pot pod noge

iskat meje


Komentiraj

Ljubljanski Maraton 2014

 

Letos sem bil v soboto in nedeljo podporna ekipa tekačicam. Bilo je nekako takole:

Lumpi tek:

 Tako kot očka in mamica, tudi jaz zelo rada tečem. Zadnjič smo imeli v vrtcu kros. Tekli smo okoli hribčka pred vrtcem. Na koncu smo dobili tudi medalje. Včasih grem z mamico ali očijem na štadion, kjer tečejo veliki otroci in odrasli. Tudi jaz rada tečem po stezi. Moj bratec je pa še majhen in se igra v mivki. Zadnjič sem šla kar tri kroge. Malo sem tekla. Ko sem bila utrujena, sem pa tudi malo hodila. Vedela sem, da bo kmalu Lumpi tek, zato sem se še posebaj potrudila. Ob torkih hodim na telovadbo. Tudi tam tečemo, skačemo in se imamo fino.
V soboto zjutraj sta mi mami in oči povedala, da gremo na Lumpi tek. ZELOOOOO sem bila vesela. Šli smo v mesto. Tam je bilo že veliko ljudi. Ker so že vse pripravili za tek, nismo smeli parkirati avta ob cesti. Zato smo parkirali v garaži. Ko smo prišli na štart je veliko ljudi že začelo teči. Ustrašila sem se, da bom zamudila. Hitro, hitro sem tekla proti štartu. Mami me je komaj ujela in mi povedala, da zdaj tečejo majhni otroci skupaj s starši. Jaz sem že tako velika, da bom lahko prvič tekla čisto sama z drugimi otroci. Zelo sem ponosna. Malo me je pa tudi strah. Teči gre tudi moja najboljša rijateljica Tinkara. Mogoče jo bom kje videla. Ob cesti so postavili velike ograje. Tako, da otroci nič ne vidimo čez. Na Lumpi teku so policaji zaprli cesto, zato lahko tečemo tudi po cesti. Drugače pa ne sme teči po cesti, ker nas lahko povozi avto. Mami me je peljala na drugo stran ograje na štart. Komaj sem se prerinilia mimo odraslih naprej med ostale otroke. Pred štartom smo videli velikega zmaja, kenguruja in volka. Zmaj je zaspal na tleh, zato smo morali kričati, da se je zbudil in umaknil s proge. Na drugi strani ograje sem videla mamico. Tinkare nisem mogla najti. Ko bodo druge tekle, bom kar tekla z njimi. Kar bo, pa bo. Ko so rekli tri, štiri, zdaj, smo vse punčke začele teči. Bilo nas je zelo veliko. Na drugi strani ograje pa je bilo še veliiiiiko veliiiiiko ljudi, ki so močno navijali za nas. Lumpi tek je res super! Na ovinku smo zavili levo in že sem zagledala cilj. Prehitelo me je veliko staršev, ki so tekli zraven drugih otrok. Malo me je bilo strah, ker sem mislila, da bomo tekli samo otroci in bodo starši počakali na cilju. Ko sem prišla v cilj, je bilo pred mano veliko otrok in odraslih, ki so tekali sem in tja. Nekdo mi je dal medaljo okoli vratu. Ker so odrasli tako veliki, nisem nič videla preko njih in nisem vedela kam naj grem. Bilo me je strah. Upala sem, da bo oči prišel po mene. Kar na enkrat me je nekdo pograbil in me dvignil čez ograjo v roke moji babici. Ponosno sem ji pokazala medaljo. Potem smo šlo na kavico še z očijem, mamico, bratcem in prijatelji. Vsem sem ponosno pokazala medaljo. Ker sem tako dobro tekla, mi je babi kupila balon Kiti. Prijatelj Jernej je dobil bratca Jakoba. Kako je majhen! Skoraj, kot moj Peter. No, to je že druga zgodba.

 

Tek za velike:

V nedeljo je šla tudi mami tečt. Najprej smo jo z očijem in bratcem peljali na štart, potem smo šli k babici. Tam smo ob cesti navijali in čakali, da bo mami pritekla mimo. Tekačev je bilo veliiiko veliiiiiko. Brez konca so se valili po cesti, kot reka Sava po dežju. Kmalu je le pritekla mimo mami. Pomahala nam je in mi dala v roke majico, potem pa hitro stekla naprej. Čeprav je bilo zelo mraz, je bilo mamici vroče. Tako hitro je tekla. Potem je šel bratec k babici počivat, midva z očijem pa sva se s kolesom odpravila naprej navijat za mamico. Po bližnjici sva prehitela veliko tekačev. Ustavila sva se na križišču, kjer vozi čez cesto tudi vlak. Po železnici ne smemo hoditi, ker nas vlak lahko povozi. Srečala sva prijateljico od mamice Matejo. Skupaj smo navijali za mamico. Ko je mami odtekla mimo smo se še malo igrali. Ker so policaji zaprli cesto, smo se lahko igrali kar sredi ceste. Bilo je super! Ko smo se mi igrali, so ljudje še vedno tekli mimo. Bili so vedno bolj počasni in utrujeni.Z očijem sva s kolesom hitro še enkrat ujela mamico in ji pomahala. Potem sva šla v mesto na cilj maratona. Parkirala sva kolo. Potem me je  oči nesel za vratom, da sem lahko videla daleč, daleč. Bilo je res veliko ljudi. In bili so zelo glasni. Po cesti so že pritekli zmagovalci, ki so tekli še veliko daljšo pot, kot ostali. Tekli so tako hitro, kot bi se peljali z avtom. Ko sva zagledala mamico, me je oči dvignil čez ograjo in skupaj sva pritekli v cilj! Ljudje so nama ploskali in navijali za naju! Na koncu sva obe dobili medalji!

Advertisements