaj si, da si na poti že drugo noč brez spanja, doživel si že sneg, veter, sonce, kamenje, blato, lakoto, žejo, boli te celo telo, možgani so na avtopilotu, komaj se vlečeš naprej . . . In potem se že tretjič to noč iz teme izlušči tekaški par in priskaklja mimo vsakič iz druge smeri. Jebemti!!!! Roza samorog bi se zdel verjetno bolj resničen. Sedaj se že vsi poznamo. Srečujemo se že tretjič, z nekaterimi celo četrtič. Tako se v zgodnjih jutranjih urah sredi istrskih host rojevajo taki pogovori: “So, you have a trainig run? Hm . . I see . . .” uboga neprespana pamet ne more sprocesirat takih nepredvidenih dogodkov, ha,ha,ha. In “Šta radite vi tu?” “Treniramo.” sledi nasmeh sam sebi v brado in “Naravno, noč je baš prava za trening.”  Nasledenja spet skupina hrvatov:”Opet vi! Šta  radite!” “Navijamo!” “Pa za koga navijate????”. Sledi neprespan tujec, ki se opoteka sem in tja. Spet razlage o treniranju itd. In pravi z zapletajočim jezikom in motnimi očmi: “Soooo, do you train all the time????” Za finale pa še trije srbi, ki se že od daleč derejo: “Vidi! opet ovi ludi slovenci!” Hm!!??? Človek, ki je na poti že 36ur in je prešel 140km, ti pravi, da si nor, ker tečeš že 10 ur?????? Faaaak!!!! Za to moraš res biti morski pas! Ha, ha, ha . . .

In, ko se ob osmih zjutraj uležeš v posteljo si misliš: “Takega žura pa že dolgo ne!!!”

TEHNIKALIJE: Oprtalj-Butoniga-Oprtalj-Završje-Oprtalj 50km in 2500vm, 11ur od 17:30 do 5h.

Tor Des Geants 2018 (hard reset)

Na kratko: Bilo je, kot bi rekel kolega s košarke, norrrrro, nepozabno, vrhunsko doživetje, ki ga priporočam vsakemu. Kogar zanimajo tehnikalije vključno z rezultati, si jih lahko ogleda tukaj  ali  tukaj.  Komur se ljubi brati malo, pardon veliko več, pa naj nadaljuje . . .

 

V trenutku šibkosti in želji imeti dolgoročno kontrolo vsaj nad enim delčkom svojega urnika za 2018 sem se ponovno prijavil na mati vseh ultratrailov The Thor z namenom izkusiti še eno nepozabno dogodivščino in po možnosti poravnati del računov iz leta 2014. Seveda me je tekom leta posrkal vrtinec življenja, da sem komaj sproti dihal. Prijava na jesensko dirko mi je ostala nekje v malih možganih kot opomnik, da sem bil vsaj približno redno fizično aktiven in sem skrbel, da ne staknem kake poškodbe, kar je v vseh pogledih dobro, a ne?  Čez poletje pa BUM!, TRESK!, BAM! in življenje se ti dokončno sesuje, kot hišica iz kart. Če pogledaš lestvico stresnih dogodkov se seštevek šteje v stotinah. Po svetu hodi le moja lupina. Jaz jo opazujem od daleč, ker je to zame preveč. Tor postane popolnoma postranski. Še tri dni pred tekmo, bi se najraje prebudil iz morastih sanj, ki kar vztrajajo. Fak!!! Včasih najbolj moraste niso sanje, ampak realnost. Prljavo kazalište so imeli dobro idejo: “Zaustavite Zemlju, silazim! Nije mi do ničeg odlazim.” No zgodilo se je, kar se je. Naresti se trenutno ne da nič nujnega. Lahko se doma smilim sam sebi, ali pa vseeno grem na že davno splanirano in plačano pot. Največ kar se lahko zgodi je, da pač odstopim. Neke blazne življenjske energije, ki naj bi bila nujna za tako pot itak ni. V bistvu sem, kot ožeta cunja, pozabljena zraven korita, potem ko so z njo zdrgnili vse, kar se je zdrgnit dalo, jo oželi in ponovili še dvakrat. Vseeno se zadnji hip odločim, da grem. Že zato, da zamenjam okolje.

Rezerviran imam slavni Ryanair na kolesih oz Flixbus, ki naj bi me dostavil direktno iz Ljubljane v Courmayeur. Sliši se precej kul. No zvečer dobim SMS, da gre bus ob 9h namesto ob 6:30 in da bo bel in ne zelenorumen, kot ostali te firme. Tako se naslednje jutro ob 8:30 z dvema potovalkama in malim ruzakom narišem na glavni avtobusni v Ljubljani. Ja, saj vem. Grem na tek kamor bom vzel 4kg ruzak, meni je pa spet uspelo napakirati 30kg. Na okencu me usmerijo na perona 29 in 30, kjer ustavljajo Flixbusi. Tam z ostalimi turisti veselo napadem vsakega šoferja, če ve, kje je moj bus. Sumljivo mi postane, ko nek drug bus pobere potnike z mojega, ampak samo tiste, ki gredo do Benetk. Hm? Ob 8:55 ponovno vprašam nekega šoferja, ki pravi, da so zamude pogoste. Online sledenje ne deluje. Obvestila po sms-u ali emailu nobenega. Busa od nikoder. Ob 9:15 kličem na centralo Flixbusa v Berlin, kjer ne znajo angleško. Z mojo polomljeno nemščino izvem, da je bus odpeljal po voznem redu ob 9:00 z Ljubljanske avtobusne postaje. Grem do vodje postaje, kjer pregledava kamere. Omenjenega busa med 8:45 in 9:15 ni bilo na postaji. Gonite se vsi skupaj banda !!!  No, pustolovščina se pričenja .  .  .   Hitro pretresem nadaljne možnosti. Lahko grem na bus do Trsta in tam na naprej na vlak. Spomnim se tudi, da gre prijateljica s spremljevalcem na tek v Dolomite. Na hitro se zmenim za prevoz do Verone in naštudiram vlake od tam. Nato se prestavim z LPP na Dolgi most in nadaljujem s čakanjem. V štirih urah sem se premaknil za 10km. Samo še 700 mi jih je ostalo. Vsaj hrane in vode imam dovolj. V bistvu je kar sproščujoče v miru zajtrkovat na klopci. Po mirni vožnji z avtom, ki ob klepetu hitro mine, se ob polštirih v Veroni vkrcam na vlak  za Torino. Čakajo me štirje vlaki s tremi tesnimi prestopi in en avtobus. Če bo vse po sreči, bom ob 22h v hotelu. Na vlaku malo pokukam tudi na nesojeni Flixbus, ki je čudežno usposobil sledenje. V Milano smo prispeli celo hkrati, vendar na drugi konec mesta. Ob opazovanju pokrajine, ki šviga mimo, v miru pokosim s seboj prinešeno rižoto.

No, začelo se je premikat . . .

 

Kljub vesoljskemu vlaku, ki doseže hitrost 300km/h, v Torino vseeno prispem z 12minutno zamudo in zgrešim že prvega od treh prestopov. Malce tvegam in do naslednjega prestopa vzamem lokalni vlak, ki je ravno na odhodu. Vseeno mi ne uspe ujeti planirane povezave. V miru prestopim še dvakrat in Aosti sedem na avtobus do končne destinacije Courmayeur. V hotel prispem malo pred 23 uro, kjer se še isti dan zvrnem v posteljo. Rezime poti: taksi, LPP, avto, štirje vlaki in še en avtobus za konec v 15 urah. Kar dolga pot za začetek. Naslednji dan mine v polnjenju zalog, beri najedanju z vsem živim in izkoriščanju hotelske postelje za dremanje. Zvečer moram vseeno po štartno številko, kar mi vzame dobri dve uri, pakiranje in oddaja torbe za tranzicijo eno uro in brifing z goro pašte še eno uro. Nato odvlečem sebe in svojo karjolo pašte nazaj v posteljo na zaslužen počitek. Štart je ob zelo človeški uri v nedeljo točno opoldne. To pomeni dolg spanec, lagan zajtrk, čekaut iz hotela in lagano na štart. No, ne bi bilo zabavno, če ne bi zadnji trenutek ugotovil, da sem rezervno čelko in komplet baterije spakiral v tranzicijsko vrečo. Na srečo so v turističnem kraju športne trgovine odprte tudi v nedeljo. Za vogalom me čisto nova Petzlova Tikkina z dvema kompletoma baterij in sončna krema stane 40 EUR in 20 minut. Brez problema. Lepo počasi se odkotalim na štart, kjer me po odčitku čipa spustijo v ogrado z ostalimi ovcami, ki čakajo na stampedo. Usedem se v senco in opazujem najrazličnejše pojave, ki se pripravljajo na dolgo pot.

Modifikacija tekaškega ruzaka by grandma

Ovce čakamo na stampedo

Kar hitro so mimo razne govorance komentatorjev, približa se poldne, odštevnaje in reka se začne premikati po ulicah Courmayeurja. Čau, čau . . .  Se vidimo čez nekaj dni. Že prvi dan je, kot napovedano pasje vroč. Stopinj je sicer dobrih dvajset, a sonce je na tej višini neusmiljeno. Trudim se, da ne bi bil prehiter, kar mi gre po moji oceni kar dobro.

Gneča na prvem vzponu

Prvemu vzponu sledi prvi spust

Vseeno mi je vroče za znoret. Po nekaj urah se pojavijo krči v trebuhu, ki zahtevajo pogoste skoke za grm. Hrana mi ne gre. Še s pijačo se moram malo silit. V prvih 12 urah zaužijem poleg pijače vsega dva gela in petkrat obiščem grmovje. Takole ne bo šlo dolgo. Vsaj bruham še ne. Nada (prehranska strokovnjakinja dr. Kozjek) bi me že pred pol dneva za ušesa zvlekla s proge v senco počivat, jest in pit. Ko se takole vlečem na drugega izmed dobrih dvajset prelazov na poti dohitim tekača po imenu Joe Grant. Za tiste, ki ga ne poznate. Lani je bil tretji na enem izmed najtežjih in najbolj znanih ameriških ultratrailov Hardrock. Se pravi prva svetovna liga. Hm?!?! Če se midva srečava, pomeni da je nekdo od naju hudo zajebal vse skupaj. Resnici na ljubo zgleda tip precej zdelan. Malo naprej sedi na skali Stephanie, druga na Toru v ženski konkurenci pred dvema letoma. Ne vem, a sem jaz totalno izgubil občutek za hitrost, ali je pol ljudi podleglo vročini? Zj…. sem, kot stara ukrajinka. Kot v posmeh mi nek američan prijavi “Nice ride man!”. Ja, . . .  nice ride. Samo tokrat nisem bil jaz zgoraj.

Teren ni najbolj tekaški

 

Drugi prelaz od več, kot dvajsetih

Privlečem se do prve tranzicije z mislijo na odstop. Enostavno, je nivo energije na nuli, v želodcu kamen. Čim začnem malo poskakovati oz imitirati tek, me stisne na veliko potrebo.  Pred mano je še okoli tristo km hribov. No f…. way!!! Niet vozmožno!!! Das geht leider nicht!!! Na tranziciji sem preveč utrujen, da bi se takoj menil o odstopu. Na hitro nekaj popijem, pojem mineštro in grem za pol ure spat. Po spancu pojem še eno mineštro . . .    In glej ga zlomka! Rezervoar ni več čisto prazen, ampak je že tam, ko se rdeča lučka prižge samo občasno. Mogoče je pa vseeno še prezgodaj za odstop. Saj imam še šest dni časa. Grem probat še malo. Še banano in kuhano jajce za popotnico in jo mahnem v noč trem najvišjim prelazom naproti. Ponoči se ravno prav ohladi, da se da normalno migat. Tudi želodec je okreval in sprejema vse sorte trdnih in tekočih hranil. Juhuuu!! Kaj naredi ena dobra mineštra! Mine prvi prelaz 2900m. Vse OK, super mi gre. In drugi prelaz 3000m. Malo sem utrujen, diham kot lokomotiva, a sem dobro. Šibam dalje. V dolini se zdani in že napadam tretji, najvišji prelaz. Sonce je vedno močnejše, zrak vedno redkejši, teren vedno težji, dihanje vedno hitrejše in napredovanje vedno počasnejše. No, saj sem pričakoval, da ne bo lahko. Točno opoldne po 24 urah na poti se privlečem na najvišjo točko 3300m visoki Col Loson. Dobro me je zmahal. Na spustu ugotovim, da vedno težje diham in da se mi v dihalih nabira nadležna rumena sluz. No, pa smo tam! Enake težave, kot pred štirimi leti, le da so tokrat nastopile en dan prej. Do naslednje tranzicije se spet komaj privlečem.  Zopet imam v načrtu vrniti štartno številko, se usesti v kot in spiti par pirov. Namesto tega spijem liter in pol brezalkoholne tekočine, en Fluimukan in grem za dve uri spat. To je edino, kar mi pomaga sčistiti bronhije. Že po uri in pol me zbudi cmok v grlu. Vstanem, izkašljam nekaj konkretnih rumenih kep in spet diham s polnimi pljuči. Še preverjen recept z dvojno mineštro in kuhanimi jajci in spet sem se začasno rešil odstopa. Nadaljujem v znanem ritmu iz doline navzgor, čez prelaz in spet navzdol. Vmes seveda malo gori doli. Vzponov nižjih od 300 višinskih metrov se na profilu sploh ne vidi. Na enem od bolj položnih delov me ujame Predrag iz sosednje Hrvaške. Malo poklepetava, nato odbrzi vsak s svojim tempom naprej. Na naslednjo tranzicijo, ki je hkrati najnižja točka dirke dobrih 300m nad morjem pridem ob polštirih zjutraj. Kar se da hitro se podvizam dalje, ker se želim izogniti neznosni vročini, ki bo zavladala tukaj sredi dneva. Tudi v jutranjem hladu pot nikakor ni lahka. Najprej malo po cesti, potem pa strmo navzgor po starodavnih prehodih med vinogradi, sadovnjaki in nasadi kostanja od vasi do vasi po polmetrskih stopnicah 500 višincev v dobrih dveh kilometrih. Pol pa 300 višincev dol in sedaj se šele začne pravi vzpon v hribe.

Punkt čarovnic

Tamle majo že drva za pod kotel pripravljena

Na prvi okrepčevalnici spet diham na škrge in zvedem svoj že standardni protokol s hidracijo, spanjem in izkašljevanjem. Očitno bom moral stvar ponavljati vsakih dvanajst ur. Vsaj zaspan ne bom preveč. Kamor pridem pač pridem. Na vrhu tega vzpona se itak začne najtežji del celotne poti. 40km balvanov in skal gori doli brez metra ravnine, kot uvod v drugo polovico Tora. Na profilu je to tisti del, ki nima omembe vredne špice, ampak je samo malce nažagan. Skoraj ravnina bi človek rekel. Le kje potem ta etapa naklepa največ višinskih metrov izmed vseh šestih? Okoli so sicer živo zeleni macesnovi gozdovi, cela pobočja zrelih borovničk, in modra jezerca, kot iz turističnega prospekta. Na okrepčevalnicah pa strežejo nad bukovim ogljem popečeno šunko, domačo polento iz kotla in podobne dobrote. Vreme je še vedno ponoči vrhunsko, podnevi pa malce prevroče. Na naslednji tranziciji srečam popolno hrvaško ekipo. Predrag in Domagoj tečeta, Nikola in Petra ju oskrbujeta z vso logistiko. Super ekipa. Prav prijetno je poklepetat. Od tu naprej se stalno prehitevamo in srečujemo. Pojavijo se prve male težavice, ki jih rešujem sproti. Žulji na mezinčkih – hidrogel obliži, boleč stopalni lok desno – bandažni trak, dražena ahilova tetiva levo – takisto potejpana. Ob tem seveda vsakih dvanajst ur postopek za izkašljevanje rumenih kep. Želodec na srečo sprejema vse, kokakolo, juho, izotonik, suho sadje, gele, pašto, sir, banane, pomaranče, polento, čokolado, jajca, tuno, solato, krompir, sadne sokove, itd, itd. Samo ena suha klobasa je bila preveč pikantna in sem jo v izogib še večji zgagi moral odložiti v grmovju na enem izmed ovinkov.  Tako v sledenju zastavicam gori doli naokoli mineta tretji in četrti dan na poti.

Še ena za pustolovec. GO RAJD!

Malo drugačna okrepčevalnica

V četrtek proti večeru, ko mine že kar lep kos petega dne, prispem na zadnjo tranzicijo. Tu je naenkrat vse drugače. Kar naenkrat se človek zave, da bo tudi te poti enkrat konec. Še zadnjič dobiš v roke svojo zvesto torbo, da obnoviš zaloge za zadnji del poti. Tu je še zadnja priložnost za malo večjo izbiro konkretne hrane. Zadnja možnost tuša, masaže, zdravniške oskrbe. V vasi po dolgem času zagledaš celo tablo z napisom ciljnega kraja. Le številka, ki napoveduje čas hoje je čudno visoka. A do sem smo itak že vsi izgubili občutek za čas.

Ata smrk, a je še daleč?

Jedilni list v petih jezikih

Skratka, tu se že voha tisti sladki vznemirljivi vonj po cilju. Od nekod se pojavijo nove moči. Žulji niso več tako boleči, noge so spet sveže. Samo še 50km in 4200 višincev. Mala malca! Bratje hrvati se nekaj obirajo in odpravljajo spat. Mene pa vleče proti cilju. Počasi je dovolj tega kolovratenja. Še malo stisnem in prav zares bom naokoli. Neverjetno! Dovolj je bilo! Dajmo končat tole odisejado! Pošteno se najem, zamenjam superge za mezinčkom bolj prijazen model in gasa v breg. Nevihte, ki so se repenčile med postankom so se že umaknile na sosednji hrib. Zdaj se ni več kaj šparat. Popijem eno guarano, navijem mp3 in zagrizem v strmino. Juhuuuuu! Ravno, ko se dela mrak pridem na ogromen pašnik, kjer se dvesto krav odpravlja v štalo. Stojijo ravno na moji poti.  Vse poteka precej ležerno. V bistvu vsi trije, pastir in dva psa pol ure lovijo eno kravo čez drn in strn. Ostale gredo itak same domov. Da ne bi po nepotrebnem preplašil in razbil črede, čelke še ne prižigam Lepo uvidevno obhodim čredo. Kar malo tesno mi je, ko grem mimo skupine 800 kilogramskih bikov, ki se nekaj butajo in ruvajo z rogovi. Naše poti se srečno križajo in vsak gre svojo pot. Malce nad planino, se odpre fantastičen prizor. Na tleh je že tema, le velik bel oblak je še obsijan z zadnjo sončno svetlobo. Hkrati cel oblak utripa v svetlobi strel, kot bi imel v sebi gigantsko neonsko žarnico. Južno, nad ledeniki Gran paradisa je še ena skupina nevihtnih oblakov, ki ima svoj light shov. Tu in tam se vse razsvetli in prikaže se ogromna nevihta, ki zliva dež poševno čez pol Gran paradisa. Uaaaauuuuuu!!!! Stojim tam pod macesnom kakih 10 minut in se čudim. Nato počasi poberem čeljust, ki mi je padla po tleh in jo mahnem dalje.

Pri prvi planinski koči me že spet zeza dihanje. OK. Bom spet naredil pavzo. Upam, da zadnjič na tej dirki. Notri je prešerno vzdušje. Skupina mladih prostovoljcev si je naredila konkretno fešto. Vsakega tekmovalca pozdravijo z bučnim aplavzom. Ko vstopim mi mladenič takoj ponudi pomoč. “Boš jedel, pil, spal, kako ti lahko pomagam? Vse lahko dobiš, razen viskija. Ta je rezerviran zame.” Pri tem se prav nevarno maje in škili. Kljub temu, da so fantje in dekleta precej veseli imajo vse pod kontrolo in okrepčevalnica laufa, kot namazan stroj. Malo se napojim in odpravim spat. V sobi s tremi pogradi nek nesrečnik namaka žuljave noge v slani vodi. Nato jih eden od osebja poslika in pošlje slike zdravniku v dolino, ki naj bi dal zeleno ali rdečo luč za nadaljevanje poti. Držimo pesti. Spravim se na spodnje ležišče in že skoraj zaspim, ko se v sobo prihihita mlad par. Spravita se na ležišče nad mano. Po začetnem hihitanju in vzdihovanju, se začne pograd ritmično zibati in udarjati ob steno. Kako lepo, da nam še sredi Alp pričarajo malo morskega vzdušja. Vse skupaj me ne moti preveč. Kljub temu odspim svojo dobro urco. Zbudijo me točno na minuto, kot je dogovorjeno. Vsa čast! Ekipa, kot se šika. Ob prihodu v jedilnico, je prav zanimivo ugibati kdo sta razigrani parček? Dve skupini fantov in deklet igrata karte. Kar nekaj je sumljivih. 🙂 Ko sprašujem po naslednji okrepčevalnici, si s fantom nekaj mahava in momljava. Na koncu izjavi: “No rifugio, stala.” Aha! . . .   Tako povej, da se razumemo. Okrepčevalnica je torej na opuščeni planini v nekdanji štali.

Večerno poziranje

Po prečkanju predzadnjega prelaza in lahnem teku po makadamu, sredi noči res pridrajsam do opuščene štale v kateri gori luč. Notri pa spet prijetno presenečenje. Tu skrbi za okrepčevalnico skupina upokojencev, ki daje poudarek dobremu razpoloženju ob vrhunski domači hrani. Suhih mesnin je seveda, kot na kakem tekmovanju za najboljšo salamo. In to ni roba iz Hoferja. O ne! Tega si ata ne dovoli, da bi stregel “gigante” z industrijsko robo. Tole se je sušilo na domači podstrehi. Drugi ata je verjetno ves prejšnji dan počasi kuhal polento, ki zdaj lepo ohlajena in natrgana na kose čaka, da jo za vsakega tekača posebaj lepo popeče na litoželezni ponvi zraven kosa šunke. Na mizi je seveda poleg običajnih tekaških tekočin tudi vino rosso in birra. Tule je bila potrebna železna volja, da sem se po izvrstnem obroku odlepil od obložene mize in jo mahnil naprej v noč. Zlahka bi z veselo kompanijo zaružil do jutra in še naprej. Ob treh zjutraj prispem pod vznožje zadnjega prelaza. Tu se cilj voha že na vsakem koraku. Na okrepčevalnici srečam Domagoja, ki škili v svoj krožnik pašte in spi z odprtimi očmi. Še jaz si naročim porcijo pašte in ga povabim zraven, da skupaj stisneva do cilja. On raje izbere spanje česar ni počel že zadnjih 30ur. Verjetno modra odločitev. Jaz jo hitro pobrišem dalje preden se shladim. Za popotnico še dve guarani, mp3 in gasa na zadnji prelaz. Kaj kmalu začne deževati. Ker je še relativno toplo, vržem nase le tanko polivinilno pelerino in še pospešim. Do koče imam še eno uro. Višje se temperature nižajo in veter krepi. Vseeno stisnem do koče, ki je polna tekačev, ki čakajo, da mine slabo vreme. Jaz samo malo pojem in se odločim, da grem dalje, pa če ošpičene prekle dol padajo. Navlečem nase vse nepremočljive stvari, ki jih imam s sabo in se v spremstvu aplavza odpravim v deževno noč. Do vrha prelaza ravno preneha deževati in skozi raztrgane oblake se že kaže Monte Bianco. Juhuuu!!! Še dobri dve urci spusta in prav zares bo konec. Navzdol me nese kot na krilih. Šele po eni uri se za trenutek ustavim, da olupim s sebe odvečne cunje. Zadnjega tekača sem prehitel pred pol ure. Pred sabo daleč naprej ni sem videl nobenega. Tarej se lahko v miru v lahnem drncu odkotalim do cilja. Ko jo takole maham po “ravni” prečki proti zadnjemu checkpointu pri koči Bertone pred finalnim spustom, kar naenkrat pade mimo zagrizen japonček v kratkih hlačah in majici z naramnicami.  Tip po 330km dejansko laufa v klanec. V meni se zbudi lovski nagon. Odločim se, da ga bom preganjal, kot volk srno. No pa dajva. V klanec mi on z napornim tekom malce pobegne, jaz ga sledim s hitro hojo. Po klancu navzdol se mu zopet približam in mu diham za ovratnik. Tako se podiva cca pol urce. Vmes padeva mimo začudenega italijana, ki mu ni jasno kaj se greva midva po petih dneh hribov. Na vrhu nekega klančka me japonček počaka in zadihan spusti predse. He, he, he . . .  Pa sem te! Pot do cilja je odprta. Na zadnji kontroli le pomaham s štartno številko in na glavo v ciljni spust. Še par uličic skozi mesto in že je pred mano rumena preproga do ciljnega oboka. Neverjetno!!! Kar do konca sem prigural. Tri dni na trmo, potem je počasi steklo. Navijaška ekipa v cilju je sicer v popolnoma drugačni zasedbi, kot pred štirimi leti, a me ne pričaka nič manj navdušeno. Zdaj se nekaj časa pogovarjam o kilometrih le v povezavi z motornim prevozom. Če mi še kdo omeni kakšen Col, Passo ali kaj podobnega, ga obesim na prvo vejo.

Balkanska naveza – prek tisoč km v petih dneh

 

REZIME: Tor se je zopet izkazal za precej več, kot samo tekaško, pardon pešaško dirko. To je potovanje polno dogodivščin. Čisto vsakega postavi točno tja, kamor v tistem trenutku spada. Blefiranja ni. Tudi izgovarjanje na slab dan ne drži vode, saj ima čisto vsak na tej tekmi vsaj en slab dan. S končnim izidom moram biti zelo zadovoljen. Izpolnil sem dva cilja od treh. Prišel sem do cilja in to brez večjih poškodb. Tudi rezultat je glede na ostale okoliščine poravzaprav vrhunski. Predvsem pa je Tor idealno opravil vsaj delni reset moje glave. Mama, ki me je pred štirimi leti pričakala v cilju, me je tokrat varovala od zgoraj. Hvala ti, mama!!!!

V bistvu stvar sploh ni težka. Rabiš le nekaj financ, dobre volje in par kosov opreme. Ko si tam, je vse čisto enostavno. Za vse je poskrbljeno. Pot je označena, na voljo je hrana, pijača, masaža, postelje, zdravniška oskrba, tuši . . . All inclusive. Edina naloga udeleženca je, da prestavlja noge eno pred drugo, je in pije. To za pa velika večina zemljanov že od malih nog a ne? Ljudstvo, navalite! Ne bo vam žal.

 

TEHNIKALIJE: slabih pet dni na poti, skupaj 15 ur spanja, 350km, 27.000m vzpona, porabljenih cca 60.000 kalorij, izgubil 3 kg telesne mase

 

 

ŠE PAR UTRINKOV S POTI:

Sredi noči, verjetno je bila tretja ali četrta, se spuščam po strmi skalnati poti v sotesko. Bučanje vode je vedno bližje. Listje na skalah neprijetno drsi. Tema je črna, kot se le da. Bližje vode rahla meglica še poslabša vidljivost. Kar naenkrat pred mano zrase viseči most, na katerega pogumno zakoračim. Po nekaj deset metrih se sredi majave konstrukcije ustavim in pogledam okoli sebe. Ne spredaj, ne zadaj ne vidim konca mostu. Prav tako je črna, meglena tema tudi levo, desno, zgoraj in spodaj. V globini se sliši bučanje vode, ki odmeva od sten kanjona, katere slutim nekje v temi. Scena za v grozljivko.      Med tekom se spomnim mame in oblijejo me solze. Jokam in tečem .  .  . Cesto in drevesa ob njej vidim, kot skozi vetrobransko steklo v dežju brez brisalcev. Spet neke moraste sanje. Čakam, da se zbudim, a se vse samo nadaljuje. Tokrat so sanje žal resničnost. Na srečo so zdelani obrazi in zabuhle oči na Toru dokaj normalen pojav.       Na širokem makadamu dohitim tipa, ki vijuga levo in desno od roba do roba. Včasih malo postane, klecne, poskoči in steče dalje. Ko pridem bližje, razločno slišim glasbo iz njegovih slušalk. Očitno ima glasnost na maksimum. Od komunikacije zmore le komaj razločno momljanje: “I need to sleep for one hour.” Malo ga poženem in čez pol ure prideva do okrepčevalnice v megalomanski planinski koči/gostilni/hotelu, karkoli že to je. Le v preddverju je odprt en prostor z osnovno hrano in pijačo. Za spanje naju napotijo uro in pol teka dalje do naslednje koče. Revežu ne pustijo zaspati niti na stolu.      Sredi najhujše vročine na robu gozda v hladni senčki zagazim v celo grmovje prepolnih sladkih malin. Na! Zdej se pa pejt dirkanje! Podobna scena se večkrat ponovi tudi z borovnicami.     Prisopihaš v temni noči sam na vrh prelaza v čistem brezveterju. Ugasneš čelko . . . Se zazreš v milijarde zvezd nad špičastimi vrhovi s snegom pokritih masivov in se med poslušanjem bitja svojega srca zliješ z vesoljem. Jaaaaa!  To je to!!!   Tečeš po markirani stezici navzdol in si skoraj zlomiš nogo, ko stopiš direkt v svizčevo luknjo, ki jo je frajer izkopal na sredi poti.       Sredi največje vročine prikrevsaš v vasico bogu za ritjo in potopiš glavo v vaško korito, polno bistre studenčnice.          Podnevi in ponoči prečkaš nešteto opuščenih planin. Nekatere na pol podrte, druge, kot bi parstirji šele včeraj odšli. Še štrikci, za krave privezat in posode za molžo so na svojem mestu. Do njih pa vodi le ozka stezica nekaj ur hoda iz doline.       Sredi dneva se odločim za počitek v majhnem šotoru s petimi posteljami. Pred spanjem še na kratko pobrskam po nahrbtniku za polnilcem za uro in čepki za ušesa. S sosednje postelje sem deležen ostrega opozorila, da je v spalnici potrebna tišina. Med tem dvajset metrov stran navijači ves čas glasno navijajo z večkilogramskimi kravjimi zvonci, kot bi imel kurente v spalnici. Kako je tip sploh slišal šumenje nahrbtnika, mi ni jasno.         Dva japonca, ki govorita nekaj malega angleško želita naročiti hrano pri prostovoljki, ki govori le italijansko in francosko. Vsi skupaj so hudo neprespani. Zaplete se pri tem, iz katere živali je zrezek. Na meniju je svinjina. Zdi se, da bi japonček rad piščanca. Eden od njiju oponaša neko žival, krili po zraku in spušča glasove kra, kra in hrk hrk. Ne znam povedat, a je to svinja ali vrana. N koncu si vsi pokimajo in se strinjajo.  Prvi japonček dobi, kar je pač na meniju, tisti, ki je oponašal živali pa si privošči še eno pivo.

V Mojstrano na Burek

Plani na prosti vikend so se spreminjali praktično iz ure v uro. Od kolesarjenja proti morju, do izgubljanja po kočevskih gozdovih, prečenja Julijcev in še česa. Vozni redi vlakov in vremenske napovedi so bile stalno odprte v brskalnikih elektronskih naprav. Na koncu je obveljala neka sedma, logistično najlažja varianta. Za začetek sem si namreč privoščil petkovo popoldansko bluzenje in sobotni podaljšan spanec. Tudi regeneracija je pomembna. Po poznem zajtrku pa ležerne priprave na preprosto dogodivščino. Doma daš ruzak na rame in pot pod noge. No, tokrat za začetek pod kolesa. Cilj avanture je povzpeti se na tri najvišje vrhove slovenskih gorovij (Grintovec, Stol in Triglav) na lasten pogon, brez tuje pomoči in se vrniti domov prej, kot v 24 urah. V soboto ob treh popoldne se torej odpeljem iz domače garaže. Po desetih minutah sem že spet doma na kavču, medtem ko zunaj lije in treska. Ni problema. Bom še malo počakal. Nevihta je hitro mimo in malo pred pol peto prav zares štartam med koruznimi polji proti prvemu vmesnemu cilju. Pravilna piramida Grintovca se mi smeji na obzorju.

Pa pojdimo . . .

Na tisto špičko za začetek

Pravi užitek je v poznopopoldanskem soncu pedalirati po praznih stranskih cestah med polji od vasi do vasi.  Mimo Smlednika, Trboj in Šenčurja, tik tak pripeljem do Preddvora, kjer zavijem desno v dolino Kokre. Ob cesti naletim na prav fletno počivališče za kolesarje, kjer lepo pod streho spodmola stojijo miza in dve klopci. Gosposko.

Ni švoh! Če bi bila še pitna voda v bližini, noben ne bi šel naprej.

Na cesti so še ostanki napisov za maratona Alpe, ki je tod potekal pred tednom dni. Jaz po nekaj kilometrih zapustim gladek asfalt in zopet krenem desno navzgor proti kmetiji Suhadolnik pod jugozahodnimi pobočji Kočne in Grintovca. Cesta postaja vedno bolj vijugasta in pokončna. Malo pred kmetijo je parkirišče , jaz pa zarinem mimo kmetije dokler se mi zdi vozno za nazaj grede. Na višini 1200m nad morjem priklenem kolo za drevo, se preobujem in peš zagrizem v klanec.  Sprememba načina gibanja naredi noge spet sveže, da gredo kar same gor v enakomernem ritmu, kot dobro podmazan traktor. Mogoče uspem prilesti na vrh celo pred sončnim zahodom.

Tukaj se začne pravi klanec

Lepo počasi in z užitkom

V Cojzovi koči se na hitro oskrbim s pijačo in si vnaprej naročim hrano. Prej moram seveda skočit še na vrh Grintovca. Tetka me malo čudno gleda, ko ji povem, da bom čez uro in pol nazaj. Predvidena časovnica je namreč 2 uri in 15 minut samo za vzpon. Pot do vrha opravim v eni uri, ki mi mine presenetljivo hitro in brez težav. Za razliko od tekmovanja v teku na Grintovec imam tokrat pohodne palice in malce bolj zmeren tempo. Po poti srečam več gamsov , kot ljudi, kar je na tako obljudeni gori precejšnja redkost.  Na vrhu me, kot ponavadi pričaka hladen veter.  Od doma do sem sem potreboval štiri ure in pol. Odlično mi gre!

Tam v oblakih je naslednji vmesni cilj

V dolini je že noč

Sonce je že zašlo za sive oblake, zato jo kar hitro pobrišem nazaj dol. Do koče mi ravno še uspe priti brez prižgane svetilke. Vso pot na vrh in nazaj sanjam naročeno klobaso z joto. V koči po pol ure čakanja žal dobim le joto z nekaj mini kockicami šunke. Mojo klobaso je gospa nesla za sosednjo mizo, kjer so jo planinci brez večjih propomb pospravili. Opravičil se mi seveda ni nihče. Pomlatil sem joto in se po hitrem postopku pobral v dolino. Priznam, da sem bil precej jezen. Čeprav človek na nekaj žlic zelja težko kolesari celo noč, nisem želel več zapravljati časa z utrujeno oskrbnico in pijanimi gosti. Saj imam še nekaj ploščic s sabo. Zajtrk bo verjetno v Valvasorjevem domu ali pa na kaki pumpi ob poti. Sedaj je seveda že trda tema. V soju čelne svetilke kot bi mignil priskakljam do kolesa. Zopet sledi kratka pavza za preobuvanje in pakiranje nahrbtnika. Odvečne stvari namreč puščam pri kolesu v vreči. Sledi spust nazaj po dolini Kokre do preddvora, kjer mi navigacija ponuja dve poti. Krajšo in bolj hribovito čez Golnik in Tržič, ter daljšo in bolj ravninsko nazaj do Naklega, mimo Radovljice do Žirovnice. Odločim se za drugo varianto, ker bo klancev itak še drugje dovolj. Malce celo upam, da po poti najdem kaj za pod zob. Na kaki pumpi mogoče? Iz te moke seveda ni kruha. Na nekem počivališču za kolesarje dotočim vodo, sicer pa veselo obračam pedala od vasi do vasi. Avtomobilov le le za vzorec. Zato pa toliko več živali. Srne, mačke, lisice, ježi . . . Mislim, da sem videl celo par jazbecev in šakala. Malo po tretji uri zjutraj se na Žirovniški planini po stolom iz kolesarja spet levim v pešca. Spet je sprememba ritma zelo dobrodošla in do vrha stola ni težav. Jutranja zarja se lepo razvija.

Nad Alpami se dani

Tudi lokalci so že budni

Sončnega vzhoda seveda ne bom čakal, čeprav je na vrhu popolno brezvetrje in me ne zebe, kljub mokri majici s kratkimi rokavi in kratkim hlačam. Vpisna knjiga na vrhu je polna. Spijem zadnje kaplje in odpeketam v dolino. Med preobuvanjem pri kolesu spoznam radosti nalanjanja na električnega pastirja. Za popolen učinek je seveda obvezna mokra majica.

Na žirovniški planini se dogaja

Pošteno se mi že lušta bolj konkretne hrane. A žal je v Valvasorjevem domu še vse mrtvo. Dotočim vodo, ki naj ne bi bila pitna in se odpeljem. Če ne drugje, na Jesenicah bo sigurno že kaj odprto. In res . . .  Po nekaj obratih gonilke se že peljem mimo železarne skozi  Javornik in naprej proti centru. Že na daleč zagledam odprto pekarno. Piše kranjska, karantanska ali nekaj podobnega pekarna. Skratka precej domače. Notri pa žal enaka podoba, kot v vseh »pekarnah« pod albansko upravo širom Balkana. Hladilnik z gaziranimi pijačami in vitrina s tisto belo vato različnih oblik, ki naj bi imitirala kruh. Še burek je zgledal, milo rečeno neužiten. Če bi ga zavil v tisti bel papir, ki se lepo prepoji z mastjo, bi bil v dilemi, ali pojesti burek ali papir. Dokaj hitro sem se odločil za kokakolo in šel dalje. Skozi mesto sem šel še mimo treh identičnih obratov. Verjetno jih res klonirajo. Petrol je bil žal še zaprt. Ja nič! Gremo dalje. Naslednja postaja Mojstrana.  Do Krme ne bom zdržal brez konkretnega zajtrka. No, končno pridem tudi tja. Ob osmih zjutraj je najboljši sosed poleg ostalih dobrot poln tudi svežih pekovskih izdelkov, ki tokrat izgledajo zares slastno. Odločim se za špinačni burek z jogurtom. Komaj se usedem zunaj na klopco, ga že ni več in grem po novo rundo. Med tem začne deževati in tja proti Triglavu tudi grmeti. Podrobno preučevanje vremenske situacije na spletu se sklada s tisto v naravi. Ni mi treba dolgo razmišljati, da začnem gledati vozne rede vlakov nazaj proti domu. Stuširam se lahko tudi doma lepo v miru brez bliskanja in grmenja. Eno uro še prevedrim na avtobusni postaji in otroškem igrišču, da se deževje začasno premakne drugam in lagano sportski odvintam nazaj na Jesenice na vlak.

Kolo je pod streho, jaz pa tudi eno nadstropje višje

Pa, pa, Mojstrana . . .

Takole.  Zadanega cilja sicer nisem izpolnil. A sem imel vseeno  lušno turo in dober trening. Pa še burek je bil izvrsten: J

Napravil sem 150km dolžine in 4500m vzpona.

https://www.strava.com/activities/1705856796/embed/a5a4606c89ba889487d4125cc51be9f5e1680d5b

Kozara ultra trail (i najhrabriji su se usrali)

V začetku leta se nisem pustil preveč prepričevati, ko so me pustolovci vabili na dogodivščino v bosanske gozdove. Kraji so lepi, družba bo dobra, stroški nizki. Enostavno ni bilo resnega argumenta proti. Za razliko od slovenske in hrvaške trail scene, je bosanska bolj na začetku. Vsaka tekma je v svoji prvi verziji nekaj posebnega. Vedno je polno presenečenj. Tako dobrih, kot tudi kako manj dobro. Kozara je gozdnato hribovje, ki se dviga tja do 1000m višine. Znana je po svojih gostih gozdovih. Organizatorji so obljubljali 80% trase v senci na 103km dolžine in 4500m vzponov. Nekaj dni pred startom, so objavili neko zakvačkano sled, ki se ji nisem imel ne časa ne volje vnaprej posvetiti.

V petek popoldne se nas je šestorica napokala v kombi in se usmerila proti jugovzhodu. Oče slovenskih pustolovcev je za popotnico vsakemu namenil sendvič s kislo kumarico in Pingo sok. Na bosanski meji uradna oseba bistro ugotovi, da smo v večini kar suhi in primerni za tek. Le Boris je verjetno selektor, ker tak pa že ne more tečt na 100km. Od meje smo pričakovali le še pol urce ovinkov na vrh Kozare. No ja, . . .   Samo gugl in jabuk se nista mogla zmenit, kje naj bi ti ovinki bili. Vsak nas je usmerjal na svojo pot, ki je drugi sploh ni imel narisane. Najprej do znaka za prepovedan promet, nato malo po nasvetu domačinov, malo po guglovih stopinjah zarinemo direkt v breg. Najprej širok asfalt, nato ozek asfalt, pa makadam in še malo slabši makadam, ki preide v kolovoz. Na koncu pa ata z motorko v eni in čikom v drugi roki. Se počasi primaje do avta, me vidi s telefonom v roki in izjavi: “Eeeee!!! Zajebo te ovaj stroj. Ovde je kraj sveta.” Ja, najlepša hvala striček, pa srečno. In smo šli še malo naokoli.

Drugič si bomo zemljevid, kar na kombi narisali

Na koncu smo prispeli le uro in pol kasneje. Tako smo bili poleg predaje štartnih številk deležni še individualnega brifinga. Sam traser osebno nam je zatrdil da je steza super označena. Samo sledimo roza trakcem in se ne moremo izgubiti. Če trakcev ni, se gre “Samo ravno!”. Moram priznat, da je bil zelo prepričljiv. Hotel naj bi imel sicer štiri zvezdice, če štejemo zraven še kako z neba. Na vseh vogalih so viseli napisi da voda ni pitna. Po našem povpraševanju, kako je s tem, je receptorka enostavno strgala napis s stene in nas pomirila, da vodo vsi pijejo.

Malo pred šesto zjutraj že postopamo okoli startnega loka. Jutranje formalnosti so opravljene, oprema je na svojem mestu bo treba kar it. Obeta se dolg in vroč dan. Prvi del trase je bil prav sanjski z mehkimi stezicami pod sveže olistanimi bukvami, mimo številnih cvetočih češenj, čez zelene travnike s samotnimi grobovi in ostanki domačij, skozi globoke skalnate soteske, na strme vrhove in naprej v goste smrekove gozdove po še mehkejših stezicah na debelo posutih z iglicami. Kar greh bi bil preveč hiteti, in spregledati vvso to lepoto.

Jutro se prebuja

V soteski

Na prvi okrepčevalnici skupina deklet za vsakega posebaj zapleše navijaški ples. Zmeraj boljše je. Kaj šele bo. Del poti me spremlja prijazen kuža, ki se mi je pridružil pri gorskih reševalcih. Idila še malo traja. Na dvajsetem kilometru pa križišče in oznake v obe smeri. Kot v stripu o Alanu Fordu: Ovamo, onamo. Odločim se za drugo možnost in meljem dalje. Po krajšem vzponu po cesti pridem do sumljivo znane stavbe. Seveda! To je naš hotel in pred njim cilj. Juhuuuu!!! Prvi v cilju vsaj deset ur prezgodaj. Z mano je še tekmovalka z Madžarske, ki besno izvleče telefon in začne regljat svoj ekete pekete, da se kar iskri. Grem notri vprašat kaj zdaj in mi teta enostavno reče: “Promašio si. Diskvalifikacija.” Prezgodaj je še, da bi kar nehal. Grem v sobo, da razmislim kot človek. Pojem banano, popijem kokakolo, položim konkretno mino v WC školjko in se kot nov odpravim dalje tekat po kozarskim šumama. Po poti srečam še vsaj deset kandidatov, ki so na križišču prav tako narobe vrgli kovanec. Vsi so precej kisle volje. Jaz pa sem se ravno otresel pritiska dirkanja na rezultat. Pred sabo imam še ves lep sončen dan na svežem zraku in prav nič mi ne manjka. Kaj kmalu sem spet na prej omenjenem križišču. Nabral sem približno dve uri zamude, kar sploh ni bistveno, če se ne boriš ravno za zmago. Od tu naprej je svet malo bolj odprt prek travnikov, poljskih cest, mimo ovc, krav, brinovja . . . Tudi gretje privijajo iz ure v uro. Grizemo dalje.

To ti je odmah pored vukojebine

Na 40km srečam Francija, ki ga je izdalo koleno. Pravi, da so vodilnega Tomaža poslali v napačno smer in da so štirje prišli na prejšnjo kontrolo iz napačne smeri. Torej smo se še pred polovico poti skoraj vsi že vsaj enkrat izgubili. Sledijo desetine kilometrov po takih in drugačnih cestah. Sonce vedno bolj pripeka. Meljem neskončne makadamske ovinke in goltam prah prijaznih dirkačev na štirih kolesih.

Operacija na terenu

Malo zahodim in se spet spomnim Alana Forda: “Ko hoda, ne trči.” In spet stečem, da bo prej mimo.

Se je tko vleklo, da mi je noge raztegnilo

No, tudi cestarskega kroga je enkrat konec. Obrnem se zopet nazaj v breg. Vmes se je prej omenjena madžarka dokončno izgubila in obrnila nazaj od koder je prišla. Tako besno žensko redko vidiš. Malo po sončnem zahodu ponovno prispem do glavne tranzicijske okrepčevalnice, kjer me sprejmejo, ko kralja. Masažo sicer odklonim. Dobim pa krožnik čorbe in pošten mesarski nož s katerim lahko sam po želji posmukam pečenega jagenjčka, ki je v kotu prislonjen ob zid. Kaj še še hočeš boljšega?

Tole je pa boljš, kot arašidi in pomaranče

Po izdatnem okrepčilu si nadenem slušalke in jo v ritmu muzike urežem skozi noč. Ko pošteno rignem začutim okus po jagenjčku, kokakoli, proteinskem napitku in čorbi. Ja, res sem se dobro podprl. Končno se je malo ohladilo, da se lažje diha. Kilometri kar sami letijo pod noge in čez dobre štiri ure sem v cilju, kjer me kljub pozni nočni uri spet pričakajo glasne navijačice.

Naslednji dan pa regeneracija v obliki gore umešanih jajc za zajtrk. Sledi nekaj slikanja na cilju in pozdravljanja z organizatorji in prostovoljci. Za zaključek pa na poti domov še dvojna porcija čevapov.

REZIME:

Bilo je nepreglednih gozdov, grap, močvirja, sončne pripeke, komarjev, klopov, volkov, modrasov, podrtih dreves, trnja,  . . .  Sredi dirke nihče ni vedel kje sploh so tekmovalci. Pol se nas je izgubilo že po 20km, vodilnega so prostovoljci poslali v napačno smer, nekaj jih je naredilo bližnjico na enega od hribov s kontra smeri. Med tem je osebje na glavni okrepčevalnici peklo jagenjčka in za zabavo streljalo v gozd. Proti večeru so se reševalci pričeli s terencem počasi voziti po trasi in pobirati onemogle in izgubljene. Vsi so bili izjemno prijazni in ustrežljivi. Okrepčevalnice so bile z nekaj malimi spodrsljaji izvrstno založene. Polovica trase je bila rajska, ostalo pa bolj ali manj peklensko. Ekipa Pustolovec Rajd je ob dveh odstopih pobrala prvo, tretje, peto in osmo mesto. Od 19 tekačev na štartu je bilo na koncu uvrščenih osem. S tem, da smo največ trije ali štirje dejansko opravli celotno traso. Najbolj priljubljena izjava tega vikenda: “Ovo je Bosna.” Še pridemo.

Hvala vsem organizatorjem in prostovoljcem za izjemno gostoljuben in srčen sprejem, ter Franciju, Borisu, Barbari, Tomažu in Juretu za odlično družbo.

 

TEHNIKALIJE: Na 103 kilometrski progi sem napravil 118 km v slabih 19 urah. Za to sem porabil cca 10.000 kcal, ki sem jih delno nadomestil s petimi litri kokakole, šestimi geli, čorbo, dvema litroma izotonika in drobnarijami (rozine, arašidi, banane, pomaranče).

http://kozaraultratrail.com/

https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1694/ukupni_poredak